Čut za kulturo je treba privzgojiti. Že zgodaj je treba začeti otroke na njim primeren način navajati na kulturne dogodke. Gotovo je za otroke ena najbolj primernih kulturnih prireditev lutkovna predstava. Se spominjate, kdaj ste videli zadnjo? Verjetno ne. Se pa gotovo spomnite, da je bilo takrat lepo. Lutkovno gledališče je kraj, kjer živijo sanje in ustvarjajo čudovit svet, mnogokrat lepši od dejanskega. Človek z govorico ne more izrazit toliko stvari, kot jih lahko izrazi lutka. Svet lutk je čaroben in bi ga veljalo vsaj od časa do časa »odnesti« domov in ga živeti namesto televizije in »japonskih risank z vprašljivo vsebino«.

V preteklem decembru (2010) smo praznovali stoto obletnico lutkarstva v Sloveniji, ko smo se spomnili, da je Milan Klemenčič 22. decembra 1910 v svoji domači hiši v Ajdovščini (Šturjah), uprizoril prvo lutkovno predstavo Mrtvec v redečem plašču. V institucionalizirani obliki pa je lutkarstvo prisotno v Lutkovnem gledališču Ljubljana od leta 1948, ko je zaživelo kot Mestno lutkovno gledališče. Začetni ustvarjalni zagon je to gledališče črpalo iz različnih lutkarskih tradicij, ki so se v začetku prejšnjega stoletja že dobro razvijale po različnih krajih v Sloveniji. Danes imamo lutkovno gledališče tudi v Mariboru, lutkovne predstave pa bolj ali manj redno prirejajo tudi v drugih krajih po Sloveniji. Obiskali smo Lutkovno gledališče Ljubljana kot najstarejše. Od leta 2009 sta v njem združeni dve gledališči, oziroma gledališki dejavnosti: Lutkovna ter dramska. Nekdanje Gledališče za otroke in mlade po novem domuje na Krekovem trgu, njegova dejavnost pa se v okviru Lutkovnega gledališča Ljubljana imenuje Dramski oder za mlade. Tako je Lutkovno gledališče Ljubljana prva stopnica za vstop najmlajših v svet gledališča.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana različne zasedbe nastopajo na petih različnih odrih, njihove dvorane lahko sprejmejo od 50 do 220 otrok, odrsko prizorišče za posebne predstave imajo v tunelu pod ljubljanskim gradom, v zaključni fazi pa je tudi njihova najnovejša pridobitev Oder pod zvezdami. Prostorna večnamenska dvorana na podstrešju s stekleno streho bo to res posebno prizorišče.
V gledališču je redno zaposlenih petindvajset igralcev, občasno pa se jim pridružijo še številni zunanji sodelavci, zlasti režiserji ali drugi gledališki delavci. Njihovi tehniki večinoma sami skrbijo za postavitev ustreznih scenografij, odrov ter svetlobnih efektov ter za akustično ustreznost; najbolj zanimiva pa je njihova lutkovna delavnica. V njej sta zaposlena dva kiparja, slikar, tehnolog ter šivilja. Ti mojstri, vsak na svojem področju, na podlagi skic scenografov izdelujejo lutke, kostume in tudi dele scenografije. Prav zanimivo je videti najprej lutke, in igralce animatorje, ki tem lutkam vdahnejo življenje, potem pa stopiti v delavnico, kjer je polno skic in maket, ter videti lutke v izdelavi. Lutke morajo biti izdelane tako, da so prijetne na pogled, biti morajo gibljive in vodljive. Ne smejo biti pretežke in masivne, vendar pa dovolj trpežne. Lutke so unikati, in če se katera poškoduje tik pred predstavo, morajo mojstri hitro ukrepati, da se predstava lahko izvede. Verjetno bi otroci težko sprejeli odpoved predstave zaradi »poškodbe lutke«.
V lutkovnem gledališču je, sam sem se lahko prepričal, živahno ves dan, zlasti dopoldne, kar je za gledališča neobičajno. V dopoldanskem času imajo navadno predstave za vrtce in šole, ter vaje za nove predstave, ki nastajajo. Popoldne so predstave za otroke izven, zvečer pa tudi prestave za odrasle. Lutke namreč niso namenjen samo otrokom. Nasprotno, lutke so v zgodovini imele posebno vlogo, in naboj, podobnega kot dvorni norčki, lahko so povedali, česar drugi, ki niso bili kos lesa, niso smeli, zato je bilo tudi veliko nasilja, kar pa ni bilo ravno za otroke. Za marsikoga se sicer sliši čudno, a tudi danes predvajajo lutkovne predstave namenjene odraslim. Pravijo, da je obisk sicer nekoliko slabši, ker je med odraslimi še ta predsodek, da je to za otroke, če pa pridejo, odhajajo s predstave za odrasle prav tako zadovoljni kot otroci z otroških.
Na sezono običajno pripravijo deset premier, od tega šest lutkovnih in štiri dramske. Nekatere predstave potem dlje časa igrajo, druge manj, trudijo se, da se igra čim dlje. Včasih jo zagode kakšna bolezen ali kaj podobnega in pri lutkovnem delu težko animatorja lutke nekdo hitro nadomesti. Zato pravijo, da so predstave kot življenje: nekatere živijo krajši čas, druge daljše obdobje. Zlasti klasične predstave imajo daljši rok predvajanja, da ne govorimo o tistih, ki jih imenujejo Predstave, ki nočejo iz odra. Naslov sam pove, da so to dolgoletne uspešnice, ki jih vedno znova igrajo: Zvezdica Zaspanka, Žogica Marogica in Sapramiška, če naštejemo samo tri najbolj znane. Predstave občasno igrajo tudi izven gledališča, čeprav jim je ljubše, da se otroci navajajo prihajati v gledališče, da začutijo, da je to neko posebno doživetje. Trudijo se tudi, da so cenovno ugodni. Nekatere predstave so po teden ali več v naprej razprodane in z obiskom so zadovoljni. Z nekakšnim razumevanjem sprejemajo dejstvo, da se s sezono lepega vremena pozna upad obiska. V decembru imajo še posebej veliko dela, saj mnoga podjetja v tem času rada tudi obdarujejo otroke svojih delavcev z lutkovno prestavo, poleg tega pa so tudi organizatorji Miklavževega sprevoda po Ljubljani.

