SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Cena za nasmeh
“Mama, zakaj si tako nasmejana na televiziji, doma pa tako čemerna?” je vprašal deček svojo mamo, napovedovalko in voditeljico priljubljene televizijske oddaje. “Zato, ker me na televiziji plačajo, da sem nasmejana,” mu je iskreno in brez olepševanja odgovorila mama, televizijska zvezda. “In koliko bi ti morali plačati, da bi se smejala doma?” jo je nedolžno vprašal otrok. In mamine oči so se orosile, ko je objela svojega otroka.
Televizijska voditeljica je v nekem intervjuju, ko je morala na vprašanja odgovarjati, ne pa jih postavljati, povedala, da je bila zanjo najtežja stvar prepad med njeno lastno podobo, ki jo mora imeti pred kamero, in pravim značajem, ki ga ima sredi vsakdanjega življenja. “Ljudje poznajo moj obraz samo z ekrana, ko je nasmejan in privlačen, poznajo moje zabavne nastope, ki se jim smejejo. Zato mislijo, da sem vedno taka. Pa ni tako. Nasprotno, v zasebnem življenju se moram razvedriti in razbremeniti zaradi pritiskov in napetosti, ki jih povzročijo smehljajoči nastopi v dveurnem programu. Ljudje okrog mene me nočejo sprejeti take, kakršna v resnici sem, kajti želijo, da bi bila taka, kakršna se pojavljam na ekranu.”
Vsi mi, pa naj delamo na televiziji ali ne, imamo neko podobo, ki so si jo ljudje ustvarili v pogovorih z nami in ko so nas opazovali. Naši prijatelji poznajo to podobo, jo ohranjajo in pričakujejo, da se bomo obnašali v skladu z njo, kajti to edino poznajo in zahtevajo, da jo ohranjamo tudi mi in se po njej ravnamo. To je suženjstvo. Silijo nas, da bi se vedno smejali, kakor se smejemo na ekranu, da bomo povedali tisto, kar ljudje od nas pričakujejo in da se bomo obnašali, kot smo se vedno obnašali. To zavira spremembe, sproščenost in pristnost.
- Družba nas »zamrzne«, ko zahteva, da ponavljamo vzorce vedenja in ohranjamo stare navade. Običajno se nam zaradi lenobe, sramu in neodločnosti zdi težko spremeniti svojo podobo in izberemo lažjo pot ustaljenih navad. Sami postanemo sužnji svoje podobe in celo naše življenje je vklenjeno. Če želimo rasti, moramo pretrgati te verige.
Če pa imajo naši prijatelji slabo podobo o nas, bodo tako podobo ohranili ne glede na to, koliko se bomo trudili, da bi jo izboljšali. Pred njimi bomo vedno taki, kot smo bili, ohranili bomo take navade, kot smo jo imeli.
“Bad boy”(slab fant) nikoli ni vreden zaupanja. “Good boy” (dober fant) pa nikoli ne pogreši. Oboje je klišejsko in napačno ravnanje. Tako vsiljevanje zaduši vsak poskus, da bi iskali nov način obnašanja, ki bi spremenil in obogatil naše življenje. Družba nas “zamrzne”, ko zahteva, da ponavljamo vzorce vedenja in ohranjamo stare navade. Običajno se nam zaradi lenobe, sramu in neodločnosti zdi težko spremeniti svojo podobo in izberemo lažjo pot ustaljenih navad. Sami postanemo sužnji svoje podobe in celo naše življenje je vklenjeno. Če želimo rasti, moramo pretrgati te verige.
Za človeka pomeni veliko odrešitev, da se osvobodi navad, razbije kalupe, stopi iz okvirja. Zapusti ekran. Naučiti se moramo “smejati doma”. Brez mask, brez ličil in olepševanj. In brez plačila. To je najdragocenejši smehljaj v našem življenju.
Vsi mi, pa naj delamo na televiziji ali ne, imamo neko podobo, ki so si jo ljudje ustvarili v pogovorih z nami in ko so nas opazovali. Naši prijatelji poznajo to podobo, jo ohranjajo in pričakujejo, da se bomo obnašali v skladu z njo, kajti to edino poznajo in zahtevajo, da jo ohranjamo tudi mi in se po njej ravnamo. To je suženjstvo. Silijo nas, da bi se vedno smejali, kakor se smejemo na ekranu, da bomo povedali tisto, kar ljudje od nas pričakujejo in da se bomo obnašali, kot smo se vedno obnašali. To zavira spremembe, sproščenost in pristnost.
B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 8 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 75 (Cena za nasmeh).
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
