Sv. Pavel nam v Pismu Galačanom zelo nazorno pove, kaj so sadovi Duha, in kako se kažejo v življenju tistih, ki hodijo v Svetem Duhu (prim. Gal 5, 22). Bog nam po Svetem Duhu daje darove, mi pa smo povabljeni, da te talente v sebi odkrivamo, jih v sebi udomačimo in koristno uporabimo Sadovi nastanejo, ko darovom dodamo svojo ‘sestavino’; ko jih sprejmemo in jim damo prostor ter z njimi sodelujemo, takrat postanejo v nas sadovi Svetega Duha. Prva med njimi je LJUBEZEN, in zadnjič smo omenili čudoviti Pavlov slavospev ljubezni (1 Kor 13,4-7). Danes pa spregovorimo še o veselju, miru, potrpežljivosti in dobrohotnosti.

VESELJE
Veselje je najbolj prepoznavno znamenje božjega kraljestva, ki prihaja. Že Jezusov prvi prihod je spremljalo veliko veselje: »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,13).
Kristjan že dolgo pozna resnico, ki jo je danes potrdila tudi medicina in znanost: smejati se ni samo nekaj, kar je značilno za otroke, to ni nikakršna otročarija; smeh dobro dene ljudem vseh starosti in je zdravilo za telo in duha.
Tudi Bog se smeje (Ps 2,4) in Sveto pismo je polno veselja: samo Nova zaveza ga omenja 250 krat. Ameriški teolog Harvey Cox je zapisal: »Smeh je eden od načinov, s katerim lahko pokažemo, da smo kristjani, smemo ga primerjati znamenju križa, ki je najbolj prepoznavno znamenje kristjanov.«

Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje. (papež Frančišek)

Hoditi v Duhu torej pomeni tudi biti polni radosti, prekipevati od veselja, ne samo biti dobri, ampak tudi prijetni, simpatični … Če je človek podoba in slava Boga, se to toliko bolj pokaže takrat, ko o kristjanu kdo reče: Kako prijeten, simpatičen je ta človek! Morda je to največja možna pohvala tako za človeka kot tudi za Boga, njegovega Stvarnika. In veliko pomoč za razumevanje življenja nudijo starši, ki se dajo voditi Svetemu Duhu in si prizadevajo za veselje v družini. »Če iz srca jemljemo in drugim dajemo, se vrača v podvojeni meri. Razdajaj veselje, če hočeš biti vesel. Razdajaj srečo, če hočeš biti srečen,« je zapisal Franc Sodja.
Sveti Duh ni cmerav, dolgočasen, nezanimiv, … sitnež, ki stalno samo stoka … Ne, Sveti Duh ne prenaša zamorjenosti! Mistikinji prejšnjega stoletja Madeleine Delbrel je bila navdihnjena molitev, ki bi jo morali večkrat premišljevati vsi, ki se pripravljajo za pot v Svetem Duhu: »Gospod, daj, da to naše življenje ne bo podobno šahovski igri, pri kateri je vse vnaprej preračunano; tudi ne tekmi, na kateri se je treba strogo držati pravil; življenje naj ne bo podobno matematičnemu problemu, s katerim si razbijamo glavo; marveč naj bo to praznovanje brez konca – na katerem se obnavlja srečanje s teboj. Kot ples, med rokami tvoje milosti, v vesoljni glasbi ljubezni …«

MIR
Medtem ko je graditeljem babilonskega stolpa zmešal jezike (1 Mz 11,1-9), so ob njegovem prihodu na Binkošti (Apd 2,1-11) vsi razumeli tisto, kar so govorili apostoli, ko so oznanjali “velika Božja dela” (Apd 2,11).
Sveti Duh združuje, je graditelj edinosti, miru in sloge. »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha« (1 Kor 12,13). Kdor hodi v Duhu, si prizadeva za edinost in želi mir. Z drugimi besedami: misli na mir, govori besede miru in zna najti način, kako tudi v praksi nekaj narediti za mir.
Misli miru. Vse se rojeva v glavi posameznika, tudi mir. Orožje samo ne ubija; človek je tisti, ki se odloči, da ga bo uporabil za ubijanje, on je tisti, ki hoče ubijati. Ko bodo ljudje razoroženi v glavah, bodo razoroženi tudi v srcu, tudi v rokah.

Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu (sv. Janez XXIII.)

Besede miru. Pisateljica Simone de Beauvoir je zapisala, da obstajajo besede, ki imajo podobno ubijalsko moč kot plinske celice. Nekatere od teh so pravi projektili: ‘Norec’, ‘Butec’, ‘Nimaš pojma’ … Na drugi strani pa so tudi besede, ki pomirjajo, božajo: ‘Smem’, ‘Hvala’, ‘Oprosti’, ki jih je papež Frančišek svetoval kot ključ, s katerim odpiramo vrata do sreče in miru v družini.
In na koncu še dejanja miru. Najbolj preprosto in pristno dejanje miru je nasmeh, sledi mu spoštovanje, sprejemanje drugih, dejavno služenje in odpuščanje. Nekega dne je prišla k sv. Frančišku Saleškemu neka malo bolj živčna ženska in ga vprašala: »Kaj bi lahko storila za mir na svetu?« Sveti škof iz Ženeve ji je mirno odgovoril: »Začnite s tem, da nekoliko bolj tiho zapirate vrata!« Tudi dobra vzgoja je pot miru: tudi tako hodimo v Duhu.

POTRPEŽLJIVOST
Včasih rečemo ‘sveta potrpežljivost’ (to pomeni, da potrpežljivost iz nas dela svetnike). Mi smo tisti, ki moramo znati povezati potrpežljivost s Svetim Duhom. Padre Mariano, slavni televizijski pridigar (1906–1972), je takole govoril o potrpežljivosti: »Ne vem, če je bilo kdaj kakšni svetnici ime Potrpežljivost, bila bi pa zelo potrebna. Nekoč mi je neka zelo razgledana oseba rekla, da so za naše življenje zelo pomembne tri stvari: ščepec znanosti, žlica modrosti in sod potrpežljivosti. Da bi živeli – je nadaljeval oče Mariano – in dovolili tudi drugim, da bi živeli v miru. Če nimamo svetnice, ki bi se imenovala Potrpežljivost, pa je gotovo potrpežljivost tista, ki nas vse dela svetnike …«

Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh. (papež Frančišek)

Hoditi v Duhu pomeni oborožiti se s potrpežljivostjo, ker je potrpežljivost božja iznajdba. Bog biva (J), toda je potrpežljiv tudi v svojem delovanju, nič se mu ne mudi tega razlagati. Kako resničen je pregovor, da “božji mlini meljejo počasi”. Oborožiti se s potrpežljivostjo je tudi ena od številnih hčera modrosti. Trenutek potrpežljivosti nas obvaruje pred veliko zablodo; trenutek nepotrpežljivosti pa nam lahko uniči življenje … Biti moramo potrpežljivi sami s seboj, prav tako kot je Bog neskončno potrpežljiv z nami. Sv. Frančišek Asiški je dejal, da »Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.« Naš pregovor pravi, da je “potrpljenje božja mast, gorje pa tistemu, ki se z njo maže … da potrpežljivost odpre železne duri.

Potrpežljivost je oblika krščanskega poguma in srčnosti. Lažje se je boriti proti zlu in premagovati zlo, kakor prenašati hudo. (Tomaš Špidlik)

Vsekakor drži, da je dejavna potrpežljivost (še enkrat poudarimo, da to ni neodločnost) krepost velikih duš: krepost duš ki hodijo v Svetem Duhu. Ko nam nimamo potrpežljivosti in bližnjega ne znamo sprejeti z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi in napakami, tedaj začnejo razpadati družine, združenja, skupnosti …

DOBROHOTNOST (BLÁGOST)
Znani italijanski razlagalec Svetega pisma Gianfranco Ravasi je zapisal, da je blágost, o kateri tu govori sv. Pavel, “dobrohotnost, ki odpušča”. Hoditi v Duhu, zato pomeni tudi sprejemati in odpuščati.
Sprejemati je ena največjih moči Boga (ali morda Bog ne živi tako, da odpušča), ki jo svet tako zelo potrebuje.
V začetku našega tisočletja lahko odpuščanje postane ena najbolj revolucionarnih idej, ki so si jo kdaj koli ljudje izmisliti, da bi preživeli. Francoski mislec Philippe Lacoue-Labarthe zatrjuje: »Nekaj mi pravi, da je odpuščanje najbolj ponižna beseda, nekaj najtežjega, nekaj, česar si Zahod ni nikoli upal izgovoriti in ki se jo moramo naučiti izgovarjati, sicer se utopimo.« Bog si je človeško družbo zamislil kot skupnost bratov in sester, ki naj živijo v ljubezni in slogi, ki naj si v stiskah med seboj pomagajo, v nesporazumih naj se prenašajo, krivice naj odpuščajo. Ko otrokom govorimo o Jezusu, moramo najprej pokazati na njegovo dobroto, usmiljenost in odpuščanje, to so lastnosti srca … Odpuščanje v svojem življenju uresničuje, kdor začne odpuščati najprej najbližjim doma: ženi, možu, otroku, sestri, bratu.

Kako težko je odpuščati, človek opazi šele tedaj, kadar mora to storiti sam. In koliko ljubezni je treba za to, da to stori. Pa koliko lahko s tem doseže! (Jörg Zink)

Kdor se pusti učiti Svetemu Duhu, pozna besedo odpuščanje. To se zdi težak jarem, vendar gre za velik dar: Kdor lahko odpusti, dejansko uresničuje Božjo voljo. »On, ki nas je učil prositi za naše dolge, nam je obljubil očetovsko usmiljenje in odpuščanje,« pravi sv. Ciprijan.
»Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati,« nas spodbuja papež Frančišek.

Kliči v meni, Sveti Duh

Kliči v meni,
Sveti Duh,
Boga in njegovo pravičnost.

Moli v meni,
Sveti Duh,
za veselje in gotovost.

Kliči v meni,
Sveti Duh,
po svobodi in življenju.

Jokaj v meni,
Sveti Duh,
od bolečine in žalosti.

Toži v meni,
Sveti Duh,
čez ločitev in smrt.

Poj v meni,
Sveti Duh,
pesem osvobojenja.

Raduj se v meni,
Sveti Duh,
v deželi živih.

Anton Rotzetter 

še nekaj misli na pot

Resnični mir ni sad zgolj človeških prizadevanj, ampak je vedno tudi sad našega sodelovanja z Bogom. (Stanislav Zore)

Kdor ne živi v miru z Bogom, nima miru v sebi in zato ne živi v miru z drugimi. (sv. Janez Bosko)

Mir na svetu je odvisen od prvenstva Duha! Mirna prihodnost človeštva je odvisna od ljubezni. (sv. Janez Pavel II.)

Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje. (Alojz Rebula)

Ne vlada vselej svet pokoj / sred tihega zidu; / če ne prineseš ga s seboj, / ne najdeš tu miru. (Simon Gregorčič)

Potrpežljiv človek je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta. (Pregovori)

Bog me ne spodbuja, naj bom popoln, temveč potrpežljiv, naj bom strpen in skušam razumeti slabotnost pri drugih, še zlasti pa pri sebi. (John Powell)

Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi. (Benedikt XVI.)

Odpuščanje poznamo samo tedaj, ko smo se naučili odpuščati. Ljubezen, ki jo občutimo, poznamo le, če smo jo izkazali drugim. (Louis Evely)

In Ti si tako dober, saj z menoj / si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj, / Gospod, podaril si mi odpuščanje! (France Balantič)

V krotkosti in ponižnosti srca obstoji milost sprejemljivosti, govorjenja, ravnanja, milost potrpežljivega prenašanja, sočustvovanja, molčanja in opogumljanja. (sv. Janez XXIII.)

Če bi Bog ne odpuščal, bi bila nebesa prazna. (berberski pregovor)

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (4)

Tretja podoba za Svetega Duha je golob. Že leta 381 je Carigrajski koncil uradno priznal podobo goloba za Svetega Duha. V prvih vrsticah Svetega pisma beremo, da je »duh Božji vel nad vodami« (1 Mz 1,2). Po vesoljnem potopu, je Noe spustil golobico z ladje, zletela je nad zemljo in mu prinesla zeleno oljčno vejico, kar je bilo znamenje, da so se vode umaknile, strašne poplave je konec in spet se je mogoče naseliti na zemlji (1 Mz 8,8-12). Golob je znamenje Božje navzočnosti v Cerkvi in svetu. Na začetku Jezusovega javnega delovanja, ko ga je Janez krstil v reki Jordan, so se odprla nebesa in Sveti Duh se je razodel v podobi goloba in se ob skrivnostnem glasu Boga Očeta spuščal nad Božjega sina (Mt 3,16; Mr 3,16; Lk 3,22).

Pridi, Sveti Duh!
Potrebujem nekoga,
ki me bo postavil na noge,
me razumel kot je apostole
na prve binkošti:
potrebujem tvojo Moč!
Pridi, Sveti Duh!
Potrebujem dar razločevanja
med tem, kar je dolžnost
in tem, v čemer se izgubljam,
med tem, kar zdravi
in tem, kar mi jemlje moči;
potrebujem Luč,
potrebujem razsvetljenje,
potrebujem Tebe!
Pridi, Sveti Duh!

Potrebujem te,
da prižgeš v meni Ogenj,
ki bo moje srce vnel in ga ogrel:
potrebujem Ljubezen,
potrebujem Tebe!
Pridi, Sveti Duh!
Rad bi Ti odprl svojo dušo,
odklenil svojo notranjost:
potrebujem pravega duha,
Svetega Duha: pridi!

Sveti Duh,
bodi nam počitek po naporu,
hladilo v pripeki,
tolažba v žalosti,
zdravilo v bridkosti,
vir upanja večne slave.

Golob je simbol miru. Slavni slikar Pablo Picasso je za svetovni mirovni kongres v Parizu (1949) narisal Golobico miru, ki je nekoliko stilizirana ostala do danes simbol miru in upanja v boljši svet. Prav to izraža tudi prošnja, ki jo dviga v nebo Cerkev pri uri bogoslužnega branja na binkoštni praznik, ko kliče Svetega Duha: »Pridi, Tolažnik naš sveti, / spet ljubezen v nas zaneti, / misli zle, besede grenke, / pred teboj naj se zgubé. // Nove smo stvari postali, / hvalimo te s čistim srcem, / mi nekdaj otroci jeze, / zdaj otroci milosti. // Ti si dar in darovalec, / ti najvišja si dobrina, / naj srce v nas prekipeva, / jezik slavo razodeva / in oznanja te glasnó. // Ti nas grehov očiščuješ, / naše duše posvečuješ, / v Kristusov nas rod prenavljaš: / daj, da bomo vsi veseli / prerojenja v večnosti. Amen«

Golobica pa je tudi podoba ljubezni in ponazarja lepoto neveste. Oblika dvorjenja, ki ga uprizarja golobji par s svojim kljunčkanjem, je prispodoba in znamenje ljubezni. V Visoki pesmi zaročenec večkrat primerja nevesto golobici: »Kako lepa si, moja draga, / kako lepa! / Tvoje oči so golobi. (Vp 1,15); Golobica moja v skalnih duplinah, ... daj mi slišati svoj glas; / zakaj tvoj glas je prijeten / in tvoja postava prikupna. (Vp 2,14); »Ena sama je moja golobica, krasotica moja, (...) (Vp 6,9)
Golob je torej simbol za številne zelo pomembne stvari: za mir, ljubezen, lepoto, zato ima lahko tudi posebno čast, da s svojo podobo predstavlja Svetega Duha. Golob je tudi v uradnem znaku (logotipu) leta posvečenega življenja, kot simbol ene od temeljnih vrednot za posvečeno življenje - izvir življenja in navdihovalec ustvarjalnosti.