Turk M., Na obisku, v: Ognjišče (2011) 2, str. 16.

Spominjam se, kako prijetno je bilo nekdaj poslušati prasketanje polen v peči. Zadnje čase je tega vse manj, saj za ogrevanje velikokrat uporabljamo drugačne goriva. Mnogi se vračajo k starim virom energije. Les je gotovo eden takih. Les pa seveda ni odličen le za kurjavo, temveč še za marsikaj drugega uporablja se v gradbeništvu, v lesni industriji in končno tudi za izdelavo papirja, ki ga sedaj držite v rokah. In kje se pravzaprav zgodba z lesom začne? V gozdu seveda. Zato smo se na obisk odpravili v gozd, pravzaprav smo obiskali Gozdno Gospodarstvo Bled, ki skrbi za gozdove in z njimi gospodari.

Gozdno gospodarstvo Bled, po površini gozdov, ki jih ime v oskrbi, spada med srednja v Sloveniji. Gospodarijo pa v državnih in zasebnih gozdovih, del teh zasebnih gozdov so tudi gozdovi ljubljanske nadškofije. Skupaj nekaj čez dvajset tisoč hektarjev. Glavnina teh gozdov pokriva planote Jelovice, Pokljuke in Mežaklje in z njimi celostno gospodarijo. Upravljanje oziroma gospodarjenje z gozdovi pomeni oskrbovanje v skladu z gozdno gospodarskimi načrti, ki jih pripravlja državni Zavod za gozdove. Na osnovi teh načrtov, ki so običajno desetletni, pripravijo letni načrt, katera dela bodo v tistem letu izvedli. Gre za posek in spravilo lesa, ki ga morajo potem prodati. Redno izvajajo potrebna gozdna gojitvena in varstvena dela, vzdržujejo gozdno infrastrukturo, gradijo gozdne vlake in gozdne ceste. Gozdna gospodarstva so izvajalci del v gozdu, pod nadzorom javne gozdarske službe (Zavoda za gozdove), ki je v pristojnosti države. Noben lastnik gozda ali pa nekdo, ki v imenu lastnika gospodari z gozdom, ne more samovoljno sekati dreves, ampak v skladu s tem, kar odmeri država. Manjši lastniki gozdov, kmetje, navadno sami sekajo in čistijo, kar jim je odkazal revirni gozdar. Prav tako tudi v državnih gozdovih, kjer to delajo Gozdna gospodarstva, ki imajo za to delo koncesijo. Občasno si skupaj z revirnim gozdarjem ogledajo gozdove, da vidijo, kaj naj bi sekali. Da bi sekali glede na potrebe trga, ni dovoljeno, ker je treba z gozdom gospodariti pametno. Zadnja štiri leta pa je največje »odkazilo« naredila narava sama, ker je v tem času veliko drevja podrl sneg in viharji, kar je treba čim prej pospraviti. Letos zato sekajo le drevje, podrto zaradi ujm.
V Gozdnem gospodarstvu Bled je zaposlenih približno 115 ljudi, v poletnem času, ko je dela bistveno več, pa vključujejo tudi podizvajalce. Največ dela se opravi poleti, v dolgih zimah ne morejo delati. Največ delavcev je gozdarjev sekačev, ti na »klasičen način«, z motornimi žagami, podirajo drevje, ki ga izvlečejo z gozdarskimi traktorji (kolesniki ali goseničarji) ali tudi z žičnicami, zlasti na strmih in nedostopnih terenih. Delno vršijo spravilo tudi po zraku s pomočjo žičnih žerjavov. Gozdno gospodarstvo Bled je leta 2004 prvo v Sloveniji kupilo garnituro za strojno sečnjo, sedaj pa imajo že tri garniture. To je poseben stroj (imenovan harvester), podoben traktorju, ki ima posebno »roko«, s katero drevo prime, ga podere, očisti vej in razreže na zaželeno dolge dele. Drug stroj (imenovan forvarder), potem s posebno roko ta les prime, ga naloži na prikolico in pripelje iz gozda do kamionskih poti. Posebej so se ti stroji izkazali po ujmah, ko naenkrat pade veliko drevja. Leta 2006 je vihar podrl skoraj šestdeset tisoč kubičnih metrov lesa na Jelovici. Brez teh strojev bi bilo delo veliko težje in počasneje opravljeno, bilo pa bi tudi bolj nevarno. Podobno tudi leta 2007 in 2009, ko je veliko drevja polomil sneg. V takih primerih pade tudi bolj drobno drevje in tu sekač z motorno žago ne naredi veliko, stroj pa v nekaj minutah očisti in razžaga drevo. Les, ki ga posekajo in spravijo do poti, takoj peljejo do kupca, ga ne skladiščijo. Kupci lesa so različni: hlodovina za predelavo, za celulozo, za drva. Za prodajo skrbi komercialna služba, ki skupaj z operativnimi gozdarji usmerja, kam se bo les prodal. Prodati morajo les, ki je na razpolago, tudi če je padel zaradi snega. Najprej je treba počistiti posledice ujm in šele potem podirati zdrava stoječa drevesa. Velikokrat morajo usklajevati med tem, kar imajo, in potrebo trga. Delavci sicer živijo od gozda. Gospodariti morajo tako, da se gozd ne uničuje, siromaši. Z gozdom morajo gospodariti trajnostno. p

