Sv. Pavel nam v Pismu Galačanom zelo nazorno pove, kaj so sadovi Duha, in kako se kažejo v življenju tistih, ki hodijo v Svetem Duhu (prim. Gal 5, 22). Bog nam po Svetem Duhu daje darove, mi pa smo povabljeni, da te talente v sebi odkrivamo, jih v sebi udomačimo in koristno uporabimo Sadovi nastanejo, ko darovom dodamo svojo ‘sestavino’; ko jih sprejmemo in jim damo prostor ter z njimi sodelujemo, takrat postanejo v nas sadovi Svetega Duha. Prva med njimi je LJUBEZEN, in zadnjič smo omenili čudoviti Pavlov slavospev ljubezni (1 Kor 13,4-7). Danes pa spregovorimo še o veselju, miru, potrpežljivosti in dobrohotnosti.

VESELJE
Veselje je najbolj prepoznavno znamenje božjega kraljestva, ki prihaja. Že Jezusov prvi prihod je spremljalo veliko veselje: »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,13).
Kristjan že dolgo pozna resnico, ki jo je danes potrdila tudi medicina in znanost: smejati se ni samo nekaj, kar je značilno za otroke, to ni nikakršna otročarija; smeh dobro dene ljudem vseh starosti in je zdravilo za telo in duha.
Tudi Bog se smeje (Ps 2,4) in Sveto pismo je polno veselja: samo Nova zaveza ga omenja 250 krat. Ameriški teolog Harvey Cox je zapisal: »Smeh je eden od načinov, s katerim lahko pokažemo, da smo kristjani, smemo ga primerjati znamenju križa, ki je najbolj prepoznavno znamenje kristjanov.«

Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje. (papež Frančišek)

Hoditi v Duhu torej pomeni tudi biti polni radosti, prekipevati od veselja, ne samo biti dobri, ampak tudi prijetni, simpatični … Če je človek podoba in slava Boga, se to toliko bolj pokaže takrat, ko o kristjanu kdo reče: Kako prijeten, simpatičen je ta človek! Morda je to največja možna pohvala tako za človeka kot tudi za Boga, njegovega Stvarnika. In veliko pomoč za razumevanje življenja nudijo starši, ki se dajo voditi Svetemu Duhu in si prizadevajo za veselje v družini. »Če iz srca jemljemo in drugim dajemo, se vrača v podvojeni meri. Razdajaj veselje, če hočeš biti vesel. Razdajaj srečo, če hočeš biti srečen,« je zapisal Franc Sodja.
Sveti Duh ni cmerav, dolgočasen, nezanimiv, … sitnež, ki stalno samo stoka … Ne, Sveti Duh ne prenaša zamorjenosti! Mistikinji prejšnjega stoletja Madeleine Delbrel je bila navdihnjena molitev, ki bi jo morali večkrat premišljevati vsi, ki se pripravljajo za pot v Svetem Duhu: »Gospod, daj, da to naše življenje ne bo podobno šahovski igri, pri kateri je vse vnaprej preračunano; tudi ne tekmi, na kateri se je treba strogo držati pravil; življenje naj ne bo podobno matematičnemu problemu, s katerim si razbijamo glavo; marveč naj bo to praznovanje brez konca – na katerem se obnavlja srečanje s teboj. Kot ples, med rokami tvoje milosti, v vesoljni glasbi ljubezni …«

MIR
Medtem ko je graditeljem babilonskega stolpa zmešal jezike (1 Mz 11,1-9), so ob njegovem prihodu na Binkošti (Apd 2,1-11) vsi razumeli tisto, kar so govorili apostoli, ko so oznanjali “velika Božja dela” (Apd 2,11).
Sveti Duh združuje, je graditelj edinosti, miru in sloge. »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha« (1 Kor 12,13). Kdor hodi v Duhu, si prizadeva za edinost in želi mir. Z drugimi besedami: misli na mir, govori besede miru in zna najti način, kako tudi v praksi nekaj narediti za mir.
Misli miru. Vse se rojeva v glavi posameznika, tudi mir. Orožje samo ne ubija; človek je tisti, ki se odloči, da ga bo uporabil za ubijanje, on je tisti, ki hoče ubijati. Ko bodo ljudje razoroženi v glavah, bodo razoroženi tudi v srcu, tudi v rokah.

Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu (sv. Janez XXIII.)

Besede miru. Pisateljica Simone de Beauvoir je zapisala, da obstajajo besede, ki imajo podobno ubijalsko moč kot plinske celice. Nekatere od teh so pravi projektili: ‘Norec’, ‘Butec’, ‘Nimaš pojma’ … Na drugi strani pa so tudi besede, ki pomirjajo, božajo: ‘Smem’, ‘Hvala’, ‘Oprosti’, ki jih je papež Frančišek svetoval kot ključ, s katerim odpiramo vrata do sreče in miru v družini.
In na koncu še dejanja miru. Najbolj preprosto in pristno dejanje miru je nasmeh, sledi mu spoštovanje, sprejemanje drugih, dejavno služenje in odpuščanje. Nekega dne je prišla k sv. Frančišku Saleškemu neka malo bolj živčna ženska in ga vprašala: »Kaj bi lahko storila za mir na svetu?« Sveti škof iz Ženeve ji je mirno odgovoril: »Začnite s tem, da nekoliko bolj tiho zapirate vrata!« Tudi dobra vzgoja je pot miru: tudi tako hodimo v Duhu.

POTRPEŽLJIVOST
Včasih rečemo ‘sveta potrpežljivost’ (to pomeni, da potrpežljivost iz nas dela svetnike). Mi smo tisti, ki moramo znati povezati potrpežljivost s Svetim Duhom. Padre Mariano, slavni televizijski pridigar (1906–1972), je takole govoril o potrpežljivosti: »Ne vem, če je bilo kdaj kakšni svetnici ime Potrpežljivost, bila bi pa zelo potrebna. Nekoč mi je neka zelo razgledana oseba rekla, da so za naše življenje zelo pomembne tri stvari: ščepec znanosti, žlica modrosti in sod potrpežljivosti. Da bi živeli – je nadaljeval oče Mariano – in dovolili tudi drugim, da bi živeli v miru. Če nimamo svetnice, ki bi se imenovala Potrpežljivost, pa je gotovo potrpežljivost tista, ki nas vse dela svetnike …«

Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh. (papež Frančišek)

Hoditi v Duhu pomeni oborožiti se s potrpežljivostjo, ker je potrpežljivost božja iznajdba. Bog biva (J), toda je potrpežljiv tudi v svojem delovanju, nič se mu ne mudi tega razlagati. Kako resničen je pregovor, da “božji mlini meljejo počasi”. Oborožiti se s potrpežljivostjo je tudi ena od številnih hčera modrosti. Trenutek potrpežljivosti nas obvaruje pred veliko zablodo; trenutek nepotrpežljivosti pa nam lahko uniči življenje … Biti moramo potrpežljivi sami s seboj, prav tako kot je Bog neskončno potrpežljiv z nami. Sv. Frančišek Asiški je dejal, da »Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.« Naš pregovor pravi, da je “potrpljenje božja mast, gorje pa tistemu, ki se z njo maže … da potrpežljivost odpre železne duri.

Potrpežljivost je oblika krščanskega poguma in srčnosti. Lažje se je boriti proti zlu in premagovati zlo, kakor prenašati hudo. (Tomaš Špidlik)

Vsekakor drži, da je dejavna potrpežljivost (še enkrat poudarimo, da to ni neodločnost) krepost velikih duš: krepost duš ki hodijo v Svetem Duhu. Ko nam nimamo potrpežljivosti in bližnjega ne znamo sprejeti z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi in napakami, tedaj začnejo razpadati družine, združenja, skupnosti …

DOBROHOTNOST (BLÁGOST)
Znani italijanski razlagalec Svetega pisma Gianfranco Ravasi je zapisal, da je blágost, o kateri tu govori sv. Pavel, “dobrohotnost, ki odpušča”. Hoditi v Duhu, zato pomeni tudi sprejemati in odpuščati.
Sprejemati je ena največjih moči Boga (ali morda Bog ne živi tako, da odpušča), ki jo svet tako zelo potrebuje.
V začetku našega tisočletja lahko odpuščanje postane ena najbolj revolucionarnih idej, ki so si jo kdaj koli ljudje izmisliti, da bi preživeli. Francoski mislec Philippe Lacoue-Labarthe zatrjuje: »Nekaj mi pravi, da je odpuščanje najbolj ponižna beseda, nekaj najtežjega, nekaj, česar si Zahod ni nikoli upal izgovoriti in ki se jo moramo naučiti izgovarjati, sicer se utopimo.« Bog si je človeško družbo zamislil kot skupnost bratov in sester, ki naj živijo v ljubezni in slogi, ki naj si v stiskah med seboj pomagajo, v nesporazumih naj se prenašajo, krivice naj odpuščajo. Ko otrokom govorimo o Jezusu, moramo najprej pokazati na njegovo dobroto, usmiljenost in odpuščanje, to so lastnosti srca … Odpuščanje v svojem življenju uresničuje, kdor začne odpuščati najprej najbližjim doma: ženi, možu, otroku, sestri, bratu.

Kako težko je odpuščati, človek opazi šele tedaj, kadar mora to storiti sam. In koliko ljubezni je treba za to, da to stori. Pa koliko lahko s tem doseže! (Jörg Zink)

Kdor se pusti učiti Svetemu Duhu, pozna besedo odpuščanje. To se zdi težak jarem, vendar gre za velik dar: Kdor lahko odpusti, dejansko uresničuje Božjo voljo. »On, ki nas je učil prositi za naše dolge, nam je obljubil očetovsko usmiljenje in odpuščanje,« pravi sv. Ciprijan.
»Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati,« nas spodbuja papež Frančišek.

Kliči v meni, Sveti Duh

Kliči v meni,
Sveti Duh,
Boga in njegovo pravičnost.

Moli v meni,
Sveti Duh,
za veselje in gotovost.

Kliči v meni,
Sveti Duh,
po svobodi in življenju.

Jokaj v meni,
Sveti Duh,
od bolečine in žalosti.

Toži v meni,
Sveti Duh,
čez ločitev in smrt.

Poj v meni,
Sveti Duh,
pesem osvobojenja.

Raduj se v meni,
Sveti Duh,
v deželi živih.

Anton Rotzetter 

še nekaj misli na pot

Resnični mir ni sad zgolj človeških prizadevanj, ampak je vedno tudi sad našega sodelovanja z Bogom. (Stanislav Zore)

Kdor ne živi v miru z Bogom, nima miru v sebi in zato ne živi v miru z drugimi. (sv. Janez Bosko)

Mir na svetu je odvisen od prvenstva Duha! Mirna prihodnost človeštva je odvisna od ljubezni. (sv. Janez Pavel II.)

Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje. (Alojz Rebula)

Ne vlada vselej svet pokoj / sred tihega zidu; / če ne prineseš ga s seboj, / ne najdeš tu miru. (Simon Gregorčič)

Potrpežljiv človek je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta. (Pregovori)

Bog me ne spodbuja, naj bom popoln, temveč potrpežljiv, naj bom strpen in skušam razumeti slabotnost pri drugih, še zlasti pa pri sebi. (John Powell)

Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi. (Benedikt XVI.)

Odpuščanje poznamo samo tedaj, ko smo se naučili odpuščati. Ljubezen, ki jo občutimo, poznamo le, če smo jo izkazali drugim. (Louis Evely)

In Ti si tako dober, saj z menoj / si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj, / Gospod, podaril si mi odpuščanje! (France Balantič)

V krotkosti in ponižnosti srca obstoji milost sprejemljivosti, govorjenja, ravnanja, milost potrpežljivega prenašanja, sočustvovanja, molčanja in opogumljanja. (sv. Janez XXIII.)

