7. oktober

LETA 1571 ZMAGA KRŠČANSKE VOJSKE V BITKI PRI LEPANTU

07 10 1571-bitka-pri-LepantuLadjevje beneško - španske mornarice je v bitki pri Lepantu premagalo Turke. Najhujši boj se je razvnel prav na 1. nedeljo meseca oktobra (7. 10.) 1571, ko so se bratovščine rožnega venca zbrale in goreče molile rožni venec. Kljub silni premoči na strani Turkov so kristjani zmagali. Papež Pij V. naj bi imel 7. oktobra videnje, v katerem je spoznal, da so v tistem trenutku kristjani zmagali; pohitel je v svojo kapelo in se zahvalil Mariji za njeno priprošnjo. Zmaga je bila Marijin odgovor na pobožno molitev rožnega venca. V hvaležni spomin na to milost je Pij V. 17. marca 1572 z listino Salvatoris Domini odredil, naj bo odslej 7. oktober posvečen praznovanju spomina sv. Marije Zmagovalke. Ljubezen do te molitve so Slovenci izrazili tudi tako, da so ji posvetili tri župnijske in pet podružničnih cerkva.

 

LETA 1775 ROJEN ANDREJ KANČNIK

07 10 1775 Andrej KancnikPESNIK, ORGLAVEC, UČITELJ († 1841)

Zibelka mu je tekla v Podčetrtku, kot organist in učitelj pa je služboval v raznih krajih, najdlje v Dobrepoljah. Poleg cerkvenih pesmi je, podobno kot bukovniki (pisci-samouki) zlasti na Koroškem, pisal tudi ženitovanjske, šaljive, koledniške, godovne in nagrobne pesmi, nekaj je tudi ponarodelih. Pri ljudeh in pri duhovščini je bil zelo priljubljen. Fran Levstik ga omenja v svojem znamenitem delu Popotovanju od Litije do Čateža (1858), v katerem zagovarja načelo: slovstvo mora “narodno prebujati in slovstveno vzgajati”.

 

LETA 1787 UMRL JANEZ KAREL HERBERSTEIN

07 10 1787-Karel-Janez-HerbersteinGROF, LJUBLJANSKI ŠKOF (* 1719)

Med leti 1769 -1772 je bil pomožni, med 1772 - 1787 pa redni ljubljanski škof. Bil je privrženec reformiranega katolicizma s primesmi janzenizma in jožefinizma. Leta 1773 je Japlju naložil prevod Svetega pisma (1784 - 1802) in bogoslužnih knjig. Prizadeval si je za obnovo duhovščine in dušnega pastirstva ter je svoje reformne poglede izpovedoval v pastirskih pismih duhovnikom, v vsakoletnih navodilih bogoslužnega koledarja in dekretih škofovskih sinod. Leta 1782 je v pastirskem pismu priznal vladarju pravico posega v notranje zadeve cerkve in zagovarjal versko toleranco, kar ga je leta 1785 stalo imenovanja za ljubljanskega nadškofa, ki ga ni hotela potrditi rimska kurija, dokler ne bi preklical svojih zmot. Spor, ki je zaradi tega nastal med Dunajem in Rimom, se je končal šele z njegovo smrtjo.

 

LETA 1810 ROJEN MARTIN HOČEVAR

07 10 1810 Martin Hocevarposlovnež, mecen in politik († 1886)

Rodil se je v Podlogu pri Velikih Laščah, obiskoval normalko v Ljubljani, nato pa pomagal očetu pri trgovini s konji. Kasneje je sam pobiral užitninski davek v zakup, kot samostojni zakupnik se je naselil v Krškem, najprej imel gostilno, potem pa za dalj časa prevzel pošto. Trgoval je z vinom in vinogradi, ukvarjal se je tudi z gradbeništvom (železniška proga Zidani most – Zagreb) ... Ker ni imel potomcev, je veliko svojega premoženja razdelil v dobrodelne namene, največ za gradnjo šol. Zelo je skrbel za izobraževanje mladine, odločil se je za gradnjo meščanske šole z nemškim učnim jezikom v Krškem. Hočevar je v Krškem dal zgraditi več poslopij za državne urade in uradniška stanovanja, več let je bil predsednik okrajnega šolskega sveta in okrajni šolski nadzornik. Bil je član nemške stranke, prepričan, da bi prelom z nemško kulturo in jezikom zavrl njihov gospodarski, kulturni in politični napredek.