Turk M., Na obisku, v: Ognjišče (2009) 10, str. 14.

Mesec januar v Sloveniji velja za mesec verskega tiska. Radio Ognjišče, sicer ne spada med tisk, je pa logično nadaljevanje tistega, kar je pred dobrimi štiridesetimi leti začelo Ognjišče, v moderni, elektronski obliki. V današnjem času, ko tisk, kot opažamo, izgublja na moči, so elektronski mediji njegovo primerno in nujno nadaljevanje. Radio je vsem dostopen, nevsiljiv in zelo koristen medij. Evangelij, ki ga je Jezus Kristus prinesel na svet, moramo danes njegovi učenci oznanjati z vsemi sredstvi in eno od teh tudi radijski valovi.

Radio Ognjišče je ustanovila založba Ognjišče pred dobrimi 12 leti. O njem smo zlasti v njegovih začetkih veliko poročali. V teh letih se je zelo dobro »prijel med ljudmi« in ima veliko stalnih in občasnih poslušalcev. V zadnjih dveh letih, pa se je nekoliko prostorsko povečal ter prenovil. Zato se nam je zdela odlična prilika, da vas na teh straneh popeljemo na obisk osrednjega studia Radia Ognjišče, ki se nahaja v Škofovih Zavodih v Šentvidu pri Ljubljani.

Programsko je naš radio zvest svojim začetkom: oddaja 24 ur na dan, vsak dan pa je sedemnajst ur vodenega programa. Pred leti so v nočnih urah uvedli tudi ponovitve nekaterih oddaj. Za to skrbi šestindvajset zaposlenih in približno petinštirideset honorarnih sodelavcev. »Prednost našega radia je, da nimamo posebnih delavnih in organizacijskih razdelitev. Ko sem bi na obisku na hrvaškem katoliškem radiu, sem bil šokiran, ko sem videl uredništvo za verski program. Pri nas je celoten program versko obarvan. Ne gre za ozko poimenovanje verski, duhovni, ampak vse, kar delamo, oziroma o čemer, poročamo in govorimo, govorimo v duhu evangelija in s stališča katoliške Cerkve,« razlaga glavni in odgovorni urednik Franci Trstenjak. Seveda pa imajo delo po svoje razdeljeno po sektorjih: tehniki, novinarji, voditelji in marketing ter tajništvo. »Ves čas se vsi, vsak na svojem področju, trudimo, da je program dober, da nas ni sram v primerjavi z drugimi radijskimi postajami. Dela je veliko. Seveda imamo tudi kakšno hibo, še več pa neuresničenih zamisli in želja, za katere upamo, da jih bomo lahko počasi uresničevali.«

