PLEČNIKOVA VRNITEV V LJUBLJANO
Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v Ljubljano (čeprav so ga Čehi s ponujeno profesuro na praški likovni akademiji želeli premamiti, da ostane), se je za to mesto začela nova doba.
Začetki so bili težki, saj umetnik doma še ni bil tako cenjen kot v tujini. Umetnostni zgodovinar in Plečnikov postulator dr. Damjan Prelovšek zapiše, da je želel Plečnik »rojstno mesto iz nekdanjega sedeža ene od avstroogrskih provinc povzdigniti v pravo prestolnico vsega slovenskega naroda« (Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče).
Po letu 1930 je sledil čas velikih gradenj, med katerimi so tudi izjemna sakralna dela.

Pa čas vojne in povojne preizkušnje, ko ni bilo zaželeno biti kristjan. Tudi ta je Plečniku in njegovim delom prinesel preizkušnje.
Ljudje so mojstra Plečnika doživljali kot ponižnega, kar pa se ne izključuje z veličino njegovega poslanstva. V besedah, ki jih je zapisal v svojih pismih, razberemo, da se je zavedal, kako pomembno poslanstvo mu je zaupano. Da je lahko svoj dar v izobilju delil med druge, je živel v odpovedi in samopremagovanju. Cenil je post in mu pripisoval veliko moč.

VRT VSEH SVETIH: ŽALE (1)
Že ime govori o Plečnikovem hrepenenju po nebesih – končnem cilju, h kateremu vodijo njegova dela. Obiskovalca prevzame že vhodni slavolok, nato molilnica (posvečena vsem svetnikom) in kapele, združene v ograjen park. Plečnik se je tu zgledoval po antiki, a »predkrščanske arhitekture ni pojmoval v smislu poganstva, temveč je zanj odražala prvinskost stavbne umetnosti nasploh« (D. Prelovšek).
Žale so prostor, kjer je vsak enako dragocen in pomemben. Plečnik je želel dostojen pokop za vsakega človeka, ne glede na položaj. Čeprav je pogrebni urad zahteval ločevanje različnih razredov pokopov, so bili zanj pred Bogom vsi enaki, vse kapele je zasnoval enakovredno.
Arhitekt je želel slovo narediti karseda osebno. Svojo zamisel je ubesedil: »Uredimo vrt slovesa z rajnkimi, v njem v zelenju postavimo kapelice, ki naj bodo individualne mrtvašnice. Imenujmo jih po farnih patronih, tako bo vsak našel zadnjo postajo v kapelici lastne fare.«
Tako so nastale: kapela sv. Petra, dvojna kapela sv. Jakoba in sv. Marije, kapela sv. Janeza, kapela sv. Nikolaja, kapela sv. Krištofa, kapela sv. Frančiška, dvojna kapela sv. Jožefa in sv. Antona, dvojna kapela sv. Jurija ter sv. Cirila in Metoda. Poleg teh je zgradil tudi kapeli sv. Andreja, sv. Ahaca ter kapelico Adama in Eve.
Kapele je obdal z zelenjem, v arhitekturo pa namenoma ni vpletal črne barve. Z zasnovo je želel misli svojcev preusmeriti od bolečine k lepoti, torej k nebesom. Zato zelenje, okrasje, balustri … Vhod v nek drug, pomirjujoč svet prikažejo tudi propileji na vhodu, nad vhodni slavolok pa je umestil Kristusa in Marijo, ki umrle sprejemata v svoj objem.
Molilnica (osrednja zgradba pokopališča) v arhitektovi zamisli ni namenjena pogrebnim slovesnostim, ampak izključno molitvi. Za Plečnika je bila »molitev velika stvar, največja in edina velika«.
Poleg naštetega je na Žalah tudi stavba z mizarskimi delavnicami.

SV. JOŽEF, POLJANE (2)
Plečnik je po naročilu jezuita Franca Tomca dozidal dom duhovnih vaj kot prizidek jezuitskemu samostanu pri sv. Jožefu. To so bil prvi Plečnikovi začetki v Ljubljani; s skromnimi sredstvi je mojster uspel zgraditi trinadstropno stavbo s plitvo dvokapnico in zaključiti fasado. Stik obeh stavb je zaznamovan s stebrom v ograjni niši.
Maja 1941 je Plečnik urejal prezbiterij z veličastnim glavnim oltarjem za cerkev sv. Jožefa. Oltarni kip sv. Jožefa (tudi mojstrovega krstnega zavetnika) je izdelal Božo Pengov. A so po drugi svetovni vojni cerkev (in obe jezuitski hiši) nacionalizirali, pred Plečnikov oltar postavili zid, v cerkvi pa je bil filmski studio. Plečnikova fasada doma duhovnosti je bila poškodovana, ko so zgradili dvigalo, ki ga je potrebovala otroška klinika (takrat v prostorih doma). Zazidan prezbiterij se je ohranil v celoti, Plečnikova valjasta prižnica pa je izginila. Svetišče pri sv. Jožefu je bilo po letu 1996 (ob obisku papeža Janeza Pavla II.) prenovljeno, vse stavbe pa predane svojemu prvotnemu namenu. V domu duhovnih vaj je sedaj Ignacijev dom duhovnosti. Že iz spoštovanja do te zgodbe je treba kdaj k sv. Jožefu, k maši tja, kjer se Plečniku tako ljuba evharistija obhaja na »njegovem« oltarju.

SV. FRANČIŠEK ASIŠKI, ŠIŠKA (3)
V Šiški nas pozdravi značilen cerkveni zvonik, Plečnikova domišljena cerkev z oltarjem skoraj na sredini – da bi bila evharistična daritev blizu vsem vernikom, da bi vsak lahko slišal glas duhovnika.

Dvoranski prostor, ki ga obdaja hodnik za procesije, ločujejo mogočni stebri, ki jih navdihuje antika. (Procesije je imel Plečnik neizmerno rad še iz otroštva, včasih jih je hodil gledat tudi po večkrat.) Strop je nizek zaradi akustike, in da je bilo v cerkvi tudi pozimi karseda toplo. Antične oblike zaznamujejo tudi zunanjost. Bogato oblikovan je le vhodni del.
Gradnja je potekala med letoma 1925 in 1927, zvonik pa je bil zgrajen leta 1931. Plečnik je vse življenje oblikoval podobo šišenske cerkve z dograjevanjem in oblikovanjem notranje opreme: glavni oltar, stranska oltarja sv. Elizabete in sv. Antona Padovanskega, kapela Žalostne Matere Božje, nov tlak, spovednice, lestenci … Leta 1937 so bile nameščene klopi, 1949 je izdelal načrt za opremo zakristije, pri koncu življenja pa še krstilnico.
Krstilnico je Plečnik postavil v zadnji del cerkve, k vhodu. Da krst vodi k evharistiji, je pokazal tudi z ornamenti vinske trte na stropu in na omarici za sveta olja. »Cerkev sv. Frančiška je eden ključnih spomenikov Plečnikove sakralne umetnosti,« zaključi Prelovšek.
Opremljanje se je nadaljevalo še po arhitektovi smrti (prižnica in obhajilna miza). Sodelovali so Plečnikovi učenci.

SV. MIHAEL, BARJE (4)
Cerkev je sad dolgoletnega prijateljevanja z duhovnikom Franom Saleškim Finžgarjem. Prvi načrti so bili narejeni že kmalu po Plečnikovi vrnitvi v Ljubljano, a je bilo denarja premalo, tudi zaradi povodnji na Barju niso gradili. Šele po 12 letih so na pobudo Plečnikovega nečaka, trnovskega kaplana Karla Matkoviča, spet začeli. Plečnik je cerkev narisal znova. Zaradi finančne stiske je iskal poceni rešitve, a se monumentalnosti in izvirnosti nikoli ni odrekel. Kljub omejitvam je želel doseči svoj ideal lepote. Za Boga. Moral je rešiti številne izzive gradnje na barjanski zemlji (za temelje je uporabil skoraj 350 do 8 metrov dolgih pilotov in stare tehnike kamna in negašenega apna.) Za gradnjo je uporabil bližnji podpeški kamen, a se kljub temu ni odpovedal bogastvu barv. Slikovito vhodno stopnišče in zvonik z linami (tako je lažji in ga barjanska zemlja lažje nosi) navdušita vsakogar. Cerkev je sad mojstrovega obvladanja različnih tehnik, iznajdljivosti in osebne ponižnosti: veliko lesa, stebri iz betonskih cevi (prvotno namenjenih kanalizaciji), kamen, ki so ga po Ljubljanici s čolni vozili iz Podpeči.
Notranja oprema je izjemno sporočilna: iz srede oltarja Križani izteza desnico proti ljudstvu, nad glavnim oltarjem visi tehtnica z mečem, na kamnit steber je pritrjen ščit sv. Mihaela. Klopi imajo iz jagod rožnega venca sestavljene stebričke, posebni so lestenci iz turških kavnih mlinčkov, volovskega roga ... Z izbranimi predmeti in motivi je Plečnik želel nagovoriti preproste ljudi na obrobju Ljubljane, a danes navdušuje vse od malih občudovalcev do največjih umetnikov lepega.
Plečnik je dejal, da je zaradi igre svetlobe v cerkvi mogoča izjemna duhovna zbranost, »ki je primerljiva samo še z zbranostjo v uršulinski cerkvi«.

URŠULINSKA CERKEV, KONGRESNI TRG (5)
Plečnik je ob urejanju Kongresnega trga uršulinsko cerkev še bolj vključil v mesto, os trga, ki povezuje uršulinsko cerkev s palačo Slovenske filharmonije, je poudaril z nizom vitkih visokih stebrov. S Plečnikovo ureditvijo je uršulinska cerkev postala osrednja stavba trga.
Prenovil je fasado, naredil stopnišče z balustradami pred vhodom v cerkev (1930 in 1931), dodal stebra v prezbiteriju cerkve in uredil dve kapelici, ki »stojita v slopih med stranskima oltarjema. Če si ogledujemo cerkev z glavne ladje, sta nekoliko skriti. V levi stranski ladji je kapelica Žalostne Matere Božje. V njej je bila gotska Pietà iz 16. stol. /…/ Pietà danes stoji na levi strani prezbiterija pri vhodu v zakristijo, v kapelico pa so postavili spominski oltarček Brezjanske Matere Božje, ki so ga v cerkev postavili po Plečnikovem načrtu leta 1954, ob stoletnici razglasitve dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Podobo Brezjanske Matere Božje je naslikala uršulinka m. Pija Garantini. V desni kapelici je kip Lurške Matere Božje v nadnaravni velikosti,« navajajo uršulinke v svoji spletni predstavitvi cerkve.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JANEZA KRSTNIKA, TRNOVO (6)
Sprehodimo se po Plečnikovih ljubljanskih mostovih, od tromostovja pa čez čevljarski most in naprej vse do trnovskega mostu, ki je bil zgrajen med letoma 1929 in 1932 in je osrednja točka Plečnikove preureditve obrežij Gradaščice. Ko je Plečnik snoval most, je želel, da so pogledi usmerjeni v trnovsko cerkev, ob kateri stoji. Most si je zamislil kot podaljšek trga pred cerkvijo. Piramide, ki ga krasijo, so enake oblike kot zvonika cerkve. Ima masivno ograjo in na sredini kamnit kip sv. Janeza Krstnika (N. Pirnat), zavetnika trnovske cerkve.
Pred cerkvijo je Plečnik uredil manjši park, ki je preurejen v spominski park slovenskih impresionistov.Uredil je fasado, tlakoval prostor pred cerkvijo (in nanj postavil dve stari svetilki), v cerkvi pa so njegova dela: urejen prezbiterij in preddverje z lestencema (eden od njiju ima podobo božje ladje in je prenešen iz cerkve sv. Jožefa), Finžgarjevo večno luč (ki je sprva visela), nosilec za procesije s kipcem Janeza Krstnika, Finžgarjev ciborij …
Župnija Trnovo je izdala zloženko o cerkvi in njeni opremi, s poudarkom na Plečnikovih delih: https://zupnija.trnovo.info/sakralna-umetnost-cerkve-sv-janeza-krstnika-1-in-2-del/
Plečnik je tri desetletja prijateljeval s sosedom, trnovskim župnikom Franom Saleškim Finžgarjem. Arhitekt ni imel veliko resničnih prijateljstev, a »trnovska soseda umetnika« je vezala močna prijateljska vez. O njej pričajo številne ohranjene fotografije. »Blizu njegove smrti sem ga šel obiskat … Ko sem mu stisnil roko, me je prijatelj živo pogledal … Bil je svetla luč, ki ji je ginilo življenje in je mirno čakala, kdaj ugasne. Vedel sem, da se poslavljam od umirajočega velikega umetnika, ki ga Slovenija ne bo zlepa podobnega učakala.« (F. S. Finžgar)

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. CIRILA IN METODA, BEŽIGRAD (7)
Kjer je danes Bežigrad, je bil že v emonskih časih zadnji konec mestnega pokopališča. Leta 1779 je tam ob cerkvici sv. Krištofa nastalo osrednje ljubljansko pokopališče. Na začetku 20. stoletja so ga zaprli, saj se je Ljubljana začela širiti proti severu. Plečnik je pripravil urbanistični načrt za Bežigrad, po katerem naj bi osrednja os tekla od sv. Krištofa do današnjih Žal. Načrti so žal ostali na papirju.
Zaradi vse večjega števila prebivalcev so pri sv. Krištofu začeli z rednimi nedeljskimi mašami. P. Kazimir Zakrajšek je prosil Plečnika, da je napravil načrt za novo cerkev sv. Cirila in Metoda, ki jo je leta 1934 postavil ob sv. Krištofa. Med obema cerkvama je nastal prostor klinaste oblike, ki si ga je Plečnik zamislil kot kapelo Žalostne Matere Božje. Ljudje vedo povedati, da je bilo tu posebno intimno molitveno vzdušje. Plečnik je bil genij oblikovanja prehodov, kar je pokazal tudi za Bežigradom. Baročna cerkev je namreč imela tlak nižje kot nova, tako se je po treh stopnicah prehajalo iz ene ladje v drugo.
Oblast je obe cerkvi podrla leta 1958 zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča. Frančiškani so se kot po čudežu v tistih časih uspeli dogovoriti, da so Plečnikovo cerkev preselili na sedanjo lokacijo (kar gre gotovo pripisati prav dejstvu, da je Plečnikovo delo) na Vodovodni cesti.
Pokopališko zgodbo je Plečnik vključil tudi v notranjo opremo cerkve: na marmornih ploščah v prezbiteriju so vklesana imena rajnih s starega pokopališča, pa tudi nekaterih takratnih dobrotnikov, ki so gradnjo finančno podprli. V fasado je dal vzidati opuščene nagrobnike, ki pa jih med ponovno gradnjo niso vključili v fasado, ampak v tlakovce pred cerkvenim vhodom.
Zadnji Plečnikov poseg v cerkev je bila postavitev nastava glavnega oltarja s Križanim iz med vojno porušene frančiškanske cerkve v Brežicah. Pod Križanim pa sta podobi zavetnikov: sv. Metoda je naslikal domačin Leon Koporc, sv. Cirila pa Izidor Mole. V celotno kompozicijo je Plečnik zajel teologijo sv. Cirila iskanja »pradedne časti« – milosti, ki jo je Adam izgubil v raju, mi pa smo jo dobili nazaj v novem Adamu pod križem, s katerim nam je bilo podarjeno odrešenje.
Dokumentarni film z naslovom Plečnikov skriti biser (Feguš Film), ki pripoveduje zgodbo o Plečnikovi cerkvi sv. Cirila in Metoda, si lahko ogledate tule: https://www.fegusfilm.com/plecnikov-skriti-biser

NAVJE (8)
Ostanek pokopališča in hkrati zasnove velikega načrta »Plečnikovega Bežigrada« je Navje, spominski park velikim slovenskim kulturnikom, ki je umeščen ob vzhodni rob starega pokopališča pri sv. Krištofu.

SV. FLORJAN, STARA LJUBLJANA (9)
Arhitekt je preuredil podružnično cerkev sv. Florjana, ki je zaradi Marijine milostne podobe, pred katero so se dogajali čudeži, postala priljubljena božja pot. Uredil je stopnišče, stranski vhod spremenil v glavnega, nad njim je podoba Šent­florjanske Žalostne Matere Božje. Kamnit glavni vhod je uporabil za nišo Robbovega kipa sv. Janeza Nepomuka (ki je bil sprva v kapelici ob mostu čez Savo). Uredil je tudi bližnjo pot, ki vodi na Ljubljanski grad.

