Odgovor na to vprašanje si v vsakdanjem življenju le malokrat zastavljamo, saj se nam zdi daljna preteklost nedostopna in ovita v temo. Pa vendar je to eno temeljnih vprašanj o vsakem jeziku.
Skušajmo nanj odgovoriti! Najprej moramo vedeti, kako jezik sploh nastane. Običajno nastane tako, da na nekem področju eno od narečij nekega večjega jezika začne živeti povsem svoje življenje; začne se razvijati drugače kot vsi drugi sorodni jeziki. To se seveda ne zgodi v enem letu, enem desetletju, včasih niti v enem stoletju. Lahko bi rekli, da se jezik ne rodi, ampak se začne rojevati.
Slovenščina se je tako začela rojevati v 8. stoletju po Kr. in se je dokončno rodila nekje v 10. stoletju.
To seveda ni bil jezik, ki bi ga danes zlahka razumeli. V njem so bili napisani na primer Brižinski spomeniki (972–1039). Da so Brižinski spomeniki napisani v slovenščini, lahko rečemo zato, ker s pomočjo primerjalnega jezikoslovja v jeziku Brižinskih spomenikov opazimo jezikovne značilnosti, ki jih je v tistem času lahko imela samo najstarejša oblika današnjega slovenskega jezika.
Primerjalno jezikoslovje je namreč nekakšna jezikovna matematika s pravili, ki se morajo iziti za vse svetovne jezike. In kakor lahko pri matematiki seštevamo in odštevamo samo ulomke, ki jim prej določimo skupni imenovalec, tako tudi primerjalno jezikoslovje jezike vedno primerja šele, ko jih umesti v določen (zgodovinski) čas.
Takšna matematika nam o slovenščini pove, da se je razvila iz enega od praslovanskih narečij, ki so ga govorili Slovani, ki so v 6. stoletju najprej s severa, nato pa še z juga prišli na naš prostor. Na to narečje so seveda vplivali tudi jeziki neslovanskih staroselcev in sosednjih, neslovanskih ljudstev, a v manjši meri.

Najstarejši slovenski očenaš iz Celovškega (Rateškega) rokopisa. Zapisan je bil v 14. stoletju: Oča naš, kir si v nebesih, posvečenu bodi tvoje ime. Pridi bogastvu tvoje, bodi vola tvoja, kakor v nebesih ino na zemli. Kruh naš vsedanji daj nam dǝnǝs ino odpusti nam dǝlge naše, kakor ino mi odpušamo našǝn dǝlžnikom, ino nas ne upelaj v ednero izkusbo, le nas reši od zlega. Amen.

Včasih lahko zasledimo mnenja, da slovenščina ni slovanski jezik in da je obstajala na našem prostoru že pred prihodom Slovanov (npr. venetska teorija, teorija paleolitske kontinuitete in podobne). To so večinoma mnenja ljudi, ki o jeziku ne vedo veliko, hkrati pa imajo slovenščino zelo radi in bi ji radi na tak način dali večjo veljavo. Ko takšna mnenja preverimo z ‘jezikoslovno matematiko’ primerjalnega jezikoslovja, pa se nam račun ne izide. Zagovorniki teh teorij namreč seštevajo in odštevajo števce ulomkov, ne da bi jih prej dali na skupni imenovalec – če se izrazimo malo bolj slikovito. Dober namen pa ne sme imeti prednosti pred objektivno preverljivo resnico.
In kako je slovenščina dobila narečja? Narečji sta bili najprej dve: severozahodno in jugovzhodno (12. in 13. stoletje). Nato pa smo do 16. stoletja dobili že vse današnje narečne skupine razen rovtarske, ki se je oblikovala v 17. stoletju.
V besedah slovenskega jezika, ki so svoj pomen dobile že zelo zgodaj, najdemo tudi marsikako zanimivo informacijo: dejstvo, da je pozna slovenščina besedo ‘krščenica’ v pomenu ‘dekla, služkinja’, nam na primer priča o tem, da so bili kristjani sprva pripadniki najnižjih slojev slovensko govorečega prebivalstva. Beseda je torej dobila svoj pomen, ko so bili višji sloji naših prednikov še poganski.
Odgovor na vprašanje v našem naslovu nas lahko navdaja s ponosom. Le pomisliti moramo, kaj vse se je dogajalo s slovenščino do današnjih dni. Kaj vse je doživela – in preživela.
AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 109.

