Bila sem prepričana, da imam prijatelje, ki mi želijo samo dobro, in da je moja prisotnost v njihovi družbi tudi zanje pomembna, toda zmotila sem se. Prijatelji in prijateljice, v glavnem sošolci in sošolke, s katerim sem se družila zadnje leto, ne odgovarjajo več na moje klice, ne berejo mojih SMS, se ne oglašajo po družbenih omrežjih ... Za punce, s katerimi smo v razredu kar naprej tičale glave skupaj, zdaj kar naenkrat ne obstajam več. Morda sem naredila kakšno napako, sem koga užalila, so mi kaj zamerile ... morda se tega niti ne zavedam. Rada se družim z vrstniki, rada se zabavam, zato se sprašujem, kaj naj zdaj naredim, da bi me sprejeli v svojo družbo, naj poiščem drugo? Bila bi vesela in zadovoljna, če bi lahko imela kakšnega prijatelja, prijateljico, kateremu bi lahko zaupala, rada bi našla nekoga, na katerega se lahko zanesem, ko sem v težavah, bojim pa se, da bom spet razočarana, da bom naletela na koga, ki hoče biti z menoj prijatelj zato, ker ima od tega koristi ali se hoče zabavati na moj račun. (Nika '96)

 Zelo si želim, da bi bil član kakšne skupine, klape: rad bi se družil s fanti in dekleti, s tistimi, ki jih že poznam, rad pa bi spoznaval tudi druge, sklepal nova prijateljstva. Predvsem dekleta si želim bolje spoznati. Svet fantov in svet deklet ... to sta dve tako različni vesolji, ki se večkrat ne ujameta najbolje, se med seboj ne razumeta. ... Še eno željo imam: da bi lahko šel zvečer ven, se dobil s prijatelji in bi se v družbi pogovarjali tudi o kakšnih resnih življenjskih vprašanjih: o vlogi mladih v družbi, o življenjskih problemih, o mojem notranjem svetu, o veri ... Naveličan sem praznega klepetanja in nepomembnih pogovorov. Okrog sebe bi si želel ljudi, ki znajo pripovedovati o svojem notranjem doživljanju in s tem drugega bogatijo, take, ki znajo poslušalcu posredovati svoja čustva, in ne take, ki le ponavljajo fraze, ki so jih slišali na TV, na ulici ... Končno si želim tudi to, da bi lahko začel zares živeti, tisto pravo življenje, ki je vredno, da bi imel določene cilje, za katere se je vredno potruditi. Da ne bi živel samo za zabavo, ampak resno in odgovorno, da bi imel od preživljanja svojih dni tudi nekaj koristi ... Mislim, da sem dovolj pogumen, da zmorem odkrivati tisto, kar čutim, biti vesel in dobre volje, rad bi se vedno bolj trudil, da bi bil jaz drugim prijatelj, in prepričan sem, da bomo lahko kot skupina veliko pripomogli k temu. Ali pričakujem preveč? (Frenk '92)

 Povej mi s kom hodiš in povem ti, kdo si

Prijatelji smo v šoli, doma, pri igri, pri mladinskih srečanjih; prijatelji smo zvečer, ko gremo skupaj ven in se družimo, prijatelji smo zato, ker nas združujejo podobne dejavnosti, hobiji, delo in zabava ... Dogaja se, da se prijateljstva sklepajo tudi iz preračunljivosti, so tudi taki, ki pravijo da so prijatelji, potem pa govorijo o drugih samo slabo; prijatelji, ki si jim zaupal, pa te izdajo ... ti so prijatelji samo v besedah.

Bistvo prijateljstva je v tem, da smo najprej mi sami resnični. Le kdor ima sebe rad, lahko postane in ostane prijatelj drugemu, brez predsodkov, preračunljivosti in zahtev, s svobodnim srcem in razumom ...

Prijateljstvo pomeni sprejeti resnico o sebi in o drugih, ne da bi jo morali skrivati ali tajiti; pravi prijatelji znajo včasih molčati in si drugič upati spregovoriti: znajo presoditi, kdaj se je bolje umakniti in kdaj je treba prijatelju stati ob strani.

Prijateljstvo pomeni ne jemati preveč resno slabosti drugih, da bi znali sprejemati svoje; pomagati drugemu, da si utira svojo pot, medtem ko mi ubiramo svojo, vendar smo vedno pripravljeni, da se naše poti združijo, križajo.

Prijateljstvo pomeni obogatiti in izpolniti vsak dan življenja s srčnostjo, da bi mogli dati drugemu še več, da bi tako uresničevali Božji načrt in še bolje razumeli, da On pošilja tebe (prijatelja) na moj naslov, in mene na tvojega, da bi obema pomagal.

 Lastnosti prave skupine:

PRIJAZNOST: je osnova vsega in se kaže v spoštovanju, obzirnosti in pozornosti

ENOTNOST: skupina je enotna, ko imajo vsi skupen cilj in soglašajo z načinom, kako ga bodo dosegli.

GOSTOLJUBNOST: če je skupna odprta za vse, ki želijo sodelovati, ne bo omagala

ODGOVORNOST: pomeni sposobnost odgovoriti, sposobnost nositi težo enega in drugega

SO-ČUTJE (zmožnost zaznati in razumeti občutja in razmišljanja drugega): se razvije, ko se ustvari globoka skladnost in soglasje med člani skupine

 

Čar skupine, ki se zbira prostovoljno

Skupina ima zelo važno vlogo v razvoju in rasti mladostnika, primerjamo jo lahko celo z družino. Življenje v skupini je zelo koristna in potrebna izkušnja, ki jo je treba sprejeti in izkusiti, tudi če tega nočeš, ali temu nasprotujejo tvoji domači. Ima tudi zelo pomembno vlogo pri osamosvajanju iz 'družinskega gnezda'. Skupina ima vedno svoj prostor, kjer se zbira: lahko je to nizek zid, na katerem posedajo, ulični vogal, trg, igrišče ... Zbira se in se ne sprašuje, zakaj. Najvažnejše je biti skupaj, se družiti ... odločilno je spoznanje, da boš tukaj (tam) vedno našel nekoga. To seveda ne pomeni, da je taka skupina, ki se zbira prostovoljno in člane nabere naključno, vedno tudi srečna izkušnja, da se tu ne more zgoditi nič slabega, da ni nikoli nič narobe, da je se vedno vse izteče brez neprijetnih posledic. Skupina ima, denimo, tako moč, da lahko spremeni in celo poponoma izniči tvoje načrte, odločitve, sklepe in cilje. Pozoren moraš biti, da te skupina ne podredi (da ne misliš več s svojo glavo), prav tako pazi tudi na to, da sam ne boš skušal nasilno vplivati na druge in jim kratiti pravico do svobodnega odločanja. Obstajajo različne skupine, toda ti potrebuješ skupnost, v kateri drugega sprejemaš kot sebi podobnega in s tem zgledom, ki ti ga daje bližnji, lahko premagaš določene strahove, ki bi ti, če bi bil sam, povzročali hude probleme ...

  

Verujem vate

Verujem vate, moj prijatelj.
Verujem v tvoj nasmeh, odprta okna tvojega srca.
Verujem v tvoj obraz, ogledalo tvoje iskrenosti.
Verujem v tvoje solze, znamenje tvojega sočutja, ki ga deliš.
Verujem v tvojo roko, ki zna dajati in prejemati.
Verujem v tvoj objem, iskren izraz tvoje bližine.
Verujem v tvojo besedo, glasnico ljubezni in upanja.
Verujem vate, prijatelj, to, da si, mi brez besed vse pove.

 

Vse je relativno

Modrec je pripovedoval, kako je nekega dne hodil po puščavi in srečal človeka, oblečenega v zakrpano obleko, v rokah pa je imel palico in skodelico. Vprašal ga je: »Odkod prihajaš?« - »Iz Andaluzije,« je odvrnil. »In kam greš?« - »Na Kitajsko!« - »Čemu pa si se namenil tja?« - »Da obiščem prijatelja.« - »Tako daleč si se odpravil na obisk?« - Za tistega, ki je opešal v ljubezni je to morda res daleč, za tistega, ki ima nekoga resnično rad, pa je zelo blizu!« (zgodba iz sufijske mistike)

 

Naloga

X Ali imaš kakšen 'nasvet', kako ohraniti in okrepiti prijateljstvo?

X Katerih napak ne bi ponovil v odnosih s prijatelji in prijateljicami?

X Ali verjameš, da je Jezus pravi in zvesti prijatelj, celo največji in zato se ga ne da nadomestiti?

 

Prijateljstvo je ...

Nekoč je prišel k puščavniku Antonu mladenič, ki se mu je že na obrazu bralo, da je zelo žalosten. Razočarano je rekel: »Oče, hočem živeti in biti srečen. Toda kako naj bom srečen, če nikomur nič ne pomenim? Življenje brez prijateljev ni nobeno življenje. Rad bi imel prijatelje.« Puščavnik Anton je dolgo razmišljal, potem pa je stopil v svoje skromno bivališče in prinesel posodico z grenko tekočino. Rekel mu je: »Glej, to ni navadna voda, to so solze. V evangelijih beremo, da se je Gospod zjokal, ko je izvedel, da je njegov prijatelj Lazar umrl. Pravijo, da so tiste solze postale izvir v vsakem človeškem srcu. Ti morda v prijateljstvu iščeš tolažbo: prijateljstvo pa je lahko tudi šola požrtvovalnosti. Ne govori: rad bi imel prijatelje. Raje reci: drugim hočem biti prijatelj. Prijateljstvo ni lastnina, ampak to, da velikodušno odpreš svoje srce drugim.« Mladenič si je omočil ustnice z grenko tekočino in se vrnil domov s to nenavadno modrostjo starega puščavnika. Zdaj ne išče več prijateljev, ampak išče priložnost, da bi drugim nudil svoje prijateljstvo.

