Svetniki - naši sorodniki

Ko slišimo besedo ‘svetnik’, pomislimo na tiste, ki jih je Cerkev uradno razglasila in so njihove podobe in kipi po naših cerkvah. Ob pogrebu kakšnega dobrega človeka, čutimo, da se poslavljamo od ‘svetnika’. Ali se jim lahko v molitvi priporočamo? (Terezija)
Na tvoje vprašanje lepo odgovarja Tomaš Špidlik, ko v svoji knjigi Osnove krščanske duhovnosti (Slomškova založba, Maribor 1998) razlaga versko resnico o občestvu svetnikov. Takole piše: »Zasebno moremo prositi za priprošnjo katerega koli rajnega, ki je umrl v posvečujoči milosti in ki je, kot upamo, že v nebesih. Molimo za pokoj duš rajnih: staršev, sorodnikov, znancev. Redko se zavedamo, da se moremo v molitvi obrniti tudi k njim in nanje. Smrt pretrga telesne stike, izpopolni pa duhovni odnos, predvsem nadnaravno ljubezen. Vendar pa podob svojih staršev in znancev ne moremo postaviti na oltarje naših cerkva.« Danes je cerkveni postopek za razglasitev nekoga za blaženega in svetnika zelo strog, v davni preteklosti pa je zadostovalo krajevno izročilo in ljudsko češčenje vzornega kristjana. (sč)

Ognjišče (2016) 4, str. 50