Nadaljujemo z odkrivanjem kristjanovega življenjskega načrta, ki naj bi postal vodilo za vsakogar, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni. Tu se skriva tudi odgovor na vprašanje, kako postati dobri kristjani. Živeti in delati moramo tako, kot nam predlaga Jezus v blagrih, ki so na prvi pogled zelo preprosti, vendar težko uresničljivi. Morali bi jih znati na pamet, tako kot deset Božjih zapovedi, Očenaš, na kar je opozoril tudi papež Frančišek v eni svojih katehez ...Tako bi se v vsakdanjem življenju lažje ravnali po njih, se bolj zavedali, da smo v družbi, kjer vlada denar, nasilje ... blagrovani ... Da smo s krstom, ki so nam ga omogočili starši, stopili na pot, ki nam jo ponuja Jezus. Na njej je polno nevarnosti, preprek, napačnih smerokazov ... Življenje kristjana mora biti luč, to se mora pokazati v tem, kako živimo, kaj delamo, govorimo, kako razmišljamo, se obnašamo ... Živo Cerkev sestavljajo tisti, ki se ravnajo po blagrih in z močjo Duha v Jezusu najdejo svojo moč in svoje življenjsko merilo in pravilo za odnos do sebe, drugih in do stvarstva. Zato moramo vedno znova prositi, naj nam Sveti Duh pomaga razumeti in živeti blagre.

»Če bi morali narediti povzetek vseh verodostojnih člankov, ki so jih kdaj napisali najbolj ugledni psihologi in psihiatri z vsega sveta, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (mentalno higieno), jih povzeli, skrajšali, da bi dobili le najbolj bistveno; in če bi potem tem izvlečkom čiste znanosti dali svoj izraz še najboljši pesniki tega sveta, bi dobili neizdelan in zelo nepopoln povzetek Jezusovega Govora na gori.” (ameriški teolog James T. Fischer)

 BLAGRI ... (nadaljevanje)

... OSEBNA IZKAZNICA KRISTJANA

Blagri so program, kako postati dober kristjan, njegova osebna izkaznica. Potreben je pogum krotkosti, da bi premagali sovraštvo. Kdor ni blizu Kristusu, ne more razumeti njegovih blagrov in ne Kristusa samega, saj je on uresničenje blagrov. Jezus nas kliče in vabi k sebi ne samo zato, da bi nas naučil hoditi po poti odrešenja, ampak tudi zato, da bi izžarevali njegovo veselje s svojim življenjem.

Kdor ni še nikoli bral govora na gori, ne more razumeti, kaj je krščanstvo. (François Mauriac)

... SMER: PROTI TOKU

Ljudem se zdijo občudovanja vredni tisti, ki so bogati, ki se uveljavijo v družbi, so slavni, si veliko upajo ... Jezus pa blagruje ubogega, ponižnega, zaničevanega ... naša merila postavlja na glavo, gre proti toku glede na tisto, kar je v svetu običajno. Kdo bi si upal danes razglasiti za srečne tiste, ki se jih drži smola, ki so svoje življenje zavozili, tiste, ki životarijo, ki živijo na robu družbe ... Prav to pa stori On, ki razglaša Božjo pravičnost, ki ni človeška: ne da vsakemu, kar mu gre, ampak po potrebi, najprej tistim, ki imajo manj. Njegova pravičnost je vzeti tistemu, ki ima, in dati tistemu, ki nima, naša pa temelji na sebičnosti – nabrati zase čim več. Blagri ne smejo biti izgovor za našo krivičnost: če so ubogi srečni, naj torej pustijo pri miru nas, bogate. Ne, verovati v Jezusa pomeni sprejeti to, kar on pravi, in to je v nasprotju s tem, kar pravijo drugi, ter se podati na zahtevno pot evangeljskih kreposti.

Jezus preprosto je. Njegovo temeljno oznanilo na Gori blagrov nam ga približuje vsak hip; kraljestvo, h kateremu v resnici težimo, nam je odkril On. (Pavle Zidar)

... POGLED NA DRUGEGA

Iz Jezusovega uresničevanja blagrov lahko odkrijemo, da se uresničujejo v odnosu do drugih, zato je pot popolnosti treba zarisati in uresničevati tudi na poti oznanjevanja. Jezus je bil prežet s skrbjo za druge, mi pa se večinoma vrtimo okrog lastne popolnosti, zato ne moremo doživeti pravega veselja, ne žalosti. Veselje je zlagano, ker je sebično, žalost je brezplodna, ker je zaprta vase in vodi v samopomilovanje.

Ne vrtimo se okrog lastne popolnosti, odpravimo se na pot ljubezni do bližnjega in v odnosih, polnih zdrave skrbi za drugega zaživimo Jezusove blagre. (papež Frančišek)

... IZVRŠEVANJE OBLJUBE

Blagri niso le moralna priporočila, katerih upoštevanje zagotavlja nagrado oziroma prihodnjo srečo. Blagor je najprej izvrševanje obljube. Ta velja za vse, ki se pustijo voditi resnici, pravičnosti in ljubezni. Tisti, ki povsem zaupajo v Boga in v njegove obljube, v očeh sveta pogosto veljajo za naivne in ‘za luno’. Jezus jim obljublja, da bodo že na tem svetu odkrili srečo, da so Božji otroci in da je Bog vedno in za vedno povezan z njimi. Čutili bodo, da nikoli niso sami, da je z njimi Bog, ker so se zapisali resnici, pravičnosti in ljubezni.

V svetopisemskem izročilu so blagri literarna vrsta. Ta vedno prinaša s seboj veselo sporočilo oziroma veselo vest, ki doseže vrhunec v obljubi.

... BLAGOSLOV IN TOLAŽBA

Pot do uresničenja blagrov niso samo neke odpovedi, neke težke zahteve (mirno prenašati uboštvo, žalost, sovraštvo ... ) ... Če usmerimo svoje razmišljanje v drugi del vsakega blagra, potem čutimo, da so blagri blagoslov: ker sem otrok nebeškega kraljestva in mi je dano vse ... sem lahko ubog, nič ne potrebujem zase; ker me Bog hrani s kruhom življenja, zaupam, da bo lakota potešena; ker mi je zagotovljena njegova tolažba, sočutje, usmiljenje ... sem lahko žalosten, prenašam nasprotovanje, preizkušnje ... V takem zaupanju Jezusovi besedi postajajo besede blagrov osrečujoč blagoslov.

Vsa lepota narave, blagodejni vpliv menjajočih se letnih časov, blagoslov sonca in lune, sadovi zemlje, ugodje družbenega življenja, prijetno sožitje v družini in s prijatelji, vse te dobre stvari so le razprostrta čudovita podoba tvoje dobrote in znamenja blagrov tvojega kraljestva (sv. John Henry Newman).

... VODILO NAŠEGA ŽIVLJENJA

Kdor se zavestno odloči, da bo živel po blagrih, bo odkril resnično svobodo. Seveda se bo moral odpovedati mnogim stvarem, toda veselje bo v njem naraščalo, utrjevala se mu bo moč in poglabljala plemenitost. Blagri so vznemirjali nekdaj in vznemirjajo tudi danes z vprašanjem: ali jih je mogoče v življenju uresničevati? Seveda, toda ne na očeh javnosti, ampak v tihem, preprostem vsakdanjem življenju tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu kljub njegovemu ‘na glavo obrnjenemu’ načinu življenja. Najbližji priči takšnega življenja v sodobnem svetu sta sv. Janez Pavel II. in bl. Mati Terezija. Izpričala sta resnico, da je človek blagrov v polnosti človek, novi človek v Kristusu. Dovolila sta, da Bog vstopi v njuno življenje po osmerih poteh, svetost sta globoko potrebovala, ker drugače nista mogla živeti.

Svetost ni razkošje, je potreba. Ko bodo videli mene, naj gledajo Tebe v meni. Tako bom sijala s Tvojim sijajem in bom žarek Tvoje ljubezni. (sv. Mati Terezija)

... RAZODETJE SVETEGA DUHA

Po blagrih nam spregovori Sveti Duh ... odkriva nam Boga, pokaže, kakšen je njegov značaj. Brez Duha bi bili blagri le ‘lepe ideje’, nekaj čudovitega, toda za nas nedosegljivega. V moči Sv. Duha pa Bog posega v življenje vsakega človeka, če ima seveda odprto srce. Pri krstu izbere, pri birmi pa usposobi in pošlje vsakega, ki je prejel darove Svetega Duha, da v Božjem imenu živi in dela tako, kot mu naročajo blagri.