PODRUŽNIČNA CERKEV, SV.JERNEJ, SPODNJA ŠIŠKA (10)
Stara cerkev, kot cerkvi sv. Jerneja v Spodnji Šiški pravijo domačini, je ena najstarejših cerkva v Ljubljani (prva omemba 1370). Cerkev je bila po letu 1936 sanirana: po Plečnikovih načrtih so uredili vsa pročelja, dodali odprt hodnik, stopnišče s svetilnikom in zasadili drevje.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. VIDA, ŠENTVID (11)
Ker v cerkvi ni bilo primernega prostora za krstilnico, je arhitekt umestil krstni kamen ob stranski oltar. »Staro oltarno mizo je opremil z visokim nastavkom z dvema vitkima stebroma in arhitravom ter se tako približal klasicističnemu slogu cerkve. Kljub temu pa je suhoparnost obstoječe arhitekture omilil s čisto neakademskimi brstnimi kapiteli in bazami ter menjavo svetlega in temnega kamna,« zapiše Prelovšek.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. SIMONA IN JUDA TADEJA, ČRNUČE (12)
Leta 1953 je Plečnik pripravil načrte za leseno oblogo v cerkvi in več različic za glavni oltar. Izvedli so vratca na tabernaklju, misijonski križ, velikonočni svečnik, prenosni kip sv. Srca Jezusovega na monumentalnem podstavku, lestenec s kipom Ecce homo, opremo veroučne sobe nad zakristijo, križ na pokopališču ter nekaj nagrobnikov duhovnikov. Kot obredni sedeži pa se v cerkvi sedaj uporabljajo Plečnikovi stoli iz Vzajemne zavarovalnice.
Ključno Plečnikovo delo v cerkvi je krstilnica, na njenem vhodu je mogočen portal, notranji prostor je obložen s keramičnimi ploščicami s podobo orla in križem v medaljonu, vrata v krstilnico so iz kovane mreže. V krstilnik so vklesani križci. Pokriva ga masiven medeninast pokrov. Prostor polnijo še številne druge oblike, tudi lestenec nad krstilnikom: zlat pleteninast venec, Plečniku ljub motiv. Krstilnice si trenutno žal ni mogoče ogledati.

STOLNICA (13)
Plečnik je osnoval in stolnici podaril škofov prestol (na levi strani oltarja, 1952). Leta 1956, ob koncu življenja, pa je prenovil križevo kapelo v ljubljanski stolnici. Na novo je projektiral stopnice na prižnico in križev oltar s krstilnikom. Ob krstnem oltarju je uporabil visoka kamnita svečnika. Krstilnica je bila zaključena po arhitektovi smrti.

DRUGA PLEČNIKOVA SKRALNA DELA V LJUBLJANI

• Župnijska cerkev sv. Antona na Viču: (14) Plečnikova je ograja na koru (načrtoval jo je leta 1956, izvedena pa je bila po njegovi smrti) ter v prezbiterju lesena okna s kovanim okrasjem na oratorijih.
  Dopolnil je stopnišče pred cerkvijo Sv. Trojice (1930).
• Uredil je vaško jedro Polja: trg pred cerkvijo Device Marije Vnebovzete (načrti iz leta 1935).
• Plečnikov je tudi vhodni porton na pokopališče na Viču, oblikovan kot propileje z vitkimi stebri, ter grobnica družine Prijatelj (kot stebrna lopa).
• Kapelica Matere Božje (Cesta na Vrhovce) je bila posvečena leta 1938. Je zaprtega tipa, z zidanim podstavkom in dvignjenim delom s streho dvokapnico. Zgrajena je bila na pobudo družine Dovjak. Marijin kip je delo kiparja A. Kogovška.
• Po arhitektovem načrtu je bil na Marijin steber, ki stoji na Levstikovem trgu (ob šentjakobski cerkvi), leta 1938 ponovno postavljen baročni Marijin kip iz brona (1681, J. V. Valvasor in Wolf Weissenkirchner ml.). (16)
• Plečnik je po smrti dr. Antona Korošca naredil načrt za grobno ploščo na Navju in za križ, ki naj bi bil obešen v arkadah. Viseči križ je bogato dekoriran. Zaradi političnih razmer je bil Koroščev križ umaknjen v cerkev Marijinega oznanjenja (LJ). (15)
  Prenovil je kamniti Hrenov križ. Ob preureditvi Ambroževega trga (1940) ga je postavil na steber s stopničastim podstavkom, obdal s štirimi konfini in obsadil z osmimi kostanji.
  Uršulinska gimnazija je danes poimenovana Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana. Osnovna stavba je postavljena po njegovih načrtih (1941).
  Plečnikov je tudi obok v pritličju škofijskega dvorca in spominska plošča Napoleonu.
  Eno velikih Plečnikovih nedokončanih del je Baragovo semenišče (del načrtov za Bežigrad). Stavba zaradi vojne in povojnih razmer nikoli ni služila svojemu namenu. (17)

M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.

Poletni prilogi Ognjišča 2022 smo posvetili Jožetu Plečniku in njegovim sakralnim delom. V prvi smo arhitektu sledili po Sloveniji, druga je bila posvečena sakralni dediščini v njegovi dragi Ljubljani. Upamo, da med velikimi in malimi biseri najdete namig za izlet, morda greste k maši v kakšno Plečnikovo cerkev ali pa raziščete sledi velikega arhitekta v krajih, ki so vam blizu.

VELIKAN IN NJEGOVA VERA
Pri Plečnikovih delih je nesmiselno ločevati arhitekturno od duhovnega. Zanj to nista bila dva svetova, ampak ena celota. Bil je ponižen vernik, ki pa se je zavedal veličine svojega talenta. Ko je snoval cerkve in cerkveno opremo, je bil v mislih s svojo mamo, preprosto ženo, ki je svoje hrepenenje po lepem nahranila v cerkvi. Vsako jutro pred delom je šla k maši in malega Jožeta peljala s seboj. Ta njena predanost Bogu in hrepenenje po lepem sta mojstrovo delo prežemala vse dni. Cerkev je bila njegovi mami salon, kjer se je naužila lepote, še več, prostor, kjer jo je lepota vodila k Bogu, in to je Plečnik želel vsakemu človeku. Cerkve je želel približati preprostim ljudem – lepota je tudi zanje! Hotel je, da se vsak počuti enak in vreden. Zato se je potrudil razumeti ljudi in običaje krajev, kjer je gradil in ustvarjal. Trdil je, da za Boga ni nič dovolj dobro. S predano pobožnostjo in zvestobo Bogu je prepojena vsa njegova umetnost.

V Plečnikovem letu si vzemimo čas, da nas svetniški kandidat navduši in nagovori tudi duhovno: Če načrtujete dopust v Posočje, zavijte še na Šentviško planoto, če greste kolesarit po Prekmurju, obiščite cerkev v Bogojini. Kamnik ima izdelano turistično ponudbo, katere del je posvečen tudi Plečniku.

LJUBLJANSKA ŠKOFIJA

1 KRVAVEC, PASTIRSKA KAPELA MARIJE SNEŽNE
Ko je Plečnik snoval manjše sakralne stavbe, so v njegovih delih našle prostor arhitekturne misli, ki jih na velikih stavbah ni mogel izraziti. Navdih za pastirsko kapelico na Krvavcu je našel v francoski srednjeveški arhitekturi. Narejena je iz grobo klesanega kamna, nosilna zidova sta podaljšana naprej v vhodne lope, na sredi je še kamnit opornik za zvon, ki skupaj s podaljšanima nosilnima zidovoma kaže »trojnost«, ki jo je Plečnik rad uporabljal – tako je v velikih in malih delih izkazoval čast Sveti Trojici.
V cerkvi sv. Ambroža pod Krvavcem je po Plečnikovi zamisli urejen lesen kasetni strop. Plečnik se ni nikoli branil tudi malenkostnih del v odročnih krajih.

2 CERKLJE NA GORENJSKEM
Vhodne lope župnijske cerkve Marijinega Vnebovzetja v Cerkljah na Gorenjskem so izdelane tako prepričljivo, da povprečen ljubitelj arhitekture in sakralnega ne opazi, da niso nastale že v 18. stoletju, ko je bila cerkev zgrajena, ampak so delo mojstra Plečnika. Njegov je tudi križ na tabernaklju.
Plečnik je leta 1938 v Cerkljah zasnoval tudi pokopališče. Vežico si je zamislil v svetlih belo-oranžnih barvah; tako kot na vseh drugih pokopališčih je tudi tu želel sporočiti, da smrti sledi novo življenje v svetlobi in veselju.

3 ŠKOFJA LOKA
Plečnik je povezoval preproste ljudi, jih vključeval v svoje delo. Povezoval je posvetno in sakralno, v arhitekturi pa je bil mojster povezovanja dela naših prednikov s sodobnimi koncepti. Tako je v cerkvi sv. Jakoba v Škofiji Loki gotsko zasnovo cerkve prepletel s svojim sodobnim arhitekturnim slogom in dodal pridih antičnega, zgodnjekrščanskega. Cerkev je tako vsa njegova: spovednica, krstilnica, križev pot, serija luči, med katerimi so oblike keliha, papeške tiare, pa tudi motivi iz narave. Pečat dodajo srednjeveški koronski lestenci.

Poseben odstavek gre nameniti škofjeloški krstilnici, ki simbolično povezuje rojstvo človeka in rojstvo za večnost. Plečnik je izdelal ciborijski oltar in mu dodal motiv Božjega groba. Škofjeloško krstilnico uokviri kamnito stebrišče iz rdečega hotaveljskega kamna, arhitekt je povezal gotsko in antično.

4 KRANJ
Z ureditvijo okolice cerkve Matere Božje Rožnovenske je Plečnik Kranju podaril mogočen mestni vhod na vrhu Mohorjevega klanca. Kamnito stopnišče, vodnjak in slikovite arkade usmerijo pogled k cerkvi. Če iščete dobro točko za fotografiranje, jo boste tu gotovo našli.

5 BREZJE
Plečnikovi načrti za obliko trga in parka pred brezjansko baziliko so nastajali v poznih tridesetih letih.

6 BREZNICA
V župnijski cerkvi Žalostne Matere Božje v Breznici je Plečnikova krstilnica. Na sredi prostora stoji star krstni kamen (ki je bil pred tem v ljubljanski stolnici), zanj je mojster oblikoval pokrov. Ob kamnu stojita medeninasta svetilnika, medeninasta je tudi stropna svetilka. Na desni strani stoji križ, najverjetneje delo Plečnikovega učenca Antona Bitenca. V kotih krstilnice štirje stoli z naslonjali posnemajo kamnite portale.

7 DOMŽALE
V Domžalah v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete je Plečnik s svojim učencem Antonom Bitencem na prošnjo župnika Matije Tomca obnovil in povečal kor. Zamislil si ga je monumentalno (v enem kosu), podaljšal ga je do oken. Tudi tu je Plečnik delo dal domačima mojstroma: Maksu Kovaču in Marjanu Smolnikarju, po Smolnikarjevih besedah je »bil kor v celoti izdelan iz tri leta starega hrasta. Celotna konstrukcija kora je lesena in so jo sestavili v Vrečarjevi delavnici. Moški so kor v enem kosu ročno odnesli v cerkev na Goričici. Predhodno ni bilo za kor opravljenih nobenih statičnih izračunov, zato so njegovo vzdržljivost preverili tako, da so po postavitvi nanj poslali sto domačinov. Konstrukcija kora je vzdržala in tehnični pregled je bil tako opravljen« (TIC Domžale).

8 DOB PRI DOMŽALAH
Na mestu, kjer je stal oltar sv. Mihaela, si je Plečnik zamislil krstilnico s prižnico, ki se opira na devet stebrov iz podpeškega kamna, pod njo je krstni kamen, razpelo in omarica za liturgični pribor. Načrte zanjo je risala Erna Tomšič, Plečnikova učenka, ki je dela v krstilnici po mojstrovi smrti tudi zaključila.

9 KOMENDA
V župnijski cerkvi sv. Petra je Plečnik postavil slikovit in simbolno bogat tabernakelj: sveta posoda z dvignjenim pokrovom, je eno od Plečnikovih zadnjih del. Tabernakelj je bil zasnovan po vzoru baročnega Glavarjevega vodnjaka pred komendskim gradom, danes ga lahko vidite umeščenega v dozidano Marijino kapelo.
Plečnik je v Komendi uredil tudi trg pred cerkvijo.

10 KAMNIK
Krstilnica za župnijsko cerkvijo je eno zadnjih Plečnikovih del, po smrti jo je zaključila njegova učenka Majda Nerima. Plečnik je rad uporabil podpeški kamen, tudi stene kamniške krstilnice so obložene z njim tako, da je vstavljen v hrastove okvire. Dokler so prostor še uporabljali za krščevanje, je bil na sredini prostora krstilnik iz belega marmorja z medeninastim pokrovom, nad katerim je visel križ iz marmorjev, vdelanih v medeninaste okvirje, ki je danes v prvi kapeli na desni strani cerkve.
Zanimiva je tudi zgodba kopije brezjanske Marije na levi strani ladje kamniške župnijske cerkve. Okvir zanjo, ki ga je izrezbaril Maks Bergant, je Plečnika navdušil. Pod sliko je zato Plečnik oblikoval podstavek, ki sliko povzdigne »na oltar«.
Večina Plečnikovih del na Kamniškem je nastala po drugi svetovni vojni. Med njegova največja dela sodi kapela Božjega groba v frančiškanskem samostanu, ki je nastala iz manjše veže na prehodu iz samostana v cerkev. Kapela je asimetrična, prezbiterij je postavljen v ožjem delu, kjer je bil prej hodnik. Širši del pa je spremenjen v oratorij, usmerjen k velikemu oltarju samostanske cerkve. Stene Božjega groba je opremil z lučkami.
Plečnik je rad uporabljal napise, tu je nad kapelo dodal napis iz Svetega pisma: Dopolnjeno. Na lesenem delu pa: Ljudstvo moje, povej, kaj sem ti storil.

11 ZGORNJE STRANJE
Veliko delo je Plečnik opravil tudi v Zgornjih Stranjah, kjer je prenovil v vojni močno poškodovano župnijsko cerkev sv. Benedikta. Po vojni ni bilo denarja za surovine, zato se je Plečnik poslužil preprostih materialov: betona, lesa in rečnih kamnov. Mojster je enako spoštoval preprost material in z njim ravnal, kot bi bil drag. Prav tako je v novo cerkev z veseljem vgradil elemente, ki so jih domačini iz stare cerkve uspeli rešiti: marmorno obhajilno mizo, kipec Dobrega Pastirja ... Kar so ljudje pred njim dobro naredili, je mojster nerad zavrgel.
Posebna je tudi krstilnica – Plečnik je v povojnem času oblikoval številne krstilnice, s posebnim čutom za presežno. Oprema krstilnic in izjemno tenkočutno oblikovane podrobnosti govorijo o Plečnikovi posebni naklonjenosti prostoru, kjer se začenja pot večnosti. V Stranjah krstni kamen (alabastrna posoda) visi s stropa, na stropu pa so izrezljani tramovi, luč v prostor prinaša osem dekorativno oblikovanih kovanih svetilk. Kot je zapisal Franc Stele: »Cerkev v Stranjah in njena krstilnica sta resnični muzej Plečnikove umetne obrti.«

12 NEVLJE
Na mestu nekdanje Marijine kapele je Plečnik zasnoval krstilnico, iz prejšnje kapele je vzel oltarni kip in podstavek, za Marijo je dodal žarke. Krstni kamen, ki stoji v desnem delu kapele, je sestavljen iz vaze in podstavka, vsak element je iz drugačnega marmorja. Okenska zavesa so železne čipke, stene krstilnice pa so tudi tu obložene s hrastovimi ploščami. Tako je arhitekt v krstilnicah dosegel toplino.

13 MENGEŠ
Mengeška krstilnica je mogočna in vsa okrašena. Rdečkast hotaveljski kamen povzdigne prostor, ki ga v eno celoto zaključi stop, kjer so rdeče črte na beli podlagi (tehnika sgrafitto). Velik križ visi z ogradja nad krstnim kamnom, vanj so vdelani okrogli kosi kamna različnih barv. Križ pritegne pogled tudi zato, ker ga je Plečnik nagnil naprej nad krstni kamen – tako kot se Jezus nagiba k novokrščencu.

14 HORJUL
V Horjulu je Plečnik uredil pokopališče, v župnijski cerkvi sv. Marjete je bil po njegovem načrtu postavljen nov krstni kamen in podaljšan kor.
Zanimiva je tudi zgodba nastanka kapelice sv. Antona. Tedanji horjulski župnik Franc Nastran je mojstra Plečnika prosil za načrt kapelice. Plečnik je predlagal, da načrt rišejo študentje prvega letnika, vaščani pa naj izberejo, kar jim bo najbolj všeč. Plečnik je sodeloval pri vseh rešitvah, najbolj zadovoljen je bil z rešitvijo Dušana Grabrijana. Vaščani pa so izbrali načrt Janka Omahna, ki je pobarval in spremenil vrhnji del kapelice. Omahen je gradnjo nadzoroval in sam narisal freske, zato se kapelice drži ime Omahnova kapelica.