Zanimiva posebnost Radia Ognjišče je, da je velika večina tistih, ki so ob ustanavljanju radia in njegovih začetkih sodelovali, kasneje tudi ostala v službi. »Vsi skupaj smo ustvarjali program in radio in ob tem verjetno tudi tako vzdušje in pogoje, da radi delamo tu in se zavedamo našega poslanstva.« Druga posebnost Radia Ognjišče pa je, da je zelo povezan s svojimi poslušalci. Že na začetku so se poslušalci nanj »prilepili« in imajo širok krog izredno zvestih poslušalcev. »To dokazuje, da je tak radio manjkal in so si ga ljudje želeli. Po drugi strani pa smo s svojim resnim delom ljudi prepričali, da se splača ostati ob naših valovih.«

Ta vez se je še poglobila s Prijatelji Radia Ognjišče, ki so dobrotniki Radia. Trenutno jih je nekaj več kot petnajst tisoč. »Brez prijateljev, ki nam prostovoljno pomagajo, radio ne bi mogel delovati, ker bi bil neprestano v rdečih številkah: vprašanje je, če bi sploh še lahko deloval. S takim programom, ki zagotovo ni komercialnega značaja, v ekonomskem smislu radio ne bi preživel. Z dobroto mnogih ljudi, pa lahko tudi tak nepridobitni program, kot ga imamo mi, redno in dovolj kvalitetno oddajamo. Zato tudi skrbno negujemo stike s poslušalci. Pripravljamo razne prireditve, koncerte, radijske počitnice in tudi v tem se utrjujejo vezi in zvestoba,« poudarja Trstenjak.

Obseg radijskega dela in število sodelavcev se je vsako leto povečevalo in v letu 2005 se je pokazala možnost, da pridobijo še nekaj prostorov. Novi prostori so bili velika pridobitev, saj se sedaj ne tiščijo in ima vsak svoj prostor, kjer lahko dela. Posebno so veseli radijske kapele,ki je postala srce Radia in kjer se vsak dan zberejo k opoldanski molitvi angelovega češčenja. Iz nje lahko tudi prenašajo sveto mašo. »Osrednji studio pa smo po dvanajstih letih morali obnoviti. Hvala Bogu, da je vsa ta leta mešalna miza zdržala in se ni že prej pokvarila. Studio je bil digitalni že prej, sedaj pa smo ga posodobili, da uporabljamo novejše in boljše aparature. Poleg tega smo prostor osrednjega studia preuredili in ga napravili prijaznejšega in bolj uporabnega. Ob studiu smo postavili še posebno kabino za branje poročil, da gostom ni treba zapuščati studia, ko more novinar na hitro posredovati novice med oddajo. Nismo pretiravali, storili smo vse, da se bomo v teh prostorih dobro počutili, saj voditelj in tehnik v njih preživita veliko ur.«

Pogosto se sliši, da imajo alternativni radijski programi veliko prednost. Mi teh nismo imeli. Naša »alternativnost« je v tem, da na sodoben način prenašamo evangeljsko sporočilo. To je naše poslanstvo. Če bi bili podobni drugim radijskim postajam, ne bi bili potrebni. Radio Ognjišče mora oznanjevati evangelij v sodobni govorici in ohranjati ter posredovati slovenske krščanske vrednote.«

Na obisku je bil Miha Turk

(na obisku 01_2007)

V Skupnosti Barka se vsakodnevno odvija izkustvena zgodba posebnega prijateljstva. Mnogi smo že slišali zanjo in za njeno poslanstvo, nekateri ste z Barko prišli tudi že v stik ali ste z njimi sodelovali kot prostovoljci. Ne glede na to mi je v veselje, da lahko na teh straneh delim zgodbo, ki odraža veličino človeka. Torej veličino ljudi, ki so vpeti v to Skupnost in ki temu svetu sporočajo, da smo ljudje kljub omejitvam, določeni hibi ali zdravstvenemu stanju čudovite osebe in si lahko prizadevamo za srečo in prijateljstvo.

Vse prej kot prijetne zunanje razmere ob snegu in mrazu so bile slaba spodbuda na ponedeljkovo dopoldne, ko sem se podal na Zbilje pri Medvodah. Vendar je bilo že na zunanjem parkirišču pred prostori Skupnosti Barka zelo živahno. Nekateri fantje, ki so vključeni v vzgojno-varstveni center Skupnost Barka, so z lopatami že pridno očistili parkirišča. Nato so me hitro povabili na ogled novih prostorov – v delavnice. Od vstopa najprej se je čutila prijaznost, ki ji je sledil občutek domačnosti, ko so mi hiteli razlagati, kaj kdo počne, in ponosno predstavljati svoje izdelke.