 

LETA 1904 ROJEN EDO DERŽAJ

07 10 1904-Edo-DerzajPLANINSKI IN MLADINSKI PISATELJ (U 1980)

Ljubljančan Edo Deržaj je končal učiteljišče in služboval po raznih slovenskih krajih. Študiral je tudi slikarstvo. V tridesetih letih je bil samostojen slikar in književnik. Uveljavil se je tudi kot ugleden alpinist. Njegovi literarni področji sta bili mladinska in planinska književnost. Vse svoje knjige je sam ilustriral. Posebnost njegove planinske književnosti je satiričnost (Gruh), posebnost njegove mladinske književnosti pa slikanica brez besedila (Življenje hudobne kavke Katke).

 

LETA 1910 ROJEN ANTON POLENEC

07 10 1910 Anton PolenecZOOLOG, raziskovalec sveta pajkov († 2000)

Kot diplomirani biolog je poučeval na gimnaziji v Kranju in v Spittalu ob Dravi v Avstriji. V letih 1949–1975 je bil profesor zoologije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od leta 1955 do 1980 ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani in posodobil je njegove zbirke. Bil je strokovnjak za pajke in opisal okoli 500 vrst v Sloveniji; po njem je imenovan rod Polenecia. V raznih revijah je objavljal strokovne in poljudne članke. Njegova najpomembnejša knjižna dela so: Razvoj živega sveta, Iz življenja žuželk, Iz življenja pajkov, Živi svet.

 

LETA 1990 UMRLA BL. CHIARA BADANO

07 10 1990-bl-Chiara-BadanoLAIKINJA IN FOKOLARINA, BLAŽENA (*1971)

"Če hočeš to ti, Jezus, hočem tudi jaz." Tako je 19. julija 1990, nekaj mesecev pred svojo smrtjo, v pismu Chiari Lubich, ustanoviteljici Gibanja fokolarov, zaupala še ne osemnajstletna Chiara Badano. Kostni rak je neusmiljeno požiral njene telesne moči, ni pa mogel načeti duševnih. Ostala je mirna in vedra v trdni veri, da se bliža njeno srečanje z Ženinom-Jezusom. "Tvoj tako sijoči obraz priča o tvoji ljubezni do Jezusa," je v svojem odgovoru zapisala Chiara Lubich, ki ji je izbrala novo ime: Luce (Luč), in od tistega dne je Chiara Badano za vse postala Chiara Luce. Ta "luč" zdaj širi svojo svetlobo po vsem svetu. Sveti predvsem mladim vsega sveta, ki so to potrdili, ko so se v velikem številu 25. septembra 2010 zbrali v Rimu na njeni razglasitvi za blaženo v svetišču Madonna del Divino Amore. Slovesnost je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov nadškof Angelo Amato, ki je v svojem nagovoru mladim njihovo vrstnico postavil za zgled: "Tudi danes lahko kratek mladostni čas živimo v svetosti. Tudi danes imamo mlade, ki so krepostni, ki v družini, v šoli in v družbi ne uničujejo svojega veselja."

... več o njej v rubriki pričevanje 11_2010

 njena misel:

Ne smem o Jezusu govoriti, Jezusa moram dajati s svojim življenjem.

 

LETA 1990 JE MARIJA ŠTREMFELJ

07 10 1990 Marija Stremfeljkot prva Slovenka stopila NA VRH NAJVIŠJE GORE SVETA ...

Z MOŽEM ANDREJEM STA TAKO POSTALA PRVA ZAKONCA NA EVERESTU

Marija: Takrat sva bila tam gori skupaj, Andrej je bil že enkrat prej. Sedmi oktober leta 1990 je bil čudovit dan, ponoči je sicer pihal orkanski veter, čez dan pa se je umirilo. Vrh sva res doživela kot vrh, ker sva bila na njem sredi dneva in imela sva dovolj časa, kazalo je, da bo vreme držalo, da sva si lahko privoščila, ostati na vrhu celo uro, kar je na osemtisočakih redko mogoče. Vsa naša družina se vsako leto prav na ta dan zbere. Na Everestu sem se jih spominjala, saj sem vedela, da so vsi, ki mi karkoli pomenijo, takrat skupaj, in tudi sama sem čutila močno vez z njimi. Pa še to: na Everestu si že tako visoko, da tam s prostim očesom vidiš, da je zemlja okrogla, ker se vidi, da se na obzorju krivi, razgled je bil čudovit, ker sva imela čudovito vreme. Na vrhu je bilo res lepo, do njega priti, pa je bilo še in še naporno. Ni lahko prilesti na vrh Everesta: kisika manjka, ustavljaš se na pet minut in si res utrujen, pa še zebe te.