15 PRESKA PRI MEDVODAH
Zasnovo gorske cerkvice s Krvavca je Plečnik ponovil tudi pri Marijini kapelici v Preski pri Medvodah, ki stoji na samem sredi njiv. Le da ta nima podaljšanih nosilnih zidov, trojnost je Plečnik dosegel s sredinskim opornikom, ki se razprostre v razpelo. Zvonik je samostojen, del arhitekturne celote je tudi zasajeno drevje. V kapeli je kopija slike brezjanske Marije, notranje stene so poslikane, v krogih sta votivna napisa. Kapelico je postavil trgovec Lovro Hafner po smrti edinega sina, za katerega si je želel, da postane duhovnik. Opremo (angele, Kristusa nad vrati in zvon) so po njegovi smrti prenesli v kapelico v Veliki Nedelji.

16 DOLNJI LOGATEC In ZAPLANA
Kapela padlim v prvi svetovni vojni v Dolnjem Logatcu je bila sprva skromna, a so ji leta 1928 dozidali arkadno stebrišče. Načrt za spomenik je pod vodstvom arhitekta Jožefa Plečnika izdelal njegov učenec Ciril Oblak.
V župnijski cerkvi sv. Urha in sv. Martina na Zaplani svete maše darujejo na Plečnikovem kamnitem oltarju. Plečnik je za župnijo Zaplana izdelal tudi moštranco.

17 RAKEK
Plečnik je bil mojster prezidav starih cerkva. Na Rakeku je v jedru ohranil staro cerkev, ki se je s spremembo smeri znašla v sredini nove cerkve. Ohranil je prezbiterij in zvonik ter med obema načrtoval vhod v cerkev. Podstrešje stare cerkve je preuredil v kor z orglami, dodal je je še obok, ki nosi streho. Cerkev je pod Plečnikovim nadzorstvom projektiral arhitekt Janez Valenčič.
Če se po Plečnikovih sledeh odpravljate na Notranjsko, v Rakeku zavijte še na pokopališče in si oglejte Žagarjevo grobnico kot monumentalni primer Plečnikove pokopališke arhitekture.

18 MARTINJAK
Plečnik je tik pred začetkom druge svetovne vojne načrtoval zvonik k cerkvi sv. Vida v Martinjaku. Čudovita cerkev, ki slovi po kasetnem stropu iz leta 1621, je bila leta 2015 temeljito prenovljena in si tudi zaradi Plečnikovega zvonika zasluži mesto na seznamu vaših poletnih ogledov.

19 STIČNA
V stiški baziliki je Plečnik oblikoval kamnit tabernakelj z dvojnimi vrati: ene za ljudstvo druge za meniški kor. Arhitekt je v Stični oblikoval tudi nadstrešek nad Križanim na meniškem pokopališču nasproti glavnega vhoda v stiško baziliko.
Če boste raziskovali Plečnika, obiščite tudi osrednjo razstavo Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični, kjer si lahko ogledate dva Plečnikova keliha (tretji – Dolinarjev kelih pa je del razstave Zlata sled v Narodnem muzeju Slovenije). V muzeju imajo tudi križ, razpelo, krizmarij in klečalnik, ki jih pripisujemo Plečniku.

20 RIBNICA
Zvonika na ribniški župnijski cerkvi sta po vojni dolgo čakala, da pride primeren čas za prenovo. Mojster Plečnik dela dolgo ni želel sprejeti, saj je bil že zelo star. A po vztrajnem prepričevanju je vendarle poprijel in izrisal čudovita zvonika ter se tako z velikim delom še enkrat podpisal na dolenjski del zemljevida Slovenije. Plačila za delo ni želel sprejeti. »Jaz imam svojo plačo, ki mi zadostuje za življenje. Čutim se dolžnega, da delam, kar in kolikor morem,« je odgovarjal vedno znova. S svojim neizmernim talentom je tako svetniško vračal Bogu vse prejeto.
Plečnikov podpis pa najdemo tudi pri bližnjem Sv. Gregorju, rojstnem kraju Janeza Evangelista Kreka, kjer je Plečnik uredil streho zvonika.

ŠE DRUGA PLEČNIKOVA SAKRALNA DELA V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI

• Hotedršica je vas Plečnikovih dedov – kraj, kamor se je Plečnik rad vračal. Leta 1935 so po njegovih načrtih uredili prostor okoli cerkve in župnišča. Vhod na pokopališče pa je ostal nerealiziran.
• Dobrova: Lestenca v veži samostana Marijinih sester na Dobrovi in štirje lestenci v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja
• A Ena najslikovitejših Plečnikovih kapelic je bila samostanska kapela na begunjskem gradu, a jo lahko občudujemo le še na fotografijah. Redovnicam sv. Vincencija Pavelskega je uredil tudi dva paviljona.
• B V Šentjakobu ob Savi je v cerkvi sv. Jakoba uporabljena oprema iz nekdanje kapelice v Begunjah.
• Pri sv. Lenartu nad Selško dolino so po arhitektovi smrti uporabili enega od načrtov za prenovo ribniških zvonikov. Na mestu današnje cerkve pri Sv. Lenartu je pred vojno stala barokizirana gotska cerkev.
  Prenovljena cerkev in župnišče sta delo Plečnikovega asistenta Janeza Valentinčiča, za zvonik pa so uporabili Plečnikovo neizvedeno različico zvonikov v Ribnici.
• V Železnikih je Plečnik obnovil ostrešje župnijske cerkve sv. Antona Puščavnika, a tudi tega njegovega dela ni več možno videti.
• Droben podpis je Plečnik pustil v Zagorju ob Savi, kjer je poskrbel za luči, postavljene v obliki križa, opremil je tudi zakristijo.
• C Po Plečnikovih načrtih so izdelana oboja stranska vrata v cerkvi sv. Ane v Tunjicah.
• Tudi v Kostanju v Tuhinjski dolini ni šlo vse po načrtih. Streho za cerkev sv. Doroteje je po Plečnikovi zamisli risal A. Bitenc, a žal dela niso tekla po načrtih in so streho odstranili.
• D V Dražgošah je Plečnik uredil oltar v Marijini kapeli, ki pa je sedaj odstranjen oz. krasi družabne prostore v župnišču.

 

KOPRSKA ŠKOFIJA

21 PONIKVE NA TOLMINSKEM
Cerkev obiskanja Device Marije – Na Šentviški gori na Tolminskem stoji v vasi Ponikve še ena Plečnikova podeželska cerkev. Med vojno je bila prejšnja skoraj v celoti uničena, Plečnik je vhod izpod večjega zvonika premaknil na mesto nekdanjega prezbiterija, spremenil je tudi lego slemena, v svojem slogu je notranjost naredil razgibano, kot je razgibana pokrajina, v katero je cerkev umeščena (pogled na doline Soče, Idrijce in Bače). Ponikve se splača obiskati že zaradi njihove lege, Plečnikov biser pa naj bo pika na i. Tolminski muzej je ob 50-letnici smrti arhitekta Plečnika v prostoru nad nekdanjo zakristijo uredil manjšo razstavo o zgodovini in obnovi cerkve. »Na starih fotografijah je lepo vidna nekdanja baročno zasnovana cerkev, razstavljeni so tudi različni dokumenti, ki pričajo o naporni poti, ki jo je moral župnik Janez Lapanja opraviti, preden je lahko začel z obnovo.

Razstavljene so še kopije izvedenih in neizvedenih načrtov, ki so jih za obnovo cerkve in notranjo opremo izdelali arhitekt Plečnik in njegovi asistenti.« (Tolminski muzej).

 

NOVOMEŠKA ŠKOFIJA

22 MOKRONOG
V novomeški škofiji najdemo sledi Plečnika v Mokronogu, kjer je pri cerkvi sv. Egidija Plečnik povišal in utrdil zvonik.

23 PRELOKA
V Preloki so v župnijski cerkvi sv. Trojice Plečnikovi lestenci.

24 DOBRNIČ
V Dobrniču pa sta v cerkvi sv. Jurija zanimivi spovednici ter krstilnik.

 

MARIBORSKA ŠKOFIJA

25 PLEČNIKOVA DELA V MARIBORSKI ŠKOFIJI

• Plečnik je prijateljeval z jezuiti. Uredil jim je samostansko kapelo, v katero vodi kratko pokrito stopnišče z arkadno odprtima stranskima stenama. Na levi je pokrit vhod v samostansko stavbo in značilen  Plečnikov steber. Jezuitom je Plečnik uredil tudi grob Družbe Jezusove na magdalenskem delu pokopališča na Pobrežju.
• V Mariboru je Plečnikova tudi ovalno privzdignjena ploščad na Slomškovem trgu pred cerkvijo, s stebrički in piramidnimi hrasti. Celoten trg je kasneje po njegovih načrtih uredil arhitekt Branko Kocmut.
• V Rogaški Slatini pa je leta 1926 Plečnik preuredil zdraviliško kapelo sv. Ane.

 

CELJSKA ŠKOFIJA

26 ZGORNJA REČICA PRI LAŠKEM
Cerkev sv. Antona Puščavnika – Načrte za cerkev je izrisal Plečnikov asistent Janez Valentinčič, a je Plečnikov pečat nemogoče spregledati. Tudi samo gradbišče naj bi obiskal vsaj trikrat. Tako je notranjost »po Plečnikovo nesimetrična«, lesen strop pa podprt s stebrički na konzolah, Plečnikovega vpliva ne more skriti niti oltar. Zanimiva je zasnova balkonov na zvoniku, katerih nadstreški zvonjenje usmerjajo po dolini.
Že sam pogled na cerkev pove, da je »sestrična« cerkva na Barju in Rakovniku – vse tri so nastajale v podobnem času.

DRUGA DELA V CELJSKI ŠKOFIJI

• A Če se boste ob velikem šmarnu podali na kakšno Marijino božjo pot, lahko poromate na Svete gore nad Sotlo. Romarsko cerkev Božje Matere krasi Plečnikova svetilka. Plečnik je pripravil tudi načrt, kako bi bilo možno vseh pet romarskih cerkva na Svetih gorah med seboj povezati.
• B Marija v Dobovi pa je umeščena na Plečnikov podstavek.

27 TABOR V SAVINSKI DOLINI
V župnijski cerkvi sv. Jurija je Plečnik uredil krstilnico, postavljena je ob levem stranskem vhodu v cerkev. Križ, tlak in svečniki oblikujejo prostor za krstilnik, križ je okrašen s kamni, pogled pa zbeži k napisu: Prerojeni iz vode in Svetega Duha.

 

ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA

28 BOGOJINA
Cerkev Gospodovega vnebohoda – Plečnik je vzljubil Prekmurje in Prekmurce, ko je obiskoval in nadziral dela v Bogojini. Preprostim in delovnim ljudem, ki so se vajeni sklanjati k svoji rodovitni zemlji, je želel podariti prostor, kjer se bodo lahko zazrli v Boga. Nikoli ni maral podirati, kar so ljudje pred njim dobro naredili, zato je tudi v Bogojini v svoje delo vključil staro cerkev in jo »oblekel« v svojo mojstrovino. Dela v Bogojini so potekala v letih od 1924 do 1927. Arhitekt je želel pripraviti prostor miru, spokojnosti, zbranosti – ko je gradil cerkve, je vedno hotel ljudem pomagati, da bi lažje molili. Želel je, da prostor iz človeka kar sam izvabi češčenje.
V cerkev vstopimo skozi star glavni vhod z zvonikom, kjer ni mogoče spregledati Plečnikovih sledi: značilnih likovnih oblik ter pročelja nad vhodom z velikim stebrom s Kristusovim kipom. Notranjost cerkve pa je mojster zaznamoval s stebri in lesenim stropom, ki je okrašen s številnimi lončeninastimi izdelki domačih lončarjev. Na pobočju Bogojinskih goric je tako nastalo najznamenitejše prekmursko svetišče.

29 GRAD NA GORIČKEM
Plečnik je v Bogojini dobro spoznal Prekmurje in vzljubil Prekmurce. »Eno zadnjih mojstrovih del je bila cerkev v Gradu na Goričkem, ki je nikoli ni videl, a je zavzeto spremljal njeno obnovo,« piše Damjan Prelovšek v knjigi Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče 1999. V cerkvi so zgradili nov obok z notranjimi šilastimi opornimi bloki. Strop se tako lepo ujema z gotskim prezbiterijem. Po stenah pa je dal namestiti lončene lučke. Uspela mu je slikovita prenova – kljub starosti in delu na daljavo.

30 MARTJANCI
V župnijski cerkvi sta Plečnikovo delo krstni kamen, angel na oltarju in oltarni kip sv. Martina iz belega marmorja v človeški velikosti. Pa tudi nagrobnik župnika Jožeta Horvata na martjanskem pokopališču.

31 SV. JURIJ OB ŠČAVNICI
V stari župnijski cerkvi sv. Jurija ob Ščavnici je Plečnikova obhajilna miza in misijonski križ, ki ga sedaj lahko vidimo pred cerkvijo.

M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 7 (2022), 40-49.

»Koledovanje je obredni obhod, ko obhodniki-koledniki v glavnem okoli božiča, novega leta in praznika svetih treh kraljev obiskujejo hišo za hišo v vasi ali soseski in domačinom s pesmijo-kolednico voščijo srečo in zdravje. (…) O koledovanju govorimo navadno samo takrat, ko imamo v mislih obhod za božič, novo leto, za svete tri kralje« (Niko Kuret). Za koledniške obhode je značilno, da koledniki obiščejo vse hiše v kraju, po pozdravu in sprejemu zapojejo ali izrečejo koledniško besedilo z voščilom, sprejmejo zanj dar, se za dar zahvalijo in se poslovijo. Koledovanje je povezano s krščanskim praznovanjem božiča; koledniške pesmi govorijo o Jezusovem rojstvu in o obisku Modrih. Koledniki prinašajo v domove voščilo miru, veselja in blagoslov. Danes pri svojih obhodih zbirajo darove za misijone. Pred drugo svetovno vojno je bilo koledništvo živo po vsej Sloveniji, po vojni je bilo prepovedano, v samostojni državi pa se oživlja in vedno bolj krepi.

IME IN ZAČETEK
Beseda koleda je latinskega izvora: stari Rimljani so prvi dan meseca imenovali kalende. Posebno slovesne so bile januarske kalende, ki so jih praznovali z obhodi. Naši slovanski predniki so se s tem običajem seznanili že v stari domovini. Izraz kalenda so spremenili v ženski samostalnik koleda, ki je sprva pomenil novoletni dan, pozneje pa tudi božični praznik. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1973) je sprejel: koleda (koledovanje in voščilna pesem), kolednica (voščilna pesem, ženska, ki koleduje), koledniški (nanašajoč se ne kolednike in koledovanje), koledovati (hoditi od hiše do hiše med 26. decembrom in 6. januarjem, s petjem nabirati darove, vasovati).
Božično in novoletno koledovanje ima svoj izvor v prakrščanskih obhodih za konec leta, trikraljevsko koledovanje pa je nastalo brez kakega krščanskega izročila. Rodilo se je v Srednji Evropi v prvi polovici 16. stoletja na mestnih šolah. Učenci in tudi njihovi učitelji (šolniki) so bili materialno bolj slabo preskrbljeni, zato so dodatne vire za preživljanje iskali drugje. Čas okoli novega leta je bil idealna priložnost, da so z voščilnimi obiski pri dobrotnikih in veljakih nabrali nekaj darov. Sprva so hodili okoli v ‘vsakdanji’ obleki, šele po letu 1550 so se dijaški obhodniki prelevili v tri kralje in se tudi oblekli po noši modrih kraljev z Vzhoda. Ponekod so jim celo iz zakristij posojali cerkvena oblačila. To je bil privilegij dijakov mestnih šol, dijakom redovniških šol pravice koledovanja po mestih niso priznavali. Sčasoma se je to koledovanje razširilo tudi na podeželje. Znano je, da so npr. v Šentjernej na Dolenjskem hodili koledovat šolarji in šolniki iz Novega mesta, Laškega, Ljubljane, Celja. Koledniki so hodili križem po vsem slovenskem ozemlju. To koledovanje je povsod ohranilo svojo začetno značilnost: koledniki pričakujejo (in terjajo) darove.

