V letu 2023 obeležujemo 100-letnico smrti pisatelja Ivana Tavčarja (+19. februar 1923). Zato je na pobudo Občine Gorenja vas - Poljane Ministrstvo za kulturo leto 2023 razglasilo za Tavčarjevo leto. Ob tem imamo priložnost, da pobliže spoznamo osebnost in delo enega najpomembnejših literarnih ustvarjalcev v obdobju realizma in politikov tedanjega časa na Slovenskem.

Dvorec Visoko, ki je bil Tavčarjev drugi dom, z umeščenostjo v osrednji del Poljanske doline predstavlja vstopno točko za celostno raziskovanje te kulturno, etnološko, obrtno in naravno bogate pokrajine, ki je bila skozi stoletja navdih mnogim umetnikom.

Eden izmed vidnejših je Ivan Tavčar, ki je Visoko in Poljansko dolino dvignil visoko, predvsem v literarne višave, saj le redkokdo ni vsaj slišal o Visoški kroniki in Cvetju v jeseni.

POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO
Z Juretom Ferlanom, ki je bil ta dan moj vodič, sva zgodbo o Ivanu Tavčarju in dvorcu Visoko začela v Poljanah, pri pisateljevi rojstni hiši, kjer pred nekdanjo hišo stoji spomenik Ivanu Tavčarju, izdelan po načrtu še enega slovenskega velikana Jožeta Plečnika. Avgusta 1851 se je v kmečki družini rodil Ivan in živel tam vse do leta 1863, ko je začel šolanje na gimnaziji v Ljubljani.
Od hiše sva se sprehodila do pokopališča na Poljanah, kjer je pokopana rodbina Kalanovih, ki je še kako povezana z dvorcem Visoko. Dvorec je do srede 17. stoletja pripadal različnim rodbinam, takrat pa je za skoraj dve stoletji in pol prešel v last rodbine Kalan.

VISOKO
Iz Poljan sva se nato odpravila proti dvorcu Visoko. Če bi imela na voljo več časa, bi se na to pot gotovo odpravila peš, saj po desni strani Poljanske Sore vodi do dvorca zelo lepa sprehajalna pot, ki v uri hoda povezuje Poljane in Visoko.
Dvorec Visoko se nahaja na desnem bregu reke Sore in ima zelo lep pogled proti cerkvi sv. Volbenka, ki stoji slabih 500 metrov visoko. Ta cerkev je prvič omenjena nekako v istem času kot dvorec Visoko, to je v 13. in 14. stoletju.
Dvorec je posebej zaznamovalo lastniško obdobje že omenjene družine Kalan – od leta 1650 pa vse do konca 19. stoletja, ko je prešel v last Tavčarjev. V tem času se je na domačiji zamenjalo 11 lastnikov Kalanovega rodu. Kalani so se kot visoški gospodarji ukvarjali s kmetijstvom: poljedelstvom, živinorejo, gozdom, v 18. stoletju pa tudi s trgovanjem z vinom. To je bilo obdobje, ko je Kalanova hiša, lahko rečemo tudi kmečki dvorec, doživela vrh svojega razvoja, saj je poleg stanovanjske stavbe stalo obsežno gospodarsko poslopje, zraven pa je bil postavljen velik lesen kozolec – toplar. Vse te tri stavbe so tvorile zaključeno celoto in predstavljale višek kmečkega stavbarstva v tistem času.

IVAN TAVČAR IN VISOKO
Tavčar je na svoji pestri življenjski poti vedno ostajal povezan s Poljansko dolino. Potem ko je Kalanova rodbina po seriji tragičnih dogodkov izumrla, je leta 1893 pisatelj Ivan Tavčar od dediča Antona Kalana kupil posestvo Visoko.Tavčar je na podstrešju dvorca našel staro okovano železno skrinjo, polno zapiskov in dokumentov o rodbini Kalan, ki mu je služila kot osnova za Visoško kroniko. Skrinja, ki je hranila visoški zgodovinski zaklad, je shranjena v Loškem muzeju, njeno repliko pa si je možno ogledati tudi v dvorcu Visoko.
Ivan Tavčar je dvorec in okolico uredil po svojih zamislih. Poskrbel je za parkovno zasaditev različnih, predvsem tujerodnih okrasnih dreves in grmovnic, na svojem posestvu je uredil prvo teniško igrišče na Slovenskem. Tako urejeno posestvo je družini Tavčar služilo za oddih in umik iz Ljubljane, kjer so živeli. Sem so v goste vabili tudi prijatelje. V tistem času je bilo počitnikovanje omogočeno le mestni gospodi, ki se je z druženjem kratkočasila ob ribolovu, sprehajanju, igranju tenisa in dobri hrani.

ISKANJE LASTNIKA IN IDENTITETE
Mnogo podobnih gosposkih zgradb in posestev je bilo uničenih v času med in po drugi svetovni vojni, veliko je bilo nacionaliziranih. Dvorec na Visokem je te pretrese relativno dobro prestal. Je pa temu sledilo obdobje nekaj desetletij, ko so se menjavali lastniki pa tudi ideje, kakšno vsebino dati dvorcu. Med drugim so bili v načrtu velik konjeniški center, šola za ravnatelje, turistični in kongresni center in še kaj.
Od leta 1985 je bila lastnica dvorca občina Škofja Loka. Po delitvi te občine na manjše leta 1994 se je lastništvo dvorca razdelilo. Občini Gorenja vas - Poljane je pripadel 74-odstotni delež, v nadaljnjih letih pa je zaradi lažjega upravljanja odkupila še preostali delež, in tako leta 2016 postala edina lastnica dvorca na Visokem.

KORAK ZA KORAKOM
Prelomno je bilo leto 2012, ko so se začela izvajati prva obnovitvena in urejevalna dela. Očiščena je bila okolica dvorca ter delno obnovljeni vhodna veža in prvi notranji prostori. Zaveza je bila, da bodo vsako leto kaj dodali in obnovili – po dobrih desetih letih je pokazati in videti že marsikaj.
Danes je dvorec Visoko lično obnovljen: tako zunanjščina kot notranji prostori v pritličju, kjer se nahaja kavarna z letnim vrtom na dvorišču. Poleg kavarne so urejeni prostori, v katerih je na ogled postavljena stalna muzejska zbirka, ki prikazuje čas in življenje rodbine Kalan ter življenje in delo Ivana Tavčarja in njegove družine. Posebna zanimivost je še vedno delujoče Kalanovo ognjišče z napo iz 18. stoletja, na katerem lahko obiskovalcem pripravijo tople napitke ali jedi. Vse skupaj zaokroža skrbno urejena poročna dvorana, kjer po dogovoru pripravijo lep sprejem za mladoporočenca z dobrodošlico in nagovorom samega Ivana Tavčarja.
Poleg obnove stavb so v zadnjih letih poskrbeli tudi za ureditev širše okolice dvorca. Med drugim so naredili rekonstrukcijo travnatega teniškega igrišča, ki vsako leto v poletnih mesecih vabi na partijo tenisa. Izvedli so tudi oskrbo parka in s sečnjo odstranili poškodovana in odmrla drevesa ter jih nadomestili z novimi. Streljaj od dvorca na razglednem pobočju se nahaja grobnica rodbine Tavčar, ki si jo je pisatelj Ivan izbral za svoje zadnje počivališče.
Konec avgusta 2017 je bil objavljen Odlok o razglasitvi Ambienta Visoške in Debeljakove domačije na Visokem pri Poljanah za kulturni spomenik državnega pomena, s čimer je bil dvorec z okolico postavljen na najvišji nivo spomeniškega varstva pri nas.
Kljub kopici opravljenega dela pa so smeli načrti tudi za naprej. V načrtu je projekt dokončne ureditve večnamenskega prostora za večje skupine v obokanem pritličju gospodarskega poslopja, potekajo tudi aktivnosti občine za postavitev pokritega mostu čez Poljansko Soro v bližini dvorca na lokaciji, kjer je nekoč že stal. S tem bi olajšali dostopnost do posestva. Pod kavarno se nahaja slikovita obokana klet, ki bo v kratkem urejena za obiskovalce.

VSEBINA DAJE PEČAT
Vsem obnovljenim prostorom je treba dati primerno vsebino, da zaživijo in so privlačni za obiskovalce.Poleg že omenjene muzejske zbirke, kjer se lahko sprehodimo skozi različna obdobja življenja na Visokem, se na dvorcu trudijo tudi s prirejanjem različnih rednih ali občasnih dogodkov. O vsebini in ponudbi dvorca mi je več povedala vodja kavarne na Visokem Martina Ambrožič Tušar, ki je dejala, da se v prostorih dvorca izvajajo različne delavnice, ki potekajo čez celo leto. Tu so še literarni večeri, zelo dobro so bili sprejeti kulinarični večeri po vzoru Tavčarjevega menija ter s prikazom takratne meščanske in kmečke kulinarike. V toplejšem delu leta v parku organizirajo različne prireditve, kot so koncerti, gledališke predstave, tržnice in tematski dnevi. Redno mesečno vodenje po dvorcu je vsako drugo soboto v mesecu ob 10. uri.
Sogovornica Martina je predstavila tudi ponudbo kavarne na dvorcu, kjer so bili skrbni pri izbiri lokalnih ponudnikov, saj želijo tudi s svojo ponudbo obujati lokalno kulinarično dediščino.Tako ponujajo domače zeliščne čaje, edinstvena posebnost je njihov terjakov čaj, z okoliške kmetije jih oskrbujejo z domačimi buhtlji, ocvirkovco in drobnjakovo potico, na voljo so tudi slaščice, med njimi izstopajo posebej za dvorec narejene torte, poleti pa odličen sladoled.
Dvorec Visoko predstavlja slikovito izletniško točko, in kot sem dejal na začetku, zelo dobro izhodišče za raziskovanje zgornjega dela Poljanske doline. Tu se lahko odločimo za obisk še dveh znamenitosti, ki ju – tako kot dvorec – upravlja Zavod Poljanska dolina: rojstne hiše slikarjev Janeza in Jurija Šubica z muzejsko zbirko v Poljanah nad Škofjo Loko in impresivne velike podzemne utrdbe Rupnikove linije na Golem vrhu, katere obisk je posebno doživetje. Mimo dvorca poteka etapa občinskega kolesarskega kroga, nedaleč stran, čez bližnji Bukov vrh, pa je speljan tudi Pohodni krog občine Gorenja vas - Poljane.
Dvorec Visoko je zasijal v novi, vsebinsko avtentični podobi, ki s svojo ponudbo, za razliko od mnogih drugih dvorcev in krajev, kjer smo danes priča samo ruševinam, prinaša res pestro obogatitev za vse generacije.