Z golobi so že v preteklosti ravnali na poseben način, kar se kaže tudi v dogodku, ko je Jezus očistil jeruzalemski tempelj in iz njega izgnal trgovce z živino (vole in ovce) in prodajalce golobov. Prve je razgnal z bičem, ki ga je spletel iz vrvi, druge pa je opomnil z besedami, naj iz njegove hiše ne delajo tržnice (Jn 2,14 sl).
Veter, ogenj in golob so tri glavne podobe za Svetega Duha, obstajajo pa še nekateri drugi simboli za Svetega Duha, ki ga Jezus imenuje Tolažnik in Duh resnice. Našteti so v litanijah Svetega Duha in v Katekizmu katoliške Cerkve. Simbol Svetega Duha je živa voda, ki pomeni delovanje Svetega Duha v krstu, ker po klicanju Svetega Duha postane učinkovito zakramentalno znamenje novega rojstva; maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po katerem se podeljuje Duh ...

Pri razlaganju Svetega Duha moramo imeti neprestano pred očmi dejstvo, da tretja oseba Svete Trojice daleč presega vse podobe in simbole, ki nam jo lahko le pomagajo nekoliko približati našemu umevanju. Sveti Duh namreč ni karkoli: je nekdo; ni stvar, je oseba.
Sveti Duh je oseba; jaz, napolnjen z Ljubeznijo, Veseljem, Mirom, Modrostjo, Življenjem. Ko je sveti Bernard hotel nazorno razložiti, kdo je Sveti Duh, je uporabil tole primerjavo: predstavljajmo si Očeta, ki poljubi Sina in Sina, ki prejme poljub, in v tem dejanju ljubezni lahko rečemo, da je Sveti Duh ta poljub. Poljub Ljubezni.
Sveti Bernard je hotel reči, da se Ljubezen Očeta in Sina prepletata in stapljata ‘v objemu’ Svetega Duha. Sveti Duh je torej Ljubezen, vendar takšna ljubezen, ki se “neprestano izliva v naša srca” (prim. Rim 5,5). Zato Sveti Duh prebiva v nas. In je naš notranji dih. To je največji dar, ki nam ga je Jezus zapustil, ko je odšel s tega sveta k Očetu.

ODPRTI ZA SVETEGA DUHA

Živeti odprti za Svetega Duha pomeni imeti življenjsko vodilo: Dokler živiš, odsevaj svojo lepoto. To pomeni, da se moraš najprej odpreti luči. Kristjan je oseba, ki misli in deluje v skladu z Bogom, v skladu s Svetim Duhom. Sveti Duh pa je neizčrpen vrelec Božjega življenja v nas. ... Človek je kot popotnik, ki hodi skozi puščave življenja in ga žeja po živi vodi, izvirajoči in sveži, ki bi lahko v globini odžejala njegovo globoko željo po svetlobi, ljubezni, lepoti in miru ... In Jezus nam daje to živo vodo: to je Sveti Duh, ki izhaja iz Očeta in ki ga Jezus izliva v naša srca ... da bi tako Bog naše življenje vodil, ga poživljal in hranil. (...) Vsak med nami bi moral v srcu odgovoriti na vprašanje, ali zares razmišlja v skladu z Bogom in tako tudi deluje ali pa se pusti voditi mnogim drugim stvarem. ... Sveti Duh nas uči, da gledamo s Kristusovimi očmi, da živimo življenje, kot ga je živel Kristus, da razumemo življenje, kot ga je razumel Kristus. Zato nas živa voda, ki je Sveti Duh, odžeja na poti življenja: govori nam, da nas Bog ljubi kot otroke, da lahko ljubimo Boga kot njegovi otroci in da z njegovo milostjo lahko živimo kot Božji otroci, kot Jezus ... Pustimo, da nam spregovori na srce in nam pove, da je Bog ljubezen, da nas vedno čaka, da je Oče, ki nas ljubi kot pravi očka. Zares nas ljubi. Poslušajmo Svetega Duha in nadaljujmo to pot ljubezni, usmiljenja in odpuščanja.

Ne prezrimo velike resnice, da nam Sveti Duh, ki prebiva v čistem srcu, pomaga pri vseh konkretnih odločitvah v življenju. (Marjan Turnšek)

Pridi, Sveti Duh, in spregovori mojemu srcu! Če ti je pa všeč, da molčiš, naj mi govori tudi tvoj molk. (sv. Bernard)

Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj. (Emilijan Cevc)

Kar smo bili kot otroci, je le ljubka, tolažljiva slutnja tega, kar hoče Bog napraviti iz nas, če se bomo s srcem predali vodstvu njegovega Svetega Duha. (John Henry Newman)

pripravlja Marko Čuk

  ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (3)

Ogenj je druga podoba za Svetega Duha. Apostoli so na binkoštni dan poleg močnega šuma, kot bi se bližal silovit vihar (o tem smo govorili zadnjič), “videli tudi jezike, podobne plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden” (Apd 2,3). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Tudi podoba ‘ognja’ in njegovih plamenov nam pomaga bolje razumeti, kdo je tretja oseba Svete Trojice.

O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno.

Ime je tvoje Tolažnik in
dar Boga najvišjega,
ljubezen, ogenj, živi vir,
posvečevalec vseh stvari.

Razsvetli z lučjo nam razum,
ljubezen v naša srca vlij,
v telesni bedi nas krepčaj,
v slabosti vsaki moč nam daj.

Ogenj razsvetljuje
Sveti Duh pomaga videti. Je svetloba. Jezus obljublja: ko bo prišel Sveti Duh Tolažnik, “vas bo učil vsega in spomnil vsega” (Jn 14,26); “vas bo uvedel v vso resnico” (Jn 16,13). Ni slučaj, da se dva darova Svetega Duha povezujeta z razsvetljenjem: dar umnosti in dar vednosti. O tem bomo več govorili prihodnjič. Tokrat se spomnimo najprej treh čudovitih resničnosti, ki nam jih podarja Sveti Duh: življenje, zdravje, veselje, in nam jih lahko bolje približa prav primerjava s svetlobo.

Svetloba prinaša življenje
Brez svetlobe ne bi bilo življenja: rastline, cvetlice, živali ..., vse bi umrlo. Ko se proti koncu zime dan daljša in spomladi premaga noč, vse oživi. Svetloba privabi iz skrivališč urne martinčke, zapoje kukavica, zacvetijo češnje, prebudijo se kosi ... vse cveti in čebele letajo s cveta na cvet ... Moč svetlobe! Veliki nemški pesnik Goethe je vzkliknil: »Kako polna nemira je svetloba!« Luč je neukrotljiva, ker spravlja v gibanje neskončni svet rastlinskega, živalskega in človeškega življenja.
Tudi Sveti Duh prinaša življenje. Dal je življenje Jezusu v Božji materi Mariji; obudil je v življenje prvo krščansko skupnost - Cerkev; življenje daje tudi nam: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, ... bo on po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,10-11). Zato je 150 koncilskih očetov, zbranih na koncilu v Carigradu (leta 381) Svetega Duha označilo kot »Gospoda, ki daje življenje (uporabili so izraz ‘zoopoion’, ki dobesedno pomeni “tisti, ki s svojimi rokami gradi življenje”). Ko molimo nicejsko veroizpoved, izgovarjamo: »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja.«

Svetloba zdravi
Že v antiki so uporabljali neke vrste ‘fototerapijo’ (zdravljenje s svetlobo). Hipokrat, slavni grški zdravnik iz četrtega stoletja pred Kristusom, je svetoval otožnim, potrtim in malodušnim, naj se “preselijo v sončne kraje”. To zdravnikovo spoznanje je našlo v naših časih tudi znanstveno potrditev: tema zmanjšuje dobro voljo, ker pospešuje izločanje melatonina (‘hormona noči’) iz češerike, drobne žleze v središču možganov. Ko pa posije sonce, to izločanje preneha.
Sveti Duh je zdravnik naših duš: “duši madeže izmij, kar je súho, spet zalij in ozdrávi rane vse!”, molimo v pesmi slednici na binkošti. Sveti Duh je tudi ‘Tolažnik’, kot nam zagotavlja evangelist Janez (Jn 15,26). Ko zaznamo, da se nam začneta po duši ali v mislih plaziti mrak in tesnoba, se zatecimo k Jezusu, ki je obljubil, da bo poslal Tolažnika – Duha, ki svetli in umirja. Njega, ki krepi naše notranje moči in v nas spet prebudi sveto in svetlo ...

Svetloba je veselje
Če dobro pomislimo, je sonce največji delivec veselja: saj je splošno znano, da so oblačni dnevi bolj žalostni in turobni! Prerok Izaija je govoril: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč. Zbudil si silno radost, naredil si veliko veselje« (Iz 9,1–2).
Vsi smo odvisni od sonca, svetlobe, tako psihološko kot tudi fizično. Psihološko, ker svetloba razveseljuje in blaži razpoloženje naše duše; fizično pa zato, ker nam svetloba prinaša življenje in zdravje. Podoba Svetega Duha – ognja, ki razsvetljuje – nas spominja tudi na veliko resnico: da vsi pripadamo Bogu: z dušo in telesom.

Ogenj nas osvobaja neodločnosti
Sveti Duh nas osvobaja vsega, kar je negativno. Tako ‘spreminja v prah in pepel’ tudi vsa naša izgovarjanja in ‘cincanja’: “ampak ...”, “vendar ...”, “rad bi ... toda”; “lepo bi bilo ... a”. Prav tako noče slišati naših ‘če’: “če bi imel ...”; “če bi živel v drugih časih, drugačnem okolju ...” Tako hoče odpraviti tudi vsa naša zdihovanja: “... uf!”, “... ufa!” ... “oh (in sploh)”, in podobno zdolgočasenost in lenobnost ..., ki naredi ljudem več slabega kot vse druge razvade sveta! Ogenj Svetega Duha spremeni vsak ‘toda’ v ‘hočem’; vsak ‘če’ v ‘da’: “Da, sprejmem to, kar imam in se bom s srcem in dušo prizadeval, da to koristno uporabim”; “Da, sprejemam okolje, v katerem živim, in se obvežem, da bom poskrbel za to, da bo vedno boljše” ...

Ogenj “upogiba, kar upira se”. Je moč in sila
Katekizem katoliške Cerkve je nedvoumen: “ ... ogenj simbolizira preoblikujočo moč delovanja Svetega Duha” (KKC 696).
Človek je edino bitje, ki zna prižgati ogenj. Od tod tudi njegova prevlada na svetu. Že stari Grki so se zavedali, kakšno moč ima ogenj. Zato se je tudi ohranil mit o Prometeju, mitološkem junaku, ki je z Olimpa ukradel ogenj in ga prinesel ljudem. Najvišji bog Zevs se je ustrašil, da bo s tem Prometej dobil veliko moč, zato ga je priklenil na skalo v Kavkazu, kjer mu je orel vsak dan izkljuval jetra, ki so mu čez noč spet zrasla.
Ogenj je močan, Sveti Duh je pa še močnejši. Njegova moč je namreč notranja moč, ki se rojeva in raste iz vere in prepričanja. Takšna moč se lahko zoperstavi svetu in lahko sprejme celo smrt. Delovanje te sile so doživeli apostoli na binkoštni dan, ko so se naenkrat spremenili, postali so drugi ljudje: pogumni, da so si upali govoriti (Apd 4,31), navdušeni oznanjevalci in niso se ustrašili niti muk in ne smrti ...

Sveti Duh ogreje
Tudi Sveti Duh greje: “vse ogrej, kar mrzlo je”, pravi pesem slednica, ki jo moli Cerkev na binkoštni praznik. Še eno prošnjo poznamo, ki govori o vžiganju ognja v nas: “Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.” Devet dni zapored jo ponavljamo vsako leto pred binkoštmi in pred birmo.
Sveti Duh je Duh Ljubezni
On je tisti, ki ‘oblikuje’ srca in jih spreminja: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih ...« (Ezk 36,26–27)
Bolj jasno kot tako ni mogoče povedati: Sveti Duh je pomembno, nujno potrebno zdravilo za vsa ‘plastična’ srca, ki danes ohlajajo svet in ga zavirajo, da se ne vrti več v pravo smer ...
Nekoč so vprašali modreca: »Kaj bi rešil, če bi zagorel cel svet?« Modrec je odgovoril: »Na varno bi shranil ogenj!«
Shranimo torej na varno Svetega Duha, in vse drugo si bo opomoglo.

Sveti Duh, razsvetljuj s svojo lučjo naš razum! ... Sveti Duh, vnemaj nas z ognjem svoje ljubezni! ... Sveti Duh,, razsvetljuj nas s svojim nebeškim navdihovanjem! (iz litanij k Svetemu Duhu)

Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel. (Fran Saleški Finžgar)

Svetla in prozorna telesa v stiku z žarki tudi sama zablestijo in zažarijo v drugačni svetlobi. Tako je tudi z dušami, ki so polne Svetega Duha; razsvetljene po njem postanejo tudi same duhovne in izžarevajo milost na druge (sv. Bazilij Veliki).

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

 ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh tudi danes nagovarja mlade (2)

V Apostolskih delih beremo, da so bili na binkoštni dan apostoli zbrani na enem kraju. Naenkrat so zaslišali močan šum kot bi se bližal silovit vihar (Apd 2,2). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Veter je torej prva prispodoba (simbol) Svetega Duha, “tudi zelo posrečena, saj veliko stvari, ki jih lahko povemo o vetru, po analogiji, nedvomno velja tudi za Svetega Duha,” je povedal papež Janez Pavel II. v eni svojih katehez. Poglejmo podrobneje.

Veter slišiš, toda ne veš,
od kod prihaja in kam gre
“Veter veje, koder hoče«, je rekel Jezus ko se je pogovarjal z Nikodemom (Jn 3,8). Potrebno se je roditi znova, za svobodo, za odprtost, za prostost .... Sveti Duh nas lahko preseneti, saj deluje, kjer hoče, kadar hoče, kakor hoče ... po vsem svetu. Prispodoba vetra nas tudi uči, da si Svetega Duha ne moremo lastiti le kristjani: v vseh ljudeh ga lahko odkrijemo, in vidimo, kako deluje. Na področju vere (verskega čutenja) ne more biti nikogar, ki bi se obnašal kot gospodar in ukazoval, saj vetru nihče ne more zapreti ust! In tako lahko naredimo že prvi dober sklep: poskusimo zatreti našo slabo navado, ko tako radi sodimo in obsojamo druge. Nismo samo mi dobri. Vsi lahko postanejo junaki nove zgodovine. Sveti Duh nas vabi, da razmišljamo širše in da stopimo z vzvišenega mesta (piedestala). Vsa velika dela Svetega Duha - to so tudi vsi svetniki - so ponižni, tudi takrat, ko so po rodu kraljeve krvi, kot npr. belgijski kralj Baldovin, ki je v svoj dnevnik zapisal: »Naredi me ponižnega, Gospod Bog vsemogočni, in srečnega, da si me ustvaril tako majhnega.«

O veliki Duh
čigar glas slavim v vetrovih in čigar dih
daje življenje vsemu svetu, poslušaj me!
Prihajam k tebi, kot eden tvojih številnih sinov.

Jaz sem majhen in nemočen
Potrebujem tvojo moč in tvojo modrost.
Daj, da se spremenim v lepoto,
stori, da moje oči strmeč občudujejo
škrlatno zarjo sončnega zahoda ...
Daj, da moje roke hvaležno sprejemajo stvari,
ki so izšle iz tvojih rok,
in da moja ušesa poslušajo tvoj glas.

Daj mi modrost, da bom razumel,
kar si razodel nam ljudem
in vsa čudesa v drobnih listih in mogočnem skalovju.
Rad bi bil močan, ne zato, da bi se z močjo ponašal,
ampak da bi z njo premagoval samega sebe.