Začetki v Franciji

Začetnik skupnosti Jean Vanier je bil pred 50. leti prvi, ki je na svoj dom v kraju blizu Pariza povabil dva moška z motnjo v duševnem razvoju. Staro hišo v francoski vasi Trosly-Breuil, kjer so živeli, je Jean Vanier poimenoval l'Arche, Barka, po Noetovi barki. Skupaj so kuhali, jedli, pospravljali, delali na vrtu in kasneje v delavnicah, se sprehajali, počivali, molili, praznovali. Barka je kmalu začela rasti. Sprejemali so ne le vedno več ljudi z motnjo v duševnem razvoju, ampak tudi spremljevalcev, ki so želeli z njimi živeti in delati. Leta 1997 je Barka našla svoj prostor tudi v Sloveniji, predstavlja pa eno od 150 skupnosti, ki so posejane po vsem svetu. Barka deluje na vseh kontinentih, rojevajo pa se tudi vedno nove skupnosti.

V svoji identiteti in povezanosti sledijo istim temeljem, ki jih je pred 50. leti postavil Jean Vanier. Ti so zasidrani v krščanstvu, Jezusu in blagrih. Kljub temu delujejo v zelo različnih družbah na vseh celinah, v skupnost so vključene osebe različnih veroizpovedi in tudi to bogati celotno skupnost.

Čudež vsakdana

V središču Barke so ljudje z motnjo v duševnem razvoju, ki jih v Barki imenujejo sprejete osebe. Ob strani jim stojijo spremljevalci, v delo in aktivnosti pa je vključeno večje število tistih, ki prihajajo, prostovoljno pomagajo in se z njimi družijo. Skupaj se v preprosti delitvi življenja trudijo ustvarjati in iskati prostore za delo in življenje.

Vsakodnevno življenje v Barki tako zaznamujejo delo, srečevanja, praznovanja, molitve in bogoslužja. S tem se povezujejo, rastejo in utrjujejo svojo pripadnost. Iz tega vira je vsak posameznik povabljen, da dejavno oblikuje svoje življenje ter da osebno in duhovno raste.

Dnevni red

Tudi v Skupnosti Barka je tako kot v vseh družinah, kjer se držimo določenega dnevnega reda in dnevnih opravil. Jutranje aktivnosti potekajo kot v vsaki družini. Zbujanje, priprava zajtrka, umivanje zob, priprava na odhod od doma itd. Vse to se v teh dveh hišah odvija od 7:00 do 8:30. Sledi odhod v službo. Ob 8:30 se namreč vsi zberejo v novi stavbi – delavnici.

Spremljevalka Silvija, ki živi v hiši s sprejetimi osebami, je spregovorila o svojem delu in življenju:»Sama sem prostovoljka že leto in pol, čeprav sem najprej mislila ostati samo devet mesecev. Že dolgo sem imela željo, da bi se priključila Skupnosti. Prihajam s Slovaške, kjer sem delala kot medicinska sestra. Tam nisem bila najbolj zadovoljna. Prihod v Skupnost je bil odgovor na notranji klic. O Skupnosti Barka mi je najprej pripovedovala prijateljica, ki sem jo spoznala na romanju v Medjugorju in je že bila prostovoljka na Barki.

Najprej sem prišla v Slovenijo za en teden, vendar sem po vrnitvi na Slovaško vedela, da je to prava stvar in je srce ostalo v Sloveniji. Zdaj sem tukaj.

Življenje na Barki je kot v vsaki družini. Je polno veselja, smeha, prijetnega druženja pa tudi reševanja konfliktov in osebnih težav. Dopoldne, ko so sprejete osebe v delavnici, je več gospodinjskih opravil, popoldne in zvečer pa poskrbimo, da se imamo čim bolj fino.«

Ob ponedeljkih začnejo teden v novi kapeli, z molitvijo in pesmijo, nato se preselijo k dnevnim dejavnostim. Sami se razvrščajo v tri delavnice – lesno, gozdarsko in okupacijsko, v katero je vključena široka paleta dejavnosti: od tkanja in šivanja do izdelovanja voščilnic, sveč itd. Občasno se preizkusijo tudi v drugih dejavnostih, kot so ples, vrtnarjenje in podobno. V novih prostorih so poleg delavnic tudi kuhinja, prostori, namenjeni počitku, nekaj pisarn in že omenjena kapela, v kateri se zbirajo ob molitvah in mašah. V delavnici je trenutno osemnajst sprejetih oseb. Poleg desetih, ki pridejo v službo iz dveh hiš, preostalih osem oseb pripeljejo bodisi starši bodisi jih gredo s kombijem iskat na avtobusno postajo. Ob 10:00 je kratek odmor za malico, nato z delom nadaljujejo do 12:30, ko je na vrsti kosilo. Po kosilu sledi počitek, nato pa se še za nekaj časa vrnejo k aktivnostim. Ob delu v delavnicah so po dnevih vključeni tudi v pomoč v kuhinji, pripravo miz in pospravljanje.

