V mesecu novembru se večkrat podamo na pokopališče in se lahko zagledamo v ta ali oni nagrobnik, občudujemo lepoto kamna, njegovo obdelavo ali njegovo povednost. Ravno kamen je bil povod mojega obiska pri družinskem kamnoseškem podjetju Svete Stone & Tech, kjer znajo kos kamna uporabiti, da iz njega naredijo umetnino.

OD GARAŽE DO UMETNIŠKEGA LABORATORIJA
Vizija podjetja Svete Stone & Tech je, kot že njihovo ime pove, združevanje tradicionalnih znanj z najsodobnejšo tehnologijo in s tem ustvarjanje brezčasnih izdelkov iz naravnega kamna. Gre za družinsko podjetje, katerega lastnik in direktor je Peter Svete, kamnoseški mojster, ki obvlada vse tradicionalne veščine kamnoseštva, hkrati pa ima tudi čut za umetnost in željo po tehnološkemu napredku. Ko sva se dogovarjala za obisk, je s ponosom povedal, da glede na njegova leta prihaja čas, ko bo podjetje predal naprej novi generaciji, in tako me je za pogovor prepustil svojim naslednikom.
 Ob obisku podjetja me je sprejel Matic Svete, eden od treh Petrovih otrok. Pripoved o družinskem podjetju je začel z dedkom Pavletom, ki je svoje kamnoseško delo začel leta 1968. V garaži si je uredil majhno delavnico, v kateri je izpilil svoje rokodelsko znanje. »V tistih časih je bilo težko priti do orodja, na sploh je bilo skoraj prepovedano imeti doma delavnico, tako da si je iznajdljivo vozil različna orodja iz Italije. Skupaj z babico sta ustvarjala in peljala to zgodbo naprej. Imela sta dva sinova, Pavla in Petra. Moj oče Peter se je odločil ostati in delati v domačem podjetju. Imel je strast do tehnologije in uspelo mu je združiti ti panogi.«

Od nakupa prvega stroja se je v podjetju veliko spremenilo. »Lahko rečem, da je oče povezoval sodobno tehnologijo s tradicionalnim znanjem, in to je zgodba našega podjetja, ki jo želimo peljati naprej tudi danes. Naše podjetje je razvilo močno tehnološko vizijo in hkrati zavedanje, da je treba ohraniti občutek za tradicijo in rokodelsko dejavnost. Naši izdelki so tako izraz združevanja visoke tehnologije in čuta za umetnost.«
Danes v družinskem podjetju sodelujejo vsi trije otroci. Matic je kot ekonomist prevzel poslovodstvo podjetja, Luka je specialist za tehnologijo, orodja in proizvodnjo, Ula pa trenutno še študira na Akademiji za likovno umetnost, smer restavratorstvo. »Vsi pa smo odraščali v delavnici in ob dejstvu, da smo manjše podjetje, tudi z Lukom precej pomagava v proizvodnji in smo vešči kamnoseškega dela.«

V podjetju je trenutno zaposlenih 10 ljudi, od tega jih je 6 v proizvodnji. Poleg proizvodnih prostorov v bližini Podpeškega jezera imajo še poslovalnico zraven ljubljanskih Žal, kjer je tudi razstavno-prodajni prostor. »V ozadju pa ponujamo prostor za umetnike, ki sicer nimajo prostora ali orodja, da bi lahko začeli ustvarjati. Ta umetniški atelje ArtLAB je prostor, kjer si umetniki vseh generacij izmenjujejo mišljenja, znanje in izkušnje ter imajo priložnost sodelovati pri skupnih projektih, mi pa jim vedno nudimo tehnološko in strokovno podporo. Tako lahko govorimo o simbiozi umetnosti in tehnologije, saj lahko z roko v roki umetniškim oblikam v naravnem kamnu vdihnemo večnost.«

OD BLOKA DO MOJSTROVINEDokončani kopiji originalov za protokolarni vhod v vladno palačo. - Rezkanje kopije skulptur za vhod v vladno palačo. 
V preteklosti so se kot mnogi drugi kamnoseki poleg izdelave nagrobnih spomenikov ukvarjali z izdelavo različnih kamnoseških izdelkov, kot so kamnite police, stopnice, pulti, talne in stenske obloge. V zadnjem obdobju so spremenili strategijo podjetja in svojo energijo preusmerili v tehnološki razvoj. »S tem smo si odprli nova vrata, saj smo ravno z razvojem tehnologij zmožni izdelati zahtevnejše umetniške elemente iz naravnega kamna. Danes naše delo vključuje znane arhitekte, kiparje in druge umetnike, s katerimi skupaj oblikujemo zahtevne kamnite elemente na področju kulturne dediščine, notranjega in zunanjega dekorja, sakralne umetnosti ter nagrobnih spomenikov.«
Delo se začne tako, da naročnik izrazi željo po določenem umetniškem izdelku. Nato sam oziroma z njihovo pomočjo poišče umetnika, ki zadevo konceptualizira. Ko je ideja pripravljena, organizirajo sestanek in zastavijo projekt. Idejno zasnovo dopolnijo s praktičnimi zahtevami, izberejo primeren material, določijo tehnološke postopke in dorečejo končne postopke. Zelo pomembno je razumevanje in povezovanje umetniške vizije s praktično izvedbo, kjer je ključno poznavanje tehnoloških postopkov in različnih materialov.
Matic je opis postopkov nadaljeval z besedami, da se srečujejo z dvema vrstama projektov: »Pri prvem tipu projektov, kjer so izdelki arhitekturne narave, z arhitektom ali oblikovalcem ustvarimo natančne digitalne načrte, na podlagi katerih pripravimo računalniški program za obdelavo na enem izmed CNC-obdelovalnih centrov. Ko je programski del pripravljen, se odpravimo v skladišče materiala, kjer poiščemo primeren surovec izbranega materiala. Surovci so običajno manjši bloki – tomboloni ali naravne skale – monoliti in tehtajo od 500 kg pa vse do 10 ton. Izbrani surovec naložimo na obdelovalno mizo in začnemo z obdelavo.

Pri drugem tipu projektov pa gre za izdelavo unikatnih organskih form. Delo se začne s tem, da kipar ustvari glineno formo. Formo nato s sodobnim 3D-skenerjem posnamemo in prenesemo v računalniško obliko, kjer podatke obdelamo in pripravimo 3D-model. Razlika je predvsem v tem, da organske forme ne moremo konstruirati, ampak jo mora umetnik ročno zmodelirati. Po končani obdelavi 3D-modela je postopek obdelave enak, s to razliko, da na koncu kipar še ročno finalizira skulpturo.
Z našimi stroji lahko natančno izdelamo predmete v velikosti 4.000 x 3.800 x 1.500 mm pa vse do velikosti kovanca. Obdelujemo pa lahko bloke naravnega kamna, neobdelane skale – monolite, masivni les, kovine, steklo, pleksi steklo in različne kompozite.«

PISANA PONUDBA KAMNA
Ko je vprašanje naneslo na osnovno surovino, je Matic opisal, kako zelo priljubljen je trenutno granit, a hkrati opozoril, da večina granita v Slovenijo prihaja iz Indije in Afrike. »Želeli bi si, da bi ponovno bolj cenili domače kamnine, zato si želimo povzdigniti naše avtohtone materiale, ki so jih izrinili uvoženi kamni, posebej granit. Če so bili včasih v ospredju marmorji in apnenci, ki so jih ljudje našli, odkrili v bližnji okolici, so jih dandanes izrinili kot rečeno graniti. Tudi zato, ker domačini v avtohtonih kamninah niso več znali prepoznati njihove vrednosti. Hkrati so ljudje iskali čim bolj odporne kamnine, ki ne potrebujejo toliko nege, kar so našli v granitu. S tem pa na žalost izgubljamo tudi lastno naravno dediščino.«

TEHNOLOŠKI RAZVOJ
V podjetju veliko energije in pozornosti namenjajo tehnološkemu razvoju. Pri njih je moč videti 3D-skenerje in 3D-tiskalnike, CNC-aparature, ki režejo, rezkajo in obdelujejo kamen. Veliko orodij razvijajo sami, in to sproti, ko se ob določenem projektu pojavi potreba po izdelavi novega kosa orodja. »V podjetju imamo res veliko znanja, z močno tradicijo in poznavanjem kamna, njegovih lastnosti, kaj je možno iz njega narediti in tudi, s katerimi orodji lahko to storimo.
Zaradi kakovosti se čedalje bolj uveljavljajo tudi na področju sakralne dediščine. »Ozek je krog podjetij v Sloveniji, ki so sposobna sprejeti in izpeljati večje sakralne projekte. Pri nas ponujamo celostno rešitev – od oblikovanja s strani uveljavljenih oblikovalcev do izdelave modelov; hkrati je treba obdelati in premikati velike kose kamna, težke tudi po šest ton ali več. Tak kos je treba najprej naročiti v svoje skladišče, nato iz skladišča do stroja, potem pa moraš imeti tako velik stroj, da lahko ta kamen sploh začneš obdelovati. Na koncu je lahko izdelek še vedno težak dve ali tri tone in ga je treba odpeljati do naročnika. Imeti moraš veliko znanja, orodij, izkušenj, da lahko takšne stvari izpelješ. V tej smeri vidimo tudi našo vizijo: ostati majhno podjetje, vendar z močno vizijo, izjemno kakovostjo in projekti, ki prinašajo dodano vrednost tudi na področje sakralne dediščine.«

KO UMETNOST ZAŽIVI – PROJEKT SEMIČ
Eden izmed njihovih pomembnih projektov je bila izdelava elementov sakralne dediščine za župnijsko cerkev sv. Štefana v Semiču na Dolenjskem, v sklopu štiriletne prenove celotne cerkve. Pri obsežnem projektu so sodelovali g. župnik Luka Zidanšek, idejni avtor prenove arhitekt doc. dr. Leon Debevec in kipar dr. Marjan Drev. Projekt je obsegal izdelavo štirih novih kipov, ki jih je oblikoval dr. Marjan Drev in sedaj stojijo v nišah pročelja cerkve – v zgornjem delu stojita kipa drinskih mučenk Jožefe Fabjan in Krizine Bojanc, spodaj pa kipa mučenca Alojzija Grozdeta in sv. papeža Janeza Pavla II. Nov kamnit daritveni oltar in ambon pa je oblikoval in projektiral doc. dr. Leon Debevec. Vsi notranji elementi so izdelani iz belega marmorja, kipi pa iz kamnitega peščenca.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 11 (2023), 76-78.

(ob obletnici) Koprska stolnica je v soboto 6. novembra 2021 dočakala velik dogodek: slovesno umestitev in blagoslov novih orgel; v nedeljo, 7. novembra pa je bil še slavnostni koncert, ki ga je izvedel priznani dunajski organist in skladatelj Pier Damiano Peretti.
Tako bi na kratko sklenili zgodbo, ki se je začela sredi leta 2017, ko je duhovnik in organist Mirko Butkovič videl razpis za pridobitev orgel iz dvorane Tonhalle v Zürichu. Začeli so se prvi pogovori z župnikom Primožem Krečičem in skupaj z zborovodjem Miranom Bordonom in Davidom Tomovskim so sklenili, da se "odpravijo na pot", po kateri bodo pripeljali te orgle v koprsko stolnico. Z arhitektom Boštjanom Furlanom in gospo Mojco iz Zavoda za spomeniško varstvo so "preigrali" vse možnosti za postavitev novega kora, kamor bi nove orgle lahko umestili ... in ob podpori kulturnikov in zlasti glasbenikov in nekaterih ustanov ... je nastala vloga, ki je romala v Zürich. Na veliko presenečenje je bila 16. januarja 2018 izbrana prav koprska stolnica ... in orgle, o katerih so doslej lahko samo sanjali bodo lahko kmalu koprske .... pa ni šlo vse gladko ...  O kronologiji in opravljenem delu smo se pogovarjali s stolnim župnikom dr. Primožem Krečičem, zborovodjo v koprski stolnici Miranom Bordonom, ter članom projektne skupine Davidom Tomovskim.