 

Vrste skupin (najdi svojo)

ZAVETIŠČE: izbereš jo, da pobegneš iz družine, ki je ne prenašaš, pred problemi, pred osamljenostjo.

PODSTAVEK: izbereš jo, da imaš med drugimi občutek, da si nekdo

OGLEDALO: vsi imajo enake ideje, poslušajo podobno glasbo, imajo enak look

CIRKUS: za tistega, ki se hoče samo zabavati: zmaga, kdor ima boljši nastop in napravi boljši žur

OMAMA: da lahko živiš s svojimi navadami in pregrehami

FILTER LJUBEZNI: da najdeš pravega prijatelja ali prijateljico

BUNKER: nekaj posebnega, kdor se preveč približa, je neusmiljeno obstreljen

BRODOLOM: prijatelji ki so kot otok na velikem oceanu sveta - Cilj: preživeti tako, da preženeš dolgčas

 

 

SVETO PISMO O PRIJATELJSTVU

Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. (...) To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta (Jn 15,4.11-15).

Kdor izda skrivnost, izgubi zaupanje in ne najde več prijatelja po svojem srcu. Ljubi prijatelja in mu ostani zvest! Če pa izdaš njegove skrivnosti, ne tekaj več za njim! (Sirahova knjiga).

Preljubi, ljubimo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga in vsak, ki ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna (Prvo Janezovo pismo 4,7).

Prijateljevi udarci so pošteni (Pregovori 27,6a).

Če eden pade, ga njegov tovariš vzdigne (Pridigar 4,10a).

  

pripravlja Marko Čuk

Dober mesec je tega, kar se nas je v naši cerkvi zbrala velika množica mladih, da bi se poslovili od Janija, našega vrstnika in mnogim prijatelja, znanca, ki se je nekaj dni prej smrtno ponesrečil z motorjem. Bili smo tako ganjeni, da na pogrebu in po maši zadušnici nismo veliko govorili, vsak je ostal s svojimi mislimi in se takrat nismo pogovarjali o tem, kar nas je doletelo, zato sem sklenila, da vam napišem nekaj mojih razmišljanj, morda kot izhodišče za vaš odgovor ... Najprej sem bila presenečena nad molkom in oglušujočo tišino, v katero smo se zavili ob razmišljanju o tej veliki tragediji ... Vsi smo iskali tisti ZAKAJ, toda odgovora nismo našli. Ko pa smo se kasneje pogovarjali o tem, sem bila presenečena: vse se je vrtelo okrog tega, zakaj Bog dopušča, da mladi umirajo - in na koncu je izzvenelo, da je pravzaprav Bog kriv, ker ni obvaroval našega Janija najhujšega ... Veliko sem razmišljala o tem in se spraševala: čemu se na Boga ne spomnimo še kdaj drugič, ko nam gre dobro, ampak se vedno pojavi na naših ustnicah in v besedah takrat, ko se zgodi kaj hudega, tragičnega ... In takrat je navadno on tisti »dežurni krivec«, ki bi moral nekako čudežno ukrepati, da se nesreča ne bi zgodila? Ugotovila sem, da je to verjetno posledica tega, da v resnici živimo tako, kot bi živeli večno, kot da za nas ne obstajajo neke meje, trpljenje, smrt ... in smo tako vznemirjeni in zbegani, ko naenkrat vstopijo v naše življenje. Nisem uspela najti vzrokov za to, prepričana pa sem, da bi bilo bolje, če bi se v takih težkih trenutkih raje spomnili na tisto, kar ima večjo vrednost in ostane za zmeraj: na vse dobro, ki ga je ta človek storil, na njegovo prijateljstvo, pomoč, na moč medsebojne povezanosti in sočutja, resnično tolažbo in ... zakaj ne ... na pomen molitve in oporo, ki nam jo v takih trenutkih daje vera ... (Maja '95)

 

Bridkost in stiska

Bolečina sama na sebi je brez vrednosti. Če pa smo pripravljeni življenjske bridkosti prenašati v imenu nečesa višjega in jih oplemenitimo s posebnim namenom in cilji, če je to cena, ki jo moramo plačati, da bi življenjske preizkušnje vplivale na odločitve in ravnanje posameznika ali skupnosti, potem dobijo bridkosti in stiske globlji pomen.

Bolečina vodi k razmisleku. Kdor ni šel skozi šolo življenjskih preizkušenj, stoji kot nepismen človek pred knjigo življenja.

Življenjske stiske so predgovor za razumevanje med ljudmi. Preden koga obsojamo, bi morali najprej raziskati, kaj vse je ta človek pretrpel.

 

ZGODBE

Božja vsemogočnost in človekova svoboda

Judovska zgodba pripoveduje, kaj je božja vsemogočnost. Dva rabina se pogovarjata: »Kaj misliš, ali Bog lahko ustvari tako visoko goro, da je niti sam ne more preplezati?« vpraša prvi. »Če je res vsemogočen, potem je to gotovo mogoče!« odvrne drugi rabin. »Seveda, saj ta gora, ki jo Bog ne more splezati že obstaja: to je človek,« pravi prvi rabin. Od takrat, ko ga je ustvaril, ga ima pred seboj in si ga nikakor ne more popolnoma pokoriti, podobno kot lahko nekdo obvlada ročno lutko ali kakšno drugo stvar. Človek je njegov družabnik in lahko mu tudi reče ne. In to je pa naša svoboda

Sreča? Nesreča? Kdo ve?

Stari kmet je imel lepega konja, ki mu je dobro služil pri delu na polju. Nekega dne je konj pobegnil v gore in ko so sosedje obžalovali njegovo nesrečo, jim je kmet odgovoril: »Sreča? Nesreča? Kdo bi to vedel?« Čez dober teden se je konj vrnil z gora s čredo divjih konj in takrat so kmeta sosedje trepljali po ramenih, rekoč: imaš pa res srečo. Njegov odgovor je bil kratek: »Sreča? Nesreča? Kdo bi to vedel?«. Ko je njegov sin hotel udomačiti enega od teh divjih konj, ga je ta vrgel na tla in zlomil si je nogo. Vsi so se strinjali, da je to velika nesreča, kmet pa je spet rekel: »Sreča? Nesreča? Kdo bi vedel?« Nekaj tednov kasneje se je začela vojna in po vasi so novačili zdrave in za vojskovanje sposobne mladeniče. Ko so videli kmetovega sina z zlomljeno nogo, ga niso vzeli, ampak je lahko ostal doma pri očetu. (kitajska pripoved)

Vse, kar se na zunaj zdi lepo in dobro, lahko skriva v sebi tudi kaj slabega. Zato ravnamo modro, če Bogu prepustimo odločitev, kaj je sreča in kaj nesreča, in se mu preprosto zahvalimo za dejstvo, da za tiste, ki ga ljubijo vse pripomore k dobremu (A. de Mello)

Pogumna Rosana

Rosana Benzi se je morala s štirinajstimi leti (1962) sprijazniti z dejstvom, da bo vse življenje preživela z umetnimi pljuči. Takrat je bila to velika kovinska naprava, v kateri bo morala neprestano ležati v sobi genovske bolnišnice. Bila je odločena: ta kovinski grob ne bo njen zapor, ampak prostor, odkoder bo lahko dejavno stopila v stik z mnogimi. Svoj neverjetni optimizem je takoj pokazala s tem, da je umetna pljuča poimenovala »moj modri princ«, in sebe primerjala s spečo Trnuljčica. Odločila se je, da bo živela za druge in Drugi je bil tudi naslov časopisa, ki ga je začela izdajati in ga sama tudi urejala. Naučila se je slikati z usti in njene umetnine so bile svetle, optimistične ... polne upanja in spodbude za številne znance in prijatelje, ki so jih prejeli v dar. Napisala je tudi knjigo, s pomenljivim naslovom Živeti z ljubeznijo (posnet je bil tudi film). Malo pred smrtjo je našla moč, da se je šalila z bratom: »Ne ženi si preveč k srcu, toda resnično moram oditi ...« Odšla je 4. februarja 1991, stara 43 let. Mnogi so jo upravičeno imenovali »Pogumna Rosana«.

 

RAZMIŠLJANJA

Zoper sleherni strah

Verujem, da Bog more in hoče iz vsake stvari narediti nekaj dobrega, tudi iz tistih, ki se zdijo najbolj slaba.

Zato potrebuje ljudi, ki bi se dali na razpolago, da bi vsako stvar preobrnili v dobro. Verujem, da nam Bog v vsaki težki situaciji daje toliko moči, kolikor jo potrebujemo, da vzdržimo. On nam jo seveda ne daje vnaprej, ker bi se potem popolnoma zanašali nanj in ne na nas same. S tako vero lahko premagamo vsak strah pred prihodnostjo.