Naj se bom vedno pripravljen na srečanje s teboj
s čistimi rokami in jasnim pogledom,
da bo, ko se moje življenje konča,
moj duh za vedno s teboj.

Veter razburka, dviga,
razveže, prebudi ....
Sveti Duh je energija, je moč, ki dviga napetost duše. Pomislimo na to, kaj je zgodilo z albansko redovnico, ki jo danes ves svet pozna kot bl. Mater Terezijo iz Kalkute. Sveti Duh stori, da začnemo jemati duhovno življenje resno, da zamenjamo naše otroške poglede in želje in si želimo vedno višje ... k preseganju samega sebe. Sveti Duh nas osvobaja ‘kompleksa školjke’: navezanosti na trdno skalo, na gotovost naše kamrice, zavetja doma. Strah nas je misli, da bi se odvezali z našega varnega priveza in se drznili podati na odprto morje... zato v življenju neprestano ponavljanje, brezvoljnost, nobenega navdušenja za pustolovščine, pomanjkanje fantazije ... Kot da si ne želimo, da bi Sveti Duh preveč deloval, kot da ga želimo nekam zapreti, da bi nam dal mir in ne bi bil preveč zahteven v svojem delovanju ... Morda bi ga izpustili iz kletke za birmo in binkošti, več pa ... Toda Sveti Duh se ne pusti ujeti, želi delovati – v vsakem drugače – in vedno za skupno dobro.

Veter prodira povsod
»Gospodov duh prežema ves svet« (Mdr 1,7). Januarja leta 1986 smo lahko na TV prvič videli čudovite posnetke planeta Urana (sedmi planet Sonca s tretjim največjim premerom), ki jih je na Zemljo z oddaljenosti treh milijard kilometrov poslala sonda Voyager 2. Ta oddaljenost pa ni nič v primerjavi z velikostjo naše galaksije. Mlečno cesto namreč sestavlja 200 - 400 milijard zvezd (skoraj polovica se jih lahko primerja z našim Soncem) in ima premer 100.000 svetlobnih let!
Pa tudi ta naša galaksija je, lahko rečemo, prava malenkost v primerjavi s celotnim vesoljem, ki se razteza v prostoru 15 milijard svetlobnih let. Če bi se torej peljali v ‘vozilu’ s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo, bi potrebovali 15 milijard let, da bi prišli na konec vesolja. In vse to brezkončno vesolje je polno Svetega Duha!

Veter oblikuje gore, kamnine,
marmor, ... obraz
Sveti Duh “upogiba, kar upira se, ... vodi vse, ki so zašli,” pravi Pesem slednica pri bogoslužju na Binkošti. - Sveti Duh se dotakne pogana Abrama in ga naredi za vesoljnega očeta vere. - Sveti Duh se oglasi pri pastirju Davidu in ga izbere za kralja. - Sveti Duh se ozre na Marijo in jo naredi za Mater-Devico. - Sveti Duh pokliče preganjalca Savla in ga preobrazi v apostola narodov. - Sveti Duh ‘se loti’ grešnika Avguština in ga naredi za cerkvenega očeta. - Sveti Duh navdihne Frančiška in ga naredi enega najbolj priljubljenih svetnikov. - Sveti Duh se dotakne mene in tebe ... in nas, če seveda hočemo, pripravlja za še lepše in večje reči.

Veter je gibanje, zagon
Sveti Duh spreminja stare navade, povabi nas, da obrnemo stran, pogumno in zagnano. In prav to je najbolj bistveno. V življenju namreč niso važna leta, ampak volja in življenjski zagon ... Aleksander Veliki je pri osemnajstih letih zmagal v bitki pri Hajroneji; sveta Ivana Orleanska je imela komaj sedemnajst let, ko je osvobodila Orleans; Mozart je pri dvanajstih že skladal, Dominik Savio je bil pri štirinajstih zrel za svetništvo; Raffaello je umrl star 37 let, Chopin jih je dočakal 36, Jezus Kristus 33 ... Nobenega dvoma ni: v življenju niso važna leta, ampak življenjski zagon, ki nam ga daje močan veter Duha.

Veter je tudi poezija
Veter včasih zapiha tudi kot močna burja, z več kot 100 km na uro, drugod po svetu tudi kot orkan, ki ruši in odnaša vse, kar se mu postavi na pot. Navadno pa veter ne dela pretiranega hrupa: ljubeče boža žitno klasje, nekoliko poklepeta z morskimi valovi, se spusti skozi gozd, da zašelestijo listi v drevesnih krošnjah, prinaša najčudovitejše dišave, odpiha oblake in nebo je naenkrat prepolno modrine ... Veter prinaša svežino, da ostrmimo in rečemo: kakšna poezija! Prav to danes tudi potrebujemo: nekaj svežega navdiha, novih možnosti izražanja, za naše misli, ideje ... da bi znali naše besede obleči v tenkočutnost, nežnost in lepoto ...

Veter je vsak trenutek drugačen,
se ne ponavlja
Sveti Duh nas osvobaja tudi kompleksa resnosti, to je pretirane prilagodljivosti, enoumja, mode ... po kateri se vsi oblačijo na enak način, vsi govorijo enako in posnemajo drug drugega. Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ograde! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!«

Veter dela čudeže
Duh je fantazija, je vir novih pogledov, pričakovanj, obetov, pogumnih in inovativnih načrtov, je spodbujevalec prihodnosti. Ko njegov veter sreča jadra, ki so se pripravljena zaupno odpreti, se dogajajo čudeži. Tak je tudi primer blaženega Giacoma Alberioneja, ki je leta 1921 ustanovil Družbo sv. Pavla (Pia Societa san Paolo), eno največjih verskih združenj prejšnjega stoletja, katere poslanstvo je bilo “delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi”. To, kar je storil, je bil sposoben narediti velikan. Čeprav je bil šibkega zdravja, saj so ga vse življenje mučile številne bolezni, in je moral neprestano jemati zdravila, zelo malo je spal, ker je imel hude bolečine zaradi artritisa, nikoli ni tehtal več kot 45 kg, pa je tega drobcenega moža v polnosti prežemal dih Svetega Duha – zato je delal čudeže. In nekaj podobnega lahko rečemo tudi za nekatere, ki so sledili njegovemu zgledu: ob petdesetletnici Ognjišča se spomnimo na Franca Boleta, Bojana Ravbarja, Silvestra Čuka, ljudi velikih idej in vizij, ki so v času ko je nastajalo Farno ognjišče s svojim delom in iskanjem poti do mladih, z veliko trmo in veliko mero plemenitosti prisluhnili vetru Svetega Duha, ki so ga oblastniki skušali z vsemi sredstvi utišati ... toda ni se ga dalo ustaviti; s svojim pogumnim delom so vlivali samozavest tudi drugim ... Tako kot nekdaj starodavne menihe bi tudi njih lahko imenovali ‘sinovi vetra – sinovi Svetega Duha’.

Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha (Jn 3,8)

Nekaterim se vera zdi dolgočasna, to pomeni, da nimajo Svetega Duha. (sv. Janez Vianney)

Božji Duh deluje kot kvas in ne kot uspavalni prašek. (Lojze Bratina)

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

 ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (1)

Pred leti mi je bralec pisal: »Na veroučnih straneh pišete o različnih vprašanjih, ki zanimajo mlade najstnike, birmance ... In všeč mi je, da se trudite, da bi bilo zapisano razumljivo tudi današnjim, bolj za sliko, nadarjenim mladim: z zgodbami, prispodobami, s preprostimi molitvami, ki naj nas usmerjajo ... Imam pa en predlog: že dolgo niste nič pisali o Sv. Duhu. Zdi se mi, da bi se lahko kakšno leto spomnili tudi nanj. Prav bi bilo, da bi tudi zanj naredili eno dobro "reklamno akcijo". Ali se vam ne zdi, da ga prevečkrat skušamo utišati, postavljamo ga na zadnje mesto v Trojici, prednost dajemo Očetu in Sinu. Zanemarjamo ga, pošiljamo ga v kot, v izgnanstvo ... In vendar si Sveti Duh ne zasluži, da bi z njim ravnali kot z nekakšno Pepelko v Sveti Trojici ...«

Pismo mi je dalo misliti, malce sem pobrskal po primerni literaturi in se podal na pot odkrivanja Svetega Duha ... No, razpoloženje se je iz dneva v dan spreminjalo. Včasih bi raje vse skupaj pustil in začel s čim drugim ... Toda prosil sem Duha za pomoč, za oporo, za širino, preprostost, za ogenj, vedrino ... in pisal naprej ...

Sveti Duh je ... kot OGENJ in VETER.

Sveti Duh se predstavi ... v odprtem pismu mladim danes

Dragi/draga Zakaj tako težko razumeš, Kdo sem Jaz?

Jaz sem Sveti Duh in živim z Njim in Bogom Očetom.

Sem kot VETER.

Morda je težava v  tem, da me ne moreš zaznati s svojimi človeškimi čuti in z neposrednim dojemanjem, saj delujem v tišini in ustvarjam, ne da bi delal hrup, toda lahko mi verjameš, da ni ničesar bolj resničnega od mene.

Razodevam se po dejanjih, ki jih izvršim in zato lahko mojo prisotnost zaznaš in dojameš samo takrat, če si pozoren na učinke mojega delovanja. Če hočeš bolje razumeti, kdo sem, se spomni na veter.

Kaj je bolj svobodnega kot veter? Vetru ne more nihče ukazovati. Ne da se mu zamašiti ust, ne da se ga spraviti v škatlo, ne da se ga ustaviti ...; veter nikoli ne miruje: preprečuje, da bi se voda ustavila, in se usmradila, potiska jadrnice na odprto morje ...

Veter rad zganja norčije: obrača dežnike, kuštra lase in odnaša klobuke ...

Veter je USTVARJALEN. Ko v puščavi zapiha ghibli (arabsko ime za vroč saharski veter), peščene sipine začnejo spreminjati svojo podobo, saj jih preoblikuje njegova razigrana sila, v tekmi, ki ji ni konca

Veter je vedno MLAD; najraje piha spomladi, raznaša pelod naokrog, tekmuje s pticami na nebu, dviga prah, ki ga je pustila zima ...

Če vse to povzamem, se mi zdi, da imam PRAV VSE TVOJE ZNAČILNOSTI. Ne bo se nama torej težko sporazumeti! Gotovo že dobro veš, da je danes potrebno imeti veliko kondicije, da bi živel življenje v polnosti. Jaz sem kisik za tvoje bivanje, sem kot zrak: če ti ga primanjkuje, se začneš dušiti in lahko umreš. Tvoja edina naloga je, da se mi pridružiš, me ne oviraš in se mi ne upiraš.

Jaz sem kot OGENJ.

Ogenj razsvetljuje. V temni noči se živa bitja zbirajo okrog ognja.

Ogenj gori in je zato živ...

Ogenj greje, temperatura narašča, ogreje kosti in zaradi njegove toplote nam je prijetno.

Ogenj prižge iskra, iz katere se lahko rodi velik požar.

Potrebuješ luč, to je tvoja oporna točka, po kateri se boš lahko ravnal.

Ne bodi človek, ki je ugasnjen, ampak goreč, saj kdor ne gori, ta ne živi.

Nikar ne misli, da ti nimaš potrebe po človeški toplini, da bi bil ljubljen in da bi ljubil.

Verjemi mi: največja nesreča, ki te lahko doleti, je, da nisi nikomur koristen. Potrudi se torej, da bi postal 'svetla točka', iskra, ki se razgori in vžiga ...

Jaz sem prav tisto, kar bi bilo dobro zate.

Sveti Duh je namreč brezkončna resničnost. V njem je vse veliko: velika je njegova moč (kot silovit vihar), velika je njegova svoboda (nihče ga ne more osamiti in spraviti), velika je njegova velikodušnost (njegov dih se nikoli ne utrudi), velika je njegova skrivnost (nihče ga ne more popolnoma do konca dojeti in razumeti) ...

Prav nič ne pretiravamo in tudi nič krivoverskega ne bomo povedali, če rečemo, da je Sveti Duh nevidni velikan, dih, ki vse vzdržuje, arhitekt, ki vse načrtuje in ustvarja. Tudi danes, v drugem desetletju tretjega tisočletja ga še kako potrebujemo. Potrebujemo nekoga, ki nas prevetri, prečisti, ki usmerja, ki razsvetljuje, ki ogreva ... Kako bi danes potrebovali tisti zanos in vznemirjenje, ki ga je prinesel na prve Binkošti, ko so apostoli postali čisto drugi ljudje in so se jim tisti, ki niso opazili, kaj se je zgodilo, posmehovali: »Sladkega vina so se napili.« (Apd 2,13)

Morda bo navdušil tudi nas in si bomo lahko privoščili kakšen požirek 'sladkega mošta Duha'. To je prav gotovo edina pijača, ki je sposobna spremeniti naše duše! Angleški pisatelj Gilbert Chesterton je zapisal: »Priskrbite si novo dušo. Ta, ki jo imate sedaj, ni vredna človeka. Priskrbite za novo dušo!« In Sveti duh je tista moč, ki nam lahko priskrbi novo dušo: živahno, svobodno, modro, ustvarjalno, svetlo, toplo, skladno ...

Potrudili se bomo, da na teh straneh ne boste našli besed, ki jih ne bi razumeli, tu ne bo ničesar, kar bo dišalo po abstraktnem, s preprostimi mislimi nam bodo pomagali tudi teologi, svetniki, papeži ... Poskušali bomo razumeti, da lahko govorimo o Svetem Duhu tudi brez izrazov, ki jih komaj uspemo prebrati in se ob njih dolgočasimo.

In vaša naloga? Ob branju popolnoma razvijte jadra svoje dobre volje, da ne bi na naši poti izgubili niti najmanjše sapice Duha, da bi bili vztrajni in bi z veseljem prebirali te kratke namige, da bi lahko skupaj prišli do zadnjega nadaljevanja naše zgodbe ... da bi tako vaša duša dobila nekaj spodbude, da bi šla vedno le naprej in vedno višje ... do okusa tistih prvih Binkošti.

Še nekaj o načrtu: iskreno vam povem, da  se ne bomo preveč omejevali, saj je Duh neskončna svoboda, razigranost, pomagali si bomo tudi s Svetim pismom, katekizmom in molitvenikom za mlade (Youcat). Spregovorili bomo o vsem našem življenju, saj ga Sveti Duh popolnoma preveva, in ni področja, kamor se ne bi spustil ... kot ogenj in veter: o lepoti stvarstva, o enkratnosti človeka, o veri, prijateljstvu, molitvi, poklicanosti, rasti, bolečini, čustvih, pričevanju, doslednosti, vodenju... Opora nam bodo zgledi iz SP (Abraham, David, preroki, Pridigar, Job ... Makabejci) ... in tudi nekaj nalog bo pripetih zraven ...

