God: 10. julij

Danes goduje tudi sv. ANTONIJ Pečerski, začetnik ruskega meništva, ki je živel ob prelomu prvega krščanskega tisočletja.

Svoje meniško življenje je začel in tudi končal v znameniti Pečerski lavri (samostanu) pri Kijevu.

God: 10. julij

V Letu svetnikov, ki obsega pet zajetnih knjig in so v njih podani življenjepisi svetnikov za vsak dan leta, tudi po več za en dan, sta ob današnjem datumu predstavljeni dve sveti ženi Amaliji, ki sta umrli na današnji dan, vendar ne istega leta in tudi ne v istem kraju.

Verjetneje pa ime Amalija izhaja iz nemščine in naj bi bilo skrajšana oblika starega germanskega imena Amalberga. Prvi del 'amal' pomeni priden, delaven, drugi del 'berga' pa izhaja iz glagola 'bairgan', ki pomeni varovati. Torej bi ime Amalija pomenilo 'pridna varuhinja', tudi 'varuhinja dela'.

Seznanimo se s svetima Amalijama, nebeškima zavetnicama današnjih godovnjakinj. Starejšo, ki je znana tudi pod imenom Amalberga, življenjepisec iz 11. stoletja, imenuje mater treh svetniških otrok: Emeberta, Go dule in Reinalde. Bila je frankovskega kraljevskega rodu, poročena z lotarinškim vojvodom Witgerjem, pobožnim in vrlim možem, kateremu je rodila več otrok. Amalija jim je bila zgledna mati. Ko so otroci odrastli in so bili preskrbljeni za življenje, sta z možem sporazumno sklenila, da gresta v samostan. Amalija je moža preživela. Kot vdova je v samostanu živela spokorno, opravljala dela usmiljenja in se pripravljala na smrt. Umrla je na današnji dan okoli leta 690, pokopali pa so v kraju Lobbes južno od Bruslja.

Poročila o drugi sveti Amaliji, devici in redovnici, so legendarna. Gotovo je le to, da je živela v 8. stoletju in da je bila pokopana blizu mesta Liège v Belgiji. Njeno življenje je kmalu po njeni smrti popisal škof Radbod iz Maastrichta, vendar njegov spis vsebuje več legend kot pa zgodovinsko zanesljivih dejstev. Bila je frankovskega plemiškega rodu, sorodnica kralja Pipina. Razcvetela se je v izredno lepotico, zato jo je zasnubil Karel Martel (po drugih virih Pipin ali celo Karel Veliki). Amalija pa je že kot deklica naredila zaobljubo ved nega devištva, zato se je snubcu skrila. Ta pa jo je vendarle našel in jo iz skrivališča potegnil s tako silo, da ji je zlomil roko in izpahnil ramo, toda Amalija je bila brž čudežno ozdravljena. Vstopila je v samostan benediktink pri mestu Liege, kjer je umrla na današnji dan najverjetneje leta 772.

Svetnica je še vedno zelo češčena v Belgiji in na Nizozemskem. Zaradi njene legendarne prigode z roko se ji priporočajo pri zlomih, izpahih in zmečkaninah, častijo pa jo tudi kot zavetnico proti toči in proti vsemu, kar povzroča škodo na polju.

Na Slovenskem je kar nekaj žena in deklet, ki jim je ime Amalija, Malči, Malčka, Matka. Nekateri to ime povezujejo z latinsko besedo 'amare', ki pomeni ljubiti. Potemtakem bi se Amaliji po slovensko reklo Ljuba ali Ljubica. Španska oblika je Alma, kar je v našem prevodu Duša ali Dušica.

God: 10. julij

Ime Veronika je pobožnim ljudem domače s križevega pota. Pri šesti postaji te priljubljene pobožnosti namreč nastopa pogumna žena, ki je stopila iz radovedne množice ob poti, kjer je stopal Jezus, obložen s težkim križem, ki ga je nesel na Kalvarijo. Po starem izročilu je bilo tej ženi, ki je Jezusov krvavi in potni obraz obrisala s prtom, ime Veronika. Spomin te Veronike Cerkev obhaja 4. februarja.

Današnja godovnjakinja sveta Veronika Juliani je bila doma iz Italije. Rodila se je 27. decembra 1660 v kraju Marcatello kot sedmi otrok premožnih staršev. Pri krstu so ji dali ime Uršula. Ko je pobožna mati umirala, je poklicala k sebi svojih pet hčera in jim priporočala, naj se v stiski zatečejo k eni izmed presvetih Kristusovih ran: štiriletni Uršuli je mati 'podelila' rano Jezusovega prebodenega srca. Ko je Uršula dopolnila sedemnajst let, je vstopila v samostan redovnic kapucink, kjer je dobila ime Veronika. Leta 1694 je postala voditeljica novink, od leta 1716 pa do svoje smrti je bila opatinja.