Verujem tudi, da naše napake in naše pomanjkljivosti niso brez koristi in da Bogu ni prav nič težje začeti z nami znova, kot pa neprestano poslušati naše obljube po poboljšanju. Verujem, da Bog ni večna usoda, ampak da od nas pričakuje odgovorna dejanja in na iskrene molitve vedno tudi odgovori. (Dietrich Bonhoeffer ob Psalmu 107)

 

Samo gorje

Včasih se nam zdi, da se življenje vedno bolj zapleta.
Da so neprestano pred nami samo ovire.
Ne moremo več nadzorovati stvari, vidimo samo težave in gorje.
Hočemo govoriti in se pogovarjati, pa nas ne poslušajo.
Ne razumemo, kako pomembno se je veseliti vsakega trenutka.
To povzroča živčnost, ki nas počasi razjeda in se razvije v bolezen -
in dneve preživljamo tako, da zapravljamo čas in moči.
Sprašuješ, kakšna je naša resnična podoba?
Vedi, da si boljši od podobe, ki jo imaš o sebi
in želja po novem je tvoje največje bogastvo ...
Sprašuj in boš živel.
Važen je namen in sproščenost s katero se lotevaš
vseh zapletenosti in težavnosti, ki so v tebi.
Če jih poznaš, boš živel    (Enrico Ruggeri, Nekoristna pesem)

Sonce v očeh

Filmsko zgodbo z gornjim naslovom je navdihnil roman Fjodora Dostojevskega Zločin in kazen. Pripoveduje zgodbo o Marku, ki se po dolgem času sreča z očetom, ki ga sovraži že od malega. V prepiru očeta smrtno rani in zbeži, se skriva in bega iz kraja v kraj ... Policist Rinaldi mu je na sledi ... prepričan je, da Marko ni zgolj neuravnovešen mladostnik, ampak se za umorom skriva še večja drama, ki je prizadela fanta. Marko na begu sreča dekle, ki je razočarana zaradi neuslišane ljubezni, ne razkrije pa ji svoje preteklosti. Odloči se, da se bo skušal rešiti bremena, ki si ga je nakopal s tem nepremišljenim dejanjem ...

Sončen dan

Hočem ti povedati, da je mogoče po padcu ponovno vstati, čeprav se včasih zdi to čisto nemogoče. Nekoliko se ozri vase in našel boš razloge, da boš razumel, kar ti govori življenje: slaboten in šibak si, to sam še kako dobro občutiš, in če ostaneš sam ... si še bolj na tleh. Kaj boš naredil, ko se boš dotaknil dna? Ves skrušen se boš zjokal, saj veš, da bo nekaj časa bolje in tam na dnu boš spet začel graditi svoj svet ... Topel sončen dan te bo ogrel, dočakal boš jasno nebo, svoje strahove boš lahko delil z menoj, pridejo temni dnevi, toda vedi, to je življenje. Kot v sanjah te bo odnesel drugam, če si izgubil življenjsko pot, te njegova toplina preseneti in osvoji ... v življenju se včasih pojavijo nepremostljive ovire in vsak napor se zdi zaman, toda zdaj sem prepričan, da se ne bom vdal in bom raje nekoliko počakal ...

 

 Misli ŠTIRIH papežev O STISKI, BRIDKOSTI IN ZAUPANJU

Ko svetloba pojema ali popolnoma izgine, ne moremo več razločiti resničnosti okoli nas. Sredi najgloblje noči se v temi počutimo prestrašene in negotove, in z veliko nestrpnostjo pričakujemo prihod luči. Dragi mladi, vi ste na vrsti, da postanete stražniki jutranje zarje (Iz 21,11-12) ki oznanjajo prihod sonca, ki je vstali Kristus!« (sv. Janez Pavel II. mladim kot vabilo na 19. SDM v Torontu, 25. julija 2001)

Ko je Jezus spremenil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, je s tem napovedal svojo smrt, se z njo sprijaznil najgloblje v svoji notranjosti in jo spremenil v dejanje ljubezni. Od nekdaj ljudje na neki način pričakujejo spremembo v srcu, spremembo sveta. Zdaj je to osrednji dogodek spreminjanja, ki je edino sposobno resnično prenoviti svet: nasilje se spreminja v ljubezen in smrt v življenje. Samo ta notranji izbruh dobrega, ki premaguje zlo, lahko potem spodbudi verigo sprememb, ki bodo počasi spreminjale svet. Vse druge spremembe ostajajo na površini in ne odrešujejo. Zato govorimo o odrešenju.(Benedikt XVI. mladim na 20. SDM v Kölnu, 21. avgusta 2005)

Trpljenje samo po sebi ni vrednota, ampak je stvarnost, ki nas jo Jezus uči živeti na pravilen način. Obstajajo namreč pravilni in napačni načini, kako se živi bolečino in trpljenje. Jezus nas uči živeti bolečino tako, da sprejmemo realnost življenja z zaupanjem in upanjem, pri tem pa postavimo ljubezen Boga in bližnjega tudi v trpljenje: ljubezen spreminja vsako stvar. (papež Frančišek bolnikom in invalidom, 14. maja 2014)

Morda ljudje mislijo, da je svoboda to, da storimo vse, kar hočemo; ali da se spuščamo v skrajnosti, da bi doživeli opojnost in pregnali dolgčas. To ni svoboda. Svoboda pomeni, znati premisliti o tem, kar delamo, znati oceniti, kaj je dobro in kaj je slabo, o tem, katera ravnanja pomagajo rasti, pomeni, da vedno izbiramo dobro. Svobodni smo za dobro. (papež Frančišek študentom jezuitskih šol, 7. junija 2013)

»Ko je noč, je temno. A mi čakamo zgodnje jutro, ko se začne daniti. In kaj je bolj pomembno, tema ali luč?« Seveda luč in vedno jo moramo iskati v sebi, kajti luč nam daje veselje in upanje. (papež Frančišek otrokom, 31. maja 2014)

 

SP odlomek

Celo ponašamo se s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. (apostol Pavel)

Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. (Lk 7,11-15)

 

NALOGA

Kako doživljaš svojo šolsko izkušnjo? Ali ti šola res pomaga, da se lahko pripraviš na življenje? Kaj bi morali storiti odgovorni, da bi izboljšali šolsko vzgojo danes.

Odgovarjanje v naglici, kot pogosto počneš iz navade: Saj že vem ... ti preprečuje, da bi prisluhnil mnenjem in nasvetom drugih, zato se ne moreš z njimi primerjati in soočati, da bi lahko oblikoval svoje mnenje ... in imaš občutek, da te izčrpava in siromaši.

S pomočjo prijateljev poskušaj razložiti povezavo in razliko med temi tremi darovi Svetega Duha: razumnostjo, modrostjo in vednostjo.

 

 pripravlja Marko Čuk

- rubrika Veroučne strani je v vsakem Ognjišču na straneh 108-109 (skrajšana oblika)

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (10)

 

NALOGE RAZSVETLJENIH PO DUHU

Hoditi s Svetim Duhom pomeni tudi zavzeto izpolnjevati tri obveznosti, ki nam jih nalaga “ogenj, ki razsvetljuje”.

Svetlobe se ne smemo bati!
Splošno je znano, da se otroci bojijo teme, odrasli pa se večkrat bojimo svetlobe. Kar je seveda veliko slabše! Kdor ostaja s Svetim Duhom, ta sprejema ogenj, ki razsvetljuje, sprejema resnico, vedno, tudi takrat, ko je neprijetna in je treba zanjo kaj žrtvovati.
Nemški znanstvenik in pisatelj Georg Lichtenberg je imel navado reči: »Nemogoče je nositi plamen resnice sredi množice, ne da bi tu in tam osmodil kakšno brado ali lasuljo.«
Kdor hodi s Svetim Duhom in z njegovim ognjem, se ne boji, tudi tega ne, da bi, če je potrebno, zažgal kakšno brado ali komu osmodil lase.

Svetlobe si ne smemo razlagati po svoje
Dobro je dobro, zlo je zlo. Prerok Izaija je svaril: »Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro, dobremu pa húdo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo ... (Iz 5,20)

Človek najbolj živi, je najbolj poživljen in se čuti najbolj izpolnjenega, če mu uspe, da po njegovih mislih, besedah in delovanju sije v svet Sveti Duh sam, Očetova in Sinova Ljubezen. (Marjan Turnšek)

Ne moremo se “delati norca” iz vrednot. Med ‘biti prebrisan’ in ‘biti goljuf’ je silno majhna razdalja. Ne moremo se šaliti ali se celo norčevati s svetlobo, iz Resnice. Tudi laži se danes hitro posodabljajo in prilagajajo času, zelo so prefinjene in prežijo od vsepovsod. Italijanski pisatelj in TV voditelj Cesare Marchi je skušal narediti spisek sodobnih laži, ki pa je kmalu zastarel in je iz leta v leto daljši. Takole gre: usmiljenja vredna laž: tista, ki jo izreče zdravnik; predrzna laž: lovska; časnikarska: prodanih sto tisoč izvodov; pogrebna: vzoren oče in nadvse pošten državljan; šolska laž, po neupravičeni odsotnosti: sin je ostal doma, ker je imel močan glavobol; gledališka: na veliko željo vseh; telefonska: počakajte, prosimo, trenutek; turistična: vse je vključeno v ceno; govorniška: kratek bom; železničarska: ekspresni vlak ... Tem lažem bi lahko dodali še kakšno: “Po mojem skromnem mnenju.” – “Neodvisni časnik.” – “Mlad, pošten, iz dobre družine, iščem ...”

