Hvala

Zgodba

Učenec in učitelj
Učenec je prosil učitelja, da bi mu dovolil oditi od pouka nekaj minut pred koncem ure, ker bo prišel ponj oče, da ga odpelje na zdravniški pregled.
Učitelj je dečku obljubil, da ga bo pustil.
Ko se je ura bližala koncu, je učenec pobral svoje zvezke, knjige in druge šolske potrebščine ter odhitel proti vratom.
Ko se je bližal izhodu, je zaslišal glas: »Prosim, a te lahko samo spomnim, da bi rekel hvala?«

Misel

Učenec najbrž ni rekel hvala, ker je bil tako vznemirjen, ko je šel k zdravniku. Podobno se lahko zgodi vsakemu izmed nas.
Toda so tudi primeri, ko se nam stvari zdijo samoumevne in se niti ne zmenimo, da bi rekli hvala. To je lahko nepremišljeno, površno, iz navade. Včasih pa gre res za pravo nehvaležnost.
Zato si upravičeno lahko zastavimo vprašanje: Ali znamo biti hvaležni za usluge, ki nam jih naredijo ljudje, ali pa se nam zdijo samoumevne?
Morali bi se sramovati, če tolikokrat, ko nam ljudje naredijo uslugo, ne rečemo hvala.

Molitev

Gospod Bog,
prosimo te, da bi cenili dobrine,
ki jih prejemamo.
Koliko ljudi je bilo doslej dobrih do nas
in koliko jih je še sedaj.
Naj nikoli ne pozabimo dobrot,
ki smo jih prejeli,
da jih bomo znali pravilno ceniti
in se zanje zahvaljevati.
Naj nikoli ne pozabimo, da je naša dolžnost,
da se zahvalimo, ko kaj prejmemo,
in tako pokažemo, da znamo to ceniti.

Iskrica

Kdor ni hvaležen za majhno stvar, tudi za veliko ne bo. (estonski pregovor)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 71.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.