Če bi Bog ne odpuščal, bi bila nebesa prazna. (berberski pregovor)

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (4)

Tretja podoba za Svetega Duha je golob. Že leta 381 je Carigrajski koncil uradno priznal podobo goloba za Svetega Duha. V prvih vrsticah Svetega pisma beremo, da je »duh Božji vel nad vodami« (1 Mz 1,2). Po vesoljnem potopu, je Noe spustil golobico z ladje, zletela je nad zemljo in mu prinesla zeleno oljčno vejico, kar je bilo znamenje, da so se vode umaknile, strašne poplave je konec in spet se je mogoče naseliti na zemlji (1 Mz 8,8-12). Golob je znamenje Božje navzočnosti v Cerkvi in svetu. Na začetku Jezusovega javnega delovanja, ko ga je Janez krstil v reki Jordan, so se odprla nebesa in Sveti Duh se je razodel v podobi goloba in se ob skrivnostnem glasu Boga Očeta spuščal nad Božjega sina (Mt 3,16; Mr 3,16; Lk 3,22).

Pridi, Sveti Duh!
Potrebujem nekoga,
ki me bo postavil na noge,
me razumel kot je apostole
na prve binkošti:
potrebujem tvojo Moč!
Pridi, Sveti Duh!
Potrebujem dar razločevanja
med tem, kar je dolžnost
in tem, v čemer se izgubljam,
med tem, kar zdravi
in tem, kar mi jemlje moči;
potrebujem Luč,
potrebujem razsvetljenje,
potrebujem Tebe!
Pridi, Sveti Duh!

Potrebujem te,
da prižgeš v meni Ogenj,
ki bo moje srce vnel in ga ogrel:
potrebujem Ljubezen,
potrebujem Tebe!
Pridi, Sveti Duh!
Rad bi Ti odprl svojo dušo,
odklenil svojo notranjost:
potrebujem pravega duha,
Svetega Duha: pridi!

Sveti Duh,
bodi nam počitek po naporu,
hladilo v pripeki,
tolažba v žalosti,
zdravilo v bridkosti,
vir upanja večne slave.

Golob je simbol miru. Slavni slikar Pablo Picasso je za svetovni mirovni kongres v Parizu (1949) narisal Golobico miru, ki je nekoliko stilizirana ostala do danes simbol miru in upanja v boljši svet. Prav to izraža tudi prošnja, ki jo dviga v nebo Cerkev pri uri bogoslužnega branja na binkoštni praznik, ko kliče Svetega Duha: »Pridi, Tolažnik naš sveti, / spet ljubezen v nas zaneti, / misli zle, besede grenke, / pred teboj naj se zgubé. // Nove smo stvari postali, / hvalimo te s čistim srcem, / mi nekdaj otroci jeze, / zdaj otroci milosti. // Ti si dar in darovalec, / ti najvišja si dobrina, / naj srce v nas prekipeva, / jezik slavo razodeva / in oznanja te glasnó. // Ti nas grehov očiščuješ, / naše duše posvečuješ, / v Kristusov nas rod prenavljaš: / daj, da bomo vsi veseli / prerojenja v večnosti. Amen«

Golobica pa je tudi podoba ljubezni in ponazarja lepoto neveste. Oblika dvorjenja, ki ga uprizarja golobji par s svojim kljunčkanjem, je prispodoba in znamenje ljubezni. V Visoki pesmi zaročenec večkrat primerja nevesto golobici: »Kako lepa si, moja draga, / kako lepa! / Tvoje oči so golobi. (Vp 1,15); Golobica moja v skalnih duplinah, ... daj mi slišati svoj glas; / zakaj tvoj glas je prijeten / in tvoja postava prikupna. (Vp 2,14); »Ena sama je moja golobica, krasotica moja, (...) (Vp 6,9)
Golob je torej simbol za številne zelo pomembne stvari: za mir, ljubezen, lepoto, zato ima lahko tudi posebno čast, da s svojo podobo predstavlja Svetega Duha. Golob je tudi v uradnem znaku (logotipu) leta posvečenega življenja, kot simbol ene od temeljnih vrednot za posvečeno življenje - izvir življenja in navdihovalec ustvarjalnosti.

Z golobi so že v preteklosti ravnali na poseben način, kar se kaže tudi v dogodku, ko je Jezus očistil jeruzalemski tempelj in iz njega izgnal trgovce z živino (vole in ovce) in prodajalce golobov. Prve je razgnal z bičem, ki ga je spletel iz vrvi, druge pa je opomnil z besedami, naj iz njegove hiše ne delajo tržnice (Jn 2,14 sl).
Veter, ogenj in golob so tri glavne podobe za Svetega Duha, obstajajo pa še nekateri drugi simboli za Svetega Duha, ki ga Jezus imenuje Tolažnik in Duh resnice. Našteti so v litanijah Svetega Duha in v Katekizmu katoliške Cerkve. Simbol Svetega Duha je živa voda, ki pomeni delovanje Svetega Duha v krstu, ker po klicanju Svetega Duha postane učinkovito zakramentalno znamenje novega rojstva; maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po katerem se podeljuje Duh ...

Pri razlaganju Svetega Duha moramo imeti neprestano pred očmi dejstvo, da tretja oseba Svete Trojice daleč presega vse podobe in simbole, ki nam jo lahko le pomagajo nekoliko približati našemu umevanju. Sveti Duh namreč ni karkoli: je nekdo; ni stvar, je oseba.
Sveti Duh je oseba; jaz, napolnjen z Ljubeznijo, Veseljem, Mirom, Modrostjo, Življenjem. Ko je sveti Bernard hotel nazorno razložiti, kdo je Sveti Duh, je uporabil tole primerjavo: predstavljajmo si Očeta, ki poljubi Sina in Sina, ki prejme poljub, in v tem dejanju ljubezni lahko rečemo, da je Sveti Duh ta poljub. Poljub Ljubezni.
Sveti Bernard je hotel reči, da se Ljubezen Očeta in Sina prepletata in stapljata ‘v objemu’ Svetega Duha. Sveti Duh je torej Ljubezen, vendar takšna ljubezen, ki se “neprestano izliva v naša srca” (prim. Rim 5,5). Zato Sveti Duh prebiva v nas. In je naš notranji dih. To je največji dar, ki nam ga je Jezus zapustil, ko je odšel s tega sveta k Očetu.

ODPRTI ZA SVETEGA DUHA

Živeti odprti za Svetega Duha pomeni imeti življenjsko vodilo: Dokler živiš, odsevaj svojo lepoto. To pomeni, da se moraš najprej odpreti luči. Kristjan je oseba, ki misli in deluje v skladu z Bogom, v skladu s Svetim Duhom. Sveti Duh pa je neizčrpen vrelec Božjega življenja v nas. ... Človek je kot popotnik, ki hodi skozi puščave življenja in ga žeja po živi vodi, izvirajoči in sveži, ki bi lahko v globini odžejala njegovo globoko željo po svetlobi, ljubezni, lepoti in miru ... In Jezus nam daje to živo vodo: to je Sveti Duh, ki izhaja iz Očeta in ki ga Jezus izliva v naša srca ... da bi tako Bog naše življenje vodil, ga poživljal in hranil. (...) Vsak med nami bi moral v srcu odgovoriti na vprašanje, ali zares razmišlja v skladu z Bogom in tako tudi deluje ali pa se pusti voditi mnogim drugim stvarem. ... Sveti Duh nas uči, da gledamo s Kristusovimi očmi, da živimo življenje, kot ga je živel Kristus, da razumemo življenje, kot ga je razumel Kristus. Zato nas živa voda, ki je Sveti Duh, odžeja na poti življenja: govori nam, da nas Bog ljubi kot otroke, da lahko ljubimo Boga kot njegovi otroci in da z njegovo milostjo lahko živimo kot Božji otroci, kot Jezus ... Pustimo, da nam spregovori na srce in nam pove, da je Bog ljubezen, da nas vedno čaka, da je Oče, ki nas ljubi kot pravi očka. Zares nas ljubi. Poslušajmo Svetega Duha in nadaljujmo to pot ljubezni, usmiljenja in odpuščanja.

Ne prezrimo velike resnice, da nam Sveti Duh, ki prebiva v čistem srcu, pomaga pri vseh konkretnih odločitvah v življenju. (Marjan Turnšek)

Pridi, Sveti Duh, in spregovori mojemu srcu! Če ti je pa všeč, da molčiš, naj mi govori tudi tvoj molk. (sv. Bernard)

Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj. (Emilijan Cevc)

Kar smo bili kot otroci, je le ljubka, tolažljiva slutnja tega, kar hoče Bog napraviti iz nas, če se bomo s srcem predali vodstvu njegovega Svetega Duha. (John Henry Newman)

pripravlja Marko Čuk

  ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (3)

Ogenj je druga podoba za Svetega Duha. Apostoli so na binkoštni dan poleg močnega šuma, kot bi se bližal silovit vihar (o tem smo govorili zadnjič), “videli tudi jezike, podobne plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden” (Apd 2,3). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Tudi podoba ‘ognja’ in njegovih plamenov nam pomaga bolje razumeti, kdo je tretja oseba Svete Trojice.

O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno.

Ime je tvoje Tolažnik in
dar Boga najvišjega,
ljubezen, ogenj, živi vir,
posvečevalec vseh stvari.

Razsvetli z lučjo nam razum,
ljubezen v naša srca vlij,
v telesni bedi nas krepčaj,
v slabosti vsaki moč nam daj.

Ogenj razsvetljuje
Sveti Duh pomaga videti. Je svetloba. Jezus obljublja: ko bo prišel Sveti Duh Tolažnik, “vas bo učil vsega in spomnil vsega” (Jn 14,26); “vas bo uvedel v vso resnico” (Jn 16,13). Ni slučaj, da se dva darova Svetega Duha povezujeta z razsvetljenjem: dar umnosti in dar vednosti. O tem bomo več govorili prihodnjič. Tokrat se spomnimo najprej treh čudovitih resničnosti, ki nam jih podarja Sveti Duh: življenje, zdravje, veselje, in nam jih lahko bolje približa prav primerjava s svetlobo.

Svetloba prinaša življenje
Brez svetlobe ne bi bilo življenja: rastline, cvetlice, živali ..., vse bi umrlo. Ko se proti koncu zime dan daljša in spomladi premaga noč, vse oživi. Svetloba privabi iz skrivališč urne martinčke, zapoje kukavica, zacvetijo češnje, prebudijo se kosi ... vse cveti in čebele letajo s cveta na cvet ... Moč svetlobe! Veliki nemški pesnik Goethe je vzkliknil: »Kako polna nemira je svetloba!« Luč je neukrotljiva, ker spravlja v gibanje neskončni svet rastlinskega, živalskega in človeškega življenja.
Tudi Sveti Duh prinaša življenje. Dal je življenje Jezusu v Božji materi Mariji; obudil je v življenje prvo krščansko skupnost - Cerkev; življenje daje tudi nam: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, ... bo on po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,10-11). Zato je 150 koncilskih očetov, zbranih na koncilu v Carigradu (leta 381) Svetega Duha označilo kot »Gospoda, ki daje življenje (uporabili so izraz ‘zoopoion’, ki dobesedno pomeni “tisti, ki s svojimi rokami gradi življenje”). Ko molimo nicejsko veroizpoved, izgovarjamo: »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja.«

Svetloba zdravi
Že v antiki so uporabljali neke vrste ‘fototerapijo’ (zdravljenje s svetlobo). Hipokrat, slavni grški zdravnik iz četrtega stoletja pred Kristusom, je svetoval otožnim, potrtim in malodušnim, naj se “preselijo v sončne kraje”. To zdravnikovo spoznanje je našlo v naših časih tudi znanstveno potrditev: tema zmanjšuje dobro voljo, ker pospešuje izločanje melatonina (‘hormona noči’) iz češerike, drobne žleze v središču možganov. Ko pa posije sonce, to izločanje preneha.
Sveti Duh je zdravnik naših duš: “duši madeže izmij, kar je súho, spet zalij in ozdrávi rane vse!”, molimo v pesmi slednici na binkošti. Sveti Duh je tudi ‘Tolažnik’, kot nam zagotavlja evangelist Janez (Jn 15,26). Ko zaznamo, da se nam začneta po duši ali v mislih plaziti mrak in tesnoba, se zatecimo k Jezusu, ki je obljubil, da bo poslal Tolažnika – Duha, ki svetli in umirja. Njega, ki krepi naše notranje moči in v nas spet prebudi sveto in svetlo ...

