+ Če hočemo biti prepričljivi verniki, mora biti vsem očitno, da si ne domišljamo, da vera daje odgovor na vse. To ni res. Mi vsi doživljamo ure, ko se nam, kot na Jobovih ustnicah, zastavljajo vprašanja in pomisleki, kajti trpljenje in bolečina sta prehuda.

+ Naša zahodna družba je obsedena od potrošništva in malikovanja denarja. To je prekleta družba ... Poudariti moram še nekaj: ta družba boleha za samozadostnostjo: misli, da sama sebi zadošča; samozadostnost pa je zanikanje ljubezni.

+ Zdravilo zoper bolezen naše družbe je: znova odkriti duha blagrov, zasidrati se na vrednotah, ki jih razglašajo. Blagri morajo navdihovati naše obnašanje; dejal bi, da je treba blagre izvajati tudi v politiki - postati morajo naše moralno vodilo.

+ Smo svobodna bitja, edina svobodna bitja med milijardami galaksij vsega vesolja. To mora nekaj pomeniti: svobodni smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili.

+ Če nismo pripravljeni naše obhajilo s posvečenim kruhom dopolniti z drugo resnično navzočnostjo Kristusa v svetu, se pravi, z njegovo navzočnostjo v trpečih in ubogih, lahko naše zakramentalno obhajilo postane pravo bogoskrunstvo.

+ Radi delimo ljudi na verne in neverne. Jaz pa jih rajši delim na take, ki so odprti za druge, in take, ki obožujejo sami sebe.

+ Nič ni hujšega, kakor občutek, da si odveč. Vedno ponavljam: vsi smo potrebni. Svet je kakor velik gozd: če so v njem samo mlada drevesa, ni zdrav, potreben je tudi humus, ki je sad starih dreves ... Podobno so tudi stari ljudje potrebni mladim.

+ Mladi, sprašujete me o Bogu. Odgovarjam vam: ne pozabite na tisto radost, ki je z besedami ni mogoče izraziti. Prejeli ste namreč najbolj dragocen dar, da ste mogli okušati, kako lepo je pomagati drugim. Tudi če o teologiji nimate pojma, veste, kakšen je okus ljubezni. Razumeli ste, kaj je Bog.

zbira Marko Čuk

Albert Schweitzer

+ Vztrajna dobrota veliko doseže. Kakor sonce stori, da se led stopi, tako dobrota povzroči, da nerazumevanje, nezaupanje in sovražnost med ljudmi izhlapi.

+ Ne dopustite, da bi vam bila vzeta nedelja. Če vaša duša nima nedelje, postane sirota.

+ Zgled ni glavni način, da vplivate na druge. Je edini način.

+ Ne vem, kakšna bo vaša usoda, vem pa to: srečni bodo edino tisti, ki bodo bodo imeli v mislih in bodo uresničili to, kako služiti drugim.

+ Življenje postaje težje, če živimo za druge, postaja pa tudi bolj bogato in srečnejše.

+ Uspeh ni ključ do sreče. Sreča je ključ do uspeha. Če ljubite to, kar delate, boste uspešni.

+ Kamorkoli se človek obrne, povsod bo našel nekoga, ki ga potrebuje.

+ Kdor se odloči delati dobro, ne sme pričakovati, da mu bodo zaradi tega spravljali kamenje s poti, temveč mora biti pripravljen, da mu še kakšen kamen naprtijo na hrbet

+ Pri dvajsetih letih ima vsakdo obraz, ki mu ga je dal Bog; pri štiridesetih obraz, ki mu ga je dalo življenje; pri šestdesetih obraz, ki ga zasluži.

+ Ne morem drugače, kot da častim vse, kar je živega. In da čutim sočutje do vsega živega. V tem je temelj in začetek vsake morale

+ Ko bomo odšli, bodo pomembni samo sledovi ljubezni, ki smo jih pustili za seboj.

+ Komur je prizaneseno z lastnim trpljenjem, naj se čuti dolžnega lajšati trpljenje drugim.

* Daleč smo samim sebi, kadar smo daleč od Boga.

* Poznam vodo, ki prej ali slej očisti vse. To je voda, ki izvira na straneh Nove zaveze.

+ Kristus je zgled. Na nas je, da mu sledimo od prvega trenutka.

- Šmarnice: spomin sladák / mojega detinstva. Bosi / trgali smo vsak dan v rosi / za oltarčke cvetni slak. // Kje si, tiste vere vir? / Grebel bi te z golo roko. / Kaj si že tako globoko, / da ne najdem te nikjer?

Skloni se v molku in moli in pij, / v sveti omami in v blaženi veri / sebe in večnosti meje premeri, / plašne ne bodo več tvoje oči.

Menjajo pota se, ladje in vlaki, / hiše, šotori, ognjišča, bivaki. / človek le bega in blodi in slep / išče, sprašuje in tava in tipa / v megli in mraku, do zadnjega hipa, / dokler poti ne pokaže pogreb.

Če tek življenja / ni brez trpljenja, / naj vsaj nam sije na pot Tvoj obraz. / On, če zaprede / mreža nas zmede, / nam bo v pomoč, da utremo si gaz.

Samo, kdor vidi svoje korenine, / premeri debla moč in vej višine / in ve, kako je daleč do nebes.

Senca živi samo, ko sije sonce / in plod odpade in samoten zgnije; le, kar življenje novo da, je večno.

Obup in črne misli so hodile / po svetu za menoj, o moja mati! / A kedar stal pred tvojimi sem vrati, / obupne misli so me zapustile

Kaj je ločitev? Smrt? – Samo spomini / življenje pravo so. A ne, ki smeh / življenje dal jim je v veselje dneh – / le tisti, ki so zrasli v bolečini.