Ljudje smo od nekdaj govorili v narečjih, z razvojem mest in večje mobilnosti pa še v različnih mestnih, primestnih in drugih govorih. Tako govorimo že od plenic naprej še danes – in kadar govorimo tako, se nihče ne sprašuje, kaj je narobe in kaj prav.

Enostavno vemo, kako se “pri nas govori” ali “pri nas reče”. Zato nas jezikoslovce nihče ne vpraša: kako moram pa doma, v hlevu ali pri skupnem kosilu povedati to ali ono.

S pojavom knjig, najprej rokopisnih, nato tiskanih, smo številni narodi, ki govorimo isti jezik (tudi če je razčlenjen v številna narečja in govore), začutili potrebo, da bi ustvarili jezik, ki ga bomo razumeli vsi, hkrati pa bo imel neka enotna pravila in bogat besedni zaklad s popolnoma predvidljivimi pomeni.
Če popravljamo električni aparat in rabimo izvijač, je doma pač dovolj, da rečemo: “Prnes mi tistga,” na obisku stran od doma pa je že dobro, če tako mi kot naši gostitelji vemo, kako se ‘tistemu’ reče.

Tako je nastal knjižni jezik, v našem primeru slovenski knjižni jezik; Slovenci smo ga dobili v 16. stoletju. Knjižni jezik je nekakšen dogovor. Naučimo se ga šele v šoli ali ko začnemo brati knjige, gledati televizijo ter tapkati po tablici. Redko kdo se knjižnega jezika nauči doma od staršev. Ker je knjižni jezik dogovor, se moramo naučiti pravil njegove slovnice, pravopisa in seveda pomena in izgovora njegovih posameznih besed. Šele potem začne knjižni jezik živeti z nami.

Ja, živeti. Knjižni jezik je namreč nekakšen začaran stvor: vseskozi se ga nove in nove generacije učijo in v njem pišejo, jezikoslovci pa vse, kar je v takšnem jeziku napisanega, nato analizirajo in na podlagi analiz sestavljajo nove slovnice, pravopise in slovarje. Z učeno besedo rečemo, da je jezik prožno stabilen. Kaj to pomeni? To pomeni, da moramo v nekem trenutku vedeti, kaj je v določenih okoliščinah prav in kaj je narobe (to je stabilnost); da pa se hkrati takšna pravila in opisi že v nekaj desetletjih lahko spremenijo (to je prožnost).

Poglejmo dva primera:
1. Prihodnost v slovenščini danes opišemo s pomočjo glagola biti, npr. bom bral. Še v prejšnjem stoletju, je bilo povsem prav, če smo rekli bodem bral, v 16. in 17. stoletju pa so rekli skoraj izključno imam brati. Kar je danes ‘prav’, je bilo včasih ‘narobe’ – in obratno.
2. Davku od dohodkov danes rečemo dohodnina. Če bi živeli v 19. stoletju, bi mu lahko rekli dohodarina ali dohodnina. Danes bi nas, če bi rabili besedo dohodarina, na davčni upravi verjetno malo čudno gledali. Te besede namreč nihče več ne rabi, čeprav sta denimo jezikoslovca Matija Cigale in Fran Levstik menila, da je ustreznejša od besede dohodnina.

Zakaj tako dolg uvod? Zato, ker nas jezikoslovce ljudje pogosto sprašujejo, kaj je prav in kaj narobe. Pri vprašanjih s področja slovnice in pravopisa je odgovor večinoma enostaven: slovnične strukture se v jeziku spreminjajo zelo počasi, pravopis pa običajno določi skupina ljudi, ki se ji reče ‘pravopisna komisija’ in drugi jo ubogamo, ker je tako pač najbolj praktično. Tu torej lahko precej enostavno povemo, kaj je prav in kaj ni glede na trenutna pravila, ki jim pravimo norma. Pri vprašanjih s področja besedja (in skladnje) pa je odgovor običajno bolj zapleten. V slovenščini imamo namreč malo besed, ki vsaj v kakih okoliščinah ne bi bile ‘pravilne’ ali ki v določnih okoliščinah ne bi bile tudi napačne. Pri izbiri takšnih besed nam trenutno najbolj pomagajo oznake v pravkar izdanem Sinonimnem slovarju slovenskega jezika, seveda pa tudi oznake (kvalifikatorji) v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in Slovenskem pravopisu.

