Sprehod skozi leta

Nedeljsko popoldne. Sonce prijetno vabi. »Kam greva?« sva se vprašala. »Ne bi šla daleč,« meni žena. Z avtom se zapeljeva nekaj kilometrov, nato čez most in že sva na parkirišču na desnem bregu Save. Ponavadi greva s tokom navzdol, danes pa izbereva nasprotno smer. Kaj bi hodila vedno po isti poti! Čeprav je vse tako drugače, kot je bilo v tistih mojih najlepših letih, se mi ob vsakem kraku utrne droban spomin. Sem, kjer je zdaj hipodrom, smo otroci prignali koze – skoraj pri vsaki hiši so jih imeli, kajti mleko je bilo takrat dragoceno. Pasle so se po travi med grmičevjem, mi pa smo se igrali, podili in lovili, pekli krompir in se pogovarjali. Včasih smo odšli do Save. Bila je mrzla, deroča in nevarna. Kopalk takrat še nismo poznali, pa jih tudi potrebovali nismo, saj nihče ni znal plavati. Cele ure smo metali kamne na nasprotni breg. Ko smo postali žejni, smo se odžejali kar v reki. Da, takrat smo Savo lahko še pili!
Skoraj mimo domače hiše naju pelje sprehajalna pot. Če bi zalučal kamen, kot sem ga znal nekdaj, bi priletel na dvorišče hiše, kjer sem preživljal otroška in najstniška leta. Hiš je sedaj veliko več in skrivajo našo ulico, po kateri smo se otroci podili in igrali. Cele dneve smo tičali skupaj zlasti med počitnicami, saj se takrat še ni hodilo na morje.
Kadar se je zgodilo kaj posebno zanimivega, sem si dejal: “To bom nekoč zapisal.” To svojo ‘zaobljubo’ sem uresničil pred petdesetimi leti. Ko sem se nekega dne s svojim fičkom pripeljal že skoraj do doma, sem na mostu dohitel starejšo gospo, ki je, opirajoč se na palico, s težavo naredila vsak korak. Ustavil sem in jo povabil v avto. Kratek klepet me je tako me je tako nagovoril, da sem ga zapisal in poslal na uredništvo Ognjišča. Zgodba je bila objavljena marca 1969 (Mamca, se peljeva skupaj?) Tedaj si še nisem predstavljal, da jih bo sledilo veliko. Dogajanja okoli mene in tista, zapisana v spominu, so se vedno pogosteje spreminjala v zgodbe. Čutil sem, da nekaterih stvari ne morem zadržati zase. Prelivale so se na papir takšne, kot so se zgodile.
Ali je komu koristilo vse to moje premlevanje, pisanje in piljenje? Včasih v pozno noč. Kdo ve? Čutil sem potrebo, da sem svoja spoznanja delil z drugimi, čeprav nepoznanimi ljudmi. Pisal pa sem tudi zaradi sebe. V meni so obležali nekateri dogodki, ki so me tiščali in sem se jih nerad spominjal. Ko sem jih zapisal, pa so se začeli postavljati na pravo mesto in odleglo mi je. “Pisanje je pospravljanje in pometanje po svoji notranjosti!” me je prešinilo.
Samo o sebi je pisal, bo dejal kdo. Nikakor ne. Ampak vse, kar je bilo napisano, sem moral vzeti za svoje. Pred leti mi je prijatelj župnik Janč pripovedoval, kako je ob koncu vojne nekje v Prekmurju doživljal božični večer grobar Irga. Vedel sem, da mi to pripoveduje zato, da bom to napisal. Ampak nisem mogel. Pisati ‘po naročilu’ ni lahko niti dobro. Ko sva se po božiču srečala, mi je očital: »O Irgi pa nisi pisal!« »Nisem, ker nisem mogel.« »Če ne moreš, pa ne piši,« mi je dejal. Odleglo mi je. Irgino doživetje pa je postalo del mene, spomnil sem se vseh grobarjev, ki sem jih poznal iz očetovega pripovedovanja, in zgodba je bila čez nekaj dni napisana in naslednji božič objavljena.
Večino svojih službenih let sem preživel med mladimi. Vsako šolsko leto so prihajali novi dijaki, stari pa odhajali. “Ali delam z njimi prav in dobro?” sem se pogosto spraševal. Dolgo si nisem znal odgovoriti. Šele nekdanji dijaki, ki so se radi vračali v dijaški dom, so mi potrjevali, da sem na prav poti. Iz spominov, ki so jih obujali, sem pobiral drobce in jih spreminjal v odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljal …
Na sprehodih nisva ravno gostobesedna. Žena je že navajena, da se rad zavijam v molk in pletem svoje misli, v mislih pišem in ji v odsotnosti na kratko odgovarjam. Včasih mi potoži, da bi se raje pogovarjala. Vem, da ima prav. Pa se tolažim z vzdihom neke žene, ko sem romarjem na avtobusu predstavljal svojo knjigo Samo še pet minut. Povedal sem, da se žena pritožuje, da nič ne govorim, ko v mislih nekaj pisarim. Pa je tista žena (mož je sedel ob njej) glasno zavzdihnila: »Naš pa nič ne piše, pa tudi nič ne govori!« Moja žena je prva bralka mojih zapisov. Pove mi, kaj se ji zdi dobro in kaj ne. Ne vem, kako bi mogel pisati, če mi ne bi stala ob strani.
V spominih se pogosto vračam v leta svoje mladosti. Ta leta nas zaznamujejo bolj kot si mislimo. Pogled mora segati naprej. V neznano prihodnost. Pa saj niti ni tako neznana! Tisti, ki so svojo življenjsko pot hodili pred nami in tudi skupaj z nami, nas učijo. Pred leti je neki prijatelj pripravil rodovnik naše rodbine in zajel kar devet rodov nazaj. Dlje ko sem listal po tistih papirjih, bolj sem postajal del svojih prednikov. Pero je kar začelo zapisovati občutke. Ko sem morda petič prišel do zadnjega imena, sem lahko zapisal: “Odkar iščem samega sebe v tem rodovniku, se srečujem z mislijo, da sem del dolge vrste, ki se počasi, a vztrajno pomika naprej.” In presenečen sem, da me to vedno manj vznemirja. Pomembno je napolniti sedanji trenutek. Tako se pogovarjam sam s seboj.
»Dovolj bo za danes,« sva si dejala in se po isti poti vrnila na izhodišče. Med potjo so se mi začele plesti po glavi neke misli in celi stavki. Spet nimam pri sebi ničesar, da bi si jih zapisal. Hitro moram domov.

J. Jarc-Smiljan, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2019), 93-94.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.