Zagrabi, kar bilo je in zdaj proč je. / Sprhneti mora vse, kar se rodi, / vzcveteti mora znova iz prsti / samo, če v njeno vrne se naročje.

In videl sem, kje so življenja prodi / in da je kratka pot in da vse mine / in kratka slast in dolge bolečine / in da nikdo ne ubeži usodi.

O drobne ptice mojega srca, / ve veste, da je sreča le v daljavah, / in da je brez vse vrednosti posest / in vredno le, kar je nedosegljivo.

Kako naj duša vsa se duši daja, / ko pa še sebi samemu sem tuj / in sem s seboj v nenehajočem sporu?

In padel sem na zemljo in ihtel / od radosti brezumno in jecljal: "O Bog, moj Bog!" in sem tedaj spoznal, / da Ti si moj in jaz sem Tvoj odmev.

Naša beseda... / Vsem nesvobodnim dušam tolažilo, / ti bodi jim kot sveto obhajilo / in naj preklet bo vsak, kdor te izpljune.

Povsod si bil že in nikjer doma, / zdaj si v zatišju mojega srca.

Večerne sence padajo na pot... / Cilj je izpolnjen, pot je dokončan, / in konec upov je in hrepenenja / in konec zmot, bolesti in prevar.

Več so samote svetle mi tišine, / pogovor sam s seboj in več v globine, / v vrtince srca lastnega pogrez.

Jaz ne ljubim površin, / svoje sveže sile snujem / in svoj smoter pričakujem / samo v temi globočin.

Ognjišče: mir, pokoj, počivališče. / Zdaj trudna noga romarja ne tava / v viharju, v zimi; sanjajoča glava / naslanja se in srce več ne išče.

O Marija Svetogorska! / Daj nam srčnosti, poguma, / daj, da trdna nam bo vera, / saj samo telo umira.

O drobne ptice mojega srca, / ve veste, da je sreča le v daljavah, / in da je brez vse vrednosti posest / in vredno le, kar je nedosegljivo.

Skloni se v molku in moli in pij, / v svetli omami in v blaženi veri / sebe in večnosti meje premeri, / plašne ne bodo več tvoje oči. / Videle bodo, kam cesta drži...

Če tek življenja / ni brez trpljenja, / naj vsaj nam sije na pot Tvoj obraz. / On, če zaprede / mreža nas zmede, / nam bo v pomoč, da utremo si gaz.

Kaj bo iz mene, Bog? Bom kelih, nož? / Boš vedno butal me v življenja toke? / Ah, ne bojim se tvoje trde roke, / da bom le svetel, čist, da bom le mož!

Na koncu pota!... Kaj je vse končano? / Kam nam odpiraš vrata, temni Bog? / V puščavo prazno, v zeleneči log? / Kje bo, kako, ležišče nam postlano?

Poslanstvo poezije, kakor sploh vsake druge umetnosti, vidim v tem, da vedno in na novo razodeva človeku to, kar je v človeku večno.

O mladosti moje zvezde bele! / V dneh, ki so brez vašega plamena, / iščem pot in hodim v mrak iz mraka. // Ali srce vendar verno čaka, / ker sijaja vaše bele zore / srce moje zabiti ne more.

Ker ne v radosti, / kadar najhuje so bolesti, / ko telo nam kloni niže, / takrat se k Bogu duša povzdiguje / in mu je bliže, bliže.

On, ki časa niti reže, / rožam, nam in pticam v gaju, / on sam bo ločil naju, / da poslej na drugem kraju / še trdneje naju zveže.

Že čaka čoln. Po struji črnih rek / prepeljal tih te bo na drugi breg. / Tema je tukaj, ali tam se vidi / že nove zarje lesketanje.

Alojz Rebula (*21. julij 1924, Šempolaj pri Nabrežini - † 23. oktober 2018, Topolšica

* V življenju se po mojem komaj česa naučimo, tudi ker življenje ni napisan dramski tekst, ampak eno samo nenehno presenečenje.

* Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo.

* Briga me samo neki Nekdo, ki ve za nas. Oziroma ne samo, da ve za nas, ampak za nas tudi skrbi in nam pripravlja neko prihodnost, ki prekaša mizernost našega življenja na zemlji.

* Ne vemo, kdaj smo pravični. Samo v enem primeru smo nezmotljivi: kadar ljubimo.

* Kot Slovenec dolgujem Cerkvi naš obstoj, vse začetke naše kulture, naše evropstvo, danes pa, v dobi nihilizma in provincializma, ostaja najmočnejše vrelo naše etičnosti in naša najžlahtnejša povezava s svetom.

* Vera, ki kristjanu sveti skozi pragozd življenja, ni lepo zavarovana električna svetilka, ampak prosto goreča sveča, na katere plamen mora paziti.

* Kristjanu je čudovito pomisliti, da vse, kar na tem svetu nosi znamenje božje resnice, ljubezni in lepote, plove kakor neznansko tiho brodovje proti pristanišču Resnice, Ljubezni in Lepote.

* Zaupanje je zavest, da skozi pragozd usode ne stopaš sam. Da je ob tebi tvoj angel, nad njim Marija, nad njo Oče.

* Domačnost z dušami v vicah, kakor jih imenujemo, je posebno lepa krščanska naravnanost. Nekateri se jih spominjajo večkrat na dan.

* Kristjan veruje, da je duhovni nevidni svet ne samo enako, ampak še bolj resničen od materialnega in močnejši od njega, kolikor je duh močnejši od materije.