Kam je izginila luč?

Pridi, Sveti Duh in nas spomni na tisto, kar si nekoč že navdihnil svetopisemskemu pisatelju »Boljši je revež kakor lažnivec« (Prg 19,22).

Res je ‘boljši’, ker laž vse uniči. Ruski pisatelj Anton Čehov je zapisal: »Uši uničijo rastlino, rja razje kovine, laž uniči dušo!« Gandhi je temu dodal: »Kot kaplja strupa uniči celotno vedro mleka, tako že čisto majhno pomanjkanje resnice ugonobi človeka.«
Misliti, da lahko hodimo s Svetim Duhom in se poslužujemo laži, je podobno kot misliti da lahko obstaja železni predmet iz lesa!

Naloga krščanske razumnosti je, da v luči vere in s pomočjo darov Svetega Duha pokaže pot, na kateri mora delovati ljubezen. (Bernhard Häring)

Svetlobo moramo deliti
S svetlobo moramo oskrbeti tudi druge. Ni važno kakšen je njen vir: lahko je to sončna svetloba, ki jo je širil okrog sebe sv. Jožef Cottolengo, ‘genij dobrote’ iz Turina, ki so ga imenovali tudi ‘trgovec s soncem’; lahko je to luč svetilnika; včasih pa je dovolj že ena vžigalica, vendar mora biti prižgana.

Bog nam je dal talente “za rast in zorenje”: za vero, ki navdušuje, za upanje, ki poživlja, za ljubezen, ki razsvetljuje, za Duha, ki opogumlja in bodri. (Lojze Bratina)

 

ODPRTI ZA SADOVE DUHA

Končno, hoditi v Svetem Duhu pomeni, obleči Svetega Duha. Tu smo zdaj na najbolj pomembni točki vsega našega dela in prizadevanja. Obleči Svetega Duha, v resnici ni prazna beseda, ampak nekaj povsem stvarnega in konkretnega: povabljeni smo, da oblečemo devet velikih kreposti, o katerih piše sv. Pavel v Pismu Galačanom.
Apostol, najprej našteje štirinajst del mesa (Gal 5,19): to so dela sebičnega človeka, zaprtega za delovanje Božje milosti, ki se ne pusti “voditi Svetemu Duhu”. Medtem ko v človeku, ki v veri pusti, da ‘vdre’ vanj Božji Duh, cvetijo božanski darovi, povzeti v devet veselih kreposti, ki jih Pavel imenuje ‘darovi Duha’.

Svet potrebuje moške in ženske, ki niso zaprti vase in so sprejeli življenjski program: “Živite po Duhu.” Zaprtost pred Svetim Duhom ni samo pomanjkanje svobode, ampak je tudi greh. Poznamo toliko načinov zapiranja pred Svetim Duhom: koristoljubno sebičnost; zakrknjeno vztrajanje pri držah ‘učiteljev postave’, ki jih je Jezus označil za hinavce; premajhno zanimanje za Jezusov nauk; krščansko življenje, ki ni služenje, temveč osebna korist ... Svet pa potrebuje pogum, upanje, vero, vztrajnost Kristusovih učencev. Svet potrebuje sadove Svetega Duha: “ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobroto, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje” (Gal 5,22). Dar Svetega Duha je bil v obilju dan Cerkvi in vsakemu od nas, da bi lahko živeli s pristno vero in dejavno ljubeznijo ter bi lahko širili semena sprave in miru. Okrepljeni s Duhom, ki vodi, ki prenavlja vso zemljo, ki nam daje darove in njegovimi številnimi darovi, postanemo sposobni bojevati se brez popuščanja proti grehu in sposobni bojevati se brez popuščanja proti pokvarjenosti, ki se dan za dnem širi po svetu, ter se s potrpežljivo vztrajnostjo posvetiti delom pravičnosti in miru.
Danes in v zadnjih dveh nadaljevanjih letošnjih katehez, bomo podrobneje spregovorili o sadovih Svetega Duha.

LJUBEZEN
Za kakšno ljubezen gre? Za ljubezen, ki jo opeva prav sv. Pavel v čudovitem slavospevu pravi ljubezni, ki je zapisan v 13. poglavju Prvega pisma Korinčanom. Celotna hvalnica, ki jo je treba pozorno brati, o njej razmišljati in jo po malem okušati ..., je zelo globoka in dragocena. Za pokušino navajamo le del: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4-7).

Govorica ljubezni je govorica Svetega Duha, ko človek postane majhen, da ga sprejme. Tedaj ga razume ves svet. Kdor pa želi govoriti ‘svoj’ jezik, ga nihče ne razume in vsi okrog njega se razidejo. (Michel Quoist)

To je ljubezen tistega, ki hodi v Duhu. To ni lahkoživa ljubezen, ki se spreletava z odišavljenih ustnic, ampak ljubezen, ki ne išče svojega interesa, ki ni zavistna, ki se ne jezi, ne išče svoje koristi, ni domišljava, ne prevzetna, vse prenaša ...

Ko boš ljubil, boš našel pot, ko boš ljubil, boš slišal Glas, ko boš ljubil, boš našel mir. (Carlo Carretto)

Svetost, ki jo želi in veleva Sveti Duh, je svetost, ki je trdno z nogami na tleh, svetost, ki hitro preide k bistvu stvari: k vrednoti, ki je najbolj človeška med vsemi: to je ljubezen. Govorijo dejstva: kdor ne ljubi, živi kot bi bil obrnjen narobe. Vsak dan se v našem življenju neštetokrat potrjuje resnica: človek raste samo tako, da se žrtvuje!

 

še nekaj misli na pot

 Vetra ne vidimo, a vidimo lahko gibanje, ki ga povzroči. Prvi učinek, ki ga povzroči Duh, je ljubezen. Obličje Duha v Cerkvi je obličje skupnosti, ki prinaša sadove ljubezni. Duh se nam razodeva tako, da med ljudmi ustvarja občestvo. (p. Dariusz Kowalczyk)

Včasih smo v skušnjavi, da bi se pred napori in življenjskimi preizkušnjami vdali obupu. Nikar ne obupujmo: obrnimo se k Svetemu Duhu, ki bo z darom moči spodbudil naše srce ter nam dal v življenju in hoji za Jezusom novo moč in navdušenje. (papež Frančišek)

Bojimo se, da bi nas Bog lahko usmeril na nove poti, nas preusmeril z našega pogosto omejenega, zaprtega, sebičnega obzorja in pred nami odprl številna nova, Božja obzorja. (papež Frančišek)

Sveti Duh, / misli v meni, / dokler ne bodo tvoje misli / postale moje misli. (Amy Carmichael)

Kakšna je naša drža pred darovi Svetega Duha? Se zavedamo, je Božji Duh svoboden, da jih da komur hoče? Ali jih razumemo kot duhovno pomoč, s katero Gospod podpira in krepi našo vero ter tudi krepi naše poslanstvo v svetu? (papež Frančišek)

Bojimo se, da bi nas Bog lahko usmeril na nove poti, nas preusmeril z našega pogosto omejenega, zaprtega, sebičnega obzorja in pred nami odprl številna nova, Božja obzorja. (papež Frančišek)

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (9)

BITI VETER V VETRU

Dati se voditi Božjemu Duhu, pomeni biti veter v Vetru.
Biti veter, pomeni se ne ustavljati, zastajati, ne biti na mestu, mirovati ..., ampak biti neprestano v gibanju, se dvigati in spuščati, valoviti, krožiti ... Življenje je namreč gibanje, premikanje, sestavljeno iz kretenj, gibov, premikov ... zastoj in zaustavitev pa pomeni smrt.
Biti veter torej preprosto pomeni: biti živ! In to ni malo: to je vse! Mnogi se obnašajo do življenja kot do dežja: čakajo, da mine.
Življenje ni zaslon, v katerega bolščimo, ampak resničnost, ki jo moramo okušati, jo vzeti v roke kot priložnost, ki jo je treba izkoristiti, se z njo ukvarjati, jo usmerjati, izpopolnjevati ... Pogoj za vse to pa je zavestna odločitev, da bomo svoje življenje – kljub vsem njegovim omejitvam – živeli navdušeno in ga imeli neizmerno radi.

Vidite, kaj pomeni biti veter: dvigniti se z zemlje, poleteti v višave ... Zelo jasno je, da moramo odvreči vse tisto staro okovje, ki nas otežuje; okovje stvari, okovje vsega, kar imamo (in bi radi imeli), lenobe, ošabnosti ... Sveti Duh ima rad svobodne ljudi, blage ...
Še enkrat. Če želimo biti veter, moramo obvladovati svoj značaj. Nevzgojeni značaji ne bodo mogli nikoli biti podobni vetru.
Pomislimo na vase zaprt značaj, ki se tesno prilega samemu sebi, podoben ruskim igračam, punčkam Babuškam. Ena gre v drugo in se ji tesno prilega; pomislimo na značaj, ki nikoli ne pokaže pravega ‘karakterja’: vedno je neodločen, utrujen, mlahav kot oparjen polž; pomislimo na značaj, ki se takoj preda in se ne bori za ideale; na preračunljiv značaj, na zdolgočasenega brezvoljneža, medlega in plehkega človeka ...