M. Erjavec-J. Ferlan, Dvorec Visoko. Dvorec v poljanski idili: Na obisku, v: Ognjišče 2 (2023), 75-77.

...  sodeluje z Miklavževimi angelčki in poštarji
Ob koncu novembra vsako leto poteka Teden Karitas. Letos so s Tednom Karitas obeležili že 32. obletnico organizirane oblike delovanja Karitas v Sloveniji, in sicer pod geslom »Skupaj delajmo za dobro«.
Geslo je še posebej primerno za ta čas, ko moramo strniti vrste, se povezati najprej lokalno, potem tudi nacionalno in pokazati dejavno ljubezen do ljudi v svoji okolici pa tudi širše. Z dejanji srca se med nami ustvarjajo vezi, kar ljudi povezuje v skupnost. Prostovoljci in darovalci v družbi širijo dobro. Vsi smo povabljeni, da postanemo del te velike družine, mi smo pa ob tej priložnosti pogledali na delo youngCaritas – Mlade Karitas, ki še posebej vabi k prostovoljstvu in dobrodelnosti mlade.

Starejši bralci, sploh tisti, ki se redno ali ste se v zadnjih letih udeležili tradicionalnega romanja starejših, bolnikov in invalidov na Brezje, ste gotovo spoznali kakšnega mladega prostovoljca youngCaritas, ki Ognjišču vedno radi priskočijo na pomoč pri pripravi prizorišča, usmerjanju romarjev, delitvi vode, pospravljanju … Tokrat pa smo mi tisti, ki smo gostje pri njih in bi radi prispevali k prepoznavnosti karitativnega dela mladih znotraj youngCaritas.

Na sedežu youngCaritas je v teh dneh in tednih zelo pestro, v pripravi in izvajanju sta namreč dve njihovi zelo dobro sprejeti dobrodelni akciji: Pismo za lepši dan in Miklavževi angelčki
Z njima želijo mladi pokazati, da se okrog nas dogajajo tudi lepe stvari.

Slovenska Karitas vabi vse, da se v prazničnem času z darilom ali ročno napisanim pismom spomnimo otrok iz ranljivih družin, starejših in osamljenih. Vsi lahko prispevamo, vsi lahko pomagamo in se ob tem zavedamo, da s preprostim dejanjem, ki ne vzame veliko časa, lahko nekomu pričaramo lepši dan ter vlijemo upanje v boljšo prihodnost. Čeprav akciji potekata v predprazničnem času, nas želita opomniti na stiske, ki so sicer prisotne čez celo leto.

Miklavževi angelčki
Na vprašanje, kako pomagati staršem, kako pristopiti do otrok, ki jim starši zaradi oteženih življenjskih razmer ne morejo privoščiti daril, v Mladi Karitas odgovarjajo: Miklavževi angelčki.
Miklavževi angelčki so prostovoljci, ki pripravljajo, zavijajo in razvažajo darila za otroke iz socialno ogroženih družin. Hkrati je to tudi akcija Slovenske Karitas v sklopu programa youngCaritas – Mlade Karitas, ki se letos že četrto leto zapored poteka od novembra do začetka decembra.

Akciji se na spletni strani www.youngcaritas.si/angelcki/ lahko pridruži vsak, ki želi pripraviti darilo.

Če se vas je sedaj že nekaj navdušilo, da bi podprli to dobrodelno akcijo, a ne veste, kako, je letošnja novost te akcije tudi, da so odprli nova zbirna mesta v nekaterih slovenskih krajih – poleg Ljubljane je darila možno oddati še v Mariboru, Celju in Novem mestu.

Svoja darila lahko enostavno pripeljete na zbirna mesta, za vso ostalo pripravo in zavijanje daril pa poskrbijo v youngCaritas. Na ta način so omogočili, da lahko pri zbiranju in pregledovanju daril sodeluje še več mladih prostovoljcev iz celotne Slovenije. Prostovoljci, Miklavževi angelčki, pa bodo lažje oddali svoja skrbno pripravljena darila.
Po besedah Zale in Katarine, ki vodita akcijo Miklavževi angelčki, je odziv dober in se je v prvih dveh tednih prijavilo že veliko Miklavževih angelčkov. Vsi pa upajo, da bo število teh angelčkov do konca akcije še raslo, kot raste tudi vsako leto od začetka tega dobrodelnega projekta. Lani jih je v akciji sodelovalo že 312. Skupaj so tako zbrali 538 daril. Prepričani so, da vsako darilo razveseli tako prostovoljca, ki ga je lahko tudi sam ustvaril, izbral, kot seveda tudi otroka, ki darilo dobi.

Pismo za lepši dan
Pismo za lepši dan je akcija youngCaritas, ki poteka tretje leto zapored. Njen namen je, da starejšim in osamljenim praznične dni polepšamo z ročno napisanim pismom. Misel, kako poštar raznaša kopico pisem z bogato vsebino, je gotovo v duhu tega, kar si predstavljamo pod vzdušjem praznikov, obdarovanja, lepšanja našega sobivanja drug drugemu. In včasih starejši za lepši dan potrebujejo samo nekaj besed, strnjenih v prisrčno pismo.
Lani so starejši prejeli kar 5192 pisem, iz različnih krajev Slovenije, pa tudi iz 13 drugih evropskih držav. K sodelovanju nas v Karitas toplo vabijo tudi letos.

Kako sodelovati?
Akcija poteka tako, da se najprej prijavite na spletni strani www.youngcaritas.si/pismo-za-lepsi-dan/. Po prijavi na e-naslov prejmete podrobnejša navodila za pisanje pisem. Pisma nato pošljete na Slovensko karitas, od koder jih dostavijo končnim prejemnikom.  

 

O dogajanju v Mladi Karitas in vrvežu, ki vlada med mladimi ob koncu leta je spregovoril Luka Oven, nacionalni koordinator youngCaritas v Sloveniji.

- Kako je organizirano delo na youngCaritas, kako potekajo ti jesensko-zimski dnevi, kaj vse se dogaja?
Na youngCaritas je vedno zelo pestro. Naše delovanje je razporejeno na dva stebra – vsebinskega in teritorialnega. V vsebinskem deluje osem prostovoljcev/koordinatorjev, ki so zadolženi za razvoj svojih področij: Letovanja, Otroci in sodelovanje s šolami, Pomoč starejšim in invalidom, Ekologija, Migracije, Preventiva, Odziv na izredne dogodke in Aktivacija mladih. To so prostovoljci, ki jih vsebina področja zanima, študirajo v tej smeri ali pa se s tem področjem ukvarjajo za hobi. Ti koordinatorji so podpora vsem projektom youngCaritas, ki potekajo na Slovenski karitas in na Škofijskih karitas. Prav youngCaritas na šestih Škofijskih karitas predstavljajo drugi, tj. teritorialni steber youngCaritas. Vse skupaj pa povezujemo dva voditelja youngCaritas ter jaz kot nacionalni koordinator.

- Koliko mladih je trenutno aktivnih, na koliko pridnih rok lahko računate?
Ocenjujemo, da je v Karitas trenutno aktivno vključenih nekaj več kot 2000 mladih. Velikokrat pa se našim projektom pridružijo tudi druge skupine (animatorji oratorija, skavti, mladinske skupine, srednje in osnovne šole …). To so občasni prostovoljci, ki po navadi sodelujejo bolj projektno. Vedno pa z veseljem sprejmemo vsakega mladega, ki bi rad preskusil svoje talente in pomagal ljudem.

- Mlada Karitas čez celo leto skrbi za izvajanje več kot 20 rednih projektov. Koliko ljudi je vključenih v njihovo izvedbo?
Za izvedbo projektov so po navadi zadolžene manjše skupine od 5 do 10 prostovoljcev, potem pa vključimo dodatne prostovoljce glede na potrebe. V Počitnice Biserov – letovanje za socialno oborožene otroke je tako vključenih več kot 100 animatorjev, v romanje starejših in invalidov na Brezje 30, v pregledovanje pisem za lepši dan 20 prostovoljcev in tako naprej.
Posredno pa dosežemo veliko ljudi, ne samo mladih, temveč različnih starosti. Samo pri Pismu za lepši dan je na primer lani sodelovalo čez 3000 ljudi.

- Kako se lahko Mladi Karitas priključijo mladi, ki bi radi pomagali, se preizkusili v karitativnem prostovoljnem delu?
Prijava za sodelovanje v naših aktivnostih je zelo preprosta. Mladi se lahko prijavijo tako, da na e-naslov young.caritas@karitas.si pošljejo kratek opis svojih izkušenj, od kod prihajajo, kaj bi želeli delati … Potem pa jih usmerimo k projektnim vodjem ali na Škofijske karitas. Opise aktivnosti in projektov najdejo tudi na naši spletni strani www.youngcaritas.si

M. Erjavec, Mlada Karitas sodeluje z Miklavževimi angelčki in poštarji: Na obisku , v: Ognjišče 9 (2021), 76-78.

SPLETNA KNJIGARNA ZALOŽBE OGNJIŠČE
Nakupovalne navade in potrebe so se v zadnjih letih precej spremenile. Kot se je mnogo drugih storitev preselilo v svetovni splet, se je tudi nakupovanje znašlo v svoji dobi spletnega razcveta.
Boljša učinkovitost, hitrost, omogočen dostop tudi bolj oddaljenim, poenostavitev določenih postopkov – vse to so razlogi, da se marsikatera storitvena, administrativna in trgovska dejavnost nahaja in še bolj razvija na internetu. Področje trgovine in prodaje temu seveda sledi, saj je čedalje več kupcev, ki si želijo opraviti kakšen nakup iz udobja svojega doma, v času, ko jim ustreza. Takim kupcem se želimo približati tudi pri Založbi Ognjišče, zato tokrat predstavljamo prenovljeno in izboljšano spletno knjigarno Ognjišče.