* Na oltar srca si lahko vsak, ki veruje, postavi križanega ali vstalega Jezusa, saj je zmeraj isti Gospod.

* Zgubljamo občutek za čudenje. Pravzaprav za milostni dar čudenja. Kaj je namreč čudenje drugega kot mladost v nas, svežina našega dojemanja sveta, naša še neizgorela otroškost?

* Slovenu je bili kristjan še posebej lepo, saj vidi krščanstvo tako intimno prepleteno s svojo narodno zgodovino in svojo pokrajino, da si Slovenije brez krščanstva komaj more predstavljati.

* Nikjer ni Kristus v evangeliju veličastnejši kakor takrat, ko reče v Betaniji: »Jaz sem vstajenje in življenje.«

* O, koliko lažje bi se prebili skozi globeli in strmine življenja, ko bi mislili na nesmrtnost ...

* V miru si, ker si v Smislu, v božjem naročju. Nikamor ne moreš pasti iz njega, razen če sam hočeš.

* Za kristjana, ki je zmožen količkaj nadnaravnega pogleda, stranskega tira sploh ni. Mlad ali star, zdrav ali bolan, okreten ali invaliden, stoji na istem bleščečem tiru odrešenja, pritrjenem na pragove večnih resnic in usmerjenem v zemljevid nove zemlje.

* Reči "Bog nam je odveč" je isto kot reči "Odveč nam je Smisel": smisel življenja in smrti, smisel zgodovine, smisel teh naših petih celin, smisel naše galaksije, smisel vsega.

* Govornik ne govori toliko iz tega, kar pove, kolikor iz tega, kar je. Tako tudi duhovnik ne pridiga iz tega, kar reče, kolikor iz tega, kar je.

* K veri ne prideš z umovanjem, ampak s čim vrednejšim življenjem. Skušaj biti boljši človek, pa te bo to pripeljalo h Kristusu. Kar drži ljudi stran od vere, niso razumski argumenti, ampak življenjska drža.

* Smisel z veliko začetnico ti more biti samo nekaj, kar presega vse vidno in vse časno. Neki globok glas v tebi ti pravi, da tvoja sla po neskončnem, lepem in pravičnem ne more biti potešena z vidnim in časnim.

bi povedal, kaj me je v celotnem Svetem pismu najbolj razmajalo in me ni nehalo pretresati do danes, bi moral priznati, da je to Govor na gori, spisek blagrov...

* Cerkev je neko bratstvo, neko skupno občutje, skupna hoja nekam, velikanski pohod več kot milijarde katoličanov v neko smer.

* Pristna krščanska avantura ni v svojem bistvu ne kulturna ne sociološka: je predvsem avantura notranjega človeka.

Bog se ne da kar tako nadomestiti. V vesolju ni nadomestni del, je os, ki nosi vesolje.

* Je mar Kristus rekel: "Jaz sem noč sveta"? Je evangelij veselo ali žalostno oznanilo? Je pred nami kupček mrhovine ali vstajenje?

* Svetnik je človek, ki se nikdar ne vdaja preplahu. Zanj preplah ne obstaja. Nosilec preplaha more biti samo hudič.

* Vsak dan reci: "Veliki neznani nekaj, daj mi, da bom človek!" Kdor tako moli, pride s časom do tega, da mu Nekaj neha biti Nekaj in postane Nekdo.

* Božje ljubezni je vredno samo eno: da bo Oče poklical vsakega svojega otroka z njegovim lastnim imenom in priimkom ... Nič, kar je na tem svetu božjega, ne bo uničeno, ampak samo poveličano.

* »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim." Ali se ta obrazec mora sramovati formul fizike in kemije? Kaj pa, če je narobe res? Če ob tem obrazcu stoji in pade človek? Če skriva v sebi edino uporabnost, ki konec koncev šteje?

* Bog je Ljubezen, ki hoče dvigniti svojo kreaturo do tiste skrajne stopnje pobožanstvenosti, kakršna je za ustvarjeno bitje sploh možna. Bog hoče v njej sodelavca: tako pri stvarjenju kakor pri odrešenju ... Bog hoče ustvariti novo nebo in novo zemljo s sodelovanjem človeka.

* Zakaj Bog ni hotel biti za nas evidenca (razvidnost), v kateri bi se lahko razkošno upokojili, kakor se poleti na plaži razstavimo soncu? Samo ena razlaga je mogoča: Bog je hotel biti za človeka več kot odkritje. Hotel mu je biti osvojitev. Še več: hotel mu je biti izbira

* Ko sem spoznaval ljudi, sem imel občutek, da je njihova človeška žlahtnost, pa naj so bili kristjani ali ne, zmeraj sorazmerna z nekim temeljnim spoštovanjem vere in posebno Kristusa.

* Če hočeš zadostovati sam sebi, nimaš iskati Boga, ker si ga že našel: to si ti sam. Iz samozadostnosti ni poti k Bogu. Smerokazi k Bogu namreč kažejo v povsem nasprotno smer - iz sebe.

* Neverni nagonsko sluti v Kristusu neko svetlo prašilo, ki ji mora biti človeštvo hvaležno, da se je kdaj pojavila na tem strpinčenem planetu. Vernemu pa je Kristus ves njegov smisel in vsa njegova usoda.

* Dejstvo je, da Kristus ob svojem odhodu apostolom ni naročil, naj bodo propovedniki nove sociologije, znanosti ali umetnosti, ampak samo: »Oznanjujte evangelij celotnemu stvarstvu!« Zato je pravzaprav umestno terjati od Cerkve en sam obračun: ne, koliko je v stoletjih naredila za napredek, ampak koliko je oznanjevala evangelij in koliko je proizvedla svetosti.