KOLEDNIKI PRI NAS
O božičnih kolednikih pri nas prvi poroča Primož Trubar, ki je v svojem Katekizmu z dvema izlagama (1575) zapisal: “… inu koledniki o božiči pojo: mi smo prišli pred vrata, da bi bila božja zlata!” Omenja jih tudi Valvasor v svoji Slavi (1689), ko piše o nabiranju voščenk za cerkveno osvetljavo. Trubarjev zapis potrjuje, da se je pri nas koledovalo ob božiču vsaj v drugi polovici 16. stoletja, najbrž že dosti prej. Zgodovinar Ivan Vrhovnik, župnik v ljubljanskem Trnovem, piše, da so v Ljubljani hodili trikraljevski koledniki že pred letom 1653 in torej Ljubljana ni nič zaostajala za Srednjo Evropo. Koledovali so čolnarji in mesarji, tega leta pa jim je mestni magistrat to prepovedal in od takrat so smeli koledovati samo mestni čuvaji in stražniki. Od njih so ta običaj prevzeli možje iz mestne četrti Krakovo, leta 1809 jim je to prepovedala policija, leta 1849 pa je koledovanje ‘vstalo od mrtvih’ in je živelo vse do začetka prve svetovne vojne. Sredi 19. stoletja je trikraljevsko koledovanje obstajalo že po vseh slovenskih pokrajinah. V Bovcu so z godbo spremljali kolednico Z angelci zapojem. Po vsej goriški okolici so hodili briški mladeniči, peli temu času primerne pesmi in pobirali milodare. Prav tako v teh letih so v Beli krajini “hodili popevat svete tri kralje” kraljitarji, katerim so na kmetih darovali predivo in drugo blago, ki so si ga koledniki med seboj razdelili. Tej šegi so ostali zvesti do druge svetovne vojne. »Po drugi svetovni vojni je izvajanje koledniških šeg začelo usihati. Upoštevati je treba povojno politično stanje v državi, predvsem po letu 1950, ko se je zaostril odklonilni odnos do vere in z njo povezanih vsebin in dejavnosti, tudi do koledništva. Kjer se je koledništvo še izvajalo, je bilo to neredno in prikrito, saj je politična prepoved med ljudmi ustvarjala strah pred ovadbami. Kolednice so hkrati z ukinitvijo praznovanj (božič je bil delovni dan!) utihnile, ohranile so se v spominu ljudi« (Urša Šivic). Vladala pa je revščina, na kmetih tudi zaradi obveznih oddaj.

KOLEDNIKI SE VRAČAJO
Že kakšno leto pred slovensko osamosvojitvijo so se začeli pojavljati prvi trikraljevski koledniki, kar so pospeševale ‘pomladne’ stranke, ki so povezovale koledovanje s slovensko narodno identiteto, poudarjale pomen dediščine ter spodbujale naslonitev na izročilo, predvsem na njegovo ljudsko podobo (Urša Šivic).
Leta 1995 je na pobudo Misijonskega središča Slovenije (MSS) pod vodstvom misijonskega asistenta Branka Likarja ponovno oživel koledniški običaj na Slovenskem. Tako se je Slovenija že drugič priključila deželam Srednje Evrope, kjer je trikraljevska akcija že potekala. Poleg osnovnega oznanjevanja Jezusovega rojstva dobiva običaj nov pomen: denar, ki ga otroci naberejo s koledovanjem, je namenjen misijonom. V Nemčiji je od leta 1964 trikraljevska akcija eno najpomembnejših sredstev za pomoč otrokom tretjega sveta, zato jo podpira tudi država. Kancler Helmut Kohl je leta 1996 v Bonnu že trinajstič sprejel koledniške skupine iz vseh nemških škofij in iz drugih evropskih držav, kjer ta akcija poteka. Sprejema se je udeležila koledniška skupina iz Ajdovščine.
Že pred ‘uradnim startom’ trikraljevske akcije pri nas (1994/1995) so se v tedniku Družina leta 1990 oglasili koledniki ljubljanske mestne župnije Rakovnik, ki so obiskali 320 družin; leta 1991 je bil tam objavljen zapis o trikraljevski pevski turneji v župniji Cerklje ob Krki. Leta 1992 iz poročila iz Gorenjega Logatca zvemo, da je že leta 1987 takratni župnik Janez Kompare “obnovil star koledovanjski običaj”. Leta 2008 je Mateja Novak, koordinatorka trikraljevske akcije pri MSS povedala, da se za koledovanje odloča vedno več župnij. Prvo leto (1995) je sodelovalo 50 župnij, potem pa iz leta v leto več – leta 2008 že okoli 200 župnij! Z naraščajočim številom župnij narašča tudi vsota darov, ki se ob koledovanju zberejo za naše misijonarje. Prvo leto je bilo zbranih nekaj več kot 4 milijone tolarjev, leta 2007 pa 172.259 evrov (okoli 41 milijonov tolarjev). Danes je trikraljevska akcija razširjena v 378 slovenskih župnijah, kjer je med božičem in svetimi tremi kralji (2018/2019) približno 6000 kolednikov, organiziranih v 1861 skupinah obiskalo kakih 90.000 domov.

KOLEDNIŠKE SKUPINE
Koledovanje v trikraljevski akciji, ki poteka pod geslom Naše veselje za srečo drugih, se začne na praznik sv. Štefana (26. decembra) in se zaključi na praznik svetih Treh kraljev. Misijonsko središče Slovenije (MSS) priskrbi potrebno gradivo za kolednike, med drugim tudi posebno izkaznico, na kateri sta žig župnije in podpis župnika, ki s tem jamči, da se bodo zbrana sredstva oddala v MSS. Na začetku akcije župnik blagoslovi koledniške skupine, ki se odpravijo koledovat po domovih župljanov. Gre za prostovoljno in dobrodelno akcijo. V skupini je najmanj pet otrok, ki predstavljajo tri kralje, zvezdo in angela. Ljudje kolednike povabijo v hišo, prisluhnejo koledniški pesmi in dajo prostovoljni dar. Nabrane darove koledniki prinesejo župniku, ki jih posreduje Misijonskemu središču. To pa jih nameni našim misijonarjem za humanitarne, razvojne in pastoralne projekte. Eno od koledniških skupin vsako leto doleti čast, da voščilo miru ponesejo cerkvenim in državnim dostojanstvenikom: ljubljanskemu nad­škofu, papeškemu nunciju, predsedniku države, predsedniku vlade, predsedniku parlamenta. Med prvimi, leta 1998, je to nalogo opravila koledniška skupina iz Črnega Vrha nad Idrijo. Pred vrati velike dvorane parlamenta (poslanci levih strank so jo zapustili) so zapeli novo koledniško pesem Berte Golob, ki jo je uglasbil Jože Trošt. Leta 2015 se je predsednik Republike Borut Pahor kolednikom iz Sostrega zahvalil, da ohranjajo tradicijo koledovanja, ki “ne le plemeniti solidarnost, povezanost in pomoč šibkejšim, temveč nam tudi za prihodnost sporoča, da ohranjanje teh vrednot družbo bogati in jo krepi”. Ob zaključku Trikraljevske akcije (sredi januarja) so srečanja kolednikov po posameznih škofijah, ki se jih udeleži okoli 100 otrok, ki so koledovali, in njihovih spremljevalcev. Navadno je med njimi kak misijonar, ki je takrat na obisku v domovini. Koledniki posameznih župnij se na teh srečanjih predstavijo in si izmenjajo izkušnje.

NAŠE KOLEDNICE
Kolednica je pesem, ki jo koledniki zapojejo osebi ali več osebam, ki jih hočejo počastiti in jim voščiti srečno novo leto. Od njih pričakujejo dar. Kolednice se začnejo s pozdravom, sledi mu voščilo, ki se mu lahko doda prazniku primerno besedilo, nato je prošnja za dar, zahvala zanj in poslovitev. Kolednice so lahko govorjene, če so v obliki voščila, praviloma pa koledniki pojejo, ponavadi večglasno, ker prihajajo v skupini. Besedila kolednic so ohranjena v izvirni govorici. Kolednico zapojejo sami ali pa jo zapoje skupina (cerkvenih) pevcev, medtem ko ‘trije kralji’ sami molčijo in mirujejo (figurirajo), kvečjemu besedilo pesmi spremljajo s posebno hojo ali koraki. Naslednja stopnja je dramska akcija: trije kralji ‘agirajo’ z govorjenimi vlogami. To imenujemo koleda. Razširjena koleda (z nastopom pastirjev in z drugimi motivi) je že igra.
Naša najstarejša znana kolednica je tista, ki jo je zapisal devinski servit italijanskega rodu Gregorio Alasia da Sommaripa in jo objavil v svojem italijansko-slovenskem slovarčku leta 1607. Obrazec se začne »Ta svetla zvezda, ta je vzešla«. Alasia jo je zapisal ali je zapis dobil v Devinu, kjer je bival v letih 1601–1607 in se naučil slovenščine. Pozni zapis iz Žabnic v Kanalski dolini nam jo pokaže preoblečeno v tipično kolednico z začetnim pozdravom, rahlo spremenjenim jedrom in s sklepnim slovesom. Močno okrajšano so jo peli na Bistrici v Ziljski dolini na Koroškem. Znana je bila na Štajerskem in tudi v Prekmurju. Čeprav iz drugih pokrajin ni zapisov, je Kuret prepričan, da je bila ta kolednica razširjena po vsej Sloveniji. Druga trikraljevska kolednica »Ena zvezda gori gre« je bila znana na Kranjskem, posebej v Kropi, in na Notranjskem. Priljubljena je bila na Koroškem. Za oba obrazca je bila značilna pobožna naravnanost in bi ju prisodili koledovanju resnih mož. Ko so nekdanje čase ljudje srečali kolednike na cesti, so se moški spoštljivo odkrili, ko so vstopili v hišo, so domači skoraj povsod pokleknili. Tretji obrazec »Mi smo kraljitarji« je belokranjski in se po značaju povsem razlikuje od prvih dveh. »Kolednico so peli fantiči. Njihovi starosti je spokojna obrednost tuja,« je zapisal Niko Kuret.
Etnomuzikologinja Zmaga Kumer je pripravila knjižno izdajo naših kolednic z naslovom Mi smo prišli nócoj k vam (1995). Leta 2003 pa je pripravila izbor kolednic za božično-novoletni čas po ljudskih besedilih in napevih z naslovom Koledniki prihajajo. »Zdi se, da je prav,« je zapisala, »če v našem potrošniškem času poskušamo s preprosto ljudsko kolednico, zapeto na znano melodijo, drug drugemu zaželeti srečo ob novem letu.«

KOLEDNIŠKI UTRINKI
Slovenski katoliški tednik Družina v rubriki Iz naših župnij objavlja tudi kratka poročila o trikraljevskih kolednikih. Prvi so se že leta 1990 oglasili že omenjeni koledniki iz župnije Rakovnik, po letu 2000 pa je teh poročil vedno več, kar priča, da je seme te plemenite pobude padlo v dobro zemljo. Posredujemo nekaj utrinkov trikraljevskih koledovanj, ki so dočakala srebrni jubilej.
KOLEDOVANJE 2007: Vsako leto več družin zaprosi, da jih obiščejo koledniki. Zbrani darovi kažejo, da so ljudje akcijo sprejeli za svojo in da imajo živo misijonsko zavest (Prevalje). V naši župniji smo letos prvič organizirali koledovanje. Koledniki smo v mrazu in snegu neutrudljivo opravljali svojo nalogo: ponesti veselo oznanilo svete noči, zaželeti mir in dobro vsem pri hiši (Šentjurij - Podkum). Zvezda nas je vodila tudi v Dom starejših občanov v Šmihelu. Želeli smo jih razveseliti, saj ostareli veliko darujejo s svojimi žrtvami in trpljenjem (Novo mesto – stolna župnija).
KOLEDOVANJE 2008: Koledniki so bili povsod lepo sprejeti. V veliko hišah so jih ljudje pozdravili z besedami: »Kako lepo! Smo vas že čakali!« Ob takšnih odzivih ni težko pozabiti na boleče noge (Trnje pri Pivki).
KOLEDOVANJE 2009: Tudi letos smo v naši župniji izvedli trikraljevsko akcijo. Sodelovalo je 27 otrok v osmih skupinah. V vsaki so bili trije kralji, nosilec zvezde in nosilec skrinjice. Skupine so spremljali birmanci in odrasli iz posameznih sosesk (Ajdovščina). Ravenski koledniki so člani kulturnega društva Svitanje in mešanega cerkvenega pevskega zbora, kjer so se kot pevci tudi spoznali. Skupino kolednikov je pred 50 leti ustanovil Ivan Jeromel, ki je še danes vodja skupine (Ravne). Vokalna skupina Cantate Domino je po petdesetih letih obudila običaj koledovanja. Zbrani denar je namenila misijonarjem in domači cerkvi (Kočevje). Na štefanovo popoldne so nas obiskali koledniki Kranjski furmani, ki delujejo pri folklorni skupini Ozara s Primskovega. Že osemnajsto leto hodijo v božičnem in novoletnem času od vrat do vrat, prinašajo veselje in voščijo srečo. Koledniške pesmi spremlja izvirni hudičev boben, ki ga je na begu pred Dunajem pustil turški janičar (Cerklje na Gorenjskem).
KOLEDOVANJE 2011: Koledniki smo pri nekaterih hišah videli, da ohranjajo že skoraj pozabljen običaj, ko za božične praznike naredijo križec iz vejic cvetne butare in ga nabijejo na vrata hiše, hleva, skednja. Po številu križcev se lahko ugotovi, kako dolgo je nekdo gospodar na tej domačiji (Razbor pod Uršljo goro).
KOLEDOVANJE 2012: Ljudje so nas bili veseli in so nas lepo sprejeli ter radi darovali za revne otroke v misijonih. Čeprav smo ves dan hodili naokrog in bili proti večeru že zelo utrujeni, smo bili veseli v zavesti, da opravljamo dobro delo (Šentjošt). Kamnogoriški koledniki so tudi letos uspešno opravili božično koledvo. Mešani pevski zbor Lipnica je pripravil koncert starih koledniških pesmi, ki izvirajo iz stare žebljarske Kamne Gorice (Kamna Gorica).
KOLEDOVANJE 2013: Koledniki moškega zbora Kropa že pol stoletja med božičem in novim letom ohranjajo tradicijo starodavnega koledniškega izročila v našem kraju (Kropa). V naši župniji mladi koledujejo šele drugo leto. Skupaj s patrom Andražem Arkom so prinesli veselje mnogim družinam. Obiskali so tudi Oblakovo mamo, ki bo kmalu dopolnila 100 let (Ljubljana - Vič). Koledniki so pripovedovali, kako je njihov obisk do solz ganil nekatere starejše, ki se še spominjajo koledovanja po drugi svetovni vojni, potlej pa je vse zamrlo zaradi politične prepovedi (Homec).
KOLEDOVANJE 2015: Mladi Begunjci so se trikraljevske akcije udeležili prvič. Spodbujala jih je zavest, da izhajajo iz župnije, v kateri je bil rojen slikar Maksim Gaspari. Nepozabne so njegove razglednice z božičnimi motivi, na katerih so upodobljeni tudi koledniki (Begunje pri Cerknici). »Ooo, koledniki!!! Kakšno veselje … To smo čakali … Le pridite, le pridite!« V naši župniji smo obudili star običaj da so bili prazniki lepši za vse … Dve skupini zagnanih kolednikov, sedem ur koledovanja po vsej župniji, umazani čevlji, mrzli prsti in neizmerno zadovoljstvo (Čemšenik).
KOLEDOVANJE 2016: Letošnje koledovanje, 19. zaporedoma, je letos opravilo 20 kolednikov. Običajno se večina kolednikov po nekaj letih ‘kraljevanja’ upokoji, nekateri pri nas pa koledujejo skupaj že od svojega otroštva. Tako sedaj potrkajo na vrata geodet, študenta, gimnazijka in osnovnošolka (Črneče). »Mir tej hiši!« so voščili otroci, ko smo jim odprli vrata. Kakšno veselje je gledati te otroke, ki tako radi sodelujejo v takšni akciji (Dolič).
KOLEDOVANJE 2017: Na novo leto in še naslednji dan so po struški dolini krenili koledniki Jan, Martina, Matic, Danijel, Anže in Andraž. Pogumno in odločno so trkali na vrata hiš in nosili blagoslov, ljudje pa so odpirali vrata in srca ter darovali za misijone. Na podbojih hišnih vrat se je izpisala nova letnica. Naj nad vsakim domom ostaja izpisano znamenje, da bi Bog blagoslavljal radodarne družine vse leto (Struge).
KOLEDOVANJE 2018: Koledniki, razdeljeni v osem skupin, so krenili na pot 2. januarja. V vaseh so obiskali vse. v mestnem središču le nekatere. Zbrali so nekaj nad 3.000 evrov. Kako lepo je ob obiskih birmancev in drugih na njihovih domovih videti nalepko ali napis z blagoslovom 20+G+M+B 20 (Zreče). Odrasli koledniki smo se odpravili na pot po številnih vaseh naše župnije ter pesmijo in besedo od hiše do hiše oznanjali rojstvo Odrešenika. Vsepovsod smo bili deležni pričakovanja in veselih obrazov. Ob koncu nas je čakalo prijetno presenečenje: s koledniško pesmijo smo pozdravili upokojenega nadškofa Alojza Urana (Cerknica).
KOLEDOVANJE 2019: Trikraljev­ska akcija v Sloveniji praznuje 25 let delovanja. Trikraljevska akcija je pri nas zaživela o božiču leta 1994. Po desetletjih teme so ljudje na vratih svojih domov spet zagledali mlade kolednike, ki so jim od rojstvu Odrešenika prinašali voščilo miru in Božjega blagoslova. Priljubljeni božični običaj iz otroštva je oživel in sicer obogaten z novo vsebino: darovi, ki jih naberejo koledniki, so namenjeni slovenskim misijonarjem. Trikraljevska akcija se je širila kot plamen: zajela je 378 slovenskih župnij. Naša slovenska vas na severu domovine je obdana z madžarskim prebivalstvom Lepi običaj trikraljevskega koledovanja smo obhajali že petnajsto leto zapored. Čeprav smo ena najmanjših občin v Sloveniji, smo po višini darov, ki jih zberejo koledniki, med prvimi (Kobilje). Naši koledniki že devet let obiskujejo domove, kjer so dobrodošli, in teh je vedno več. Letos so prvič zapeli in zaželeli srečo vsem v Zavetišču za brezdomce in jim prinesli skromne darove (Maribor - Košaki). V naši župniji je trikraljevska akcija potekala že 24. leto. Za kolednike se je v adventnem času prijavilo nad 40 otrok od 4. do 8. razreda. Člani misijonske skupine so jih na treh srečanjih pripravili na koledniško poslanstvo (Žiri). V župniji Kančevci, ki je na ekumenskem območju, naši koledniki obiščejo tudi brate evangeličane, ki jih osebno povabijo, ali pa gre za mešane družine.
V trikraljevsko akcijo se je takoj na začetku vključila Vida Slakan, ki je v župniji Sv. Jurij ob Taboru katehistinja, precej let je bila tudi županja tamkajšnje občine. S svojimi koledniki je bila na sprejemu pri nemškem kanclerju Kohlu. Trikraljevsko akcijo je ocenila: »V verskem pogledu je sporočilnost v oznanjevanju Jezusovega rojstva. To je čudovito sporočilo, ki ga morda včasih kar preslišimo. Koledniki, še posebej otroci, zmorejo to sporočilo posebno lepo povedati. Ob tem voščijo še mir in prinašajo blagoslov hiši. V dobrodelnem pogledu je sporočilnost v spoznanju, da nam je tu, kjer živimo, zelo lepo in da mnogi niti približno ne živijo tako kot mi. Zato pomoči potrebnim pomagamo. To velja tako za otroke kot za tiste, ki so deležni obiska kolednikov. Otroci se pri koledovanju družijo, spoznavajo svojo župnijo in pomagajo vrstnikom v misijonskih deželah, gojijo čut za pomoč drugim.«k