Kmalu po vstopu v samostan se je v Veroniki obnovilo Gospodovo trpljenje podobno kot približno petsto let poprej v življenju svetega Frančiška Asiškega. Tudi Veronika je dobila na svojem telesu znamenja Jezusovih ran. Jezus jo je obdaril z deležem svojega trpljenja. Na glavi se ji je videla trnjeva krona (zato jo upodabljajo s trnjevo krono na glavi). Imela je globoka mistična doživetja, istočasno pa je silno trpela zaradi napadov hudobnega duha, ki jo je mučil podobno kot kasneje svetega arškega župnika Janeza Vianeja. Veliko hudega je prestala tudi od svojih redovnih sester v samostanu, posebno od predstojnice, ki jo je imela za domišljavko. Vzeli so ji vodstvo novink, prepovedali so ji, da bi se pogovarjala z drugimi sestrami, skoraj dobesedno so jo izobčili iz samostanskega življenja. Škof je dobil iz Rima naročilo, naj zadevo z vso ostrostjo preišče in sporoči svojo razsodbo. Preiskava je trajala dolgo časa. Na koncu je škof sporočil v Rim, da je sestra Veronika nezlomljivo zvesta v veri in pokorščini, da kljub vsem preizkušnjam ohranja vedrino duha da se nadaljujejo njene mistične prikazni. Na njegovo prošnjo je papež preklical vse prepovedi. Kmalu nato so jo sestre soglasno izvolile za opatinjo. To službo je opravljala enajst let do svoje smrti, 9. julija 1727. Za svetnico jo je razglasil papež Gregor XVI. leta 1839. Trpinka sestra Veronika je po naročilu svojega spovednika pisala dnevnik in vanj zapisala vse, kako je Bog deloval v njeni duši. Danes obsega ta dnevnik deset objavljenih zvezkov. Nenavadne stvari, ki so v njem, so potrdile mnoge priče. Dnevnik je pisan s takšno odkritostjo, da je papež Pij IX., potem ko ga je prebral, vzkliknil: »To ni svetnica to je velik svetnik!«

Pisec slovenskega življenjepisa te mistične žene pravi: »Ali nam Veronika Juliani s svojim življenjem ne pojasnjuje velikega apostola Pavla, ki je, kakor morebiti nihče drug, gledal skrivnosti Jezusa Kristusa in človeka? Pavel je zapisal tisti tehtni stavek, ki ga iz življenja svete kapucinke znova doumemo: "Zdaj se veselim, ko trpim za vas. S svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev"« (Kol 1, 24).

God: 9.julij

Benediktinskega meniha Hadrijana iz rimske rodbine Colonna so za papeža izvolili 17. maja 884. S trdimi kaznimi je skušal zaustaviti nered in zločine, ki so se v Rimu vse pogosteje dogajali in vse bolj razločno kazali na 'mračno stoletje'.

Cesar Karel III. ga je povabil, da bi na Frankovskem uredil pereča vprašanja nekaterih škofij. Med potjo je septembra 885 umrl blizu Modene. Tistega leta je 6. aprila na Moravskem umrl sv. Metod (gl. 5. julij). Po smrti so ga začeli častiti kot svetnika, to češčenje pa je bilo potrjeno šele leta 1891. Hadrijanov god obhajajo zdaj v baziliki sv. Petra 9. julija, prej pa je bil godovni dan 8. julij.