Zasnova orgel: Jean Guillou
Orglarji: Detlef Kleuker, Fritz Steinmeyer,
Van den Heuvel
Leto izdelave: 1988
Koncerna dvorana: Tonhalle, Zürich
Število manualov: 4,
število registrov: 68
Število piščali: 5520
Postavitev v Kopru: Orglarska delavnica Maribor

Orgle v Kopru imajo dolgo zgodovino. Prvi orglar, ki je omenjen v Sloveniji, je bil namreč ravno iz Kopra, prva omemba orgel je bila na tem mestu že pred 600 leti, prav tako je iz Kopra tudi prva omemba orgel za celotno področje Slovenije.« S temi besedami je Miran Bordon začel predstavitev projekta pridobitve, gradnje, umeščanja in zaključevanja prenosa orgel iz Švice v Slovenijo.

Da bi bilo lažje razumljivo, smo se najprej sprehodili po časovnici od sredine leta 2017 pa do danes.

- Začniva s tem, kako ste prišli v stik z informacijo, da so v Zürichu v Švici pripravili razpis za podaritev njihovih orgel iz svetovno znane koncertne dvorane Tonhalle.
dr. Primož Krečič: V Kopru se je že nekaj časa razmišljalo in pripravljalo načrte, kako bi prišli do novih orgel, in potekale so že konkretne akcije, zbirali smo že sredstva ... A vse skupaj je zamrlo in ni prišlo do realizacije.
Dokler ni do nas stopil Mirko Butkovič, zanesenjak, duhovnik in organist, ki je prvi verjel v to zgodbo in nas je obvestil o možnosti pridobitve orgel iz Švice. Sprva se mi je glede na možnosti v župniji to zdelo nemogoče, a Mirko je kljub temu vztrajal in je ves čas počasi pripravljal teren. Sam sem obvestil ljudi v župniji o tej možnosti in nekega poletnega večera sta do mene prišla dirigent Miran Bordon in David Tomovski, ki sta po razmisleku in pogovorih z ljudmi predlagala, da bi vseeno poskusili s prijavo na ta razpis. Od tistega večera sem vedel, da je bil storjen prvi korak na dolgi poti k morebitni pridobitvi posebnih orgel v koprsko stolnico.

Koprska stolnica je desetletja hrepenela po ustreznih orglah, dokler se na obzorju ni pokazala veličastna ponudba naših do­brotnikov iz Züricha, ki je kakor vzhajajoče sonce razsvetlila našo pot do veličastne kraljice glasbil, ki jo zdaj veselo pozdravljamo in slovesno sprejemamo v naše svetišče, kakor sta kralj David in vsa hiša Izraelova sprejela skrinjo zaveze na Sionu: ‘David in vsa hiša Izraelova pa sta rajala pred Gospodom z vsemi glasbili in citrami, s harfami in bobni, z zvončki in cimbali … Tako sta David in vsa hiša Izraelova prenesla skrinjo Gospodovo z radostnim vzklikanjem in trobljenjem’ (2 Sam 6,5.15). Pozdravljena torej, kraljica glasbil, prisrčno pozdravljena v naši sredi! dr. Jurij Bizjak, koprski škof

- Odbor za prenovo dvorane Tonhalle v Zürichu je za oddajo teh orgel objavil mednarodni razpis. Kako ste se lotili priprave celotnega projekta, dokumentacije itd.?
David Tomovski: To se je dogajalo poleti leta 2017. Bilo je veliko zanosa, čeprav mogoče nismo verjeli, da bi res lahko prišlo do realizacije. Bili pa smo dovolj vizionarski, morebiti tudi malce »nori« v pozitivnem smislu, da smo začeli s tem projektom. Pred odločitvijo smo seveda opravili različne analize, kako bi recimo potekalo delo z umeščanjem in naročilom novih orgel in kaj pomeni morebiten prenos teh orgel iz Švice – v ozir smo vzeli prostorsko in zvokovno umestitev, gradbena dela v stolnici, pa tudi, kaj takšno glasbilo prinaša v širši prostor in kako potem ta inštrument v širšem kulturnem in cerkvenem smislu peljati naprej. Sodelovali smo tudi z Zavodom za kulturno dediščino (ZVKD), ki je bil v projekt vpet vse od poletja 2017, in smo skupaj z njim iskali rešitve ter hkrati z njihove strani dobili zelo veliko posluha in usmeritev, ki so pripeljale do zelo dobrih končnih rešitev. Vse to je bilo treba opraviti, še preden smo sklenili, da se bomo prijavili na razpis v Zürichu.

Slovesna maša, pri kateri so bile nove koprske orgle blagoslovljene je bila v soboto, 6. novembra 2021, na predvečer zahvalne nedelje. Na slovesnosti so ob spremljavi Mirka Butkoviča in pod vodstvom Mirana Bordona, Valentine Baričić in Mateja Lazarja peli združeni cerkveni pevski zbori slovenske Istre s svežim in zanimivim pevskim programom. Koprski škof je na začetku maše orgle blagoslovil, potem pa je kraljica glasbil mogočno zadonela.
Slovesnosti sta se udeležila tudi predsednik države in apostolski nuncij ter drugi visoki gostje iz družbenega, kulturnega in cerkvenega življenja.
Zelo zanimivo predstavitev orgel sta pripravila vodja Komisije za orgle Škofije Koper Martin Šuštar in organist Mirko Butkovič. (foto: Tatjana Splichal/Družina)

Slovesnost je posnel Radio Ognjišče in ji lahko prisluhnete v njihovem radijskem arhivu.

- K projektu je pristopila tudi Mestna občina Koper s pismom o nameri in sodelovanju v višini 20 odstotkov celotne investicije. Pomembno je bilo to celotno cerkveno in posvetno sodelovanje, prejeli smo preko 40 pisem podpore inštitucij in posameznikov, ki se ukvarjajo s to glasbo ali z umetnostjo in kulturo nasploh.
Miran Bordon: Do oktobra 2017 smo imeli pripravljeno vso projektno dokumentacijo vključno z arhitekturo, statiko, cenovno analizo in potencialom za rabo. V tem času smo v okolju zaznali zelo veliko podporo projektu – in ta podpora ni bila samo iz lokalnega okolja, temveč iz cele Slovenije ter zamejstva in tudi širše. Takrat smo tudi oddali prijavno dokumentacijo in sledilo je obdobje vrednotenja s strani švicarske komisije, ki je najprej izbrala tri najboljše prijave. Nato so nas v decembru 2017 člani komisije obiskali v Kopru in si v živo ogledali, kakšna bi bila postavitev orgel, kako bi se vklopile v ta cerkveni in širši kulturni prostor, še podrobneje smo morali predstaviti celotno finančno konstrukcijo, časovni okvir postavitve … Kot smo izvedeli pozneje, sta tudi ta obisk in uspešna predstavitev projekta na licu mesta zelo pripomogla, da so se na koncu odločili za nas. Kasneje smo tudi izvedeli, da se je prijavilo šest ali sedem mest, ki so konkurirala za dodelitev orgel – prijavljena so bila mesta iz Francije, Nemčije, Avstrije, Poljske …
16. januarja 2018 pa je zazvonil telefon in prejeli smo novico, da smo izbrani za prejemnika orgel.

Po štirih letih dela čutim veliko hvaležnost za priložnost, ki se nam je čudežno ponudila in nam omogočila, da smo Kopru dali nekaj, kar močno presega danosti našega okolja in časa. Hkrati je zame to tudi potrditev in priznanje za trideset let dela na področju cerkvene glasbe, ko smo v koprski stolnici ohranjali in ustvarjali svojstven, prepoznaven stil glasbenega sodelovanja pri bogoslužju. Orgle pomenijo nov izziv za čas, ko bo potrebno delo v veliki meri zastaviti na novo, drugače, da bo ob njih sodelovanje ustvarjalno, mladostno, dobro načrtovano in živo. Vesel sem vseh vezi, ki so se v teh letih stkale: številnih organistov, ki so nas obiskali, študentov orgel, ki so prišli pogledat kam se bodo vračali, prizadevnega sodelovanja številnih pevcev slovenske Istre, ki so pripravili pesmi za blagoslov orgel in hvaležen vsem, ki so nas podpirali ter več let potrpežljivo spraševali: “kdaj?”. Že glas prvega registra, ki je napolnil stolnico, je mirno pel: “Upam v milost Božjo, zdaj in vekomaj!” Miran Bordon, stolni zborovodja in pobudnik postavljanja orgel

- Po bolj papirniškem in birokratskem delu je sledilo tudi obdobje dejanske demontaže in prevoza orgel v Slovenijo, priprava stvari v Kopru … Kateri izzivi so bili povezani s tem?
Miran Bordon: Hkrati je bilo treba voditi več aktivnosti. Pripravili smo razpis za demontažo starih Callidovih orgel, nato smo iskali transport za prevoz orgel iz Švice v Slovenijo. Ker kor seveda še ni bil zgrajen, je bilo treba orgle nekje skladiščiti – šlo je za sedem velikih tovornjakov demontiranih delov orgel.
Izziv pri umeščanju orgel je bil seveda ta, da smo morali v stolnico umestiti tudi nov kor. Nove orgle so tako velike, da jih je bilo pred postavitvijo treba prilagoditi po globini, kar je vplivalo na razmislek o konstrukciji, postavitvi, preveriti je bilo treba, kako se bodo barvno zlile s stolnico, katero od traktur uporabiti … Veliko je bilo pogovorov, pridobivali smo informacije z različnih strani, se ozirali na zgodovinska dejstva in se zanašali na strokovnjake, ki so nam lahko kakorkoli pomagali.
Na koncu je bilo treba izbrati izvajalce – tako za gradbena dela, povezana s korom, kot mojstre, ki bi postavili orgle v stolnico, za kar smo pripravili dvostopenjski mednarodni razpis.
Tako so se po številnih sestankih, načrtih, zasnovah 24. oktobra 2019 začela rušitvena, konservatorska in arheološka dela v koprski stolnici.
David Tomovski: Glede izvajalca postavitve orgel smo zelo zadovoljni z izbiro Orglarstva Dvoršak, saj direktor Andrej Dvoršak s svojimi sodelavci skrbi za nadaljevanje tradicije mariborske orglarske delavnice ter za kvalitetno in strokovno izvedbo del.