ČUK, Silvester. Trikraljevski koledniki. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str 50-57.

»Čudovito znamenje jaslic, ki je krščanskemu ljudstvu tako drago, vedno znova vzbuja strmenje in začudenje. Predstavljanje Jezusovega rojstva je enako oznanjevanju skrivnosti učlovečenja Božjega Sina s preprostostjo in veseljem. Jaslice so namreč kot živi evangelij, ki teče iz strani Svetega pisma. Ko zremo božični prizor, smo povabljeni, da se duhovno odpravimo na pot, pritegnjeni od ponižnosti Njega, ki je postal človek, da bi srečal vsakega človeka. In odkrijemo, da nas On tako ljubi, da se združil z nami, da bi se mogli tudi mi združiti z Njim.« S temi mislimi začenja papež Frančišek svoje prisrčno apostolsko pismo Čudovito znamenje o pomenu in vrednosti jaslic, ki ga je ‘odposlal’ 1. decembra 2019 iz Greccia, kraja, kjer je sv. Frančišek Asiški o božiču, 25. decembra leta 1223, predstavil skrivnost Jezusovega rojstva z živimi jaslicami. Ta datum pomeni rojstni dan jaslic, ki jih postavljamo po domovih, v cerkvah in tudi kje drugje.

PRIPRAVLJANJE JASLIC
S tem pismom želim podpreti lepo izročilo v naših družinah, ki v dnevih pred božičem pripravljajo jaslice. Kakor tudi običaj, da jih pripravijo na delovnih mestih, v bolnišnicah, zaporih, na trgih … V resnici gre za ustvarjalno domišljijo, ko uporabljajo zelo različne snovi, da bi oživili majhne mojstrovine lepote. Učiti se začnejo že otroci: ko oči in mami skupaj s starimi starši prenašata to veselo navado, ki vsebuje bogato ljudsko duhovnost. Želim si, da takšno ravnanje ne bi nikoli izginilo; upam celo, da ga bodo mogli tam, kjer je padlo v pozabo, ponovno odkriti in poživiti. Postavljanje jaslic po naših hišah nam pomaga, da podoživimo zgodbo, ki so jo živeli v Betlehemu.

ŽIVE JASLICE SV. FRANČIŠKA
Pojdimo takoj k izviru jaslic … V duhu se odpravimo v Greccio, v Rietski dolini, kjer se je sv. Frančišek ustavil (leta 1223), ko se je vračal iz Rima. (…) Petnajst dni pred božičem je Frančišek poklical nekega moža iz tistega kraja z imenom Janez ter ga prosil, naj mu pomaga uresničiti neko željo: »Rad bi predstavil Dete, rojeno v Betlehemu, in da bi s telesnimi očmi videli stisko, v kateri se je znašlo zaradi pomanjkanja stvari, ki jih potrebuje novorojenec. Kako je bilo položeno v jasli in kako je ležalo na senu med volom in osličkom.« Brž ko ga je slišal, je zvesti prijatelj takoj šel, da bi na določenem mestu pripravil vse potrebno za izpolnitev svetnikove želje. 25. decembra je v Greccio prišlo veliko bratov iz različnih krajev, prišli pa so tudi možje in žene iz kmečkih hiš tistega področja, ki so prinesli s seboj rože in bakle, da bi razsvetlili tisto sveto noč. Ko je prišel Frančišek, je našel jasli s senom, vola in oslička. Ljudje, ki so prihiteli, so pred božičnim prizorom, ki ga dotlej niso nikdar videli, izražali neizrekljivo veselje. Potem je duhovnik na jaslih obhajal slovesno evharistijo in pokazal vez med učlovečenjem Božjega Sina in evharistijo. Ob tisti priliki v Grecciu ni bilo figuric: jaslice so ustvarili in doživljali tisti, ki so bili navzoči.

ZVEZDNATO NEBO IN POKRAJINA
Sedaj bi rad prešel na pregled različnih znamenj v jaslicah, da bi doumeli pomen, ki ga nosijo v sebi. Najprej prestavimo zvezdnato nebo v tišini noči. Tega ne počnemo samo zaradi zvestobe evangeljskim pripovedim, ampak tudi zaradi pomena, ki je v njem. Pomislimo, koliko krat noč obdaja naše življenje. Tudi v takih trenutkih nas Bog ne pušča samih, ampak postane navzoč, da bi odgovoril na odločilna vprašanja, ki zadevajo smisel našega življenja: Kdo sem? Od kod prihajam? Zakaj sem bil rojen v tem času? Zakaj ljubim? Zakaj trpim? Zakaj bom umrl? Da bi odgovoril na ta vprašanje, je Bog postal človek. Njegova bližina prinaša luč tja, kjer je tema, in razsvetljuje tiste, ki gredo skozi temo trpljenja. Besedo zasluži tudi pokrajina, ki je del jaslic in ki pogosto prikazuje ruševine hiš in starih palač, ki v nekaterih primerih nadomestijo betlehemsko votlino in postanejo bivališče svete Družine … Te ruševine so predvsem vidno znamenje padlega človeštva, vsega tistega, kar se ruši, kar je pokvarjeno in žalostno. Ta prizor pravi, da je Kristus novost starega sveta, da je prišel, da bi zdravil in obnavljal, da bi naše življenje in svet spet privedel k njemu izvirnemu sijaj

ANGELI IN PASTIRJI
Koliko čustev nas mora spremljati, ko v jaslice postavljamo gore, potoke, ovce in pastirje! Na ta način se spominjamo, da je ves svet deležen praznika Mesijevega prihoda. Angeli in zvezda repatica so znamenje, da smo tudi mi poklicani, da se podamo na pot, da bi prišli do votline in počastili Gospoda. »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod.« Tako so rekli pastirji po oznanilu, ki so ga prejeli od angelov … Najbolj ponižni in najbolj ubogi znajo sprejeti dogodek učlovečenja Boga, ki nam prihaja naproti v Detetu Jezusu. Pastirji se podajo na pot k Njemu zaradi srečanja ljubezni in hvaležnega čudenja. Prav to srečanje med Bogom in njegovimi otroki po zaslugi Jezusa daje življenje naši veri, tvori njeno enkratno lepoto, ki na poseben način sije iz jaslic.

SIMBOLIČNE FIGURICE
V naše jaslice imamo navado postavljati veliko simboličnih figuric. Predvsem figurice beračev in ljudi, ki ne poznajo nobenega drugega obilja kot obilje srca … Revni in preprosti v jaslicah nas spominjajo, da je Bog postal človek za tiste, ki najbolj potrebujejo njegovo ljubezen in prosijo za njegovo bližino. Jezus, “krotak in iz srca ponižen”, se je rodil ubog, živel je preprosto življenje, da bi nas naučil doumeti bistveno in živeti iz njega. Iz jaslic jasno izhaja sporočilo, da se ne smemo pustiti zaslepiti bogastvu in tolikim kratkotrajnim ponudbam sreče.
Otroci pa tudi odrasli – jaslicam večkrat radi dodajo druge figurice, za katere se zdi, da nimajo nobene povezave z evangeljskimi pripovedmi. In vendar je namen te domišljije izraziti, da je v novem svetu, ki ga je vzpostavil Jezus, prostor za vse, kar je človeško in vse, kar je ustvarjeno. Od pastirja do kovača, od peka do glasbenikov, od žena, ki nosijo vrče z vodo, do otrok, ki se igrajo … vse predstavlja vsakdanjo svetost, veselje, ko vsakdanje stvari delamo na izreden način, ko Jezus deli svoje Božje življenje z nami

BOŽJA MATI MARIJA
Postopoma nas jaslice pripeljejo do votline, kjer najdemo figurici Marije in Jožefa. Marija je mama, ki zre svojega otroka in ga kaže tistim, ki ga pridejo obiskat. Njena figurica nas vodi k premišljevanju o veliki skrivnosti, v katero je bilo vpleteno to dekle, ko je Bog potrkal na vrata njenega srca. Na oznanilo angela, ki jo je prosil, naj postane Božja mati, je Marija odgovorila s polno in popolno pokorščino. Njene besede: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« so za vse nas pričevanje, kako naj se v veri prepustimo Božji volji. S tem, da je Marija postala mati Božjega Sina, ne da bi izgubila svoje devištvo, ampak ga je po Njegovi zaslugi še posvetila. V njej vidimo Božjo mater, ki svojega Sina nima samo zase, ampak vse prosi, naj poslušajo njegovo besedo in jo izpolnijo.

VARUH SVETI JOŽEF
Ob Mariji je sveti Jožef, da bi obvaroval Dete in njegovo mater. Običajno je upodobljen s palico v roki, včasih pa tudi drži svetilko. Sveti Jožef vrši zelo pomembno vlogo v življenju Jezusa in Marije. On je varuh, ki se nikoli ne naveliča varovati svoje družine. Ko ga bo Bog opozoril na Herodovo nevarnost, se bo brez oklevanja podal na pot v Egipt. Ko bo nevarnost minila, bo družino privedel v Nazaret, kjer bo prvi vzgojitelj dečka in mladostnika Jezusa. Jožef je v srcu nosil veliko skrivnost, ki je ovijala Jezusa in Marijo njegovo ženo. Kot pravičen mož se je vedno zanesel na Božjo voljo in jo izpolnjeval.

Leto svetega Jožefa
Papež Frančišek je z apostolskim pismom Patris corde (S srcem očeta) razglasil Leto svetega Jožefa ob 150-letnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve. Pričelo se je na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2020, in bo trajalo do 8. decembra 2021. Za to spodbudila pandemija covid-19, ki nam je dala razumeti pomen navadnih ljudi, ki ne vzbujajo pozornosti, ampak vsak dan potrpežljivo delajo in s svojo predanostjo vzbujajo upanje. Podobni so sv. Jožefu, ki je ostal neopažen, vendar je imel pomembno vlogo v zgodovini odrešenja. (sč)

 

DETE JEZUS – SRCE JASLIC
Srce jaslic začne utripati takrat, ko ob božiču vanje položimo figurico Deteta Jezusa. Bog se predstavi na tak način, kot otrok, da bi ga sprejeli v svoje naročje. V slabotnosti in krhkosti skriva svojo moč, ki vse ustvarja in spreminja. Zdi se nemogoče in vendar je tako: v Jezusu je bil Bog otrok in v tem stanju je hotel razodeti veličino svoje ljubezni, ki se kaže v nasmehu in stegovanju rok proti vsakomur. Rojstvo otroka vzbudi veselje in začudenje, ker postavi pred nas veliko skrivnost življenja. Ko vidimo, kako žarijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gledanju otroka Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju … Jaslice nam omogočajo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz katerega je razvrščeno tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem … Kakšno presenečenje je videti Boga, ki je prevzel naše vedenje: spi, pije mleko pri materi, joče in se igra kot vsi otroci!

SVETI TRIJE KRALJI
Ko se približa praznik Jezusovega razglašenja, v jaslice postavimo figurice svetih treh kraljev. Ko so gledali zvezdo, so se ti modri in bogati gospodje z vzhoda podali na pot proti Betlehemu, da bi spoznali Jezusa in mu darovali zlato, kadilo in miro. Tudi ti darovi imajo alegoričen pomen: zlato časti Jezusovo kraljevsko dostojanstvo; kadilo njegovo božanstvo; mira njegovo sveto človeškost, ki bo spoznala smrt in pokop. Ko gledamo ta prizor v jaslicah, smo poklicani, da bi razmišljali o odgovornosti vsakega kristjana, da je evangelizator. Vsak od nas naj postane nosilec veselega oznanila vsem, ki jih sreča; s konkretnimi dejanji usmiljenja naj izpričuje veselje, da je srečal Jezusa in njegovo ljubezen. Modri nas učijo, da lahko krenemo zelo od daleč, da bi prišli do Jezusa … Pred njim razumejo, da Bog tako, kakor s suvereno modrostjo ureja tek zvezd, vodi tek zgodovine, ko ponižuje mogočne in povišuje ponižne.

PRED JASLICAMI POSTANEMO OTROCI
Pred jaslicami se duh rad poda v čas, ko smo bili otroci in smo nestrpno pričakovali čas, ko bomo začeli postavljati jaslice. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredovana vera; istočasno pa nam daje začutiti dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo. Ni pomembno, kako pripravimo jaslice. Lahko so vedno iste, ali pa jih vsako leto spremenimo; pomembno je, da govorijo našemu življenju. Kjer koli in v kateri koli obliki jaslice govorijo o Božji ljubezni; o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne glede na to, v kakšnem položaju je.
Dragi bratje in sestre, jaslice so del sladkega in zahtevnega procesa posredovanja vere. Od otroštva dalje in potem v vsakem življenjskem obdobju nas vzgajajo, da premišljujemo o Jezusu, da čutimo Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verujemo, da je Bog z nami in mi z Njim, vsi otroci in bratje po zaslugi tega Deteta, Božjega Sina in Device Marije. In to doživljati, to je sreča.

ČUK, Silvester. Jaslice živi evangelij. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 44-49.

