Page 14 - Oče Damijan

strmel predse. V hipu mu je bilo, kot da vidi v Treme-
lovu mlin z vihrajočimi vetrnicami. V prividu je gledal
domačo vas z vodnjaki in slamnatimi strehami. Tam
je bilo polje in pusta, dobra rjava gruda, v katero je
nekoč v viharni noči zasadil roki. Tam je bila mati, ki
je žrtvovala že pet otrok. Tam je bila Marija Deselaers.
Tam je bila domovina in je klicala ...
»Prestar!« je vnovič rekel pater. Zaprta so bila vrata
do najvišjega cilja. Nihče ne bo odrinil zapaha, žele-
znega zapaha, ki ga zapira besedica ,prestar'. Zakaj se
ne bi vrnil?
Ali ni bilo delo na polju tudi sveta služba pred
Bogom in pred ljudmi?
»O Bog, daj mi luči!« je kričalo v njegovi duši.
Tedaj pa mu je v ušesih spet zazvenel misijonarjev
glas:
»Danes, ko zaslišite Njegov glas, ne zakrknite svojih
src!« In glas je govoril:
»In moja žetev? Ako ne moreš biti žanjec, pa vsaj
lahko vežeš snope. Pojdi na mojo njivo!« Trikrat je
udarila ura na steni.
Tedaj je Jožef de Veuster vstal, odločno in mimo
pogledal patra prednika in rekel:
»Prosim za sprejem med novince brate!« Starček je
nalahno prikimal: »In kaj pravi k temu oče?«
»Gospod pater,« je odgovoril kmet s tresočim se gla-
som. »Že več let sem upal, da bom v fantu dobil nasle-
dnika, ko bom zaradi starosti moral spreči. Kajti Jožef
je bil kmet kakor nihče. Upiral sem se njegovi volji
in do te ure odklanjal svojo privolitev. A zdaj—zdaj
mislim, da ga Bog kliče. Tako naj bo v božjem imenu!
Toda žrtev je, zelo velika žrtev!«
Tedaj je pater vstal, stisnil kmetu roko in rekel:

110