Svetloba je veselje
Če dobro pomislimo, je sonce največji delivec veselja: saj je splošno znano, da so oblačni dnevi bolj žalostni in turobni! Prerok Izaija je govoril: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč. Zbudil si silno radost, naredil si veliko veselje« (Iz 9,1–2).
Vsi smo odvisni od sonca, svetlobe, tako psihološko kot tudi fizično. Psihološko, ker svetloba razveseljuje in blaži razpoloženje naše duše; fizično pa zato, ker nam svetloba prinaša življenje in zdravje. Podoba Svetega Duha – ognja, ki razsvetljuje – nas spominja tudi na veliko resnico: da vsi pripadamo Bogu: z dušo in telesom.

Ogenj nas osvobaja neodločnosti
Sveti Duh nas osvobaja vsega, kar je negativno. Tako ‘spreminja v prah in pepel’ tudi vsa naša izgovarjanja in ‘cincanja’: “ampak ...”, “vendar ...”, “rad bi ... toda”; “lepo bi bilo ... a”. Prav tako noče slišati naših ‘če’: “če bi imel ...”; “če bi živel v drugih časih, drugačnem okolju ...” Tako hoče odpraviti tudi vsa naša zdihovanja: “... uf!”, “... ufa!” ... “oh (in sploh)”, in podobno zdolgočasenost in lenobnost ..., ki naredi ljudem več slabega kot vse druge razvade sveta! Ogenj Svetega Duha spremeni vsak ‘toda’ v ‘hočem’; vsak ‘če’ v ‘da’: “Da, sprejmem to, kar imam in se bom s srcem in dušo prizadeval, da to koristno uporabim”; “Da, sprejemam okolje, v katerem živim, in se obvežem, da bom poskrbel za to, da bo vedno boljše” ...

Ogenj “upogiba, kar upira se”. Je moč in sila
Katekizem katoliške Cerkve je nedvoumen: “ ... ogenj simbolizira preoblikujočo moč delovanja Svetega Duha” (KKC 696).
Človek je edino bitje, ki zna prižgati ogenj. Od tod tudi njegova prevlada na svetu. Že stari Grki so se zavedali, kakšno moč ima ogenj. Zato se je tudi ohranil mit o Prometeju, mitološkem junaku, ki je z Olimpa ukradel ogenj in ga prinesel ljudem. Najvišji bog Zevs se je ustrašil, da bo s tem Prometej dobil veliko moč, zato ga je priklenil na skalo v Kavkazu, kjer mu je orel vsak dan izkljuval jetra, ki so mu čez noč spet zrasla.
Ogenj je močan, Sveti Duh je pa še močnejši. Njegova moč je namreč notranja moč, ki se rojeva in raste iz vere in prepričanja. Takšna moč se lahko zoperstavi svetu in lahko sprejme celo smrt. Delovanje te sile so doživeli apostoli na binkoštni dan, ko so se naenkrat spremenili, postali so drugi ljudje: pogumni, da so si upali govoriti (Apd 4,31), navdušeni oznanjevalci in niso se ustrašili niti muk in ne smrti ...

Sveti Duh ogreje
Tudi Sveti Duh greje: “vse ogrej, kar mrzlo je”, pravi pesem slednica, ki jo moli Cerkev na binkoštni praznik. Še eno prošnjo poznamo, ki govori o vžiganju ognja v nas: “Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.” Devet dni zapored jo ponavljamo vsako leto pred binkoštmi in pred birmo.
Sveti Duh je Duh Ljubezni
On je tisti, ki ‘oblikuje’ srca in jih spreminja: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih ...« (Ezk 36,26–27)
Bolj jasno kot tako ni mogoče povedati: Sveti Duh je pomembno, nujno potrebno zdravilo za vsa ‘plastična’ srca, ki danes ohlajajo svet in ga zavirajo, da se ne vrti več v pravo smer ...
Nekoč so vprašali modreca: »Kaj bi rešil, če bi zagorel cel svet?« Modrec je odgovoril: »Na varno bi shranil ogenj!«
Shranimo torej na varno Svetega Duha, in vse drugo si bo opomoglo.

Sveti Duh, razsvetljuj s svojo lučjo naš razum! ... Sveti Duh, vnemaj nas z ognjem svoje ljubezni! ... Sveti Duh,, razsvetljuj nas s svojim nebeškim navdihovanjem! (iz litanij k Svetemu Duhu)

Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel. (Fran Saleški Finžgar)

Svetla in prozorna telesa v stiku z žarki tudi sama zablestijo in zažarijo v drugačni svetlobi. Tako je tudi z dušami, ki so polne Svetega Duha; razsvetljene po njem postanejo tudi same duhovne in izžarevajo milost na druge (sv. Bazilij Veliki).

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

 ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh tudi danes nagovarja mlade (2)

V Apostolskih delih beremo, da so bili na binkoštni dan apostoli zbrani na enem kraju. Naenkrat so zaslišali močan šum kot bi se bližal silovit vihar (Apd 2,2). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Veter je torej prva prispodoba (simbol) Svetega Duha, “tudi zelo posrečena, saj veliko stvari, ki jih lahko povemo o vetru, po analogiji, nedvomno velja tudi za Svetega Duha,” je povedal papež Janez Pavel II. v eni svojih katehez. Poglejmo podrobneje.

Veter slišiš, toda ne veš,
od kod prihaja in kam gre
“Veter veje, koder hoče«, je rekel Jezus ko se je pogovarjal z Nikodemom (Jn 3,8). Potrebno se je roditi znova, za svobodo, za odprtost, za prostost .... Sveti Duh nas lahko preseneti, saj deluje, kjer hoče, kadar hoče, kakor hoče ... po vsem svetu. Prispodoba vetra nas tudi uči, da si Svetega Duha ne moremo lastiti le kristjani: v vseh ljudeh ga lahko odkrijemo, in vidimo, kako deluje. Na področju vere (verskega čutenja) ne more biti nikogar, ki bi se obnašal kot gospodar in ukazoval, saj vetru nihče ne more zapreti ust! In tako lahko naredimo že prvi dober sklep: poskusimo zatreti našo slabo navado, ko tako radi sodimo in obsojamo druge. Nismo samo mi dobri. Vsi lahko postanejo junaki nove zgodovine. Sveti Duh nas vabi, da razmišljamo širše in da stopimo z vzvišenega mesta (piedestala). Vsa velika dela Svetega Duha - to so tudi vsi svetniki - so ponižni, tudi takrat, ko so po rodu kraljeve krvi, kot npr. belgijski kralj Baldovin, ki je v svoj dnevnik zapisal: »Naredi me ponižnega, Gospod Bog vsemogočni, in srečnega, da si me ustvaril tako majhnega.«

O veliki Duh
čigar glas slavim v vetrovih in čigar dih
daje življenje vsemu svetu, poslušaj me!
Prihajam k tebi, kot eden tvojih številnih sinov.

Jaz sem majhen in nemočen
Potrebujem tvojo moč in tvojo modrost.
Daj, da se spremenim v lepoto,
stori, da moje oči strmeč občudujejo
škrlatno zarjo sončnega zahoda ...
Daj, da moje roke hvaležno sprejemajo stvari,
ki so izšle iz tvojih rok,
in da moja ušesa poslušajo tvoj glas.

Daj mi modrost, da bom razumel,
kar si razodel nam ljudem
in vsa čudesa v drobnih listih in mogočnem skalovju.
Rad bi bil močan, ne zato, da bi se z močjo ponašal,
ampak da bi z njo premagoval samega sebe.

Naj se bom vedno pripravljen na srečanje s teboj
s čistimi rokami in jasnim pogledom,
da bo, ko se moje življenje konča,
moj duh za vedno s teboj.

Veter razburka, dviga,
razveže, prebudi ....
Sveti Duh je energija, je moč, ki dviga napetost duše. Pomislimo na to, kaj je zgodilo z albansko redovnico, ki jo danes ves svet pozna kot bl. Mater Terezijo iz Kalkute. Sveti Duh stori, da začnemo jemati duhovno življenje resno, da zamenjamo naše otroške poglede in želje in si želimo vedno višje ... k preseganju samega sebe. Sveti Duh nas osvobaja ‘kompleksa školjke’: navezanosti na trdno skalo, na gotovost naše kamrice, zavetja doma. Strah nas je misli, da bi se odvezali z našega varnega priveza in se drznili podati na odprto morje... zato v življenju neprestano ponavljanje, brezvoljnost, nobenega navdušenja za pustolovščine, pomanjkanje fantazije ... Kot da si ne želimo, da bi Sveti Duh preveč deloval, kot da ga želimo nekam zapreti, da bi nam dal mir in ne bi bil preveč zahteven v svojem delovanju ... Morda bi ga izpustili iz kletke za birmo in binkošti, več pa ... Toda Sveti Duh se ne pusti ujeti, želi delovati – v vsakem drugače – in vedno za skupno dobro.

Veter prodira povsod
»Gospodov duh prežema ves svet« (Mdr 1,7). Januarja leta 1986 smo lahko na TV prvič videli čudovite posnetke planeta Urana (sedmi planet Sonca s tretjim največjim premerom), ki jih je na Zemljo z oddaljenosti treh milijard kilometrov poslala sonda Voyager 2. Ta oddaljenost pa ni nič v primerjavi z velikostjo naše galaksije. Mlečno cesto namreč sestavlja 200 - 400 milijard zvezd (skoraj polovica se jih lahko primerja z našim Soncem) in ima premer 100.000 svetlobnih let!
Pa tudi ta naša galaksija je, lahko rečemo, prava malenkost v primerjavi s celotnim vesoljem, ki se razteza v prostoru 15 milijard svetlobnih let. Če bi se torej peljali v ‘vozilu’ s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo, bi potrebovali 15 milijard let, da bi prišli na konec vesolja. In vse to brezkončno vesolje je polno Svetega Duha!

Veter oblikuje gore, kamnine,
marmor, ... obraz
Sveti Duh “upogiba, kar upira se, ... vodi vse, ki so zašli,” pravi Pesem slednica pri bogoslužju na Binkošti. - Sveti Duh se dotakne pogana Abrama in ga naredi za vesoljnega očeta vere. - Sveti Duh se oglasi pri pastirju Davidu in ga izbere za kralja. - Sveti Duh se ozre na Marijo in jo naredi za Mater-Devico. - Sveti Duh pokliče preganjalca Savla in ga preobrazi v apostola narodov. - Sveti Duh ‘se loti’ grešnika Avguština in ga naredi za cerkvenega očeta. - Sveti Duh navdihne Frančiška in ga naredi enega najbolj priljubljenih svetnikov. - Sveti Duh se dotakne mene in tebe ... in nas, če seveda hočemo, pripravlja za še lepše in večje reči.