SVETI DUH VIDEN OČEM

Sveti Duh si gotovo ne zasluži, da ga jemljemo kot najbolj megleno in nejasno stvar na svetu, kot nekaj najbolj nekoristnega in dolgočasnega. Ni pa lahko govoriti o njem, ker ga nihče ni nikoli videl, nihče ne pozna njegovega obraza (Jn 1,18; 1 Jn 4,12). Toda tudi o nevidnih stvareh nam je dovoljeno nekaj povedati - lahko naredimo primerjavo s stvarjo, ki jo vidimo in dobro poznamo. V pogovornem jeziku večkrat uporabljamo primere in podobe. Pravimo, da je življenje podobno kolesu; če se ne premakne, se zvrne; inteligenca (zmožnost umevanja) je podobna padalu: koristno je le če je odprto; človek brez volje je kot kladivo brez ročaja; izkustvo je kot zobotrebec, uporabi ga samo en človek; molitev je kot mobilni telefon; kjerkoli si, lahko vzpostaviš stik z Bogom; prijatelj je vreden zaupanja kot poštni nabiralnik; otroci so kot lasje; manj ko jih je, bolj je treba skrbeti zanje ... Tako govorjenje je veliko bolj prijetno in lažje ga je razumeti ... primerno je za današnjega televizijskega človeka, ki bolj gleda kot posluša ... Če torej vzamemo to pot podob in primer, potem lahko govorimo o Svetem Duhu tudi na zelo razumljiv način, zanimivo, razumljivo in tudi privlačno za današnji čas. No, boste rekli, kaj pa o Svetem Duhu pove Božja beseda, ali nam lahko Sveto pismo kakorkoli pomaga pri razumevanju Svetega Duha? Ko govori Sveto pismo o Svetem Duhu uporablja silno dragocene primere, simbole, ki se nanašajo na to, kar mi vidimo, da lahko razumemo tisto, česar ne vidimo ... Glavni simboli, ki jih Sveto pismo ponuja, ko nam govori o Svetem Duhu so trije: veter, ogenj in golob. V prihodnjih nadaljevanjih bomo spregovorili o njih bolj podrobno.

Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja ... (veroizpoved)

Sveti Duh razsvetljuje vse, ki imajo oči. Če pa je kdo slep in ne sprejema milosti, naj ne obtožuje Duha, temveč lastno nevernost. (sv. Ciril Jeruzalemski)

S Svetim Duhom vidimo vse povečano: vidimo veličino najmanjših dejanj, storjenih za Boga, in velikost najmanjših napak. (sv. Janez Vianej)

... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

V čem je sreča, ki izvira iz čistega srca? Če izhajamo iz seznama zlih stvari, ki naredijo človeka nečistega, kot jih je naštel Jezus, vidimo, da to vprašanje zadeva predvsem področje naših odnosov. Vsak od nas se mora naučiti ločevati to, kar more ‘onesnažiti’ srce, si oblikovati zdravo in občutljivo vest, ki je sposobna “razločevati, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno” (Rim 12,2). Če moramo pozorno varovati stvarstvo, čistost zraka, vode in hrane, moramo toliko bolj varovati to, kar je najdragocenejše: svoja srca in svoje odnose. Ta ‘človeška ekologija’ nam bo pomagala, da bomo dihali čist zrak, ki izvira iz lepih stvari, iz prave ljubezni, iz svetosti. (papež Frančišek)

Mlada duša je čista, zato terja čistost človeških odnosov in si je želi. Otrok je čista, uravnovešena Narava. Če današnji mladostnik to ni več, bo tega kriv današnji starostnik.
(France Avčin)

Bog prebiva v nas. To je tisto, kar nam daje čudovito moč. Sploh ni pomembno, kje si, dokler si čist v srcu. On je tukaj s teboj in v tebi štiriindvajset ur na dan.
(sv. Terezija iz Kalkute)

BLAGOR ‘PROSOJNIM’
Matejev izraz ‘čisti v srcu’ je treba razumeti v slikovitem pomenu ‘srca’ v hebrejski kulturi. Srce predstavlja človekovo notranjost, osebnost, bit, čutenje, voljo, misli in občutke; srce je sedež misli, najglobljih odločitev, volje. Čistost srca se zato postavlja v najbolj notranje človekovo območje; v vest, ki jo pozna samo Bog, in kjer se rojevajo smernice, ki določajo človekove drže. V naši kulturi lahko izraz prevedemo s podobo ‘čiste vesti’, ki dela človeka prosojnega v odnosih z Bogom in z bližnjim.

Kolikor bolj je srce prosto, toliko močnejša, vrednejša, učinkovitejša, hvalevrednejša in popolnejša sta molitev in delo. Prostemu srcu je vse mogoče.
(mojster Eckhart)

TISTO, KAR PRIHAJA IZ SRCA
Čistost je pri Judih povezana s svetostjo Boga. Samo kdor je čist, lahko vstopi v stik z Bogom. Predpisov o obredni čistosti je veliko. To pomeni, da je človek neprestano v nevarnosti, da bi bil nečist, vedno kriv pred Bogom in njegovo svetostjo.
Farizeji so se imeli za ‘čiste’. Jezus jih je obtožil hinavščine, gospodovalnosti in verskega nasilja: množili so zakone Postave, gradili pretirano strogo moralo. Jezus pa je povedal, da v Božjih očeh nič ne velja izročilo, ampak oseba, posameznik, saj Bog pozna celo število las na njegovi glavi. Za Očeta ni najbolj pomembno tisto, kar nekdo naredi, ampak kako in zakaj nekaj naredi. V srcu se rojeva odločitev o zavrnitvi Boga; srce brez ljubezni je korenina vseh prestopkov in slabih želja, tudi prešuštva: “Kdor gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo”; lakomnosti, ki je malikovanje; ker “kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce”; in vseh drugih pregreh: hinavščine, dvoličnosti, prilagodljivosti (služiti dvema gospodoma); lažnivosti in dvoumnosti.

Spodbujam vas, da se uprete razširjeni težnji, ki pojmuje ljubezen kot nekaj plehkega, posebej, ko jo želi omejiti samo na njen spolni vidik in ji tako odvzame njene bistvene lastnosti: lepoto, občestvo, zvestobo in odgovornost. Dragi mladi, v kulturi začasnosti in relativizma mnogi pridigajo, da je pomembno ›uživati‹ trenutek, da se ni smiselno zavezati za vse življenje, sprejeti dokončne odločitve, ›za vedno‹, saj ne vemo, kaj nas čaka jutri. Jaz vas, nasprotno, prosim, da ste revolucionarji, da greste proti toku. Vabim vas, da se uprete kulturi začasnosti, ki je globoko v sebi prepričana, da niste sposobni sprejeti odgovornosti, in verjame, da niste sposobni resnično ljubiti. Zaupam v vas mlade in molim za vas. Bodite pogumni, da greste proti toku. In bodite pogumni biti tudi srečni. (papež Frančišek)

MODERNA DRUŽBA JE BREZ SRAMU
Konformizem in potrošništvo sta danes v našo družbo prinesla novo pregreho, pravo in resnično ‘bolezen duše’, ki se ji pravi ‘brezsramnost’. Ta se kaže ne toliko na področju spolnosti, kolikor pri odpravi tistih sten, ki ločujejo notranjost od zunanjosti. Naš čas zahteva objavljanje zasebnega. Na vsak način hoče uvesti nove navade v družbi, ljudem hoče vsiliti občutek, da nekaj pomenijo samo tedaj, če se vsem drugim ponudijo ‘na razstavi’. Vsi smo tako ‘izpostavljeni’, naša veljava je zunaj nas in v tistem, kar drugi govorijo o nas. Kdor ne kaže te želje po dokazovanju in občudovanju s strani drugih, kdor se ne postavi v izložbo, ostaja neopažen, sčasoma ne obstaja več …
Da bi bili, se je torej treba pojaviti. Kdor nima kaj pokazati na zunaj, potem ‘razstavi’ svojo notranjost. Temu cilju so podrejena različna klasična sredstva komunikacije: statistika, javno mnenje, še bolj pa razne izpovedi, čustveni izlivi, ljubezenske zgodbe, vrtanje v zasebno življenje … Potrošniška družba načelu ‘vsakemu svoje’ pridružuje ‘vsakemu moje’: da je vedno nekdo pripravljen na pogovor, javne izpovedi, odkrivanje intimnosti … za to skrbijo družbena obrežja (snapchat, instagram, facebook …).
Proces odstranjevanja sramu je skoraj popoln; brezsramnost postaja krepost, odkritost. Tudi telo in spol postajata skupna last: nič več se ne da skriti, ničesar se ni treba sramovati. Danes nas vse navaja na to, da izgubljamo pogled na Boga in postavljamo na njegovo mesto nas same, slavne osebe, idole…
Jezus pa postavlja v središče človeka in njegovo srce. Zanj ni bilo pomembno nič drugega: ne uspeh, zunanjost, zanj ni važno, ali so si učenci umili roke pred obedom ali ne … Zanj je bilo pomembno tisto, kar je bilo globlje, v srcu vsakega človeka, čutenja in misli, ki jih je imel v sebi, so odločala; takoj je spoznal, koga ima pred seboj!

Paziti moramo na čistost v mislih, besedah in dejanjih. Kdor ni čistega srca, ne more doumeti Boga. Kolikor čistejši je kdo, toliko bližji je Bogu.
(Mahatma Gandhi)

KOT OTROCI
Jezus nam za zgled postavlja otroka: saj “Bog daje svoje kraljestvo tistim, ki so kakor otroci”. Seveda pa to ne pomeni, da moramo biti ‘otročji’, pomembno je “znova se roditi” (Jn 3,7). Za Jezusa so otroci podoba, kako živeti s čistim srcem in kako ponovno najti pot do pristne sreče in novega gledanja Boga, svari, ljudi … Odrasli težko razumemo, čemu naj bi se primerjali z otrokom (ki samo jè, spi in je popolnoma odvisen od drugih …), Bog pa je hotel pokazati predvsem versko razsežnost. Poglejmo nekatere lastnosti in značilnosti, ki morajo usmerjati naše življenje.

Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, kajti čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: sedaj miren, potem nemiren, danes goreč, jutri mlačen, sedaj skrben, sedaj len; sedaj resen, a potem zopet lahkomiseln. A kdor je razumen in poučen v duhovnem življenju, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je ves namen duha obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju. (Tomaž Kempčan)

a) Zaupanje
Otrok pričakuje vse tisto, kar potrebuje in verjame, da bo ‘vse’ tudi dobil. Nagonsko poskuša povsod iskati pozornost in sprejetost. Zaupanje, ki ga vsak otrok goji do svojega očeta in svoje matere, predstavlja natančno tisto držo, ki jo moramo po Jezusovem mnenju mi odrasli živeti v odnosu z Bogom, ki je Abba, naš očka. Vsak človek naj govori Bogu tako kot otrok svojemu očetu in materi: tako, kot mu privre iz srca, v prepričanju, da je sprejet in v vsakem trenutku in vseh okoliščinah varen.

Če človekovo srce ni dobro, potem ne more nič drugega postati dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od tistega, ki je Dobrota – Dobrota sama. (Benedikt XVI.)

Gospod, prosim te tudi za čistost
Gospod, podeli mi sočutno ljubezen
ki me združuje s tem, kar si ti
in kar mi daje moj bližnji,
v katerem častim tvojo podobo.
Prosim te tudi za čistost,
ki dela moje telo prosojno
prav tako tudi osebo, ki jo ljubim,
zato da bi mogel obvarovati v telesih
in v vesolju prostor tvojega bivanja
in odsev tvoje slave …
Podeli mi sočutno ljubezen,
ki mi bo pomagala spoznati vsakega človeka
v tistem, po čemer je edinstven in te slaviti,
moj Bog, v tistem, kar je
v tebi enkratnega in nedosegljivega, nedoumljivega,
veličastnega in neskončno vzvišenega.
Prosim te tudi za čistost, da me naredi  vrednega ljubiti,
da me notranje prenovi in mi da osnovno za življenje,
da me notranje očiščuje, in združuje
v meni dušo in telo in moje telo s teboj.
Jean Guitton

b) Preprostost /spontanost / pristnost
Ob rojstvu smo čisti. Znotraj nas obstaja neko prvinsko območje, v katerem se vse odvija v resnici in dobroti. Potem pa so nas vzgajali: vsakdo je potegnil eno plast barve in na koncu nismo več mi sami. Tako smo se naučili biti realisti, pametni, previdni … zmagovati po pravilih družbe. Naučili so nas, da smo izgubili izpred oči Boga ali da ga vsaj ne jemljemo preveč resno. Pripadali naj bi kulturi, katere zakone upoštevamo; tudi če niso zapisani, so vendarle sveti. Verjamemo, da smo mi samostojni, svobodni, … v resnici pa nas urejajo do najmanjših podrobnosti: kako se obleči, kako se predstaviti, kako uspeti, vse urejajo splošno priznana pravila.
Morali bi se odločiti za pristnost, tudi na področju vere: odstraniti maske, ki smo jih nadeli. Tako kot je zapisal največji baročni pesnik Angel Silezij: »Človek, če bi rad na tem svetu videl Boga, se moraš najprej potruditi, da bo ogledalo tvojega srca čisto.«

Kaj pomeni biti čist? Čista voda je tista, ki ni motna. Čisto nebo je nebo brez oblakov. Čista duša je prozorna in v njej odsevajo vse stvari kot v ogledalu. Čist pogled je globok kot voda v vodnjaku. Otroci so lažje čisti kot odrasli ljudje, zaradi tega odrasli včasih nevede zavidajo otrokom. (Jean Guitton)

c) Čudenje /sanje/ hvaležnost
Za otroka je svet vedno nekoliko skrivnosten. Jezus je živel v takratnem palestinskem okolju, družbi …. govoril je božji jezik, toda iz takratnega življenja je vzel primerjave in žive izkušnje: žena, ki zamesti kruh, pastir, ki vodi svojo čredo, ptice na nebu in lilije na polju, postanejo zanj upodobitev božje dobrote in stojijo pred njim. Jezus nas je učil, da se lahko vse, tudi najbolj drzne prispodobe uresničijo, on sam je bil dokaz za to. Kot pravi Stara zaveza: »Ob koncu časov se bo zgodilo, da bom sinovom dal sanje in starim videnja.« Kakšna obljuba!

Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, kajti čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: sedaj miren, potem nemiren, danes goreč, jutri mlačen, sedaj skrben, sedaj len; sedaj resen, a potem zopet lahkomiseln. A kdor je razumen in poučen v duhovnem življenju, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je ves namen duha obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju. (Tomaž Kempčan)

Blagor čistim v srcu …
ker se ne zastrupljajo z maščevalnimi mislimi,
ne z lažmi in ne z uničevalnimi dejanji.
Blagor čistim v srcu, ki imajo zdravo telo,
prosojen um in neomadeževanega duha.
Blagor tistim, ki so bistri kakor voda pri izviru,
ki delajo, kar govorijo, in govorijo, kar mislijo,
ki gledajo sogovornika v oči,
ker jim ni treba nič skrivati
Blagor tistim, ki znajo reči ‘Ne, hvala’ poželjivosti telesa
uspehu, ki jim buri duha
ošabnosti in pijanosti moči.
Giuliana Martirani

d) Moč šibkosti (slabosti)
Otrok prinese ob rojstvu s seboj na svet protislovje: je močan, živ in hkrati nemočen, je krepak in obenem pritegne s svojo nežnostjo. Rojstvo in križanje pokažejo tudi krhkost Boga, ubogega, ponižanega, krotkega, ki pritegne s sebi s svojo ljubeznivostjo. Božja logika presega vsako naše razmišljanje. Jezusa smo prepoznali kot “človeka, ki prihaja od Boga”, a se istočasno, od rojstva do smrti ni obnašal ‘kot bog’. Njegova vsemogočnost bo dobrota, usmiljenje, ganjenost vse do nedrji … Kot je zapisal Juan Arias: »Ljubezen je naredila mojega Boga krhkega!«

Išči v svojem srcu, kar je Bogu všeč. Srce mora biti strto na drobne koščke. Se mar bojiš, da bo umrlo, če bo strto? Na psalmistovih ustih najdeš stavek: 'Čisto srce, o Bog, mi ustvari' (Ps 51,12). Da bi nam Bog lahko ustvaril čisto srce, mora prej uničiti nečisto. Kadar grešimo, bi se morali studiti sami sebi, ker se grehi studijo Bogu. Ker ugotavljamo, da nismo brez greha, si prizadevajmo ugajati Bogu vsaj v tem, da se nam studi, kar se studi njemu. (sv. Avguštin)

Sklep: “kajti Boga bodo gledali” (Mt 5,8)
Gledati Božje obličje pomeni biti v njegovi navzočnosti. V stiku z Bogom, Neomadeževanim, vsak od nas je lahko očiščen. Kdor ima čisto srce ima tudi jasen pogled. Stalna prosojnost življenja daje možnost stalnega zaznavanja božje navzočnosti. Nič več ni odvisna od časov in svetih prostorov, želja človeka, da bi mogel videti Boga postaja tako vsakdanja resničnost v bivanju ‘čistih v srcu’.