* lz nespameti križa raste kristjanu vera v nespamet zmagoslavja. Čim bolj se namreč bliža Kristusu, tembolj doživlja sam v sebi to nespamet.

* Svetniki so vse možne prihodnje koncile že izpeljali v sebi, ker so v sebi izpeljali evangelij. Koncili zanje niso potrebni. Svetniki so že za naprej pokoncilski.

* Kakšno osvobajanje lahko pričakujemo od Kristusa? Osvobajanje od nesmisla življenja in zgodovine, in to v moči upanja na tisto eshatološko osvoboditev, ki je obljubljena sinovom luči.

* Z Veronikinega prta gleda v nas odtisnjen s krvjo Mož bolečin. To je trpin, ki dejansko preizkusi vse, kar je mogoče pretrpeti ne samo na telesu, ampak tudi na duši: lakoto in žejo, izdajstvo in osamljenost.

* Kristus se ni prišel na svet igrat, sicer bi končal elegantnejše kot je končal, namreč na križu. Vsak, ki hoče z Njim, spozna na lastni koži, da Kristusu ne gre za igranje, ampak zares.

* S tem, da Cerkev najprej streže svetu s svetostjo, mu dejansko streže s hrano, ki je je najbolj potreben.

* Križ: totalno zanikanje uspešnosti, slave, kaj šele volje do moči. A obenem oralo stoletij, veletok božje moči, upanje onkraj vseh obupov.

* Bog ni hotel napraviti iz človeka samo soustvarjalca, iz njega je hotel napraviti tudi soodreševalca. Kristus celo ni hotel dotrpeti svojega odrešenja do kraja, da bi tako dal kristjanu možnost, da ga dopolni.

*Marija je Prasila v vesolju nevidnega, je Mati v urah teme v Cerkvi in v nas, je Dobrotnica, ki jo vsak dan kličemo, da bi prosila za nas “zdaj in ob naši smrtni uri”.

* S trikratnim aleluja v duši vam bo lažje nadaljevati kakršno koli življenjsko pot, zdravo ali bolno, uspešno ali skrahirano, pa vam bo tudi lažje gledati v ta svet, zrel za sodbo.

* Resnica vstajenja se kristjanu druži z drugo, prav tako tolažljivo resnico, o občestvu svetnikovo njihovi skrivnostni povezanosti z vesoljem rešenih, predvsem tistih, ki so mu bili v življenju najdražji.

Glavno nevarnost za današnjega človeka vidim v tem, da se obdaja s slepili, da potem ne vidi nekaterih dejstev.

Kristjanova sreča je v veri, da je tistemu Nevidnemu ime Ljubezen, kot ga je označil nekdo, ki je slonel na Kristusovih prsih.

Najvišje priporočilo slovenske narodne zavesti bo slej ko prej Cerkev, pa naj jo ‘ankete’ umeščajo na lestvici javnega mnenja, kamor hočejo.

Križ bo vladal nad človekom do konca. Le da bo za kristjana križ, na katerega se je dal pribiti njegov Učenik; ta bo posvečen, osmišljen, še več, odrešenjski križ.

Eno je gotovo, če človek verjame v Boga: da so vsi časi in vsi prostori pod njegovim absolutnim nadzorstvom. Kakšen Bog bi bil, če ne bi držal v pesti vsega?.

Pomislimo na neko dejstvo, ki ga nikoli nihče ne omeni: kaj je krščanstvo v teh dvajsetih stoletjih pomenilo za milijone malih, neznanih in trpečih, ki so našli v veri v Kristusa svojo največjo tolažbo in življenjsko krepčilo.

Če hočeš biti kristjan, moraš verjeti tudi v nekaj prihodnjega, v Kristusov prihod. Tako krščanstvo postane vera pričakovanja, prihodnosti.

November, najbolj onstranski med meseci. Mesec nevidnega človeštva. Mesec vseh svetih. (in vsi mrtvi, ki so umrli v prijateljstvu z Bogom, spadajo mednje) .

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

zbira Marko Čuk

Anton Medved, duhovnik, pesnik, dramatik; * 19. maj 1869, † 12. marec 1910.

• Oh, kaj misliti, čutiti / mora sleherno srce! / Oh, kaj mora vse prebiti, / predno v črno zemljo gre?
  
• Ljubezen se lahko samo uživa, / besede o njej so vse zastonj. / Popiši, če moreš, z besedami vonj!
  
• Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  
• Človek, bodi človek v polni meri, / zemlje ne pretvoriš v raj. / Glej, da ne boš podoben zveri, / angelu boš težko kdaj.
  
• Nagla v sodbah, v mislih lena / množica godi strastem. / Iz dogod­kov brez pomena / plete govor dan za dnem.
  
• Sad najglobljega spoznanja, / ki razum uklanja volji / danes kot pred tisoč leti, / kje zori? - V trpljenja šoli.
  
• Ni vreden, da po zemlji hodi, / kdor sam ne ve, kaj ni, kaj je.
  
• Življenje nas uči, / nalog težavnih daje mnogo, / a red pod vsako nam nalogo / zapiše glas vesti.
  
• Odkod mi znano Tvoje je ime? / Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Te, kot da si daleč kje, / in Ti si blizu mene, Ti si - v meni!
  
• Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  
• Zato, ker hočemo drugače, / drugače vse, kot hoče Bog, / strahu in upa smo igrače.
• ...

zbira Marko Čuk

+ Vero, ki naj rodi sadove, je treba tako rekoč utelesiti. Kjer tega ni, tam obstoji sum, da vernost sploh ni pristna in globoka, pa naj bodo besede o "ponotranjenju" še tako lepe.