God: 9. julij

V 16. stoletju sta bili Flandrija in Brabant zakladnici Evrope. Razkošno življenje je vodilo v nravni in verski propad. V takih razmerah so kalvinci s svojim naukom pridobivali ljudi in prekrščevalski pridigarji so imeli lahko delo, čeprav je kralj Filip Španski, ki je tedaj vladal v deželi, z ostrimi kaznimi prepovedal širjenje krivoverstva. Nravno propadlo in zadolženo plemstvo je ščuvalo k oboroženi vstaji proti osovraženi Španiji, ker je upalo, da se bo tako polastilo cerkvenega premoženja. Poleti 1566 je prišlo do vstaje, v kateri so razdejali vse katoliške cerkve. Dogajala so se strašna bogoskrunstva. Nasilje vladne vojske in izkoriščevalska davčna politika Španije sta vstajniške 'geuse' (berače) naravnost gnala v protestantizem in sovraštvo do vsega katoliškega. Zgodovina gorkumskih mučencev, ki se jih Cerkev spominja na današnji dan, je samo majhno poglavje o strašnem trpljenju flandrijskega in brabantskega ljudstva, zato pa morebiti najbolj grozotno in pretresljivo. Dne 26. junija 1572 so uporniki zavzeli mestece Gorkum in pri tem zajeli petnajst katoliških duhovnikov, med njimi enajst frančiškanov iz sosednjega samostana in nemškega dominikanca Janeza Heera. Takoj so jih začeli strahotno trpinčiti in mučiti. Gvardijana o. Nikolaja PIecka so na vratnih podbojih tako dolgo vlekli gor in dol, da se je napol zadušen onesvestil. Da bi ga spravili k sebi, so mu s svečo žgali nebo v ustih. Ker so gorkumski meščani hoteli jetnike odkupiti ali jih s silo rešiti, je vodja vstajnikov grof Viljem Marek, imenovan Lumey, dal ponoči odpeljati duhovnike v trdnjavo Brielle, kjer jih je dobila v pest najprej sovražna drhal in jih pretepala. Nato so jih zaprli v podzemsko ječo.

Med zasliševanjem so jih mučili in hoteli, da bi odpadli od vere: zatajili Kristusovo navzočnost v oltarnem zakramentu in se odpovedo papežu. Štirje duhovniki so spričo grožnje smrtne obsodbe klonili in odpadli. Število zvestih so takoj nato dopolnili nekateri norbertinci iz Monstra, ki so vztrajali zvesto v veri kljub mučenju in prigovarjanju kalvinskih duhovnikov. Tiste, ki so vztrajali – bilo jih je devetnajst – je Lumey še isti večer (bilo je 8. julija) dal odpeljati in usmrtiti. V temni noči so jih obesili na strešni tram v samotnem seniku; ko so bili že mrtvi, jim še niso prizanesli. Eden izmed odpadlih duhovnikov, Janez Omal, je bil določen, da vodi usmrtitev. Z molitvijo na ustnicah so šle žrtve v smrt, 9. julija ob štirih zjutraj so obesili zadnjo žrtev. Danes počivajo njihovi svetniški ostanki v frančiškanski cerkvi v Bruslju. Za svetnike jih je razglasil papež Pij IX. leta 1867.

God: 8. julij

Danes je na koledarju tudi mučenec PROKOPIJ iz palestinske Cezareje, ki je bolj znan na krščanskem Vzhodu kot pa na Zahodu. Njegovo ime je nosil sveti Prokop, slaven med patroni češke zemlje, učenec sv. Metoda. Mučeništvo sv. Prokopija je opisal Evzebij, veliki zgodovinar Cerkve prvih krščanskih stoletij. Njegovo poročilo je kratko in stvarno, vendar pa se iz njega razbere, da je bil Prokopij učen in spoštovan mož.

Doma je bil iz Jeruzalema, kasneje pa se je preselil v Sirijo, kjer je živel zelo strogo kot puščavnik. Poglabljal se je v Sveto pismo, preučeval pa je tudi svetne znanosti in grško pesništvo. Iz Sirije so ga privedli v palestinsko Cezarejo pred cesarskega namestnika za časa cesarja Dioklecijana, najbrž leta 303. Pred cesarskim namestnikom je izpovedal svojo vero v Kristusa in cesarski namestnik ga je obsodil na smrt z obglavljenjem. Za njim so dali življenje za Kristusa še mnogi škofje sosednjih cerkva.

God: 8. julij

Našim prednikom severno od Drave so Kristusovo blagovest oznanjali irski menihi, ki so pri svojem apostolskem poslanstvu pokazali veliko razumevanja za dobre lastnosti poganskih ljudi in so zavestno gradili na njih. Neutemeljene so trditve, da je bilo krščanstvo Slovencem vsiljeno 'z ognjem in mečem', ki jih pogosto slišimo.

