Svetost življenja

Pred nami je mesec november, ki ga začenjamo s praznikom vseh svetih in spominom vseh vernih rajnih, mislečega človeka spodbuja k razmišljanju o življenju in smrti. Papež sv. Janez Pavel II. je pogosto govoril o ‘kulturi življenja’, ki je nasprotje ‘kulturi smrti’, in o spoštovanju življenja. Zakaj moramo življenje spoštovati? (Lazar)
Na to vprašanje Katekizem katoliške Cerkve ob razlagi pete božje zapovedi ‘ne ubijaj’, jasno odgovarja, da »zato, ker je sveto. Od vsega začetka vključuje stvariteljsko božje dejanje in ostane za zmeraj v posebne odnosu do svojega Stvarnika, svojega edinega cilja. Nikomur ni dovoljeno neposredno uničiti nedolžnega človeškega bitja, saj to hudo nasprotuje dostojanstvu osebe in Stvarnikovi svetosti. “Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj” (2 Mz 23,7).« Na podlagi Svetega pisma katoliška Cerkev uči, da je človeško življenje nedotakljivo ob trenutka spočetja do naravnega konca. Stara zaveza uči, da Jahve/Bog ‘ima’ življenje in vse prikliče v življenje, človeškemu življenju je postavil mero (Ps 39,6). Nova zaveza, zlasti Janezov evangelij, govori o telesnem (zemeljskem) in večnem življenju. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 11, str. 50