Je prav za vsak slučaj ali za vsak primer? Prav je oboje, samo raba nam kaže, da zvezo za vsak slučaj rabimo v bolj sproščenih besedilih, največkrat v novinarskih prispevkih, raba zveze za vsak primer pa je popolnoma nezaznamovana. Ko to vemo, se lažje odločimo.

Kako torej vedeti, kaj je res prav in kaj res narobe? Kako doseči, da bomo v svojem jeziku znali samozavestno sami presoditi, kako ravnati, kadar smo v dvomu? Tudi v jeziku velja, da je znanje moč. Če bomo vedeli, v katere priročnike lahko pogledamo, če smo v dvomu, nam ne bo treba slepo verjeti vsakemu, ki komentira naš (knjižni) jezik. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU imamo v ta namen na voljo spletni portal www.fran.si, kjer lahko dobimo vse potrebne podatke, ki jih rabimo, kadar smo v jezikovnem dvomu. Glede težjih primerov in dilem pa lahko na tem portalu za mnenje povprašamo tudi strokovnjake, jezikoslovce v Jezikovni svetovalnici.
Za jezik je zelo pomembno, da imamo ljudje, ki ga rabimo, občutek, da ga znamo; da je res ‘naš’. Da se v knjižnem jeziku počutimo enako doma kot v narečju ali govoru, v katerega se rodimo. Zato vprašanje v naslovu ni pravo. Bolje se je spraševati: Kdaj je nekaj v jeziku narobe in kdaj prav. O tem pa v eni od naslednjih številk.

AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 109.

Tudi knjižni jezik kdaj doživi svoj božič, čas, ko se kar naenkrat bistveno spremeni, predrugači. Knjižni jezik je namreč dogovor med ljudmi – in kakor ljudje potrebujemo na neki točki našega življenja notranjo prenovo, tako pride prej ali slej tudi jezik do obdobja, ko se prenovi.

Za slovenski knjižni jezik je tak božični čas nastopil sredi 19. stoletja. To je bilo obdobje, ko se je povsod po Evropi prebujala narodna zavest. Tudi na slovenskem prostoru se je leta 1848 pojavil politični program Zedinjene Slovenije, v katerem so namesto razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorje in Koroško zahtevali skupno kraljevino Slovenijo v okviru Avstrijskega cesarstva, enakopravnost slovenskega jezika v javnosti ter nasprotovali načrtovani vključitvi takratne Habsburške monarhije v združeno Nemčijo. S takimi zahtevami pa je navzkriž hodila jezikovna stvarnost. Avtorji, slovničarji in slovaropisci iz različnih delov Slovenije namreč še vedno niso imel povsem enotnega jezika. Če se je hotela ‘zediniti’ Slovenija, pa se je moral tudi slovenski jezik. Najti je bilo treba nove oblike, ki bi ustrezale vsem Slovencem in ki bi upoštevale dejstvo, da so si slovenska narečja v marsikateri potezi različna.
Nekaj slovenskih intelektualcev je zato v tem času oblikovalo predlog tako imenovanih ‘novih oblik’ slovenskega jezika. To je bila drzna poteza, ena najbolj drznih v zgodovini slovenskega jezika. Toda čas je bil pravi. Oblike, ki so bile sprejete v zelo ozkem krogu ljudi, so se uveljavile v šolskih in uradnih besedilih ter zelo hitro tudi v praksi. V naslednjih desetletjih so doživele še majhne popravke, a ne tako velike, da ne bi mogli reči, da je slovenščina leta 1851, ko je vlada te oblike predpisala za šolske knjige in jih s tem dobesedno uzakonila, doživela svoj božič. Te oblike so bile samo na videz ‘nove’. V resnici so predstavljale vrnitev k nekaterim starejšim oblikam, ki so še vedno živele, a le v nekaterih neosrednjih slovenskih narečjih.
Kako močno je ta rez zaznamoval sodobno slovenščino lahko vidimo, če primerjamo kitico iz izdaje Prešernovih Poezij pred uveljavitvijo novih oblik in po uveljavitvi:
Če je prej France Prešeren pisal takole:
Dolgóst življênja nášiga
je krátka.
Kaj znáncov je zasúla
že lopáta!
Odpèrte nóč in dán
so grôba vráta;
Al dnéva ne pové
nobêna prát’ka.

so zatem isto besedilo napisali takole:

Dolgost življenja našega
je kratka.
Kaj znancev je zasula
že lopata!
Odprta noč in dan
so groba vrata;
Al’ dneva ne pové
nobena prat’ka.