V Svetem Duhu smo izbrani in potrjeni, da imamo takšen značaj, kot ga ima Bog. Da mislimo tako, kot misli Bog. Da čutimo tako, kot čuti Bog, da delamo tako, kot dela Bog. ... Nismo bogovi, smo pa Božji otroci. Polni napak, a tudi polni milosti in moči Svetega Duha. Bolj, ko imamo značaj nebeškega Očeta, bolj nas je vesel in veseli smo tudi mi, ker je naše srce mirno in počiva v Očetovem srcu. (murskosoboški škof dr. Peter Štumpf)

... ‘PROTOKOL’ SODBE

Opis sodbe ob koncu časov (‘protokol sodbe’ ga je imenoval papež Frančišek) najdemo v 25. poglavju Matejevega evangelija in v njem nam Jezus zastavlja vprašanja, ki jih bomo slišali na sodni dan. Takrat ne bo veljal noben naziv, kredit ali privilegij, na katerega bi se lahko sklicevali. Gospod nas bo priznal za svoje, če smo ga mi prepoznavali v ubogem, v lačnem, v tistem, ki potrebuje pomoč, je odrinjen, v tistem, ki trpi in je sam ... To je eno temeljnih meril za preverjanje našega krščanskega življenja, po katerem se moramo ravnati vsak dan.

Usmiljenje moramo postaviti pred sodbo. V vsakem primeru bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo šli skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo soudeleženi v tej skrivnosti ljubezni in nežnosti. Opustimo vsako obliko strahu in bojazni, ker to ne pristoji tistemu, ki je ljubljen; raje uživajmo veselje srečanja z milostjo, ki vse preobrazi. (papež Frančišek)

 (se nadaljuje)
pripravlja Marko Čuk

Vzemimo v roke Sveto pismo, odprimo peto poglavje Matejevega evangelija in se v duhu povzpnimo z Jezusom na grič ob obali Galilejskega jezera ... Prisluhnimo ‘uverturi’ v njegov govor: Blagor ubogim ... žalostnim, usmiljenim, čistim ... Stopimo na pot, ki jo Jezus Kristus zarisuje kot odgovor na željo po sreči – po resnični sreči, ki je človeku prirojena. V teh besedah je obsežena vsa Postava, vseh Deset zapovedi, a izražajo jih na nov način, ki ga je prinesel Kristus.

V resnici so blagri njegov portret, njegov življenjepis, njegov življenjski slog: so pot resnične sreče, ki jo lahko prehodimo tudi mi – z milostjo, katero nam podarja Jezus. Pred več kot desetimi leti smo se na teh straneh že podali na pot blagrov, tokrat jo bomo prehodili malce drugače: v svetem letu usmiljenja in v letu, ko se bodo v poljskem Krakovu zbrali mladi iz vsega sveta in razmišljali prav o nauku blagrov ... Učili se bomo od Jezusa, kaj pomeni biti ubog v duhu, ponižen in usmiljen, kaj pomeni iskati pravičnost, biti čist v srcu in delavec za mir ... in po tem uravnavali svoje krščansko življenje. Okrepili bomo zavest, da smo blagrovani – tudi sredi težav in trpljenja, saj nas osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub. Kot nadaljevanje blagrov pa bomo vzeli v roke še 25. poglavje Matejevega evangelija, v katerem nam Jezus zastavlja vprašanja, ki jih bomo slišali na sodni dan ob koncu časov. Spomnili se bomo namreč na telesna in duhovna dela usmiljenja, ki so eno temeljnih meril za preverjanje našega krščanskega življenja, ki ga moramo pretehtali vsak dan. Ni veliko besed, so preproste in uporabne za vse. Krščanstvo je namreč ‘praktično verstvo’, ni namenjeno temu, da bi ga “mislili, ampak živeli”. Naj postanejo življenjski program za vsakogar, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni (“njihovo je nebeško kraljestvo”) ...

BLAGRI ...

... dopolnitev postave

Blagri so polnost postave. Jezus je rekel, da ni prišel odpravit postave, temveč jo dopolnit (prim. Mt 5,17). Graja judovske učitelje postave, ker so ljudi obremenili s številnimi podrobnimi predpisi ... Jezus je prinesel dopolnitev postave in to novost evangelija je potrdil s svojo krvjo: praznovanje, veselje in svoboda. V resnici so blagri Jezusov portret, njegova oblika življenja: so pot resnične sreče, na katero vabi tudi nas z milostjo, ki nam jo podarja.

Blagri dopolnjujejo zapovedi Stare zaveze, so postava, ki jo daje Jezus. V teh besedah je vsa novost, ki jo je prinesel Kristus, so pot, ki jo Bog ponuja kot odgovor na željo po sreči, ki je človeku prirojena. (papež Frančišek)

... pot k resnični sreči

Govor na gori nam zarisuje pot k resnični sreči, v osmerih blagrih postavlja kažipote, ki nas usmerjajo. Jezus jih je postavil na začetku svojega javnega delovanja kot temelj: ustavo ali ‘magno carto’ krščanstva. Današnji kristjan ničesar ne potrebuje bolj kakor veselje, ki ga črpa iz vere, in to mora izpričevati z vsem svojim življenjem. Trdno zaupanje, da moramo živeti iz evangelija z radostjo in s tem izpolnjevati njegove zahteve, je prvi pogoj verske prenove in evangelizacije sveta. Vprašajmo se, če v današnjem svetu res pričujemo za to, da je življenje blagrov pot k sreči in da daje našemu življenju in delovanju najgloblji smisel?

Če bi povedal, kaj me je v celotnem Svetem pismu najbolj razmajalo in me ni nehalo pretresati do danes, bi moral priznati, da je to Govor na gori, spisek blagrov... (Alojz Rebula)

... pot usmiljenja

Ni mogoče razumeti kristjana, ki ni usmiljen, kakor tudi Boga ne moremo razumeti brez usmiljenja. Usmiljenje je namreč beseda, ki povzema evangelij. Je temeljna poteza Kristusovega obličja, tistega obličja, ki ga prepoznavamo v različnih vidikih njegovega bivanja: ko se srečuje z vsemi, ko ozdravlja bolnike, ko sedi za mizo z grešniki, predvsem pa, ko pribit na križ, odpušča. Tu vidimo obličje božjega usmiljenja. (papež Frančišek)

Blagri nakazujejo konkretne oblike usmiljenja, ki ga Cerkev danes poklicana uresničevati na viden in otipljiv način. Blagri nam namreč naročajo, naj ljubimo vse, dajemo vse, odpuščamo vse in naj ne sodimo nikogar ... V osrčje nove zaveze je postavljeno spoznanje, da smo v Kristusu sprejeli Božjo milost in sočutje, občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje ter da mora naše življenje pričevati o Njegovi ljubezni do vseh naših bratov in sester. »Leto usmiljenja je ugoden čas, da spremenimo življenje, da se pustimo dotakniti v srcu. Bog se ne naveliča ponujati roke. Vedno je pripravljen poslušati ... Dovolj je že sprejeti vabilo k spreobrnjenju in se podvreči pravičnosti, medtem ko Cerkev ponudi usmiljenje” (Obličje Usmiljenja, 3).

... pot mladih

Papež Frančišek je mladim v Riu de Janeiru poleti 2013 iz vsega srca priporočil, naj s pomočjo blagrov naredijo konkreten načrt za svoje življenje. Tudi dveletno duhovno pripravo na 31. svetovno srečanje mladih v Krakovu na Poljskem julija 2016 (SDM) je usmeril na pot blagrov: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (leta 2014) in Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali (leta 2015). Glavna tema tega velikega letošnjega srečanja mladih pa bo: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7) in se povsem ujema s svetim letom usmiljenja.