GREMO PO NAKUPIH
Za nakup v spletni knjigarni Založbe Ognjišče se odpravimo na naslov knjigarna.ognjisce.si in že nas pričaka začetna stran, kjer so izpostavljeni aktualni izdelki, knjižne novosti in druge akcije. Obiskovalec se seveda lahko najprej vpraša, kako bo v spletni knjigarni kaj našel. Poti so vsaj tri: s pomočjo brskanja po kategorijah, s pomočjo iskalca ali s klikom na katero od predstavitveno-reklamnih pasic.
Ponudba je razvrščena v različne kategorije, ki se nahajajo v zgornji vrstici, tako da si lahko iskanje knjig ali predmetov olajšamo z izbiro podpoglavja. Odločimo se lahko za brskanje po vrsti izdelkov, lahko po izdelkih, ki so primerni za posamezne zakramente, ali glede na čas v cerkvenem letu. Vsako od teh glavnih področij je nato še dodatno razdeljeno na podpodročja. Tovrstno brskanje si lahko omejimo tudi s pomočjo filtrov, ki se nahajajo na levi strani, s čimer omejimo število prikazanih izdelkov.
Drugi, priročen način je brskanje s pomočjo iskalnika. Vpisni prostor za iskalnik se nahaja na zgornjem delu spletne strani. V ta prostor lahko vpišemo iskani niz – lahko je to ime avtorja ali naslov knjige, lahko je ime predmeta, ime zakramenta itd. Iskalnik nam potem predstavi vse najdene artikle, ki so vezani na določen iskani niz, te prikazane izdelke pa lahko potem spet omejimo glede na kategorijo in druge lastnosti.
Ko najdemo želeni izdelek, kliknemo na gumb Dodaj v košarico. Dodatno podokno nas obvesti, da je bil izdelek dodan v košarico. Zatem lahko nadaljujemo z iskanjem še drugih izdelkov, lahko pa zaključimo nakup tako, da desno zgoraj kliknemo na košarico, nato pa na gumb preusmeritev na blagajno.

DIGITALNA BLAGAJNA
Ko pridemo na blagajno, nas čaka 6 korakov do konca nakupa. Najprej pregledamo vsebino košarice, in če je z izbiro izdelkov vse v redu, gremo na naslednji korak – prijava uporabnika. Vse registrirane kupce stare spletne Knjigarne Ognjišče vabimo, da vnesejo svoj e-naslov in si ponastavijo svoje geslo, sicer pa svetujemo, da kupci opravijo registracijo in vnesejo nekaj podatkov – to se opravi samo enkrat, pri naslednjih nakupih tega koraka ni treba opravljati. Vnesemo svoj elektronski naslov in želeno geslo, na naslednji strani pa še osebne podatke. Ta korak dokončamo s klikom na gumb Registriraj me. Na elektronski naslov prejmemo potrditev registracije. V spletni trgovini pa smo že na naslednjem koraku, ko izberemo način dostave – tukaj velja samo omeniti, da za vsa naročila, katerih znesek preseže 30 €, ponujamo brezplačno pošiljanje. Na naslednji strani nas čaka še izbira načina plačila – plačamo lahko ob prevzemu pošiljke, lahko pa preko spletne banke, kjer na elektronski naslov prejmemo predračun za plačilo. V kratkem bomo dodali možnost plačevanja tudi s plačilnimi (kreditnimi) karticami.
Čaka nas samo še preverjanje celotnega naročila, in če so vsi podatki pravilni, lahko nakup zaključimo s klikom na Zaključi naročilo.

PAKIRANJE IN ODDAJA NA POŠTO
Vaše naročeno blago se nato obdela v našem sprejemnem centru, kjer sodelavci pregledajo naročilo in pripravijo predmete za odpremo. Ko so vsi zbrani, se jih preda v pakirnico, kjer jih pripravijo za pošiljanje. Ko je paket pripravljen, ga oddamo Pošti Slovenije. Glede pošiljanja se z naše strani trudimo, da so vsa naročila, ki so oddana do 13. ure, odposlana še isti dan, tako da so lahko naročeni izdelki, ki so pri nas na zalogi, pri kupcu že naslednji dan – če se tudi na strani Pošte Slovenije ne znajdejo sredi največje gneče.

TELEFONSKA POMOČ
Vsi tisti, ki se jim zdi, da bi pri prvem nakupu potrebovali pomoč, tiste, ki bi želeli naročiti kak izdelek, pa ga ne najdejo, tiste, ki se znajdejo v takšni ali drugačni zagati pri korakih nakupa, nas seveda lahko pokličejo tudi na telefonsko številko 05 61 17 220, kjer lahko tudi oddajo svoje naročilo.
Za konec si vsi pri Založbi Ognjišče, še posebej pa kolegi, ki so pripravljali spletno trgovino ter skrbijo za njeno upravljanje in za vaša naročila, želijo in se veselijo vašega spletnega obiska.

KNJIGARNE OGNJIŠČE V KRANJU, MARIBORU, KOPRU IN NA PTUJU
Spletno nakupovanje ima, kot smo že prej našteli, svoje prednosti, za mnoge pa tudi kakšno pomanjkljivost. Gotovo je osebni obisk knjigarne izkušnja, pri kateri lahko knjigo vzamemo v roke, si prej predstavljamo, za kakšen format gre, kako 'sede' v roke, istočasno lahko pogledamo in pobrskamo še za drugimi knjigami …
Marsikdo ceni tudi nasvet, ki ga lahko prejmemo s strani zaposlenih, sploh če iščemo knjigo za posebno priložnost in je dragoceno prejeti kakšno usmeritev ali podrobnost o vsebini posamezne knjige, ne smemo pa pozabiti še na pestro izbiro različnih neknjižnih in darilnih predmetov za različne priložnosti. Tako vas bomo tudi v prihodnje veseli v naših poslovalnicah, kjer je nabor izdelkov še bogatejši in je lahko izkušnja nakupovanja bolj osebna.

 

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je rast spletnega nakupovanja konstantna in je ob koncu leta 2021 vsaj en spletni nakup v zadnjem četrtletju v starostni skupini 16–74 let opravilo že tri četrtine prebivalstva. Epidemija covida-19 je k temu gotovo precej pripomogla, saj se je z zapiranjem dejavnosti velik del prodaje preusmeril in je bila prodaja mogoča zgolj preko spleta.

 

pripravil:

ERJAVEC, Matej.

Slovensko pustno praznovanje je bogato s kulturno in narodno dediščino. Več krajev po Sloveniji je zvestih svojim maskam ali povorkam, nekaj pa jih je na slovenski ravni takih, ki izstopajo s svojo tradicijo, sporočilnostjo in odmevnostjo. Cerkno s svojo laufarijo gotovo spada v to skupino, saj se obnavlja že 65 let.

Običaj z dolgo tradicijo
V novodobni obliki je običaj res star 65 let, če pa pogledamo v zgodovino, lahko iz ustnih virov (pisnih virov ni) ugotovimo, da so laufarje na slovenska tla okoli 13. stoletja prinesli nemški priseljenci, vsekakor pa gre za poganske obrede, ki se jih lahko zasledi tudi drugod po Evropi. Gre za staroversko tradicijo, ko je zima v podobi Pusta opisana kot nerodoviten čas in ga je treba pregnati. Zato je tudi v navadi, da se v pustnem rajanju preganja zimo in jo podi proč.
Najstarejši zapis, ki postavlja laufarje v konkreten prostor in čas, sega v leto 1944 in opisuje le pet laufarskih likov. Ta zapis lahko najdemo v zapisu dr. Metoda Turnška Pod vernim krovom. To ne pomeni, da prej laufarija ni obstajala. Po ustnih izročilih je bil običaj laufarije zelo živ vse do začetka prve svetovne vojne, ko je zaradi odhoda mladih mož k vojakom in kasnejši zasedbi Italijanov vse skupaj usahnilo. Dodaten udarec je temu običaju zadala druga svetovna vojna, ko je bilo Cerkno večkrat pod silovitim vojaškim udarom in so bila uničena tako naličja kot obleke.

Oživitev običaja
Zgodba, kot jo je zapisala Milojka Magajne ob 60-letnici obnove laufarije, gre takole: Cerkljanski rojak Peter Brelih (1882–1962), živeč v Ljubljani, je že pred drugo vojno pri cerkljanskem podobarju, pozlatarju in fotografu Francu Peternelju (1883–1951) naročil tri lesene maske, ki danes predstavljajo prve materialne dokaze cerkljanske laufarije. Izdelal naj bi jih po opisu starejših Cerkljanov. Mojster je pri zbiranju tega gradiva doma zašel v težave s tedanjo posvetno in cerkveno oblastjo, zato si lesenih mask sam ni upal končati. Delo je prepustil sovaščanu, rezbarju Avguštinu Hadalinu (1876–1949), ki jih je v letu 1938 dokončal in poslal Brelihu v Ljubljano. Do danes so se ohranile vse tri. Peter Brelih je te tri maske leta 1947 predal Etnografskemu muzeju v Ljubljani. Dr. Boris Orel (1903–1962) je v letu 1948 pri Avguštinu Hadalinu naročil še eno masko Ta terjastega in jo od njega tudi prejel. Tista od prejšnjih treh je bila za nošnjo odraslega moškega premajhna. S pomočjo izkušenega etnologa dr. Nika Kureta (1906–1995), takrat zaposlenega v Inštitutu za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ter dr. Borisa Orla, takratnega ravnatelja Etnografskega muzeja v Ljubljani, so v letu 1955 stekle priprave za prvo uprizoritev laufarije. Izdelavo potrebnih lesenih naličij je takrat prevzel oblikovalec Rado Jelinčič (1924–2000). Izdelal je deset lesenih naličij laufarskih likov in poglobil masko Pusta. Cerkljan Janko Pagon (1922–1985) pa je izdelal še eno, masko Lamanta, edino neleseno masko, namensko izdelano iz kozličje kože. Za prvo uprizoritev so si organizatorji izposodili vse tri Hadalinove maske iz Etnografskega muzeja v Ljubljani. Skupno je na prireditvi sodelovalo torej trinajst laufarskih likov s štirinajstimi maskami ter sodnik, ki je bil edini nemaskirani laufarski lik. Tudi Jelinčičeve maske so se v večini ohranile do danes. (vir: Cerkljanske novice, št. 7, februar 2016)