+ Svetniki so najboljše priče Kristusovega vstajenja, s katerim je v korenini že premagano zlo, pred katerim trepečemo. Svetniki so najbolj verodostojni pričevalci za resničnost evangelija, svetniki so v življenje prevedeni evangelij, čudovito odsevanje samega Kristusovega življenja.

+ Pri molitvi je prvenstveno to, da nam Bog govori. Naša stvar je predvsem v tem, da se damo prepojiti skrivnostni božji svetlobi in toploti, ki hoče prebuditi v nas iskro novega življenja.

+ Kristjani smo božji obdarjenci. Le da je nam podeljeni dar namenjen vsem ljudem in ga nimamo pravice ohranjati le zase, marveč smo ga dolžni po svojih močeh posredovati drugim.

+ Seveda tudi odrešeni človek pozna trepet srca. Toda neomajno zaupanje v Boga, ki se razodeva v vstalem Gospodu, ga drži pokonci... Zaveda se, da ni osamljen, da ni izročen 'slepi usodi', marveč da je blizu smrtnemu boju svojega Gospoda na Oljski gori, s katere se bo s Kristusom tudi on dvignil k poveličanju.

+ Nebesa niso 'kraj nad zvezdami', marveč nekaj neprimerno drznejšega in večjega - nebesa so 'prostor' v Bogu. Razlog in temelj za to, da moramo dobiti prostor v Bogu, je dejstvo, da sta se v križanem in povišanem človeku Jezusu prešinili božja in človeška narava

+ Prvenstveno je pri molitvi to, da nam Bog govori. Naša stvar je prvenstveno v tem, da se damo prepojiti skrivnostni božji svetlobi in toploti, ki hoče prebuditi v nas iskro novega življenja.

+ Kristjan naj bo odprt tudi za vsakega bližnjega izven svojega življenjskega kroga. Šele tako bo naše božično praznovanje imelo nekaj skupnega z Jezusovim nedoumljivim prihodom v našo nizkost.

+ Veselje, ki ga podarja velika noč, je najčistejše veselje... Jezus ga je ponazoril s tem, da ga je primerjal z veseljem matere po porodu otroka.

+ Aleluja je kristjanova nova pesem. Vsako leto se je z ustnic svoje duhovne matere Cerkve znova nauči v noči Kristusovega vstajenja, v kateri je zasijalo jutro našega odrešenja.

+ Naš Gospod v evangeliju ni zastonj uporabljal podobe, ki so vzete iz poljedelstva, ko je hotel pokazati, kako se za naš napredek zahteva postopna, vedno znova začeta rast in zorenje.

+ Nihče ne more peti prave aleluje, kdor ni z Gospodom visel na križu in nosil svojega deleža pri trpljenju božjega Pevca, ki je s svojo smrtjo premagal našo smrt in s svojim vstajenjem obnovil življenje.

+ Prosilna molitev ni človekovo sredstvo, ki bi mu prinašalo moč nad Bogom, ampak je sredstvo v božjih rokah, da "more" človeku pomagati.

+ Božja volja je živeti z ljudmi v polnem pomenu besede. To se pravi v njih samih, v njihovih srcih, z resnično, obojestransko ljubeznijo.

+ Življenje, ki je bilo v nas vsejano s krstom, naj se v vsakem nanovo začetem cerkvenim letom razvije z novo močjo. Vse to velja tudi za advent.

+ V prvem trenutku, ko odrešenje ni več prihodnost, temveč postaja veličasten "danes", gleda evangelij vrednote že v spremenjenem redu. Ljudstva ne predstavljajo odličniki, temveč zaničevani.

+ Če priznavam osebnega Boga, potem prosilne molitve sploh ne bom mogel imeti za nekaj nesmiselnega. Samo da nas takšna molitev niti malo ne odvezuje od lastnih prizadevanj.

+ Zaradi delovanja Svetega Duha v našem srcu božja beseda ne udarja le ob naša ušesa, ampak se obrača na naš razum in naše srce.

+ Kristjani se ravno zaradi tega imenujejo kristjani, ker so ljudje, ki živijo v Kristusu in v katerih živi Kristus.

+ Križ je resnično v središču naše vere. Vendar pa samo tak križ, ki je že obsijan z zarjo velikonočnega jutra, z zmagoslavjem Kristusovega vstajenja.

+ Le čisto srce se more v Bogu resnično veseliti s tistim veseljem, ki nam ga nihče ne more vzeti.

+ Verska resnica o Sveti Trojici je neločljivo povezana s skrivnostjo veličastnega odrešenja, v katerem skrivnostni "Bog nad nami" (Oče) postane "Bog z nami" (učlovečeni Sin) in "Bog v nas" (Sveti Duh).

+ V nekaterih verstvih človek bolj išče Boga; v krščanskem razodetju pa najprej Bog išče človeka in ga iz globine srca ljubi.

+ Križ je svetnikom kakor zakrament; pod nevidnim znamenjem križa prejme tisti, ki ga pravilno nosi, nevidno notranjo milost.

+ Učlovečenje pomeni, da se neskončni Bog napoti v meje končnega, večni Bog v človeško časovnost, Božje bogastvo v našo človeško revščino in uboštvo.

+ Preblažena Devica brez besed uči tudi nas, da moramo hoditi po poti izpolnjevanja božje volje v tihoti in molku, če to Bog hoče – samo tako bomo tudi mi mogli dajati svetu Kristusa.

+ Če človek stoji nasproti večnosti, stori to, kar je resnično potrebno. Samo Bog je potreben!