Andrej: Res je, lepo je stati na vrhu, to je res vrh. Pa tudi fantastičen občutek je potem kasneje. Kljub vsem naporom je tam gori neki določen čar, ki te potegne in ga morda razumeš šele kasneje. Pravzaprav je tako, kot z vsemi stvarmi v življenju: težje ko prideš do nekega cilja, več ti pomeni!

več:
M. Čuk, Marija Štremfelj, Šport, v: Ognjišče 1 (1991), 42-44.
M. Turk, Andrej in Marija Štremfelj: Moj pogled, v: Ognjišče 8, 2010,. 22-24.
B. Rustja, Alpinista Marija in Andrej Štremfelj prva zakonca na Everestu: Gosta meseca, v: Ognjišče 4 (2016), 8-13.

 

LETA 2000 JE DAVO KARNIČAR

07 10 2000 Davo Karnicaropravil prvi neprekinjen spust z vrha Mount Everesta do baze

Davo: Tistega dne ob 6.45 uri sem prvič stal na vrhu Everesta. Človek mora imeti izreden motiv, da že na vrh pride, potem pa mora zelo paziti na vsak korak; če tam narediš napako, padeš – in to daleč. Drugače pa sem poleg čestitanja in formalnega slikanja predvsem mislil, kako bo šlo navzdol. Že navzgor sem bil popolnoma skoncentriran na plezanje, saj to ni olimpiada, kjer lahko čez štiri leta ponavljaš, navzdol pa še toliko bolj. Ta dan je moralo uspeti. Trdno sem bil namreč odločen, da ne bom prišel nazaj domov, dokler ne bom preplezal Everesta in odsmučal z njega.

(...) Z vrha do baznega tabora sem smučal 4 ure in 40 minut, s tem, da sem na drugem taboru pol ure čakal, da so pravilno postavili kamere. Tudi to je svojevrsten dosežek za Guinnessovo knjigo rekordov. Že pred odhodom so mi mnogi rekli: "Zares velik dosežek, če ti bo uspelo!"

Hillaryjeva stopnja je bila zelo pozitivno presenečenje in ni nepredstavljivo težka stvar, čeprav se ne bi ustavil vsaj 2000 m, če bi padel. Odločilno pa je bilo, da smo šli gor jeseni, ko je to zaradi monsunskih padavin zgolj strm greben, spomladi je veliko težje. Tokrat je bilo veliko težje malo pod tem grebenom, kjer se je začel kložast sneg in je bila velika nevarnost plazov. Doma bi se gotovo obrnil. Poleg nekaterih težjih mest pa je bilo gotovo najbolj nevarno na delu od prvega višinskega tabora do baze, kjer je Ledeni slap. Tam je že težko hoditi in plezati,  smučati pa nemogoče, tako da sem moral iti po desni med ledenikom in steno Zahodne rame, kjer so dnevno vsaj trije plazovi in je zaradi njih vse razbito. Tudi nikamor jim ne moreš uiti, tako da takšnega strahu še nisem doživel. Strah, ker veš, da lahko vsak čas zaslišiš kotaljenje plazu, a vsaj dvajset minut nimaš kam. Poleg tega sem bil že zelo utrujen, izgubljal sem orientacijo in mi je izredno pomagala radijska zveza z bazo, po kateri so mi tudi sporočili, da je bil v tem delu petnajst minut prej en velik plaz. Kaj bi bilo, če zgoraj ne bi čakal na tiste kamere...

Še sedaj sem neskončno vesel, da mi je resnično uspelo, tako solzen od ganjenosti pa gotovo še nisem bil. Ko že nekoliko oddaljen od tistega dne razmišljam o vsem skupaj, začutim pravo zadovoljstvo in veselje, ki je čedalje močneje. Vse življenje se bom s pristnim občutkom spominjal, da mi je uspelo, ampak za ta občutek je bilo potrebnega tudi veliko dela.

več:
V. Ponikvar. Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 

Zajemi vsak dan

Odrasli, sprejmite oči otroka, da boste drugače gledali na življenje. Sprejmite srce otroka, da boste lažje verjeli v ljubezen ljudi.

(Phil Bosmans)
Ponedeljek, 28. November 2022
Na vrh