Laufarija danes
V Cerknem me je v prostorih Društva Laufarija pričakal predsednik društva Mitja Laharnar. Poleg njega je bilo v prostorih društva vsaj še ducat mladeničev, kar je kazalo na to, da se mladi v Cerknem radi družijo, sploh če je to druženje povezano še z ohranjanjem tradicije.
Dogajanje v povezavi z laufarijo se začne odvijati prvo nedeljo po novem letu. Takrat se na ulice odpravita prva dva lika – Ta terjasta. Vsako nadaljnjo nedeljo se potem maske izmenjujejo in s sprehodom po Cerknem počasi ustvarjajo predpustno vzdušje.
Poleg tega se v tem ponovoletnem času začne resno delo s pripravo kostumov. Laufarija je znana po tem, da so vse obrazne maske, razen maske Lamanta, ki je narejena iz kozličje ali telečje kože, lesene, kar je gotovo ena od posebnosti laufarije. Maske, ki jim domačini pravijo larfe, so izrezljane iz lipovega lesa.
Prvotnim 13 maskam oz. 14 likom so sčasoma dodajali nove. Pridružile so se maske, ki so bile sporočilne, v katerih se je odražala realnost kraja ali vsebina, ki se je dotikala večinskega dela prebivalcev Cerknega. Danes je vseh likov 26, mask pa 25, saj ima en lik 2 maski. Večina oprav ostaja ves čas istih, se pa vsako leto na novo pripravi in sešije tri obleke. V prostorih društva so na dan mojega obiska fantje ravno šivali obleko Pusta, ki je narejena iz mahu. Na tleh so imeli kopico mahu in ga zvijali v večje kose, ki se jih potem našije na ogrodje obleke. Nato se bodo lotili šivanja Ta smrekovega, ki ima obleko narejeno iz smrekovih vej. Obe obleki sta posebni tudi v tem, da sta zelo težki, saj obleka za Ta smrekovega tehta okoli 40 kg. Nazadnje se lotijo izdelave še obleke za Ta bršljanovega, ki vzame skoraj tri tedne časa. Na obleko šivajo vsak list bršljana posebej – tako se na obleko našije med 8 in 10 tisoč listov. Ti trije liki so prav posebni, poleg njih pa pred vsakim pustnim časom popravijo in sešijejo opravo tudi drugim likom, katerih obleke so narejene iz naravnih materialov – slame, ličja itd.

Praznovanje
Glavni dogodek se začne odvijati na pustno nedeljo. Na čelu sprevoda vseh pustnih mask – larf – hodi glava družine – Ta star, ki je med vsemi maskami tudi edini, ki sme govoriti. Ob njem hodi Ta stara, ki ima v rokah metlo in z ulic pometa pregrehe cerkljanskih ljudi. V celotnem dogajanju in sprevodu se odvija kopica ljudskih iger. Med tem me Mitja opozori, da »laufarji nikoli ne stopijo na župnijsko zemljišče, ki je obdano z zidom. To je zelo močna črta, kamor laufarji po starem običaju nimajo vstopa in zato se tja zateče veliko otrok, ker vedo, da jih laufarji tam ne bodo strašili.«
Glavni dogodek se odvije na glavnem trgu, kjer se izreče sodba Pustu. Obtožnico, ki je dolga okrog 25 strani, prebere Cesarsko-kraljeva sodnija. Gre za hudomušen sestavek v cerkljanskem narečju, kjer se z očmi satire in humorja pogleda na nekatere dogodke v Cerknem, v Sloveniji in tudi drugod po svetu. Pust je kriv za vse slabosti, nečednosti in napake, ki so se zgodile v bližnji in daljni okolici. Sodba Pustu se izvrši v torek popoldan, ko se obtožnico še enkrat prebere in se izvrši smrtno kazen. To storijo s pomočjo drvarskega kladiva, ki mu domačini pravijo bot. Ta bot je zakopan na polju in se ga pred izvršitvijo kazni izkoplje in prinese na glavni trg. Pustno rajanje se v Cerknem zaključi z žalostno-veselo pesmijo Ta kapcinarska. Gre za pesem, ob kateri se laufarji najprej od žalosti mečejo in ulegajo po tleh, nato pa se spomnijo, da prihaja pomlad, in se v veselem delu veselijo in skačejo v zrak.
V Društvu Laufarija Cerkno je za razliko od nekoč, ko so bili del laufarije samo fantje, starejši od 18 let, sedaj vključenih tudi nekaj deklet. Vsega skupaj društvo šteje okoli 90 članov. Mladi se zavedajo poslanstva, ki ga opravljajo in negujejo naprej za prihodnje rodove. Nasploh Cerkno z laufarijo zelo živi, Cerkljani pa jo močno podpirajo.
Pomembnost tega dogodka, ki mu lahko pripišemo lastnosti povorke, dramske igre, literarnega vložka in umetniškega ustvarjanja, je prepoznala tudi država Slovenija, saj je od leta 2010 laufarija vpisana v slovenski register žive kulturne dediščine.
Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2017) 2, str. 104.

VSE SE JE ZAČELO PRED 20 LETI ...

Angelin vrtec so pred 20 leti ustanovile uršulinke in je še danes del njihovega samostana v središču Ljubljane. Deluje v okviru Uršulinskega zavoda za vzgojo, izobraževanje, versko dejavnost in kulturo. Otrokom je kot prvi vrtec v Sloveniji ponudil pedagogiko montessori in versko vzgojo preko kateheze Dobrega pastirja. Vrtec nosi ime po ustanoviteljici uršulink sv. Angeli Merici.

ZAČETKI ANGELINEGA VRTCA
Z idejo o ustanovitvi vrtca in izobraževanjem kadra so sestre uršulinke pričele že leta 2000. »Imele so voljo, da sodelujejo pri spreminjanju življenja na bolje. V mislih so imele, da mora biti razvijajoča se družba prijazna tudi do otrok, staršev in družin. Starši najbolje poznajo svoje otroke, oni bi morali imeti možnost, da sami izberejo vrtec, za katerega menijo, da bi najbolj pomagal pri razvoju njihovega otroka. In so želele dati svoj prispevek na tem področju. Pridružili so se jim še drugi. Naj posebej omenimo Melito, Martino, Miro, s. Metko, s. Marjeto. Odprle bi nov vrtec, a kakšnega? Šle so si pogledat, kakšni so vrtci po svetu. Opazovale so in molile, da bi prav izbrale. Nazadnje so izbrale vrtec, kakršnega si je zamislila pred več kot 100 leti Maria Montessori. Vrtec, v katerem starejši pomagajo mlajšim, vrtec, v katerem se dela z rokami, z materiali, hodi po črti, igra igro tišine, spoznava Dobrega pastirja …« (LeRoux, Zgodba Angelinega vrtca). Tako je vrtec svoja vrata prvim generacijam otrok odprl 3. januarja 2002.

V VRTCU
Samostansko dvorišče se je leta 2002 spremenilo v veliko igrišče in opaziti je bilo veliko zadovoljstvo staršev ter otrok. Število vpisanih otrok je vsako leto raslo, zato so sestre poleg rumene in zelene sobe odprle še vijolično. Tako so v prvih letih delovali s tremi skupinami drugega starostnega obdobja (od 3. do 6. leta). Leta 2007 pa sta se odprli še rdeča in oranžna soba, ki dajeta prostor otrokom prvega starostnega obdobja (od 11. meseca do 3. leta). Vrtec se je v zadnjih letih soočil tudi z zmanjšanim številom otrok, zaradi česar so zaprli vijolično sobo. Danes v vrtcu delujeta po dve skupini prvega in drugega starostnega obdobja. Temu je botroval tudi »koronačas«, obenem pa opažajo večjo fleksibilnost in odprtost družin za spremembe, selitve (v tujino, na periferijo naše države, menjava služb) …
Vseskozi se v vrtcu trudijo, da bi delovali pristno, po pedagogiki montessori; hkrati izpostavljajo, da ne dajejo toliko poudarka na številne zunanje dejavnosti, ki so ponujene družinam (letovanja, tabori …). Starši to cenijo, saj si za svoje otroke želijo rutino, stalnost in umirjeno okolje, brez hitenja, vznemirjanja, stresa.

ZGLED SV. ANGELE
Za duhovnost sv. Angele je značilno globoko spoštovanje dostojanstva vsakega človeka v njegovi svobodi in osebna ter prisrčna povezanost z Bogom.

SAMOSTOJNOST: Če otroku že od majhnega omogočamo samostojnost, bo pridobil zaupanje vase ter se bo samozavestno soočal z novimi izzivi. Otrok bo samostojen, če bo opremljen s spretnostmi, veščinami in besednim zakladom. Vse to pa mu bo omogočalo, da bo ohranjal vedoželjnost in ji uspešno sledil.

ODGOVORNOST: Otroka spodbujamo, da je odgovoren do sebe, drugih in okolja.

SKUPNOST: Otroke pripravljamo na sobivanje z drugimi; z življenjem v starostno mešanih skupinah, z deli vsakdanjega življenja in s spodbujanjem vljudnosti in spoštovanja.

MIR: Vsak pozitiven doprinos prispeva k miru. Če bomo otroka spodbujali k temu, bo imel veselje do življenja ter bo vseživljenjsko ustvarjalen. Imel bo globalno vizijo pogleda na svet ter razvit državljanski čut. Le srečen, notranje izpolnjen otrok v sebi oblikuje konstruktivne drže do sebe, drugega in sveta.

DOGAJANJE V VRTCU
Dnevi v vrtcu so si zaradi dnevne rutine med seboj podobni, hkrati pa zelo različni.