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

SKUPAJ POJMO IN PRISLUHNIMO GLASBI
Bil je čas pred božičem, kaplan Joseph Mohr se je trudil pripraviti karseda doživeto praznovanje Jezusovega rojstva v svoji župniji Obernhof v Avstriji, a ko so se zbrali na vajah, orgle niso delale, iz njih so poskakale miši, ki so si v mehovih privoščile malico. Ker pa božične maše ne more biti brez glasbe, je mladi kaplan sestavil besedilo za pesem, ki se jo je namenil zaigrati na kitaro. Pri melodiji mu je pomagal skladatelj Franz Gruber, in nastala je prelepa Sveta noč, ki je prevedena v 300 jezikov tega sveta.
Glasba je način molitve in pot k Bogu, pa tudi vez s predniki. Neprecenljiva je dediščina božične glasbe! Neli in Karmen Zidar Kos sta uspešni slovenski citrarki, ki iz svojih instrumentov izvabljata čudovito praznično glasbo. Na zgoščenki Božična skrivnost sta zbrali 14 božičnih skladb, od slovenskih ljudskih, božičnih iz svetovne dediščine (tudi Sveto noč), pa tudi nekatere popularne božične uspešnice. Mmm, topel božični čaj, dobra knjiga in zvoki citer. Nič nimam proti takšnemu prazničnemu večeru …

več
Božična pesem kaplana Jožefa, v: Zgodbe za božič, Ognjišče, Koper, 2021.

v naših knjigarnah in v spletni knjigarni lahko kupite tudi božično glasbo na CD-jih

Zvezde žarijo - cerkvene božične pesmi ženski tercet Nataša, Anica in Natalija, orgle Polona Gantar
Božična skrivnost - itrarski duet Neli in Karmen Zidar Kos

DELIMO BOŽIČNO SPOROČILO
Spomnimo se ljudi, ki praznujejo sami, ki so prebolehni, da bi zmogli k polnočnici, ki jih mučijo telesne ali duševne stiske ... Odnesimo jim Luč miru iz Betlehema, odnesimo jim kos potice. Lahko že za Miklavža, pa za božič spet. Jezus je prišel za vse, da bi ga imeli v izobilju.

oglejte si tudi druge namige iz priloge:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

Kako živeti advent danes (3 - Izdelovanje voščilnic)

Kako živeti advent danes (4 - Božična devetdnevnica)

Kako živeti advent danes (5 - Postavljanje jaslic)

Kako živeti advent danes (6 - Skupaj kuhamo in pečemo)

Kako živeti advent danes (7 - Blagoslov doma

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Na sveti večer 24. decembra 1818, sta po polnočnici ob jaslicah v Oberndorfu na Salzburškem Joseph Mohr, kaplan in pisec besedila, in Franz Xaver Gruber, učitelj, organist in skladatelj, prvič zapela pesem Sveta noč, blažena noč (Stille Nacht! Heil'ge Nacht!). Ob tem jubileju so v Muzeju krščanstva na Slovenskem pripravili razstavo, na kateri sta predstavljena avtorja pesmi, zgodovina nastanka pesmi in njenega ‘čudežnega’ širjenja po vsej zemeljski obli.  »Njeno blagohotno besedilo tolaži, daje upanje, pomirjujoča glasba pa napisane besede povzdigne nad realni svet,« je v katalogu  razstave zapisala mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja. »Danes jo pojejo v svojih maternih jezikih številni narodi po svetu. V božičnem času jo prepevajo po cerkvah, domovih, na trgih, na koncertih. Ljudje jo poslušajo po radiu, televiziji, po pametnih telefonih, po internetu.« Vsem, ki jo pojejo ali poslušajo, se v srca naseli nekaj Božjega. Zato je ta preprosta skladba najlepša božična pesem.

JOSEPH MOHR (1792–1848)
Pisec pesmi, ki je prevedena v več kot 300 jezikov in narečij, je bil duhovnik, ki se je odlikoval pod svoji preprostosti, globoki veri in odprtem srcu za vse potrebne in stiskane. Rodil se je 11. decembra 1792 v revni četrti Salzburga  kot nezakonski sin. Mati Anna Schoiber je bila pletilja, oče Franz Mohr pa vojak. Po očetu je sicer dobil priimek, vendar je bil od rojstva zaznamovan. Stolni vikar Hiernle je odkril njegove talente in mu omogočil šolanje. Po maturi je vstopil v bogoslovno semenišče. Leta 1815 je prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je deloval najprej pri romarski cerkvi Mariapfarr pri Lugauu. Ob milostni podobi Marije z Otrokom in svetimi tremi kralji  je dobil navdih za pesem Sveta noč. Avgusta 1817 je prišel za kaplana v Oberndorf. Spoprijateljil se je s pet let starejšim Franzem Xaverjem Gruberjem, učiteljem, organistom in cerkovnikom v bližnjem Arnsdorfu, ki je hodil orglat v Oberndorf. O božiču leta 1818 ga je prosil, naj uglasbi njegovo pesem Sveta noč, kar je prijatelj v posebnem navdihu takoj storil. Po polnočnici v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu je pri jaslicah prvič zazvenela blaga in mila pesem, ki je osvojila srca vseh. Pela sta dvoglasno: Joseph tenor, Franz bas ob Josephovi spremljavi na kitaro. Septembra 1819 je Mohr odšel iz Oberndorfa in naslednja leta pomagal kot kaplan v raznih župnijah. Leta 1827 je postal vikar v župniji Hintersee, leta 1837 pa v Wagrainu, kjer je ostal do smrti 4. decembra 1848. Vse svoje premoženje je razdajal, edina materialna zapuščina je bila njegova kitara,  na katero je skoraj točno trideset let spremljal prvo izvedbo pesmi Sveta noč. Njenega zmagoslavnega pohoda po svetu ni dočakal.

FRANZ XAVER GRUBER (1787–1863)
‘Pisec’ melodije pesmi Sveta noč se je rodil 25. novembra 1787 kot sin tkalcev platna Josepha in Anne Gruber v Hochburgu  nedaleč od Oberndorfa. Starša sta mu dala ime Conrad, pri krstu pa je po svojem botru ‘prevzel’ ime Franz. Nadaljeval naj bi poklic družinski poklic. Že kot otrok je kazal veliko veselje do glasbe. Učitelj Andreas Peterlechner ga je brezplačno poučeval v glasbi in mu omogočil, da je končal učiteljišče. Prvo leto je služboval pri svojem dobrotniku, leta 1807 pa je nastopil službo učitelja, cerkovnika in organista v Arnsdorfu.  Še isto leto se je poročil s trinajst leta starejšo vdovo svojega prednika, da se je lahko vselil v cerkovnikovo stanovanje. Po njeni smrti se je poročil z eno svojih nekdanjih učenk, ki mu je rodila deset otrok, a samo štirje so odrasli.  Ljubezen do glasbe ga je povezalo z Josephom Mohrom, mladim duhovnikom v Oberndorfu, ki je bil odličen pevec in kitarist. Za božič leta 1818 je uglasbil njegovo pesem Sveta noč s šestimi kiticami, ki sta jo skupaj zapela po polnočnici pri jaslicah v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu. Po tej prvi izvedbi ob spremljavi kitare je Gruber kasneje napisal še orgelsko spremljavo. Leta 1829 je odšel za učitelja in cerkovnika v Berndorf pri Salzburgu. Njegova velika želja, da bi se bolj posvetil glasbi, se je izpolnila leta 1835, ko je dobil mesto zborovodje in organista v župnijski cerkvi v Halleinu,  kjer zelo poživil glasbeno življenje in ustvaril veliko novih skladb. Tam je deloval 28 let, dokler ni 7. junija 1863 umrl.  Po njegovih stopinjah sta šla dva sinova Franz in Felix.

OD ROJSTVA DO SVETOVNE SLAVE
Na starem šolskem poslopju, muzeju Svete noči, v Arnsdorfu, kjer je Franz Xaver Gruber služboval od leta 1807 do 1829, je spominska plošča  z napisom: Stille Nacht! Heil'ge Nacht! / Wer hat dich, o Lied, gemacht? / Mohr hat mich so schon erdacht, / Gruber zu Gehor gebracht, / Priester und Lehrer vereint. (Sveta noč, blažena noč! / Kdo te je, o pesem, naredil? / Mohr me je dobro zamislil, / Gruber storil, da se sliši, / duhovnik in učitelj združena.)
Časi, ko je najlepša božična pesem nastala, so bili zelo težki. Srednja Evropa je bila izčrpana in obubožana po Napoleonovih vojnah. Temu so se pridružile še naravne katastrofe. Aprila 1815 je izbruhnil vulkan Tombora na indonezijskem otoku Sumbava, kar je povzročilo neslutene klimatske spremembe. Leto 1816 je bilo v Evropi “leto brez poletja”. V nenehnem deževju in mrazu žito ni dozorelo. Zavladala je huda lakota. Izum tkalskega stroja leta 1786 je zadal smrtni udarec družinski tkalski obrti, s katero so se ljudje preživljali.
Stiske in težave ljudi je razumel Joseph Mohr, mlad duhovnik, ki je že kot otrok začutil težo življenja. Pred podobo Marije, ki je rodila Jezusa, je iz njegovega srca privrela pesem, ki tolaži in vliva upanje.  Preprosto, vsem razumljivo besedilo razglaša tolažljivo misel odrešenja iz stiske po Jezusovem rojstvu v vseh šestih kiticah. Njegova božična pesem je uspavanka za novorojenega Božjega Otroka. »Mili deček kodrastih las, spi v nebeškem miru,« je zapisal ob pogledu na podobo, ki ga je navdihovala. V slovenskem prevodu, ki je nam vsem v ušesih in v srcih, se to voščilo Novorojenemu glasi: »Spavaj, Dete, sladko.« Muzikolog Gottfried Gasparek je zapisal: »Pesem Sveta noč je napisana v vsem razumljivem nemškem jeziku, napev je ljudski v najboljšem pomenu besede, ritem spominja na dude sicilskih pastirjev. Čaru mile skladbe se ne morejo upreti celo ljudje, ki pripadajo drugim verstvom ali so brez vere. Gre namreč za to, da v njem odseva skrivnost božične zgodbe v preprostih besedah in motivih. Glasba je umirjena, ganljiva. Mnoge pesem gane do solz, drugim privabi na lice osrečujoč nasmeh. Pesem ni bogoslužna, temveč je pesem ljubezni do novorojenega Otroka. Je pesem miru in je nadčasovna. Pripada vsem ljudem sveta, ki so blage volje.«
Sprehodimo se skozi njeno zgodovino, ki se začenja leta 1816, ko Joseph Mohr, duhovni pomočnik v romarskem kraju Mariapfarr, dobi navdih za pesem s šestimi kiticami s tolažljivim sporočilom Božje ljubezni do preskušanih in trpečih ljudi. Na sveti večer, 24. decembra 1818, Joseph Mohr, kaplan v Oberndorfu, pohiti k prijatelju Franzu Xaverju Gruberju, učitelju, cerkovniku in organistu v Arnsdorfu, da pesem uglasbi za dva pevska glasova, zbor in spremljavo na kitari.  Po polnočnici v cerkvi sv. Nikolaja  jo ob jaslicah prvič zapojeta Gruber in Mohr, ki petje spremlja s kitaro.  Leta 1825 orglarski mojster Karl Mauracher izdela nove orgle v Oberndorfu.  Verjetno mu je na nove orgle Gruber zaigral Sveto noč, ki je bila izdelovalcu orgel tako všeč, da jo je ponesel rojakom na Tirolsko. Veliko zaslug za širjenje pesmi je imela družina Strasser iz Lainacha na Tirolskem,  ki se je ukvarjala z izdelovanjem rokavic. Kjer so svoje izdelke prodajali, so služili dodaten denar z igranjem in prepevanjem. Leta 1831 so na sejmu v Leipzigu pred velikim občinstvom prepevali pesem Sveta noč. Zapeli so jo tudi na dvoru pruskega kralja Friedricha Wilhelma IV. v Berlinu; postala je njegova najljubša božična pesem in takrat so jo zaradi izvajalcev imeli za tirolsko ljudsko pesem neznanega avtorja. Pevska družina Rainer  je Sveto noč prepevala na potovanjih po Evropi, o božiču leta 1839 so jo zapeli na ameriških tleh, v New Yorku.  V angleškem prevodu (Silent Night, Holy Night) leta 1859.
Sčasoma se je avtorstvo pesmi pozabilo. Razširilo se je mnenje, da je delo kakšnega slavnega skladatelja, kot je bil Michael Haydn (1737–1806). Na prošnjo dvorne kapele je Franz Xaver Gruber 30. decembra 1854 poslal pojasnilo (Authentische Veranlassung), kako je nastala ta pesem in priložil je prepis izvirnika. Med drugim je zapisal: »Bilo je 24. decembra 1818, ko je takratni oberndorfski kaplan gospod Joseph Mohr predal pesem Franzu Gruberju, organistu v takrat na novo ustanovljeni župniji sv. Nikolaja v Oberndorfu (tudi učitelju v Arnsdorfu) s prošnjo, da napiše primerno melodijo za dva glasova z zborom in za spremljavo na kitari. Omenjeni avtor melodije (torej Gruber) je še istega večera temu glasbeno izkušenemu duhovniku v skladu s prošnjo, enako izvirniku, ki je priložen pripisu, prinesel svojo enostavno kompozicijo, ki je bila še isti večer z odobravanjem predstavljena. Zapeta in zaigrana je bila s strani duhovnika gospoda Mohra (ki je bil dober tenorist) in organista Gruberja (bas).  Gospod J. Mohr je pesem spremljal na kitaro. Božična pesem je s pomočjo nekega Zillertalčana prišla na Tirolsko in nekoliko spremenjena izšla v Leipzigu v zbirki pesmi.« Med prvo svetovno vojno je na sveti večer leta 1914 na 50 km dolgi zahodni fronti zavladalo ‘božično premirje’: nemški, francoski in britanski vojaki so za kratek čas zapustili svoje strelske jarke, se srečali in si voščili ter skupaj vsak v svojem jeziku pesem Sveta noč, blažena noč.  Med drugo svetovno vojno, na sveti večer leta 1941 sta pesem skupaj zapela ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in angleški predsednik vlade Winston Churchil na balkonu Bele hiše v Washingtonu. Leta 2011 je Unesco pesem Stille Nacht, heilige Nacht uvrstil na seznam duhovne (nesnovne) kulturne dediščine Avstrije.

 

KRAJI, POVEZANI S PESMIJO SVETA NOČ

 MARIAPFARR
 
Ta romarski kraj je bil prvo službeno mesto mladega duhovnika Josepha Mohra.  Pred milostno podobo Marije z Detetom in Svetimi tremi kralji je leta 1816 napisal besedilo pesmi. V kraju je muzej,  posvečen romarski cerkvi in pesmi Sveta noč. 5. aprila 2018 je papež Frančišek romarsko cerkev povišal v (manjšo) baziliko.

ARNSDORF
   
V tem kraju je učitelj in organist Franz Xaver Gruber 24. decembra 1818 pesem uglasbil. V najstarejši še delujoči šoli v Avstriji, v kateri je Gruber poučeval v letih 1807–1835, je v gornjem nadstropju muzej, ki so ga leta 2011 temeljito prenovili.  V njem je tudi črna kuhinja Gruberjevega stanovanja ter zgodovinska učilnica z Gruberjevim pultom.

OBERNDORF
 
Kraj, ki leži okoli 20 kilometrov severno od Salzburga, je znan po vsem svetu zaradi prve izvedbe ‘najlepše božične pesmi’ Sveta noč, blažena noč v božični noči leta 1818 v cerkvi sv. Nikolaja. Cerkev, zgrajena blizu reke Salzach, je bila posvečena leta 1798. Po dveh katastrofalnih poplavah leta 1897 in 1899 je ni bilo mogoče rešiti. Leta 1906 so jo začeli rušiti. Na njenem mestu so v letih 1930–1936 zgradili sedanjo spominsko kapelo Svete noči.  V njej je nekaj opreme nekdanje cerkve.  Od leta 1953 je vsako leto na sveti večer ob petih pred kapelo spominsko slavje, ki privabi številne obiskovalce, da skupaj zapojejo pesem Sveta noč v njenem ‘rojstnem kraju’. Ob kapeli je v starem župnišču muzej Svete noči.  Ves adventni čas deluje v Oberndorfu poseben poštni urad s priložnostnimi znamkami in žigom.  Oberndorf in Arnsdorf povezuje lepo urejena sprehajalna pot. Na sveti večer se po njej vije procesija z baklami.

HALLEIN
 
V tem kraju, ki leži južno od Salzburga, je od leta 1835 deloval Franz Xaver Gruber, skladatelj nesmrtne pesmi Sveta noč kot učitelj, zborovodja in organist.  Tukaj je 7. junija 1863 umrl. Njegov grob je med mestno župnijsko cerkvijo in hišo, kjer je živel. V hiši je urejen muzej, ki je bil na novo odprt 28. septembra 2018.  V njem so na ogled razni Gruberjevi notni zapisi Svete noči in več variant njegovega pojasnila o nastanku pesmi, njegovi osebni predmeti, njegov portret in portret tretje žene Katarine, klavir in Mohrova kitara, na katero je igral pri prvi izvedbi pesmi.

SALZBURG

V glavnem mestu avstrijske zvezne dežele Salzburg  se je 11. decembra 1792 rodil Joseph Mohr in bil štiri ure po rojstvu krščen v salzburški stolnici.  V njej je bil leta 1815 posvečen v duhovnika. Znameniti ‘salzburški zvončki’ na dan pred božičem ob 7., 11. in 18. uri igrajo melodijo pesmi Sveta noč.