In ko smo ravno pri božiču. Kot vse praznike tudi ta praznik v slovenščini pišemo z malo. To ni kaka novotarija, ampak stara navada, za katero se je na primer že 19. stoletju zavzemal p. Stanislav Škrabec. Pretirana raba velike začetnice je bila namreč tedaj znak podleganja nemškemu pravopisu – enako kot je danes znak podleganja angleškemu. Nič ni seveda narobe, če božič zapišemo v zasebni komunikaciji kdaj z veliko in s tem poudarimo njegov pomen. To dopušča tudi naš pravopis. A zavedati se moramo, da pomena praznika ne določa njegova velika ali mala začetnica. Stvari v jeziku namreč niso vedno tako preproste. Tisti, ki se borijo proti pisavi božiča z malo, se namreč obenem radi zgražajo nad vplivom velikih jezikov, npr. angleščine, na slovenščino. Pa gre tu v današnjih okoliščinah prav za to.

AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 115.

Jezikoslovje lahko danes po­jasni skoraj vse, kar nas zanima o jeziku. Vsaki slovenski besedi lahko sledimo daleč nazaj v preteklost in opazujemo, ali se je razvila iz praslovanskega jezika (npr. sonce) ali je bila izposojena iz kakega drugega (npr. miza iz latinske besede mensa). Vemo, da so svetovni jeziki med seboj praviloma tesno povezani in da jim lahko s posebnimi formulami, zelo podobnimi matematičnim, sledimo tudi v čas, ko se še niso zapisovali.
Pri vprašanju, kako je nastal jezik, pa smo nemočni. Vemo, kako bi lahko nastal, več pa ne.

DOKAZI
Nevrolingvisti so ugotovili, kje v možganih je center za govor in kako deluje, paleoantropologi so odkrili materialne dokaze, na podlagi katerih lahko sklepamo o (ne)razvitosti govornih sposobnosti pri najstarejših najdenih ljudeh. Pa tudi tu ne najdemo ničesar, na kar bi se lahko zares naslonili. Nekateri tako menijo, da se je jezik pojavil skupaj z nenadnim razvojem človeške kulture pred 40–50.000 leti, spet drugi, da človek ni nikoli obstajal brez jezika; da je jezik celo starejši od vrste, ki ji rečemo homo sapiens.

NAJVERJETNEJŠI TEORIJI
Jezikovna zmožnost pri človeku bi se namreč lahko razvijala postopoma – od prvih besed, podobnih krikom do zapletenejšega jezika. A to ni nujno res, saj danes ne poznamo nobenega primera, ki bi kazal na možnost nekakšne vmesne stopnje pri razvoju jezika: ali se sporazumevamo z nekaj besedami oziroma kretnjami (psi in druge domače živali, šimpanzi, ljudje, kadar ne znamo jezika drug drugega, manjši otroci) ali pa v logično oblikovanem jeziku. Vmesne stopnje ne poznamo.
Tudi zato mnogi menijo, da je do jezika pri ljudeh prišlo nenadoma, v trenutku, ko se je v možganih vzpostavila ustrezna povezava (znanstveniki so natančno določili, za katero povezavo gre). Menijo celo, da osnovna vloga jezika ni bila nikoli komunikacija, ampak način, kako urediti miselne procese. Na to kaže dejstvo, da se v različnih jezikih že najosnovnejši pomeni izražajo z metaforami, ki so od jezika do jezika različne.

PA SMO SPET PRI SVETEM PISMU
Zanimivo je, da se ta teorija popolnoma sklada s simbolnimi opisi iz prvih poglavij Stare zaveze. Bog namreč ustvari svet s stvariteljskim miselnim govorom (»Bog je rekel«, 1 Mz 1), ki je povezan tako s stvarjenjem in blagoslovom človeka (»Bog ju je blagoslovil in jima rekel«) kakor z Jezusovim prihodom (»V začetku je bila Beseda«, Jn 1). Prva človekova raba jezika ni pogovor, ampak samogovor: »Tedaj je človek rekel: “To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala možinja, kajti ta je vzeta iz moža.”« (1 Mz 2). Prvi pogovor v Svetem pismu pa je pogovor med hudičem (kačo) in ženo ter človekom in Bogom (1 Mz 3). Šele nato začneta prva človeka komunicirati tudi med sabo.