Ob svetem Kolumbanu, ki je misijonaril na ozemlju današnje severne Italije, je med irskimi menihi, apostoli evropske celine, najbolj znan današnji godovnjak sveti Kilijan. Rodil se je okoli leta 644 na Irskem. Postal je duhovnik; ko se je odločil, da pojde kot misijonar na evropsko celino, je bil posvečen v škofa. Skupaj z enajstimi tovariši je prišel leta 686 v nemško frankovsko državo. Kilijan se je ustavil v mestu Würzburgu, kjer je za krščanstvo pridobil mladega vojvoda Gozberta. Od pokristjanjenega vojvoda je Kilijan zahteval, da svojo spreobrnitev h krščanski veri tudi na zunaj izpriča s tem, da se loči od žene vdove svojega brata, s katero ni bil zakonito poročen. Vojvoda Gozbert je Kilijanovo zahtevo izpolnil, čeprav je tisto ženo močno ljubil. Ko je ta žena ime ji je bilo Geilana zvedela, da je mož privolil v ločitev, je sklenila, da bo škofa Kilijana spravila s poti. Izkoristila je priložnost, ko je bil vojvoda na bojnem pohodu. Najela je morilca, ki je 8. julija 689 vdrl v oratorij, ki je bil hkrati kapela in stanovanje, ter je z mečem obglavil škofa Kilijana in njegova dva misijonska tovariša. Zločin so hoteli zakriti tako, da so trupla, mašne knjige in bogoslužna oblačila zagrebli v celici, nad njo pa postavili konjski hlev. Toda resnica prej ali slej pride na dan. Tako je bilo tudi v tem primeru. Nekaj časa po zločinu so našli trupla mučencev nepoškodovana. Morilec je zblaznel, frankovsko ljudstvo je v tem videlo božjo sodbo in se je dokončno odvrnilo od poganstva.

Češčenje sv. Kilijana je ostalo živo predvsem na Irskem in v Nemčiji. Svetnika upodabljajo v škofovski obleki ter s palmo mučeništva in z mečem ali bodalom. V Porenju ga časte viničarji in kmetje; nekoč je bil

zavetnik splavarjev in raznih rokodelcev. Mesto Würzburg ga še danes časti kot svojega zavetnika. Zelo se mu priporočajo bolniki, ki jih muči sklepni revmatizem.

God: 7. julij

Pisatelj Ivan Cankar pripoveduje, da je bil rojen prezgodaj in da je bilo zato njegovo življenje na nitki. Mati je tedaj naredila zaobljubo, da gre na Svete Višarje, če otrok preživi. Tudi današnji godovnjak sveti Vilibald je bil v otroški dobi zelo bolehen. Pobožni starši so ga nesli pod velik križ na bližnjem griču ter ga zaobljubili Bogu, če ozdravi. Fantiček se je res okrepil, kasneje pa je postal popotni oznanjevalec evangelija ter nazadnje še škof in je učakal zelo častitljivo starost.

Vilibald se je rodil leta 701 na jugu Anglije v ugledni in globoko verni družini, v kateri so poleg njega dosegli svetništvo še nekateri drugi člani: oče Rihard, brat Vunibald in sestra Valburga. Po že omenjeni zaobljubi so starši Vilibalda že pri petih letih oddali v benediktinski samostan Waltham, kjer je bil deležen vsestranske izobrazbe in je dobil veselje do redovniškega poklica. Predstojniki so mu dali posebno nalogo: razgleda naj se po krajih, kjer cvete bogoljubnost, da se pripravi za vzgojiteljsko službo. Ko mu je bilo dvajset let, se je odpravil na pot, na kateri sta se mu pridružila še oče Rihard in brat Vunibald. Čez Rokavski preliv so šli najprej v Francijo, od tam pa v Italijo, kjer je oče umrl. Obiskovali so samostane in redovniške hiše ter preučevali obrede, pobožnosti in posebej redovna izročila. Vunibald je iz Italije šel v Nemčijo, Vilibald pa je poromal v svete kraje v Palestini ter opisal razmere kristjanov pod oblastjo muslimanskih Arabcev. Po vrnitvi iz Svete dežele je nekaj časa ostal med benediktinskimi menihi na Monte Cassinu. Leta 740 ga je poklical k sebi papež Gregor III. in mu sporočil željo sv. Bonifacija, sorodnika Vilibaldove družine, naj mu pride pomagat obnavljati krščansko življenje v Nemčiji.

Ustavil se je v kraju Eichstatt na Bavarskem, kjer je leta 741 prejel mašniško posvečenje, leto kasneje pa še škofovsko. V svojem škofijskem mestu je dal zgraditi velik samostan in nanj oprl prenovo verskega življenja v svoji škofiji. Okoli leta 750 sta mu prišla v pomoč brat Vunibald in sestra Valburga, ki jima je izročil vodstvo dveh novih samostanov moškega in ženskega v Heidenheimu pri Nürnbergu. Oba sta zelo uspešno delovala.

Škofovsko službo v Eichstattu je opravljal kakšnih petinštirideset let. Svojo dušo je izročil Bogu 7. julija leta 787. Smisel in vodilo njegovega pastirovanja ohranjajo njegove podobe, na katerih beremo besede: vera, upanje, ljubezen, ki jih sv. Vilibald bere iz odprte knjige. Danes godujejo tisti redki Slovenci, ki so pri krstu dobili ime po njem.