Zaradi naše stvarnosti

Bog 'v stvari' – na otip sredi med nami

Kaj ti pomaga vso pametovanje o Bogu, če nisi doživel Njega samega – odrešujočega izkustva Njegove Bližine. Človek je zaradi svoje ujetosti v predstave časa in prostora nebogljen v spoznavanju Boga, a vedno znova obogaten v okušanju tega, kar je v On svojem bistvu – kajti »Bog je Ljubezen« (1 Jn 4,8).

Ponedeljek, 4. november – na dan sv. Karla Boromejskega

Sonce se je povzpelo nad gorske vršace in me s svojimi žarki poiskalo tam v moji dolini. Objelo me je v svetlobo, ko sem stopil iz kapele – od Življenja k življenju, ki me je pričakovalo. Od daleč so prihajali glasovi. "Moram jim stopiti naproti," sem pomislil. Morda so tisti, ki še ne vedo, kje, kako najti, kar iščejo ...

"Ne bi Te iskal, če me ne bi že našel," mi je zazvenel skozi misel verz pesmi. Ja, dobri Bog, ne bi Te iskal – k Tebi bi ne odpiral srca in globine duha, če me ne bi Ti že poprej pestoval v svoji mili blagosti tam nekje globoko v meni – v mojem najbolj osebnem. Tam se budi neustavljivo hotenje, da Te iščem in najdem. Tisto najbolj občutljivo, zaznavno – otrok v meni Te terja. Če bi zavrnil njegov glas, bi se odtujil od sebe, če bi zadušil notranji vzgib, da vstanem in Te iščem, bi (za)moril samega sebe. Kako se v Ljubezni veseli otrok v meni ... Radost, igrivost ... Tvoja Ljubezen me vedno znova rešuje in odrešuje. Prvi 'pogan' sem, ki ga moraš vedno znova (od)reševati. Vznemirjen, zbegan se v mrakobnih doživetjih prestrašim; misel in srce bi mi zdrsela v brezno temin, če Te ne bi klical z imenom, s katerim si mi Sopotnik, Rešitelj, Bližina ... Jezus, ne kličem te, da bi te priklical k sebi, saj si z menoj; Tvoje ime kličem, da bi se povrnil k sebi in se našel v Tebi.

»Vstopimo na dvorišče k 'poganom',« je povabil že Benedikt XVI. in prav tja usmerja tudi papež Frančišek. Jaz pogan, ki ga Ti (od)rešuješ, stopam s Tabo v sebi na dvorišče k sobratom v iskanju Poti k Resnici Življenja. Ne jaz, Ti po/v meni si tisti, ki boš storil, kar je vredno in potrebno storiti v prostoru in času, ki mi je dan kot priložnost. Ti me vodiš v brezna k nemočnim, ki ječijo v tesnobah življenja. Ne jaz, Ti sam jih prebujaš v Svetlobi.

občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; telesno vstajenje in večno življenje.

sanctorum communionem, remissionem peccatorum, carnis resurrectionem, vitam æternam.

Rožnovenska nedelja, 6. oktobra – god sv. Bruna, ustanovitelja kartuzijanov in moj drugi rojstni dan

Drugi rojstni dan!? Ne, nisem star dve leti, toda po dogodku, ki sem ga doživel danes (in ga kmalu opišem), nisem star niti leto dni, saj že pri prvih samostojnih korakih, s katerimi zaznamujemo ta svet, slišimo napotilo: »Ko ješ, bodi pri miru in ne skači naokoli!« Sedaj sem sicer navzven že velik in po letih star, a očitno še vedno ne dozorel v vrednih spoznanjih, ki so dragoceno napotilo naših staršev za preživetje.

»Ko ješ, bodi pri miru in ne skači naokoli!« – Kako preprosto naročilo, ki se lahko zdi (posebej nam delovnim Slovencem) popolnoma odveč. Mi, pridni in pametni, damo 'kar mimogrede nekaj v usta', da lahko ob tem še kaj 'pametnega' postorimo. Vsekakor takšno početje ni najbolj umno. To sem izkusil danes 'na lastni koži' in samo koža me je rešila, da lahko nocoj pišem tele vrstice in se rubrika Verovati danes v Ognjišču ne bo predčasno končala. Za las je namreč manjkalo, pa bi lahko že nocoj 'žuriral' v nebesih (vsaj upam, da tam!)

Vem, prav nič ne razumete: drugi rojstni dan ... kaj sem izkusil na lastni koži ... in prav koža naj bi me rešila. Takoj pojasnim.

Verujem v Svetega Duha; sveto katoliško Cerkev,

Credo in Spíritum Sanctum, sanctam Ecclesiam cathólicam,

Petek, 13. september

God sv. Janeza Zlatoustega (ok. 346–407) je danes, jaz pa sedim v vinski kleti sredi sodov in ob poslušanju najlepše pesmi Franovega očeta ter ob dogodkih, ki so (pri)zadeli Cerkev na Slovenskem, premišljujem besede današnjega godovnika: »O Jezus, daj da bo naše življenje vredno milosti in resnice, ki smo jo prejeli; in kakor jo je potrebno oznanjati povsod, tako naj bo tudi naše življenje vedno v skladu z njo.« Ja, biti v skladu z Resnico – biti z Njo v sozvočju, da lahko Sveti Duh (pre)budi v meni in v tebi, ki bereš te vrstice (midva sva Cerkev!), tisto vznemirjajoče brbotanje, ki ga kot najlepšo pesem Franovega očeta poslušam iz sodov, ko vre mošt v mlado vino. Rane sorte grozdja so dozorele, včeraj smo trgali ranino in rizvanec, danes se že oglašata in napovedujeta nov letnik žlahtnega vina.