IN DANES?
Nastanek jezika s pojavom sodobnih znanstvenih pristopov dolgo ni veljal za stvar, ki bi jo bilo vredno raziskovati. Leta 1866 je jezikoslovno društvo v Parizu celo uradno označilo takšne raziskave kot neznanstvene. Resno raziskovanje vprašanja nastanka jezika se je začelo šele pred nekaj desetletji. Odtlej imamo vsako leto več podatkov o začetkih človeškega jezika. Da bi prišli do dokončnega znanstveno utemeljenega odgovora, pa je malo verjetno.

K. Ahačič, Sproščena slovenščina, v: Ognjišče 7 (2017), 125.

Naslov sem povzel po eni od najpogostejših fraz, ki jih slišim, ko kje nastopam kot jezikoslovec. Skoraj vedno me pride kdo kaj vprašat, hkrati pa izrazi tudi svojo zadrego: “Upam, da sem prav povedal … ker ste jezikoslovec.”

To je do neke mere razumljivo. Ker jezikoslovci opazujemo jezik, vsak pravilno sklepa, da opazujemo tudi njegov jezik. Res ga, a v resnici pri tem premoremo več razumevanja, kot ga pri presoji našega jezika premorejo drugi. Naš jezik namreč podzavestno opazuje vsak, ki pride v stik z nami, podobno kot vsak opazi naš videz in našo obleko. Zdi pa se, da se tega ozavemo šele, ko pred nas stopi nekdo, ki se z jezikom ukvarja poklicno.
Kakor z zunanjem videzom tudi z jezikom ljudem okoli nas dajemo prvi vtis o sebi. Tudi zato se že v šoli naučimo, da ni vseeno, katero zvrst jezika uporabimo v določenih okoliščinah. Če želimo narediti na neznance dober vtis, se moramo nato skozi življenje naučiti preklapljati med temi zvrstmi. Med knjižnim jezikom, pogovornim jezikom, pokrajinskim pogovornim jezikom, mestnim govorom in narečjem. Med jezikom znanosti, publicističnim jezikom, strokovnim jezikom, jezikom uradnikov, žargonom in slengom. Enako kot ne bo nekdo pustil dobrega vtisa, če bo prišel na kmetijo grabit seno in zraven uporabljal knjižno slovenščino, bo izpadel drugi smešno, če bo govoril na televizijskem dnevniku o pomembni stvari v narečju ali mestni govorici.
Jezikoslovci imamo zato celo zelo radi, če ljudje z nami govorijo v vsakdanjem zasebnem pogovoru v svojem narečju ali v sproščenem pogovornem jeziku. To namreč ni ‘napačen’ jezik, tudi to je slovenščina. Kakor se za različne priložnosti različno oblečemo, tako ob različnih priložnostih uporabljamo tudi različne zvrsti jezika.
Spletni mediji so vsa ta vprašanja naredili še bolj aktualna. Če je včasih za objavo vsak pisal zgolj v knjižnem jeziku, lahko danes javno objavljamo tudi sproščena sporočila prijateljem, napisana v pogovornem jeziku, v narečju, celo v slengu. In s tem ni nič narobe. Tudi te zvrsti slovenščine so lepe in jih jezikoslovci z veseljem opazujemo in raziskujemo. Znati pa moramo presoditi, katera objava je namenjena le prijateljem (pri takšni objavi je včasih celo bolj pristno, če jo napišemo v narečju, pogovornem jeziku ali slengu), katera objava pa je namenjena vsem, ki lahko obiščejo našo spletno stran, naš Facebook, Twitter itd.
Dokler nam to ne pride v navado, si je zato dobro od časa do časa reči: “Upam, da sem prav povedal … si namreč moj sošolec, … ste namreč prodajalka zelenjave, … ste namreč moj sovaščan, … ste namreč novinar, … ste namreč moj profesor.” Ali: “Upam, da sem prav povedal … ker sem za govorniškim odrom, … ker sem na tržnici, … ker ste prišli k meni domov, … ker sem pred okencem na uradu.”
Najstrožji ocenjevalci jezika namreč nismo jezikoslovci. Najstrožji ocenjevalci jezika so ljudje okrog nas. Tisti, ki opazijo tudi našo obleko in pričesko, preden začnemo govoriti z njimi.

AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 107.