Page 4 - Cerkev hiša usmiljenja

Predgovor

Po dveh letih vladanja se že lepo vidijo glavni
obrisi načrta papeža Frančiška o Cerkvi in pasto-
ralnem delu. Če sta se – iz besed, kretenj in spre-
jetih odločitev – že od začetka jasno kazala smer
in pečat Frančiškovega vodenja Cerkve, pa se je z
meseci njegova usmeritev tako razširila in utrdila,
da je postala odprto obnebje nove poti za življenje
Cerkve. Z apostolsko spodbudo Evangeljsko veselje
(23. novembra 2013) je nato papež bistvene toč-
ke takšnega osnutka povezal v široko in organsko
sintezo in s tem dejansko napisal magno charto
programskega delovanja za prihodnja leta. Po be-
sedah apostolske spodbude – ki jo je po obsegu in
bogastvu izpostavljenih vsebin mogoče primerjati
s pravo okrožnico – je namreč podan ves misijo-
narski obraz Cerkve, predvsem pa nov slog, kako
»biti Cerkev«, ki si ga papež želi pri vedno pristnej-
šem in zvestejšem krščanskem oznanjevanju in
evangeljskem pričevanju.

Seveda se Frančišek – kakor je z navajanjem
Dokumenta iz Aparecide (27. julija 2013) omenil
tudi brazilskim škofom – dobro zaveda, da imajo
revni pastirji Cerkve krhke čolne in zakrpane mre-
že in zato pogosto, kljub trudu ne morejo ničesar
ujeti. Toda prav tako dobro ve, da je Bog tisti, ki ve-
dno deluje in dopolnjuje; moč Cerkve ni v sposob-
nosti njenih ljudi in sredstev – eni in drugi so sla-
botni in nezadostni –, temveč se »skriva v globinah
božjih voda, v katerih je poklicana metati mreže«.

10