Page 16 - Oče Damijan

in žetev je rasla iz dneva v dan. Snope, ki jih je Dami-
jan vezal, je Bog večinoma prav kmalu spravil v svoje
žitnice, čeprav je smrt marsikaterega bolnika rešila
šele po večletnem hiranju.
V začetku so seveda mnogi z zasmehom in odkritim
sovraštvom gledali duhovnika. Celo zdaj po osmih
letih se je našel še ta ali oni veteran iz vasi blaznih,
ki je godrnjaje in nejevoljno sprejemal misijonarjeve
usluge. Še vedno ni mogel patru odpustiti, da mu je
odtegnil žganje.
Nekega dne je pater Damijan enemu teh zgubljen-
cev prinesel z gora vrč vode v kočo. A grdi, od žga-
nja razjedeni in od gobavosti pohabljeni starec, ki je
bil navajen drugačne mokrote, je vrč pred misijonar-
jevirni nogami tuleč prevrnil. Tedaj je Flamec brez
besede vzel vrč, se spet napotil na hrib, vrč vnovič
napolnil in ga prinesel gobavcu.
»Zdaj pa bodi bolj previden, prijatelj!« se je smehljal
pater. »Pazi, da ga spet ne prevrneš!«
Tedaj je bolnik topo gledal in gledal in zmajeval z
glavo. Bilo je prvič, da je videl čudo.
»Revček!« je mrmral pater in šel dalje. Tako samoza-
tajevanje si je priboril šele po vztrajnem, trdem boju.
Moč za to je prejemal iz križa, iz Kristusovega križa in
iz velikega križa na Molokaju, na katerem je Gospod
vedno znova visel pribit.
Polagoma pa je ljubezen premagala sovraštvo. Z
gora vlačiti vodo Damijanu že davno ni bilo več treba.
Pred nekaj leti je napeljal na Molokaj pravi vodovod,
ki je vas in okolico preskrboval s svežo studenčnico.
Molokaj je izgubil svoje največje strahote ...
In spet so vihrale zastave in zastavice veselja nad
Molokajem. Spet so se dvigali v nebo ponosni, lesketa-

261