Page 12 - Cerkev hiša usmiljenja

Obrobja bivanja

Cerkev mora iz same sebe. Kam? Proti bivanj-
skim obrobjem, karkoli že to pomeni, vendar
mora. Jezus nam pravi: Pojdite po vsem svetu!
Pojdite! Oznanjujte! »Pričujte o evangeliju!« (prim.
Mr 16,15). In kaj se zgodi človeku, ko gre iz sebe?
Lahko pride do tega, kar se lahko primeri vsem, ki
gredo iz hiše in stopijo na cesto: nesreča. A jaz vam
pravim: tisočkrat raje imam Cerkev, poškodovano
v nesreči, kakor Cerkev, ki je bolna od samozado-
stnosti! Pojdite ven, pojdite! Mislite tudi na to, kar
pravi Razodetje. Nekaj lepega pravi: Jezus je pred
vrati in trka, trka, da bi smel stopiti v naša srca
(prim. Raz 3,20). To je smisel razodetja.

Zdaj pa se vprašajte: kolikokrat je Jezus notri in
trka na vrata, da bi smel oditi, iti ven, mi pa mu
zaradi lastne varnosti ne dovolimo na plano, ker
smo tolikokrat zaprti v minljive strukture, ki služi-
jo le temu, da bi nas spreminjale v sužnje, ne pa v
svobodne božje otroke? Pri tem »izhodu« je važno
stopiti naproti. Zame so besede: srečati se z dru-
gimi zelo pomembne. Zakaj? Ker gre za srečanje z
Jezusom in mi moramo početi to, kar počne Jezus:
srečevati se z drugimi. Živimo v kulturi sporov, de-
litev, kjer to, kar mi ne koristi, zavržem. V kulturi
škarta. A na tej točki vas vabim k premisleku – in
to je del krize – o ostarelih, ki so modrost naroda,
o otrocih … kultura izmečka! Toda mi moramo iti
naproti in s svojo vero moramo ustvariti »kultu-
ro srečanja«, omiko ljubezni, omiko, kjer sreča-
mo brate, kjer lahko govorimo tudi s tistimi, ki ne

104