Hvaležen za to, kar imam

Nekega moža je zapustila žena, kar ga je zelo potrlo. Izgubil je vero vase, v druge ljudi in v Boga. Življenje ga ni več veselilo. Nekega deževnega jutra je šel zajtrkovat v bližnjo restavracijo. Več skupin ljudi je bilo pri jedi, toda nihče ni spregovoril besede. Potrti mož je sedel v kot lokala in molče mešal svojo kavo.
Pri mizici ob oknu je sedela mati z deklico. Ko so jima postregli, je deklica prekinila mučno tišino z glasnim vprašanjem: »Mama, ali tukaj ne bova molili?« Natakarica, ki jima je postregla, se je obrnila in dejala: »Seveda, zlata, kar moli. A boš zmolila za nas vse?« Potem se je obrnila k gostom in dejala: »Umirimo se.« Vsi so odložili pribor in prisluhnili. Deklica je sklenila roke in molila: »Dobri Bog, velik si in dober, po tvoji dobroti prejemamo hrano. Hvala ti. Prosim, blagoslovi nas.«
Po otrokovi molitvi se je razpoloženje spremenilo. Ljudje so se začeli pogovarjati. Natakarica je pripomnila: »Tako bi morali delati vsako jutro.« »Ob tistem doživetju,« je pozneje pripovedoval mož, »sem se zamislil. Zgled te deklice me je spodbudil, da sem se začel zahvaljevati Bogu za vse, kar imam, in nehal žalovati zaradi tistega, česar nimam. Začel sem biti hvaležen.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2020), 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..