MOLITEV
Gospod, v Jezusovem imenu te prosim,
daj mi videti svoj obraz, daj mi spoznati svoje ime.
Ker vem, da je to možno samo,
če so moji nagibi iskreni in čisti,
če iščem samo tebe, tvoje veličastvo in
zveličanje svojih bratov in sester,
ter ponižno prosim: pošlji nam svojega Duha in prerojeni bomo.
Moje srce, moja duša in moje ustnice so lahko čiste samo,
če te ljubim iz vsega srca in z vso močjo.
Daj mi milost, da bom vedno ob Kristusu,
kajti njegova bližina me bo očistila in mi vžgala tisto ljubezen,
ki ne prenese neiskrenosti, krivih poti in zvijačnosti.
Če smo združeni ob Kristusu v pravi ljubezni,
si bomo gotovo pridobili čistost srca
in lahko bomo resnično spoznali tvoje Ime
Bernhard Häring

Potrditev iz življenja
Jezus ni prišel na svet, da bi se povzdigoval. Človeku se približa neposredno in prijateljsko. Po Jezusovem zgledu bi morali gledati z novimi očmi, da bi videli v ljudeh, ki jih srečujemo, osebe, ne pa »stopnice« za dosego svojih ciljev in svojih želja. Tudi za ceno tega, da nas svet ne bo razumel in se nam celo posmehoval, češ: »nepopravljivi romantiki«. Če je Jezus blagroval tiste, ki se ne skrivajo za maskami n hočejo biti pristni v odnosih z drugimi, mora biti to tudi naš cilj. On ni nikoli ničesar povedal kar tako. Svetuje nam, naj bomo pošteni do samih sebe in resnični do drugih, naj se ne igramo s čustvi in naj bomo do drugih spoštljivi. V našem srcu je potrebna čistost, da bi bili deležni tega blagra. Tu, kjer se poraja zvestoba, iskrenost, beseda, ki ne prikriva in ne vara, jezik, ki ne laže, nizek udarec, izdaja, zunanjost brez duše… Čisto je srce, ki sprejme čistost Boga: popolno ujemanje med tem, kar je, in tem, kar kaže na zunaj. Če bomo zmogli živeti brez nevoščljivosti, brez pohlepnosti, brez mračnih misli… bomo zadovoljni in srečni, ko bomo ugotovili, da je drugemu dobro. Čistost srca zahteva tudi sposobnost, da gledamo svet, sebe, svoje telo z očmi Boga: ustvarjene po njegovi podobi, njegov tempelj, ustvarjene zato, da bomo večno živeli z njim.

Pravi pristop do skušnjave ni v tem, da se pred njo skrijemo, ampak, da v sebi prepoznamo nagib, ki nas žene v to skušnjavo, da občutimo, kaj nam skušnjava obeta in v tem obetu prepoznamo svojo globoko notranjo potrebo, ter poskušamo najti način, da to potrebo častno in ljubeče zadovoljimo. (Alenka Rebula)

Kdor zares verjame v blagor, obljubljen tistim, ki so čistega srca, ne bo čutil potrebe po krivih potih in se ne bo zanašal na zvijačneže, ki uporabljajo nečista sredstva, čeprav za dosego poštenih namenov. (Bernhard Häring)

Prosimo Mater božjo, naj nam da svoje srce: tako lepo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v Kruhu življenja in da bi mu mogli služiti v naših ubogih. (sv.Terezija iz Kalkute)

 Plemenite misli in čisto srce – to dvoje si moramo izprositi od Boga. (Johann Wolfgang Goethe)

 Ohranjaj svoje oči čiste, svoja ušesa mirna in svoje srce vedro! Dihaj božji zrak. Delaj, če moreš, pod njegovim nebom. (Thomas Merton)

 Kako lahko ohrani mladenič svojo pot čisto? Če bo izpolnjeval tvoje besede. (Psalm 119)

 Vedi, da ti nobena reč na svetu bolj ne škoduje kakor samoljubje. Ako je tvoja ljubezen čista, preprosta in urejena, ne bo tvojega srca vezala nobena stvar. (Tomaž Kempčan)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 8, str. 86.

Božje usmiljenje ni nekaj abstraktnega, ampak je oprijemljiva resničnost, s katero Bog razodeva svojo ljubezen, ki je kakor očetova ali materina, ko sta iz globine srca ganjena ob svojem otroku. [...] Prihaja iz notranjosti kot globoko naravno čutenje, ki ga sestavljajo nežnost in sočutje, prizanesljivost in odpuščanje. (papež Frančišek)

Evangelist Matej je v prvih štirih blagrih zapisal Jezusove besede iz govora na gori, ki nam odkrivajo, kakšen je vpliv Božjega kraljestva na človeštvo. Potem pa zapiše še tri blagre (vv. 7-9), ki jih v Lukovem evangeliju ni, in spregovorijo o zadržanju in ravnanju, ki izvira iz odločitve za uboštvo. Prvi od teh blagruje usmiljenje, za katerega je papež Frančišek že kmalu po izvolitvi dejal, da je beseda, ki spreminja svet. »Nekaj usmiljenja naredi svet manj mrzel in bolj pravičen. Čutimo potrebo, da prav razumemo božje usmiljenje, tega usmiljenega Očeta, ki je tako potrpežljiv.« Od takrat je še velikokrat govoril o usmiljenju, lani pa je na predvečer nedelje Božjega usmiljenja z listino Obličje usmiljenja napovedal izredno sveto leto. Odprl je vrata usmiljenja, da bi stopili skoznje in občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in vliva upanje. Na srce nam je položil besede, naj to jubilejno leto preživimo v luči Gospodove besede: usmiljeni kakor Oče (prim. Lk 6,36), da se z veseljem in mirom vključimo v ta zahtevni, a obenem bogat program ... Jezus Kristus, ki je obličje Očetovega usmiljenja je ta program začrtal tudi v petem blagru, o njem ni le govoril, marveč ga je živel in razodeval. Kdor vidi Kristusa, vidi usmiljenje Boga Očeta. In kdor pozna Kristusa in po njem Očeta, pozna pot odrešenja: to je pot sočutja in usmiljenja.

Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta. Tako govorite in delajte: kot tisti, ki bodo sojeni po postavi svobode. Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo. (Jak 1,27; 2,12-13)

Gospod je usmiljenje in dobrota

Že v Stari zavezi pravi Psalm 103: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti ... Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna nad tistimi, ki se ga bojijo. Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva. Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, Gospod izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo« (8.11-13). Pojem usmiljenja kaže, kdo je Bog ... oče ki ljubi na ta način.

To je »veselo sporočilo«, ki ga je razodel Jezus: Bog ni sodnik, preračunljiv in neusmiljen gospodar, ampak Oče. V nazareški shodnici je Božji sin razkril Očetov načrt: da so vsi, brez razlike, povabljeni, da sprejmejo božjo ponudbo zastonjske in usmiljene ljubezni. Usmiljenje pomeni, da Bog ljubi prvi in zastonj. Nima nas rad zato, ker smo dobri in to zaslužimo (sv. Pavel pravi, »da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki! – Rim 5,8), ampak zato, ker on JE Ljubezen. Grški pojem agape pomeni prav to ljubezen, ki je je brezpogojna in zastonjska. In tako v našem vsakdanjem življenju, kot tudi v primeru žene, zasačene v prešuštvovanju (Jn 8,10-11), se vedno srečujeta naša revščina in nemoč in neizčrpno Božje usmiljenje.

Božja beseda nas uči, da »je večja sreča dajati kakor prejemati« (Apd 20,35). Ravno zato peti blagor razglasi za srečne tiste, ki so usmiljeni. Vemo, da nas je Gospod prvi ljubil. Toda resnično bomo blaženi, srečni, samo če bomo vstopili v Božjo logiko daru, zastonjske ljubezni; če bomo odkrili, da nas je Bog neskončno ljubil, da bi nas naredil sposobne ljubiti kot On, brez mere. (papež Frančišek)

Bodite dobri in usmiljeni! Vsak, ki pride k vam, naj odide boljši in srečnejši. Bodite živa podoba božje dobrote, ki naj se odraža na obrazu, v očeh, v nasmehu, v vašem prisrčnem sprejemanju (mati Terezija).

Nobena druga božja lastnost se v Svetem pismu tako ne slavi kakor božje usmiljenje. To usmiljenje nima mej, razen če jih sami mi postavljamo s tem, da se za svoje grehe ne maramo kesati. Bog je usmiljen do naše telesne in duhovne bede. Nismo božji, če nismo polni sočutja do svojega bližnjega (Albin Škrinjar)

Jezus, Ljubezen, ki odpušča

Božja ljubezen je »meso postala« v Jezusu. On je vse v temelju spremenil. Ni prišel klicat »pravičnih«, ampak grešnike. Janez Krstnik si je predstavljal Mesija s sekiro v rokah, pripravljenega, da bo posekal drevesa, ki ne prinašajo sadu. Jezus pa pravi, da je treba drevo, ki ne prinaša sadu, najprej »okopati, in ga pognojiti«, morda bo potem rodilo sad (prim. Lk 13,8-9). Jezusovo delovanje vliva upanje, poživlja, ni uničevalno. Vse Jezusovo življenje in še prav posebno njegova smrt, razodeva usmiljeno Božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem se je dotaknil src grešnikov. Spomnimo se njegovega srečanja z Marijo Magdaleno, ko mu je s solzami umila noge; na Samarijanko ali na prešuštnico, ki so jo privedli predenj, da bi jo obsodil. Da bi še bolj potrdil to svoje ravnanje in prepričanje, Jezus uporabi številne prilike. Gospodar nevrednemu služabniku odpusti dolg, ker ga je ta prosil usmiljenja. V Lukovem evangeliju (15. poglavje) najdemo tri prilike o usmiljenju: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in tisto, ki jo poznamo kot priliko o »izgubljenem sinu«. Preseneča in pretrese nas veselje Boga, veselje, ki ga občuti, ko najde skesanega grešnika in mu odpusti. Da, veselje Boga je odpuščati! Tukaj je povzetek vsega evangelija. Bog je vedno usmiljen, če se grešnik odpre odpuščanju. To brezmejno Očetovo usmiljenje se v Jezusovem življenju kaže do konca, zadnje dejanje njegove zemeljske poti je popolno razodetje usmiljenja Boga Očeta - ko odpusti tudi tistim, ki so ga mučili in umorili (Lk 23,34).

Jezus me obišče vsako jutro v obhajilu, jaz na ubog način, kolikor zmorem, ta obisk vračam, ko obiščem uboge. (Pier Giorgio Frassati)

Mladi, prizadevajte si, da bi spoznali Pier Giorgia Frassatija, »človeka osmerih blagrov«! Njegovo bivanje kot 'normalen' mlad človek, potrjuje, da je mogoče biti svetnik, če se prijateljstvo, študij, šport, služenje ubogim, živi intenzivno, v nenehnem odnosu z Bogom. (papež Frančišek)

Potrebno je prižgati to iskro Božje milosti. V svet je potrebno prenesti ta ogenj usmiljenja. V Božjem usmiljenju bo svet našel mir in človek srečo! (sv. Janez Pavel II.)

“Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo ...”

Blagor usmiljenim je tudi blagor odpuščanja. Jezus je odpustil tistim, ki so ga križali, in tudi nas uči usmiljenja, da bi tudi mi odpuščali tistim, ki nam niso naklonjeni, nas morda preganjajo. To, da zmoremo odpustiti drugemu še preden se kesa, in ne zahtevamo povračila, je velika zmaga nad seboj in najvišji izraz človečnosti. Samo tisti, ki je sposoben odpuščati, zmore resnično ljubiti – s pristno, vztrajno in zvesto ljubeznijo. V Novi zavezi ni pravičnosti brez odpuščanja in sprave! Jezusovo oznanjevanje in življenje postane nova smer za življenje in je resnična. Verodostojna Božja ljubezen je ljubezen do človeka in vsaka ljubezen do človeka je ljubezen do Boga. Bog in človek sta neločljiva. Če bi znali izračunati dolg, ki ga imamo do Boga in skušali v resnici razumeti, kako brezmejno je njegovo usmiljenje, bi pokazali tudi usmiljenje do bratov. Pomembno je torej vztrajati v enakem zadržanju do Boga in do bližnjega. Češčenje Boga brez usmiljenja do brata je malikovalstvo (Mt 5,23). Zato moramo vztrajno moliti očenaš, da bi tudi v našem vsakdanjem življenju udomačili kulturo odpuščanja, da bi tudi v družbenem življenju in politiki pravičnost postala »bolj človeška«.

Zadnje besede nima greh, marveč božje usmiljenje. (Jožef Smej)

Usmiljenje je prepričljiva govorica, ki ne potrebuje dokazov, ampak preprosto je. (p. Roman Tominec)

Usmiljenje je najlepša lastnost božja, nam vsem najbolj potrebna, najbolj osrečujoča. (Ksaver Meško)

Kraljestvo je ...
Kraljestvo je nastaviti drugo lice,
ko moramo prejemati udarce;
iti še malo dlje po poti s tistim,
ki nas je prosil, naj se mu pridružimo;
dati svojo obleko in tudi svoj plašč;
ne več soditi in ne obsojati drugih,
ampak vedno z usmiljenjem odpuščati ...
Kraljestvo pomeni ljubiti svoje sovražnike in moliti zanje (Mt 5; Lk 6);
lepo govoriti o tistih, ki govorijo o nas grdo.
Ne moremo vedno dajati na ta način,
če ne bi stalno prejemali.
Ne moremo postati izvir za druge,
če ne zato, ker mi sami pijemo iz tega studenca.
Ne moremo odstopiti od našega načina obrambe
in zaščitnih ograj, ki nas varujejo, če ne zato,
ker vemo, da nas varuje in ščiti Bog.
Glejte, to je Kraljestvo!
Jean Vanier

Božje usmiljeno srce

Blagor usmiljenim je tudi blagor sočutja, biti ob tistem in s tistim, ki potrebuje pomoč: Emanuel – Bog z nami – izraža svoje usmiljenje do nas tudi s so-čutenjem in so-trpljenjem. Sočutje do bližnjega dokazuje, da je možno ljubiti in biti ljubljen tudi v trpljenju. Če razčlenimo latinsko besedo usmiljenje (misericordia), lahko vidimo, kako že sama beseda pove bistveno: »miseris cor dare«, pomeni ‘dati svoje srce tistim, ki so najbolj ubogi’. Sv. Izak Sirski, eden največjih duhovnih učiteljev krščanskega Vzhoda (7. stol.), je zapisal: »Kaj je usmiljeno srce? ... Človeško srce, ki gori za ljudi, za ptice, za živali, za duhove in za vsa ustvarjena bitja. Ko z mislijo ali s pogledom zaobjame stvarstvo, se mu orosijo oči ob izjemnem usmiljenju, ki ga preveva. Njegovo srce je ob silnem sočutju ganjeno in povsem prevzeto, zato ne prenese misli na to, da bi se stvarstvu pripetilo kaj slabega ali žalostnega. Tega ne more ne slišati ne gledati, zato k Bogu nenehno povzdiguje svoje molitve za živali, za sovražnike resnice in za tiste, ki mu škodujejo, da bi jih Bog varoval in jih očistil. In to zaradi velikega usmiljenja, ki iz njegovega srca, po božji podobi privre na dan brez meja.« Sveti Bernard iz Clairvauxa je dejal: »Da bi lahko preizkusil usmiljenje v srcu, moraš najprej poznati svoje slabosti. Tako boš lahko živel v sebi težave drugih, ki te bodo spodbudili k bratski pomoči. To je program, ki ga je živel Jezus, ki je postal ubog, da bi nas naučil, kaj pomeni biti usmiljen.« Po Božjem načrtu naj bi se človek prepustil njegovi milosti, božjemu navdihu: Božji usmiljeni ljubezni. Milost razkriva lepoto Boga, ki očara, privlači in pritegne ljudi k sebi. Ta božja lepota človeka pripravi do tega, da vzljubi vse dobro in je zato tudi sam ljubezniv (usmiljen). Ljubeznivost pomeni poudariti vse lepo, do česar smo sposobni priti, da bi tako napredovali v dobrem mi sami, drugi in vsa stvarnost. Na ta način človek uresničuje in živi polno svojo človečnost ter ustvarja bolj bratski svet.