‘Novost’, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je to, kar nas zares uresničuje, to, kar nam daje resnično veselje, vedrino, saj nas Bog ljubi in nam hoče samo dobro. Vprašajmo se, smo odprti za Božja presenečenja? Ali pa se zaradi strahu zapremo novostim Svetega Duha? Imamo pogum, iti po novih poteh, ki nam jih Božja novost ponuja, ali pa se jih branimo in se zapiramo v zakrnele strukture, ki niso sposobne sprejemanja? (papež Frančišek)

Vetru se lahko približajo le značaji, ki se pustijo motiti, ki si celo želijo, da jih kdo vrže iz ustaljenega reda, vetru so podobni ljudje, ki so polni življenja, taki, ki imajo življenje radi, ki so usmerjeni k drugim, značaji, ki oddajajo posebno energijo, ognjeviti, strastni, iskrivih oči, zgovorni, družabni ...
To so značaji, s katerimi se Sveti Duh hitro spoprijatelji in rad ‘poleti’ z njimi.

Mar ni imela podobnih značajskih lastnosti tudi Marija, ki se je dvignila najvišje med rojenimi?
Marijin zgled ima še nekaj več: spominja nas na to, kako pomembno je, da se odločimo, da postanemo veter, da izrečemo svoj ‘da’. Če tega nismo zmožni storiti, potem nas tudi silovit veter ne more premakniti.
Sveti Duh je tako nevsiljiv in spoštljiv, da noče ‘leteti’, se dvigati in spuščati brez nas. Poglejmo, s kako izbranimi izrazi je to razložil Tonino Bello, italijanski svetniški škof in božji služabnik: »Nekje sem prebral, da so ljudje angeli z eno samo perutjo: letijo lahko samo, če ostanejo objeti. Večkrat v najbolj zaupljivih trenutkih s teboj pomislim, da imaš tudi ti, Gospod, eno samo perut. Drugo imaš skrito: morda zato, da mi s tem daješ vedeti, da nočeš leteti brez mene, da se lahko na pot odpraviva le skupaj.
Zato si mi dal življenje, da sem zdaj tvoj spremljevalec v letu. Nauči me, prosim, da ostanem v ravnovesju s teboj, ker živeti ne pomeni biti obupan zaradi bede in revščine, ki jo vsak dan srečujemo, ne pomeni se s težavo prebijati skozenj ... živeti pomeni prepustiti se kot galeb opojnosti vetra.
Živeti pomeni uživati v pustolovščini svobode, živeti pomeni razširiti krilo, edino krilo, v zaupanju, saj vemo, da bomo na našem letu (poti) imeli tako velikega spremljevalca, kot si ti.”

 Brez vsakdanjih božjih darov ne bi mogli izpolnjevati svojega življenjskega poslanstva. Prav darovi Svetega Duha so tista moč, ki ne dopušča, da bi evangelij ostal mrtva črka. (Vinko Škafar)

Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce ... in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha.
Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroški ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo on nekaj naredil za nas in namesto nas... Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame ...

 

BOGA NE MOREMO SPRAVITI V ŠKATLO

Dati se voditi Božjemu Duhu pomeni tudi, da Boga ne moremo spraviti v škatlo. Videli smo že, kako Sveti Duh deluje povsod in v vseh. Je kot pomladni dež, ki je enak na vsakem polju, daje pa rast neverjetni množici različnih rož: »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7).
Sveti Duh ljubi svobodo: » ... kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17).
Dokaz za to? Dovolj je, če pogledamo, kako raznolik je nabor svetnikov.
Med 1.345 blaženimi in 483 svetniki, ki jih je v 27 letih svoje papeške službe razglasil papež sv. Janez Pavel II., najdemo ljudi vseh narodnosti, stanov, poklicev: papeža (Janez XXIII.), kardinale (Alojzij Stepinac), škofe (Anton Martin Slomšek), duhovnike (Luigi Orione), redovnike (Maksimilijan Kolbe), redovnice (Favstina Kowalska), misijonarje (Damian de Veuster), misijonarke (Mati Terezija), ustanovitelje gibanj (Josemaria Escriva de Balaguer), mistike (pater Pij iz Pietrelcine), vidce (Jacinta in Francek Marto), zdravnike (Giuseppe Moscati, sužnje (Jožefina Bakita); družinske matere (Giovanna Beretta Molla), profesorje (Pier Giorgio Frassatti), rektorje (Claude de la Colombière), filozofinje (Edith Stein), slikarje (Beato Angelico), dejavne laike (Frederic Ozanam), najstnice (Laura Vicuna), Indijance (Juan Diego), kraljice (Jadviga), kneginje (Zdeslava Lemberška), cigane (Ceferino Gimenez Malla), kitajske, japonske, korejske ... mučence, mučence španske državljanske vojne ...Ali ni to zelo očiten dokaz za svobodo Svetega Duha! In potemtakem jasno povabilo, da se prepustimo Duhu in na široko odpremo svoje razmišljanje, svoje duhovno usmerjenost.
Že poganski rimski filozof Seneka je bil prepričan, “da se je z vseh strani zemlje dovoljeno stegovati proti nebu”. Italijanski teolog in pesnik David Maria Turoldo se je spraševal: »Ali morda Gandhi ne pripada skrivnosti Cerkve bolj kot mnogi od nas?«
Bodimo torej odprtega duha in mišljenja.

Daj mi moči, da vzdignem duha visoko nad vsakdanje malenkosti. In daj mi moči, da z ljubeznijo podredim svojo moč tvoji volji. (Rabindranath Tagore)

Krstne knjige so začeli uvajati s posebnim odlokom šele po tridentinskem koncilu (1545–1563). K sreči je število božjih otrok veliko večje kot njihovi zapisi v vseh knjigah, saj vključuje vse, ki se pustijo voditi Duhu: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi« (Rim 8,14).
Sveti Duh se razliva čez bregove in meje Cerkve: leti in se dviga povsod, pride in se pojavi tam, kjer ga najmanj pričakujemo.

Zato ga raje ne spravljajmo v omejenost naših misli, v naše teologije, v naše liturgije! Čas je, da se Cerkev reši dveh nadlog, ki sta skozi stoletja kazila njen obraz: klerikalizma (samo duhovščlina ima Svetega Duha, samo duhovščina nekaj ve) in cerkvenega triumfalizma (samo Cerkev si lasti vso resnico) ...
Bodimo torej odprtega duha in mišljenja.

Naloga kristjanov je, da odprejo vrata, se podajo v svet ter oznanjujejo in pričujejo lepo življenje po evangeliju, in da povsod prinašajo radost vere in srečanja s Kristusom. V polnem zaupanju se prepustimo delovanju Svetega Duha, ki ustvarja novo. (papež Frančišek)

Tako odprto mišljenje je plemenito: povsod vidi dobro. Taka duhovna usmerjenost je ponižna: primerja svoje vidike in poglede na stvari s tistimi, ki jih izražajo drugi.
Odprto razmišljanje je dinamično: išče vedno nove poti in možnosti za reševanje problemov, da bi na prenovljen način povedali stare resnice.
Odprt način razmišljanja je tudi pameten: razumnost pa je kot padalo: učinkovito je le tedaj, ko je odprto.
Če povzamemo: odprta miselnost je tako pozitivna in modra, da ni možno nič drugega kot da je to miselnost Duha in vseh tistih ki želijo hoditi z njim.

še nekaj misli na pot

On je planinam vrhove užgal, / On je v travi roso razvnel, / on raz njive megle snel, / On mi v dušo žeje vlil, / da bi lepoto stvarstva pil. (Ivan Pregelj)

Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost (Antoine de Saint–Exupéry).

Duh, ki veje, in Bog, ki privlači človeka s svojo ljubeznijo, sta tisto gibalo v človeku, ki omogoča, da se more vedno znova odločati za bivanje, za življenjski pogum, za ljubezen. (Vanja Kržan)

Sveti Duh, / misli v meni, / dokler ne bodo tvoje misli / postale moje misli. (Amy Carmichael)

Na prvi pogled se zdi, da Sveti Duh v Cerkvi ustvarja nered, saj prinaša različnost karizem, darov. Vendar pa je vse to pod njegovim delovanjem to veliko bogastvo, saj je Sveti Duh, Duh edinosti, kar nikakor ne pomeni uniformiranosti, ampak vse vodi k skladnosti in harmoniji. (papež Frančišek)

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (8)

DAR STRAHU BOŽJEGA

Če nam dar pobožnosti govori o Božji očetovski ljubezni, nas dar strahu Božjega poučuje o njegovi veličini, dostojanstvu, o njegovi avtoriteti in oblasti. Bog je dober, toda je tudi močan in mogočen. Moramo ga spoštovati in ubogati: »Bog se ne pusti zasmehovati,« na kratko zapiše sv. Pavel (prim. Gal 6,7). Ta zadnji dar Svetega Duha nas spomni, kako majhni smo pred Bogom in kako velika je moč njegove ljubezni, zato se moramo izročiti v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Prav v tej izročitvi dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad, je bistvo delovanja tega daru.