Na razpisu za izvedbo postavitve orgel je bila za to delo izbrana Orglarska delavnica Maribor. Vodja delavnice Andrej Dvoršak je podal nekaj vidikov procesa postavitve in zaključevanja tega velikega dela.
Za kako poseben projekt gre in v kolikšni meri gre za posebne orgle?
Gotovo gre za posebne orgle, saj so to največje orgle v slovenskem cerkvenem prostoru, po številu piščali pa bodo celo presegale orgle, ki so postavljene v Cankarjevem domu. Posebnost teh orgel je tudi njihov koncept, saj so zvočno zelo barvite. Veliko število jezičnikov jim daje tudi zelo mogočen zvok. Izpostavil bi še nekoliko širše menzurirane piščali, kot smo jih vajeni v našem prostoru, kar pa je po svoje dobrodošlo glede na velikost stolnice.
(...)
Ob postavitvi orgel je bilo treba zamenjati celotno električno in računalniško opremo orgel vključno s pripadajočo električno napeljavo. Ker je v orglah samo elektromagnetna traktura, so vse povezave električne, tako da je v orglah približno 6000 električnih spojev in okrog 1000 metrov kablov, ki so povečini 30-žilni.
Zanimivost teh orgel je tudi, da imajo več ventilatorjev, saj ima skoraj vsako piščalje svoj ventilator in meh. Tako imajo orgle kar 20 sapnic, 20 mehov ter 7 ventilatorjev, ki zmorejo skupaj prečrpati okrog 80 kubičnih metrov zraka v minuti.
Kako ste pristopili k tako velikemu projektu in v kolikšni meri je težje postavljati že izdelane orgle v primerjavi s takimi, ki jih izdelate sami?
Z velikimi projekti imamo kar nekaj izkušenj, izdelali smo tudi orgle v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju in v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, pa vseeno je tole sedaj naš največji projekt. Ni pa bilo to za nas največje delo, saj so bile orgle izdelane in jih je bilo treba samo predelati, prilagoditi na prostor, obstoječe elemente pa obnoviti. Posamezne sklope smo predelali do take mere, da smo orgle po globini zmanjšali za 90 cm in jih za 12 cm znižali, sicer jih ne bi mogli umestiti pod obok. Zgornji del pročelja je ostal nespremenjen. Sedaj resnično imenitno pristajajo prostoru.

Kakšna je prihodnost teh orgel v koprski stolnici?
dr. Primož Krečič: Orgle bodo prvenstveno namenjene bogoslužju in duhovnosti. Orgle so zelo liturgične in zelo primerne za ta prostor, gre pa gotovo za edinstvene orgle, saj sam še nisem slišal tako mehkih in blagoglasnih orgel. Vse tiste ostrine, ki sem je bil vajen zlasti pri nemških in slovenskih orglah, tukaj ni. In čeprav je zvok zelo močan, ni težak. To je zelo velik dosežek konstrukcije orgel.
Sicer pa so orgle zasnovane drugače – tudi drugače, kot smo si mi predstavljali. Mislim, da bodo prinesle novo kulturo v smislu pristopanja k orglam in tudi k vzorcem gradnje orgel od sedaj naprej. Tudi orglarji bodo morali nekako prisluhniti temu stilu, ki je tako blagoglasen. Principali, ki so bili običajno ostri, so tukaj vsi lepo harmonično zaključeni v skladnost, zvok pa je zelo poln.

S prihodom orgel v Koper se je ustvarila oz. se ustvarja tudi nekakšna harmonija med ljudmi v mestu in širše, pri čemer ne mislim samo na občino, ampak na glasbenike, širši kulturni prostor, ljudi različnih svetovnih nazorov … Lepo je videti, ko si orgle pridejo ogledat otroci iz vrtca ali šole, skupine upokojencev, ki pridejo na obalo, da je ta projekt tako zanimiv za res široko množico ljudi, vernih in nevernih.
Zato smo ob vsem bogastvu, ki ga take orgle prinesejo, lahko še posebej veseli tudi tega poslanstva, da združujejo, zbližujejo in ostrijo občutek za lepoto.

Miran Bordon: Nadejam se novega zagona, lokalnega razvoja, številnih sodelovanj in redne rabe pri bogoslužju ter sem hvaležen vsem, ki so verjeli, da bomo v duhu velike ustvarjalne moči in uporniškega duha Jeana Guilloja v teh časih zmogli dokončati veliko delo.

Organist, pedagog in skladatelj Pier Damiano Peretti, ki je profesor orgel na Universität für Musik und darstellende Kunst na Dunaju, je v nedeljo, 7. novembra zaigral na slovesnem koncertu ob umestitvi orgel. Posnetek koncerta na katerem je izvajal dela  Vivaldija, Bacha, Francka, Guillouja in Liszta, si lahko ogledate na spletni strani orglekoper.si

 

Nedeljskemu koncertu bo sledilo še pet koncertov festivala ob umestitvi orgel, na katerih bosta nastopila slovenska organista Tomaž Sevšek in Renata Bauer ter odličen francoski organist in improvizator David Cassan. Ob orgelski spremljavi bodo v izvedbi Zbora akademije za glasbo in Akademskega pevskega zbora Univerze na Primorskem zazvenele nagrajene skladbe natečaja Aegis Carminis 2021. Orgle bomo slišali tudi z orkestrom, in sicer v decembru, ko bo v Kopru gostoval orkester Orchestra dell‘ Academia Musicale Naonis in bo za orglami organist Alberto Gaspardo.

Oglejte si tudi prilogo oznanil, ki jih je izdala župnija Koper (Blagoslov in predstavitev orgel koprske stolnice)

ERJAVEC, Matej. Blagoglasna kraljica glasbil v koprski stolnici. (Na obisku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 74-77.
izbor iz članka in povzetki drugih zapisov: Marko Čuk

(ob obletnici ustanoviteljice) Poleg etnološke zgodbe o neprecenljivi dediščini idrijskega klekljanja idrijske čipke pripovedujejo tudi zgodbo o tradicionalnih vrednotah, ki jih privzgaja rokodelstvo. Bili smo na obisku v Čipkarski šoli Idrija, kjer klekljanje nepretrgoma učijo že od leta 1867.

V idrijski rudnik živega srebra so hodili delat različni evropski strokovnjaki – z njimi so prihajale njihove družine in najverjetneje so prav njihove žene v Idrijo prinesle znanje klekljanja. Najstarejši pisni vir, ki omenja klekljanje na Idrijskem, je iz leta 1696.
Idrija je bila v tistih časih (kljub svetovnemu slovesu rudnika) vendarle precej odmaknjen kraj. Znanje klekljanja se je razvijalo izolirano, se oblikovalo in dopolnjevalo. Idrijske klekljarice so bile zelo iznajdljive in prilagodljive. Iskale so nove rešitve in načine te rokodelske umetnosti, zato že konec 19. stoletja (na podlagi arhivskih virov) govorimo o idrijski čipki kot blagovni znamki.
»Idrijska čipka je narejena iz več različnih tehnik klekljanja. Prva tehnika, ki se je prodajala pod imenom idrijska čipka, je bila idrijska čipka, klekljana v tehniki širokega risa. Zanimivo pri klekljanih čipkah je, da so žive, da se spreminjajo, ker se močno prilagajajo. Tudi idrijska čipka se je prilagajala – če je bil njeno prvotno izvozno središče severnoevropski trg, se je v času pod italijansko oblastjo trg preselil na italijansko tržišče, ki se mu je idrijska čipka prilagodila. To je obdobje, ko se je začela razvijati tehnika idrijskega risa. Kar ne pomeni, da so bile ostale tehnike zanemarjane, a široki in idrijski ris sta najbolj prepoznavni tehniki,« pojasni Metka Fortuna, vodja šole. V čipkarski šoli pa se seveda učijo še številnih drugih tehnik klekljanja.

KLEKLJAMO VREDNOTE
Ko se sprehodim po idrijskih ulicah, me ob prehodih za pešce pozdravijo vzorci čipk. V stavbi Ljudske šole v Idriji domuje Čipkarska šola, ki nepretrgoma deluje že od leta 1867. Takrat jo je v Idriji ustanovilo trgovsko ministrstvo na Dunaju, in danes je to najstarejša neprenehoma delujoča čipkarska šola na svetu.
Danes na čipkarski šoli v Idriji poučujejo otroke in odrasle. Poučevanje otrok je posebna javna služba za otroke in mladino, ki jo izvajajo po pooblastilu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.
Vsako leto imajo v program vključenih več kot 450 otrok, starih od 6 do 15 let. Gre za prostočasno dejavnost, vključi se, kdor želi. Zanimivo je, da se klekljanja uči tudi kar 20 % dečkov. Klekljanje ni le učenje rokodelske veščine, ampak je metoda, s katero otrok razvija svojo osebnost. Pomembno je, da vidi rezultat dela, ki ga opravi s svojimi rokami. »Čipkarska šola ni zgolj učenje klekljanja. Učenje rokodelskega znanja je vedno tudi šola vztrajnosti, natančnosti, potrpežljivosti. Skratka, vseh življenjsko pomembnih vrednot. Trudimo se, da te vrednote ohranjamo in ozaveščamo: da je vredno. Klekljanje je pri otrocih pomembno tudi zaradi motoričnega razvoja,« poudari moja sogovornica Metka Fortuna.

VRHUNSKO ZNANJE
Po osnovni šoli dekleta pot življenja pogoste zanese kam drugam, nekaj pa jih ostaja in nadaljujejo s klekljanjem tudi v srednji šoli. To so učenke na višku svojega klekljarskega znanja, zato jih obdržijo, čeprav so srednješolke, vsakih nekaj let pa imajo tudi kakšno študentko. Ta dekleta klekljajo mojstrovine idrijske čipke.
Najboljše klekljarice so vključene v eksperimentalno klekljarsko skupino, poseben program izobraževanja za odrasle. Klekljarice dobijo nedokončan izris, osnovne smernice, potem pa same poskrbijo, da nastane celovit izdelek. Rešitve seveda iščejo v okviru tehnik idrijske čipke.

IZOBRAŽEVANJA ZA ODRASLE
Največ odraslih obiskuje enodnevne delavnice klekljanja, ki jih izvajajo trikrat na leto. Metka Fortuna pove, da jih je covid razsvetlil, od epidemije naprej namreč te delavnice izvajajo tudi na daljavo. Pred obdobjem covida so potekale le v živo, med epidemijo le na daljavo, sedaj pa v obeh oblikah, saj je za delavnice na daljavo velik interes ne zgolj iz Evrope, pač pa iz vsega sveta.

Klekljarice na drugi polobli vstajajo sredi noči, da lahko spremljajo delavnice po Zoomu. Okrog 150 je udeleženk se vsako leto udeleži takšne oblike učenja klekljanja.
Poleg tega se izvaja redni andragoški program čipkarske šole (70 ur), ki poteka po izdelanem učnem načrtu. Vsak začne od začetka, ne glede na predznanje. Tako mašijo luknje v znanju in omogočajo lasten tempo napredovanja vsem udeležencem. Redni program vsako leto obiskuje 25 do 30 udeleženk, zadnji dve leti tudi en udeleženec.

MEDNARODNO POVEZANI
Dodelan sistem izobraževanja klekljanja za otroke je tudi v svetovnem merilu redkost, saj prevladuje mnenje, da je učenje klekljanja za otroke pretežko: »Skozi projekte mednarodnega sodelovanja se je pokazalo, kako kakovostna in redka je takšna oblika izobraževanja otrok in mladih po svetu,« pove Fortuna. Šola je bila vključena že v veliko uspešno opravljenih projektov povezovanja, mreženja in mednarodnega vključevanja. Trenutno so aktivni pri Erasmus+ za odrasle. Leta 2021 so pridobili akreditacijo nacionalne agencije za izvajanje mednarodnih projektov za izobraževanje odraslih (ker so dokazali določene rezultate na mednarodnem sodelovanju in si nekoliko širše odprli vrata za pridobivanje sredstev).
»Z vsemi rezultati otok, z njihovimi izdelki, z njihovim veseljem in navdušenjem za obiskovanje pouka dokazujemo, da je mogoče, če se ga lotiš na pavi način: strokovno in v pravi meri. Štiri učne ure na teden so povsem dovolj.«
Mednarodno so povezani s klekljarskimi in čipkarskimi središči: Bobowa na Poljskem, Vila do Conde na Portugalskem, Vamberk na Češkem, Novedrate v severni Italiji in Kalofer v Bolgariji.