Če se ne naučimo, kaj pomeni usmiljenje, tako da ga izkazujemo drugim, ne bomo nikoli resnično spoznali, kaj se pravi ljubiti Kristusa. (Thomas Merton)

Naj te ne skrbi, da bi ljubil bližnjega. Prizadevaj si, da ga boš spoštoval mnogo bolj, kot si zasluži, in odkril boš, da tvoje srce živi ljubezen." (Izak Sirski)

Božje usmiljenje je podobno dolgi, močni vrvi. Nikoli ni prepozno, da se jo oprimemo. (Bruce Marshall)

31. svetovni dan mladih (SDM) v svetem letu usmiljenja

V svetem letu odrešenja 1983/84 je sv. Janez Pavel II. na cvetno nedeljo prvič zbral mlade z vsega sveta. Nato se je med velikim jubilejem 2000 več kot dva milijona mladih iz okrog 165 držav zbralo v Rimu za XV. svetovni dan mladih. V svetem letu usmiljenja pa jih papež Frančišek zbira v Krakovu. Na triletni poti priprave so mlade vodile Jezusove besede iz »govora na gori«: leta 2014 so s papežem razmišljali o prvem blagru: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3), naslednje leto »Blagor čistim, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8), letos pa so jih nagovarjale besede tokratnega blagra: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Z mladimi se bo srečal ob zaključku SDM-ja konec julija, na katerega jih v letu usmiljenja vabi: »Predragi mladi, usmiljeni Jezus – njegovo podobo božje ljudstvo časti v svetišču v Krakovu, ki je posvečeno njemu – vas pričakuje. On vam zaupa in računa na vas! Toliko stvari bi rad povedal vsakemu in vsaki med vami ... Ne bojte se zreti v njegove oči, ki so polne brezmejnega usmiljenja do vas, in dovolite, da se vas dotakne njegov usmiljeni pogled, ki je pripravljen odpustiti vsak vaš greh; pogled, ki je sposoben spremeniti vaše življenje in ozdraviti rane vaših duš; pogled, ki poteši globoko žejo, ki je v vaših mladih srcih: žejo po ljubezni, po miru, po veselju, po resnični sreči. Pridite k Njemu in se ne bojte! Dopustite, da se vas dotakne s svojim brezmejnim usmiljenjem, da boste na svoj način postali apostoli usmiljenja po delih, besedah in molitvi, v našem svetu, ki je ranjen s sebičnostjo, sovraštvom in tolikšnim obupom ... Zato vas vabim, da ponovno odkrijete telesna dela usmiljenja: lačne nasičevati, žejne napajati, nage oblačiti, popotnike sprejemati, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. In ne pozabimo na duhovna dela usmiljenja: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žalivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. Kot vidite, usmiljenje ni ‘dobrotništvo’, niti zgolj čustvenost. Gre za preverjanje pristnosti, da smo Jezusovi učenci, naše verodostojnosti, da smo kristjani v današnjem svetu.«

Ko se v tvojem srcu rodi sočutje in usmiljenje, se je Bog zganil v tebi kot bi bil otrok. (Giosy Cento)

Usmiljenje je drža Boga, ki nas sprejema, nas objema in se sklanja k nam z odpuščanjem. (papež Frančišek)

Bog vse odpušča in vsem daje možnost ... Mi smo tisti, ki ne znamo odpuščati. (papež Frančišek)

ZGODBE

Največje usmiljenje je odpuščanje

November leta 1993. Kardinal Joseph Louis Bernardin, nadškof v Cincinattiju in Chicagu (ZDA) je obtožen spolne zlorabe mladega fanta iz njegove škofije. V dneh te hude preizkušnje, se zanaša na vest svojega tožnika Stevena in 30. decembra 1994 se msgr. Bernardin sreča s njim. Tako je opisal ta dogodek: Pogledal sem naravnost v Stevena, ki je sedel malo stran od mene: "Ti veš," sem rekel, "da te nisem nikoli zlorabil."
"Vem," je rekel tiho.
"Mi lahko to še enkrat poveste?"
Pogledal sem mu naravnost v oči.
"Nikoli te nisem zlorabil. Ti to veš, kajne?"
Steven je pokimal. "Da," je rekel.
"Vem to in hočem se vam opravičiti, da sem rekel, da ste me."
Stevenovo opravičilo je bilo preprosto, neposredno, silno ganljivo. Sprejel sem njegovo opravičilo. Povedal sem mu, da sem zanj vsak dan molil in da bom še naprej molil za njegovo zdravje in notranji mir. Postajalo je vedno bolj jasno, da je z njim zelo hudo.
Nato sem vprašal, ali želi, da zanj opravim mašo. Sprva se je obotavljal: "Ne vem, ali si želim mašo," je rekel negotovo. "Že zelo dolgo se čutim zelo odtujenega od Boga in Cerkve. .... Morebiti, bi bila le preprosta molitev primernejša." ...
"Steven," sem rekel. "Nekaj sem ti prinesel: Sveto pismo, v katero sem se ti podpisal. Vendar razumem in ne bom užaljen, če ga ne boš hotel vzeti." Steven je vzel Sveto pismo v drgetajoče roke ter si ga pritisnil na srce, ko so mu solze privrele iz oči.
Nato sem iz kovčka vzel sto let star kelih. "Steven, to je darilo moža, ki ga niti ne poznam. Prosil me je, da ga uporabim, ko bom nekoč maševal zate."
"Prosim," je odgovoril Steven v solzah, "imejmo zdaj mašo."
Nikoli v vsem svojem duhovništvu nisem bil priča globlji spravi. Besede, ki jih uporabljam, da vam povem to zgodbo, ne morejo niti približno opisati moči Božje milosti, ki je delovala tisto popoldne. Bila je nazoren dokaz Božje ljubezni, odpuščanja in ozdravljenja, ki ga ne bom nikdar pozabil.
(Joseph Louis Bernardin. Dar miru : Osebna razmišljanja. Koper: Ognjišče, 2004.) * Kardinal Bernardin je leta 1996 umrl za rakom.

Blagor srcu

Blagor srcu, ki v sebi pripravi prostor za vse in vedno najde v svoji notranjosti prost kotiček tudi za tistega, ki pride nazadnje.
Blagor srcu, ki mu ne pride na misel, da bi imel za tujca tudi najbolj drugačnega, ampak živi sprejetost kot temeljni zakon, ker je to Evangelij.
Blagor srcu, ki živi neprestani »Tukaj sem« z drugimi, do Boga in samega sebe: napredoval bo do polnosti.
Blagor srcu, ki je solidarno z vsemi in vsakim, v vsaki situaciji, v dobrem in slabem: on bo graditelj civilizacije ljubezni.
Blagor srcu, ki ga zanima tudi trpljenje drugih in nudi pomoč, zavetje, upanje: uresničilo bo enotnost bližnjih.
Blagor srcu, ki se ne zmeni za barvo kože, za drugačnost jezika, ampak posluša samo govorico oči nasmeha, obraza in Božje luči: ta prinaša novo upanje.
Blagor srcu, ki je pozorno do drugih, srčnost in iskrenost se kaže v njegovem življenju iz dneva v dan: to bo graditelj Božjega kraljestva.

Božji obraz

Neki menih si je zelo želel, da bi videl božji obraz. Iskal ga je na različnih krajih, toda brez uspeha. Nekega dne se je odločil, da bo sam osebno obiskal Boga. Menih je poskusil pritegniti njegovo pozornost s pretiranim veseljem, nasmejanostjo in celo razposajenostjo. Toda Bog je obrnil svoj pogled drugam in on je ostal žalosten. Tedaj je menih presenečen ob sebi opazil prezeblega berača. "Kakšno trpljenje!" si je mislil in se spet ozrl k Bogu. Zdaj je šele opazil, da je Bog neprestano zrl prav v tega ubožca. V trenutku mu je bilo jasno, razumel je poduk, ki mu ga je dal Bog. Napotil se je k bližnjemu in pri tem ga je spodbujal božji pogled, ki ga je čutil na sebi. Odkril je, da je še veliko ubogih, v katerih Gospod razodeva svoje obličje. Poiskal jih je in pomagal tudi njim. Ko so ga vprašali, kako to, da je vedno pripravljen pomagati, je odgovoril: "Vesel sem, ker lahko pozdravim mojega Boga iz obličja v obličje!

Zlata lestev

Mlad študent Talmuda je vprašal rabina, kaj mora storiti Jud, da bi spodbudil prihod Mesija. Učitelj je odgovoril: »Usmiljenje ... usmiljenje, ki je podobno zlati lestvi z več klini. Na prvi klin se povzpne tisti, ki ponudi roko, ne pa srca; na drugega se vzpnejo tisti, ki dajejo z roko in tudi s srcem; na tretjega tisti, ki daje z roko, s srcem in noče vedeti, komu daje; na četrti kdor daje z rokami, s srcem in želi, da tisti, ki prejema pomoč ne ve, od koga prihaja ... in tako naprej. Toda tista zadnja stopnica, ki vodi k Mesiju, nanjo se povzpne samo tisti, ki naredi nekaj konkretnega in si pridobi izkustvo, ker ni več razloga za usmiljeno ljubezen.

Gospod ljubi bolj kot vse drugo predanost srca, ki je preblodilo vsa pota in doseglo skrajno mejo revščine, pa se vrača v zavesti svoje ničevosti, ter se predaja usmiljenju. (François Mauriac)

Preteklost naj vas ne skrbi. Obudite glede nje globoko kesanje in pustite, naj vse počiva v božjem usmiljenju. In kar se tiče prihodnosti, sprejmite vse iz ljubezni do Boga in obudite dejanje upanja. (Edvard Poppe)

Človek je padel, Bog se je ponižal. Človek je padel nesrečno, Bog se je ponižal usmiljeno. Človek je padel iz prevzetnosti, Bog se je ponižal iz milosrčnosti (sv. Avguštin).

Vsi bi usmiljenje hoteli za sebe, malo pa je takih, ki bi usmiljenje hoteli izkazovati. O človek, kako si drzneš zahtevati, časar sam nisi pripravljen dati? Na tem svetu mora biti usmiljen, kdor želi biti deležen usmiljenja v nebesih (sv. Cezarij iz Arlesa).

Oče, kralj nebes in zemlje, častimo te v Kristusu, tvojem velikem razodetju
in prvem pričevalcu tvojega usmiljenja do ljudi in sočutja z njimi.
Če bi bilo naše življenje nenehna hvala tvojega usmiljenja in tvoje ljubezni,
bi se bistveno spremenilo.
Tedaj bi bili zares tvoja resnična podoba, s Kristusom in v Kristusu.
Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu
in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
Usmiljenje, s kakršnim te je razodel tvoj Sin, ni bilo prazno čustvo, ampak resnično dejanje.
V Jezusovem imenu te prosimo, o Oče,
naj bomo usmiljeni kakor ti in zedinjeni s teboj v ljubezni.
Osvobodi nas težnje po obsojanju in zaničevanju drugih.
Svojega Sina nisi poslal zato, da bi nas sodil, ampak da bi nas zveličal.
Če verujemo in molimo v njegovem imenu,
se ne bomo izogibali nadležnežev, ne bomo se imeli za vzvišene nad drugimi.
Vsakomur se bomo približali z razumevajočo ljubeznijo,
kakor je to delal Jezus Kristus, božji zdravnik, dobri Pastir.
Daj, da ne bomo zvesti samo abstraktnim, včasih nejasnim načelom,
ampak tvojemu Imenu, kakor nas je učil tvoj Sin:
Bodite torej usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče v nebesih.
Bernhard Häring

 DEJSTVA

Prostovoljstvo
Prostovoljci so ljudje s srcem, ki je široko kot morje, ki so čuteči do tistega, ki je sam, zapostavljen in ga nihče noče poslušati... Ko je potrebno, priskočijo na pomoč tem, ki v tem življenju stalno izgubljajo in so bolj na repu vseh mogočih lestvic. Posredujejo, ko je potreba, ne trdijo, da imajo samo oni vedno prav in ne napeljujejo vode na svoj mlin, ampak se ustavijo in znajo prisluhniti. Imenujejo se tudi prostovoljci, ljudje odprtih rok, ki so vedno na razpolago in za svoje delo ne zahtevajo plačila, saj jih pri tem delu vodi samo kompas srca. Čeprav jih je malo in se o njih pri nas malo govori in ne prejemajo medalj in nagrad, vedno znova pokažejo neverjetno usmiljenje do vseh. So nebesa na zemlji, "kopija" Boga, ki pošilja svojo ljubezen vsem ustvarjenim bitjem. Z dejanji in besedami kažejo, da se Oče našega Gospoda ni ustavil pred zlom: po njih deluje. Zakaj jih ne bi posnemali? Saj to pomeni posnemati Boga samega...
Po podatkih za leto 2013 je v Sloveniji 46.903 prostovoljcev opravilo 6.161.795 ur prostovoljskega dela. Med prostovoljci je največ žensk, starejših od 60 let. Poročilo o delu je oddalo 494 prostovoljskih organizacij.
Skupaj je bilo opravljenega za več kot 64.535.388 € prostovoljskega dela, kar kaže na velik prispevek prostovoljskega dela k splošni družbeni blaginji v Republiki Sloveniji. Podatki se nanašajo le na prostovoljske organizacije, ki so vpisane v elektronski vpisnik, zato zbir podatkov ne prikaže realne slike. Največ prostovoljcev v Sloveniji je med starejšo populacijo: 68,72 % prostovoljskih ur opravijo starejši od 60 let, medtem, ko je prostovoljcev, ki so mlajši od 18 let le 3,08 %; večina je ženskega spola (63,51 %), 17.117 pa je moških. Največ prostovoljskih ur je opravljenih na področju socialne dejavnosti, veliko tudi na področju vzgoje in izobraževanja (vir: http://www.prostovoljstvo.org).

KLJUČ DO RAZUMEVANJA – Imeti srce

Peti blagor je blagor srca, povzetek prvih štirih in zaključek preostalih štirih. Vsi tisti, ki so ubogi v duhu, tisti, ki jočejo, so krotki in tisti, ki iščejo pravico – so ljudje, ki imajo srce - in njihovo srce bo tudi čisto, miroljubno, pripravljeno prenašati preganjanje in se veseliti majhnih zmag dobrega nad zlom. To je srce, ki je v srcu Boga. Biti usmiljen pomeni preprosto imeti srce, v katerem se rojevajo misli, čustva, besede, odločitve in dejanja, ki določajo bogastvo življenja. Tudi ta blagor, tako kot vsi drugi, obrne na glavo logiko našega razmišljanja in delovanja. Biti usmiljen pomeni seveda imeti sočutje, zganiti se v notranjosti za usodo bližnjega, pustiti, da ljubezen in solidarnost usmerjata naše delovanje in naše odnose z drugimi. Pravo usmiljenje mora voditi k solidarnosti, da si solidaren z življenjem, upi in sanjami drugega. To pomeni, umazati si roke, "zabresti" z nogami v probleme drugega in na koncu čisto pozabiti na samega sebe. Biti usmiljen pomeni, pustiti srcu, da se zgane, da se premakne iz statičnosti, v katero so ga uklenili zakoni in pravila. Usmiljenje predstavlja srečanje z drugim in odločitev, da gremo z njim naprej. Na stežaj je treba odpreti srce, da ne bi drugih okoli sebe razumeli kot tekmece in konkurente. Ne gre samo za čustvo, ampak za notranjo držo in dobroto, za sprejemanje, za odprtost do drugih, ki se rojeva v naši povezanosti z Bogom, ki je ljubezen in nas vodi k odpuščanju.