Blagri so konkreten program za življenje, ki je lahko vodilo na poti do resnične sreče. Pustite, naj vas napolni Očetova nežnost, da jo boste lahko širili okoli sebe! (papež Frančišek)

... pot k svetosti

Bog je ustvaril človeka za srečo, za polnost, ki ji kristjani pravimo svetost, in nas po krstu kliče k svetosti. Svetnik je, kdor v svojem življenju čim bolj zvesto uresničuje zgled Jezusa Kristusa, živi v sedanjosti Jezusovo pot križa in zazrt v Gospoda sveti kakor luč ljudem na njihovi poti življenja in delovanja. Je človek, ki živi ves za Boga in za druge – v duhu blagrov. Pot k svetosti ni lahka in zahteva napor. Blagri so luč na tej poti. Bolj ko bomo s čistim srcem premišljevali besede blagrov, bolj nam bo v njih zasvetilo obličje Jezusa Kristusa in bolj bomo mogli prepoznavati smisel in se veseliti tega, kar Bog polaga na pot našega življenja. S tem pa bomo že v našem vsakdanjiku okušali dar odrešenja, ki nam ga Bog v polnosti namenja v Nebeškem kraljestvu.

Blagre (blagor = sreča, blagoslov, izraz veselja, zadovoljstvo nad srečo koga...– SSKJ, 136) najbolje označimo z vsem razumljivo podobo: formula ali recept za srečo. So nekakšna razlaga, oz. komentar glavnih zapovedi: ljubezni do Boga in do bližnjega.

... Jezusova podoba

Blagri so pot, ki jo je Jezus prehodil od rojstva v Betlehemu do smrti na križu. Razkrivajo obraz Sina Božjega, križanega in vstalega, so njegova podoba. Na križu je uresničil prvi del blagrov: bil je ubog, krotak, trpeč, lačen, žejen pravice, čistega srca, miroljuben in preganjan. Vstali pa uresniči drugi del blagrov: njegovo je božje kraljestvo, je potolažen, podeduje zemljo, je nasičen, doseže usmiljenje, vidi Boga in je Božji Sin. Blagri razkrivajo tudi obrise skupnosti, v kateri živijo bratje in sestre enega srca in enega duha. Vabijo nas, da tudi mi delamo to, kar ‘smo’, se pravi, da živimo iz resničnosti, ki smo jo prejeli pri svetem krstu.

Blagri so neke vrste Kristusova lastna podoba in prav zato vabilo k hoji za njim in k življenjskemu občestvu z njim. (sv. Janez Pavel II.)

IZ ROMARJEVEGA DNEVNIKA

Približujemo se Gori blagrov, kjer se je začelo Jezusovo oznanjevanje in so množice, zbrane od vsepovsod, slišale ‘ustavo’ Božjega kraljestva. Jezus blagruje tiste, ki so slabotni, zatirani ... na glavo postavlja človeško lestvico vrednot ... Sedanja cerkev ne stoji prav na tistem kraju, kjer je Jezus govoril množici, bilo je bližje jezeru. Tam je nekdaj (4. stol.) stala cerkev in manjši samostan, ostanki zidov so še vidni – tam naj bi bilo spominsko mesto Govora na gori. Sedanjo cerkev so kasneje zgradili nekoliko višje, na bolj razglednem kraju. Čudovita okolica takoj navduši: pogled objema griče, ravnino pod nami, jezero, okoliške vasi in mesta ... kljub veliki množici romarjev, je tu čutiti nekaj posebnega, nekaj, kar vabi k molitvi, zbranosti ... Palme, cedre, evkalipti in drugo sredozemsko rastje ... izredno lepo urejena okolica, cvetoča pobočja, ki se spuščajo proti jezeru, valovita gričevnata pokrajina ... Stojimo v cerkvi: osmerokotni tloris spominja na blagre, na oknih pod kupolo so tudi izpisani. Odprt hodnik okrog in okrog, loki, ki usmerjajo k oltarju ... skozi okna pa lahko občudujemo jezero ... Za mašo se zberemo zunaj v parku, pod mogočnimi drevesi, s pogledom na cerkev in jezero v dolini. Maša v čast Kristusu kralju, pater nam prebira govor na gori (Mt 5–7 poglavje), ki ga drugače pri maši nikoli ne beremo v celoti. Naš glavni pridigar pa je Jezus sam, zato se prepustim njegovim besedam, ki dobivajo v tem čudovitem okolju prav poseben pomen: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, ... blagor krotkim ... Najraje bi z gore proti jezeru odšel kar peš, da bi si današnje doživetje še bolj vtisnil v srce. (mč)

(ne nadaljuje)
pripravlja Marko Čuk

Še vedno vztrajamo z Jezusom na gori, kjer pozorno sledimo njegovemu nauku o pomembnih življenjskih vprašanjih. Postava - prišel jo je dopolnit in prav notranja spreobrnitev in ne le golo zunanje izpolnjevanje predpisov, je srce Jezusovega nauka in posledično tudi pomembna točka identitete kristjana. Kdor se trudi, da bi v svojem življenju uresničil to spremembo je resničen, kdor tega ne naredi, je "ponarejen" kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Jeza in sprava - spraviti se moramo z bratom in razrešiti mračne misli in čustva, uresničiti zakon ljubezni, ki ga prinaša Jezus kot dopolnitev in je še kako zahteven. Prešuštvo - važno je razpoloženje v srcu, zato je poželjiv pogled že greh. Ni nam treba odsekati roke, iztakniti očesa - odločiti pa se moramo za to, da se bomo izogibali greha… Dekleta in žene naj gojijo čut dostojanstva in spoštovanja do osebe in telesa, ki je tempelj duha in naj s svojim oblačenjem in obnašanjem ne zapeljujejo v skušnjavo... Maščevanje - si danes nadeva "sodobne" preobleke v obliki oviranja bližnjega pri napredovanju kariere, v širjenju lažnih govoric o nekom, ki je uspešen in slabega mnenja o drugem, da bi mu škodili..., v prevarah bližnjega... Ljubezen do sovražnikov - tu se dotaknemo najgloblje točke kristjanove identitete. Jezus zahteva dejavno ljubezen, če žalitev, zamer in krivic ne moremo pozabiti in jih izbrisati iz spomina kot z računalnikovega diska, naj o njih vsaj ne razmišljamo več in naj o tem ne razpravljamo kar naprej z drugimi... Najbolj nas zanima verska praksa (miloščina, molitev, post…) - je tista povezava kristjana z Očetom, ki jo je potrebno negovati vsak trenutek in s tem tudi oblikovati svojo identiteto. Jezus nas opominja, naj verske prakse ne opravljamo zato, da bi nas ljudje občudovali in hvalili, naj molitve ne izkoriščamo za javne aplavze in vsega tega naj ne delamo samo zato, ker računamo na  nagrado, ki nam bo prinesla "stolček" v nebesih. Vsa verska praksa naj se torej dogaja iz čiste ljubezni do dobrega, vse drugo je lupina. Vera nas mora združiti z Očetom, ki nas ljubi in Jezus nam v govoru na gori tudi praktično pokaže (Mt 6,5-15), kako naj molimo.

Vsaka krščanska molitev, če naj bi bila prava, mora biti Oče naš. Prav vse namreč, kar kristjan lahko prosi Boga ali mu pove, je v njej in iz nje. Jezus je rekel: "Vi torej molite takole" (Mt 6,9) in ne "Molite lahko tudi takole" ali "Ponavljajte vedno to molitev!" In prav Oče naš v  življenju tako pogosto ponavljamo, da nam lahko postane le obrazec brez vsebine, enolično drdranje, ki ne zaposluje več ne naših možganov in še manj src. Vse to razmišljanje je zato namenjeno le temu: da bi jo znali moliti z odprtim srcem, kot posebno in edinstveno in ne le kot eno od mnogih...

"Oče naš …"

Res je, Boga ne moremo imenovati Oče, če ga imamo za nekoga , ki je zmeden in oddaljen, ki sodi in kaznuje, ki pošilja nesreče in smrt, ki uživa v trpljenju... Ne moremo ga imenovati Oče, če ga ne čutimo kot prijaznega in prijateljskega obraza, če ga ne čutimo kot očeta in mamo, ki nam je vedno blizu, da nas spremlja in nam pomaga, ki nam pušča svobodo, da delamo tudi napake, in je vedno pripravljen, da nas spet objame in nam odpre vrata svoje ljubezni. Zato ga moramo najprej prositi, da bi se nam dal čutiti tak...

Jezus je prišel na svet, da bi povedal: Oče vas ima vedno rad.  Prišel je, da bi nam pokazal, kakšno je Očetovo razpoloženje do nas. Naročil nam je, naj v svojih molitvah Boga imenujemo očka, oči... Kadar mislimo na Boga, mislimo nanj kakor na tako dobrega očka-mamo, da bolj dober ne bi mogel biti, brez pomankljivosti in napak. Zaupajmo mu. Ne bo nas razočaral. Saj imamo vendar zagotovilo (Mt 7,9.11). On nas je ustvaril za življenje in nas bo privedel v življenje, ki se ne bo nikoli končalo.