41. FESTIVAL IDRIJSKE ČIPKE
41. festival idrijske čipke bo potekal od 16. do 18. junija 2023 pod sloganom ®EVOLucija. V ospredje bo postavljena (r)evolucija idrijske čipke oziroma njen razvoj s poudarkom na ženskah, ki so idrijsko čipko ponesle v svet in skrbijo za to, da še vedno pomemben del identitete Idrije.
Na festivalu čipkarska šola sodeluje s strokovnim programom, ki ga sooblikujejo z Društvom klekljaric idrijske čipke, odborom za označbo porekla idrijske čipke in mestnim muzejem. Izvajalec festivala pa je Zavod za turizem Idrija. Šola koordinira tudi delovanje odbora za označbo porekla idrijske čipke.
Kot so zapisali ustvarjalci festivala, »se Idrija v času junijskega festivala prelevi v živahno čipkarsko središče, kjer se izmenjujejo znanja o tej prefinjeni spretnosti, prenašajo izkušnje na nove generacije in tkejo močna prijateljstva, ki kakor tisočere nevidne niti povezujejo ljudi širom sveta«.
Resnična vrednost klekljane čipke
Dohodek od klekljanja je veljal za zelo skromnega, čeprav je pomenil doprinos k družinskemu proračunu. Čipkarska šola si prizadeva doseči, da bo klekljarica dostojno plačana za svoje delo.
Na šoli ustvarjajo svoje lastne izdelke, od ideje do končne realizacije. Podnje se podpisuje šolska oblikovalka Maja Svetlik in pa najboljše klekljarice iz lokalnega okolja, od katerih zahtevajo kakovost, izkazano z mnenjem obrtno-podjetniške zbornice in certifikatom geografske označbe Idrijska čipka. Vse klekljarice morajo biti za svojo dejavnost registrirane.

RAZSTAVA
Sprehodim se po razstavi Poglej, kaj znam!, kjer mi strokovna sodelavka Sonja Bogataj pripoveduje zgodbo, kako od ideje do izrisa papirca prek neštetih ur klekljanja pridemo do čipke. Sklekljano čipko potem še vključijo v končni izdelek. Koliko ur učenja in dela je vklekljanih v te bele zaklade!
Na razstavi vsako leto razstavlja en oddelek začetnikov, zahtevnejše čipke višjih oddelkov (v katerih so meseci in leta dela) pa so na ogled prav vse.
Na zadnji steni pogled ujame pisano slikovito drevo, okrašeno s čipkami. Sogovornica pojasni, da ima drevo velik simbolni pomen. Nastalo je v času epidemije, ko so otroci klekljali na daljavo: »To je bil projekt za vse. Otroci so bule odlagali na dogovorjenem mestu, kjer so jih učiteljice pobrale, odpeljale domov, uredile in pripeljale nazaj na dogovorjeno točko. Vsak krogec na drevesu je klekljan v drugi tehniki. Vsak otrok, ki je želel sodelovati, je dobil krogec, primeren svojemu znanju – tisto tehniko, ki jo je nazadnje delal v šoli pred zaprtjem.«
Med čipkami se lahko sprehodite od septembra do junija. Posamezniki za ogled odštejejo 2,5 €, skupine 10 ali več oseb pa 2 € na osebo. Otroci do 15. leta v spremstvu staršev imajo prost vstop.
Natančen urnik si lahko ogledate na povezavi: https://www.cipkarskasola.si/razstava-cipk/

PRODAJNI PROGRAM
Šola mora zagotavljati lastna sredstva za delovanje, zato imajo tudi prodajni program. Zanima me, kdo danes kupuje idrijsko čipko. Bogatajeva pove, da je med rednimi strankami nekaj domačinov, ki čipko radi kupijo za darila. V spletni trgovini pa so stranke iz vsega sveta. »Najboljši kupci pa so turisti – obiskovalci razstave začutijo našo zgodbo: koliko dela, znanja in izobraževanja je v eni čipki. Ljudje potem lažje odštejejo denar.«
Stranke narekujejo, da morajo biti končni izdelki uporabni: nakit, šali, tunike … Različno elegantni in različno slovesni.
Vse čipke, ki jih prodajajo, imajo označbo kakovosti. Ta usklajeno s slovensko zakonodajo sporoča, da so čipke, ki nosijo oznako geografske označbe Idrijska čipka, izdelane na območju Dežele idrijske čipke, da so iz naravnih materialov, sklekljane v tradicionalnih tehnikah, na vzorcih, ki so kopija čipkarske dediščine ali elementi čipkarske šole ali avtorske čipke, ter izpolnjujejo predpisane zahteve o kakovosti.
Mene zamikajo zapestnice, kaj pa je vam najbolj všeč?
M. Pezdir Kofol, Na obisku, v: Ognjišče 3 (2023), 75-77.

(ob dnevu muzejev) Najstarejši muzej na Slovenskem je leta 2021 obhajal 200 let svojega obstoja. Leta 1821, točneje 15. oktobra 1821, so deželni stanovi sprejeli odločitev, da Kranjska potrebuje svoj muzej, in tako je nastal Deželni muzej Kranjske. Ob tem jubileju so pripravili kar nekaj prireditev, ki si bodo sledile skozi celo leto, v slavnostno leto pa so vstopili z odprtjem razstave Muzej skozi zgodovino, kjer je poudarek na najstarejših pridobitvah Deželnega muzeja za Kranjsko.

Ustanovitev muzeja sega že kar daleč v preteklost. Ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja je bil v Ljubljani zelo dejaven krog razsvetljencev, ki so se zbirali okrog barona Žige Zoisa – čeprav baron Zois same vzpostavitve muzeja ni dočakal. Neposreden povod za ustanovitev muzeja so leta 1821 dali udeleženci znamenitega ljubljanskega kongresa, saj so na srečanju izpostavili dejstvo, da dežela Kranjska nima svojega muzeja. 4. julija 1821 je ljubljanski škof Avguštin Gruber (živel je med letoma 1763 in 1835) podal predlog o ustanovitvi muzeja. Predlog so nato predali deželnim stanovom, ki so 15. oktobra 1821 sprejeli odločitev za ustanovitev domovinskega muzeja.
V znamenitem pismu Domoljubnim prijateljem znanosti je Jožef Kamilo Schmidburg, guverner in predsednik deželnih stanov dežele Kranjske, 15. februarja 1823 zapisal:
»Naš domovinski muzej naj bi zajel zlasti vse s področij nacionalnega slovstva in narodne ustvarjalnosti. Prav tako naj združi vse, kar sta v domovini ustvarili narava ali človeška pridnost. Shrani naj vse spomine na usodo dežele in na zasluge njenih prebivalcev. Ob patriotizmu prebivalcev Kranjske, ki so ga pogosto izkazovali v mirnih dneh, pa tudi v dneh nevarnosti in nuj, lahko ob aktivnem sodelovanju z zaupanjem pričakujemo razcvet ustanove, katere cilj je razširiti znanje,« je še pozval kranjski deželni glavar.
Kranjski deželni muzej je kmalu po ustanovitvi postal bogatejši za številne zasebne zbirke, med drugim zbirke mineralov barona Žige Zoisa, konhilij (školjk) grofa Franca Hohenwarta, herbarijev grofa Žige Hladnika itd. Med njimi je bila tudi severnoameriška etnografska zbirka misijonarja Ireneja Friderika Barage ter misijonarja Ignacija Knobleharja.

RAZSTAVA MUZEJ SKOZI ZGODOVINO
Danes so področja delovanja takratnega Deželnega muzeja Kranjske razdeljena med Narodni muzej Slovenije, Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovenski etnografski muzej. Posamezne zbirke, ki so bile najprej pod skupno streho Deželnega muzeja, so se nato po vsebinski razdelitvi ločile med te tri muzeje. Zbirke so kustosi, bibliotekarji, pedagogi in konservatorji-restavratorji v desetletjih dopolnjevali in izpopolnjevali, preučevali ter predstavljali javnosti na temeljih, ki so jih pred dvesto leti postavili prvi slovenski muzealci.
Ob vstopu v jubilejno leto (januarja 2021) so v muzeju pripravili in odprli prvo v nizu razstav, ki so povezane z ustanovitvijo muzeja in njegovimi začetki. Ker gre za širok sklop podatkov, dokumentov in predmetov, je niz razstav zasnovan v treh sklopih: 
prvi skop zajema najstarejše pridobitve – predmete, ki so izgrajevali muzejske zbirke v prvih desetih letih obstoja muzeja;
drugi sklop bo predstavil zaposlene v muzeju od leta 1821 do danes;
tretji pa prve znane odmeve na delo muzeja v obliki izpisov iz knjig vtisov.
Razstavo so v sodelovanju pripravili vsi trije muzeji: Narodni muzej Slovenije, Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovenski etnografski muzej. Ob odprtju razstave je najprej spregovoril dr. Pavel Car, direktor Narodnega muzeja Slovenije, in dejal, da je muzej od ustanovitve prehodil 200 let dolgo pot ter se iz Deželnega muzeja na Kranjskem razvil v osrednjo slovensko muzejsko institucijo. »Za njegov razvoj je zaslužna cela vrsta strokovnjakov, ki so ob skromnih začetkih ustvarili muzej, kot ga poznamo danes in ki hrani najpomembnejše predmete kulturne dediščine v Sloveniji. Ustanovitelji muzeja so z zaupanjem pričakovali razcvet te ustanove, katere cilj je bil razširiti najpomembnejše znanje za praktično življenje, doseči izboljšave v vseh industrijskih panogah in izkoristiti najbolj smiselno uporabo zakladov domovine.« Svoj nagovor je sklenil z besedami, da si tudi danes prizadevajo slediti tem ciljem.

NAJSTAREJŠE PRIDOBITVE DEŽELNEGA MUZEJA ZA KRANJSKO
Razstava Najstarejše pridobitve Deželnega muzeja Kranjske je majhna, a zato nič manj pomembna. Kot pravi dr. Alenka Miščec, želijo z njo »prikazati tiste predmete, ki jih je Deželni muzej pridobil v prvem desetletju svojega obstoja, in hkrati prikazati, kako kompleksen je bil ta muzej. Razstavljeni predmeti prikazujejo področje arheologije, zgodovine, numizmatike, uporabne umetnosti, naravoslovja, tehnologije in etnologije.«
Predmeti so na razstavi razporejeni po različnih panogah in prav je, da iz vsake panoge predstavimo vsaj kakšno zanimivost.

NUMIZMATIKA
Muzej je svoje prve novce dobil že leta 1822. Iz pridobljenih predmetov tega leta lahko razberemo, da je muzej pridobil 115 novcev od vsaj 26 različnih darovalcev. Še zlasti je izpostavljen numizmatik in zbiratelj Jože Repežič, ki je že v samem začetku podaril muzeju svojo zbirko, ki je štela preko 2000 novcev, za katere je tudi nato skrbel. Ravno zaradi tega ga je grof Hohenwart v govoru ob odprtju licejske stavbe leta 1831 posebej izpostavil in njegovo zbirko štel za ustanovno zbirko Deželnega muzeja. Ta zbirka se je v glavnem neokrnjena ohranila do danes.