 

WAGRAIN

V tem kraju je Joseph Mohr deloval kot goreč dušni pastir od leta 1837 do svoje smrti 4. decembra 1848. Njegov grob je na krajevnem pokopališču levo od glavnega vhoda v župnijsko cerkev sv. Ruperta.  Na visokem železnem nagrobniku je upodobljen pri navdihnjenem zapisovanju pesmi Sveta noč. Nasproti cerkve stoji šola, ki so jo zgradili na Mohrovo pobudo in se imenuje po njem.

 

SVETA NOČ NA SLOVENSKEM

Na Slovenskem je bila pesem Stille Nacht, heilige Nacht prvič objavljena v nemškem jeziku in sicer vseh šest izvirnih kitic v pesemskem dodatku trojezičnega molitvenika Preces et hymni (Molitve in pesmi), ki ga je leta 1857 v Ljubljani izdal gimnazijski katehet Anton Globočnik. Dobro desetletje zatem so šolarji v Tržiču pesem prvič zapeli v nemščini, tamkajšnji kaplan Jakob Aljaž jo je kasneje prevedel v slovenščino. V svojih Pevskih spominih (1924) je Aljaž med drugim zapisal: »V Tržiču sem prvi vpeljal lepo Gruberjevo pesmico Stille Nacht, heilige Nacht, ki sem jo našel v neki nemški brošurici (dvoglasno), in naučil šolske otroke (nemško) – pozneje sem jo prestavil v slovenščino. Kasneje jo je natisnil Foerster  v Cerkvenem glasbeniku s popravljenim besedilom četveroglasno.« Leta 1879 je bil v katoliškem tedniku Zgodnja Danica prvič objavljen slovenski prevod pesmi z naslovom Pri jaslicah.  Avtor prevoda je bil pesnik Radoslav Silvester (1841–1923). Prevod je dokaj okoren, ker je skušal biti preveč zvest izvirniku. V adventu leta 1884 so dijaki višjih razredov frančiškanske gimnazije v Novem mestu  pripravili božični oratorij, pri katerem so zapeli tudi Sveto noč, seveda v nemškem jeziku. Med poslušalci je bil tudi duhovnik Ivan Šašelj, ki je zapisal: »Ko je zadonela ta krasna božična pesem iz mladih dijaških grl po dvorani, smo bili vsi ganjeni ob tej nenavadni do srca segajoči pesmi, saj smo jo slišali prvič. Prireditve se je udeležilo obilo novomeškega občinstva, meščanov in gospode. Kako so dijaki peli, si lahko mislimo, saj je bil njihov pevovodja p. Hugolin (Sattner),  ki je poučeval takrat na gimnaziji petje. Takrat pa Slovenci še tudi nismo imeli slovenskega prevoda.« Leta 1885 je skladatelj Anton Foerster v notni prilogi Cerkvenega glasbenika prvi objavil štiriglasni stavek z naslovom Pri jaslicah ter pod notami dodal pripombo: »Kakor uže naslov kaže, ne sme se ta pesem peti pri službi božji.« Po Aljaževem pričevanju naj bi Foerster objavil njegov nekoliko popravljen prevod. Leta 1904 je Franc Saleški Spindler v Ljudski pesmarici za nabožno petje v cerkvi, šoli in doma drugič objavil pesem z notami, ki pa še ni bila namenjena bogoslužju. Besedilo za to pesmarico je priredil Gregorij Pečjak (1867–1961),  profesor verouka na ljubljanskih srednjih šolah. Besedilo pesmi Sveta noč, blažena noč, kot ga pojemo danes, je torej njegova priredba.  Skladatelj Stanko Premrl  je v svoji Cerkveni pesmarici za mladino (1916) pesem že objavil med božičnimi pesmimi. Tudi v njegovi Cerkveni ljudski pesmarici (1928) je Sveta noč objavljena med božičnimi pesmimi.  Zdaj z njo začenjamo božično slavje pri polnočnici in pri vseh mašah na praznik Jezusovega rojstva. Z njo se v duhu preselimo na angelske poljane  in s pastirji počastimo Božjega Sina, ki je postal človeški otrok, da bi nas naredil za Božje otroke.

ČUK, Silvester. Sveta noč 200 let. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 1, str 50-57.

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

 

BLAGOSLOV DOMA
Lepa tradicija je, da na vse tri svete večere blagoslovimo in pokadimo svoj dom. Trije sveti večeri, 24. 12., 30. 12. in 5. 1., in trikrat blagoslov.
Kajenje je pokristjanjena šega iz predkrščanske dobe: že v starem Rimu so, ko se je sonce spet ‘pomladilo’, škropili in kadili svoje domove. Še prej, v starih kulturah, sta bila ogenj in voda v obredih znamenje očiščevanja. Šego so prevzeli kristjani in jo prenašali iz roda v rod. V lončeno ali kovinsko posodo so nasuli žerjavico, čeznjo pa blagoslovljeno zelenje z butare/oljke od cvetne nedelje in blagoslovljeno cvetje s procesije ob svetem Rešnjem telesu (telovska procesija). Ponekod so uporabili smrekove veje in nekaj smrekove smole, drugod pa brinje.
Ob molitvi rožnega venca so obhodili hišo, kmetijska in druga gospodarska poslopja (mline, žage ...), njive in polja. Babice in dedki bodo vedeli povedati, da so včasih v starih kuhinjah ostanek potresli kar na “šporget”, ki je bil vedno vroč, in je po sladkem dišala vsa hiša. Pravo kadilo pri blagoslovu domov uporabljamo šele v zadnjem času.
Navada blagoslavljanja domov je prelepa, da bi jo pozabili. Nič pa ni narobe, če jo malce prikrojimo našim časom in potrebam. Šege so se vedno spreminjale in oblikovale.

Kaj potrebujemo za blagoslov in kajenje doma?

• blagoslovljeno vodo (dobimo jo v vsaki župnijski cerkvi nekje blizu vhoda)
• posušeno zelenje z butare ali brinove oz. smrekove veje ter koščke smole ali pa kadilo (kupite ga lahko v naših knjigarnah)
• žerjavico ali oglje (ki ga je prav tako mogoče kupiti pri nas – marsikdo ne ve, kaj so črni krogci, nekakšni žetončki – ne, to ni kadilo, oglje je!)

Kropilnik napolnimo z blagoslovljeno vodo. Če kropilnika nimamo, blagoslovljeno vodo nalijemo v lepo posodico ali kozarec ter vanjo pomočimo smrekovo ali oljčno vejico.

V kadilnico (če je nimate, uporabite keramični krožnik, ponev …) položimo prižgano oglje (tisti črn žetonček dobro razpihamo, da močno zažari), potem pa nanj potresemo kadilo. Hitro bo zadišalo.

Če ste obiskali otroško polnočnico, h kateri ste nesli blagoslovit figurico Jezuščka, je smiselno, da blagoslov doma opravite kmalu po prihodu iz cerkve. Če greste k maši opolnoči, pa blagoslovite prej. Pripravite vse potrebno, zberite se pri družinski mizi ali pri jaslicah. Najprej se pokrižajte, zapojte, nekdo od staršev naj kratko pove, kaj se bo sedaj zgodilo. Manjši otroci lahko nosijo blagoslovljeno vodo, večji kadilnico. Ponekod je navada, da se nese tudi kruh ali križ iz bogkovega kota. Pri jaslicah se pokrižajte, zapojte, nato pojdite po prostorih, pokropite jih ter dodajte svojo prošnjo. V kuhinji: Dobri Bog, blagoslovi vse dobro, kar v kuhinji pripravljamo, daj, da bomo zdravo jedli in varno kuhali. Pri vhodu: Blagoslovi, Gospod, vse ljudi, ki prihajajo k nam, daj, da bodo radi prihajali in veseli odhajali. V otroških sobah naj otroci povedo svoje prošnje, pokropijo svoje postelje in pisalne mize. Med obhodom lahko pojete božične pesmi. Obhod končajte pri jaslicah, v katere položite Jezuščka. Zmolite veseli del rožnega venca ali vsaj desetko: ki si ga Devica rodila.

Prostor ob jaslicah lahko uredite tako, da bodo manjši otroci med molitvijo lahko zaspali ob novorojenem Jezuščku. Če imate v hiši peč ali kamin, ostanek kadila stresite na ogenj. Če si želite bolj ustaljenih molitev, pa preberite knjižico Družinsko bogoslužje.

Na naših policah dobite raznovrstno kadilo, pa miro in druge božične dišave, oglje, različne kadilnice ter stekleničke za blagoslovljeno vodo.

Drevo mira raste v Afriki in na Arabskem polotoku. Gosto smolo pridobivajo iz prerezanega drevesnega lubja. Z destilacijo smole nastane eterično olje. Če zaradi majhnega prostora, pljučnih obolenj, preobčutljivega senzorja za dim ali kakega drugega razloga svojega doma ne morete pokaditi, pa bi si vseeno želeli, da vaš dom napolni prelesten božični vonj, uporabite dišave, ujete v olja, kot je perujski balzam.
Na sveti večer lahko ob jaslicah otrokom pripovedujemo, kako smo mi kot otroci praznovali božič. Lahko jim tudi prebiramo zgodbe iz knjige Zgodbe za advent in božič. Prelepo je, če otroci zaspijo ob jaslicah.

 

oglejte si tudi druge namige iz priloge:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

Kako živeti advent danes (3 - Izdelovanje voščilnic)

Kako živeti advent danes (4 - Božična devetdnevnica)

Kako živeti advent danes (5 - Postavljanje jaslic)

Kako živeti advent danes (6 - Skupaj kuhamo in pečemo)

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

1223 - 2023

Leta 2023 smo obhajali pomenljivo 800-letnico jaslic, ki jih je sv. Frančišek Asiški zasnoval v svetem adventnem času leta 1223 in jih postavil v njemu ljubi rietski pokrajini v kraju Greccio, ki je kakšnih 100 kilometrov oddaljen od njegovega rojstnega Assisija.

Sv. Frančišek je v svoj nemirni čas, poln večjih in manjših vojn, krivic, nasilja, hudih bolezni, prinašal novo miselnost. Na nov, svojstven način je skupaj s prvimi brati živel po evangeliju in skrbel za gobavce do te mere, da mu je vse tisto, kar mu je bilo grenko, postalo sladko za dušo in telo … Njegovo prizadevanje za mir je bilo skoraj nepojmljivo in je ostalo nedosegljivo do danes. On, Frančišek, je namreč šel z mirom že na pot. V Grecciu je zasnoval in pripravil jaslice, ki so žlahten sad njegove duhovne poti in ljubezni do Božjega učlovečenja. Takšnih jaslic ni do tedaj naredil še nihče. Frančišek je iznašel nov način prikazovanja Gospodovega rojstva, ki ne potrebuje dodatnih razlag. Njegove jaslice na majhnem prostoru posnemajo betlehemsko votlino in naravo ter govorijo same po sebi. Z njegovo duhovno iznajdbo lahko na nov, viden, otipljiv in poglobljen način doživljamo božične skrivnosti.

LETOŠNJI ADVENTNI ČAS JE POSEBEN
Letošnji adventni čas je poseben zaradi spomina na posebnega človeka, svetega Frančiška, in na njegove posebne jaslice, ki so navdušile njegove sodobnike, njegovi bratje so jih ponesli v svet, v svoj spomin pa jih je zapisala zgodovina do današnjih adventnih dni. Tudi v letošnjem adventnem času vsako adventno nedeljo prižigamo novo svečo na adventnih venčkih in stopnjujemo svojo duhovno odprtost za Kralja, ki prihaja, pa tudi zato, da začnemo snovati in pripravljati jaslice, ki jih bomo postavili v cerkvah, v svojih domovih in še kje. Letošnji adventni čas nudi posebno priložnost, da ob spominu na Frančiškove jaslice, ki so sad njegovega globokega odnosa do Novorojenega – Kralja, ki prihaja – ozavestimo svojo duhovno pripravo na božič, da nemara tudi mi odkrijemo kakšno novost – predvsem pa novo duhovno moč, s katero se bomo postavili po robu raztreščenemu času, v katerem živimo.
Tudi v letošnjem adventu nas od vsepovsod bombardirajo napisi veseli december, zaslepljujejo nas premnoge luči in lučke po trgovinah in ulicah naših mest in trgov. Nebroj različnih stojnic ponuja mnoštvo stvari, seveda z velikimi adventnimi popusti.
Ali nam je kdo ukradel advent? Morda spretni trgovci ali še spretnejši gostinci, različni lobiji ali mogoče politika?
Toda kristjani, ki svoje čelo zaznamujemo s križem, vemo, da je veseli december samo folklora, zunanje dogajanje, ki ne pozna in ne spozna bistvenega – rojstva Božjega sina, ki je Emanuel, Bog z nami. Naš krščanski advent pač ni in ne more biti ogrožen od zunaj, od veselega decembra, kakor naša vera ni ogrožena od zunaj, kot je to bilo v težkih svinčenih časih. Danes smo kristjani bolj ogroženi od znotraj, kar razblinja naš posebni in osebni odnos do Boga. Ogroženi smo, ker raje tarnamo nad veselim decembrom, kakor da bi poglobili svojo vero, raje se hudujemo nad potrošniško miselnostjo, kakor da bi živeli velik privilegij vere in upanja, ki smo ga zastonj prejeli.
Naj bo po Frančiškovem zgledu naš letošnji advent poseben v nenehnem trudu, da bomo po evangeljski besedi vedno bolj postajali sol in kvas tam, kjer smo, tam, kjer živimo.

FRANČIŠKU JE BIL BOŽIČ POLOŽEN V ZIBELKO
Da je bil sv. Frančišku božič položen v zibelko, pripoveduje pobožna asiška zgodba, ki nas pripelje do velike podobnosti Frančiškovega rojstva z rojstvom našega Odrešenika. Pripoveduje namreč, da je tudi sv. Frančišek bil kakor Jezus rojen v hlevu na slami. Razen te pobožne zgodbe nimamo drugih poročil o tem, kako se je rodil sv. Frančišek. Zanesljivo vemo le to, da Frančiškovega očeta Pietra Bernardoneja takrat ni bilo doma, ampak je bil na trgovskem potovanju po Franciji. Ko se je vrnil s potovanja, je doma našel malega sinčka, ki je že bil krščen na ime Janez. Ko ga je zagledal, je, verjetno še poln vtisov s potovanja po Franciji, vzkliknil: »Francesco, Francesco (Francozek)!« in to ime, ki ga je otročiču nadel oče Bernardone, se je malega Janeza tako prijelo, da so ga odslej vsi klicali Francesco – Frančišek.
Omenjena zgodba pripoveduje, da Frančiškova mama Pika nikakor ni mogla roditi in glas o njenih porodnih težavah se je hitro razširil po mestu. Slišal ga je tudi skrivnostni romar, ki se je tiste dni vrnil iz Svete dežele. V preroškem videnju se je napotil do porodnice in ji svetoval, naj se iz zgornje hiše preseli v spodnji prostor, ki je služil kot hlev za živali. Mama Pika je sprejela romarjev nasvet in se preselila v štalo, kjer je na slami brez težav rodila krepkega fantiča – Frančiška. Ob tej pobožni zgodbi vidimo, da je bil Frančišku božič dobesedno položen v zibelko, saj naj bi se kakor Jezušček rodil v hlevu na slami, obkrožen z živalmi. A tudi brez te pobožne zgodbe je Frančišek kakor vsi otroci v domači hiši ob ljubeči in zelo verni mami Piki, ob mlajšem bratu in očetu od najnežnejših let doživljal lepoto in toplino božičnih praznikov. Ta dragocena družinska duhovna izkušnja je Frančiška po vijugavi, a duhovno izjemno bogati življenjski poti, polni preskušenj in Božjih navdihov, pripeljala do velikega duhovnega izuma – jaslic v Grecciu.

KAKO SO UPODABLJALI JEZUSOVO ROJSTVO DO FRANČIŠKOVIH JASLIC?
Dogodek Kristusovega učlovečenja na obrobju betlehemskih poljan je prelomni – središčni dogodek za ves svet. Opisuje ga evangelist Luka v odlomku, ki ga poslušamo pri polnočnicah. Preprosto zapiše, da je Marija »rodila sina prvorojenca, ga povila v plenice in ga položila v jasli, ker zanju v prenočišču ni bilo prostora« (Lk 2,7) in angeli so oznanjali: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,11).