In še več: če rečemo Oče naš, ne moremo izključiti nikogar. Bog ne gleda na osebo in nikomur ne daje prednosti, ker smo vsi njegova stvaritev.  Pred Bogom ni državljanov in nedržavljanov (Evropske unije), ljubljenih in zapostavljenih sinov in hčera. Samo otroci smo, bratje in sestre. Na svetu seveda ni vse tako idealno? Res je nekaj! Če imenuješ Boga: "Oče naš" in če to tudi resno misliš, narediš nekaj za to, da bi svet postal vsaj malo takšen, kakršen bi moral biti...

→ Ko molimo "Oče naš", to pomeni, da nikogar ne izključujemo, tudi tistih ne, ki so oddaljeni, ki delajo napake, ki so nam antipatični... To pomeni, da sprejemamo vse kot sinove in hčere, kot brate in sestre in ni več moških in žensk, revnih in bogatih, črnih, belih in rumenih, dobrih in slabih. Nihče ni izključen. Naš Oče nima svojih otrok, ljubljenčkov in posvojencev. Noben oče ne more biti resnično dober, če nima rad vseh svojih otrok, posebno še tistih, ki so najbolj potrebni njegove ljubezni.  Očetova ljubezen je neskončna kakor nebo, globoka kakor morje, podarjena in lepa kakor let galebov. Sveto pismo nas na to nenehno opozarja: "Bog ne gleda na osebo" (Rim 2,11). Vsakič, ko zanikamo kakšnega brata ali sestro, zanikamo Božje očetovstvo. Vsakič ko rečemo ne kakšnemu bratu ali sestri, rečemo ne Očetu.

"... ki si v nebesih, ..."

"Kje je Bog?" Na to vprašanje  navadno odgovarjamo tako, da dvignemo pogled proti nebu. Tako od nekdaj delajo možje in žene, kajti zdi se jim, da je nebo neskončno, da je povsod. Pa je to le domišljijska predstava - v resnici je Bog povsod, kjer koli živi kakšno njegovo ustvarajeno bitje, pa naj bo še tako majhno in nepomembno. Zato izraz "ki si v nebesih" pomeni "ki si povsod", "vedno ob nas". In tako tudi je! Bog je povsod, vedno ob nas. Včasih ni lahko to verovati, in vendar v vsej svoji neskončnosti in lepoti, je povsod...

"V nebesih" pomeni tudi to, da je drugačen od nas, da ni vezan na čas in prostor (ljudje smo vezani na čas in prostor: ura je štiri in ne more biti osem, zdaj sem v parku in zato ne morem biti na trgu sredi mesta...)... Bog, ki je v nebesih, je drugačen od nas. Zato je lahko tukaj poleg nas, v Ameriki, v Afriki, na severnem tečaju... povsod. In zanj ni ne včerajšnjega ne jutrišnjega dne... Sveti Frančišek nas uči, da lahko Boga vidimo tudi v vsem, kar je ustvaril (v cvetlicah, pticah...) Toda nebesa niso tam gori, temveč tukaj, blizu nas. In Bog je poleg nas in se smeje s tistimi, ki so nasmejani, in se joče s tistimi, ki jočejo in sicer z vsemi - niti enega ne pozabi.

Ali je težko verovati, da je Bog ob nas v naših neznatnih vsakdanjih dogodkih? Je. In vendar je Bog v vsej svoji veličini, lepoti in dobroti tudi v teh dogodkih ob nas. Le dobro poglej in živi temu primerno!

→ Ko moliš: "ki si v nebesih", ne razmišljaj o tem, da je to tam gori, nad oblaki, med zvezdami in planeti, v črni luknji vesolja..., da je brezbrižen, oddaljen, ki se požvižga name... Verjemi, da so nebesa tam, kjer si ti, ko se smeješ in jočeš, ko se zabavaš in se mučiš, ko ti kaj uspeva in ko delaš napake... Da so nebesa tam, kjer imajo njegovi sinovi in hčere hrano ali trpijo lakoto, se drug drugemu smehljajo ali se sovražijo, se zaljubljajo ali ločujejo, si pomagajo ali se ne zmenijo drug za drugega, molijo ali preklinjajo, se ljubijo ali se pobijajo, se rojevajo ali umirajo... Nebesa z angeli, ki se spreletavajo in igrajo na violine... pustimo pesnikom, slikarjem... lepo je o njih sanjati, toda Bog ni tam doma...

Iščeš Boga? Zelo lepo! Toda ne išči ga tam gori, nad oblaki. Bog je tam, kjer si ti. Vrzi proč daljnogled in vzemi v roko lupo.

"... posvečeno bodi tvoje ime ..."

Božje ime je Bog sam. Posvečevati ga, pomeni priznavati, da v njem ni niti najmanjše sence slabega ali grdega. V njem je vse lepo in dobro. V razgledu, ki je tako lep, da nam zastane dih, je lepota Boga. V dejanju dobrote, ki nas navda z občudovanjem, je dobrota Boga. Vse, kar je na svetu lepo in dobro, prepeva o lepoti in dobroti Boga. Na žalost je zlo prišlo na svet ravno s svobodo, z najlepšim darom, ki nam ga je podaril Bog. In zlo je pokvarilo vse. Pojavila se je sebičnost, hudobija, nasilje, krivičnost, laž, revščina in odrinjenost na rob družbe ...

Posvečevati Božje ime pomeni narediti kaj, da bi Božje ime donelo tako, kot doni ime slavnega športnika na stadionu. Navdušeno mu vzklikati, ga slaviti, klicati tako glasno in tako prepričljivo, da se ne bodo tresli samo betonski stebri, ampak griči in gore. Glasno klicati Božje ime, tudi kadar nič ne kaže, da je Bog kje blizu, tako kot je grmel stadion v Celju ob zmagi naših nogometašev z Italijani... Reči: "Posvečeno bodi tvoje ime" pomeni boriti se proti vsaki vrsti hudobije in proti vsemu, kar je grdo, tako da bi vsi lahko prepevali o lepoti in dobroti Boga, kakor nebesa, ki "pripovedujejo o Božji slavi" (Ps 19,2)

→ Kadar moliš: "Posvečeno bodi tvoje ime", se zahvaljuješ Stvarniku za travnike in cvetlice, morja in ribe, za ptice in metulje, za sonce, luno, zvezde ..., hvala ti, Stvarnik žena in mož, vseh starosti, ras in položajev, zadovoljnih z darom življenja, z darom zemlje in z darom vsega stvarstva. Posodi svojo hvalnico vsem tistim, ki ne priznavajo Stvarnika in uničujejo lepoto stvarstva ter preprečujejo drugim bitjem, da bi se veselila življenja, zemlje, vsega stvarstva...

... "Pridi k nam tvoje kraljestvo ..."

Kraljestvo. Brrr! Ta beseda vzbuja mračne misli, ob njej nas zmrazi! Na misel nam pridejo bolj ali manj nori in neusmiljeni diktatorji, ki izkoriščajo svoje podložnike. V takih primerih, kdor ukazuje, narekuje zakone, dela, kar se mu zahoče, gospoduje nad podložniki in jih stiska.

Božje kraljestvo ni takšno, ker Bog že ima vse in ne potrebuje ničesar. Lahko samo daje. Ne zavzema se za svoje dobro, temveč za naše (Jer 29,11-12). Bo to držalo? Težko nam je verovati, da je Bog tako močan in mogočen, pripravljen služiti nam. Zelo težko. Pravzaprav nemogoče. Jezus nas je hotel prepričati, da je Bog res takšen. Zato se je rodil ves majhen in ubog in zato je pokleknil pred svoje učence in jim umil noge...

→ Kadar moliš: "Pridi k nam tvoje kraljestvo", se spomni, da nekaj obljubljaš: Jaz bom prvi, ki se bom trudil in utiral pot tvojemu kraljestvu tako, da bom dober, pravičen, iskren in zvest in da bo moje življenje lepo in polno.

"... Zgodi se tvoja volja ..."

Izpolnjevati voljo nekoga drugega, kdor koli že je, tudi če je to Bog, je sila neprijetna stvar.  Tudi On je nekdo drug. Kdove kaj hoče? In če on misli na svojo korist? Če nas tudi on hoče izkoristiti? Nič ne pomaga, če to zanikamo. Tako razmišljanje se vedno pojavlja. To dela izvirni greh, greh, ki je izvir vsega zla, ki je v naši notranjosti, v globini vsakega človeka...