- Če manjka notranja resničnost, manjka tudi ljubezen; kjer ni notranje resničnosti, je ljubezen le navidezna, trenutna, varljiva.

- Šele s preskušeno vajo življenja pridemo do tišine, ki diha prizanesljivost v besedi in pozornost v poslušanju.

- Vsaka kultura mora biti zakoreninjena v prostoru (zemlji) in času (zgodovini). Kultura in narod sta ozko med seboj povezana. Narod, ki nima svoje kulture, še sploh ni narod, je kvečjemu pleme. Narodnost pomeni skupnost duhovne zavesti.

- Ljubezen je svetilka, ki sveti tudi naši veri; ljubezen je tolmač skrivnostnih besed, v katerih naj prepoznamo Gospoda; ljubezen je nagib, ki odpira naše srce za navdihe božje besede; ljubezen je tista, ki nadomešča videnje obličja in se zadovolji s poslušanjem Besede.

- Trpljenje in razočaranje je sestavni del vsakega življenja. Kdor ne odpira mladini smisla za trpljenje, kdor ji že zgodaj izkustveno ne približa ene temeljnih resnic, da je tudi trpljenje pozitivna vrednota, ta je ni prav pripravil za življenje.

- S svojo podobo, kakršno oblikujejo in predstavljajo pred lastnim otrokom, so starši obenem soodgovorni, ali bo njihov otrok sprejemal ali odklanjal tudi božjo podobo.

- Izredna božja milost je: milost, biti drugim milost ... Ljudje potrebujejo Boga, neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote in modrosti človeških src.

- Čustveno zrel človek zna živeti z bližnjim v miru. Čustvena zrelost je miroljubnost. Kdor je v sebi premagal in poduhovil otroško jezljivost in napadalnost, je osebno zrel. Zrel človek ne trati časa in moči za nepotrebne spore.

- Najprej morajo starši otrokom izkazovati ljubezen, da jo otrok čuti in doživlja kot neposredno bivanjsko danost ter blaginjo, ki izhaja iz njih, šele potem je otrok tudi sam prav zmožen staršem odgovarjati s – pokorščino. Tako postane pokorščina samohoten odgovor, odziv na ljubezen staršev.

- Kjer ni vere v evharistijo, kjer Jezusovo navzočnost razblinijo v golo simboliko ljubezni do bližnjega, tam je kmalu konec vsega, kar imenujemo božje češčenje in pobožnost, tam ostane kvečjemu še pobožnost do človeka, ki pa ji, žal, prav zato vidno zmanjkuje pravega ognja vedno žive pobude

- Pravo dobroto v srcu imamo le, če smo zmožni gojiti samo dobre misli in dobra čustva, brez sence zamerljivosti, užaljenosti, zagrenjenosti, opravljivosti, kaj šele maščevalnosti do drugih ljudi, do bližnjega in daljnega.

- Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi tisti človek, če ima dobroto v srcu, če ljudem strah izganja.

- Zmeraj bolj prihajam do prepričanja, da v tem materialnem svetu ni nič pomembnejšega kakor božja ljubezen v naših srcih. Naša edina naloga je, to ljubezen, se pravi dobroto sproščati in jo podeljevati ljudem.

- Če pravimo o otrocih, da 'njih je nebeško kraljestvo', velja to nedvomno ravno glede strahu: otroci nas učijo premagovati strah. Premagujemo ga pa, kolikor ne mislimo nase, marveč skrbimo za druge.

- Dokler je naše telo pri življenju, je naša dolžnost, da ga uporabljamo kot orodje za dobra dela; le tako lahko doživimo resničnost: dobro je biti človek.

- Biti v veselje drugemu, v tem je prvo poslanstvo vsakega človeka na svetu. Kolikor sem v veselje drugim, že izpolnjujem smisel svojega življenja.

- Čim bolj peša v ljudeh ljubezen in dobrota, tem bolj se skušajo zavarovati z denarjem in njegovo močjo.

- Kjer usiha upanje, tam umira tudi volja do življenja in moč za dejavno poseganje v dogajanje v svetu. Kogar pa nosi moč krščanskega upanja, ta si upa spoprijeti se s svetom in njegovimi težavami.

- Ljubezen je nesebičnost. Ljubezen ne pozna strahu. Strah ima svoje korenine v sebičnosti. Bolj ko živimo za druge, manj je v nas strahu.

- Pravilno bi bilo, da bi vsak kristjan umiral s Kristusovimi besedami na Golgoti: "Dopolnjeno je." Smrt ni konec, ampak dopolnilo življenja.

- Kdor ima dobroto v sebi, nosi božjo dobroto v svojem srcu. Njemu je Bog blizu s svojo bistveno lastnostjo; tak ne more reči, da mu je Bog daleč, njemu je Bog zmeraj navzoč.

- Zakonski ljubezni, ki "vse premore", moramo vedno na novo prilivati olja, če nočemo, da se njen ogenj v vsakdanjih stiskah življenja zaduši in ugasne.

- Čim manj človek je, kar naj bi bil, tem več hoče imeti, da bi si ohranjal svoj obstoj.

- Dobrota je naš notranji glasnik in svetovalec. Kolikor poslušamo njen nasvet, toliko imamo notranjega miru in sreče.

- Vzrok bivanjske tesnobe je v pomanjkanju dobrote. Čim manj dobrote je v človeku in njegovi družbi, tem več je v njej bivanjske negotovosti in grozavosti.

- Ni dneva ne dogajanja brez čudežev, samo notranjo anteno moramo nastaviti za sprejemanje, česar vsakdanje oko ne vidi in uho ne sliši. Pravimo, da mora vse to dojemati srce.