Ob pranju perila, pomivanju posode, šivanju, presejanju semen, zalivanju rož, brisanju polic, zlaganju prtičkov, pripravi malice, pretakanju vode, umivanju rok in mnogih drugih dejavnostih vsakdanjega življenja se otroci urijo v koordinaciji, odgovornosti, koncentraciji in samostojnosti. Dopoldanski čas je zelo dragocen, saj otroci delajo v svojem tempu, po svojih zmožnostih in sposobnostih, s konkretnimi materiali, ob katerih rastejo in se razvijajo. Za otroke pomemben čas v vrtcu pa je tudi skupni čas na črti, ko kot skupina rastejo ob petju, plesu, pogovoru, praznovanjih … Poleg koordinacije, usvajanja gibov in zavedanja svojega telesa se otroci učijo še vljudnosti, spoštovanja ter potrpežljivosti. Igra tišine otrokom ponuja učenje obvladovanja telesa, gibov in jih uri v sposobnosti, da se umirijo, kar je pozitivno tudi za njihovo dopoldansko delo.
Enkrat tedensko v atriju spoznavajo Dobrega pastirja, v telovadnici pa razvijajo motorične spretnosti. Radi imajo tudi dolge sprehode na Rožnik, ljubljanski grad, Špico, v Botanični vrt, do Cukrarne, do železniške postaje, najraje pa raziskujejo park Tivoli.
Otrokom so v popoldanskem času na voljo balet, glasbene urice Edgar Willems in športna dejavnost.
Veselijo se tudi državnih in katoliških praznikov, večerov z očeti in mamami, srečanja z babicami in dedki, peke s s. Diano, jesenskega izleta ter zaključnega piknika vseh družin Angelinega vrtca.

METODA DELA IN POSLANSTVO
Pedagogika Marie Montessori je usmerjena v opazovanje otroka, ki najbolj ve, kako naj se uči. Eno temeljnih načel je, da se učni proces začne pri otroku, in ne pri učitelju. Gre za individualni pristop, ko vzgojitelj opazuje delo posameznega otroka, mu predstavlja nove materiale in dejavnosti, ga spodbuja k samostojnosti, skrbi za delovno in spoštljivo ozračje v skupini ter pripravlja zanj primerno okolje. S pomočjo skrbno pripravljenega okolja omogočamo otroku, da razvije celostno osebnost, ne le razuma. Poleg zaznavanja, jezika, matematike, umetnosti in znanosti je v učnem načrtu tudi področje vsakdanjega življenja, ki vključuje denimo pripravo in serviranje hrane, čiščenje, učenje vljudnosti in spoštovanja. Pomemben vidik montessori vzgoje so starostno heterogene skupine, ki omogočajo, da se mlajši zgledujejo po starejših, starejši pa pomagajo mlajšim.
Angelin vrtec od leta 2003 otrokom nudi tudi katoliško vzgojo preko kateheze Dobrega pastirja. Ta postavlja v ospredje duhovne vrednosti otroštva in želi prispevati k oblikovanju zavesti, ki gradi zgodovino človeštva na pravičnosti in solidarnosti. Otroke uvaja v oseben in globok odnos z Bogom.
Po zgledu sv. Angele vzgajajo otroke v odgovorne in samostojne člane skupnosti, saj bodo le tako prispevali svoj delež k miru v svetu.

ZAKAJ RADA PRIDEŠ V ANGELIN VRTEC? - KOLEKTIV

»Ker je polno življenja, ker ni nikoli dolgočasno, ker otroci vedno nekaj novega odkrivajo. Imajo vedno nove domislice, posrečene izjave. Zelo lepo mi je biti v sredi otroškega vrvenja in živžava, med radovednimi očmi. Nikoli se nič ne ponovi, četudi si dvajset let tukaj, so risbe drugačne, so izjave drugačne, je dinamika vsakič popolnoma druga. Ob njih ves čas razmišljam, kako naprej, katere črke že pozna, katere besede lahko sestavi …« (Neža LeRoux)

»Zato ker mi je všeč delo v kolektivu, zaradi umirjenosti, montessori načina dela, atrija, kjer spoznavamo Božje Skrivnosti, telovadbe, kjer se razgibamo, in res dobrega vzdušja, ki vlada pri nas.« (Katarina Kržič)

»Ker lahko z otroki tukaj živim vsakodnevno življenje, praznujemo cerkvene praznike in živimo v skladu s cerkvenim letom …« (Urška Slakan)

»Ker me vedno pričaka jutranja kava in toplina sodelavk. Vsak dan sem deležna toplih objemov in nasmehov otrok. Ker je delo raznovrstno in zanimivo, nikoli ne veš, kaj te čaka v dnevu. Ker se počutim koristno, ko lahko komu podam roko s pogovorom, nasvetom, razumevanjem, vedno pa dobim veliko več nazaj.« (Janja Burjek)

»Rada pridem, ker mi je tu lepo in je Angelin vrtec moj drugi dom. Prijetno okolje, dobri medsebojni odnosi in pridni otroci. Lepo mi je opazovati otroke, kako napredujejo iz dneva v dan. Hvaležna sem, da med otroki ostajam mlada po srcu, čeprav sem v vrtcu že 20 let.« (Martina Jerina)

pripravili:
BELIČIČ, Ana svetovalna delavka
kolektiv Angelinega vrtca in
ERJAVEC, Matej. Angelin vrtec (Na obisku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 75-77.

Po 30-letni poti Slomškove knjigarne – od dobre knjige do pestrega versko-darilnega programa
Misel na lično knjigarno ob večernem soju luči in vzdušju, ki kar vabi, da vstopimo, si v miru prelistamo to ali ono knjigo, se pogrejemo od zunanjega mraza in najdemo še kaj za svojo dušo, je seveda zelo vabljiva. In k sreči ni neuresničljiva. Tokrat zato povabilo v prenovljeno Slomškovo knjigarno v središču Maribora, nedaleč od stare lokacije – po novem v samem središču, na Gosposki ulici.

SLOMŠKOVO MESTO DOBI SLOMŠKOVO KNJIGARNO
Slomškova knjigarna bo drugo leto obhajala 30-letnico svojega delovanja. Ob obisku Maribora in knjigarne sem k predstavitvi razvoja knjigarne povabil njeno pobudnico in prvo vodjo poslovalnice Danico Gostenčnik ter današnjo vodjo poslovalnice Barbaro Čivre. Začnemo na začetku in ga. Danica pripoveduje: “Ideja o knjigarni s katoliškimi izdelki se je rodila že pred osamosvojitvijo Slovenije. Iz svoje življenjske preizkušnje sem nekako spoznala, da v Mariboru primanjkuje trgovina z versko ponudbo. Pri frančiškanih so sicer imeli trgovinico, vendar je bila v notranjih prostorih, ne tako dostopna z ulice.”

Svojo idejo je predstavila odgovornim na Nadškofiji Maribor in dobila spodbudo, tako da je začela konkretno razmišljati v tej smeri. “Brez podpore in spodbude škofa Krambergerja in g. Kraševca knjigarne ne bi bilo. Ravno takrat se je na Slomškovi ulici 3 prenavljala stavba in pokazala se je priložnost, da bi tam lahko začeli s poslovanjem. Začetki so bili zelo pestri, zidarsko in gradbeno obarvani … Dogovorili smo se za sodelovanje z verskimi založbami kot tudi dobavitelji drugih artiklov, in tako je knjigarna začela poslovati. Na začetku sem bila v knjigarni sama, kot prva zaposlena pa je prišla v knjigarno Barbara Čivre, ki je v vlogi vodje poslovalnice danes.”

VELIKA ŽEJA PO VERSKIH IZDELKIH
“Naj nadaljujem z opisom prvega adventnega časa v knjigarni decembra leta 1990. Takrat so bile popularne kasete in na pultu smo imeli radiokasetofon, na katerem sva z Barbaro vrteli kasete s cerkveno glasbo. Prav ganljivo je bilo videti, kako so ljudje stali pri pultu in poslušali; tudi solze so tekle.”
O tem obdobju je ga. Barbara dodala, da “je bil to nepredstavljiv čas – tako v smislu, kako so ljudje doživljali prisotnost verskih knjig, predmetov v prosto dovoljeni prodaji, ali da so lahko poslušali cerkveno glasbo. Prodali smo ogromno kompletov jaslic, čeprav so bile na izbiro zgolj dvoje plastične jaslice in ene narejene iz gipsa. To so bili posebni dogodki v posebnem času, ko so se ljudje začeli zavedati, da je z osamosvojitvijo Slovenije nastopil tudi čas verske svobode.”
Kljub temu so se v knjigarni od vsega začetka zavedali, da s svojo ponudbo ne smejo nagovarjati samo verujočih. “Knjigarna je morala biti široka, in v tem duhu smo potem tudi začeli sodelovati z drugimi založbami, s pomočjo katerih smo ponudbo razširili.”

PRELOMNICA V LETU 2013
Vzpostavitev knjigarne in delo v njej je postalo in ostalo v mojih sogovornicah globoko ukoreninjeno. “Moram priznati, da sem bila tudi sama zelo pretresena in žalostna, ko se je Nadškofija Maribor znašla v težki situaciji. Ob tem sem zelo trpela, saj je knjigarna postala del mene. Bilo je veliko negotovosti, kaj bo s knjigarno, kako bo z zaposlenimi, s poslovanjem, in bi se rada zahvalila vsem, ki so pomagali, da je knjigarna ohranila svojo dejavnost. Knjigarna je z zavzetim delom zgradila svoj pomen v Mariboru in v njej je bilo vzpostavljeno veliko dobrih veliko odnosov s strankami, duhovniki ... Ob tem hvala tudi Ognjišču, da je v letu 2013 prevzelo Slomškovo družbo in zagotovilo normalno nadaljnje poslovanje. Danes z velikim veseljem gledam na to novo knjigarno, ki je z novimi prostori dobila nov zagon. Vesela sem, da je tako lep prostor in da je s pestro ponudbo dobro poskrbljeno za stranke,« je zaključila ga. Danica.

 

Na zdajšnjo vodjo poslovalnice Barbaro sem naslovil nekaj vprašanj o sodobnih kupcih in kupnih navadah, kakšen utrip je zaznati v knjigarni in kaj vse lahko obiskovalec Slomškove knjigarne tam najde.