Veter je gibanje, zagon
Sveti Duh spreminja stare navade, povabi nas, da obrnemo stran, pogumno in zagnano. In prav to je najbolj bistveno. V življenju namreč niso važna leta, ampak volja in življenjski zagon ... Aleksander Veliki je pri osemnajstih letih zmagal v bitki pri Hajroneji; sveta Ivana Orleanska je imela komaj sedemnajst let, ko je osvobodila Orleans; Mozart je pri dvanajstih že skladal, Dominik Savio je bil pri štirinajstih zrel za svetništvo; Raffaello je umrl star 37 let, Chopin jih je dočakal 36, Jezus Kristus 33 ... Nobenega dvoma ni: v življenju niso važna leta, ampak življenjski zagon, ki nam ga daje močan veter Duha.

Veter je tudi poezija
Veter včasih zapiha tudi kot močna burja, z več kot 100 km na uro, drugod po svetu tudi kot orkan, ki ruši in odnaša vse, kar se mu postavi na pot. Navadno pa veter ne dela pretiranega hrupa: ljubeče boža žitno klasje, nekoliko poklepeta z morskimi valovi, se spusti skozi gozd, da zašelestijo listi v drevesnih krošnjah, prinaša najčudovitejše dišave, odpiha oblake in nebo je naenkrat prepolno modrine ... Veter prinaša svežino, da ostrmimo in rečemo: kakšna poezija! Prav to danes tudi potrebujemo: nekaj svežega navdiha, novih možnosti izražanja, za naše misli, ideje ... da bi znali naše besede obleči v tenkočutnost, nežnost in lepoto ...

Veter je vsak trenutek drugačen,
se ne ponavlja
Sveti Duh nas osvobaja tudi kompleksa resnosti, to je pretirane prilagodljivosti, enoumja, mode ... po kateri se vsi oblačijo na enak način, vsi govorijo enako in posnemajo drug drugega. Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ograde! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!«

Veter dela čudeže
Duh je fantazija, je vir novih pogledov, pričakovanj, obetov, pogumnih in inovativnih načrtov, je spodbujevalec prihodnosti. Ko njegov veter sreča jadra, ki so se pripravljena zaupno odpreti, se dogajajo čudeži. Tak je tudi primer blaženega Giacoma Alberioneja, ki je leta 1921 ustanovil Družbo sv. Pavla (Pia Societa san Paolo), eno največjih verskih združenj prejšnjega stoletja, katere poslanstvo je bilo “delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi”. To, kar je storil, je bil sposoben narediti velikan. Čeprav je bil šibkega zdravja, saj so ga vse življenje mučile številne bolezni, in je moral neprestano jemati zdravila, zelo malo je spal, ker je imel hude bolečine zaradi artritisa, nikoli ni tehtal več kot 45 kg, pa je tega drobcenega moža v polnosti prežemal dih Svetega Duha – zato je delal čudeže. In nekaj podobnega lahko rečemo tudi za nekatere, ki so sledili njegovemu zgledu: ob petdesetletnici Ognjišča se spomnimo na Franca Boleta, Bojana Ravbarja, Silvestra Čuka, ljudi velikih idej in vizij, ki so v času ko je nastajalo Farno ognjišče s svojim delom in iskanjem poti do mladih, z veliko trmo in veliko mero plemenitosti prisluhnili vetru Svetega Duha, ki so ga oblastniki skušali z vsemi sredstvi utišati ... toda ni se ga dalo ustaviti; s svojim pogumnim delom so vlivali samozavest tudi drugim ... Tako kot nekdaj starodavne menihe bi tudi njih lahko imenovali ‘sinovi vetra – sinovi Svetega Duha’.

Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha (Jn 3,8)

Nekaterim se vera zdi dolgočasna, to pomeni, da nimajo Svetega Duha. (sv. Janez Vianney)

Božji Duh deluje kot kvas in ne kot uspavalni prašek. (Lojze Bratina)

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

 ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (1)

Pred leti mi je bralec pisal: »Na veroučnih straneh pišete o različnih vprašanjih, ki zanimajo mlade najstnike, birmance ... In všeč mi je, da se trudite, da bi bilo zapisano razumljivo tudi današnjim, bolj za sliko, nadarjenim mladim: z zgodbami, prispodobami, s preprostimi molitvami, ki naj nas usmerjajo ... Imam pa en predlog: že dolgo niste nič pisali o Sv. Duhu. Zdi se mi, da bi se lahko kakšno leto spomnili tudi nanj. Prav bi bilo, da bi tudi zanj naredili eno dobro "reklamno akcijo". Ali se vam ne zdi, da ga prevečkrat skušamo utišati, postavljamo ga na zadnje mesto v Trojici, prednost dajemo Očetu in Sinu. Zanemarjamo ga, pošiljamo ga v kot, v izgnanstvo ... In vendar si Sveti Duh ne zasluži, da bi z njim ravnali kot z nekakšno Pepelko v Sveti Trojici ...«

Pismo mi je dalo misliti, malce sem pobrskal po primerni literaturi in se podal na pot odkrivanja Svetega Duha ... No, razpoloženje se je iz dneva v dan spreminjalo. Včasih bi raje vse skupaj pustil in začel s čim drugim ... Toda prosil sem Duha za pomoč, za oporo, za širino, preprostost, za ogenj, vedrino ... in pisal naprej ...

Sveti Duh je ... kot OGENJ in VETER.

Sveti Duh se predstavi ... v odprtem pismu mladim danes

Dragi/draga Zakaj tako težko razumeš, Kdo sem Jaz?

Jaz sem Sveti Duh in živim z Njim in Bogom Očetom.

Sem kot VETER.

Morda je težava v  tem, da me ne moreš zaznati s svojimi človeškimi čuti in z neposrednim dojemanjem, saj delujem v tišini in ustvarjam, ne da bi delal hrup, toda lahko mi verjameš, da ni ničesar bolj resničnega od mene.

Razodevam se po dejanjih, ki jih izvršim in zato lahko mojo prisotnost zaznaš in dojameš samo takrat, če si pozoren na učinke mojega delovanja. Če hočeš bolje razumeti, kdo sem, se spomni na veter.

Kaj je bolj svobodnega kot veter? Vetru ne more nihče ukazovati. Ne da se mu zamašiti ust, ne da se ga spraviti v škatlo, ne da se ga ustaviti ...; veter nikoli ne miruje: preprečuje, da bi se voda ustavila, in se usmradila, potiska jadrnice na odprto morje ...

Veter rad zganja norčije: obrača dežnike, kuštra lase in odnaša klobuke ...

Veter je USTVARJALEN. Ko v puščavi zapiha ghibli (arabsko ime za vroč saharski veter), peščene sipine začnejo spreminjati svojo podobo, saj jih preoblikuje njegova razigrana sila, v tekmi, ki ji ni konca

Veter je vedno MLAD; najraje piha spomladi, raznaša pelod naokrog, tekmuje s pticami na nebu, dviga prah, ki ga je pustila zima ...

Če vse to povzamem, se mi zdi, da imam PRAV VSE TVOJE ZNAČILNOSTI. Ne bo se nama torej težko sporazumeti! Gotovo že dobro veš, da je danes potrebno imeti veliko kondicije, da bi živel življenje v polnosti. Jaz sem kisik za tvoje bivanje, sem kot zrak: če ti ga primanjkuje, se začneš dušiti in lahko umreš. Tvoja edina naloga je, da se mi pridružiš, me ne oviraš in se mi ne upiraš.

Jaz sem kot OGENJ.

Ogenj razsvetljuje. V temni noči se živa bitja zbirajo okrog ognja.

Ogenj gori in je zato živ...

Ogenj greje, temperatura narašča, ogreje kosti in zaradi njegove toplote nam je prijetno.

Ogenj prižge iskra, iz katere se lahko rodi velik požar.

Potrebuješ luč, to je tvoja oporna točka, po kateri se boš lahko ravnal.

Ne bodi človek, ki je ugasnjen, ampak goreč, saj kdor ne gori, ta ne živi.

Nikar ne misli, da ti nimaš potrebe po človeški toplini, da bi bil ljubljen in da bi ljubil.

Verjemi mi: največja nesreča, ki te lahko doleti, je, da nisi nikomur koristen. Potrudi se torej, da bi postal 'svetla točka', iskra, ki se razgori in vžiga ...

Jaz sem prav tisto, kar bi bilo dobro zate.

Sveti Duh je namreč brezkončna resničnost. V njem je vse veliko: velika je njegova moč (kot silovit vihar), velika je njegova svoboda (nihče ga ne more osamiti in spraviti), velika je njegova velikodušnost (njegov dih se nikoli ne utrudi), velika je njegova skrivnost (nihče ga ne more popolnoma do konca dojeti in razumeti) ...

Prav nič ne pretiravamo in tudi nič krivoverskega ne bomo povedali, če rečemo, da je Sveti Duh nevidni velikan, dih, ki vse vzdržuje, arhitekt, ki vse načrtuje in ustvarja. Tudi danes, v drugem desetletju tretjega tisočletja ga še kako potrebujemo. Potrebujemo nekoga, ki nas prevetri, prečisti, ki usmerja, ki razsvetljuje, ki ogreva ... Kako bi danes potrebovali tisti zanos in vznemirjenje, ki ga je prinesel na prve Binkošti, ko so apostoli postali čisto drugi ljudje in so se jim tisti, ki niso opazili, kaj se je zgodilo, posmehovali: »Sladkega vina so se napili.« (Apd 2,13)

Morda bo navdušil tudi nas in si bomo lahko privoščili kakšen požirek 'sladkega mošta Duha'. To je prav gotovo edina pijača, ki je sposobna spremeniti naše duše! Angleški pisatelj Gilbert Chesterton je zapisal: »Priskrbite si novo dušo. Ta, ki jo imate sedaj, ni vredna človeka. Priskrbite za novo dušo!« In Sveti duh je tista moč, ki nam lahko priskrbi novo dušo: živahno, svobodno, modro, ustvarjalno, svetlo, toplo, skladno ...

Potrudili se bomo, da na teh straneh ne boste našli besed, ki jih ne bi razumeli, tu ne bo ničesar, kar bo dišalo po abstraktnem, s preprostimi mislimi nam bodo pomagali tudi teologi, svetniki, papeži ... Poskušali bomo razumeti, da lahko govorimo o Svetem Duhu tudi brez izrazov, ki jih komaj uspemo prebrati in se ob njih dolgočasimo.

In vaša naloga? Ob branju popolnoma razvijte jadra svoje dobre volje, da ne bi na naši poti izgubili niti najmanjše sapice Duha, da bi bili vztrajni in bi z veseljem prebirali te kratke namige, da bi lahko skupaj prišli do zadnjega nadaljevanja naše zgodbe ... da bi tako vaša duša dobila nekaj spodbude, da bi šla vedno le naprej in vedno višje ... do okusa tistih prvih Binkošti.

Še nekaj o načrtu: iskreno vam povem, da  se ne bomo preveč omejevali, saj je Duh neskončna svoboda, razigranost, pomagali si bomo tudi s Svetim pismom, katekizmom in molitvenikom za mlade (Youcat). Spregovorili bomo o vsem našem življenju, saj ga Sveti Duh popolnoma preveva, in ni področja, kamor se ne bi spustil ... kot ogenj in veter: o lepoti stvarstva, o enkratnosti človeka, o veri, prijateljstvu, molitvi, poklicanosti, rasti, bolečini, čustvih, pričevanju, doslednosti, vodenju... Opora nam bodo zgledi iz SP (Abraham, David, preroki, Pridigar, Job ... Makabejci) ... in tudi nekaj nalog bo pripetih zraven ...