- Nekoč je imel človek neprimerno manj stika z ljudmi kot danes. Toda vsak osebni stik je bil res "oseben". Danes pa je obratno: več ko poznamo ljudi, manj imamo osebnega poznanstva.

- Mnogo premalo mislimo, kako blizu smo Bogu, če smo dobri. S Pavlom bi rekli, "če imamo ljubezen, ki nikoli ne mine"

- Človek more živeti srečno življenje in na koncu vzklikati: "Dobro je biti človek!" samo tedaj, če živi iz vrednot, ki "teko v večno življenje".

- Trpljenje traja; če ne traja, ni trpljenje, je morebiti samo bolečina. Zato pa je trpljenje zorenje.

- Človek je dobrota samo po duhovni strani, po telesni samo toliko, kolikor je telo deležno duhovnega življenja.

- Otrok se ne prehladi zaradi prepiha, marveč zaradi hladne matere.

- Noben dan ne sme biti tako dolgočasen, da se ne bi v njem in v nas dogajalo nekaj čudovitega, recimo kar čudežnega.

- Pravimo, da je človek nihajoče bitje. Vedno znova niha med tem, kar bi moral biti, in tem, kar bi ne smel biti.

- Moramo živeti tako, da nas ne bodo morali preštevati... Majhen narod lahko preživi samo kot elita, ne pa kot masa.

- Z živo besedo je človek mejno bitje v svetu tudi zato, ker je zmožen z njo uveljavljati obenem svojo voljo in njeno svobodnost: z besedo lahko človek Stvarnika priznava ali zanika, more stvari blagoslavljati in preklinjati, more slediti glasu "od zgoraj" ali se mu upirati.

- Naša glavna napaka je prav v tem, da se nam vselej nekam mudi in smo kar zaskrbljeno varčni s časom. Toda kako naj čas bolje izrabimo, kakor da druge z ljubeznijo poslušamo?

- Sprejeti moramo sami sebe, kajti naša lastna osebnost je edini pripomoček, s katerim si lahko sami pomagamo. Pri tem nas mora krepiti in nam dvigati zaupanje vase prepričanje, da smo vendarle tudi mi nekaj in nekdo.

- Živeti docela dobrohotno, živeti v čistih mislih, ne da bi koga obsojali, tako da je vselej vse opravičeno, to se pravi res živeti v čudežih, ki se godijo v nas samih.

- Dokler smo na črti kolikostnega pojmovanja sreče, ne moremo razumeti in doseči, da bi nam bila sreča nekaj notranjega, osebnega, del nas samih. Dokler hočemo srečo samo imeti, ne moremo srečni biti.

- Takšnega spoštovanja do dela, tako visokega vrednotenja dela, kot je pri kmetu, ne najdemo pri nobenem sloju ljudi. Ob nedeljah in cerkvenih praznikih pa se je kmečki človek znal ustaviti.

- Človek je edino bitje, ki razen "obodnega" doživljanja ugodja in neugodja doživlja tudi globinsko veselje in žalost, onstran tega je še globlje doživetje sreče in nesreče.

- Tišina ni pomanjkanje govora, marveč je globina in polnost, v katero se zjedri življenje. Vse resnično raste v tišini.

- Ljudje iščejo sebe, zato iščejo tebe. Tebe potrebujejo. Ti moraš biti tak, da te bodo res iskali, da bodo imeli potrebo po tebi.

- Življenje v luči evangelija pomeni za človeka pravo spremenjenje, v katerem spontano vzklika: Dobro je, da sem tukaj!

- Kristus se nam pri zadnji večerji kot veliki duhovnik nove in večne zaveze predstavlja obenem kot strežnik vsem, in to naj bil tudi vsak njegov duhovnik v vseh časih.

- Vsakdo mora imeti svojega notranjega zdravnika: to je glas dobrote.

- Zakon je trajna in osrečujoča zveza le, če je za zakonca proces, ki mora napredovati iz leta v leto in dokazati vedno večjo popolnost.

- Slovenci smo bili do nedavnega pošteni. Poštenost je bilo kot geslo "poštenega Slovenca". Kdor ni bil pošten, so kazali nanj s prstom.

- Kolikor skuša človek drugim pomagati, ne doživlja nobenega strahu. Torej ima strah svoje korenine v sebičnosti. Bolj ko živimo za druge, manj je v nas strahu.

- Pot do Boga vodi preko poti do človeka, Če je popačena človeška podoba, se zamegli tudi božja podoba.

- Pravo darilo je vselej le dobrota našega srca.

- Dobra beseda je najboljša postrežba, ki jo moremo dati gostu. Vselej mu dobro de, če jo dobi. Dobra beseda ga spremlja še na poti domov. Morda celo več dni ali tednov od nje živi.

- Govoriti, da potrebujemo dobre stvari in dobre ljudi, a ne Dobrote, se pravi, potrebovati sončne žarke brez sonca.

- Naš oltar, na katerem opravljamo najsvetejšo daritev, moramo raztegniti na vse svoje življenje. Jezus je daroval življenje za vse ljudi.

- Ne v strahu in trepetu, temveč z ljubeznijo in dobroto in z velikim razumevanjem moramo vzgajati in se zavedati: dobrota je sonce, ki daje rast.

- Ne glejte v nebo, obrnite se na zemljo in skušajte v luči Jezusovega vstajenja oblikovati obličje zemlje in človeške družbe v njej.

- Moč in sijaj krščanstva, njegove etike in askeze je ravno v visoko postavljenih idealih.

- Najvišja pohvala, ki jo v stari zavezi najdemo o možu, je ta, da ga imenuje 'pravičnega', medtem ko ženo na več pomenljivih mestih opisuje kot junaško in vidi v tem njeno odliko.