Popoldne se sprejete osebe vračajo nazaj k družinam ali v hišo, kjer živijo. Sledijo počitek, kakšen sprehod, prostočasna dejavnost in večerja. Ker so čez dan precej aktivni, se nekateri odpravijo k počitku že okrog 21:00. Sobote so namenjene bivanju v hišah, kar pomeni, da se ne odpravijo v delavnico. Tudi po hišah jih namreč čaka nekaj gospodinjskih in drugih opravil, ki jih je potrebno opraviti. Sprejete osebe se veselijo tudi nedelje, ko se odpravijo k maši v župnijo, posebej pa še kakšnih nedeljskih izletov v naravo, obiskov pri prijateljih ali sorodnikih ali pa sprejemanja obiskov pri sebi doma.

Sprejete osebe so del družbe

Ob misli na osebe z motnjo v duševnem razvoju se nam le-te verjetno najprej zasmilijo. Potem se nam zdi v redu, da nekdo skrbi zanje, na kaj več od tega pa niti ne pomislimo. Mogoče se nam zdijo toliko drugačne, da se jih zaradi njihove drugačnosti celo bojimo. Sicer pa je postalo že del slovenske kulture, da vsakega, ki je malce drugačen, bodisi osamimo bodisi se ob njem počutimo nelagodno. V resnici pa se Skupnost Barka in vsi ljudje, ki so vključeni v delo z ljudmi s posebnimi potrebami, trudijo prikazati, kako čudovite osebe so to, kako zelo si želijo odnosa in prijateljstva. Zato naj nas ne bo strah. Prav tako se nam ni potrebno preveč ukvarjati s tem, kaj naj rečemo ali naredimo – odnos z njimi lahko gradimo z zelo preprostim nagovorom v bloku ali trgovini, s prijazno besedo, gesto v parku ali na ulici. Težko bi našli za odnos bolj odprte ljudi, kot so prav oni.

Sprejete osebe zaradi svoje resnične drugačnosti gotovo predstavljajo izziv. Ob tem, da vstopimo v odnos z drugačnim človekom, lahko posebej razumemo, kako pomembno je biti v odnosih z drugačnimi in kako lahko ob tem rasteš, saj se jim moraš prilagoditi tudi sam. Osebe z motnjami imajo poseben dar sprejemanja drugega. Kljub svoji drugačnosti se ne zapirajo vase in se ne skrivajo pred drugimi, pač pa ostajajo odprte, vesele in v iskanju prijateljstva.

Storimo lahko še več

V Sloveniji je sistem socialne oskrbe za ljudi s posebnimi potrebami vedno boljši in vedno več je možnosti, kako so lahko vključeni v različne dejavnosti. Tako kot drugod v razvitem svetu pa žal še vedno nimajo prav veliko možnosti, da bi vstopali v smiselne, vzajemne, enakovredne medsebojne odnose. Te ljudi nehote odrivamo iz družbe oz. iz svoje bližine.

Vendar je vse, kar si želijo, prav odnos, prijateljstvo, preprosto srečanje. Po besedah Klemena, vodje Skupnosti, sicer za osnovne potrebe in dejavnosti teh oseb namenjamo vedno več denarja, kar je samo po sebi dobro, žal pa se največkrat ne znamo ustaviti in biti preprosto z njimi. Še več – samo poglejmo, kaj vse počneta zdravstvo in znanost v prizadevanjih, da bi odkrili kromosomske nepravilnosti pri razvoju otroka v maternici.

Težnje, da se takšni otroci sploh ne bi več rojevali, so vedno večje, in zakonce, družine, se spodbuja, naj splavijo otroka, za katerega obstaja možnost, da bo drugačen. »Zavedamo se, da vsi najprej vidijo samo križ in težave, ki jih takšen otrok lahko prinese, vendar bi želel glasno povedati, da gre za čudovite ljudi, čudovite osebe in ob zavračanju teh oseb v našem svetu zamujamo veliko priložnosti, da ob njih tudi sami postajamo boljši ljudje,« je najino srečanje sklenil Klemen.

 Po neki mednarodni raziskavi več kot četrtina oseb z motnjo v duševnem razvoju na svetu nima niti enega človeka oziroma prijatelja, s katerim bi se lahko družila, prijateljevala.

 ERJAVEC, Matej. (Na obisku) Ognjišče, 2013, leto 49, št. 3, str. 34-36.

V času poletnih počitnic, ko še iščemo kraje, kamor bi zavili za kakšen enodnevni izlet, je prav, da predstavimo Blejski otok, ki ga obišče bistveno več tujih kot pa slovenskih obiskovalcev. Pri tem ne gre zgolj za turistični ogled, saj se na otok lahko odpravimo tudi na romanje in obiščemo cerkev Matere Božje na jezeru. V avgustu, ko obhajamo veliki šmaren, je priložnost več kot na mestu.