Če hočeš, ti še enkrat povem, da je Bog dober, da nas ima rad!... Vedno je neki ampak..., ki prileze na dan iz kakšnega kotička naših možganov. Treba je premagati ta "ampak" in dojeti, da je ta volja v naše dobro... Nobena druga stvar in nihče drug nas ne bo uspel prepričati. To prepričanje lahko nastane samo v naši notranjosti, iz izkustva, sčasoma, z napredovanjem v zrelosti. Kakor se dogaja v odnosu med starši in otroci. Kar poskusi prepričati kakšnega otroka, da ga oče ne pusti igrati se in ga priganja k učenju ... v njegovo dobro. Dokler ne bo sam razumel, bo vedno jezno pihal.

→ Kadar moliš: "Zgodi se tvoja volja", ne pozabi, da je njegova volja volja, da bi vladali mir, ljubezen in pravičnost. Ne moreš prositi naj se uresniči njegova volja, če je nisi pripravljen uresničevati.

"... kakor v nebesih, tako na zemlji."

Nebesa so tam, kjer je vse lepo, dobro, popolno. Zemlja je tam, kjer lepo nikoli ni povsem lepo, kjer dobro ni povsem dobro in kjer popolno ne obstaja. Toda nebesa in zemlja nista ločena, odmaknjena ali celo med seboj nasprotna. Ne! Nebesa so že na zemlji. So že v nas. Tako je. Misli na to!
Naša hrepenenja po lepoti brez sence, po dobroti brez madeža, po miru brez groženj so nebesa, so v naši notranjosti. Naša vsakdanja naloga je približevati zemljo nebesom. Bolje rečeno: na zemlji delati prostor za nebesa, dokler ne bomo dosegli, da bo vsa zemlja postala nebesa. To je imel v mislih Jezus, ko nam na koncu svojega govora na gori, ki povzema vse njegovo oznanjevanje naroča: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48).

Res čudovito! Nekaj izrednega! Vsakokrat, ko naredimo kaj lepega in dobrega, vsakokrat, ko zavrnemo prostaštvo in grdost, delamo prostor nebesom.

Koliko hiš, koliko ljudi! Kaj delajo v vseh teh hišah, na ulicah? Kaj delajo na delovnih mestih, tam, kjer iščejo razvedrilo...? Novice v časopisih in televiziji nam govorijo samo o tistih, ki ubijajo, kradejo, izkoriščajo, posiljujejo, goljufajo ... Ne obstaja samo to. Več je tistih, ki tudi če samo z nasmehom, delajo prostor nebesom z dejanji dobrote in lepote. Če ne bi bilo tako, sveta že lep čas ne bi bilo več.

→ Kadar moliš: "Kakor v nebesih tako na zemlji", obljubi, da boš prinašal njegovo voljo vedno in povsod, tudi v najbolj sušne kraje in v najtežje položaje. Ravno tam je najbolj potrebna!

V knjigi Nikoli sami, ki jo je napisal Tonini Lasconi in izšla pri Ognjišču (ponatis 2008), boste našli še veliko življenjskih zgodb in razmišljanj o tem, kako molitev Oče naš približati današnjemu času. Duhovnik pater Marko se poskuša vživeti v svet mladih in jim govoriti o našem Očetu v njihovem jeziku. Skupina mladih se vključuje tudi v pogovor na svetovnem spletu, in v klepetalnici se rojevajo vedno nova vprašanja, na katera prinaša knjiga zelo življenjske in konkretne rešitve. Na koncu je mladim iz te zgodbe jasno nekaj: da Bog ni daleč od naših problemov, temveč je v našem življenju in nam je vedno blizu, pa če navijamo za svoj najljubši nogometni klub ali če smo žalostni, ker se nam zdi, da nas nihče ne razume… In vedno nam je pripravljen odpustiti napake in nam podati roko, da lahko začnemo znova. Le kako bi se lahko počutili same ob takšnem Očetu!

M. Čuk, Veroučne strani, v: Ognjišče 11 (2004), 94-95.

"Blagor vam, kadar…"

Potem ko je naštel vseh osem blagrov, se je Jezus obrnil neposredno k poslušalcem: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko" (Mt 5,11-12)
Te besede se nanašajo na prihodnost, in to je "magna carta" vernikov: razodetje Boga in iz tega izhaja tudi vsa krščanska morala. Napoveduje nam nasprotovanje, preganjanje, laži, zasramovanje … zaradi Njega in mi moramo to sprejeti z veseljem in radostjo, če smo naše življenje usmerili po Jezusovih blagrih.
Ko si nekdo prizadeva, da bi hodil za Gospodom in doživlja to borbo, se spopada s težavami in preizkušnjami, je lahko srečen v luči tega, kar je povedal Jezus. Tako kot tisti, ki gre s čolnom in pride do slapa, ki je visok 200 m: če bo veslal proti toku in se pri tem ne bo dovolj potrudil, ga bo kmalu odneslo in se bo znašel na robu prepada; če pa se skuša upreti toku, bo, bolj ko bo veslal, čutil moč toka, ki ga hoče odnesti. Ta primera nam pove, da so težave, ki se nam postavijo na pot, ko delamo dobro, nekaj povsem naravnega in zaradi tega ni treba izgubljati poguma in biti malodušen.
V vsakdanjem življenju zelo hitro pomislimo, da doživljanje nasprotovanja pomeni, da je nekaj hudo narobe. Koristno pa je spomniti se, da nas vsako dobro najprej nekaj stane, šele kasneje imamo od tega tudi neko korist, medtem ko slabo ne zahteva nobenega napora, pa nas na koncu drago stane.
Učenje in vsakdanje delo je naporno in nas lahko zelo obremenjuje, kasneje pa pobiramo sadove; prav drugače pa je s tistim, ki se ne uči ali ne dela, živi umirjeno in brez naporov in stresov, toda tudi v življenju nima nobenega zadovoljstva.Ne sekirajmo se zato, če pri iskanju dobrega naletimo na težave in skušnjave, tudi Jezus jih je poznal: od trenutka, ko se je dal krstiti so ga spremljale skozi vse njegovo življenje, vse do križa. Vse to moramo torej sprejeti v športnem duhu, tudi zato, ker je to znamenje, ki nas vodi v pravo smer, ki zmaguje zlo.
Poklicani smo na pot za Kristusom, in smo prepričani, da je to pot sreče in uresničenja, naša resničnost in resničnost sveta.

Misli iz papeževe poslanice mladim za XVII svetovni dan mladih v Torontu (2002)

• Odkrijte svoje krščanske korenine, učite se zgodovine Cerkve, poglobite poznavanje duhovne dediščine, ki ste jo prejeli, hodite za pričevalci in učitelji, ki so šli pred vami! Samo v zvestobi božjim zapovedim, zavezi, ki jo je Kristus podpisal s svojo krvjo prelito na križu, boste lahko apostoli in priče novega tisočletja.
• Dragi mladi, naj vas zadovoljijo samo najvišji ideali. Ne dovolite, da vam vzamejo pogum tisti, ki so razočarani od življenja postali neobčutljivi za najbolj globoka in pristna hrepenenja njihovega srca. Imate prav, ko se upirate prazni zabavi, minljivim modam in omejenim projektom. Če boste ohranili veliko hrepenenje po Gospodu, se boste znali ogniti povprečnosti, ki je tako razširjena v naši družbi.
• Naj bo evangelij najvišje merilo, ki vodi vaše osebne izbire in smeri vašega življenja! Tako boste postali misijonarji z besedami in dejanji in kjerkoli boste živeli in delali, boste verodostojne priče Božje ljubezni in ljubeznive prisotnosti Jezusa Kristusa.
• Tako kot da sol okus hrani in luč razsvetljuje temo, tako svetost v polnosti osmišlja življenje in ga spreminja v odsev Božje slave.
• Pogosto se srečujte z Gospodom v odprtem pogovoru "iz srca v srce", ki je evharistično češčenje. Dan za dnem boste prejemali nov polet, da boste lahko tolažili trpeče in prinašali svetu mir. Ob opazovanju luči, ki sveti z obličja vstalega Kristusa, se naučite živeti kot "sinovi luči in sinovi dneva" (1 Tes 5,5), da boste pričevali vsem, da "je sad luči v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici" (Ef 5,9) (Janez Pavel II pred dvajsetimi leti)