- Jezus je za ljudi vseh časov še vedno živ; kajti le ob živem človeku se ljudje zganejo in vznemirijo, odločajo se za ali proti; ob mrtvecu ostajajo hladni.

- Sreča je v človeku samem ali pa je ni. Od zunaj jo v človekovo srce ne pričara nobena stvar.

- Vse stvari so gluhe in neme za srečo, če je človek ne začuti, ne doživi v svoji notranjosti, če srce ni srečno.

- Dober duhovnik raste iz dobrega človeka po dobrem kristjanu.

- Vse človeško življenje, kolikor se v vidni telesnosti javlja nevidni duh s svojo močjo, je nekak zakrament v najširšem pomenu besede.

- Človekova sreča je tako visoko nad ravnijo naših užitkov, da jo lahko dosežemo tudi v trpljenju. Če hoče človek doseči srečo, mora vanjo vračunati tudi trpljenje.

- Kdor bi hotel biti popolnoma srečen, bi moral imeti nekaj božjega v sebi: božji mir, božjo neodvisnost,samozadostnost, božjo uteho vsega, kar je in kar si sploh želeti moremo.

- Ne v strahu in trepetu, temveč z ljubeznijo in dobroto in z velikim razumevanjem moramo vzgajati in se zavedati: dobrota je sonce, ki daje rast.

zbira Marko Čuk

- Ko sem leta 1947 zadnjič obiskal očeta, sva šla na dolg sprehod v gozd in se pogovarjala. Zaupal mi je: "Ti in tvojih enajst bratov in sester se niste rodili slučajno. Vsi ste bož­ji blagoslov, ki sva ga izprosila z molitvijo in sva ga hvaležno spre­jela. Oba sva v molitvi že vnaprej blagoslavljala vsako pričo novega življenja. In kako pogosto sva tistih devet mesecev, ko ste bili še v materinem telesu, molila za vas za božji blagoslov. In dan krsta je bil za naju vselej velik zahvalni dan."

- Če razmišljam o vseh nevarnostih med drugo svetovno vojno, se ne čudim samo, da sem ostal živ, marveč tudi, kako je vse to bila zame šola, da sem lahko svoje življenje strastno posve­til služenju zdravilnemu, osvobajajočemu nenasilju, konstruktivnemu boju proti vojni in za mir, za spravo ter razumevanje med narodi.

- Vprašanje je, kako gledam na Jezusa iz Naza­reta? Zame je Sin človekov, to pomeni predvsem eden izmed nas, Božji sin, neprekosljivo razodetje in obljuba Očeta nam vsem, prerok, nena­silni, a mogočni razkrinkovalec vseh lažnih predstav o Bogu, vsakr­šnega potvarjanja religije, popolni molivec, ki časti Boga v duhu in resnici.

- Oznanjevalec odrešenja, ta, ki skrbi za odrešenje, ter tisti, na katere se obrača, morajo čisto neposredno čutiti, da nas Bog osvobaja za resnično življenje, s tem ko nam mogočno obljub­lja svojo ljubezen in nam podarja svojo milost. Predvsem hočemo biti služabniki veselja. Potem se bo pokazalo, da je veselje v Bogu največ­ja moč.

- Noben dan ni minil brez skupne jutra­nje in večerne molitve, noben obrok brez molitve pred jedjo in po jedi. Kako pogosto sem slišal besede: "Z božjim blagoslovom se vse prav izteče." Skratka: našo veliko družino sem doživljal kot Cerkev v malem, ki je bila privlačna, saj je v njej vladalo vzdušje vere, zaupanja v Boga, ljubezni in dobrote. Družina, iz katere izhajam, ne bi bila nikoli postala taka brez Cerkve, ki nam je oznanjala evange­lij, in brez mnogih ljudi, ki so nam vsem bili za zgled življenja po evangeliju.

- Bog nas je ljubil prej kot smo mi mogli ljubiti njega. Blagor nam, če potrpežljivo prenašamo nadležne in zagrenjene ljudi, če ljubimo take, ki še ne znajo biti hvaležni, ker še niso prejeli zadosti ljubezni.

- Nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; začnimo pri svojih najbližjih.

- Modernemu svetu manjka predvsem medsebojno zaupanje; do tega pa ne pridemo brez popolne odkritosrčnosti. Blagor čistim zahteva skromnost, ki nas napravi podobne Kristusu, služabniku.

- Najusodnejši greh je vsekakor obup. Najbolj dozorel in najbolj strupen greh je sovraštvo do Boga in sovraštvo do ljudi.

- Rast v pravi ljubezni do Boga in do soljudi, predvsem do tistih, ki nam ne morejo poplačati, je kraljevska pot do vedno globljega spoznanja Boga in kraljevska pot do večnega praznika ljubezni

- Bog ni ustvaril pekla. Človek, ki malikuje sam sebe, nosi pekel v sebi po meri svoje hudobije in ošabnosti.

- Božje zapovedi niso samovolja, temveč ljubeče navodilo ali svarilo. Prva tabla zaveze kaže pot pravega odnosa do Boga, druga tabla varuje medčloveški obstoj pred neredom.

- Kdor ima humor, se smehlja, ker ve, da je v življenju in v zgodovini vse resno, toda nič zares tragično, vse je pomembno, toda nič nepopravljivo.

- Jezus je za nas predvsem nenasilni, trpeči božji hlapec in je tako pot miru.

- Blagor mu, kdor zna darove nebeškega Očeta spremeniti v razodetje pravice in v ljubezen do bližnjega.