Kako vidite današnji utrip v knjigarnah na splošno in še posebej v Slomškovi knjigarni?
Predvsem boleče in žalostno je skozi leta doživeti, kako je upadlo zanimanje za knjigo. Vsem zmanjkuje časa za bistvene stvari, vendar smo branje za dušo ter versko rast prehitro opustili. Na pojem knjige je vplivala tudi tehnologija, saj so se ljudje navadili brskati po spletu. Tudi duhovniki so se odvadili kupovati knjige – če so včasih kupili skoraj vsako versko knjigo, je danes precej drugače. Ker se posledično kupuje manj knjig, smo v nabor izdelkov, ki jih kupci lahko pri nas dobijo, sčasoma dodali tudi širok in pester versko-darilni program.

Kako smo se stranke v teh treh desetletjih spremenile?
Danes so kupci veliko zahtevnejši, z izdelanim okusom oz. vsaj neko predstavo, kaj bi si želeli. Če je v prvih letih bilo vse dovolj dobro, samo da je bilo, prihajajo danes kupci z najrazličnejšimi okusi, željami, tudi pričakovanji, vsak želi zelo visoko kvaliteto za zelo nizko ceno. Če je bilo nekoč več kot dovolj imeti v ponudbi 10 različnih križev, jih danes tudi 40 ali 50 ni dovolj.
Poleg tega prihajajo v našo knjigarno ljudje tudi na pogovor, na posvet, iščejo sogovornike, želijo nekaj toplih besed. Prihajajo seveda tudi neverni ali tisti, ki so se oddaljili od Cerkve, pa so tukaj našli nek vmesni prostor, da se izrazijo, na to temo kaj povedo, zaradi tega lahko pri sebi tudi kaj spremenijo.

Ko omenjate ponudbo za različne okuse: kako bi predstavili nabor izdelkov, ki je na voljo obiskovalcem knjigarne?
Najprej bi omenila, da je knjigarna na novi lokaciji precej večja, kar posledično pomeni, da lahko ponudimo veliko večjo izbiro izdelkov. Knjigarna ponuja svoje izdelke v prostornem pritličju, nekaj ponudbe pa se nahaja tudi v prvem nadstropju, ki je dostopno tudi z dvigalom.
Ponudba je veliko bolj pregledna in je tudi vsebinsko razporejena. Na voljo je pestra paleta izdelkov ob posameznih zakramentih, ko se iščejo knjižna ali druga versko obarvana darila za krst, prvo sveto obhajilo, sveto birmo, ne manjka primernih daril ob sklenitvi zakonske zveze, za rojstne in godovne dneve, v tem jesensko-zimskem času je na voljo veliko darilnega programa za Miklavža, posebej bogat je jaslični program, kjer ponujamo jaslice v kompletih ali tudi posamezne figure in jaslične dodatke, ne manjka izdelkov za duhovnike itd. Vsekakor se za vsakega lahko najde kaj iz res pestre ponudbe.

Kakšne so vaše želje za Slomškovo knjigarno za naprej?
Za naprej smo seveda najprej veseli vseh tistih strank, ki se k nam vračajo. Teh ni malo in z leti je dober občutek, ko ti stranke zaupajo in se vračajo. Želimo si, da bi nas na tej novi lokaciji odkrilo veliko novih strank, da bi na križišču raznih poti ostali in še bolj postali eno od duhovnih središč in stičišč, kajti če nas kaj dviga kot narod in tudi kot vsakega posameznika, nas dvigata vera in kultura – knjiga in duhovnost!
V naši knjigarni lahko ljudem ponudimo miren prostor, prijazen odnos, širok nabor izdelkov in da lahko pridejo tudi takrat, ko se želijo umakniti iz vsakdanjega vrveža. Res je prijetno videti, ko se v knjigarni nehote srečajo prijatelji, tudi duhovniki, in svoje poslanstvo vidimo tudi v tem, da smo lahko kraj srečevanja.
Za konec bi še poudarila, da ni naključje, da nosimo ime Slomškova knjigarna. V vseh teh letih preizkušenj, ko je bilo še posebej zahtevno obdobje, smo čutili Slomškovo pomoč in prepričana sem, da smo tudi z njegovo pomočjo še vedno tukaj in na voljo našim obiskovalcem.

 Na novi lokaciji na Gosposki ulici se sedaj nahaja tudi logistični center s centralnim skladiščem za potrebe celotne mreže Ognjišča in Slomškove knjigarne. Ko ljudje iz cele Slovenije naročajo izdelke po spletu ali po telefonu, se njihova naročila pripravi in odpremi v Mariboru.

 

 

 

 ERJAVEC, Matej. Slomškova knjigarna Maribor. (Na obisku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 58-61.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naši hišni kolegi, ki za vas pripravljajo vsakodnevni radijski program, praznujejo jubilejno leto 25 – let Radia Ognjišče. Z njimi se lahko veselimo in praznujemo vsi mi – tako sodelavci v hiši Ognjišča kot tudi vsi radijski prijatelji in poslušalci nasploh. Kdor prisluhne oddaji Prijatelji Radia Ognjišče in odzivom ljudi, kako cenijo program Radia Ognjišče, se lahko prepriča, da je bila odločitev za začetek radijskega oddajanja še kako pravilna.

Tokratni obisk v prostorih Radia Ognjišče je bil opravljen z namenom, da smo skupaj pokukali v nekaj spominov in dogodkov na tej poti. Vsak od štirih urednikov je v mozaik praznovanja 25-letnice dodal svoje razmišljanje, tudi s pogledom, uprtim v nadaljnja leta. Ob tem seveda kličemo Radiu Ognjišče še na mnoga leta!

 

Glavni urednik msgr. Franci Trstenjak

Številka 25 sama po sebi ne pove veliko. Kaj pove vam, ki ste doživeli načrtovanje, vzpostavljanje in celoten razvoj Radia Ognjiče vseh teh 25 let?
Srebrni jubilej daje priložnost za veselje in praznovanje. Za nekoga številka 25 ni nič posebnega. Zame pa je, ker je vendar za nami 25 vsebinsko zelo bogatih let. Veliko je bilo lepega in dobrega, pa tudi kaj bridkega, še posebej denimo, ko se boriš za nove frekvence oz. da ti jih ne bi odvzeli zaradi nerazumnih birokratskih postopkov in ignorance državnih uradnikov. Prav to ponovno doživljamo v tem jubilejnem letu. V četrt stoletja na eni strani ustvarjamo dober program, ki je sprejet tako med katoličani kakor tudi med neverujočimi, po drugi strani pa smo z raznimi projekti dosegli lepe vezi s poslušalci, ki ti tako s pohvalo kot tudi s kritiko dajejo pogum za naprej.

Ob vsaki prelomnici človek izpostavi ključne stvari, oceni opravljeno delo. S kakšnim pogledom ga vrednotite vi?
Ko sem bil v letu 1993 povabljen, da bi »postavil na noge« Radio Ognjišče, nisem razmišljal, kaj bo čez pet, deset ... let. Takrat sem preprosto vedel, da moram narediti to, za kar sem bil postavljen. Zdaj, ko gledam nazaj, pa me seveda preveva hvaležnost Bogu in vsem sodelavcem, da se je naša radijska postaja tako dobro zasidrala v slovenskem medijskem prostoru. Od vsega začetka ponavljam frazo, da si »Bog tudi s klumpom pomaga«. To iskreno mislim, ker nimam neke medijske izobrazbe. Vem pa, da sem po drugi strani »osvojil« izobrazbo s pogovori z znanimi medijskimi osebnostmi, ki so mi pripovedovale o svojem delu in hkrati o zakulisnem dogajanju znotraj posameznih medijev. Vesel in hvaležen sem, da sem pred 26 leti pravilno razmišljal in ostal zvest načrtu. Na začetku je bila potrebna tudi »trma«, ki mi je pomagala k uresničenju idej in zamisli. Ves čas pa sem gradil na zaupanju do sodelavcev, ki so in še vedno prispevajo svoj nadvse pomemben delež za dobro celotnega kolektiva. Držati se moramo gesla: Skup' držimo, pa bo šlo!

Kaj bi vi izpostavili kot največji uspeh Radia Ognjišče v teh 25 letih?
Skozi vseh 25 let čutim in doživljam čudovito delo Božje previdnosti. Radio Ognjišče je rezultat darov Svetega Duha od ideje, ki se je porodila pri msgr. Boletu, in seveda do same realizacije, ki se iz leta v leto utrjuje in potrjuje. Zato prav v tej luči vidim uspeh, da je bil program takoj sprejet pri poslušalcih in da se priljubljenost pomnožuje. Uspeh vidim tudi pri sodelavcih, ki so dali na voljo svoje talente in sposobnosti za program in druge radijske projekte. Če pa moram izpostaviti nekaj otipljivih dogodkov, potem so ti ob samem programu, ki je in mora biti vedno na prvem mestu, velika družina prijateljev Radia Ognjišče, srečanja PRO, romanja, počitnice, gala in drugi koncerti, dobrodelne akcije, program ob obiskih sv. papeža Janeza Pavla II., prenosi iz različnih koncev sveta ...

 

Vodja tehnike Izidor Šček

Da radijski program sploh lahko doseže oddajnike in prispe v naše radijske postaje, je treba poskrbeti za tehnično podporo. Glede na to, da se tehnika zelo hitro spreminja, koliko tehničnih prelomnic je bilo skozi teh 25 let? 
Oddajati smo začeli ravno ob koncu digitalne revolucije na področju zvoka, ko so se magnetofoni in gramofoni umaknili digitalnim medijem (MD, DAT, CD), nazadnje pa so ostali le še računalniki v taki in drugačni obliki. Internet je pa sploh zamajal stare temelje radia in vedno znova postavlja, odkriva in prestavlja radijske meje. Radijski sprejemnik danes ni več škatla z anteno, ampak je to lahko tako računalnik kot telefon ali pa kaj vmes. Velika prelomnica je namreč oddajanje prek interneta, ki za razliko od zemeljskih oddajnikov omogoča poslušanje kjerkoli na svetu in s tem prekaša še eno veliko prelomnico, oddajanje prek satelita, in še eno, digitalni radio DAB+.