Vsako leto se znajdemo pred izbiro, kam se odpraviti na letni dopust in kje preživeti kakšen oddih, sprašujemo pa se tudi, kam poromati. Za kratek test sem poskusil v sorodstvu in med prijatelji preveriti, kakšen se jim zdi nasvet, naj obiščejo Blejski otok. V skladu s pričakovanji sta se pokazala dva vzorca – večina jih še ni bila na otoku (razen nekaterih, ki so pred dobrima dvema ali tremi desetletji tja odšli v okviru šolske ekskurzije), poleg tega pa se je vsem zdelo, da o Bledu in Blejskem otoku vedo že vse. Po mojem pripovedovanju so ugotovili, da o tej turistični in tudi kulturno-sakralni točki vseeno ne vedo marsičesa. Se tudi vi najdete v teh dveh mislih?

Poletni čas je poln vzpodbud, kako naj si oddahnemo in predvsem damo možgane na pašo. V tokratni številki kljub temu nekaj prostora namenjamo možganom in možganski telovadbi. Možgani v resnici ne rabijo počitka, saj najbolje delujejo in se razvijajo v nenehnem pogonu. Zato tokrat predstavljam nekaj utrinkov s posebne razstave o možganih, ki je na ogled do 24. Avgusta na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Razstava je svojo pot začela leta 2011 v New Yorku, pripravljena pa je bila pod vodstvom Ameriškega naravoslovnega muzeja v sodelovanju in partnerstvu z izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami s Kitajske, iz Španije in Italije. V Evropi je bila do sedaj na ogled v Granadi in Milanu ter se po končanem gostovanju v Ljubljani vrača nazaj v ZDA.

Razstava se razteza na več kot 1300 kvadratnih metrih in obiskovalce vabi, da na poljudnoznanstven in zabaven način spoznamo ta veličasten organ v našem telesu.

Velikokrat gremo v tuji svet in občudujemo umetnine, lepih preprostih stvari, ki jih imamo vsak dan pred očmi, pa ne opazimo. Med te spadajo tudi naše domače rože, zelenje in drevje. Pomislite na prve zvončke, ki pokukajo iz tal spomladi, na travnik v cvetju, gozd ... Na prostoru tako majhne dežele, kot je naša (samo 20.273 km2), se zvrsti do 3500 rastlinskih vrt. Več, kot jih ima prostorna Poljska, prav malo manj kot velika Nemčija, trikrat več kot Anglija ali Belgija. Prav je, da bogastvo, ki nam ga je dala narava spoštujemo in zanj skrbimo. Nekaj tega bogastva je zbranega v Botaničnem vrtu v Ljubljani.

Botanika je veda o rastlinah, botanični vrt je kraj, kjer so zbrane rastline; ne samo tiste, ki rastejo na naših tleh tudi iz različnih koncev sveta. Malokdo ve, da so bili botanični vrtovi sprva namenjeni predvsem študentom medicine, da so se učili prepoznavati rastline, ki so jih uporabljali za zdravljenje. Ljubljanski botanični vrt je zasadil Franc Hladnik teolog, ki je bil prvi profesor botanike na takratnem Liceju. Pravzaprav je v vrt presadil iz Licejskega vrta (danes je tam Vodnikov trg, stavbe z vrtom ni več) na novo zemljišče ob Karlovški cesti ob Gruberjevemu kanalu. To se je zgodilo leta 1810, v času Ilirskih provinc, ko so Francozi naše visoke šole povzdignili na univerzitetno raven, ki so v svoji sestavi morale imeti tudi botanični vrt. Vrt je v zgodovini odigral pomembno izobraževalno in raziskovalno vlogo, pa tudi narodnostno in kulturno, saj je v tistem času veljal za Vrt domovinske flore in so tam zbirali in proučevali domače rastline. V ljubljanskem botaničnem vrtu so zbirali rastline tedanje dežele Kranjske. Letos mineva dvesto let od kar je bil napisan prvi seznam rastlin v botaničnem vrtu v Ljubljani, in ga še danes hranijo v arhivu Republike Slovenije.

Ta seznam je že takrat obsegal 766 rastlinskih vrst, ki so rasle v vrtu. Število je bilo za tisti čas že izredno veliko. Ljubljanski vrt spada med srednje stare vrtove v Evropi; v tistem času je bilo zasajenih precej vrtov po evropskih mestih, vendar ta v Ljubljani deluje neprekinjeno na istem prostoru in to mu med poznavalci zelo dviga ceno. V letu 2007 je bil tako predstavljen v knjigi, ki je izšla v Londonu med le 178 svetovno pomembnimi zgodovinskimi botaničnimi vrtovi od preko 2800 vrtov po celem svetu. Leta 2008 je bil Botanični vrt v Ljubljani razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Deluje pod okriljem Oddelka za biologijo, Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Vsak vrt je prostorsko omejen vendar nudi celovit pogled na rastlinstvo. V ljubljanskem botaničnem vrtu raste med 4500 in 5000 različnih rastlinskih vrst, kar ga v tem pogledu uvršča med bogatejše tovrstne vrtove, čeprav se razprostira na samo dveh hektarjih površine. To so posebnosti starih Botaničnih vrtov, velikosti do osem hektarjev. Vrtove so običajno zasajali na obrobju mest, kjer je bilo zemljišče cenejše, sčasoma pa jih je mesto nekako 'vsrkalo' vase in se zato kasneje niso mogli več širiti.