"… da bodo videli vaša dobra dela"

Danes nimamo možnosti, da bi se z Gospodom srečevali na viden in oseben način, tako kot so ga srečevali apostoli. Evangelija ne sprejemamo neposredno iz Gospodovih ust ampak po besedah naslednikov apostolov (škofov) in duhovnikov, redovnikov in laikov. Evangelij lahko oznanjamo z besedami, še bolj pa z dobrimi deli. Dobra dela ne vključujejo vseh tistih dolžnosti, ki jih ima kristjan, to so delali tudi farizeji in pismouki, ampak so to resnična dejanja ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Ne toliko besede, tudi če so resnične, ampak dobra dela vodijo ljudi do spoznanja Očeta. S temi dobrimi deli in v posnemanju Jezusa Kristusa v njegovi ljubezni do vseh, so učenci božji otroci. Samo s to ljubeznijo smo kristjani lahko sol zemlje in luč sveta. Če v Cerkvi ni ljudi, ki s svojim življenjem pričujejo, da je Bog ljubezen, ne more doseči svojega najvišjega cilja: pripeljati ljudi do spoznanja Očeta. V sedanji družbi, ko mnogi naši sodobniki mislijo in živijo, kakor da Boga ne bi bilo, ali pa jih privlačijo razne čudne oblike verovanja, je potrebno, da vsi mi, ki se imenujemo kristjani potrdimo, da je vera sad osebne odločitve, da evangelij vodi naše osebne izbire in smeri našega življenja. Če ne naredimo nič razsvetljujočega in rodovitega za človeštvo, postanemo ugasnjena luč in sol, ki se je pokvarila. Če nismo luč sveta in sol zemlje, ne bo manjkalo le naše pričevanje, ampak bomo tudi sojeni poslednji dan: taka sol se vrže ven in jo ljudje pohodijo.

Razmisli

Kristjani nismo samo zaradi nas samih: naše krščanska identiteta nam nalaga tudi veliko poslanstvo in nas vedno znova opozarja, da smo luč sveta in sol zemlje (besede "zemlja" in "svet" pomenita vse ljudi, kot sonce, ki razsvetljuje in dela zemljo rodovitno)

• ni dovolj biti sol in luč samo kdaj pa kdaj, tu in tam, v okoliščinah, ko se nam ljubi – ko smo v cerkvi, v župniji – ampak vedno in povsod. (v šoli, v službi, v kavarni, na tekmi in pri vsakdanjih opravilih)
• ni nobene debate, ali bi nekaj naredili ali ne, ali se mi ljubi ali ne: če nismo sol, smo kot kristjani vrženi izpred Gospoda in nas ljudje pohodijo, tudi danes lahko vidimo primere luči (mati Terezija), pa tudi soli, ki "se je pokvarila" in so jo ljudje pohodili (pomislimo na vse naše brate v veri, ki so zašli).

"Če vaša pravičnost ne bo večja…"

Jezus se v nadaljevanju (Mt 5,17-20) dotakne tudi postave in morda se nam zdi, da to nima nobene zveze z našim življenjem, v resnici pa to zelo neposredno zadeva našo krščansko identiteto. S temi besedami nam Jezus odkrije voljo Očeta in z avtoriteto nam pokaže pot, ki jo moramo prehoditi v zvestobi.

Jasno je, da ne govori o zunanji in formalni dopolnitvi, ampak o globokih notranjih spremembah, ki zahtevajo radikalno notranjo spreobrnitev: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." Ta globoka notranja spreobrnitev je srce Jezusovega nauka, krščanstva in posledično tudi identitete kristjana: kdor sprejme in išče način, kako v svojem življenju uresničiti to spremembo, je resničen kristjan, kdor tega ne naredi, je "ponarejen" kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Ta del evangelija je zato še kako aktualen. Jezusova beseda je jasna: on ni prišel odpravit zapovedi, ampak jih dopolnit. Tudi danes se med nami kaže ta napetost, ki jo je občutil Jezus: na eni strani moralna strogost v imenu postave, na drugi strani pa moralna popustljivost v imenu ljubezni. V čem je nova pokorščina Božji volji? Takoj jo opazimo v nekaterih konkretnih v Jezusovih besedah, ki jih je izrekel. Dovolj je spomniti, da potreba po ljubezni, na kateri temelji ves Jezusov nauk - evangelij in njegovo življenje je razodevanje ljubezni Očeta - ne dopušča nobene popustljivosti pa tudi ne pretirane strogosti v imenu postave.

M. Čuk, Veroučne strani, v: Ognjišče 10 (2004), 94-95.

Naše življenjske poti so zelo različne: nekdo hodi počasi kot želva in dela majhne korake, drugi teče hitro kot zajec ... Ne bodite tako nespametni, da bi se na pot odpravljali sami, da bi morda mislili, da ste sami dovolj in ne potrebujete nikogar. Bolje je delati majne korake in iti naprej skupaj z drugimi, kot pa narediti kilometre sam! Zato se potrudite, in začnite ‘graditi skupnost’...

Preberi iz Svetega pisma: 2 Mz 4,10-16

Mojzes pa je rekel Gospodu: »O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.« Gospod mu je tedaj rekel: »Kdo je dal človeku usta? Kdo naredi človeka, da je nem ali gluh, da vidi ali da je slep? Mar nisem to jaz, Gospod? Zdaj pa pojdi; s tvojimi usti bom in te bom učil, kaj moraš govoriti.«
In je rekel: »O Gospod, prosim, pošlji koga drugega!« Tedaj se je Gospod razjezil na Mojzesa in rekel: »Ali ni tvoj brat levit Aron? Vem, da je spreten v govorjenju. Prav zdaj ti prihaja naproti in razveselil se bo v svojem srcu, ko te bo ugledal. Govôri z njim in mu položi besede v usta! Jaz pa bom s tvojimi in z njegovimi usti. In učil vaju bom, kaj morata storiti. Govoril bo ljudstvu namesto tebe. On bo namesto tvojih ust in ti boš njemu kakor bog.

Čudežna palica
Izraelsko ljudstvo je po izhodu iz egiptovske sužnosti in po dolgih letih blodenj po puščavi prispelo na goro Nebo, od koder so lahko od daleč videli obljubljeno deželo. Mojzes je ves zamaknjen občudoval zeleno ravan v daljavi, ko je nenadoma zaslišal glas, ki je prihajal iz palice, ki jo je imel vedno pri sebi. »Koliko dogodivščin sva doživela skupaj, kajne, stari moj,« mu je dejala. »Pomagala sem ti, ko si bežal pred faraonom in ko si postal pastir, si z mano štel ovce ... Se še spomniš, kdaj te je Gospod poklical? Kakšne izgovore si si izmislil! Jaz pa sem se spremenila v kačo, in ti si se tudi zaradi te čarovnije počutil veliko bolj varnega. Tako si se, namesto da bi živel v strahu, zaupno oklenil Boga ... in izpolnjeval zahteve svojega ljudstva. Od tistega trenutka dalje te nisem več zapustila, in ti nisi več zapustil svojega ljudstva. Šla sem s teboj k faraonu in udarec z menoj je delal čudeže: Nil in pritoki so postali kakor kri, zemeljski prah se je spremenil v komarje ... vode Rdečega morja so se razdelile na dvoje in tako ste lahko ušli egiptovski roki. Dragi moj Mojzes,« je nadaljevala palica, »jaz sem te rešila pred kamnanjem, ko sem ti pomagala da je iz skale privrela voda in si je ljudstvo potešilo žejo. S teboj sem bila tudi na gori, ko si bil sam z Jahvejem (Jhwh), z mojo pomočjo si prinesel table Postave z gore in kaznoval tiste, ki so naredili zlato tele. Kako trmasto ljudstvo si moral voditi, ubogi Mojzes. Zato ti gre vse priznanje! V obljubljeno deželo zdaj to ljudstvo vstopa veliko bolj zrelo, prečiščeno, srčno: s postavo, sodniki, z vojsko ... Skrivnost uspeha se skriva v eni sami besedi ... SKUPAJ. Ti z menoj, jaz s teboj, ti za ljudstvo ... in »Jaz sem, ki sem« vedno blizu nas. SKUPAJ, prava ‘zavarovalna polica’ za uspešno življenje!«
Mojzes je naenkrat začutil veliko utrujenost. Palica mu je padla iz rok in zgrudil se je na tla. Težko je dihal. V naslednjem trenutku se je pred njim odvrtelo vse življenje in lahko je videl, kako ga je Gospod spremljal in varoval. Jhwh je bil njegov stalni spremljevalec, njegova moč, njegov vodnik: »Jaz sem s teboj« ... »Jaz sem ti blizu ...«, ali ni bilo to njegovo ime? Zdaj je razumel, da je bil za Gospoda to, kar je bila palica zanj: orodje. »Pridi, Gospod,« je zamrmral Mojzes. »Če sem naredil kaj narobe, potem sem se pregrešil v tem, da sem imel moje ljudstvo rajši kot tebe.« Gospod se mu je približal, ga poljubil in postavil poleg sebe.
Mojzesovega mrtvega telesa niso nikoli našli. Ni se še rodil prerok, ki bi bil večji od njega!