V moči Svetega Duha, ki prebiva v našem srcu in nam vliva mir in tolažbo, se počutimo takšni kot v resnici smo: majhni otroci v Očetovem objemu. S tem razpoloženjem vse svoje skrbi pa tudi pričakovanja prelagamo na Boga in doživljamo, kako nas podpira s svojo močjo, čutimo njegovo bližino, kot otrok, ki se počuti varnega v naročju svojega očeta. Tako dar strahu Božjega prevzema obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat ne uspemo doumeti Božjega načrta. Prav ob izkušnji svoje omejenosti in revščine, nas Sveti Duh krepi in nam pomaga razumeti, kako je edino pomembno pustiti Jezusu, da nas vodi v Očetov objem.

Nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. (Ps 34,7–8)

Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce ... in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha.
Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroški ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo on nekaj naredil za nas in namesto nas... Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame ...

Strah božji pa je tudi ‘alarm’ pred nevarnostjo greha. Ko človek dela hudo, preklinja, ko izkorišča bližnjega in si ga hoče podrediti, ko vidi samo še denar, ko je prevzeten, oblasten ..., takrat strah Božji sproži alarm, ki človeka svari: z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom, prevzetnostjo in nečimrnostjo ne boš srečen! Nihče ne bo odnesel s sabo na drugi svet ne denarja, ne materialnih dobrin, ne časti, ne ponosa, ničesar. Z nami bo šla samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, in z njo vse tisto, kar smo v moči Božje ljubezni storili za ljudi okoli sebe.
In to spoznanje je po delovanju tega zadnjega daru Svetega Duha tudi začetek prave modrosti: »Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem” (Ps 111,10). Gorje, če izgubimo spoštovanje do Boga, saj tisti, ki Boga ne spoštuje, tudi ljudi ne spoštuje, še več: zatira bližnjega in se postavlja nad njega. Zgodovina prejšnjega stoletja je dovolj nazorna potrditev tega: kriki bolečine in trpljenja iz taborišč, gulagov, porušenih mest, brezen, genocidov... tu imajo korenine Auschwitz, Huda jama, Kočevski Rog, Srebrenica ...
Strah Božji nas opominja, da nismo mi gospodarji dobrega in zlega, da ne smemo delati tistega, kar se nam zljubi in nam je trenutno všeč: prepoveduje nam, da bi delali tisto, kar je krivično do drugih ... Ko se ne zmenimo za vrednote, pokažemo, da zaničujemo Njega, ki je najvišja in temeljna vrednota: Bog, ki je Pravičnost, Dobrota, Resnica, Ljubezen ...

Končno nas strah Božji usmerja tudi k temu, da se spominjamo najbolj preproste, pa zelo pomembne dolžnosti: da o Njem govorimo spoštljivo. Če o nekom govorimo grdo, pomeni, da ga ne spoštujemo, ga ne upoštevamo, se ga ne »bojimo«. To se pogosto dogaja, ko nepremišljeno govorimo o Bogu: predstavljamo si ga na primer kot kontrolorja kart, kot uradnika, ki nam gre na živce, izterjevalca davkov, kot tistega, ki nas povsod nadzira, in opozarja na tisto, kar mi prav, kot dežurnega zobozdravnika za naš boleči zob, kot berglo za našo nesposobnost, da bi hodili kot ljudje ...

Bog ni tak! Človek od stvarjenja do današnjih dni kaže do Boga premajhno spoštovanje, v svoji prevzetnosti ga hoče potisniti v kot, da bi utihnil. Tudi danes velja, kar je zapisal francoski duhovni pisatelj François Mauriac: »Ne presojajte Boga po jecljanju njegovih služabnikov.”
Strah, ki smo ga dolžni izkazovati Bogu, nam zato nalaga, da poberemo s tal besedo Bog, pomendrano in umazano kot je, in ji spet damo prvoten pomen.

Namesto karikatur in zmazkov, ki jih je iz nje naredil svet, ji moramo dati bolj privlačno, vabljivo, vredno in tudi resnično podobo. Dar strahu Božjega nas spodbuja, da svetu predstavimo Boga, ki je vir veselja; Boga, ki verjame v človeka in hoče da se zaveda svojega dostojanstva; Boga, ki nikogar ne sili, ampak potrpežljivo trka in čaka; Boga, ki ni barvno slep, ampak prepoznava barve vseh ras tega sveta; Boga, ki hoče srečo vseh; Boga, čigar poklic je ljubiti in odpuščati.

 

HODITI V DUHU

Sveti Duh ni neka nekoristna in popolnoma neuporabna stvarnost – prav nasprotno, vse stvarstvo je po njegovem delovanju prerojeno in stvari nikoli ne pusti takih, kot so bile.
Če razumemo, kdo v resnici je in se mu ne upiramo (prim. Apd 7,51), se znajdemo sredi njegovega silovitega viharja (prim. Apd 2,2), ogreva nas z jeziki, podobnimi plamenom (prim. Apd 2,3). Še enkrat: če se mu ne upiramo in mu ne nasprotujemo, ker nas Duh v resnici preplavlja v silovitem viharju z obiljem svoje milosti; neskončno radodaren je, ko deli svoje darove in tej njegovi neizmernosti lahko odgovorimo le po kapljicah.
Če si pomagamo z izrazi iz tehnike, je Sveti Duh voznik, v avtomobilu pa sedimo mi. Sveti Duh je veter, jadra pa razvijamo mi.

S to predstavo postane jasno, da o Svetem Duhu ni mogoče govoriti tako, da ga omejimo in točno določimo kdo je, ali iz spoznavanja njegovih darov ... Ne, tu še ne more biti konec, in že na začetku letošnjih ‘katehez’ sem zapisal, da je Sveti Duh podoben vetru, ki je vsak trenutek drugačen ... in nas osvobaja nevarnosti pretirane resnosti, prilagodljivosti, enoumja, mode, ustaljenih navad ... Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ogrado! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!« Zato moramo na tej točki spoznavanja Svetega Duha biti pripravljeni pokazati, da želimo z njim sodelovati, zavestno in odgovorno delati, da bo ta veter in ta ogenj zajel tudi druge – tako, da ga bomo uresničevali v svojem življenju. Tako bomo prihodnji mesec prešli na tretji del našega letošnjega veroučnega načrta, v katerem bomo spoznavali, kaj konkretno pomeni sprejeti Svetega Duha in se mu pustiti voditi, hoditi z njim, kot pravi sv. Pavel: »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu (Gal 5,25) ...

Veter Svetega Duha, ne piha na površju, ampak v skritih globinah človekove notranjosti, v globinah Cerkve in človeške skupnosti. Naj zapiha, ta sveži veter Svetega Duha, tudi v zatohle prostore naših cerkva in naših življenj. (Zvone Štrubelj)

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (7)

DAR VEDNOSTI

Ko slišimo besedo ‘vednost’, najprej pomislimo na človekovo zmožnost spoznavanja vsega, kar nas obdaja, na odkrivanje zakonov, ki urejajo vse stvarstvo (naravo in vesolje). Vednost, ki prihaja od Svetega Duha, pa ni omejena na človeško vednost, ampak je poseben dar, ki nam pomaga, da preko stvarstva sprejmemo veličino in ljubezen Boga ter njegovo tesno povezanost z vsakim ustvarjenim bitjem. Ko so naše oči razsvetljene z Duhom, se ob lepoti narave in mogočnosti vsega vesolja odprejo za poglobljeno razmišljanje o Bogu. Vsaka stvar in vsako bitje nam govori o Njem in njegovi ljubezni. Sveti Duh nas vodi, da slavimo Gospoda v globini svojega srca ter prepoznamo neizmeren Božji dar in znamenje njegove neskončne ljubezni do nas.

Že na začetku Svetega pisma je v poročilu o stvarjenju sveta zapisano, da je bilo Bogu všeč vse, kar je ustvaril, za vsako ustvarjeno stvar pravi, da je bila lepa in dobra (»Bog je videl, da je dobro.« – 1 Mz 1,10 sl.) ... Bog, ki je videl, da je stvarstvo nekaj lepega in dobrega, hoče, da to odkrivamo tudi mi. In pri tem nam pomaga dar vednosti. Spodbuja nas, da ob lepoti stvarstva Boga slavimo in se mu zahvaljujemo. Ko pa je Bog ustvaril človeka in je končal šesti stvariteljski dan, v Svetem pismu piše, da je bilo to “zelo dobro” (1 Mz 1,31). Približa nas sebi, v Božjih očeh smo najlepši, najpomembnejši, in v stvarstvu najboljši. On nas ima rad in za to se mu moramo zahvaljevati. Dar vednosti nas uglašuje in približuje Stvarniku in nas naredi sposobne, da stvarstvo presojamo z jasnostjo njegovega pogleda. V tej luči lahko v moškem in ženski vidimo vrh stvarjenja, izpolnitev načrta ljubezni, ki je odtisnjen v vsakem od nas, in po katerem se prepoznavamo kot bratje in sestre.
Stvarstvo je čudovit dar, ki nam ga je poklonil Bog. Iz kristjana naredi radostnega Božjega pričevalca, po zgledu sv. Frančiška Asiškega in mnogih svetnikov, ki so Boga slavili in opevali njegovo ljubezen z občudovanjem vsega ustvarjenega. Vse to je razlog za vedrino in mir v naši notranjosti. Dar vednosti nam pomaga, da se ne prevzamemo in ne mislimo, da smo mi gospodarji vsega ustvarjenega. Stvarstvo namreč ni naša lastnina, do katere bi se lahko vedli oblastno, kot je nam všeč ... Stvarstvo je dar, ki nam ga je poklonil Bog, da bi ga odgovorno uporabljali v dobro vseh, vedno z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo ... Mi smo njegovi varuhi, če ravnamo neodgovorno, uničujemo znamenje Božje ljubezni, Bogu pokažemo, da nam za njegovo delo ni mar, da ga ne cenimo – to pa je zgrešeno.