Kako pa je z oddajniki? V zadnjem času je bilo zaslediti kar nekaj težav glede oddajanja na nekaterih koncih.
Tudi tu se je tehnika spremenila. Stari, veliki oddajniki na drage in časovno omejene elektronke so se umaknili majhnim in varčnim napravam, ki nudijo vpogled v svoje delovanje in samodejno sporočajo morebitne napake v delovanju. Tehnika pa je žal nemočna proti slovenski birokraciji, ki nam onemogoča postavitev novih oddajnikov in celo ukinja stare. Lahko bi rekli, da je v skladiščih dovolj hrane za vse, a birokracija ljudem ne pusti do nje, pa čeprav ima hrana rok trajanja, ki ji bo kmalu potekel. Glavno, da imajo birokrati zadnjo besedo, pa čeprav so zaradi tega ljudje čisto po nepotrebnem lačni. Žal!

Se v tem smislu nakazuje kakšna tehnološka rešitev?
Digitalni radio DAB+ je rešitev za marsikateri kraj v Sloveniji, vendar tudi tu pokritost ni idealna, pa še novi sprejemnik potrebujemo. Vse kaže na to, da se bo glede na vedno večjo razširjenost interneta in mobilnega signala tudi radio nazadnje zasidral prav na tej informacijski poti. Na trgu je vse več sprejemnikov, ki omogočajo sprejem prek FM, DAB+ in WiFi signala, ponujajo pa tudi poslušanje podkastov, vremensko napoved ...

 

Urednica informativnega programa Marta Jerebič

Poleg razvedrilne vloge ima radio seveda tudi svojo informativno vlogo. Tudi format informativnih oddaj je v vsem tem času gotovo doživel precejšen razvoj. Kako se to pozna?
V prvih letih radia smo bili ’vzhičeni’, ko smo za informativno oddajo dobili izjavo kakšnega politika ali škofa. Velikokrat smo jo objavili v celoti, pa čeprav je bila dolga 3 minute. Danes smo najbolj zadovoljni, če znajo sogovorniki svoje misli strniti v 30 sekund, sicer jih režemo mi. Na vsakem koraku je potrebna selekcija. Da o razmahu tehnologije, ki nam je olajšala in po drugi strani naložila novo delo, sploh ne govorim.

Danes smo na določenih postajah soočeni s “flash” 60- ali 90-sekundnimi info vložki, kjer je informacija okleščena na minimum. Je to res razvoj informativnega programa, kot si ga želimo poslušalci, ali imate na Radiu Ognjišče glede tega vseeno drugačne izkušnje? 
Z načinom življenja so se spremenili tudi poslušalci. Njihova pozornost hitro pade. Kdor radijsko postajo posluša zaradi glasbe, bo ob dolgih poročilih prestavil drugam. Zato so nekatere postaje v preteklosti začele uvrščati poročila deset ali pet minut pred uro in si pridobile poslušalce tistih postaj, kjer so bila poročila točno ob uri. Zato danes 60-sekundna poročila. Obdržijo poslušalce.
Na Radiu Ognjišče sem ob nastopu funkcije urednice decembra 2018 sledila zgledu Radia Vatikan in italijanske katoliške radijske mreže Radio InBlu. Poročila so dolga največ tri minute, razgibana z izjavami sogovornikov ali kratkimi prispevki novinarjev. Ko so na Radiu Vatikan daljšo informativno oddajo skrajšali na zgolj deset minut, so mi pojasnili, da je preostalo v podkastih. Na Radiu Ognjišče še vztrajamo pri dveh daljših informativnih oddajah ob 15. in 18. uri – ker imamo veliko za povedati tudi z druge strani. Tudi sami pa ugotavljamo, da prispevki ne smejo biti predolgi, saj pozornost pade. In če odgovorim na vprašanje – da, razvoj informativnega programa gre v smeri kratko in jedrnato. Zadeve se selijo tudi na internet, podkaste ...
V današnjem času se rado poudarja, da je največje bogastvo imeti informacijo. Hkrati pa se zdi, da se v poplavi informacij ne da razbrati, katere so vredne objave, katere ne. Kakšen kriterij uporabljate na Radiu Ognjišče glede tega in kako zagotoviti, da bi v eter prišle predvsem dobre novice? 
Število novic, ki jih vsak dan objavi Slovenska tiskovna agencija, se vsako leto veča. Po grobi oceni na Radiu Ognjišče objavimo približno 20 do 30 odstotkov njihovih novic. Danes je lažje priti do svojih virov. Gledamo predvsem na to, ali je nekaj ’naše’. S tem imam v mislih cerkvene dogodke ali dogodke, ki jih iz političnih ali drugih razlogov drugi mediji ne bodo pokrili. Negativnim novicam se ne moremo izogniti, vedno pa brskamo za dobrimi novicami.

 

Odgovorni urednik Tadej Sadar

Mediji so z razvojem tehnologij deležni velikih sprememb – kako je spremembe doživljal program Radia Ognjišče skozi čas 25 let?
Radio je kot medij morda manj podvržen spremembam, saj sluh predstavlja le dobrih deset odstotkov naše čutne zaznave, torej imajo mediji, ki imajo opravka s čutilom vida, bistveno več dela tudi, ko govorimo o spremembah. Tako za radio tudi danes velja, kar je veljalo včasih: pristna vez s poslušalci, iskrenost in optimizem. Seveda se je Radio Ognjišče v 25-ih letih spreminjal, rasel je in mi smo rasli z njim, vendar pa je vse skupaj potekalo znotraj te temeljne usmeritve, ki ji vedno dodajamo še tisto našo temeljno: oznanjati veselo novico.

Če se da povedati na bolj celostni ravni: kam in na kakšen način se bo razvijal radijski program naprej?
Kaj bo z radiem v prihodnje, lahko zgolj ugibamo, pritiski glasbene industrije z različnimi ponudniki so seveda izjemni, prav tako opazujemo mlade, ki večinoma poslušajo zgolj glasbo.
Moje mnenje je, da bo radio v prihodnje imel celo večjo vlogo, kot jo ima danes, pa to ni marketinški nagovor, iskreno tako mislim. Današnji človek (v mislih imam bogatejše države) se utaplja v ponudbi »materije«, naš življenjski prostor je natrpan s ponudbo, ki se lesketa v nasičenih barvah in ponuja instant zadovoljstvo, na dolgi rok pa nas prazni in izčrpava. Radio pa je medij, ki pušča veliko svobode, in tu je prednost, seveda pod pogoji, ki sem jih opisal zgoraj.

Je kakšen del programa, za katerega vedno znova dobivate potrditve ali povratne informacije, da je to vsebina, ki gre v pravo smer?
Oddaja, na katero smo še posebej ponosni, je gotovo sobotna Za življenje. Oddaja že od samega začetka raste, seveda po zaslugi gostov, toda tudi ti rastejo z njo in mi z njimi. Sodelavci so v letih, seveda z gosti, zgradili izjemno »zaščitno znamko«, ki nam jo mnogi zavidajo. Včasih ob poslušanju pomislim, ali sodoben pristop popularne radijske postaje sploh še zmore komunikacijo na tako zahtevnem, pa vendar človeškem, preprostem pogovornem nivoju.

Kakšne so kratkoročne želje in načrti za nadaljnji razvoj Radia Ognjišče?
Želje za prihodnost so zelo enostavne, težje bo z uresničitvijo. Radi bi postali postaja za vse ljudi, ne zgolj za »izbrance«. Radi bi se, tako kot Kristus, naučili nagovarjati množice, kot beremo v evangelijih. Tem »množicam« bi radi dajali glasbo s harmonijami veselja, želimo govoriti tako, da bodo naše besede vedno izražale upanje, z molitvijo pa želimo biti čisto blizu vsem, katerih duh je zaradi bolezni ali starosti ujet v nekaj kvadratov sobe ali celo dva kvadrata postelje. Želimo razumeti, prinašati veselje in upanje. Smisel življenja, kot nam ga je prinesel Kristus.

 

ERJAVEC, Matej. Srebrni jubilej najbolj slovenskega radia. (Na obisku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str 40-42.
Fotografije spletna stran RO.

Na obisk na Mirenski Grad sem prišel ravno v času, ko sredi avgusta med rednim izvajanjem počitniških dejavnosti usklajujejo načrte dejavnosti za novo šolsko leto. Čeprav je Mirenski Grad najbolj znan kot kraj duhovnih vaj, je v zadnjih desetih letih okrepil svoje dejavnosti predvsem pri delu z otroki, mladimi, družinami, brezdomci ter prostovoljci.

Če na hitro pogledamo v preteklost, ni zanemarljiv podatek, da so na Mirenskem Gradu že več kot 100 let prisotni lazaristi, ki so na ta kraj prišli 17. decembra 1913. V slovenskem prostoru se je Mirenski Grad še posebej utrdil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je postal eno od osrednjih duhovnih središč v Sloveniji. Danes ta del dejavnosti, ki je namenjen za izvajanje duhovnih vaj, predstavlja Gnidovčev dom duhovnih vaj, ki ga vodijo lazaristi. Poleg tega štirje duhovniki, ki se trenutno nahajajo na Mirenskem Gradu, dajejo pečat širši okolici, saj nudijo pomoč tudi okoliškim župnijam, vodijo ljudske misijone, duhovne vaje in sprejemajo romarje, ki se oglasijo v tem svetišču.
Cerkev na Mirenskem Gradu je posvečena Žalostni Materi Božji, njen praznik praznujemo 15. septembra. Slovesen praznik obhajajo vsako tretjo nedeljo v septembru in mu rečejo tudi kvatrnica, saj je šlo za velik praznik in bogato praznovanje tega dne.
Na Mirenskem Gradu živijo tudi sestre usmiljenke. Ravno one so pred leti dale v uporabo svoje stare prostore in se preselile v novo hišo, kjer še naprej izvajajo svoje poslanstvo. Poleg teh dveh skupnosti je svoj dom na tej vzpetini nad Mirnom našla še skupnost Betlehem ter Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, ki svoje dejavnosti na tem kraju izvaja vse od leta 2006.
Ob praznovanju 100. obletnice lazaristov na Mirenskem Gradu leta 2013 je kardinal Rode na slovesnosti dejal, da je to vzorno sobivanje skupnosti duhovnikov, sester, bratov iz skupnosti, ki v molitvi, delu ter potrpljenju dajejo zgled prave evangeljske skupnosti. Za dobro usklajenost vseh skupnosti in programov skrbi lazarist Peter Žakelj.

