Page 13 - Oče Damijan

»Prav imaš,« je potrdil Gaston prav tako dostojan-
stveno.
»Na ta zvonec je mislil sveti Pavel, ko je govoril o
zvenečih cimbalah. Vabi k modrosti, sam pa je neu-
men kot noč.«
»Še bolj neumen,« se je zarežal Marcel. »Tako neu-
men kakor kak Flamec.«
»Kakor Flamec iz Tremelova!« je od veselja zacvilil
Gaston.
»Ne tako glasno. Tamle prihaja flamski krompirje-
vec.«
»In kako hodi. Se mu pozna, da je vse svoje življenje
gazil po gnoju in blatu. Noge dviga, kakor bi na vsa-
kem čevlju imel cent ilovice. Ne boj se! Saj prav nič ne
razume francosko.«
»Zato pa flamsko,« je rekel mirno Jožef de Veuster,
ki je bil medtem vstopil. Oba mlada učenjaka je zgra-
bil za vrat in ju vrgel ob tla.
Precej debelo sta se spogledala valonska fantiča.
»Močan pa je kmetavzar,« je Marcel zastokal osupel.
»To je navadna in prostaška moč,« je dodal Gaston.
»Taka moč ni več plemenita.«
»Pač pa praktična,« se je zasmejal Flamec in mirno
odšel v šolo.
Medtem je v nižjem razredu stalo pred tablo nekaj
navihanih valonskih fantičev, ki so razposajeno vre-
ščali. Eden izmed njih je s kredo z velikim zamahom
narisal na tablo obraz in ga okrasil z dolgimi oslo-
vskimi ušesi.
»Flamski Lev,« je spodaj napisal z nakičenimi
črkami.
»Bravo! Bravo!« je kričala mlada tolpa in pred sliko
po indijansko zaplesala.

75