ARHEOLOGIJA
Med arheološkimi predmeti, ki jih je muzej pridobil kmalu po ustanovitvi, je izpostavljena hišasta žara iz rdečerjave keramike, ki jo je leta 1823 podaril Valentin Patzar. Izvira z Drnovega pri Krškem. Te posode so v 1. in 2. stoletju izdelovali izključno za pogrebne rituale. Večino so jih našli v okolici Novega mesta in Drnovega, v obmejnem delu Hrvaške in v Beli krajini, zato so pripisane duhovnemu izročilu lokalnega prebivalstva.
Drugi zanimiv predmet je slonokoščena preslica. Tovrstne koščene preslice poznamo z različnih koncev rimskega imperija od poznega 2. do 4. stoletja. Dragoceni primerki so bili kot statusni simbol pridani v grobove žensk in deklic višjega sloja. Tudi preslica na razstavi izhaja iz sarkofaga, odkritega na območju današnje Gosposvetske ceste, pridobljena pa je bila leta 1824. Slaven je tudi njen darovalec Alois Schaffenrath, zaslužen za ureditev Postojnske jame.

ZGODOVINA
S področja zgodovine sta zanimivi dve omembi. Najprej je izpostavljen pečatnik ljubljanskega meščana Wolfganga Wiserja iz leta 1492, najden na današnji Čopovi ulici v Ljubljani. Daroval ga je ljubljanski župan Janez Nepomuk Hradeczky, novembra 1822. Pečatnik ljubljanskega meščana Wolfganga Wiserja sodi med najdragocenejše predmete v zbirki pečatov in pečatnikov. Izdelan je bil iz srebra leta 1492 in priča o bogastvu svojega lastnika.
Kot druga je omenjena zbirka barona Josepha Dietricha, bogatega dunajskega trgovca, ki je bil od leta 1819 lastnik tržiškega gospostva in večine tamkajšnjih železarskih obratov. Bil je strasten zbiratelj starin, zato je idejo o ustanovitvi Kranjskega deželnega muzeja podprl z donacijo vzorcev vseh izdelkov, ki so jih tedaj izdelovali v njegovih železarskih obratih v Tržiču. To je storil že 1. maja 1821, več mesecev pred uveljavljenim ustanovnim datumom muzeja. Teh predmetov je bilo skoraj 500, in zaradi prostorske stiske so bili v muzejske prostore dostavljeni pet let pozneje. Do danes se jih je v muzeju ohranilo 19, med njimi je največ kos, različnega drugega orodja in polizdelkov.

UPORABNA UMETNOST
Garnitura za sadje in žganje iz brušenega stekla, češke steklarne, začetek 19. stoletja. Daroval Jožef Ma­rija Schemerl pl. Leytenbach leta 1825.

UMETNOST
Muzej je že od vsega začetka zbiral raznovrstno gradivo. Pod področjem umetnosti je izpostavljena v akvarelu narisana veduta kapucinskega samostana v Ljubljani, kar kaže na to, da je muzej zbiral tudi likovno gradivo in likovne upodobitve na papirju.
Hkrati je ta eksponat pomemben zato, ker ohranja spomin na neohranjeni arhitekturni fond – slika prikazuje mestni predel in zgradbe med parkom Zvezda in Ljubljanico, ki jih danes ni več. Avtorica tega likovnega eksponata je Antonija Makovic.

KNJIŽNICA
S pomočjo seznama darovalcev prvih predmetov je mogoče razbrati, da so med prvimi predmeti, ki so se stekali v novoustanovljeni muzej, bile tudi knjige. Večine tega gradiva sicer ni več v fondu današnjega muzeja. Knjige, dokumenti in arhivalije so bili v večinski meri izločeni iz muzejskih zbirk in predani v hrambo drugim inštitucijam.
Je pa iz tega področja izpostavljena historična topografija Carniolia antiqua et nova (Stara in nova Kranjska) Janeza Ludvika Schönlebna. Delo je bilo natisnjeno v Ljubljani med letoma 1680 in 1681. Pridobljeno je bilo leta 1823.

ETNOLOGIJA (Slovenski etnografski muzej)
V tej zbirki je posebej izpostavljen predmet, ki ga je leta 1837 za potrebe muzeja prinesel Friderik Baraga. Ob obisku domovine tistega leta je namreč podaril Deželnemu muzeju zbirko etnografskih predmetov. Baraga je zbral predvsem uporabne predmete, kot so posode, žlice, košarice, torbe, obuvala, otroška nosilnica, nekaj primerkov orožja in dve obredni pipi. Predmeti so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju in delno predstavljeni na stalni razstavi.
Tokrat so še posebej izpostavljeni mokasini severnoameriških Indijancev, ki so bili značilno kožno obuvalo severnoameriških ljudstev.

NARAVOSLOVJE (Prirodoslovni muzej Slovenije)
Tudi s področja naravoslovja, zoologije in drugih naravoslovnih ved je predstavljenih kopica zanimivih eksponatov. Ti nakazujejo razvejano naravoslovno dejavnost tistega časa – od prve opisane jamske živali na svetu (drobnovratnika) do zanimive Hohenwartove zbirke konhilij, zanimiva je bila dejavnost na področju lesarstva, saj je bila že leta 1831 na ogled postavljena tudi razstava vzorcev lesa, ki je obsegala 751 domačih in tujih vrst, popisanih v inventarni knjigi. Ne moremo niti mimo omembe Zoisove zbirke mineralov, ki ni le ustanovna zbirka prvega muzeja na Slovenskem, ampak je tudi v kulturno-zgodovinskem smislu najpomembnejša mineraloška zbirka v Sloveniji. Hrani več kot 3500 eksponatov in nekateri med njimi so res izjemni. Ponosni so na posebne najdbe s področja Slovenije.

M. Erjavec, 200-letnica Narodnega muzeja Slovenije: Na obisku, v: Ognjišče 2 (2021), 78-80.

Nedelja verskega tiska je danes. Meseca aprila 2017 so pri Založbi Ognjišče obhajali okroglo obletnico, saj je ravno tisti mesec pred 50 leti, zgolj dve leti za prvim tiskanim Farnim ognjiščem, pri njej izšla prva knjiga. To je bila knjižica Papež Janez Dobri (iz zbirke Žepna knjižnica Ognjišča), ki je predstavila sv. Janeza XXIII. Tokratni obisk je priložnost, da predstavimo svoje delo, ne samo s pogledom nazaj, ampak kako knjige prihajajo med vas, dragi bralci, v današnjem času.

Izdajanje knjižnih del v založbi se je začelo v dveh zbirkah – Mali in Žepni knjižnici Ognjišča. Da je bila želja po branju v tistem času zelo velika, dokazujejo številke, saj je bila prva izdana knjiga prodana v nakladi 40.000 izvodov. V letu 1967 so izšle tri knjige – poleg omenjene še Moč ljubezni o Maksimiljanu Kolbeju in knjiga Če Gospod kliče. S tem so bili položeni temelji za založniško dejavnost. 

V 55-letih Založbe Ognjišče smo izdali 723 knjig (novosti, prenovljene izdaje, ponatisi), poleg njih še 36 glasbenih kaset, 31 videokaset, 31 glasbenih CD-jev in 10 DVD-jev ter dve seriji filmov na DVD-ju... igre (2), puzle (2), adv. koledar (1) ... Slomškova založba pa je v času od septembra 2013, ko je bila priključena Ognjišču, izdala 87 knjig (novosti in ponatisi)

Založba Ognjišče je vse od svojih začetkov svoje poslanstvo videla v skrbi za poglabljanje vere in izobraževanje vernikov s pomočjo knjige. Čeprav živimo danes v drugačnih časih, besede ustanovitelja še vedno veljajo. Imamo vernike, ki premalo poznajo vsebino vere, hkrati pa nam tudi danes niso prihranjene zbadljivke, norčevanje, zaničevanje …, zaradi česar se moramo tudi v današnjem času potruditi za poznavanje svoje vere, da bi lahko trdno stali za svojim prepričanjem in ga znali utemeljiti. Kljub kopici medijev, ki nas zasipajo z vidnimi dražljaji, nam knjiga kot sredstvo sporočanja še vedno daje največ možnosti, da v miru, poglobljeno in z možnostjo razmisleka posegamo po vsebini, ki nas zanima.

Msgr. Silvester Čuk, literarni urednik, lektor, prevajalec je dolga leta urejal zbirko Žepna knjižnica Ognjišča, v kateri so izšli izredno priljubljeni življenjepisi svetnikov. Zadnja, dopolnjena izdaja, je izšla konec lanskega leta. Od ustanovitve Ognjišča je napisal ogromno člankov ter prevedel in uredil več knjig, med njimi tudi več otroških. Takole pripoveduje o svoji naklonjenosti do knjig: »Ljubezen do branja sem prinesel že iz zgodnjega otroštva, veliko sem bral. Ko smo bili še otroci, nam je oče ob zimskih večerih redno bral iz življenja svetnikov. Kdor ni poslušal, je moral potem za kazen brati sam, in to pozorno branje je gotovo najboljša šola. Sem bolj človek klasičnega pisanja. Pisati je treba razumljivo, če razume otrok, potem bo vsak. Misel mora biti jasna. Zelo pritegnejo anekdote in te rad zapišem tudi v kratke življenjepise svetnikov, ki jih pišem za knjige Svetnik za vsak dan.

Odločitev in izbira
Ob spominih na preteklo opravljeno delo sem pogovor nadaljeval z urednikom knjižnega programa založbe Božom Rustjo in nekdanjim tehničnim urednikom Markom Čukom: o današnjem delu založbe in izdajanju knjig, ko se zdi, da je zaradi tehničnih pripomočkov to delo lažje.

Začnimo najprej pri zbiri in odločitvi za izdajo knjige. O tem je Božo povedal, da »se informiramo o novostih z obiski mednarodnih knjižnih sejmov (Frankfurt, Bologna), hkrati pa nam med letom ponudbe pošiljajo sedaj že stari znanci iz velikih tujih založb.« Domači avtorji pogosto sami pošiljajo svoje rokopise, velikokrat pa se zgodi, da izdajo v knjižni obliki doživi tudi določena rubrika iz Ognjišča, ki se je bralcem priljubila. »Tako je izšlo nekaj odličnih knjig, ki so nastale iz člankov Bogdana Žorža ali Karla Gržana. Tudi veliko zgodb iz knjig v zbirki Zgodbe za dušo so lahko bralci že prebirali v reviji. Ne pa vseh!«

Odločitev za izdajo knjige spremlja veliko pripravljalnega dela, še posebej pri sodelovanju s tujimi avtorji in založbami. »Po odločitvi za izdajo knjige je potrebno z založbo podpisati pogodbo in urediti vse v zvezi z avtorskimi pravicami in vnaprejšnjim plačilom le-teh,« dodaja urednik Božo. »Ko je to urejeno, sledi delo v uredništvu. Določiti moramo urednika posamezne knjige, ki bdi nad izpeljavo knjige do tiska. Sledi izbira prevajalca in prevajanje teksta, lektoriranje, ki ga v glavnem opravlja Silvester Čuk, v zadnjem času pa nam pomagajo tudi zunanji lektorji. Ko je to opravljeno, se začne priprava besedila in slikovnega gradiva za tisk.«

Nekaj besed o tem, kakšno je danes dogajanje in usmeritev na knjižnem trgu, je dodal sedanji urednik Založbe Ognjišče Božo Rustja.
»Pri nas je še vedno poudarek na evangeljski vsebini, saj želimo, da evangelij prežame vse naše življenje. Res pa je, da je manj zanimanja npr. za knjige o Svetem pismu. (Ne pozabimo, da je mogočna knjiga Svetopisemski vodnik pred 30 leti imela naklado 10.000 izvodov in doživela ponatis. To je danes nepojmljivo.) Opažam več zanimanja za mejne teme (hudi duh) in knjige, ki bi jih lahko poimenovali knjige za samopomoč. A tudi te so lahko napisane s krščanskega vidika. Zahtevnih, če pri tem pojmujemo znanstvene knjige, mi pravzaprav nikoli nismo izdajali, saj je bila uredniška usmerjenost Ognjišča doseči širši krog bralcev in reševati njihove življenjske probleme ter nuditi vzore in pomoč za življenje. Tudi zato so knjige Ognjišča doživele visoke naklade in zaradi visokih naklad tudi nizke cene, ali kakor je lepo rekel neki štajerski duhovnik, da smo katoliška založba, ki ima krščanske cene.