SVETI DUH VIDEN OČEM

Sveti Duh si gotovo ne zasluži, da ga jemljemo kot najbolj megleno in nejasno stvar na svetu, kot nekaj najbolj nekoristnega in dolgočasnega. Ni pa lahko govoriti o njem, ker ga nihče ni nikoli videl, nihče ne pozna njegovega obraza (Jn 1,18; 1 Jn 4,12). Toda tudi o nevidnih stvareh nam je dovoljeno nekaj povedati - lahko naredimo primerjavo s stvarjo, ki jo vidimo in dobro poznamo. V pogovornem jeziku večkrat uporabljamo primere in podobe. Pravimo, da je življenje podobno kolesu; če se ne premakne, se zvrne; inteligenca (zmožnost umevanja) je podobna padalu: koristno je le če je odprto; človek brez volje je kot kladivo brez ročaja; izkustvo je kot zobotrebec, uporabi ga samo en človek; molitev je kot mobilni telefon; kjerkoli si, lahko vzpostaviš stik z Bogom; prijatelj je vreden zaupanja kot poštni nabiralnik; otroci so kot lasje; manj ko jih je, bolj je treba skrbeti zanje ... Tako govorjenje je veliko bolj prijetno in lažje ga je razumeti ... primerno je za današnjega televizijskega človeka, ki bolj gleda kot posluša ... Če torej vzamemo to pot podob in primer, potem lahko govorimo o Svetem Duhu tudi na zelo razumljiv način, zanimivo, razumljivo in tudi privlačno za današnji čas. No, boste rekli, kaj pa o Svetem Duhu pove Božja beseda, ali nam lahko Sveto pismo kakorkoli pomaga pri razumevanju Svetega Duha? Ko govori Sveto pismo o Svetem Duhu uporablja silno dragocene primere, simbole, ki se nanašajo na to, kar mi vidimo, da lahko razumemo tisto, česar ne vidimo ... Glavni simboli, ki jih Sveto pismo ponuja, ko nam govori o Svetem Duhu so trije: veter, ogenj in golob. V prihodnjih nadaljevanjih bomo spregovorili o njih bolj podrobno.

Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja ... (veroizpoved)

Sveti Duh razsvetljuje vse, ki imajo oči. Če pa je kdo slep in ne sprejema milosti, naj ne obtožuje Duha, temveč lastno nevernost. (sv. Ciril Jeruzalemski)

S Svetim Duhom vidimo vse povečano: vidimo veličino najmanjših dejanj, storjenih za Boga, in velikost najmanjših napak. (sv. Janez Vianej)

... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Še vedno vztrajamo z Jezusom na gori, kjer pozorno sledimo njegovemu nauku o pomembnih življenjskih vprašanjih. Postava - prišel jo je dopolnit in prav notranja spreobrnitev in ne le golo zunanje izpolnjevanje predpisov, je srce Jezusovega nauka in posledično tudi pomembna točka identitete kristjana. Kdor se trudi, da bi v svojem življenju uresničil to spremembo je resničen, kdor tega ne naredi, je "ponarejen" kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Jeza in sprava - spraviti se moramo z bratom in razrešiti mračne misli in čustva, uresničiti zakon ljubezni, ki ga prinaša Jezus kot dopolnitev in je še kako zahteven. Prešuštvo - važno je razpoloženje v srcu, zato je poželjiv pogled že greh. Ni nam treba odsekati roke, iztakniti očesa - odločiti pa se moramo za to, da se bomo izogibali greha… Dekleta in žene naj gojijo čut dostojanstva in spoštovanja do osebe in telesa, ki je tempelj duha in naj s svojim oblačenjem in obnašanjem ne zapeljujejo v skušnjavo... Maščevanje - si danes nadeva "sodobne" preobleke v obliki oviranja bližnjega pri napredovanju kariere, v širjenju lažnih govoric o nekom, ki je uspešen in slabega mnenja o drugem, da bi mu škodili..., v prevarah bližnjega... Ljubezen do sovražnikov - tu se dotaknemo najgloblje točke kristjanove identitete. Jezus zahteva dejavno ljubezen, če žalitev, zamer in krivic ne moremo pozabiti in jih izbrisati iz spomina kot z računalnikovega diska, naj o njih vsaj ne razmišljamo več in naj o tem ne razpravljamo kar naprej z drugimi... Najbolj nas zanima verska praksa (miloščina, molitev, post…) - je tista povezava kristjana z Očetom, ki jo je potrebno negovati vsak trenutek in s tem tudi oblikovati svojo identiteto. Jezus nas opominja, naj verske prakse ne opravljamo zato, da bi nas ljudje občudovali in hvalili, naj molitve ne izkoriščamo za javne aplavze in vsega tega naj ne delamo samo zato, ker računamo na  nagrado, ki nam bo prinesla "stolček" v nebesih. Vsa verska praksa naj se torej dogaja iz čiste ljubezni do dobrega, vse drugo je lupina. Vera nas mora združiti z Očetom, ki nas ljubi in Jezus nam v govoru na gori tudi praktično pokaže (Mt 6,5-15), kako naj molimo.

Vsaka krščanska molitev, če naj bi bila prava, mora biti Oče naš. Prav vse namreč, kar kristjan lahko prosi Boga ali mu pove, je v njej in iz nje. Jezus je rekel: "Vi torej molite takole" (Mt 6,9) in ne "Molite lahko tudi takole" ali "Ponavljajte vedno to molitev!" In prav Oče naš v  življenju tako pogosto ponavljamo, da nam lahko postane le obrazec brez vsebine, enolično drdranje, ki ne zaposluje več ne naših možganov in še manj src. Vse to razmišljanje je zato namenjeno le temu: da bi jo znali moliti z odprtim srcem, kot posebno in edinstveno in ne le kot eno od mnogih...

"Oče naš …"

Res je, Boga ne moremo imenovati Oče, če ga imamo za nekoga , ki je zmeden in oddaljen, ki sodi in kaznuje, ki pošilja nesreče in smrt, ki uživa v trpljenju... Ne moremo ga imenovati Oče, če ga ne čutimo kot prijaznega in prijateljskega obraza, če ga ne čutimo kot očeta in mamo, ki nam je vedno blizu, da nas spremlja in nam pomaga, ki nam pušča svobodo, da delamo tudi napake, in je vedno pripravljen, da nas spet objame in nam odpre vrata svoje ljubezni. Zato ga moramo najprej prositi, da bi se nam dal čutiti tak...

Jezus je prišel na svet, da bi povedal: Oče vas ima vedno rad.  Prišel je, da bi nam pokazal, kakšno je Očetovo razpoloženje do nas. Naročil nam je, naj v svojih molitvah Boga imenujemo očka, oči... Kadar mislimo na Boga, mislimo nanj kakor na tako dobrega očka-mamo, da bolj dober ne bi mogel biti, brez pomankljivosti in napak. Zaupajmo mu. Ne bo nas razočaral. Saj imamo vendar zagotovilo (Mt 7,9.11). On nas je ustvaril za življenje in nas bo privedel v življenje, ki se ne bo nikoli končalo.

In še več: če rečemo Oče naš, ne moremo izključiti nikogar. Bog ne gleda na osebo in nikomur ne daje prednosti, ker smo vsi njegova stvaritev.  Pred Bogom ni državljanov in nedržavljanov (Evropske unije), ljubljenih in zapostavljenih sinov in hčera. Samo otroci smo, bratje in sestre. Na svetu seveda ni vse tako idealno? Res je nekaj! Če imenuješ Boga: "Oče naš" in če to tudi resno misliš, narediš nekaj za to, da bi svet postal vsaj malo takšen, kakršen bi moral biti...

→ Ko molimo "Oče naš", to pomeni, da nikogar ne izključujemo, tudi tistih ne, ki so oddaljeni, ki delajo napake, ki so nam antipatični... To pomeni, da sprejemamo vse kot sinove in hčere, kot brate in sestre in ni več moških in žensk, revnih in bogatih, črnih, belih in rumenih, dobrih in slabih. Nihče ni izključen. Naš Oče nima svojih otrok, ljubljenčkov in posvojencev. Noben oče ne more biti resnično dober, če nima rad vseh svojih otrok, posebno še tistih, ki so najbolj potrebni njegove ljubezni.  Očetova ljubezen je neskončna kakor nebo, globoka kakor morje, podarjena in lepa kakor let galebov. Sveto pismo nas na to nenehno opozarja: "Bog ne gleda na osebo" (Rim 2,11). Vsakič, ko zanikamo kakšnega brata ali sestro, zanikamo Božje očetovstvo. Vsakič ko rečemo ne kakšnemu bratu ali sestri, rečemo ne Očetu.

"... ki si v nebesih, ..."

"Kje je Bog?" Na to vprašanje  navadno odgovarjamo tako, da dvignemo pogled proti nebu. Tako od nekdaj delajo možje in žene, kajti zdi se jim, da je nebo neskončno, da je povsod. Pa je to le domišljijska predstava - v resnici je Bog povsod, kjer koli živi kakšno njegovo ustvarajeno bitje, pa naj bo še tako majhno in nepomembno. Zato izraz "ki si v nebesih" pomeni "ki si povsod", "vedno ob nas". In tako tudi je! Bog je povsod, vedno ob nas. Včasih ni lahko to verovati, in vendar v vsej svoji neskončnosti in lepoti, je povsod...

"V nebesih" pomeni tudi to, da je drugačen od nas, da ni vezan na čas in prostor (ljudje smo vezani na čas in prostor: ura je štiri in ne more biti osem, zdaj sem v parku in zato ne morem biti na trgu sredi mesta...)... Bog, ki je v nebesih, je drugačen od nas. Zato je lahko tukaj poleg nas, v Ameriki, v Afriki, na severnem tečaju... povsod. In zanj ni ne včerajšnjega ne jutrišnjega dne... Sveti Frančišek nas uči, da lahko Boga vidimo tudi v vsem, kar je ustvaril (v cvetlicah, pticah...) Toda nebesa niso tam gori, temveč tukaj, blizu nas. In Bog je poleg nas in se smeje s tistimi, ki so nasmejani, in se joče s tistimi, ki jočejo in sicer z vsemi - niti enega ne pozabi.

Ali je težko verovati, da je Bog ob nas v naših neznatnih vsakdanjih dogodkih? Je. In vendar je Bog v vsej svoji veličini, lepoti in dobroti tudi v teh dogodkih ob nas. Le dobro poglej in živi temu primerno!

→ Ko moliš: "ki si v nebesih", ne razmišljaj o tem, da je to tam gori, nad oblaki, med zvezdami in planeti, v črni luknji vesolja..., da je brezbrižen, oddaljen, ki se požvižga name... Verjemi, da so nebesa tam, kjer si ti, ko se smeješ in jočeš, ko se zabavaš in se mučiš, ko ti kaj uspeva in ko delaš napake... Da so nebesa tam, kjer imajo njegovi sinovi in hčere hrano ali trpijo lakoto, se drug drugemu smehljajo ali se sovražijo, se zaljubljajo ali ločujejo, si pomagajo ali se ne zmenijo drug za drugega, molijo ali preklinjajo, se ljubijo ali se pobijajo, se rojevajo ali umirajo... Nebesa z angeli, ki se spreletavajo in igrajo na violine... pustimo pesnikom, slikarjem... lepo je o njih sanjati, toda Bog ni tam doma...

Iščeš Boga? Zelo lepo! Toda ne išči ga tam gori, nad oblaki. Bog je tam, kjer si ti. Vrzi proč daljnogled in vzemi v roko lupo.