CENTER ZA DRUŽINE
Na Mirenskem Gradu sta me ob mojem obisku sprejeli Andreja Ličen in Maja Prinčič, zaposleni v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Društvo je humanitarna organizacija, ki deluje v Ljubljani in na Mirenskem Gradu. Poslanstvo društva je pomagati človeku v stiski in pod njegovim okriljem deluje Center za družine Mirenski Grad.
Sogovornici sta mi povedali: »V centru se zbirajo ljudje s podeželja ali manjših mest iz štirih občin in iz zamejstva, kjer ni podobnih centrov, ki bi nudili podporo vsem družinskim članom in odgovarjali na potrebe družin.
Naše dejavnosti so namenjene otrokom, mladostnikom in mladostnicam in njihovim staršem; posameznikom v vseh življenjskih obdobjih in družinam.«
Cilj centra je graditi dom: »Želimo si, da bi se prav vsak počutil sprejetega in varnega in bi našel to, kar ga osrečuje – pravi dom. Pri nas je dobrodošel vsak: mlajši ali starejši, poročen ali samski, z družino ali brez nje ... V center prihajamo različni in tu vsak najde svoj prostor. Naše skupno vodilo je Skupaj gradimo dom.«
V pogovoru sta mi skušali predstaviti delo, ki ga z veseljem opravlja osem zaposlenih. Delo zajema toliko različnih področij in dejavnosti, da bi za celotno sliko skoraj potreboval organigram. V okviru centra se izvajajo različni programi:

• za otroke in mlade (varstvo, učna pomoč, učenje glasbe, oratorij, skupine in druženja za mlade, ustvarjalne delavnice),
• za zakonce in starše (zakonske skupine, osebni pogovori, spletni forum),
• za družine (vokalna skupina, družinski večeri, različne prireditve),
• za vse generacije (romanja, duhovne vaje v hribih, delovni tabor).

V pogovoru sta mi najprej predstavili dejavnosti Centra za družine, kjer želijo krepiti današnje družine, jim biti v oporo pri gradnji doma in jim tudi s svojimi programi nuditi osebno rast, razvedrilo in ponujati možnosti ustvarjalnega preživljanja prostega časa. Tako za družine, mlade in posameznike čez celo leto pripravljajo različne programe, za katere skrbi 8 ljudi in ki se jih na tak ali drugačen način udeležuje več kot 800 uporabnikov.

DELO Z OTROKI IN DRUŽINAMI
»Naš temeljni cilj je ustvarjati dom in prostor sprejetosti ter kolikor je v naši moči, pomagati družini kot celoti. Če pridejo k nam otroci, se trudimo vzpostaviti stik tudi s starši in s tem biti opora pri rasti vsakega posameznika v družini.
Posebej bi rada izpostavila učno pomoč za otroke. Prav ta program ponuja vstopno točko do cele družine. Ravno to je področje, kjer vemo, da bomo samo otroku zelo težko pomagali, če nimamo stika in podpore tudi s strani staršev.« Izvajanje učne pomoči poteka čez celo leto.
Učenje je zastavljeno širše: »Spodbujamo otroke k delavnosti, veri vase, vztrajnosti, osredotočenosti,« pravi Maja. »Ni druge poti, kot da se pomatrajo. Urnik učne pomoči je tako sestavljen iz začetnega pogovora, kjer ima vsak možnost povedati kaj o svojem dnevu, kakšni oceni, če jo je pridobil. Sledi 1. učna ura, nato je malica, ki si jo otroci pripravijo sami. Ker jih želimo vzgajati k redu in delu, otroci po malici tudi pospravijo in pomijejo. Naš cilj je, da jim za tiste popoldneve, ko prihajajo k nam, poskušamo ustvariti domače, sprejemajoče okolje, da se bodo dobro počutili in dobili tudi kaj tega, česar doma ne morejo. Hkrati pa si želimo, da bi jih osebnostno okrepili. Veliko se pogovarjamo, rešujemo konflikte, probleme, saj se danes mnogi problemom raje izognejo, kot pa da bi se jih lotili reševati.«
V okviru učne pomoči izvajajo tudi program Učenje za življenje, kjer otrokom nudijo možnost, da poprimejo za kakšno delo. Tako se lahko preizkusijo v mizarski delavnici, v kuhinji, na vrtu ali na kakšnem drugem praktičnem področju.
Vse izvajanje učne pomoči poteka s pomočjo prostovoljcev.
»V preteklem šolskem letu smo učno pomoč nudili preko petdesetim otrokom. Pri izvajanju učne pomoči sodelujemo z okoliškimi šolami, ki otroke z učnimi težavami usmerjajo k nam.«
Poleg učne pomoči izvajajo še učenje glasbe. V okviru centra delujejo štiri zakonske skupine, ki jih vodi lazarist Peter Žakelj. Posebnost so petkovi družinski večeri in družinska vokalna skupina. Enkrat mesečno organizirajo mladinsko mašo, po kateri pripravijo ustvarjalno delavnico in skupno večerjo.
Med poletnimi počitnicami izvajajo še počitniško varstvo. Velik zalogaj je priprava oratorija, na katerega pride 150 otrok in 50 animatorjev. »Posebnost našega oratorja so mamice in tatkoti, ki nam pripravljajo materiale za kateheze, pospravljajo po športnih igrah, pripravljajo malico, pomagajo v kuhinji. Tako v času oratorija v kuhinji skuhamo 250 kosil in 100 drugih obrokov za vse.«

DELO S PROSTOVOLJCI IN MLADINO
Programov, ki jih izvajajo na Mirenskem Gradu, si ne predstavljajo brez prostovoljcev. V letu 2017 je bilo v programih samo na Mirenskem Gradu dejavnih 130 prostovoljcev. Prostovoljci izvajajo in nudijo učno pomoč, pomagajo pri varstvu otrok, poučujejo glasbene inštrumente, pazijo otroke med duhovnimi vajami, delujejo kot animatorji na oratoriju, pomagajo pri razdeljevanju hrane v Novi Gorici ...
Zanje izvajajo Šolo prostovoljstva in jim želijo biti v oporo pri njihovih prizadevanjih.
»V takšnih stikih z mladimi se kaže sodobna pastorala in delo z mladimi. Z vzgojo prostovoljcev se društvo posredno vključuje tudi v boj proti različnim odvisnostim in pasivnosti.
Po izkušnjah vidimo, da si mladi želijo odnosa, stika in globine. Vsi mladi, ki sodelujejo kot prostovoljci, se vsaj enkrat tedensko srečajo. S tem se vzpostavi svojevrstna dinamika, opora in skozi konkretno delo v veselju zaživijo. Mladi radi pripadajo, želijo biti koristni in videti uspeh svojega dela. Radi prihajajo in so del te velike družine prostovoljcev.«

DELO Z BREZDOMCI
Čez teden prihajajo na Mirenski Grad brezdomci iz Ljubljane in skupaj s skupnostjo Betlehem in zaposlenimi delajo na vrtu, v delavnicah in skrbijo za veliko obnovitvenih in vzdrževalnih del. V društvu je delo z brezdomci druga pomembna dejavnost. V Ljubljani je osrednja enota, kjer je Dnevni center za brezdomce, namestitvene podpore in zavetišče. Na Mirenskem Gradu pa izvajajo namestitveno podporo ter skrbijo za brezdomce v Novi Gorici. »Konkretno to pomeni, da imamo na razpolago bivanjsko enoto, kjer lahko brezdomci stalno bivajo, in več sob, kamor prihajajo čez teden. Skupaj delamo, z njimi smo pri obrokih, skupaj načrtujemo delo, z njimi ustvarjamo in praznujemo. Tako gradimo njihovo dostojanstvo in jih vzgajamo za odgovorno življenje. Pomembno je razvijati sposobnosti, zavest, da se moramo truditi in delati. Ta način dela jih privlači, kar nam tudi povedo in pokažejo, ko so veseli in se skupaj z nami veselijo sadov svojega dela,« je opisala Andreja.
Pestra paleta dejavnosti in razvejanost dela čez cel dan zahteva precej tudi od ljudi, ki pripravljajo in vodijo programe. Maja je tako izpostavila, »da nenehno vstopanje v odnose z ljudmi ni več služba, ampak del življenja. Zato pridejo trenutki, ko si moramo tudi mi vzeti čas za Boga, zase, da ne pozabimo, da smo orodje v njegovih rokah, da se ne bi čutili, da je vse odvisno od nas.«
Svoj pogled obračajo tudi že v prihodnost. »Izziv mi je, da že med izvajanjem dejavnosti spremljam in se sprašujem, kaj Bog hoče od nas. Želimo si, da bi prepoznavali potrebe ljudi in družin, ki prihajajo k nam.«

VINCENCIJEV KOLEDAR
Vsako leto pripravijo v društvu tudi poseben koledar, za katerega priskrbijo fotografije prostovoljci društva. Letošnji koledar je nastajal pod geslom Marija skoz’ življenje. »V objektiv smo skušali ujeti znamenja, ki prikazujejo, kako nas Marija spremlja v vseh trenutkih življenja. Meseci prikazujejo podobe, ob katerih lahko razmišljamo, kako je Marija z nami doma, v jutru in večeru, v preizkušnjah, na poti, pri počitku, na potovanju, v družini, v molitvi, na križpotju, na križevem potu, pri delu, v češčenju, skratka povsod.«
S sredstvi, ki jih naberejo ob prodaji koledarja po župnijah, poskušajo pomagati različnim družinam v stiski. Trenutno so od marijinih sester dobili v dar hišo, ki je potrebna temeljite obnove. Zbrana sredstva od letošnjega koledarja bodo namenili obnovi hiše za družino v stiski.

ERJAVEC, Matej. Bogastvo Mirenskega Gradu). (Na obisku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str 61-63
Fotografije Danijel OLIVO.