Vse na tem svetu zori: otrok dozori in preraste v mladeniča, grozdje v vino ... a poprej mora zavreti – v vročekrvni mladosti, v vrelem moštu ... Kvasi se, da se lahko prerodi in končno zbistri v življenjsko novost. – Tudi Cerkev! Njena zunanja struktura je le posoda – je le tempelj, v katerem mora prebivati Sveti Duh ... in če v njej prebiva, potem je v njej slišati zame najlepšo pesem: vznemirjajoče brbotanje, ki napoveduje novost. »Cerkev je Božja hiša, kraj njegove prisotnosti,« pravi papež Frančišek. »V njej lahko najdemo in srečamo Gospoda. Cerkev je tempelj, kjer prebiva Sveti Duh, ki jo oživlja, vodi in podpira. /.../ Cerkev ni narejena iz materialnih kamnov, ampak iz živih kamnov in ti smo mi!« Sleherna sprememba, ki se dogodi v Cerkvi, se začne pri meni – v moji odprtosti Svetemu, da me lahko prekvasi v novo stvar. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5, 17).

šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve.

In me je spomnil na misli, ki mi jih je pred leti izrekel največji teolog takrat še jugoslovanskega prostora, Tomislav Šagi Bunić: »Edino, kar v življenju šteje so dejanja ljubezni tistim, h katerim nas je poklicala Ljubezen. Ne število knjig, ki sem jih napisal, niti predavanj, ki sem jih imel ... To, kar bo štelo pred Bogom, je zapisano v Matejevem evangeliju: ko smo videli lačne, ali smo jim dali jesti, žejnim piti, ali smo sprejeli tujce in oblekli nage in bolne, ali smo jih obiskali in tiste v ječi ...« (prim. Mt 25, 31–46). Edina vsebina, ki jo bomo lahko nesli čez prag večnosti, so konkretna dejanja ljubezni, zato nas vabi papež Frančišek na lov za zakladom, ki ima večno veljavo. Hudomušno je rekel, da ni videl še za nobenim pogrebnim sprevodom selitvenega kombija in je dodal: »Zaklad, ki smo ga dali drugim, je edini, ki ga bomo lahko odnesli s sabo. Ljubezen, služenje, potrpežljivost, dobrota, nežnost – to so čudoviti zakladi, ki so dragoceni v božjih očeh« in zagotavljajo tudi nam samim mir, zadovoljstvo; ne bančni računi, ljubezen do bližnjih nas najbolj obogati in izpolni.

šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal;

Nestrpno sem pogledoval skozi okno in jih pričakoval. Za kratkočasje sem pobiral iz dnevnika Matere Terezije posamezne misli. »Revščina je telo ubogega Jezusa v lačnem otroku, v bolnem, tam, kjer je nepravičnost,« pravi svetnica. – Če spregledujemo reveže, ne moremo najti Boga v času in prostoru svojega bivanja. ... Čudno. – Janja in Jan sta bila običajno točna. Večinoma sta prišla že pred napovedanim časom prihoda. Tokrat zamujajo že za debelo uro – z njima je še Tilen. (Zgodba o njem je v prejšnji številki Ognjišča.) ... Ne iščimo Boga v nebesih, njegovo podobo bomo našli v revežih našega časa, pravi Mati Terezija: »Gospod, našla sem te v strašni veličini trpljenja drugih« – ne le telesnega, tudi duševnega. Na nas je, ali se upamo – zmoremo soočiti z bolečino bližnjih, ali pa od njih odvračamo svoj pogled. Jan se ni odvrnil od Tilnove stiske. Čeprav ga je zmedla, celo prestrašila, je pristopil in ... Avto je zahupal in me zdramil z razmišljanja. – Mladostna prešernost se pač rada, tako ali drugače, oglaša.

križan bil, umrl in bil v grob položen;

Tako vztrajno je zvonilo in me dramilo iz spanja. Pogledal sem na uro. Nekaj čez deseto zvečer – zame sredi noči. Zlezel sem iz postelje in odtaval k telefonu. Potem me je nekdo tam od nekod spraševal (tako sem vsaj razbral), če sem zaspan. »Seveda sem zaspan,« sem odvrnil.

trpel pod Poncijem Pilatom

V luči dostojanstva in pravičnega plačila se sprašujem, kdo so Pilati našega časa, ki nam vladajo. Le koliko je primerov, ko samo molčimo in gledamo le nase. Če je že komu nerodno ob vseh krivicah, ki se dogajajo, si hitro poiščemo opravičila, da že mora biti tako. A ne pozabimo - Prav tako bodo vsi tiho, ko bova na mestu zlorabljenih jaz in ti in bova prav kmalu, če ne bo sedaj slišati najinega glasu za ponižane, nemočne, brezpravne ljudi in živali in ...