Jezus, daj mi plemenito srce, da ti bom bolje služil.
Močno srce, da bom iskal visoke cilje,
ne povprečnih izbir.
Požrtvovalno srce za delo,
da bom gledal v njem poslanstvo
in ne breme.
V trpljenju veliko srce, da bom dober vojak
pred svojim križem in čuteč Cirenejec
za križe drugih.
Veliko srce za svet,
razumevanje za njegove krhkosti,
pa nedotakljivost za njegove ideje in mike.
Veliko srce za ljudi, zvesto in pozorno,
zlasti pa uslužno srce,
predano malim in ponižnim.
Srce, ki ne bo zagledano vase,
ki se bo vedno opiralo nate,
srečno v služenju tebi in bratom, Gospod,
vse dni mojega življenja.
Ignacio Larañaga

Vprašanja

• Ali si kdaj čutil močno željo in potrebo, da bi ti Bog naklonil njegovo usmiljenje, ali ti usmiljenje pokazal bližji?
• Ali poznaš telesna in duhovna dela usmiljenja? Jih znaš posodobiti, da z njimi lahko pokažeš kaj je treba storiti danes?
• Naredi nekaj prijaznega in koristnega za človeka, s katerim se ne razumeta najbolje, ali ki ti je storil krivico.
• Bodi pozoren do svojega vedenja na spletu. Ali boš z določenim sporočilom izboljšal podobo o sebi, druge pa postavil v slabo luč? Ali z besedami napadaš ljudi, da hladiš svojo jezo in ponižuješ druge?
• V molitvi si vzemi čas in premišljuj o dobrih lastnostih nekoga, ki ga težko sprejemaš. Enako stori tudi za svoje domače

Ljubezen do bližnjega ni to, kar si predstavlja svet, in, če izvolite prav misliti na to, česar ste se nekoč učili, boste priznali, da je čas za usmiljenje, čas za pravičnost in da je edina nepopravljiva nesreča v tem, da se nekoč brez kesanja znajdeš pred Obličjem, ki odpušča (Georges Bernanos).

Bog dopušča, da je na svetu zelo veliko ljudi, ki si morajo s trpljenjem zaslužiti zveličanje. Drugi pa ga dosežejo z usmiljenjem do teh nesrečnih (Friderik Baraga).

POTRDITEV IZ ŽIVLJENJA
Če nam Sveto pismo poskuša približati Božje usmiljenje tako, da ga primerja z milosrčnostjo očeta do otrok, je popolnoma razumljivo, da mora imeti ta drža, ki se zahteva do vseh ljudi, svoje mesto tam, kjer že obstaja znamenje tega usmiljenja: v družini. Usmiljenje je potrpežljivost, odpuščanje, nežnost, zaupanje, pripravljenost na dolgo čakanje, veliko srce.
Usmiljenost ni šibkost, kompromis med tem, kar je dobro, in tem kar je slabo, lenobna popustljivost. Je odločno vztrajanje pri postavljenih ciljih ter razumevanje in potrpežljivo prenašanje naporov, negotovosti in napak pri doseganju teh ciljev.

Pomagaj mi, o Gospod,
da bi bile moje oči usmiljene,
da nikoli ne bi sumničila in ne sodila po zunanjosti,
ampak iskala to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagala;
da bi bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjala k bližnjim v potrebah,
da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečini in vzdihih bližnjih;
da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govorila zaničljivo,
temveč imela za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja;
da bi bile moje roke usmiljene in polne dobrih del;
da bi bile bile moje noge usmiljene, da bi svojim bližnjim vedno hitela na pomoč,
ne oziraje se na svojo onemoglost in utrujenost;
da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih ...
sv. Favstina Kowalska

Usmiljenost pomeni tudi reči ne, kadar je ne, ne da bi podlegli prošnjam ali da bi nas omehčalo vztrajanje. V družini, kraju sodelovanja z Bogom Stvarnikom, je bolj kot vse drugo potrebno, da smo mu podobni. Če naj bi bili vredni imenovati se oče, mati in otroci, ne moremo shajati brez usmiljenja, saj brez usmiljenja ni ne očetovstva ne materinstva ne sinovstva. In v še tako razrvanih družinah nič ne bi smelo pokončati usmiljenja. Tudi najbolj čudaški in zapuščeni starši naj bi bili vedno pripravljeni odpustiti otrokom in jih opravičevati. In tudi najbolj sprevrženi sinovi in hčere bi nazadnje vedno priznali, da imajo radi starše, čeprav morda šele po njihovi smrti.
Tu se lahko z roko dotaknemo moči usmiljenja. Ali ga bomo poznali in okušali v družini ali pa ga sploh ne bomo več srečali. Družine brez usmiljenja bodo ustvarjale moške in ženske - torej tudi družbo -, ki bo vedno bolj nečloveška in v kateri bo vedno težje živeti. Saj je že danes povsod vedno večja skušnjava, da bi se otresli vsakega usmiljenja in bi vsak mislil le nase, da bi si lahko privoščil vsaj malo življenja tako kot tisti na televiziji.

Ko bi vedeli, kako je Bog usmiljen, ne bi nikdar nehali opravljati dobrih del, kolikor je v vaši moči. Ko ubogim dajemo iz ljubezni do Boga, kar nam je podaril sam, nam obljublja, da bomo prejeli stokratno v nebesih. (sv. Janez od Boga)

Svetnikove oči vso lepoto posvečujejo in svetnikove roke posvetijo vse, česar se dotaknejo, v božjo slavo. Svetnik se nikoli ob ničemer ne spotika in ne sodi o grehu nikogar, ker greha ne pozna. Pozna božje usmiljenje. Ve, da je njegovo poslanstvo na zemlji, da to usmiljenje prinaša vsem ljudem. (Thomas Merton)

O kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš! O kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval Sina. (velikonočna hvalnica)

Ničesar ni na zemlji, kar bi ne kazalo na človekovo bedo ali pa na božje usmiljenje; na človekovo nemočnost brez Boga ali na moč človeka z Bogom. (Blaise Pascal)

Usmiljenje hoče, da si usmiljen, pravica, da pravičen, da se tako Stvarnik pokaže v svoji stvari in da v zrcalu človeškega srca odseva božja podoba, zarisana s potezami posnemanja. (sv. Leon Veliki)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 7, str. 86.

Blagor tistim, ki se trudijo, da bi v svetu zavladala pravičnost. Zelo preprosto se je ujeti v zanke pokvarjenosti, krivičnosti, v vsakdanjo politiko, kjer je vse samo posel ... veliko krivic je na svetu, zaradi katerih mnogi trpijo. Jezus na to odgovarja: “Blagor tistim, ki se borijo proti tem krivicam.”. (papež Frančišek)

Blagor lačnim in žejnim pravice je soroden tistemu o žalostnih, ki bodo potolaženi. Kakor tam prejmejo obljubo tisti, ki se ne uklonijo ‘diktatu’ vladajočega mnenja in navad, marveč se v trpljenju postavijo temu po robu, tako gre tudi tukaj za ljudi, ki iščejo to, kar je zares veliko, zares pravično, zares dobro.

‘Pravičnost’ v Matejevem evangeliju pomeni ‘pravo življenje’, to je zvestoba božji volji. Lakota in žeja v Svetem pismu pomenita človekovo hrepenenje po Bogu, težnjo po pravičnosti tistih, ki doživljajo različne oblike krivice. Človekovo hrepenenje po pravičnosti se je začelo uresničevati z Jezusovim učlovečenjem in njegovim oznanjevanjem”.

Ta pravičnost ni človeška pravičnost, tudi ni to pravičnost tistih, ki veljajo za pravične, ker spoštujejo zakone. To je ideal učenca, ki hoče živeti kakor Jezus, ki hoče izpolnjevati Očetovo voljo. Pravičnost ni nekaj meglenega, ampak je vedno dejanska pomoč, s strani Boga in ljudi do tistih, ki so pomoči najbolj potrebni: »Bog pomaga do pravice zatiranim, daje kruha lačnim« (Ps 146,7).

Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha, narodom bo delil pravico. Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico. Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi. (Iz 42,1-3.6-7)

Žeja in lakota vodi človeka k Bogu

Beseda ‘pravičnost’ vsebuje troje: pravičnost Boga, ki jo ponuja vsem; pravičnost človeka, uresničevana z dobrimi deli; socialna pravičnost in solidarnost. To troje je povezano v eno kot pri drevesu korenina, cvet in sad.

Za Juda je Bog vir življenja: pravičnost je tisto življenje, ki prihaja od Boga v osebi in ki se po osebi tudi prenaša na druge, na svet. Pravičnost je pokorščina Bogu, ki podarja življenje in voljnost posredovati to življenje: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33).

Reči ‘življenje’ in reči ‘razdajanje’ sebe drugim, je neločljivo povezano. Kdor živi, živi z drugimi. Če si prisvajaš življenje, to postane smrt, podobno kakor se usmradi voda v mlakuži. V Jezusovem življenju in delovanju je vse to zelo očitno: ‘vrača’ v življenje tisto, kar je bilo mrtvo; obudil je Lazarja in ga poklical iz groba, Zahej je ‘preobrnil’ svoje življenje: od izkoriščevalca do dobrotnika, samarijan pomaga tistemu, ki je na videz mrtev .... Ozdravljenja, izganjanje hudih duhov ... so vidna znamenja posredovanja božjega življenja, ki želi dobro in predstavlja ‘zdravje’ vsakega človeka. V vsakdanjem življenju se s pomočjo bližnjemu, z odpuščanjem, z varovanjem najbolj slabotnih ... verni človek bliža Bogu. Bolj ko človek živi v pokorščini Bogu, bolj čuti kako raste v njem želja, da bi pomagal tistim, ki so v težavah, ki živijo v pomanjkanju ... To ‘gibalo’ (poklicanost) je neke vrste lakota in žeja, ki se ne da več ustaviti. Bolj ko veren človek srečuje priložnosti, da bi delal dobro, bolj njegova lakota in žeja narašča: in tistemu, ki več da, se bo tudi več dalo.

Sv. Edith Stein je dejala, da je človek, ki pošteno in strastno išče resnico, že na poti h Kristusu. O takšnih ljudeh govori blagor – govori o tej žeji in lakoti, ki je blagrovana zato, ker vodi človeka k Bogu, h Kristusu in zato odpira svet božjemu kraljestvu. Bog pričakuje našo notranjo budnost za njegovo tiho nagovarjanje, ki je v nas in nas iztrga iz praznih navad na pot k resnici – k Jezusu Kristusu.

Blagor mu, kdor zna darove edinstvenega nebeškega Očeta spremeniti v razodetje pravice in v ljubezen do bližnjega. (Bernhard Häring)

Vsi živimo na isti ladji in ta se bo potopila ali rešila z nami vsemi. Ne moremo upati v lastno rešitev, če se ne borimo za pravičnost in mir, ki ju hoče Bog. Oče za vse svoje otroke, za vse narode. (Bernhard Häring)

Pravičnost je odsev svetosti. Biti pravičen pomeni biti svet v odnosu do ljudi, narediti tako, kot je dobro tudi za bližnjega. (papež Frančišek)

Naj zacveti cvetlična greda sveta

Sodobni svet je popolnoma osvojila potrošniška miselnost, podvržen je tržnim zakonom in še zdaleč ni podoben zemlji, na kateri bi cvetela pravičnost. Zemlja je danes cvetlična greda, ki nam vsak dan rodi vsakovrsten plevel: razrašča se pridobitništvo, izkoriščanje, ropanje, prisvajanje. Verni človek je poslan na svet, ki ni njegov, živi znotraj sistema, vendar vanj ne spada. On ne ugasi svoje žeje in lakote, ampak jo postopoma ob dogodkih vsakdanjega življenja polni in napaja. Tako prihaja do takšne notranje občutljivosti, da je sposoben slišati in videti tiha znamenja, katera Bog pošilja v svet in tako razbijejo nasilnost vsakdanjosti. Tako kot poje Marija v svoji hvalnici: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke (nič več neenakosti in oblasti, ki stiska in pritiska); lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne (nič več zbiranja in razdeljevanje dobrin po potrebah vsakega posameznika) (Lk 1,52). Bl. Pavel VI. je poudaril, kako se je Marija pokazala v Magnifikatu in tudi v vsem življenju zavetnica socialnih pravic: razkrila je bedo tistih, ki hočejo druge prevladati. Z Marijo se torej predajmo Kristusovi šoli in se ne naučimo biti lačni in žejni pravice.

Lakote in žeje po pravici ne smemo nikdar omejevati samo na zemeljske dobrine. Največje darilo, ki smo ga prejeli, je vera, in hvaležnost zanjo nas obvezuje, da jo s svojim načinom življenja in z besedo posredujemo tudi drugim. (Bernhard Häring)

Stvarnik narave in človeka, daj nam moč, da bomo znali na sovraštvo odgovoriti z ljubeznijo, na krivičnost s pravičnostjo, naj vojno z mirom. (sv. Janez Pavel II.)

Pravičnost je strog sodnik. Ničesar ne spregleda in se ne da podkupiti. Na starih slikah je upodobljena z obvezo na očeh. To pomeni, da se ne bi smela ozirati veljavo človeka, ki ga mora soditi. (Stanko Cajnkar)

Prava revolucija se zgodi samo prek brezpogojne predanosti Bogu, ki je merilo pravičnost in hkrati večna ljubezen. In kaj nas bi lahko rešilo, če ne ljubezen? (Benedikt XVI.)

Vera, ki jo dan na dan utrjujemo z evharistijo, nas ne bo prevarala, če se bomo sedaj na zemlji, vsak na svojem mestu, spustili v boj za pravico, kakršne nas je učil Kristus. Naj nam bo jasno, da ta pravica izključuje vsako nasilje in sovraštvo. Nova pravica izvira iz Kristusove krotke ljubezni. (Bernhard Häring)

Pred ljubeznijo je težje vzdržati kot pred pravičnostjo. Na kolena ne sili pravičnost, pač pa ljubezen. (Franc Sodja)

Sreča je v vsakem stanu doma, je vsakemu odločena, da jo le prav spozna in prav išče. Mati prave sreče je pravičnost. (bl. Anton Martin Slomšek)

Ponižno prihajam k tebi, Gospod,

da bi te prosil za pogum.
Z dušo in srcem želim živeti v pravičnosti
in se nočem prodati nikomur in za nikakršno korist.
Želim si, da bi bil močan,
da se bom lahko uprl skušnjavam ...
in ne bom iskal navideznega miru v lagodnosti in zaslepljenosti.
Prosim te za odločnost in vztrajnost,
da ne bom podlegel napakam, krivicam, sovraštvu ...
da ne bom samo nezadovoljen
zaradi razmer, ki vladajo na svetu,
ampak bom ohranjal živo veliko željo,
da bi delal za to, da bi ga izboljšal.
Pomagaj mi, da bom neutruden graditelj
tvojega Kraljestva vere in pravičnosti,
vreden sprejeti tvoje besede:
»Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni:
jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).