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. (Antoine de Saint–Exupéry)

Prerok Izaija, ki prvi v Svetem pismu našteva darove Svetega Duha (“Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega.” – Iz 11,2:), dar vednosti poimenuje z izrazom ‘spoznanje’. Ta izraz v svetopisemskem jeziku vključuje tudi ‘ljubezen’ (1 Mz 19,8; Mt 1,25). Dar vednosti je torej dar spoznanja iz ljubezni. Če ga tako imenujemo in razumemo, postane dar, ki spoznanju pridružuje ljubezen. V bistvu je vse naše spoznanje vedno prežeto s čustvi, z ljubeznijo: kdor ljubi, ta bolje razume, prej razume, več razume. Francoski pisatelj in pilot Antoine de Saint-Exupery (1900–1944) je v Malem princu zapisal, da “kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno”. Drži: določene rešitve lahko najdemo in razumemo samo s srcem! Pomislimo na materinsko nagonsko spoznavanje (intuicijo v naravi žena), njihov notranji glas in navdih v odnosu do otrok; pomislimo, kako so spoznavali Boga mistiki, ki so bili veliko več vedeli o čustvu ljubezni kot pa o filozofiji.

 

DAR POBOŽNOSTI

Dar pobožnosti ni naštet med tistimi, ki jih omenja prerok Izaija (Iz 11,2). Kljub temu pa Septuaginta (latinsko sedemdeset – prvi grški prevod Stare zaveze neposredno iz hebrejščine in deloma iz aramejščine – iz 2. stol. pr. Kr., ki ga je prevedlo 72 judovskih učenjakov v 72 dneh ...) in vulgata (latinski prevod Svetega pisma iz 4. stoletja, iz hebrejskih, aramejskih in grških izvirnikov, delo sv. Hieronima), pridružujeta darovom Duha tudi pobožnost, da bi tako pokazali, kakšna naj bo naša drža pred Bogom. V jeziku Svetega pisma namreč beseda ‘pobožnost’ označuje otroško navezanost, ki jo moramo gojiti in imeti do Boga – očeta. Dar pobožnosti je torej dar, ki nam pomaga razumeti, da je Bog naš Oče, ki nas ljubi, daje moč, mir in veselje. Z njegovo pomočjo postane še tako težko življenje, znosno in vredno ... Pobožnost je beseda, ki v današnjem modernem izražanju ni privlačna, saj se nam ob njej hitro utrne predstava: zaprte oči, ‘sveti’, nekoliko nagnjen obraz, sklenjene roke ... napol svetnik. Ta predstava nima nobene povezave s darom pobožnosti, ki se v resnici dotika središča naše krščanske identitete in življenja, kaže našo pripadnost Bogu in našo globoko (očetovsko) povezanost z njim. Ta očetovska vez daje smisel vsemu našemu življenju in nas ohranja trdne, v občestvu z njim, tudi v najbolj težkih trenutkih in preizkušnjah življenja.
Poglejmo primer. Ko je bil veliki nemški skladatelj Ludwig van Beethoven star 46 let, je popolnoma oglušel. Bil je obupan. Toda v tistih trenutkih obupa je zbral takšno notranjo moč, da je premagal tudi na videz nemogoče okoliščine. Vrgel se je na delo in v dveh letih je zložil Slavnostno mašo (Missa Solemnis) in na koncu pripisal: »Mojemu Bogu, ki me ni nikoli zapustil. On je neomajna moč.«

 Pobožnost je sinonim za pristnega duha vere, za otroško zaupnost z Bogom, predvsem pa za sposobnost moliti ga z ljubeznijo in preprostostjo, ki jo premorejo tisti, ki so v srcu ponižni. (papež Frančišek)

Ta vez z Gospodom ni neka dolžnost ali neka zapoved, marveč prihaja od znotraj. To je odnos, ki ga živimo s srcem, je naše prijateljstvo z Bogom, ki nam je dano po Jezusu, je prijateljstvo, ki spreminja naše življenje in nas napolnjuje z navdušenjem in veseljem. Zato dar pobožnosti v nas zbuja predvsem hvaležnost in slavljenje. To je najbolj prečiščena oblika našega bogočastja in češčenja. Sveti Duh nam pomaga zaznati Gospodovo navzočnost in vso njegovo ljubezen do nas, nam ogreje srce in nas usmeri k molitvi in obhajanju. Pomaga nam rasti v odnosu in občestvu z Bogom in nam obenem pomaga, da to ljubezen razlivamo tudi na druge in jih prepoznamo kot brate in sestre. Resničen dar pobožnosti namreč pomeni, da se zares lahko veselimo s tistim, ki se veseli, jočemo s tistim, ki joče, smo blizu tistemu, ki je osamljen, opomnimo tistega, ki dela napako, potolažimo žalostnega, sprejemamo in pomagamo tistemu, ki je v stiski. Dar pobožnosti nas dela krotke, blage, potrpežljive ...
Da bi še bolje razumeli, kako nam dar pobožnosti odkriva očetovski obraz Boga v veselju in žalosti našega vsakdanjega življenja, preberimo pričevanje italijanskega duhovnega pisatelja, brata Carla Carretta, ki je kot član Malih bratov Charlesa de Foucaulda sam doživel globoko izkustvo daru pobožnosti: »Če je Bog moj oče, lahko vedno najdem v njem svojo pravo vrednost. Če je moj oče, ne bom v nedogled ponavljal: “Zakaj ... zakaj ... zakaj ...”, ampak bom namesto tega z zaupanjem in resničnostjo rekel: “Ti veš ... ti veš ... ti veš ...”.
Če je Bog moj oče, ne bom dogodkov mojega življenja pripisoval slučaju, ampak jih bom razumel kot znamenja njegove ljubezni.
Če je Bog moj oče, ne bom izgubil vere ob hudi preizkušnji, naravni katastrofi, ne da bi poskušal najti kakšno povezavo med ljubeznijo in silami sovraštva, ki ji nasprotujejo, med Božjim bivanjem in preizkušnjo, ki me je zadela.
Bog je Bog, in je gospodar vesolja, tudi če se zemlja trese in reke prestopajo bregove, in je oče tudi če mi zmrzujejo roke in ostanem zaradi nesreče hrom za vse življenje.«
Tako silna je moč, ki jo prinaša v naše življenje dar pobožnosti!

 Pobožnost obstaja v tem, da praktično, vsakdanje življenje oblikuje vera, ki življenju daje pečat svobode (Jörg Zink).

 pripravlja Marko Čuk

Veroučne strani 51. letnika Ognjišča (2015) so pripovedovale zgodbo o neskončni resničnosti - Svetem Duhu - ki v vseh časih nagovarja mlade - in danes prav gotovo na način, ki ga morejo mladi razumeti. Le potruditi se je treba.

Zaradi velikega znimanja za te "kateheze", smo jih tukaj zbrali na enem mestu - v pomoč in spodbudo pri pripravi mladih do "zrelosti v veri".

Tako sem zapisal za začetek letnega načrta: Potrudili se bomo, da na teh straneh ne boste našli besed, ki jih ne bi razumeli, tu ne bo ničesar, kar bo dišalo po abstraktnem, s preprostimi mislimi nam bodo pomagali tudi teologi, svetniki, papeži ... Poskušali bomo razumeti, da lahko govorimo o Svetem Duhu tudi brez izrazov, ki jih komaj uspemo prebrati in se ob njih dolgočasimo. ... ne bomo se preveč omejevali  saj je Duh neskončna svoboda, razigranost, pomagali si bomo tudi s Svetim pismom, katekizmom in molitvenikom za mlade (Youcat). Spregovorili bomo o vsem našem življenju, saj ga Sveti Duh popolnoma preveva, in ni področja, kamor se ne bi spustil ... kot ogenj in veter: o lepoti stvarstva, o enkratnosti človeka, o veri, prijateljstvu, molitvi, poklicanosti, rasti, bolečini, čustvih, pričevanju, doslednosti, vodenju... Opora nam bodo zgledi iz SP (Abraham, David, preroki, Pridigar, Job ... Makabejci) ... in tudi nekaj nalog bo pripetih zraven ...še več o letnem načrtu in prvi predstavitvi Svetega Duha v odprtem pismu itd. ... Koliko je vse napovedano uspelo in kakšne sadove je (bo) imelo, pa ne moremo soditi ... Duh je, ki veje

1. Kot ogenj in veter: Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes

2. Sveti Duh je kot veter

3. Sveti Duh je kot ogenj

4. Sveti Duh v podobi goloba

5. Sedem darov Svetega Duha – Dar modrosti, dar umnosti

6. Dar svéta in dar moči

7. Dar vednosti in dar pobožnosti

8. Dar strahu Božjega; Hoditi v Duhu

9. Pustimo se voditi Božjemu Duhu (1)

10. Pustimo se voditi Božjemu Duhu (2)

11. Sadovi Svetega Duha (1)

12. Sadovi Svetega Duha (2)

pripravlja: Marko Čuk

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (6)