"... posvečeno bodi tvoje ime ..."

Božje ime je Bog sam. Posvečevati ga, pomeni priznavati, da v njem ni niti najmanjše sence slabega ali grdega. V njem je vse lepo in dobro. V razgledu, ki je tako lep, da nam zastane dih, je lepota Boga. V dejanju dobrote, ki nas navda z občudovanjem, je dobrota Boga. Vse, kar je na svetu lepo in dobro, prepeva o lepoti in dobroti Boga. Na žalost je zlo prišlo na svet ravno s svobodo, z najlepšim darom, ki nam ga je podaril Bog. In zlo je pokvarilo vse. Pojavila se je sebičnost, hudobija, nasilje, krivičnost, laž, revščina in odrinjenost na rob družbe ...

Posvečevati Božje ime pomeni narediti kaj, da bi Božje ime donelo tako, kot doni ime slavnega športnika na stadionu. Navdušeno mu vzklikati, ga slaviti, klicati tako glasno in tako prepričljivo, da se ne bodo tresli samo betonski stebri, ampak griči in gore. Glasno klicati Božje ime, tudi kadar nič ne kaže, da je Bog kje blizu, tako kot je grmel stadion v Celju ob zmagi naših nogometašev z Italijani... Reči: "Posvečeno bodi tvoje ime" pomeni boriti se proti vsaki vrsti hudobije in proti vsemu, kar je grdo, tako da bi vsi lahko prepevali o lepoti in dobroti Boga, kakor nebesa, ki "pripovedujejo o Božji slavi" (Ps 19,2)

→ Kadar moliš: "Posvečeno bodi tvoje ime", se zahvaljuješ Stvarniku za travnike in cvetlice, morja in ribe, za ptice in metulje, za sonce, luno, zvezde ..., hvala ti, Stvarnik žena in mož, vseh starosti, ras in položajev, zadovoljnih z darom življenja, z darom zemlje in z darom vsega stvarstva. Posodi svojo hvalnico vsem tistim, ki ne priznavajo Stvarnika in uničujejo lepoto stvarstva ter preprečujejo drugim bitjem, da bi se veselila življenja, zemlje, vsega stvarstva...

... "Pridi k nam tvoje kraljestvo ..."

Kraljestvo. Brrr! Ta beseda vzbuja mračne misli, ob njej nas zmrazi! Na misel nam pridejo bolj ali manj nori in neusmiljeni diktatorji, ki izkoriščajo svoje podložnike. V takih primerih, kdor ukazuje, narekuje zakone, dela, kar se mu zahoče, gospoduje nad podložniki in jih stiska.

Božje kraljestvo ni takšno, ker Bog že ima vse in ne potrebuje ničesar. Lahko samo daje. Ne zavzema se za svoje dobro, temveč za naše (Jer 29,11-12). Bo to držalo? Težko nam je verovati, da je Bog tako močan in mogočen, pripravljen služiti nam. Zelo težko. Pravzaprav nemogoče. Jezus nas je hotel prepričati, da je Bog res takšen. Zato se je rodil ves majhen in ubog in zato je pokleknil pred svoje učence in jim umil noge...

→ Kadar moliš: "Pridi k nam tvoje kraljestvo", se spomni, da nekaj obljubljaš: Jaz bom prvi, ki se bom trudil in utiral pot tvojemu kraljestvu tako, da bom dober, pravičen, iskren in zvest in da bo moje življenje lepo in polno.

"... Zgodi se tvoja volja ..."

Izpolnjevati voljo nekoga drugega, kdor koli že je, tudi če je to Bog, je sila neprijetna stvar.  Tudi On je nekdo drug. Kdove kaj hoče? In če on misli na svojo korist? Če nas tudi on hoče izkoristiti? Nič ne pomaga, če to zanikamo. Tako razmišljanje se vedno pojavlja. To dela izvirni greh, greh, ki je izvir vsega zla, ki je v naši notranjosti, v globini vsakega človeka...

Če hočeš, ti še enkrat povem, da je Bog dober, da nas ima rad!... Vedno je neki ampak..., ki prileze na dan iz kakšnega kotička naših možganov. Treba je premagati ta "ampak" in dojeti, da je ta volja v naše dobro... Nobena druga stvar in nihče drug nas ne bo uspel prepričati. To prepričanje lahko nastane samo v naši notranjosti, iz izkustva, sčasoma, z napredovanjem v zrelosti. Kakor se dogaja v odnosu med starši in otroci. Kar poskusi prepričati kakšnega otroka, da ga oče ne pusti igrati se in ga priganja k učenju ... v njegovo dobro. Dokler ne bo sam razumel, bo vedno jezno pihal.

→ Kadar moliš: "Zgodi se tvoja volja", ne pozabi, da je njegova volja volja, da bi vladali mir, ljubezen in pravičnost. Ne moreš prositi naj se uresniči njegova volja, če je nisi pripravljen uresničevati.

"... kakor v nebesih, tako na zemlji."

Nebesa so tam, kjer je vse lepo, dobro, popolno. Zemlja je tam, kjer lepo nikoli ni povsem lepo, kjer dobro ni povsem dobro in kjer popolno ne obstaja. Toda nebesa in zemlja nista ločena, odmaknjena ali celo med seboj nasprotna. Ne! Nebesa so že na zemlji. So že v nas. Tako je. Misli na to!
Naša hrepenenja po lepoti brez sence, po dobroti brez madeža, po miru brez groženj so nebesa, so v naši notranjosti. Naša vsakdanja naloga je približevati zemljo nebesom. Bolje rečeno: na zemlji delati prostor za nebesa, dokler ne bomo dosegli, da bo vsa zemlja postala nebesa. To je imel v mislih Jezus, ko nam na koncu svojega govora na gori, ki povzema vse njegovo oznanjevanje naroča: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48).

Res čudovito! Nekaj izrednega! Vsakokrat, ko naredimo kaj lepega in dobrega, vsakokrat, ko zavrnemo prostaštvo in grdost, delamo prostor nebesom.

Koliko hiš, koliko ljudi! Kaj delajo v vseh teh hišah, na ulicah? Kaj delajo na delovnih mestih, tam, kjer iščejo razvedrilo...? Novice v časopisih in televiziji nam govorijo samo o tistih, ki ubijajo, kradejo, izkoriščajo, posiljujejo, goljufajo ... Ne obstaja samo to. Več je tistih, ki tudi če samo z nasmehom, delajo prostor nebesom z dejanji dobrote in lepote. Če ne bi bilo tako, sveta že lep čas ne bi bilo več.

→ Kadar moliš: "Kakor v nebesih tako na zemlji", obljubi, da boš prinašal njegovo voljo vedno in povsod, tudi v najbolj sušne kraje in v najtežje položaje. Ravno tam je najbolj potrebna!

V knjigi Nikoli sami, ki jo je napisal Tonini Lasconi in izšla pri Ognjišču (ponatis 2008), boste našli še veliko življenjskih zgodb in razmišljanj o tem, kako molitev Oče naš približati današnjemu času. Duhovnik pater Marko se poskuša vživeti v svet mladih in jim govoriti o našem Očetu v njihovem jeziku. Skupina mladih se vključuje tudi v pogovor na svetovnem spletu, in v klepetalnici se rojevajo vedno nova vprašanja, na katera prinaša knjiga zelo življenjske in konkretne rešitve. Na koncu je mladim iz te zgodbe jasno nekaj: da Bog ni daleč od naših problemov, temveč je v našem življenju in nam je vedno blizu, pa če navijamo za svoj najljubši nogometni klub ali če smo žalostni, ker se nam zdi, da nas nihče ne razume… In vedno nam je pripravljen odpustiti napake in nam podati roko, da lahko začnemo znova. Le kako bi se lahko počutili same ob takšnem Očetu!

M. Čuk, Veroučne strani, v: Ognjišče 11 (2004), 94-95.

"Blagor vam, kadar…"

Potem ko je naštel vseh osem blagrov, se je Jezus obrnil neposredno k poslušalcem: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko" (Mt 5,11-12)
Te besede se nanašajo na prihodnost, in to je "magna carta" vernikov: razodetje Boga in iz tega izhaja tudi vsa krščanska morala. Napoveduje nam nasprotovanje, preganjanje, laži, zasramovanje … zaradi Njega in mi moramo to sprejeti z veseljem in radostjo, če smo naše življenje usmerili po Jezusovih blagrih.
Ko si nekdo prizadeva, da bi hodil za Gospodom in doživlja to borbo, se spopada s težavami in preizkušnjami, je lahko srečen v luči tega, kar je povedal Jezus. Tako kot tisti, ki gre s čolnom in pride do slapa, ki je visok 200 m: če bo veslal proti toku in se pri tem ne bo dovolj potrudil, ga bo kmalu odneslo in se bo znašel na robu prepada; če pa se skuša upreti toku, bo, bolj ko bo veslal, čutil moč toka, ki ga hoče odnesti. Ta primera nam pove, da so težave, ki se nam postavijo na pot, ko delamo dobro, nekaj povsem naravnega in zaradi tega ni treba izgubljati poguma in biti malodušen.
V vsakdanjem življenju zelo hitro pomislimo, da doživljanje nasprotovanja pomeni, da je nekaj hudo narobe. Koristno pa je spomniti se, da nas vsako dobro najprej nekaj stane, šele kasneje imamo od tega tudi neko korist, medtem ko slabo ne zahteva nobenega napora, pa nas na koncu drago stane.
Učenje in vsakdanje delo je naporno in nas lahko zelo obremenjuje, kasneje pa pobiramo sadove; prav drugače pa je s tistim, ki se ne uči ali ne dela, živi umirjeno in brez naporov in stresov, toda tudi v življenju nima nobenega zadovoljstva.Ne sekirajmo se zato, če pri iskanju dobrega naletimo na težave in skušnjave, tudi Jezus jih je poznal: od trenutka, ko se je dal krstiti so ga spremljale skozi vse njegovo življenje, vse do križa. Vse to moramo torej sprejeti v športnem duhu, tudi zato, ker je to znamenje, ki nas vodi v pravo smer, ki zmaguje zlo.
Poklicani smo na pot za Kristusom, in smo prepričani, da je to pot sreče in uresničenja, naša resničnost in resničnost sveta.