ZAPOVEDI DO BLIŽNJEGA

4. Spoštuj očeta in mater.
5. Ne ubijaj.
6. Ne nečistuj.
7. Ne kradi.
8. Ne pričaj po krivem.
9. Ne želi svojega bližnjega žene.
10. Ne želi svojega bližnjega blaga.

ZgodbE

Ni moja dolžnost …
V neki vasi so pripravljali praznovanje. Vsi vaščani so bili povabljeni, da sodelujejo s tem, da prinesejo večjo steklenico vina, in ga zlijejo v sod. Ko se je začelo praznovanje so odprli pipo in iz soda je pritekla navadna voda. Vsak si je mislil: »Če zlijem steklenico vode v sod vina, se ne bo veliko poznalo,« toda niso računali, da bodo vsi naredili prav to.

Dovolj je malenkost!
Nekega dne je starogrški filozof Diogen sedel na cestnem vogalu in se “smejal kot utrgan”. Njegov prijatelj Aristip ga je vprašal: »Kaj se je vendar zgodilo, da se tako smeješ?« - »Vidiš tisti kamen na sredi ceste? Odkar sedim tu, se je obenj spotaknilo že vsaj deset ljudi! Vsi so se pošteno brcnili in hudo ranili, toda nihče se ni spomnil, da bi to oviro odstranil, da se ne bi spotaknili še drugi.«

Vsi koristni
Mizarsko orodje se je nekega dne zbralo na ‘občnem zboru’. Takoj so začeli s pritožbami. Prvo orodje je dejalo: »Naša sestra žaga grize, škrta z zobmi, škripa ... ne bomo je več prenašati v naši skupnosti.« Drugi je dejal: »Naš brat oblič je preveč oster in izravna vse, česar se dotakne. Tudi njega moramo odstraniti!« - »Kaj mislite, ali ne bi bilo treba izključiti tudi kladivo?« je pripomnil naslednji govorec? »Težko je, razbija in nas stalno vznemirja.« - »Kaj pa žeblji? Ni varno sobivati z nekom, ki je tako oster? - Potem je tu še smirkov papir, kar naprej nekaj praska, z njim se res ne da živeti, nič ni dovolj gladko. - Tudi meter ni prav nedolžen? Njegovo življenje je preveč lagodno:: meri druge po svojih pravilih, kot bi bil on popoln. - Tako so razpravljali in ugotovili, da imajo vsi preveč napak in zato ne morejo več bivati skupaj. Ko se je mizar vrnil, so nenadoma vsi utihnili. Krepak možakar je prijel desko in jo prežagal z nabrušeno žago, pooblal jo je z ostrim obličem. Potem je vzel v roke dleto in z njim zasekal nekaj utorov ... s smirkovim papirjem je zgladil vse grbine. Poiskal je ostre žeblje in jih s kladivom zabil v les … Pri delu je uporabljal prav vse tisto orodje, ki je prej ugotovilo, da ne more več bivati skupaj, ker imajo vsi po vrsti preveč napak ... in z njim je naredil zibelko. Da bi sprejela otroka, ki se bo kmalu rodil. Da bi sprejela življenje. Ko je mizar odšel in končal delo, se je pogovor med orodji nadaljeval. Do besede je naprej prišlo kladivo in reklo: »Zdaj se je lepo videlo, da imamo morda res vsi napake. Toda mizar je pri delu uporabil naše dobre lastnosti in to je tisto, kar nas dela učinkovite.« Vsi so se strinjali, da je kladivo močno, da žeblji spajajo, da smirkov papir zgladi grobosti … da je meter natančen in se nanj lahko zanesejo. Zdaj so spoznali, da so skupaj sposobni narediti čudovite reči. In bili so ponosni, vsak na svojo moč in na to, kar zmorejo vsi skupaj.

SKUPNOST

Jaz naredim ‘tik’, ti narediš ‘tak’. Oba skupaj sva budilka. Samo skupaj lahko narediva nekaj koristnega. (Pino Pelegrino)

Človek, ki je sam, je vedno v slabi družbi (Paul Valery)

Strop enega človeka so tla drugega.(Robin Williams)

Zakaj ne bi mogel prenašati drugih, če Bog prenaša tebe? (Sveti Avguštin)

Kako hitro in učinkovito razbiti skupnost?

1. Delaj kot polž: skušaj priti na srečanja vedno z zamudo in rahlo zadihan. Sodeluj samo ko ‘se počutiš’, ali ko nimaš početi nič drugega.
2. Obnašaj se kot mula: ko enkrat prideš do določene točke, se ne premakni, tudi če te tolčejo, in nikar ne pomisli, da se morda ti motiš.
3. Ko se domisliš kakšne rešitve, ki se ti zdi zelo dobra, se obnašaj kot kokoš, ki je pravkar znesla jajce: to razglaša vsemu svetu! S sto besedami poskušaj povedati nekaj, kar se da povedati v dveh stavkih.
4. Obnašaj se kot žirafa: na življenjska vprašanja in težave glej zviška. Če kdo kaj predlaga, odločno povej, da se tega problema ne da lotiti, če prej ne rešite vseh drugih.
5. Za zgled si vzemi krta: deluj pod zemljo, pregrizi korenine vsem predlogom, ki so jih dali prijatelji ali vzgojitelj.
6. Posnemaj raka: pred napori, ki vas še čakajo, vedno naredi korak nazaj.
7. Poišči grešnega kozla in vedno zvračaj nanj krivdo za vse tisto, kar ni v redu.

NALOGA

Povej mi, s kom hodiš, in povedal ti bom, kdo si. Ali si romar z zelo natančnimi napotki (točno določeni cilji, izkušen vodnik ...), si morda nomad, ki gre s tistim, na katerega slučajno naleti, ali pa si volk samotar?
Ne prosjači in ne moleduj pri drugih, češ naj ti oni pomagajo in naredijo kaj zate, raje se sam potrudi in prispevaj nekaj koristnega pri načrtovanju skupne poti (P.S,: sprejmemo tudi vsak najmanjši prispevek)

MOLITEV

Življenje je kot tekma

Gospod, življenje je kot nogometna tekma.
Če te sprejmemo kot trenerja,
bo vsakdo našel svoje mesto,
in ko bo izvršil dobro svojo nalogo
ter se dal na razpolago ekipi,
je zmaga zagotovljena!
Pomagaj mi,
da se izognem vsakemu izživljanju,
posameznim ‘junaštvom’,
želji po razkazovanju
ali da bi stal bolj miren na rezervni klopi.
Pomagaj mi,
da se ne prepustim malodušju
zaradi napačnih korakov, nedovoljenih položajev
in žvižgov navijačev,
prav tako pa naj ne bom preveč ‘pijan’
ob ploskanju in zmagah.
Tvoja želja je,
da bi ljudje kot eno moštvo
odigrali dobro tekmo!
Pomagaj nam,
da nam bo to uspelo uresničiti,
brez prevelikih obrambnih nalog.
Bodi ti naš prijatelj in navijač,
trener in sodnik na tekmi. (prim. Ps 133)

SMS

»Nič in nihče nas ne ovira, da bi bili drugačni in kljub temu med seboj povezani v dobri harmoniji.« »Nihče naj ne bo verz brez rime. Bodimo vsi skupaj del iste božanske pesnitve. (Janez Pavel II.)