Tehnična priprava
»Najprej se je treba pogovoriti o tehničnih okvirjih knjige: o papirju, formatu, načinu vezave, fotografijah, ilustracijah …« pripoveduje izvršni urednik Marko Čuk. »Ko je vse pripravljeno in dogovorjeno, dobi gradivo v roke oblikovalec in postavljalec Benjamin Pezdir in pripravi poskusno predlogo. Ob njej se v uredništvu še enkrat pogovorimo o vrsti in velikosti pisave, razporeditvi besedila in postavitvi fotografij ali ilustracij. Potem lahko urednik, opremljen s potrebnimi informacijami o formatu knjige, vrsti papirja in tiska, številu strani ter drugih posebnostih, pripravi povpraševanje za tisk in ga pošlje tiskarnam. Med prispelimi ponudbami se izbere tisto, ki lahko zagotovi kvaliteten tisk za primerno ceno.«

Za pripravo knjig za tisk je od sredine osemdesetih skrbel takratni tehnični urednik Marko Čuk. Z leti je doživel zelo hiter razvoj na področju tiska, ki mu je morala slediti tudi založba. »Začelo se je s pretipkavanjem rokopisov, ki smo jih pošiljali v tiskarno, da so jih postavili v stolpce. Ni bilo veliko izbire pisav. Za naslovnico smo običajno izbrali kakšno fotografijo iz tuje revije, z leti pa se je debelil tudi naš arhiv diapozitivov. Pomemben mejnik predstavlja leto 1988, ko smo na svojem novem računalniku (ki ga je oče urednik Franc Bole pripeljal iz Pariza) s programom za namizno založništvo sami za tisk pripravili prvo knjigo (Tisoč let krščanstva v Rusiji). V devetdesetih smo kupili tudi prvi profesionalni skener in sprva sami pripravljali fotografije za Ognjišče – od maja 1996 pa tudi za svoje knjižne izdaje (prvi: Potujoči pastir sveta in Papežev rojstni dan z mladimi v Postojni – ob prvem obisku papeža pri nas). Danes je pri tiskanju knjig veliko več tehničnih možnosti, več pisav, vrst tiska, papirjev … Še vedno vse delamo doma, delo si zdaj deliva z Benjaminom, ki daje knjigam lepo zunanjo podobo (naslovnice), oblikuje notranjost in dokončno postavlja besedilo in slike ter pošilja pdf-je v tiskarno … Sam pa skrbim za pripravo besedila, nabor fotografij, skeniranje itd. Ker smo prej omenjali sodelovanje s tujino, bi dodal, da je že leta 1983 urednik Franc Bole na knjižnem sejmu v Frankfurtu navezal stike z angleško založbo Lion, s katerimi smo takrat začeli sodelovati pri izdajanju knjig (ki so jih oni pri nas tiskali v številnih jezikih). To sodelovanje se je pozneje še razširilo tudi na druge tuje založbe, pripravo teh knjig pa je v novejšem času prevzel Matjaž Starc.«

Pred oddajo knjige v tisk jo navadno še enkrat pregleda tudi avtor in pove svoje mnenje, predlaga spremembe. Oblikovalec skuša vse pripombe upoštevati – z urednikom ocenita, kaj je možno, pametno in primerno narediti. S tem se priprava za tisk konča in celoten dokument v obliki pdf potuje v tiskarno. Ko tiskarna pripravi poskusni odtis knjige in sporoči debelino hrbta, se na tehničnem oddelku začne oblikovanje in priprava ovitka. Tako knjiga v tiskarni dobi svojo končno podobo ter potuje na prodajne police naših knjigarn. »Za boljšo informiranost o naših izdajah pripravljamo različne predstavitve knjig, tudi s pomočjo naših kolegov na Radiu Ognjišče, tako da ste bralci in poslušalci Ognjišča tudi na ta način lahko obveščeni o naših novostih,« pove direktor Miha Turk, ki pri načrtovanju in dogovarjanju dejavno sodeluje.

 ALI STE VEDELI, DA ...

• je bil prvi ilustrator naših knjig slikar Lojze Perko (Luč z gora, Materina ruta)?
• je bila povest Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, takrat župnika v prekmurskih Odrancih, prva knjiga domačega avtorja pri Založbi Ognjišče (izšla leta 1973)?
• je Ognjišče decembra 1979 izdalo prvo knjigo za otroke (Evangelij v slikah); prav ponudba knjig za otroke je danes najštevilčnejša v programu založbe.
• je julija 1980 Ognjišče z založbo Jaca Book iz Milana začelo izdajati zbirko Cerkev in njena zgodovina – deset bogato ilustriranih knjig velikega formata; v osemdesetih z isto založbo tudi zbirko Sveto pismo in njegova zgodovina (7 knjig)?
• je največji založniški podvig Ognjišča v osemdesetih, monografijo Lepa si, zemlja slovenska (20.000 izvodov v dveh izdajah), uradno izdala Mohorjeva družba v Celju, ker knjiga ni verskega značaja in je Ognjišče ni smelo izdati?
• se je Založba Ognjišče prvič predstavila na 7. knjižnem sejmu leta 1985? Takrat pod okriljem Mohorjeve družbe, leta 1989 pa se je Založba Ognjišče na domačem sejmu knjige prvič predstavila samostojno.
• je januarja 1987 Ognjišče izdalo prvo glasbeno kaseto (verske popevke Ko korenin se zavemo), leta 1989 pa tudi prvo videokaseto (VHS) Marija skoz življenje slovenskega naroda?
• od leta 1997 Ognjišče ponuja svoje knjige tudi po internetu (spletna knjigarna je bila prenovljena 2016)?
• si je leta 1997 oče urednik Franc Bole izmislil za prodajo knjig po župnijah posebna prodajna stojala?
• je decembra 1999 izšla knjiga Svetnik za vsak dan v dveh knjigah (ponatis leta 2004), 2016 pa nova, prenovljena in razširjena izdaja?
• je leta 2002 Ognjišče prvič ponudilo zelo priljubljene krstne, obhajilne in birmanske pakete?
• so naročniki Ognjišča za božič 2004 dobili ob 40-letnici izhajanja v dar knjigo (Zgodbe s semeni upanja)?
• je leta 2006 Ognjišče ustanovilo klub Ognjišče, v katerega se lahko kupci včlanijo z nakupom katere koli knjige in prejmejo kartico zvestobe, s katero so upravičeni do popusta?
• je oktobra 2008 škof Anton Jamnik blagoslovil novo knjigarno Ognjišča v Kranju?
• so bili novembra 2011 prenovljeni prostori uprave in uredništva Ognjišča v Kopru ter odprta nova trgovina z bogato ponudbo knjig?
• je bilo za založbo najbolj rodovitno leto 2013 (izdanih 24 novih knjig)?
• je septembra 2013 Založba Ognjišče pod svoje okrilje sprejela tudi mariborsko Slomškovo založbo?

Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2017) 4, str. 104.

(ob odprtju) Z Nejcem Kurbusom, načelnikom Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), sva se srečala pred hišo – pred prvo skavtsko hišo v Štepanjskem naselju v Ljubljani. In imela kaj videti. Popeljal me je po časovnici ideje in zasnove, ki sta pripeljali do prave hiše, ogledal pa sem si tudi dejanske prostore, ki ob vseljevanju opreme počasi dobivajo svojo končno podobo. 

Nejc je zgodbo o skavtski hiši začel s spominom na vse dosedanje lokacije, kjer je skavtska organizacija imela svoje prostore. Gotovo se bo kdo še spomnil, kako je v 90-ih letih kdaj pokukal v kletne prostore na Metelkovi ulici 1 v Ljubljani, ki jih je skavtska organizacija dobila v brezplačen najem od ljubljanske nadškofije. 
Dobro delo skavtske organizacije predvsem na vzgojnem področju je pripeljalo do tega, da se je skavtska organizacija v Sloveniji zelo razširila, in skavti so si morali poiskati nove prostore. Našli so jih pri jezuitih pri sv. Jožefu, na Ulici Janeza Pavla II. »Z jezuiti smo vedno v dogovoru podaljševali naše najemne pogodbe, se je pa v tem obdobju tudi pri jezuitih v skladu z njihovimi načrti in željami začela izvajati prenova celotne stavbe. Tako smo že po letu 2017 počasi vedeli, da bo treba iskati novo lokacijo.« 

IDEJNA ZASNOVA
Prostor in njegovo zgodbo je načrtoval arhitekt Jernej Girandon, ki je o zasnovi skavtske hiše povedal: 
»Poleg uporabe čim bolj naravnih materialov sem našo Skavtsko hišo poskusil narisati takšno, kot se mi zdi organizacija – zelo heterogeno. Skavtsko organizacijo namreč vidim kot skupek zelo različnih skupin, ki se v različnih smereh trudijo za isto stvar. Ta različnost nam daje zagon. Ker je skavtska hiša namenjena srečevanju in načrtovanju različnih manjših delovnih skupin na državni ali lokalni ravni, je hiša po prerezu zelo strukturirana, a je vse skupaj vseeno en prostor. Drugo pomembno sporočilo, ki sem ga želel dati z zasnovo, pa je odpiranje navzven, o čemer zelo jasno govori parter hiše.«
Ob tem je Nejc pojasnil idejo, da združijo pod eno streho funkcionalni del, da bo hiša res služila vsej razpršenosti skavtskih dejavnosti – da bodo torej pod eno streho imeli prostore za delo, skladišče, družabni prostor. Predvsem skladišče je pomembno za njihovo delovanje, saj si želijo imeti vso opremo na enem mestu, kar pride zelo prav ob izposoji opreme lokalnim enotam – stegom oziroma v primerih, ko gredo na pomoč civilni zaščiti, da lahko na enem mestu poberejo opremo in že hitijo na teren. 
Poleg kletne etaže in pritličja ima hiša tudi dve odprti nadstropji. V prvem so pisarne, sanitarije, majhna kuhinja, sejna soba za srečanje skupin, v drugem nadstropju oz. mansardi pa je predvidena kapela s prostorom, ki bo namenjen odmiku.
»Za nas skavte je pomembno, da zasnova hiše kaže odprtost; zato so vgrajena velika okna, tudi steklena vrata, ki se na obeh straneh dajo odpreti in se dobesedno v obe smeri lahko sprehodiš skozi hišo. Kot drugo hiša spominja na kozolec, ker je to nekaj tradicionalno slovenskega. In kot tretje nas seveda po svoji obliki spominja na skavtski šotor. Vseskozi smo imeli pred sabo željo, da hiša izraža to, kar skavti smo in kar skavti živimo. Navsezadnje se to vidi tudi v večinski uporabi naravnih materialov.«

Nejc je bil v tistem času član izvršnega odbora ZSKSS, kjer so si tudi ob pobudi s terena začeli zastavljati vprašanja o selitvi na novo lokacijo. »V tistem času smo rešitve iskali res na široko – od iskanja novih najemnih prostorov do iskanja parcel in gradnje, bile so možnosti, da bi prevzeli kakšno staro stavbo in jo prenovili. Celoten načrt se je konkretneje premaknil leta 2018, ko smo se glede na cene najemnin in vsesplošno draginjo na področju nepremičninskega trga začeli pogovarjati, kako bi pristopili k reševanju naše prostorske situacije. Opravili smo precej kompleksno analizo pri naših prostovoljcih glede njihovih navad in potreb, glede dostopanja do lokacije skavtskih prostorov, njihovih želja ... Na tak način smo dobili nek strnjen seznam bolj in manj pomembnih kriterijev, ki jih moramo upoštevati pri odločitvah za eno ali drugo rešitev.« 

ODLOČITEV O GRADNJI
Skupni jezik in zelo dobronamernega sogovornika so skavti našli pri bratih kapucinih v Štepanjskem naselju.