Misli iz papeževe poslanice mladim za XVII svetovni dan mladih v Torontu (2002)

• Odkrijte svoje krščanske korenine, učite se zgodovine Cerkve, poglobite poznavanje duhovne dediščine, ki ste jo prejeli, hodite za pričevalci in učitelji, ki so šli pred vami! Samo v zvestobi božjim zapovedim, zavezi, ki jo je Kristus podpisal s svojo krvjo prelito na križu, boste lahko apostoli in priče novega tisočletja.
• Dragi mladi, naj vas zadovoljijo samo najvišji ideali. Ne dovolite, da vam vzamejo pogum tisti, ki so razočarani od življenja postali neobčutljivi za najbolj globoka in pristna hrepenenja njihovega srca. Imate prav, ko se upirate prazni zabavi, minljivim modam in omejenim projektom. Če boste ohranili veliko hrepenenje po Gospodu, se boste znali ogniti povprečnosti, ki je tako razširjena v naši družbi.
• Naj bo evangelij najvišje merilo, ki vodi vaše osebne izbire in smeri vašega življenja! Tako boste postali misijonarji z besedami in dejanji in kjerkoli boste živeli in delali, boste verodostojne priče Božje ljubezni in ljubeznive prisotnosti Jezusa Kristusa.
• Tako kot da sol okus hrani in luč razsvetljuje temo, tako svetost v polnosti osmišlja življenje in ga spreminja v odsev Božje slave.
• Pogosto se srečujte z Gospodom v odprtem pogovoru "iz srca v srce", ki je evharistično češčenje. Dan za dnem boste prejemali nov polet, da boste lahko tolažili trpeče in prinašali svetu mir. Ob opazovanju luči, ki sveti z obličja vstalega Kristusa, se naučite živeti kot "sinovi luči in sinovi dneva" (1 Tes 5,5), da boste pričevali vsem, da "je sad luči v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici" (Ef 5,9) (Janez Pavel II pred dvajsetimi leti)

"… da bodo videli vaša dobra dela"

Danes nimamo možnosti, da bi se z Gospodom srečevali na viden in oseben način, tako kot so ga srečevali apostoli. Evangelija ne sprejemamo neposredno iz Gospodovih ust ampak po besedah naslednikov apostolov (škofov) in duhovnikov, redovnikov in laikov. Evangelij lahko oznanjamo z besedami, še bolj pa z dobrimi deli. Dobra dela ne vključujejo vseh tistih dolžnosti, ki jih ima kristjan, to so delali tudi farizeji in pismouki, ampak so to resnična dejanja ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Ne toliko besede, tudi če so resnične, ampak dobra dela vodijo ljudi do spoznanja Očeta. S temi dobrimi deli in v posnemanju Jezusa Kristusa v njegovi ljubezni do vseh, so učenci božji otroci. Samo s to ljubeznijo smo kristjani lahko sol zemlje in luč sveta. Če v Cerkvi ni ljudi, ki s svojim življenjem pričujejo, da je Bog ljubezen, ne more doseči svojega najvišjega cilja: pripeljati ljudi do spoznanja Očeta. V sedanji družbi, ko mnogi naši sodobniki mislijo in živijo, kakor da Boga ne bi bilo, ali pa jih privlačijo razne čudne oblike verovanja, je potrebno, da vsi mi, ki se imenujemo kristjani potrdimo, da je vera sad osebne odločitve, da evangelij vodi naše osebne izbire in smeri našega življenja. Če ne naredimo nič razsvetljujočega in rodovitega za človeštvo, postanemo ugasnjena luč in sol, ki se je pokvarila. Če nismo luč sveta in sol zemlje, ne bo manjkalo le naše pričevanje, ampak bomo tudi sojeni poslednji dan: taka sol se vrže ven in jo ljudje pohodijo.

Razmisli

Kristjani nismo samo zaradi nas samih: naše krščanska identiteta nam nalaga tudi veliko poslanstvo in nas vedno znova opozarja, da smo luč sveta in sol zemlje (besede "zemlja" in "svet" pomenita vse ljudi, kot sonce, ki razsvetljuje in dela zemljo rodovitno)

• ni dovolj biti sol in luč samo kdaj pa kdaj, tu in tam, v okoliščinah, ko se nam ljubi – ko smo v cerkvi, v župniji – ampak vedno in povsod. (v šoli, v službi, v kavarni, na tekmi in pri vsakdanjih opravilih)
• ni nobene debate, ali bi nekaj naredili ali ne, ali se mi ljubi ali ne: če nismo sol, smo kot kristjani vrženi izpred Gospoda in nas ljudje pohodijo, tudi danes lahko vidimo primere luči (mati Terezija), pa tudi soli, ki "se je pokvarila" in so jo ljudje pohodili (pomislimo na vse naše brate v veri, ki so zašli).

"Če vaša pravičnost ne bo večja…"

Jezus se v nadaljevanju (Mt 5,17-20) dotakne tudi postave in morda se nam zdi, da to nima nobene zveze z našim življenjem, v resnici pa to zelo neposredno zadeva našo krščansko identiteto. S temi besedami nam Jezus odkrije voljo Očeta in z avtoriteto nam pokaže pot, ki jo moramo prehoditi v zvestobi.

Jasno je, da ne govori o zunanji in formalni dopolnitvi, ampak o globokih notranjih spremembah, ki zahtevajo radikalno notranjo spreobrnitev: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." Ta globoka notranja spreobrnitev je srce Jezusovega nauka, krščanstva in posledično tudi identitete kristjana: kdor sprejme in išče način, kako v svojem življenju uresničiti to spremembo, je resničen kristjan, kdor tega ne naredi, je "ponarejen" kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Ta del evangelija je zato še kako aktualen. Jezusova beseda je jasna: on ni prišel odpravit zapovedi, ampak jih dopolnit. Tudi danes se med nami kaže ta napetost, ki jo je občutil Jezus: na eni strani moralna strogost v imenu postave, na drugi strani pa moralna popustljivost v imenu ljubezni. V čem je nova pokorščina Božji volji? Takoj jo opazimo v nekaterih konkretnih v Jezusovih besedah, ki jih je izrekel. Dovolj je spomniti, da potreba po ljubezni, na kateri temelji ves Jezusov nauk - evangelij in njegovo življenje je razodevanje ljubezni Očeta - ne dopušča nobene popustljivosti pa tudi ne pretirane strogosti v imenu postave.

M. Čuk, Veroučne strani, v: Ognjišče 10 (2004), 94-95.

Ali je dobro žalovati in žalost blagrovati?

»Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi.« Kdor v življenju ni nikoli občutil žalosti, tesnobe, bolečine, ne bo nikoli spoznal moči tolažbe. Srečni so lahko tisti, ki so sposobni ganjenosti, ki v srcu čutijo bolečino, ki obstaja v njihovem življenju in življenju drugih. Ti bodo srečni! Kajti nežna roka Boga Očeta jih bo potolažila in pobožala. (papež Frančišek)

Ko slišimo te besede prvič, nas kar malce ‘zamorijo’, počutimo se negotove ... »Žalostni pa res ne morejo biti srečni!« Jezus še enkrat obrne na glavo našo miselnost in vse tisto, kar v svojem življenju doživljamo kot logično in vsakdanje. Ali je dobro žalovati in žalost blagrovati?

Podob trpljenja, bolečine, lakote in bolezni, ki se vsak dan vrstijo pred našimi očmi, ne doživljamo samo z očmi, ampak nas zadenejo v globini duše. Najti moramo način, da bomo spet sposobni jokati zaradi revščine in nesreč in biti srečni zaradi stvari, ki človeka osrečujejo. To, da pripadamo eni ali drugi strani človeštva, ni posledica naše odločitve, to nam je bilo dano. Biti na eni ali biti na drugi strani, pa je lahko stvar naše odločitve.

Obstajata dve vrsti žalosti: žalost, ki je izgubila upanje, žalost, kateri ljubezen več ne zaupa in ki od znotraj razkraja in razjeda resnico in zato tudi človeka (Judež, ki se v obupu obesi). Poznamo pa še žalost, ki prihaja iz pretresenosti zaradi resnice. Ta pripelje človeka do spreobrnitve, do upora zoper zlo (Peter, ki se zjoče in postane drug človek).

Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog. (2 Kor 1,3-4)

Jezus dobro ve, kako si na tem svetu prizadevamo kazati, da smo srečni, da nam ni treba jokati, pravzaprav nas življenjski slog sili v to, da ne smemo kazati solz ... Življenje nas žene v neprestano dokazovanje, v silni želji po namišljenemu ugledu in spoštovanju. Naša družba je družba prisiljenega nasmeha, v kateri žalost pomeni pomanjkanje ‘karakterja’, odločnosti, da bi se uprli šibkosti. Današnja družba ne prenaša solz, razen tistih, ki so vnaprej predvidene (in lažne): v raznih TV nadaljevankah. Ali ste že kdaj videli kakšno reklamo, v kateri kdo trpi, joka, je obupan? Ljudje se pogledamo v ogledalo, preden gremo od doma, da vidimo, če smo za med ljudi. Vplivni ljudje potrebujejo optimistične napovedi, ‘vip’ morajo biti vedno pripravljeni pokazati nasmeh in urejenost; dajati morajo vtis, da imajo vpliv, moč, biti v formi ...

Vsakdo se mora kazati drugačnega, kot je v resnici. Filozof Ernest Hello pravi, da “so na svetu ljudje, ki mislijo, da so solze nekaj nevrednega zanje. Ne zavedajo pa se, da jih oni niso vredni.” Znana je pripoved, da je sin cesarja Marka Avrelija začel jokati, ko je zvedel za smrt sužnja, s katerim sta bila velika prijatelja. Dvorjani so ga skušali potolažiti, njegov oče Mark Avrelij pa je rekel: »Pustite, naj bo moj sin najprej človek, potem bo lahko postal cesar.«

ŽALOST, GLOBOKO ČUSTVO

Jezus obljublja: »Žalostni bodo potolaženi.« Tisti, ki jokajo imajo prihodnost in resnično srečni so samo tisti, ki si dovolijo to ‘razkošje’, in ne ‘umorijo’ svojih čustev. Njihove solze veljajo več kot veseljačenje. Žalost je globoko čustvo, nekaj, s čimer lahko pokažemo, kdo in kakšni v resnici smo. Kaže nam pot, kako zaživeti bolj človeško, bolj polno. Žalost nam pomaga, da odkrijemo bogastvo naše nežnosti, da znamo biti občutljivi, ljubeznivi, blagi ... Trpljenje in bolečina nas naučita, da se znamo soočiti s težavami in jih reševati.

‘Blaženi žalostni’ so ljudje, ki se kljub stiski in prizadetosti ne jezijo na Boga, se ne zapirajo vase, ne dopustijo, da bi jih trpljenje premagalo, ostajajo dosledni pri svojih izbirah in si še naprej prizadevajo za Božje kraljestvo v prepričanju, da trpljenje – tudi smrt – ni dokončno stanje, temveč sedanje prehodno obdobje (prim. Rim 8,18), ki vodi v življenje, v katerem smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več (Raz 21,4). Blaženi žalostni so svojevrstno znamenje odrešenja, ki ga je obljubil Bog svojemu ljudstvu in ga oznanil po prerokih. Mesija se sklanja nad vse človeške nesreče, da bi jih rešil, da bi prinesel olajšanje in veselje žalostnih. Ni pa se ustavil pri telesih, gre globlje, dotakne se srca in ga ozdravlja od najhujšega zla – greha. Če bomo živeli po blagrih, bodo potolaženi tudi tisti, ki še ne poznajo Kristusa in zato žalost težje prenašajo. Pravi kristjani bodo storili, kar je v njihovi moči, da jim približajo evangelij odrešilnega Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, evangelij večnega življenja, ki se začenja že tu na zemlji, če ljudje žalost spremene v sočutje, ki se kaže v ljubezni in pravičnosti. Če je naša vera pristna in hodimo za Kristusom na goro blagrov, stari in ubogi ljudje ne bodo več osamljeni, vedno jih bo kdo obiskoval.

BOG TOLAŽNIK

Jezus ima tudi tokrat prav. Kaj bi se zgodilo, če se ne bi odzivali samo z razkazovanjem svoje moči in bi imeli pogum pokazali tudi tisto, kar nas razžalosti že od otroških let; če bi se odrekli naši notranji lažni prisili, da smo vedno nad bolečino. Blagor ljudem, pravi Jezus, ki si upajo živeti na ta način. Ti se nimajo več ničesar bati, ne zavračanja, ne sramu, postajajo bolj človeški in gledajo na resničnost tako, kot je. Blizu so Bogu in Bog je blizu njim. Jezus pravi: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4). Glagol ‘potolažiti’ v grščini pomeni ‘poklicati k sebi’ in lahko si predstavljamo podobo otroka, ki joče in ga mama stisne s sebi in tolaži. In otrok neha jokati! Ti ‘žalostni ljudje’ imajo hrepenenje po Bogu in njegovem kraljestvu (tudi če se tega ne zavedajo). In to hrepenenje, to domotožje je gibalo, da začno graditi resnično dober svet dober, tak, kot ga Bog želi. Bog jih bo potolažil!«

Svet govori: veselje, sreča, zabave, to je nekaj lepega v življenju. Pozablja pa, da so na svetu tudi bolezen, bolečina v družinah. Svet noče jokati, raje se ne zmeni za boleče stanje in ga skriva. Vendar pa je samo tisti, ki vidi vse resničnosti življenja in tudi joka v svojem srcu, lahko srečen in potolažen od Gospoda in ne od sveta. (papež Frančišek)

Žalost, o kateri govori Gospod, je neprilagodljivost zlu, je način odpora zoper to, kar vsi delajo in kar se posamezniku vsiljuje kot vzorec obnašanja (Benedikt XVI.).