Delo v vrtu nikoli ne počiva v nobenem letnem času. Tudi za obiskovalce ni prekinitve sezone, saj si lahko vedno (zlasti pozimi je to zanimivo) ogledajo precej velik tropski rastlinjak z mnogimi eksotičnimi rastlinami. Prava zelena in topla oaza sredi zime. V zimskem času sicer predvsem čistijo semena. Med letom namreč tako v samem vrtu kot v naravi zbirajo semena rastlin. Potem jih očistijo in popišejo ter naredijo seznam, ki natisnjen izhaja že vse od leta 1889. Seznam je uradna publikacija, ki služi za izmenjavo z drugimi vrtovi. Na začetku so ga pošiljali tridesetim vrtovom, sedaj ga pošiljajo več kot tristotim; povezani pa so z nad 2800 botaničnimi vrtovi po vsem svetu.

Vrtovi si izmenjujejo sezname na njih osnovi pa potem semena in rastline. To je izmenjava, ki služi za raziskovalne in izobraževalne namene. Ta navada izhaja iz časov, ko so si botaniki po prijateljski oziroma znanstveni 'liniji' izmenjevali semena, danes pa poteka to po uradnih seznamih in publikacijah. Ukvarjajo se npr. z raziskavami zvončkov, ciklam, žafranov in z njihovo raznolikostjo, oziroma raznolikostjo slovenske flore na sploh, ki so jo že uspešno predstavili v svetu in predvsem z zvončki in ciklamami dosegli izredno zanimanje in to v Angliji, kjer je hortikultura na višku. Te naše velike raznolikosti se velikokrat veliko bolj zavedajo tujci kot mi sami, zato se v vrtu posebej trudijo skrbeti za domovinsko floro.

Namen botaničnih vrtov ni, gojenje in prodaja rastlin, to delajo vrtnarije. Njihov namen je vzgoja, izobraževanje in proučevanje, varstvo narave in ozaveščanje ljudi. Na voljo je tudi nekaj rastlin, tako domačih kot tropskih, ki se jih lahko kupi. Rastlin, ki jih dobijo z izmenjavami, ne smejo prodajati, saj jih k temu zavezujejo konvencije, in te rastline imajo izključno za izobraževalne namene. Čeprav so obiskovalci včasih razočarani, se tega strogo držijo.

Zunanjih del je seveda največ spomladi, vendar pa je vrt vedno nikoli dokončano delo, in je treba neprestano skrbeti zanj. Začeti je treba vsako pomlad znova, zasaditi enoletne ali dvoletne rastline. Vsako leto posejejo približno tristo različnih enoletnic. V vrtu so zaposleni štirje vrtnarji in vodja vrta, začasno pa pomaga še nekaj ljudi. V tujini imajo taki vrtovi s toliko dejavnosti okrog petindvajset ljudi. Posebnost ljubljanskega vrta je, da nudi precej vodenih ogledov, marsikateri vrtovi po Evropi tega nimajo. Lani so zabeležili 15.000 obiskovalcev, 8.500 vodenih ogledov, drugo pa so ljudje, ki se udeležujejo raznih prireditev in delavnic, ki jih pripravljajo. Ogled vrta je prost, le za tropski rastlinjak je vstopnina. Vseh obiskovalcev, ki vrt obiščejo letno pa je gotovo preko 50.000. V lepih, sončnih dneh je ljudi, ki si pridejo ogledat vrt, res veliko.

V Botanični vrtu v Ljubljani lahko vidite rastlino, ki je ne boste našli nikjer drugje. To je Flajšmanov rebrinec (Plastinaca sativa var. fleischmannii). Nekoč je rastel na grajskem hribu v Ljubljani, ko je bil manj zaraščen kot je sedaj. Navadni rebrinec je kar pogost, pri tej rastlini gre za dedno spremembo in vidite jo lahko samo v Botaničnem vrtu ter po novem na ljubljanskem gradu, kamor so jo presadili, in bo letos cvetela ob grajski trti, 'hčerki' najstarejše trte iz Maribora.

(na obisku 05_2012)

Gotovo je kdo najprej pomislil, da bo govora o zgodovini dvorca, plemičih, sobanah, notranji opremi itd., vendar se je zmotil. Govorili bomo namreč o kozmetiki, kremah, mazilih, oljih in vsem, kar je povezano s kozmetično linijo Dvorec Trebnik, ki nastaja v istoimenskem dvorcu. Glede na okrepljeno zavest ljudi, da želijo čim bolj naravne proizvode na vseh ravneh, sem se odpravil pogledat, kako nastaja njihova naravna kozmetika.