Z njimi so se dogovorili za odkup parcele s staro hišo. Prepričala jih je dostopnost lokacije, dobra umeščenost v okolico, bližina cerkve, tudi cenovno so dosegli dogovor, ki je ustrezal vsem. 
»Po nakupu smo pripravili razpis za arhitekturne ideje in med skavtskimi voditelji našli arhitekta, ki je izrisal in pripravil idejno zasnovo. Projektna skupina skavtov se je potem z njim srečevala, da so prišli do ideje in zasnove, kot jo zdaj lahko vidimo. Ideja je predstavljala skupno vizijo nas skavtov.«
Marca leta 2021 so skavti podpisali pogodbo o začetku gradbenih del. Ko sva z Nejcem opazovala te ključne dogodke na poti k realizaciji skavtske hiše, je večkrat omenil, da je to bil in še je zelo zahteven projekt. Na roko jim ni šla situacija z epidemijo covida-19, nato niti situacija z vojno v Ukrajini in inflacijo, kar je vse precej podražilo in časovno zamaknilo potek gradnje. »Že takrat nismo imeli dovolj denarja, tudi sedaj nam ga še primanjkuje. Do zdaj se nam je uspelo interno zadolževati in tudi samo gradnjo smo načrtovali po delih, kot so nam finance dovoljevale. Kakorkoli – zdaj smo pred vselitvijo. Če bi ocenjeval finančno plat, bo investicija z vsemi nakupi parcel, rušenjem, pridobivanjem dovoljenj, gradnjo in drugim verjetno znašala malo čez milijon evrov.« 

ŽIVLJENJE IN ŽIVAHNOST V HIŠI
Skavtska organizacija je zelo živa. Hiši manjka samo še, da se odpre, zaživi in da ji živahnost pestrega dogajanja da svoj utrip. Po besedah Nejca se je na prejšnji lokaciji dogajalo, da je ne glede na dan v tednu vedno potekalo vsaj eno srečanje. »Bojazni, da bi hiša samevala, zagotovo ni. Razvejanost našega delovanja in potrebe po načrtovanjih, usposabljanjih, pripravah so tako široke, da je vedno na sestanku kaka delovna skupina. S svojim poslanstvom smo zelo vpeti v vzgojo otrok in mladih. Delo, ki ga načrtujemo, je treba skrbno prenesti na vse nivoje organizacije, zato se delovne skupine srečujejo tedensko, druge na 14 dni, veliko je mesečnih srečevanj. Veliko delo opravljajo različne delovne skupine (tropi) in državna vodstva, ki so odgovorna za vsako starostno skupino – pripravljajo vsebinske, vzgojne smernice, vse to je treba potem prenesti na posamezne voditelje preko usposabljanj. To predstavlja državno raven delovanja, k čemur je treba prišteti delo skavtov po lokalnih enotah (stegih) in območjih (skavtskih ognjiščih). Tudi mladi iz drugih regij se srečujejo v Ljubljani, saj so med tednom zaradi študija tudi vsi tam. Mišljeno je tudi, da bodo manjše skupine skavtov lahko prišle v Ljubljano in tukaj načrtovale svoje delo. Poleg tega imamo skavti tri zaposlene, ki bodo v hiši imeli svoje prostore, pisarne in vse, kar potrebujejo za opravljanje dela. Prostori bodo res izkoriščeni in bo v njih vedno pestro dogajanje.« 

»Skavti živimo katoliško vero – brez te dimenzije ni katoliškega skavtstva. Od zunaj se mogoče zdi, da smo premalo katoliški. A treba se je zavedati, da delamo z otroki, z mladostniki, ki iščejo svojo identiteto, iščejo svojo pot v veri. Prav je, da se na tej poti kdaj vprašajo, kako trdna ali prava je njihova vera. Varno okolje pri skavtih jim na koncu pomaga sprejeti odločitev za vero. Vera je pri skavtih življenjsko vključena, ne gre samo za dodatek, ampak poskušamo pri svojem delu, druženju, na taborih, sestankih, načrtovanju to vero živeti. Zato smo bili zelo veseli moralne in finančne podpore nekaterih župnij in mnogih duhovnikov. Njihovo podporo smo sprejeli kot priznanje, da smo del Cerkve na Slovenskem.«

OTVORITEV

Skavti so trenutno v fazi priprav za selitev v novo skavtsko hišo. Ko bodo končani vsi postopki pridobivanja uporabnega dovoljenja, bodo tudi uradno začeli z delom na novi lokaciji. »Srčno si želimo, da bi bilo to že v septembru, da bomo lahko do osrednje prireditve ob vselitvi in blagoslovu novih prostorov že nameščeni ter bomo lahko pripravljeni sprejeli vse obiskovalce in udeležence te slovesnosti.« 
Na vprašanje, kdaj bo torej ta veliki dogodek, je Nejc odgovoril, da bosta otvoritev in blagoslov novih prostorov v torek, 17. oktobra. »Temeljni kamen je ob začetku gradnje blagoslovil nadškof Stanislav Zore in spomnim se, da je bil rahlo deževen dan, ki pa ga je polepšala mavrica, in to je kljub vsem skrbem, ki smo jih imeli ob začetku, bilo znamenje, da v projektu nismo sami. Nadškof je dejal, da tudi sam še ne ve, kako, ampak da bo do te hiše prišlo. In zdaj smo ga z veseljem lahko spet povabili, da bi vodil slovesnost ob otvoritvi skavtske hiše. Na naše veliko veselje je potrdil svoj prihod, tako da se že veselimo tistega torkovega popoldneva. Imeli bomo mašo in otvoritveno slovesnost. Ob tem si želimo, da pride čim več skavtov in tudi drugih posameznikov, podpornikov, da se jim bomo lahko tudi v živo in s stiskom roke zahvalili za vso podporo, ki smo je bili deležni v tem času.«

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 10 (2023), 74-77.

V septembru se spominjamo obletnice smrti Lojzeta Slaka, ki je z zlatimi črkami zapisan ne samo v slovenski glasbeni zgodovini, ampak v splošnem ljudskem spominu. Ni ga Slovenca, ki se v zadnjih petih desetletjih ne bi kdaj na svatbi, veselici ali drugem dogodku zavrtel ob kateri od Slakovih viž. Ob obletnici smo se zato odločili predstaviti Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči, ki so ga odprli leta 2018.

Muzej se nahaja v prostorih nekdanje osnovne šole in obsega 350 m² razstavnih površin. V njem me je sprejela Ljudmila Bajc, vodja muzeja. Pogovor sva začela ob opisu prostora, v katerem sva se nahajala, in Ljudmila je povedala, da se je »občina zaradi prostorske stiske v stari šoli odločila za izgradnjo nove osnovne šole, v obstoječih prostorih pa so sklenili, da se poklonijo dvema velikima imenoma občine – Lojzetu Slaku in Tonetu Pavčku. Kot zanimivost naj povem, da sta oba umrla v mesecu septembru istega leta, le tri tedne narazen.«
Trenutno se v muzeju nahaja samo razstava o Lojzetu Slaku, medtem ko je razstava o Tonetu Pavčku v dislocirani enoti v njegovi rojstni vasi Šentjurij na Dolenjskem, kjer je sredi vasi Pavčkov dom. V muzeju načrtujejo, da se bo razstavi Lojzeta Slaka v letu 2023 pridružila še stalna zbirka Toneta Pavčka, ki bo prav tako sodobno in interaktivno zasnovana.

SODOBEN PRISTOP
Pri načrtovanju muzeja so sledili trendom muzejskega oblikovanja in postavitve.

To je opaziti že ob vhodu v muzej, ki daje videz modernosti, z dobrim oblikovanjem razstavnih prostorov; pri načrtovanju so imeli snovalci prostorov v mislih tudi gibalno ovirane, saj je muzej prilagojen tako invalidnim kot naglušnim osebam. Po celotnem muzeju nameščena slušna zanka,na voljo pa je celo zloženka za slepe v brailovi pisavi.
Razstavo je s strokovne plati pripravil Dolenjski muzej iz Novega mesta, vse razstavljene Slakove stvari pa je družina Slak dala v najem občini za 30 let.
Ob vstopu v muzej me je najprej presenetil obseg razstave, saj zagotovo spada med večje. Obiskovalec se lahko poda na raziskovanje in spoznavanje življenja ter dela Lojzeta Slaka po lepo razvrščeni časovnici, lahko pa se tudi poljubno sprehodi med razstavljenimi elementi.
Predstavljeni so začetki Lojzetovega ukvarjanja z glasbo, nekaj fotografij in besed je namenjenih njegovi primarni družini, sledi razčlenitev celotnega glasbenega obdobja, kjer so popisani vsi glasbeni dogodki z letnicami in kraji, razstavljene so fotografije – od dolenjskih gričev pa do fotografij s turnej po ZDA, obiskovalec ima priložnost videti kopico inštrumentov in predmetov, ki jih je Lojze Slak uporabljal ali pa so bili v njegovi lasti. Stene so polne različnih priznanj in pohval, ne manjka niti kopica plaket …
Posebno mesto v muzeju ima tako imenovana zlata stena, kjer so razstavljena in zbrana priznanja pa tudi vse srebrne, zlate, platinaste in diamantne plošče za število prodanih plošč. Človeku se ob teh številkah in uspehih zdi skorajda nemogoče, da je nekdo v tistih časih dosegel tak uspeh in požel tolikšno slavo.
Zanimive so Slakove originalne harmonike, kot posebnost pa je iz njegove hiše v Ljubljani v muzej prenešeno pohištvo iz vadbene sobe – gre za stilizirano kmečko sobo, kjer je ansambel vadil.
Posebno mesto ima mediateka z nekaj zasloni na dotik, kjer lahko iščemo želene skladbe, v digitalni obliki so na ogled vsi časopisni članki, ki so jih vsa ta leta vestno zbirali člani Slakove družine in so na ogled v digitalni obliki. Pregledovanje starejših zapisov o Slaku zna biti res zanimivo! Za bolj glasbeno navdahnjene obiskovalce so na voljo tudi notni zapisi skladb, posebno steno pa krasijo besedila o razvoju harmonik.