Kdor naredi svoje srce trdo pred bolečino, pred stisko drugega, kdor zlu ne odpre duše, marveč trpi pod njegovo silo in tako daje resnici, Bogu prav, ta odpre okno svetu, da vanj posije svetloba. (Benedikt XVI.)

Namesto da pri drugih iščeš tolažbe, raje sam druge tolaži. Pogosto se boš potem začudil, kaj se ti bo zgodilo: žalostne si potolažil, pa si pomiril svojo dušo. Hotel si dati, a si prejel (Friedrich Wilhelm Keppler).

Ne sme biti žalostnih ljudi. Vsi se moramo veseliti preprostih darov, ki se nam vsak dan in vsem darujejo (Emilijan Cevc).

Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al' spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko (Simon Jenko).

Blagor zato zbuja upanje in riše obraz pravega Jezusovega učenca. To je človek, ki pozna trpljenje tega sveta. Kljub temu sprejme bolečino, ne da bi se vdal in obupal in ne da bi jo jemal zlahka, z njo stopa pred Boga, prepričan, da ga bo Bog potolažil. Upa v Boga in je blagoslovljen. Njegov Bog je vedno na strani ubogega, takega kot je on, na strani sirote, vdove, reveža, izključenega iz družbe, za drugačnega, za katerega se odloči za Kraljestvo ... Če vzajemna pomoč bližnjemu od njega zahteva, mora biti Jezusov učenec pripravljen dati na razpolago svojo mirnost in jasnost, dokler ne sprejme v svoje srce trpljenja drugega in ne postane ‘žalosten’.

Patriarh grške pravoslavne Cerkve v Siriji Ignacij IV. († 2012) je zapisal: »Bog ni samo transcendenten (neskončno presežen) in nam ni samo “bližji kot naša vratna žila” (kot pravijo naši bratje muslimani): bližji nam je od vsakega obupa, od smrti, pekla, ker je Bog, ki trpi, ker se nam pridruži v najbolj globokem prepadu, da bi otrl vsako solzo z naših oči in nas tolažil z neskončno nežnostjo Duha Tolažnika.«

Gospod, zelo si želim,
da bi s teboj lahko delil
velikonočno veselje,
še večja pa je tvoja želja,
da bi me razveselil.
Na žalost pa sta mi tolikokrat
manjkala pogum in pripravljenost,
da bi se povezal s tvojo žalostjo.
Velikokrat sem bil žalosten,
a ne s teboj, ne zato, ker so žalili Očeta
in poniževali moje brate in sestre.
Žalosten sem bil, ker drugi
niso hoteli ravnati po moji volji.
Zapravil sem milost,
ker moja žalost ni bila prava.
In vse to se je zgodilo,
ker se nisem približal tebi.
Nisem stal zavestno pod tvojim križem.
Nisem se popolnoma predal
tvojemu usmiljenju do ljudi.
Odpusti mi. Gospod!
Pošlji nam svojega Duha,
da nas bo prenovil po kesanju in po sočutju,
ki nas bosta pripravila do tega,
da bomo živeli za bližnjega
in mu pomagali nositi
del njegovega bremena.
Kadar se ti približam pri bogoslužju
in v molitvi, naj vidim tvoje usmiljene oči,
ki gledaš z njimi množico.
Ti hočeš napolniti nas, svoje učence,
in vse ljudi s svojim sočutjem in s svojo blagostjo. Bernhard Häring

POGLOBITEV

Blagor vam
Blagor vam, ker ne pravite: “Ko je dobro meni ... takrat je dobro vsem!” ampak prevzamete odgovornost in vas zanima tudi trpljenje drugih.
Blagor vam, ki ob trpljenju bližnjega pravite: “Tudi zanj sem odgovoren!”
Blagor vam, kadar tistega, ki trpi, spodbujate: “Pogum, pomagal ti bom: Bog želi, da si tudi ti srečen!” in ne: “Potrpi, Bog tako hoče!”
Blagor vam, ki vam ni dovolj le vaše dobro počutje, prijateljstva, zdravje, ... in se trudite, da bi se tudi drugi počutili dobro kot vi.
Blagor vam, ki ne bežite pred neizogibnim trpljenjem in vsem prinašate veselje.

Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja (Edvard Kocbek).

Kristjan ni otožen. Kesanje brez ljubezni ni pristno. Spokornost, ki je ne blažita vera in vednost, ni Bogu všeč. Živeti moramo v sončnem siju tudi takrat, ko smo žalostni: v božji pričujočnosti moramo živeti (bl. John Henry Newman)

Človek je velik in ubog hkrati. Če si prizadeva uresničiti kakšno veliko misel, jo skrivi, da postane v njegovih rokah mračna, žalostna in majhna. Lahko pa rečemo tudi nasprotno: za vsem, kar dela, je neka svetla slutnja, neki oddaljeni sij, odsev nečesa velikega (Peter Lippert).

Usmiljenega imenujemo človeka, ki ima sočutje s tujo žalostjo, s tujo bolečino. Célo Jezusovo življenje je bilo dejanje sočutja s tujo bolestjo, je bilo dejanje usmiljenja. (Janez Evangelist Krek)

Drugi blagor blagruje tudi tiste, ki jočejo, ker jih preganjajo zaradi vere v Kristusa. To preganjanje je lahko nasilno vse do mučeniške smrti ali pa skrito, skorajda nevidno, a vztrajno trka na srce kristjana z vprašanjem: “Kje je tvoj Bog?” (Ps 42,4). V Cerkvi na Slovenskem imamo posebnega pričevalca vere in priprošnjika: bl. mučenca Alojzija Grozdeta.

Vera v človečanstvo. / Zame je to sveta misel. / Molčeča tišina je kakor žalost. / Nisem več žalosten, / ker ne mislim nase. (Srečko Kosovel)

Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed, koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči (Irenej Friderik Baraga).

Kristjan se žalosti zato, ker so njegovi grehi obubožali svet in zmanjšali odrešenje. Če bi bil zvesto sledil milosti, bi bil lahko izžareval odrešenje, dobroto, ljubezen in radost (Bernhard Häring).

Blagor žalujočim (ne žalostnim). Za žalost si je treba vzeti čas, jo spraviti iz sebe. Bolečino je treba izkričati, iztuliti. Nikoli zvečer ne zaspite z jezo in žalostjo, ker se boste zbudili še bolj žalostni in jezni. Ponoči se čustva še stopnjujejo. Zaspati je treba z dobrimi mislimi. Vsaka pretrpljena žalost in bolečina te utrdi, naredi močnejšega. Če bolečino pogledaš z dobrim pogledom, se njeno želo omehča (škof Jurij Bizjak).

ODGOVÔRI

– »Gospod, zakaj, ne narediš ničesar, da bi bilo na svetu manj trpljenja?« je veren človek vprašal Boga. Gospod mu je odgovoril: »Ni res, da ne naredim ničesar. Naredil sem tebe!« Kako ti razložiš ta odgovor?

– Ali si že kdaj bil za trenutek osamljen, si kdaj moral trpeti, občutil bolečino? Kako si se odzval? Ali si čutil, da ti je bila takrat v pomoč vera v Boga?

– Jokamo lahko zaradi bolečine, pa tudi od ganjenosti ali celo od veselja. Svetniki so prosili Boga za ‘dar solza’ in so pretakali solze kesanja, ki so se spremenile v solze začudenja. S pomočjo vzgojitelja, kateheta poskusi najti kakšen primer v življenju svetnika, blaženega ... (sv. Peter, sv. Avguštin, sv. Frančišek ... )

DEJSTVA

Dovolj je obrniti misel k Bogu, da bi znali prenašati bolečino. Ta trditev je nastala v študiji, ki je izšla v časopisu Journal of Bahavioral Medicine, in ta ‘poskus’ so izvedli na univerzi Bowling Green v ameriški državi Ohio.

Naredili so primerjavo med tehnikami sproščanja in versko meditacijo ob sodelovanju skupine prostovoljcev. Nekateri so se sproščali tako, da so 20 minut na dan dva tedna premišljevali besede »Bog je ljubezen, Bog je mir ...; drugi pa so brali besedila, ki niso bila povezana z vero: npr. jaz sem srečen, jaz sem vesel, ...; spet drugi pa so se samo sproščali. Rezultat: tisti, ki so mislili na Boga, so se spoprijeli s tegobami življenja jasno in odločno.

MOLITEV

Blagor žalostnim “zakaj potolaženi bodo”

Gospod Jezus,
izkusili smo bolečino in žalost
in občutili tvojo tolažbo.
To tolažbo želimo deliti
s tistimi, ki so sedaj žalostni.
Pomagaj nam najti način,
da pokažemo svoje sočutje
z žalostnimi, osamljenimi,
s tistimi, ki so brez vsega
in s tistimi, ki so obupani.
Pomagaj nam, da bomo občutili,
da si umrl, ker si nas ljubil.
V trdni veri, da je
tvoje vstajenje tolažba,
ki presega vsako spoznanje.
Amen. (sv. Terezija iz Kalkute)

Ta blagor zadeva vsakega človeka, saj vsakdo v svojem življenju pozna jok. Bog že v Stari zavezi obljublja, da “bo obrisal solze z vseh obrazov” (Iz 25,8), v Razodetju pa to potrjuje: “in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.” (Raz 21,3-4) Jezus sam prosi Očeta za dar Tolažnika, ki ostane pri nas vekomaj (prim. Jn 14,16).

Ni vedno lahko verjeti blagru, ki ga razglaša Gospod, čeprav je res, da bolečina vedno skriva tudi skrivnost življenja in odrešenje. Treba je sprejeti Edinega, ki rešuje, in spreminja žalost v pravo veselje. Pogumno se moramo okleniti križa in z ljubeznijo in odločno voljo slediti trpečemu Jezusu, vse do Kalvarije in do groba, kjer vzcvete vstajenje. Ta blagor trpljenja se začenja uresničevati ‘tu doli’ za tistega, ki zna trpeti s Kristusom za rešenje sveta. Deležen je tolažbe, ki spreminja človeško življenje in ima mesijansko vrednost. Jezus z blagri razglaša sam sebe, da je on tolažnik žalostnim, ki odžeja žejne in nasiti lačne, ponovno vzpostavi pravico, ljudi osvobodi greha – ker je on Tolažnik.

V svojem življenju vemo, kako je s tolažniki: ko jih nismo potrebni, jih je veliko, ko pa bi jih res potreboval, ne najdeš nikogar. Jezus je vedno navzoč, in nas tolaži ne samo na čustvenem področju, temveč globlje in temeljiteje: prinaša nam notranji mir. Tu smo pred temeljno zahtevo krščanskega izkustva: človek mora srečati Gospoda. Ko ga odkrije in sreča, lahko sprejme odrešenje in postane blažen.

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 4, str. 88.