Page 17 - Oče Damijan

Res je nekaj let nato prišel na Molokaj pater Pam-
filij. Tedaj je Valonec pobral svoje stvari in odpotoval
nazaj k Indijancem.
Damijan de Veuster pa je pripravil svoje stvari za
potovanje v večnost. V ponedeljek, petnajstega aprila
je Bog njegovo dušo vzel k sebi v nebesa.
Prav tiho je zaspal. Pokoj je bil razlit na misijonarje-
vem obličju, s katerega je zginila poslednja sled goba-
vosti. V mrtve roke so mu položili križ, rožni venec in
sliko Matere božje. Tolažnice žalostnih, ki je prišla iz
Flamske, da svojemu otroku prinese domovino.
Pod pandanusovim drevesom so ga gobavci polo-
žili k večnemu počitku in na nagrobni križ napisali
besede:
»Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta,
da kdo za svoje prijatelje da svoje življenje.«

Ko pa je pomlad leta dvetnajststošestintridesetega
šla skozi Flamsko, so molokajskega misijonarja zagre-
bli v cvetočo zemljo domovine. V samostanski cerkvi
v Loevenu so mu pripravili zadnje počivališče. Sveta
flamska zemlja pa je postala bogatejša za novega
junaka.

293