Če imate kot moški vsaj malo opravka z ženskami (tudi če niste poročeni), potem se vam je gotovo že (domnevam, da pogosto) zastavilo vprašanje: Zakaj ženske tako komplicirajo? Kar naprej bi nekaj rade in je pogosto vprašanje, če sploh same vedo kaj.

No, ko sem pred kratkim v moškem pogovoru potožil očetu to svoje izkustvo s Simono, me je presenetil v odgovoru: »Ne, ne vedo, kaj bi rade. Saj niti ne morejo vedeti. Pa tudi, če se jim zdi, da jim je jasno, kaj hočejo, bodo že kmalu želele 'nekaj drugače'. In je sreča, če je to le sprememba v kuhinji; za nas moške je mnogo zahtevnejše, ko si zaželijo 'nekaj več' v odnosu.«

Med res odlično večerjo smo klepetali o preprostih stvareh vsakdanjega življenja. Ko se je na belih porcelanastih krožnikih pokazal prostor za dodatek (ne le za telo, pač pa da nahranimo/obogatimo tudi spoznanje), smo teto Angelo izvali, da nam postreže iz svojih izkustev spoznanje za naše življenje. 

»Za vse v življenju je potreben čas. Za to, da se skuha, zaužije, pa da se predela za neko korist ...« je spregovorila. Potem je zastala kakor, da zbira misli. Z zvedavo dobrohotnostjo smo zrli tja k njenemu življenju in pričakovali, da nam 'postreže'. Segla je vase, zbirala misli ...

»Ne vem, če veste, da sem dvakrat pokopala moža ...,« je spregovorila.

»Dvakrat ste bili poročeni?« je vprašal dedek.

»Ne! Samo enkrat.«

»Kako to mislite?« je bil v zvedavosti nestrpen Beno. »En mož vam je dvakrat umrl?«

»Prvič, ko me je prevaral,« je izrekla z muko. »To dejanje je v meni ubilo odnos do njega ... In potem, zdaj bo že več kot deset let, mi je umrl tudi drugič, ko je odšel s tega sveta.« Angela je globoko vzdihnila. (Vedno znova ugotavljam, kako so pavze/postanki v pripovedovanju pomenljivi, da se lahko sporočilo umesti/ugnezdi v poslušalce – da besede zazvenijo, dobijo pomen in prebudijo so-čutenje.) Potem je nadaljevala: »Prva smrt je bila hujša od druge. In obakrat sem jo morala preboleti ...«

Za znoret! Vedno znova pridem do te točke ... Ne vem, kaj je s temi puncami ... Že Jana, pa Špela ... Ravno takrat, ko sem 'imel vse v rokah' – ko sem obvladoval situacijo, so odhajale. Jana mi je zabrusila v slovo, da sem manipulant. Špela mi je rekla: "Upam, da boš prihodnjič, ko boš prišel do iste lekcije, ugotovil, da se moraš za življenje v dvoje učiti. Ti misliš, da lahko vodiš vse po svoji volji – celo ljubezen. A jo prav zato dušiš. Mogoče boš nekoč spoznal, da je ljubezen učiteljica in se je treba v marsikaj privzgojiti in priučiti, da te lahko vodi dalje ..." Počutil sem se ponižan. Njene besede sem hotel odmisliti; odganjal sem jih, dokler mi ni Simona povedala, da "tako ne gre več naprej." Zakaj ne? Saj jo imam rad – vse bi storil zanjo; ona pa govori, da jo dušim. Jaz nisem kriv ... Še nikoli se nisem bil tako na tleh ...«