PISMO PAPEŽA FRANČIŠKA OB 800-LETNICI FRANČIŠKOVIH JASLIC
Papež Frančišek je ob obisku Assisija na grobu sv. Frančiška Asiškega dejal, da si je kot papež privzel ime sv. Frančiška zato, ker je sv. Frančišek zanj vedno vir navdiha. Okrogla 800-letnica Frančiškovih jaslic je papeža Frančiška tako navdihnila, da je že dve leti pred njo napisal apostolsko pismo z naslovom Čudovito znamenje (Admirabile signum), ki govori o čudovitem znamenju in vrednosti jaslic. Apostolsko pismo je sam predstavil in podpisal v Grecciu, v svetišču jaslic, in sicer 1. decembra 2019, v sedmem letu svojega papeževanja. Pismo Čudovito znamenje je papež napisal, da bi podkrepil in podprl lepo izročilo po krščanskih družinah, pa tudi šolah, bolnišnicah, zaporih …, ki v dnevih pred božičem postavljajo jaslice. Papež Frančišek je prepričan, da nas jaslice ganejo predvsem zaradi Božje nežnosti in daru življenja, ki je vedno skrivnosten in nas očara. Med drugim papež v svojem pismu zapiše: »Jaslice nam omogočijo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz katerega je razvrščeno tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem.
Rojstvo otroka vzbudi veselje in začudenje, ker postavi pred nas veliko skrivnost življenja. Ko vidimo, kako žarijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gledanju otroka Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju …
Pred jaslicami se duh rad poda v otroštvo, ko smo nestrpno pričakovali čas, ko jih bomo začeli postavljati. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredovana vera; istočasno pa nam dajo začutiti dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo.
Dragi bratje in sestre, jaslice so del sladkega in zahtevnega procesa posredovanja vere. Od otroštva dalje in potem v vsakem življenjskem obdobju nas vzgajajo, da premišljujemo o Jezusu, da čutimo Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verujemo, da je Bog z nami in da smo mi z Njim.«

Ljudje so se vedno spraševali, kako neki se je to zgodilo. Hitro je pri predstavljanju evangeljskih betlehemskih jaslic na pomoč prihitela likovna umetnost. Že v katakombah sv. Priscile v Rimu najdemo upodobitev Jezusovega rojstva, ki datira v tretje stoletje po Kristusu. Upodobljena je Marija, ki drži Dete v naročju, ob strani pa stoji sv. Jožef. Spredaj so trije kralji, ki prinašajo darove, pred njimi pa zvezda. Pozneje na raznih freskah in mozaikih najdemo božične motive, na katerih so poleg Marije in deteta upodobljeni sv. Jožef, pastirji in živali. V 10. stoletju so posebej v Franciji in Nemčiji zaživele bogoslužne drame in duhovne igre ter božični oratoriji, ki so ponazarjali različne božične prizore. Ti so se odvijali po cerkvah ob postavljenih jaslih. Te liturgične drame po Evropi so bile polne blišča in očem všečnih predstav. Vse je bilo v zlatu in izbranih kostumih ob petju različnih zborov in mnoštvu sveč in pozlačenih kulis. Božični prizori so predstavljali različne elemente božičnega dogodka od premikajoče se zvezde repatice, treh kraljev, ki prinašajo darila, do bega sv. družine v Egipt. Toda vse to še niso jaslice. Vse to je Frančišek vsaj delno poznal in naredil velik zasuk, ki ga je nosil v srcu. V to vzvišeno in neživljenjsko, izmaličeno prikazovanje božičnih skrivnosti Frančišek s svojimi jaslicami prinese evangeljsko revolucijo – prvotno uboštvo, preprostost, majhnost in neizmerno ljubezen do novorojenega Kralja, ki prihaja.

FRANČIŠKOV ADVENT – PRIPRAVA NA JASLICE V GRECCIU 1223
Frančiškove jaslice so sad njegovega življenja z Bogom, ki je dolga leta zorelo in v Grecciu tudi dozorelo v žlahten sad, ki še danes prinaša stoterne sadove.
Frančišek je v Grecciu na viden način pokazal svojo evangeljsko zasidranost, pokazal na tisto, o čemer je kakor Marija tiho premišljeval v svojem srcu – na ljubezen, ki ni ljubljena.
Njegov advent za pripravo jaslic v Grecciu se je razvlekel v leta duhovnega življenja, snovanj, svetih navdihov in spoznanj, ki jih je doživljal v tihoti cerkva in svojega srca. Nekega dne, verjetno med tem, ko se je vračal iz Rima, kjer je 29. novembra 1223 papež Honorij potrdil njegovo Vodilo, se je zaustavil v Grecciu v Rietski dolini, poklical domačina prijatelja Janeza in mu naročil kaj, kje in kako naj pripravi prostor za obhajanje božične polnočnice. Dogodek opiše Frančiškov življenjepisec takole:
Petnajst dni pred božičem je Frančišek poklical nekega moža iz tistega kraja z imenom Janez ter ga prosil, naj mu pomaga uresničiti neko željo: »Rad bi predstavil Dete, rojeno v Betlehemu, in na neki način s telesnimi očmi videl stisko, v kateri se je znašlo zaradi pomanjkanja stvari, ki jih potrebuje novorojenec, kako je bilo položeno v jasli in kako je ležalo na senu med volom in osličkom.« Brž ko ga je slišal, je zvesti prijatelj takoj šel, da bi na določenem mestu pripravil vse potrebno glede na svetnikovo željo. 25. decembra je v Greccio prišlo veliko bratov iz različnih krajev, prišli pa so tudi možje in žene iz kmečkih hiš tistega področja, ki so prinesli s seboj rože in bakle, da bi razsvetlili tisto sveto noč. Ko je prišel Frančišek, je našel jasli s senom, vola in oslička. Ljudje, ki so prihiteli, so pred božičnim prizorom, ki ga dotlej niso nikdar videli, izražali neizrekljivo veselje. Potem je duhovnik na jaslih obhajal slovesno evharistijo in pokazal vez med učlovečenjem Božjega Sina in evharistijo. Ob tisti priliki v Grecciu ni bilo figuric: jaslice so ustvarili in doživljali tisti, ki so bili navzoči.
Tako so se pred 800 leti rodile jaslice, ki odmevajo v naš čas, ko smo polni veselja zbrani okoli preproste votline ali hlevčka v domači hiši ali v cerkvi. Takrat izgine razdalja med dogodkom na betlehemskih poljanah in jaslicami, pred katerimi stojimo, saj se v naših jaslicah uresničuje božična skrivnost, ki jo nosimo v sebi.

FRANČIŠKOVA VELIKA DUHOVNA IZNAJDBA
Frančišku je bilo obhajanje božičnih praznikov vedno pri srcu. Vsaj delno je poznal različne bleščeče scenske upodobitve božičnih skrivnosti, ki jih je videl v Rimu in drugih mestih.
Vse to je bilo lepo za oči, petje in glasba prijetna za ušesa, a v Frančiškovi duši je vedno glasneje odmevalo: Gospod je bil rojen v zapuščeni votlini, ki so jo osvetljevali le mesec in zvezde. Srčno je želel narediti nov korak – velik zasuk k evangeliju – in pripraviti vse vsaj približno tako, kot poročajo evangeliji. Hrepenel je po tem, da bi spremenil evangeljsko sporočilo v življenje. In uspelo mu je! V gozdu, ki mu ga je podaril grof Giovanni Valita, je vedel za votlino, poznal je okolico in naročil prijatelju, naj pripravi vse potrebno.

MOJE ADVENTNO DOŽIVETJE
Že od daleč so me klicali: »Pater, pridite, pridite na kuhančka …, pridite!« Bila je skupinica že kar malo bolj zgovornih mladih fantov in deklet, zbranih okoli mize ob eni od mnogih stojnic veselega decembra v mestu. Šale in dovtipi so bliskali na vse strani. »No, to pa je kar veselo adventno vzdušje,« sem dejal v pozdrav. »Kakšno adventno vzdušje – tu je veseli december, mi praznujemo veseli december,« me je glasno popravil eden od fantov.
»Advent je samo v cerkvi,« sem slišal iz oddaljenega kota. »Ja, pa smo vseeno v adventnem času, ko se pripravljamo na Jezusovo rojstvo,« sem vztrajal. »To govorite vi župniki in babica mi nenehno teži, da se moram pripravljati na božič in iti k spovedi in ne vem kaj še vse. Meni pa je tu blizu šanka s prijatelji ful fajn – družimo se in zabavamo, nič nam ne manjka,« mi je pojasnjevala nekdanja veroučenka. Živa debata o adventu in božiču se je nadaljevala, dobil sem občutek, da so mladi, s katerimi sem se sicer kar dobro poznal, na moje zagovarjanje adventnega časa streljali z vsemi topovi – a ne vsi. Večina je bila bolj tiho, eni so se med debato malo spogledovali, srkali pijačo, a v razgovoru niso kaj dosti sodelovali. Naenkrat je eden od najglasnejših vzkliknil: »Družba, čakajo nas nove dogodivščine, čez tri minute smo zmenjeni s klapo pri naslednjem šanku – gremo!« Začeli so odhajati, nekateri so hitro smuknili za voditeljem, drugi so se vsaj nasmehnili v pozdrav in odšli. Moj pogled je privabil pomečkan listek, ki je ostal na mizi na kraju, kjer so sedeli bolj tihi člani skupine. Vzel sem ga v roke, ga malo poravnal in na njem zagledal narisano ribo. »Hvala ti, Gospod! Hvala ti!« sem vzkliknil iz dna duše. »Hvala ti za tega mladega človeka, ki si pred drugimi ni upal spregovoriti, ni imel moči, da bi se glasno – pred prijatelji – zavzel za advent, za božič, a v svojem srcu nosi Boga.« Prestrašen je ta mladi kristjan, preganjan, kakor so bili preganjani prvi kristjani, ki so v pesek na tleh skrivoma zarisovali ribo, da so se med seboj prepoznali in se opogumljali. Mladi si ne upajo, ne zmorejo se še obrniti proti hudim verbalnim in drugim pritiskom v svojem okolju. Še mene so s svojo glasnostjo potisnili na rob starokopitnosti in nerazumevanja, gonjenja starih lajn in ne vem česa vsega še mi niso rekli. A prišel bo čas in je že, ko si bodo mladi kristjani upali spregovoriti, prišel bo čas in je že, ko mladi ne bodo tiho, prišel bo čas in je že, ko se nam bo vsak božič pokazal kot prelepo znamenje bodočnosti.

V votlino, v kateri je bilo komaj dovolj prostora za oltar, jasli, duhovnika in strežnike, je dal pripeljati vola in osla, povabil okoliške ljudi in brate iz bližnjih samotišč. Pri polnočni maši je Duh božjega otroštva, uboštva, preprostosti in evangeljske prvinskosti zavel iz Frančiškovih jaslic v prostor in čas ter v srca ljudi. Frančišek je ob jaslicah v Grecciu vsem pokazal, s kakšnim srcem, s kakšno duhovno držo, s kakšno ponižnostjo se je treba približati Novorojenemu v jaslih. Tako je Frančišek uresničil svojo duhovno vizijo – videti revščino in veliko ponižnost Božjega Sina, rojenega v Betlehemu, in doživeti duhovno povezanost med Jezusovim prihodom v betlehemske jasli ter zakramentalnim prihodom na oltar pri vsaki sv. maši. Jaslice v Grecciu so nedvomno Frančiškova novost, ki je v njegov čas prinesla evangeljsko miselnost in poglobljeno pobožnost do učlovečenega Kristusa. Frančišek ni naredil prvih jaslic, ne prve božične igre, niti živih jaslic. Frančišek je pripravil povsem realistične evangeljske jaslice, ki odpirajo naše srce in naše duhovne oči, da vidijo in doživijo ljudomilost našega Boga.
Ta prvi in enkratni dogodek v Grecciu so v naslednjih desetletjih in stoletjih v svet ponesli Frančiškovi manjši bratje – najprej po italijanskih deželah, nato skozi stoletja naprej po takrat znani Evropi – vse do današnjih dni.

FRANČIŠKOVE JASLICE SO EVHARISTIČNE
Evharistični vidik Frančiškovih jaslic je še ena izjemna novost, ki jo s svojimi jaslicami prinaša Frančišek. V Grecciu je hotel s svojimi očmi videti prihod Novorojenega, ki se je rodil v Betlehemu, želel je videti njegovo neugodje, v katerem se je znašel. Frančišek v Grecciu ni postavil jaslic z ljudmi ali kipi, ki bi predstavljali sveto družino. Želel je le uboštvo kraja, v katerem se je rodil Zveličar, da bi začutili njegovo ponižnost in ljubezen do človeka. To, kar je Frančišek hotel videti z lastnimi očmi, ni bil nek otrok, ki bi predstavljal Jezusa, niti ni bilo Jožefa in Marije, ampak je Frančišek želel z duhovnimi očmi videti Jezusa, ki prihaja na oltar – jasli. To je doumel že sv. Avguštin, ko je zapisal: Položen v jasli je postal naša hrana.
Med sveto polnočno mašo v Grecciu, ki jo je daroval kardinal Hugolin (poznejši papež), je Frančišek kot diakon bral evangelij in z nagovarjajočo pridigo strl srčne okove vsem prisotnim, da so bili vsi ganjeni in sprejemljivi za Božje skrivnosti. Pri tej sveti maši so položili v jasli resnično Jezusovo telo pod podobo kruha – sv. hostije in vsi so razumeli, da ima Božje rojstvo zakramentalno, evharistično povezavo z jaslimi – oltarjem. O tem je Frančišek že prej govoril, pridigal in tudi zapisal besede, ki jih je morda izrekel tudi pri polnočni pridigi v Grecciu: Glejte, vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke.
Zlahka ugotovimo, da Frančiškov božič in njegove jaslice v Grecciu nimajo ničesar skupnega z različnimi razkošnimi božičnimi predstavami in oratoriji tedanjega časa. Še več, Frančiškov božič in njegove jaslice so bile postavljene v novem evangeljskem duhu in z drugačnim namenom kakor dotedanje stvaritve. Frančišek se oddalji, beži od razkošja tega sveta k evangeliju, od lupine k jedru, k resničnemu uboštvu in živi veri, da se Jezus vedno znova pri vsaki sv. evharistiji rojeva na naših oltarjih – za nas.

 

NAŠA ADVENTNA IN BOŽIČNA NOVOST
Kaj in kako živeti, kaj v tem realnem času narediti, da bodo ljudje okrog nas spoznali, videli in uvideli, da se je Jezus rodil v štalici na slami v Betlehemu za nas – za naše odrešenje? Da bodo spoznali, da je Jezusovo rojstvo praznik luči, da bi to luč vzljubili bolj kot temo in da bi jaslice zaživele – preko mene in tebe, preko nas, ki svoje čelo zaznamujemo s križem? Kako večno novost Kristusovega rojstva ponašati svetu na živ način?
Prepričan sem, da lahko med nami kristjani, ki verujemo in doživljamo skrivnost Jezusovega učlovečenja, jaslice resnično oživijo, zaživijo, še več: to se danes tudi mora zgoditi. Jaslice, večna novost Kristusovega rojstva, danes morajo oživeti po in preko nas.
Res je, danes ne moremo biti angeli, ki so v božični noči prepevali: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem ...«
Lahko pa smo kakor angeli tam, kjer smo, kjer živimo, tja kakor angeli v božični noči prinašajmo veselje, upanje in mir. To je res imenitno – privilegirano – angelsko poslanstvo vsakega kristjana.
Ne moremo biti Marija, lahko pa kakor Marija in v ponižnosti sprejemamo Božjo voljo in vsaj kdaj pa kdaj rečemo: »Zgodi se mi po Tvoji volji.« In vedno znova lahko kakor Marija v jaslicah s svojimi dejanji in besedami kažemo na Kristusa odrešenika in brata.
Ne moremo biti sv. Jožef, lahko pa smo kakor sv. Jožef pravični, skrbni, zmožni v srcu nositi velike skrivnosti, kakor jih je glede svete družine nosil on.
Ne moremo biti kralji, ki so se prišli poklonit Novorojenemu – Kralju, lahko pa smo kakor kralji, ki prinašajo darila in darove ljubezni, dobrote, odpuščanja na ta naš svet. Lahko celo svoje bližnje naredimo za kralje, jih okronamo z njih lepimi lastnostmi – da se bo dober glas o njih širil kakor kadilo.
Tudi ne moremo biti pastirji, ki so sprejeli povabilo angelov in v svoji preprostosti prepoznali novorojenega kralja.
Lahko pa smo kakor pastirji in se tudi nam, kakor se je pastirjem, ob jaslicah srce napolni s takim veseljem, da bomo v današnji svet – po Frančiškovem zgledu – tja, kjer je sovraštvo, prinašali ljubezen, kjer je dvom, vero, kjer je obup, upanje, kjer je žalost, veselje …
Tako bodo jaslice v našem srcu naenkrat oživele in božična skrivnost se bo po tebi in meni znova in znova – na nov, evangeljski način – razodela svetu kot z novim ognjem prižgana luč, ki premaga sleherno temo.

 

p. J. Šamperl, Priloga, v: Ognjišče 12 (2023), 42-49.