Page 15 - Oče Damijan

se roko je dvignil kelih, kot bi z Odrešenikovo krvjo
daroval kri lastnega srca, muke te ure in vse bolečine,
s katerimi ga bo blagoslovil ta otok.
Vztrajal je pod križem na Golgoti.
Razlomljeno je ležalo Telo Gospodovo na zlati
pateni na platnenem prtiču. Globoko se je sklonil
duhovnik nad razdeljenimi podobami. V belem kruhu
se je skrival Križani. To je misijonar veroval trdno in
neomajno. A kaj je bilo to?
Pred duhovnikovimi očmi so plapolali rdeči krogi
in se je vrtelo tisoč gorečih meglic. Že ni več videl
podobe kruha, ne patene in ne keliha. Videl je samo
beli prt, korporal. In iz žareče megle se je prikazalo
obličje in se odražalo na belem prtu: razbičano, spa-
čeno, polno tvorov in gnojnih ran! O Bog, kakšen
obraz! To je gobavost! Obličje gobavca! Oči so mu
gorele od muke! Gnusna zatekla usta so hotela kri-
kniti od bolečine.
»Potni prt Veronike!« je stokal duhovnik. A glas,
tisti glas, ki ga je slišal v odločilnih trenutkih svojega
življenja, mu je govoril:
»Damijan de Veuster, ali me poznaš? Poznaš me v
čistih, jasnih podobah kruha in vina. Ali me poznaš
tudi tako? Ali me poznaš v svojih strtih, pohabljenih,
obupanih otrocih? Ali me poznaš v gobavcu na Molo-
kaju?«
»Agnus Dei! Jagnje božje!« so jecljale blede misijo-
narjeve ustnice. »Jagnje božje, daj nam svoj mir! ...«
Opotekajoč se je duhovnik po sveti maši zapustil
oltar. In vendar je v tej uri prejel moč, ki jo je potrebo-
val v boju zoper grozo na tem otoku prekletstva.
Še isti dan je misijonar obhodil naselbino Kalavao,
vas trohnobe. Začel je v lastni koči, iz katere se mu

227