AKTIVNO VKLJUČITI OBISKOVALCE
Posebnost tega muzeja je odrsko-glasbeni nastop, s čimer želijo obiskovalce povabiti k aktivnemu sodelovanju na razstavi. »Naš muzej je interaktiven, pa ne samo v smislu, da lahko obiskovalci mnoge informacije pridobijo na različnih zaslonih, ampak ker imamo v sredi razstavnega prostora tudi oder in pod njim prostor za cca 80 ljudi. Z odrom smo želeli poudariti, da je bil Lojze Slak celo življenje na odru in enostavno nismo mogli biti muzej brez odra. Je pa ta oder tudi prostor, kjer izvajamo harmonika šov, ki je ena največjih atrakcij ob obisku muzeja. Namenjen je dvema stvarema: predstavitvi inštrumenta – harmonike, saj sta na odru na voljo vedno dve harmoniki, da lahko prav vsak obiskovalec preizkusi, kako je igrati harmoniko, se z njo fotografira …; kdor igranje harmonike tudi obvlada, pa lahko posname svoj videospot. Harmonikarji si lahko izberejo eno od šestih Slakovih skladb, ki jo želijo odigrati, in imajo možnost, da se njihovo igranje na odru ob spremljavi melodije v ozadju s pomočjo kamer res posname kot pravi videospot. Poleg harmonikarjev na oder vedno povabimo tudi druge ljudi, da se pridružijo s petjem in so tako del videospota. Pred nastopom posamezniki na zaslon vpišejo svoj elektronski naslov, kamor jim nato pošljemo posnetek.

V POČASTITEV DVEH VELIKIH IMEN OBČINE MIRNA PEČ
Pri vprašanju, kako bi opisala namen tega muzeja, je Ljudmila najprej izpostavila, da so muzej postavili predvsem z namenom, da se ohranja zapuščina teh dveh pomembnih častnih občanov Mirne Peči.»Vendar to ni naš edini cilj in namen tega muzeja; trudimo se namreč v zgodbo muzeja vključiti čim več lokalnega prebivalstva. Tako sodelujemo z raznimi skupinami, skupaj s katerimi smo pripravili tudi manjše turistične produkte. Sodelujemo z društvom vinogradnikov, s katerim izvajamo degustacije vin, s čebelarskim društvom, ki pripravi predstavitev in pokušino medu, vključili smo društvo podeželskih žena Mirna Peč, ki ponuja mirnopeške štruklje, in vsa ta društva predstavljajo dodano vrednost celotnega muzeja. Veseli smo, da so tudi občani sprejeli muzej za svojega in se z njim tudi s ponosom pohvalijo.«
Ko je beseda nanesla na obiskovalce, je Ljudmila priznala, da jih je obisk in pozitivno presenetil, saj je v času dobrih dveh let in pol ob vseh zaprtjih in omejitvah muzej vseeno obiskalo več kot 23 tisoč ljudi. Prihajajo iz vseh krajev Slovenije in tudi iz tujine – npr. iz nemško govorečih dežel, mnogi obiskovalci so izseljenci iz Avstralije, ZDA, pa tudi drugi obiskovalci iz Evrope. »Še poseben naval se je zgodil letos ob začetku poletja, ko so se odprle tudi kulturne ustanove, in letošnji poletni čas je pri nas res dobro zaseden. Če iščemo v tej nesrečni koroni tudi kaj pozitivnega, mi sami zaznavamo veliko večji obisk družin v zadnjem letu in pol, kar pomeni, da je res več ljudi naokoli po Sloveniji in načrtujejo, kaj se da videti in spoznati tudi v Sloveniji.«

M. Erjavec, Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka. (Na obisku), v: Ognjišče 9 (2021), 76-78.

Tokratna reportaža je poletni namig za vse, ki se boste v letošnjem poletju nahajali na slovenski obali in bi si radi privoščili pogled na slovensko obalo z morske strani. Tudi za kolesarje. Od konca junija pa vse do 3. septembra se je mogoče odpraviti na morsko vožnjo z ladjo Zlatoperka, ki štiri obalna mesta v Slovenski Istri – Ankaran, Koper, Izola in Piran – povezuje dvakrat dnevno.

Moja pot se je začela na pomolu na Ukmarjevem trgu v Kopru, kamor je prispela Zlatoperka iz Ankarana ob 8.20 zjutraj. Do Kopra se je tisti petek pripeljalo 15 potnikov, še nadaljnjih 28 se nas je vkrcalo v Kopru. S tem je bila Zlatoperka, katera lahko sprejme največ 70 potnikov, malce več kot polovično zasedena. Moj cilj je bil Piran, Zlatoperka pa se je na tej poti ustavila še v Izoli. Tam se nam je pridružilo še 22 potnikov in tako smo skoraj polno zasedeni krenili proti Piranu.
Na tej poti so postajališča ladjice sledeča: v Ankaranu ob pomolu Valdoltra, v Kopru na zunanjem delu pomola na parkirišču Ukmarjevega trga, v Izoli ob pomolu pred hotelom Marina in v Piranu ob pomolu pri rdečem svetilniku.

ZLATOPERKA
V osnovi gre za ribiško barko, ki se v poletnih mesecih prelevi v potniško barko. Zlatoperka je 18-metrska ribiška barka, še zadnja iz stare ribiške flote v Izoli. Zgrajena je bila leta 1955 v Betini na otoku Murterju na Hrvaškem. Zgrajena je iz hrastovega lesa. Največja hitrost, ki jo Zlatoperka lahko doseže, je 9 vozlov.
Podatki o ladji:
Ime ladje: Zlatoperka
Dolžina in širina ladje: dolžina 18 m in širina 5 m
Motor: SCANIA, s 180 konjskimi močmi oz. 130 kW
Material gradnje: les
Max hitrost: 9 vozlov
Plovna hitrost: 7 vozlov
Število oseb: 70 oseb

Vožnja od Kopra do Pirana je trajala uro in dvajset minut. V tem času se nam odpira lep pogled na slovensko obalo in fotografski motivi se kar vrstijo, saj je to pogled, ki ga največkrat nismo vajeni. Prelepi klifi pri Belvederju, pogled proti Markovcu, pa Izola s svojim prepoznavnim zvonikom in malo naprej plažo ob svetilniku. V nadaljevanju spet pogled na klife v smeri Pirana, Beli križ nad Strunjanom, pa skriti zaliv v Pacugu, in že se nam odpre pogled na piransko cerkev ter dolgi piranski polotok, ki ga zaradi vplutja v piransko pristanišče v celoti zaokrožimo, tako da se lepi motivi kar vrstijo. In ravno zaradi lepih razgledov vožnja tudi zelo hitro mine.

SEM OMENIL KOLESA?
Posebnost prevoza z Zlatoperko je tudi možnost prevoza koles. Za doplačilo 1 evra nam lahko na ladjo naložijo tudi naše kolo. Ravno v tej kombinaciji morske in cestne mobilnosti vidijo dodano vrednost v turistični ponudbi slovenske obale. Hkrati pa je to prispevek k ozaveščenosti za trajnostno mobilnost.

IZ PRVE ROKE
Nikoleta in Zoltan, Madžarska
Na barki sem o odločitvi za vožnjo povprašal tudi par iz Madžarske, ki sta se to poletje odločila za odkrivanje mest vzdolž slovenske in hrvaške Istre. »Za vožnjo z Zlatoperko so nama povedali domačini iz Kopra, kjer imava najeti apartma: Tam sva si izposodila tudi ti dve manjši električni kolesi, s katerima greva potem od Pirana proti Portorožu. Krasno je, zelo lepo razgledi, lep stik z morjem in krasno vreme.«

Suzana in Jasmin, BiH
»Midva sva otroke odložila v koloniji, sama pa sva si privoščila prevoz po slovenski obali. Vožnja se nama zdi enkratno doživetje. Četudi sva z najino vožnjo začela že v Ankaranu in sva bila na barki malo manj kot dve uri, nama je tale vožnja zelo hitro minila.«

In po besedah kapitana ladje je zasedenost barke zelo velika, celo se je že kdaj zgodilo, da je bilo na žalost treba tudi koga pustiti na pomolu, saj je bila maksimalno dovoljena zasedenost barke že dosežena. Tudi ob mojem potovanju tisti petek je bilo na strehi ladje 9 koles in kot sem že prej omenil, čez 65 potnikov.

ŠE VEČ PONUDBE ZA KOLESARJE
V soboto, 1. julija 2023, je prav tako po letu premora začel voziti še avtobus s prikolico za kolesa med Koprom in Krasom – imenujejo ga KOLOBUS. Gre za avtobusne prevoze, ki so uporabnikom na voljo od 1. julija do 3. septembra 2023, ob sobotah in nedeljah. Postajališča bodo v naslednjih krajih: Koper (glavna avtobusna postaja) – Kozina – Rodik – Škocjanske jame – Lipica – Divača – Sežana – Štanjel – Sežana – Divača – Škocjanske jame – Rodik – Kozina – Koper (glavna avtobusna postaja). Odhod je torej z glavne avtobusne postaje v Kopru, kamor se tudi vrne. Vožnje so na tej relaciji brezplačne. Urnik je zastavljen za kolesarje zelo prijazno, saj smo lahko na Krasu, točneje v Štanjelu še pred 10. uro dopoldne, kjer nas zvečer pobere kakšno minuto pred 19. uro. Tako nam je na voljo več kot osem ur za raziskovanje Krasa, lahko pa se odločimo tudi samo za prevoz do Krasa in se potem počasi čez cel dan spuščamo proti obali.

STRATEŠKI PROJEKT ADRIONCYCLETOUR
Obe storitvi – vožnja z Zlatoperko kot tudi prevozi koles do Krasa – sta sofinancirani iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru strateškega slovensko-italijanskega projekta ADRIONCYCLETOUR, ki je del programa Interreg VI-A Italija–Slovenija. Del sredstev pa prispeva tudi osem občin, ki so vključene v ta projekt in v katerih se ladja in kolobus ustavljata. ADRIONCYCLETOUR promovira kolesarski turizem kot obliko trajnostnega turizma, ki želi prispevati k boljši dostopnosti in večji privlačnosti čezmejnega območja. V širši projekt je uvrščen razvoj kolesarske povezave ob obali severnega Jadrana, ki pelje skozi Slovensko Istro, Furlanijo-Julijsko krajino in Veneto ter opredeliti navezave od morja proti notranjosti. Kolesarska trasa je del širše, jadransko-jonske ideje o vzpostavitvi kolesarske povezave ob Jadranskem in Jonskem morju od juga Italije preko Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Albanije do Grčije. Čezmejni projekt ADRIONCYCLETOUR je namreč del istoimenske ideje makroregionalnega projekta Jadransko-jonske pobude (EUSAIR).
V okviru projekta bo ponovno vzpostavljenih nekaj v preteklih letih že delujočih prevoznih storitev za kolesarje. V Slovenski Istri bosta po enoletnem premoru poleti ponovno vozili ladja in kolobus, o katerih pišemo danes, Posoški razvojni center pa bo v podporo kolesarskemu turizmu ponovno vzpostavil avtobusno povezavo med Posočjem in centrom v Čedadu. Poleg tega bo nadgradil turistični produkt kolesarjenja v kombinaciji z vlakom na Bohinjski progi, predvsem v podporo bodoči povezanosti čezmejnih potniških železniških povezav na območju somestja obeh Goric.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 8 (2023), 74-76.