Jezusov obraz danes

Božji Sin je prišel, da bi odkupil izgubljeno človeško življenje, nas odrešil. Sin človekov je bil za svoje iskanje pravice ‘nagrajen’ s smrtjo. On pušča na svetu svojo podobo (ikono): obraz, oblit s krvjo, opljuvan in ponižan, znamenje neskončne bolečine. Tisti, ki čuti žejo in lakoto po pravici, more ta obraz srečati na svoji poti; in ko se mu bo približal, se ga dotaknil in poljubil (kot je naredil Frančišek Asiški ob srečanju z gobavcem), se mu bo ta obraz pokazal v vsej svoji lepoti. Naša sreča se poraja iz prizadevanja, da bi bilo na svetu več pravičnosti. Kot piše sv. Avguštin, bomo “napolnjeni s tem, česar smo lačni in žejni”. Veselje do življenja se rojeva le tako, da živimo. To ni besedna igra, ampak je izkušnja. Tu se rojeva pravo veselje, tista umirjenost, tista pesem ki ponavlja: srečni tisti, ki čutijo žejo in lakoto po pravici, in gradijo mir tam, kjer so spori. Najbolj globoke in skrite potrebe in želje njihovega srca bodo potešene: »Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka« (Raz 7,16). Gospod sam bo kruh ki bo potešil njihovo lakoto, vino, ki bo pogasilo njihovo žejo. Samo Bog lahko izpolni najbolj globoke in skrite želje človeškega srca.

Bistvo pravice, ki nam jo je prinesel Kristus, je hvaležnost. Vse, kar imamo, tudi najvzvišenejši dar, to je božje prijateljstvo in čast božjega otroštva, nam narekuje hvaležnost do Boga. Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici. (Bernhard Häring)

Brez plemenitih sadežev naših dobrih del ljudje ne morejo spoznati, da je Bog, ki vanj verujemo, zares Bog pravičnosti, usmiljenja, resnice in ljubezni. (Lojze Bratina)

ZGODBE

Nihče nima večje ljubezni

Giuseppe (Pino) Puglisi je bil vzoren duhovnik, ki se je posebej posvečal mladim v mestni četrti Brancaccio v Palermu. Vzgajal jih je po evangeliju in tako odvračal od zgrešenega način življenja, v katerega jih je prisilila mafija. »V imenu Kristusa, križanega in vstalega, tega Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje, se obračam do odgovornih: spreobrnite se! Nekega dne bo prišla Božja sodba!« Zvesti Kristusov pričevalec je slutil, da mafija že steguje roke po njem. V svojih javnih nastopih je mafijce, ki so sejali strah med ljudi, povabil, naj pridejo, da se pogovorijo. Namesto tega pa so 15. septembra 1993, na njegov 56. rojstni dan, poslali dva morilca. Po napornem dnevu se je zvečer pripeljal domov s svojim starim avtomobilom. Ko je izstopil iz vozila in šel proti vratom, ga je nekdo poklical. Obrnil se je in njegov pajdaš ga je zahrbtno ustrelil v tilnik. Mafijska eksekucija! Kasneje so morilca aretirali. Povedal je, da je duhovnik, ko sta se mu z drugim mafijskim ubijalcem približala, z nasmehom na ustnicah dejal: »To sem pričakoval.« Na njegovem grobu je napis: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13). Leta 2013 je takratni papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega.

Deset zapovedi za življenje v pravičnosti (človeško gledano)

Čeprav se ljudje danes najraje ‘gibljejo’ v povprečju (zlati sredini), pa ne more nihče živeti brez nekaterih opozorilnih znamenj, in brez cilja, ki mora biti določen. Benjamin Franklin, ameriški pisatelj, državnik, znanstvenik ..., pravičnik, je v svoji avtobiografiji postavil naslednja življenjska pravila (ki so predstavljana kot predlogi)

1. Zmernost: ne prenajedaj in ne opijaj se.
2. Molk: ne govori, če to ne koristi drugemu ali tebi samemu; izogibaj se plehkosti in praznih pogovorov.
3. Red: potrudi se, da bodo vse stvari na svojem mestu, da bo vsak kotiček tvojega delovnega okolja urejen.
4. Odločnost: odloči se, da boš storil tisto, kar moraš; brez odlašanja naredi tisto, za kar si se odločil.
5. Skromnost: ne zapravljaj, razen za svojo nujno potrebo ali potrebo drugih; nikoli ne zapravljaj.
6. Delavnost: ne zapravljaj časa; poskrbi, da boš vedno imel početi kaj koristnega; odstrani vse dejavnosti, ki niso potrebne.
7. Iskrenost: bodi pristen in pravičen v svojem načinu razmišljanja in če govoriš, govori razumljivo in s skladno s tem, kar delaš.
8. Pravičnost: Ne povzročaj nikomer nič zlega, nikomur ne škoduj in nikoli ne odkloni pomoči, ki si jo dolžan dati.
9. Umerjenost: izogibaj se skrajnosti; premagaj se in se ne razburjaj zaradi dejanj, za katera misliš, da bi si to zaslužila.
10. Mirnost: ne dovoli, da bi te motile nepomembne stvari, prav tako plehki dogodki, ki se jim ne moreš izogniti.

Zmagala bo ljubezen

V začetku devetdesetih je divjala v Burundiju vojna med etničnima skupinama Hutujev in Tutsijev in zahtevala 300.000 življenj, več 100.000 pa jih je moralo zaradi genocida zapustiti domove. Nekdanja učiteljica Marguerite Barankitse, iz skupine Tutsijev, je hotela pomagati Hutujcem tako, da je odprla hišo miru, nekakšno sirotišnico. Ko so jih odkrili, je morala zvezana gledati, kako so 72 ljudi, ki jih je hotela rešiti, pobili z mačetami. Takole pripoveduje: »Če ne bi imela vere, bi tisto noč pred tolikimi leti prav gotovo rekla: Dovolj, videla in doživela sem več grozot, kot jih more prenesti človeško srce.« Toda vem, da je Jezus rekel: vedno bom z vami, do konca sveta. Ko je bilo najtežje, sem prosila Boga za pomoč: Gospod – sem dejala – pomagaj mi, da bom vedno verjela v življenje in v ljubezen.« Vem, da bo vedno zmagala ljubezen, nikoli sovraštvo. Človeka, ki ima sočutje, dostojanstvo in ljubezen, ne more nič prestrašiti. Nihče in nič ne more ustaviti ljubezni – najsi bodo to vojske, sovraštvo, preganjanje, lakota ali pomanjkanje.«

Mednarodni strokovnjak

Otroci so čebljali in piščanci so čivkali okrog gospe Marie de las Mercedes, ki je metala koruzno zrnje svojim kokošim. Tedaj je z oblakom prahu po cesti iz Santa Dominga pribrzel imeniten avtomobil in ustavil pred hišo. Gospodič v suknjiču in kravati, z majhnim potovalnim kovčkom v roki je vprašal Mario: »Ali mi boste dali eno kokoš, če uganem njihovo točno število? Ona se je namrdnila. On je hitro vzel iz avtomobila najnovejši računalnik, vključil GPS, povezal svoj pametni telefon z aplikacijo za satelitsko fotografijo in vključil sistem za štetje: »Imate stodvaintrideset kokoši.« Vzel je eno in jo držal v rokah. Tedaj ga gospa Maria vpraša: »Če vam jaz povem, kakšno službo opravljate, mi boste pustili kokoš?« On se je prisiljeno nasmehnil. Gospa je rekla: »Vi ste mednarodni strokovnjak.« Vzela je kokoš in razložila, da je bilo to lahko ugotoviti in bi verjetno vsak uganil: »Prišli ste, ne da bi vas kdo poklical, vstopili ste v kurnik, ne da bi vprašali za dovoljenje, povedali ste mi nekaj, kar sem jaz že vedela, in za to ste zahtevali še plačilo.« (zgodba iz Dominikanske republike)

V mladosti mislimo: najmanj, kar bi nam lahko ljudje izkazovali, je pravičnost. Na stara leta spoznamo, da je to največ. (Marie von Ebner-Eschenbach)

Kristjan je človek, ki se zaveda, da v vsakem primeru najprej živi od obdarovanosti; da torej more vsaka pravičnost obstajati le v tem, da je tudi sam obdarjevalec – enak beraču, ki je hvaležen za prejete stvari in jih velikodušno deli naprej. (Joseph Ratzinger)

Pravičnost je umetnost pravilnega razdeljevanja. Zato je po svojem bistvu služba, z vsemi posebnostmi službenega razmerja in odgovornosti. (Stanko Cajnkar)

Človek je bil od nekdaj lačen in žejen, ne le zato, ker so dobrine na svetu napačno porazdeljene, ampak zato, ker je človek nenasiten: več ko ima, več si želi. Žeja po denarju, žeja po modi, žeja po ljubezni, žeja po ... Na tem svetu pa ni pravičnosti, in tisti, ki se zanjo trudijo, pogosto ne morejo uspeti, ker so »mogočni« poslužujejo vseh sredstev. Zato bomo, če hrepenimo po pravičnosti, pogosto žejni in lačni, toda videli smo že, da vsi blagri prinašajo težave in preganjanje. Osnovna drža za uresničevanje pravičnosti je – biti odkrit. Samo tisti je lahko odkrit, ki je lačen in žejen pravičnosti, zato današnji svet odkritost preganja, ker ta razkrinkava strahopetnost. Odkriti moramo biti najprej do sebe, toda to je samo pogoj, da smo odkriti do drugih. Biti odkriti pomeni povedati stvari v obraz, povedati tako, kot je, tudi oblastem, tudi nadrejenim... o tem je lahko sanjati, a zelo težko je to uresničiti. Kdor pa bi bil rad odkrit, ne da bi ljubil pravičnost in ne da bi bil pripravljen na preganjanje ali vsaj zapostavljanje, se bo moral zadovoljiti s tem, da bo ostal le pri besedah. In taka je danes večina.

Pravičnost daje vsakomur njegovo in ne zahteva tega, kar pripada drugemu, spregleda lastno korist, da bi vsem zagotovila enakost. (sv. Ambrož)

Človek je vreden imena človek, če si tam, kjer je, prizadeva za pravičnost. (Romano Guardini)

Z izmenjavo zemeljskih darov si boste pridobili obilje in boste nasičeni. Toda če te izmenjave ne boste opravljali z ljubeznijo in dobrohotno pravičnostjo, bo ene privedla v požrešnost, druge v lakoto. (Kahlil Gibran)

 DEJSTVA

Kako naj govorimo o pravičnosti:

– če vsak dan zaradi lakote umre 17.000 otrok (na leto več kot 6 milijonov – za tri Slovenije), skoraj vsi na južni polobli;
– če 300.000 mladoletnih otrok služi v vojskah po svetu, in je 12 milijonov otrok vsako leto ranjenih ali so pohabljeni zaradi min;
– če je že 13 milijonov otrok izgubilo starše zaradi AIDS–a, če 15 milijonov otrok ni nikoli obiskovalo šole, če jih 55 milijonov dela v tovarnah in so izkoriščani kot živali;
– če gre vsak večer lačnih spat 963 milijonov ljudi; milijarda jih živi v barakarskih naseljih brez pitne vode, vsako minuto umre ženska pri porodu. 1,3 milijarde ljudi nima dostopa do osnovnega zdravstva, 2,5 milijarde ljudi živi v neustreznih higienskih razmerah.
– če si od stotih ljudi šest lasti 59 % vsega bogastva; 80 jih živi v človeka nevrednih pogojih; 70 je nepismenih; 50 pa lačnih?
Pravičnost je dar, pa tudi sad vestne izbire med deli zla in potjo Gospodovo.
Te statistike odkrivajo, kako zelo smo se oddaljili od prvotnega Božjega načrta. Ali smo sploh lahko »pravični« pred njim? Papež bl. Pavel VI. je napovedal: »Bojte se jeze revnih ljudstev, ko se bodo uprli, nas bodo potolkli ...« Če torej na svetu ni pravičnosti, kako bi bil lahko mir?

Gospod, prišel si na svet,
da bi vžgal ogenj ljubezni in pravice.
Daj, o Gospod, da bi vsi, ki smo blizu tvojemu srcu,
mogli spoznati veliko Očetovo željo,
ki si jo ti razodeval z vsem svojim življenjem:
da bi ljudje kot božja družina živeli v popolni edinosti,
da bi vse duhovne in materialne dobrine
sprejemali kot dar edinega Očeta
in jih posredovali drugim

Osvobodi nas, Gospod,
ozkega razumevanja pravice,
in še posebno bogatine in tiste ljudi, ki nočejo služiti,
če ne dobe takoj povračila.
Daj, da bi razumeli pravico tako,
kot si jo razumel ti, usmiljeni Odrešenik,
ko si sodiI grešnika.
Daj, da bomo znali biti hvaležni!
Če smo hvaležni vsak trenutek svojega življenja,
smo povezani s pravičnostjo Očeta,
ki posvečuje svoje ime s tem, da pomaga ubogim.
Bernhard Häring

Vprašanja

– Katere so, po tvoji presoji, značilnosti krotkega človeka v današnjem svetu. Poskusi sestaviti Deset zapovedi prijaznosti in ljubeznivosti za naš čas.

– Sveti Pavel je v spodbudi kristjanom v Filipih zapisal: Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem (Flp 4,5). Ali si prepričan, da od kakovosti odnosov med ljudmi odvisna tudi kakovost življenja? Povej kakšno svojo izkušnjo, ki to potrjuje.

– Omenili smo, da je danes veliko nasilja v dejanjih, pa tudi v besedah in mislih ... Poskušaj označiti kakšen je tvoj odnos in drža do bližnjega, predvsem do najbližjih (pasiven, aktiven, ravnodušen, poslušen, razumevajoč, ljubezniv ...

Ne moremo vsega staviti samo na materialno pravičnost in prizadevanje za družbeni mir, za skupno blaginjo... V luči vere je edino Bog tisti, zares pravičen, kot Stvarnik in tisti, ki je stvari dokončal. Bog je pravičen tudi zato, ker v svojem odnosu do stvarstva, spoštuje to, kar je naredil – naravo. Zato hoče, da jo tudi mi spoštujemo. Brez pristnega duha uboštva, brez ljubezni do križa, lakote in žeje po pravičnosti, ne more nihče živeti iz svojega krsta in širiti okrog sebe evangeljskega duha. Samo če se bo v nas poglobila zavest naše povezanosti z Bogom, se bo okrepila tudi naša povezanost z bližnjimi. Največje darilo, ki smo ga prejeli, je vera. Komur je bližnji samo sredstvo, da doseže lastne koristi, ali lastno uveljavljanje, ta je daleč od pravičnosti. Vrednost svoje vere dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe. Naučimo se dejavne ljubezni, prepriča nas lahko samo eno: pravica, ki jo izkazujemo Bogu s češčenjem, hvaležnostjo in z otroško ljubeznijo. Bistvo pravice, ki jo je prinesel Kristus, pa je hvaležnost. Kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici, ta je njegov učenec.

Moja prva beseda je dobrota, druga spet dobrota in tudi tretja dobrota, iz katere se rodi pravičnost. (sv. Janez XXIII.)

Gospod vas nagovarja in vabi, da bi bili preroki nove dobe, poslanci njegove ljubezni, da bi zmogli pritegniti ljudi k Očetu in graditi prihodnost, v kateri je upanje za vse človeštvo. Svet potrebuje to obnovo. (Benedikt XVI. mladim v Sydneyju 2008)

Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost. (Martin Buber)

Nemarnost, da bi se bojevali zoper sile, ki razdirajo pamet in dušo, je glavni krivec, da živimo v svetu, polnem zunanjih vojn. Kdor ne najde nobenega sovražnika v svoji notranjosti, ga bo našel zunaj. Karkoli se dogaja v duši, se dogaja tudi v svetu. Če duša živi v nepravičnosti, bo tudi svet raztrgan. (Fulton Sheen)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 6, str. 86.