DAR SVÉTA (svetovanja)

V Svetem pismu se beseda ‘svèt’ največkrat uporablja v pomenu ‘misel’, ‘zamisel’, ‘sklep’, ‘načrt’. Bog ima z vsakim od nas določen načrt, ki ga želi uresničiti; kdor hoče svoje življenje v polnosti uresničiti, si mora prizadevati, da bi ta načrt odkrival. V življenju je na poti dozorevanja in rasti k samostojnosti (tudi v veri) veliko prelomnih trenutkov, ko se mora človek odločati: po končani osnovni šoli, maturi, končanem študiju, za odhod iz domačega gnezda ... Prav dar svéta je tisti, ki nam hoče pomagati, da bi odkrili pravo pot, da bi spoznali, kakšen je načrt, ki ga ima Bog z nami, da bi prišli do trenutka odločitve, da bi načrtovali prihodnost, razmišljali o jutrišnjem dnevu, da bi premagali zagledanost v sedanjost: kar je ena najhujših bolezni današnjega časa ... Potem ko se je človek vzravnal, se ozrl okrog sebe, poiskal bližnjega, mu podal roko v pomoč ali ga prosil zanjo... se oziral v nebo, iskal presežno, duhovno ... ga skušnjava današnjega časa spet obrača navzdol, vase ... Rešitev išče v čudesih tehnike v svojih rokah, v telefonu, tablici, bralniku, brskalniku --- prijateljih na družbenih omrežjih, ne vidi več sočloveka, zdi se mu, da ne potrebuje nikogar, da si lahko sam pričara, kar hoče ... v resnici pa je izgubljen in nezadovoljen ... še kako potrebuje (na)svèt ...

Ne moremo samo čakati, da se bo nekaj zgodilo, nikakor ne ... Narediti moramo prostor v sebi, da nam Sveti Duh lahko svetuje. To lahko naredimo z molitvijo ... molitev, boste rekli, to je pa težka in ne preveč privlačna naloga. Ne obupajte prehitro, ni tako hudo, nekatere molitve verjetno poznate že iz otroških let, še bolje pa je moliti s svojimi besedami. Boga preprosto prosimo: »Gospod, pomagaj mi, svetuj mi, kaj moram zdaj storiti?« Ne pozabimo na tak zaupen pogovor, ki ga lahko opravimo neopazno, na poti, ko čakamo v vrsti, doma: prosimo v tihoti srca, da bi nam Sveti Duh dal dar svéta. V tem prijateljskem pogovoru z Bogom in v poslušanju njegove Besede, pozabimo na ‘svoj prav’, svojo logiko, ki jo vodijo in usmerjajo naše omejenosti, naši predsodki in naše želje in pričakovanja. Namesto tega prijateljsko sprašujmo Gospoda: »Kaj je tvoja želja? Kakšna je tvoja volja? Kaj je všeč tebi?« Šele ko stopimo korak nazaj, ko ne gledamo več samo vase ... takrat lahko zaznamo svet Svetega Duha ...
To razsvetljenje je dar neskončne Božje ljubezni in po njem odkrijemo način, kako govoriti in se obnašati ..., najdemo pot, po kateri moramo hoditi. Sveti Duh nam svetuje; nas naredi občutljive za svoj glas, usmerja naše misli, naša čutenja in naše namene. To nas spreminja, Jezus nam vedno bolj postaja vzor za naše ravnanje v odnosu z Bogom in brati - tedaj notranje rastemo. Nismo več na milost in nemilost prepuščeni lastni sebičnosti, zagledanosti vase ...
In še nekaj je: tako kot vsi drugi darovi Duha tudi dar sveta predstavlja zaklad za vso krščansko skupnost. Gospod nam ne govori le v intimnosti srca, govori nam tudi po bratih in sestrah. Kako velik dar je srečati nekoga, ki nam zna v zapletenih in pomembnih trenutkih življenja razsvetliti srce in pomagati prepoznati Gospodovo voljo, da lahko prav vidimo ... Kako pomembno je, da lahko v najbolj odločilnih trenutkih računamo na nasvete ljudi, ki so modri in nas imajo radi.

DAR MOČI

To je dar poguma, vztrajnosti, stanovitnosti (odločnosti) ... Učinke in moč delovanja tega daru lahko najbolje vidimo v ravnanju apostolov na binkoštni dan: s kakšno srčnostjo so oznanjali Božjo besedo. (Apd 4,31). Dar moči je nekaj silno dragocenega. Kaj ostane človeku, če mu vzamemo pogum, vztrajnost, stanovitnost ... ? Le s težavo se ‘vali’ skozi življenje, vedno je zdolgočasen, mlačen, nesposoben odločne besede, še manj ravnanja, brez notranje moči ... Za takega človeka lahko upravičeno rečemo, da je bolnik ... je prilagodljiv (posamezniku, nazoru ...) ... pilatovsko si umiva roke in se z ničemer noče obvezati ... vedno se zna izmuzniti, boji se odkrito pokazati, kdo je in kaj se skriva v njem, ...spretno krmari med različnimi interesi in ravna tako, da sprejemljivo za obe strani ... Dar moči je najbolj učinkovito zdravilo zoper tako bolezensko stanje. Tertulijan, krščanski pisatelj iz prvih stoletij, je Svetega Duha primerjal trenerju (‘vaš trener’), ki igralce pripravlja na napore: »Zlata medalja nima pravega leska, če ni prepojena z znojem. Nič ni mogoče narediti brez žrtve: niti palačinke ni moč narediti, ne da bi žrtvovali jajce ...« Drži: najpomembnejše (netivo) gradivo življenja je volja. Kdor ima voljo, prinaša žar tja, kjer je sivina, nekaj novega in domiselnega v okolje, kjer se iz dneva v dan ne zgodi nič novega in je eno samo ponavljanje. Kdor ima voljo, ne hodi po uhojeni stezi, ampak dela novo (svojo); kdor ima voljo, stopa skozi ozka vrata, ker ve, da so prava ... Zato je dar moči nekaj silno dragocenega.

Da bi razumeli pomen tega daru, si preberimo Jezusovo priliko o sejalcu. (Mt 13,1-8.18-23). Seme pogosto naleti na suho, s trnjem zaraščeno srce, .... Z darom moči Sveti Duh rahlja zemljo našega srca, osvobaja ga mlačnosti, negotovosti in strahov, ki mu onemogočajo, da bi se Gospodova beseda lahko v resničnem življenju pokazala na pristen in radosten način ...
Ljudje se lahko v življenju znajdejo v težkih preizkušnjah, ki pretresajo svoje in življenje bližnjih in takrat se dar moči pokaže na izjemen način. Tak je primer številnih preganjanih kristjanov v krščanskih skupnosti v Iraku in Siriji, ki se soočajo z nasiljem Islamske države. To so mučenci našega časa, ki kljub grožnjam ne zapuščajo Jezusa, in žalitve in napade prenašajo dostojanstveno, mnogi tudi s svojim življenjem kot mučenci. Dar moči pa ni potreben samo v posebnih razmerah, moramo ga uresničevati tudi v vsakdanjem življenju. Večkrat slišimo: Če ne bi imel vere, bi to težko prenesel ... Vsak dan moramo biti močni, še posebej tisti, ki se težko prebijajo skozi življenje in se borijo, da bi ohranili družino, vzgajali otroke; a vse to zmorejo zato, ker jim pomaga moč Svetega Duha. To so ‘svetniki našega časa’, ki živijo iz tega daru, premagujejo skušnjave zla in tako zmorejo izpolnjevati svoje dolžnosti kot očetje, matere, bratje in sestre, državljani ...
Kdor je močan v Duhu, se ravna po zapisanem na steni sirotišnice v Kalkuti: »Človek je nerazumen, nedosleden, sebičen. Ni pomembno, ljubi ga! Če boš delal dobro, te bodo obtožili, da imaš sebične cilje. Ni pomembno, delaj dobro! Če boš uresničil svoje cilje, boš našel lažne prijatelje in prave sovražnike. Ni pomembno, uresničuj svoje sanje! Tvoja dobra dela bodo jutri pozabljena. Ni pomembno, delaj dobro! Zaradi poštenja in iskrenosti boš ranljiv. Ni pomembno, bodi pošten in iskren! Kar si ustvarjal leta, lahko v trenutku izgubiš. Ni pomembno, ustvarjaj še naprej! Če boš pomagal ljudem, se ti bo morda slabo godilo. Ni pomembno, pomagaj jim! Svetu boš dal najboljše, kar imaš, a vračal ti bo z udarci. Ni pomembno, daj iz sebe najboljše! (bl. Mati Terezija)

 

Kdor bere Sveto pismo, se posvetuje s Kristusom. (sv. Frančišek Asiški)

Ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas. (Mt 10,19-20)

Vsakdo od nas ima svoje poslanstvo, svojo nalogo, ki je namesto nas nihče ne bo opravil. Vprašanje je, če smo dostopni za božji glas. Vprašanje je, če imamo zaupanje v moč Svetega Duha. (Franc Sodja)

 pripravlja Marko Čuk