Lov na jelene

Neki lovec je znal zelo spretno posnemati živalske glasove. To svojo sposobnost je s pridom uporabljal pri vabljenju divjadi. Ko so živali slišale lovčevo oponašanje, se jim je zdelo, da jih kliče katera od živali njihove vrste in so se brez strahu približale glasu, lovec pa jih je z lahkoto uplenil.
Nekega dne se je odpravil na lov na jelena. Ko je prišel v gozd, je začel posnemati jelenov glas. Slišal ga je volk in se odpravil v smeri glasu ... da bi lahko prišel do hrane. Volk namreč lahko brez težav pokonča jelena. Ko je lovec zagledal volka, se je silno prestrašil. Toda spomnil se je, da se volk boji tigra in hitro je začel oponašati tigrov glas.Ko je volk zaslišal tigra, se je hitro umaknil v goščavo.
Po gozdu pa se je potikal tudi tiger, ki je pomislil, da je v bližini drugi tiger in odpravil se je za glasom. Ubogi lovec se je tigra še bolj prestrašil kot volka. Pa se je spet znašel in začel oponašati medvedovo renčanje. »Tiger se boji medveda,« se je v stiski hitro domislil.
Tiger se je res umaknil, ko je zaslišal medvedov glas, tedaj pa se je prikazal sam kosmatinec ... in lovec je ostal brez moči. Nobene zvijače ni imel več, nič pametnega mu ni prišlo na misel! Izkoristil je vse, kar je znal. Ostal je brez obrambe in medved ga je pokončal ...

Posnemanje je vedno nevarno. Nekdo lahko za trenutek igra tigra, a se mu kmalu približa medved in zgodbe je konec. Edini način, da človek obstane v svojem gozdu je, da ostane človek. Najboljša pot, da daš svojemu življenju polno vrednost je, da ostaneš pristen. Vsakdo od nas ima enkraten glas in tega naj modro uporablja. Ne posnemajmo tujih vzorov! Pravijo, da je naš glas oseben, enkraten, kot so naši prstni odtisi, in moderni pripomočki ga lahko prepoznajo sodno natančno. Nič čudnega. Glas izraža značaj in označuje osebnost.
Morda lahko živali vsaj v zgodbi prevaramo s posnemanjem njihovih glasov. Ko pa govorimo ljudem, kmalu spoznamo po barvi glasu, po hitrosti ali počasnosti govora, na kakšen način govorijo. Prepoznamo lahko, če je tiger ali volk, zvest pes ali mačka, ki prede. Glas pove celo več kot besede. Glas je izreden glasnik človeškega značaja.
Enkratnost človeškega glasu je podoba enkratnosti človeka. Pametno bomo ravnali, če bomo skrbeli za svoj glas, kar pomeni, da bomo skrbeli za svojo pristnost: nikoli nikogar posnemali, ampak bili resnično in zvesto to, kar smo in kar bi radi postali. Ne sramujmo se sebe! Jelen pa naj gre, kamor hoče.

Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen,
čudovita so tvoja dela,
moja duša to dobro pozna.
Moje kosti niso bile skrite pred tabo,
ko sem bil narejen na skrivnem,
stkan v globočinah zemlje.
V tvojo knjigo so bili vsi zapisani,
dnevi, ko so bili oblikovani,
ko ni še nobeden od njih obstajal. (Ps 139,14-16)

Počelo, nosilec in cilj vseh družbenih ustanov je in mora biti človeška oseba. (CS 25.1)

Vse, kar nasprotuje življenju, kakor so raznovrstni uboji, rodomori, splavi, evtanazija in tudi radovoljni samomor; vse, kar rani neokrnjenost človeške osebe, kakor pohabljanje, telesno ali duševno mučenje, psihično prisiljevanje; vse, kar ponižuje človeško dostojanstvo, kakor npr. življenje v človeka nevrednih razmerah, samovoljno zapiranje, nasilno preseljevanje, suženjstvo, prostitucija, trgovina z ženskami in mladoletniki; tudi sramotne delovne razmere, ko z delavci ravnajo, kakor da so le orodje za dobiček in ne svobodne ter odgovorne osebe - vse to in drugo, kar je še temu podobno, je v resnici sramota; in ko okužuje človeško kulturo, omadežuje bolj tiste, ki se tako vedejo, kakor tiste, ki trpe krivico, hkrati pa kar najhuje nasprotuje stvarnikovi časti. (CS 27.3)

Sveto pismo namreč uči, da je bil človek ustvarjen "po Božji podobi", sposoben spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika. (CS 12.3)

Vsakdo mora na vsakega svojega bližnjega brez izjeme gledati kot na svoj drugi jaz, in imeti mora obzir zlasti do njegovega življenja in do nujno potrebnih sredstev z človeka vredno življenje.(CS 27.1)

Človeška oseba, obdarovana z "duhovno in neumrljivo" dušo je "na zemlji edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same". Od svojega spočetja naprej je določena za večno blaženost. (KKC 1703)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 5 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 86-88.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.