PREMISLI

Jaz sem s teboj, kaj pa ti, ali si tudi ti z drugimi? Po svoji podobi sem naredil ljudi, ki so drug od drugega odvisni kot vezne posode. Iz vseh ljudi želim narediti veliko, enotno družino. Zato odpuščaj svojim prijateljem, bodi prizanesljiv do svojih nasprotnikov, poslušaj svoje vzgojitelje, bodi vrstnikom dober zgled, vsem, najprej pa sebi izkazuj spoštovanje. Zapomni si, da ti bom ob sodnem dnevu postavil samo eno vprašanje: »Kaj pa drugi? ...« Upam, da mi ne boš dejal, da si prišel sam pred moje obličje!
podpis: BOG

pripravlja: ČUK Marko

V zadnjih mesecih, dneh ... se je v mojem predalu e-pošte med vsemi odmevi, kritikami in pohvalami na račun Ognjišča, nabralo tudi nekaj vprašanj mlajših bralcev (nekateri v pripravi na birmo), ki si želijo še kdaj kaj "veroučne vsebine" (kaj o veri ... čemu sploh potrebujem vero?) Res je, pred leti smo imeli v Ognjiščui Veroučne strani ... zdaj so mladinske vsebine zbrane večinoma v mladinski prilogi, kjer mladi in njihovi starši najdejo veliko koristnega ...Usmeril sem jih na stara Ognjišča (od leta 2011 naprej), ker pa v arhivu (še) ne ponujamo celotne vsebine, sem se odločil, da pripravim nekaj povzetkov:
Na naši spletni strani bom občasno pripravil nekaj kratkih in preprostih razmišljanj, zgodb, molitev ... ki bodo morda komu koristili ... kot obujanje spominov na veroučna srečanja mlajših skupin. - in hkrati kot spodbida za naprej ... v nove čase
Starši si zelo želimo, da bi naši mladi, ki so že prejeli potrditev v veri ali se nanjo pripravljajo (a v teh časih ne vedo, kdaj) odrasli v osebni veri, hkrati pa nas skrbi, da se ne bi izgubili. “Tudi če me vi zapustite, vas jaz ne bom nikoli zapustil!” pravi Jezus v Svetem pismu. Prav to sporočilo je morda v teh dneh pomembno tudi za mlade, ki bi se želeli pogovarjati, kaj prebrati o rasti v vseh človeških razsežnostih, najbolj pa v zaupanju v Gospoda. Razmišljanja bodo zelo preprosta: o veri, upanju, usmiljenju, pogumu, pristnosti, solidarnosti, osamljenosti, moči, ljubeznivosti, doslednosti, spoštovanju do samega sebe, o ljubezni …

Ne bojte se
Kakšno korist imaš torej od tega, če sem veren? Pravzaprav nobene vidne koristi! Zaradi tega si ne moreš privoščiti vsega, kar bi si želel, ne hrane, ne pijače, ne zabave …, v redovalnici tudi nimaš samih odličnih ocen, tudi pri iskanju življenjskega sopotnika nisi zaradi tega bolj uspešen … Kljub temu pa lahko rečem, da je osebna vera najbolj koristna stvar na svetu. Zakaj? Ker vera prežene vse strahove! Še več, vera nas vodi do ljubezni do Boga in bližnjega, in kdor ljubi, ima še kako velik motiv za življenje, da gre naprej, mimo vseh strahov, težav, ovir …!«. In mladi se danes srečujejo s številnimi strahovi: da ne bi ugajali, da ne bi bili sprejeti, da jim ne bi uspelo to ali ono ... nekateri so v stiski zaradi neprijetnih izkušenj iz preteklosti; drugih je strah prihodnosti (kakšna bo … če sploh bo?). Zaupanje v Gospoda življenju ne odvzame napora, mu pa daje smisel. Vera je najboljši ‘reševalec’ življenja, ker po njej doživljaš Boga kot nekoga, ki ti je vedno blizu. To je najboljša naložba, nič ne stane: samo nekaj napora je potrebnega, da odpremo vrata, da Gospod lahko vstopi. Je svobodna: vsakdo se sam odloči, če se bo dan za dnem potrudil hoditi za Jezusom. Med strahovi je še eden – Bojimo se tudi ‘neznanega’ Boga in on to dobro ve, zato v Svetem pismu (od Prve Mojzesove knjige do Razodetja) vedno znova ponavlja: »Ne bojte se!.. Naj vas ne bo strah! ... Pogum … jaz sem z vami!« V Svetem pismu je 365 podobnih izrazov – vsak dan torej Gospod vsaj enkrat potrka … in čaka, da mu odpremo vratca svojega srca.

Bog nas je naredil po svoji podobi, mi pa smo mu vrnili ‘uslugo’ in si njega priredili našim predstavam. Tako smo iz njega naredili na eni strani “bitje, ki bruha ‘ogenj in žveplo’”, na drugi strani pa “dobrodušnega starčka z belo brado, ki mu ni mar za nas”. Bog ni tak: je neskončen, Večen, Vsemogočen in hkrati Bližnji, ljubeči Oče. Prijateljski odnos z njim vključuje spoštovanje (Bog je Drugačen od nas), izključuje pa strah. Bog je Bog: od tvojega odnosa z njim je odvisno kako živiš: ne boj se, zaupaj se mu in se mu izroči v varstvo!

Preberi iz Svetega pisma: 1 Mz 3,8-10

Človek in njegova žena sta zaslišala glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Skrila sta se pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu. Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?« Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.« (1 Mz 3,8-10)

ZgodbE

Bog se igra skrivalnice
Potem ko je Gospod Bog ustvaril zemljo, rastline in živali, je naredil moža in ženo, saj je hotel, da bi imel ob sebi nekoga, ki bo, tako kot on, sposoben ljubiti. Nekega dne je rekel ljudem. »Rad bi se igral s človeškimi otroki … se želite igrati z menoj? Ljudje so odgovorili: »Seveda, kaj pa se bomo igrali?« »Skrivalnice,« je predlagal Bog. »Odlično!« so bili navdušeni ljudje. Začeli so se igrati. Najprej je bil Bog tisti, ki je ‘mižal’ in iskal ljudi. Vedno jih je hitro našel, vse je poznal po imenu in vedel, kam so se skrili. Zato je predlagal, da bi raje vloge obrnili in bi se on skril, ljudje pa bi ga iskali. Res so naredili tako, Bog se je skril in čakal, da ga kdo najde. Čakal je in čakal, toda nikogar ni bilo … Ugotovil je, da so ljudje pozabili nanj in so jih bolj zanimale druge stvari. Le kako se je lahko to zgodilo, ko pa si je tako želel, da bi ga našli, saj je imel zanje pripravljena darila, ljudi pa to ni prav nič brigalo. – Bog pa je zvest, zato se je sam odpravil iskat ljudi. Našel jih je zaposlene s številnimi obveznostmi (nihče več ni mel časa), okrog sebe so nagrmadili gore raznih predmetov, naprav ..., skrivali so se za “tako delajo vsi”, drug do drugega so bili nestrpni ... Še več: nekateri so se skrivali pred njegovim pogledom, bili so prestrašeni, druge je bilo sram, da so ga poznali; nekateri pa sploh niso vedeli, da obstaja. – Bog je bil v hudi zadregi, toda ni se vdal. Še naprej je iskal, z veliko vztrajnostjo in ni odnehal … Prepričan je bil, da bo našel nekoga, ki ga bo sprejel in s komer bo lahko sklenil prijateljstvo …

Odgovori si

“Kaj misliš, ali je res, da danes le malo ljudi išče Boga in raje pustijo, da jih on išče? Največja slabost in napaka današnjega časa je mlačnost, brezbrižnost (živeti tako, kot bi Boga ne bilo)? Morda vidiš kakšno rešitev? Če bi Bogu skušal določiti poklic, komu, bi rekel, da je podoben …. umetniku, ki pripravlja vedno izvirne izdelke in ničesar ne izdeluje serijsko; kmetu, ki seje poln zaupanja, da bo tudi nekaj zraslo; trenerju, ki izbere pravega igralca in mu določi mestu v ekipi za uspeh na tekmi …

(nadaljuj sam)


Kaj iščeš, učitelj?
Učitelj je globoko sklonjen pregledoval tla pred svojo hišo.
“Kaj iščeš, učitelj! so ga spraševali sosedje. “Izgubil sem iglo,” je odvrnil starček. Sosedje so mu priskočili na pomoč. Nekaj časa iščejo, potem pa pravi eden naveličano: »Kmalu bo mrak in nimamo več veliko časa! Poskušaj se vendar spomniti, kje ti je padla igla na tla.”
“Izgubil sem jo notri, v moji hiši!” je odgovoril.
“Čemu jo potem iščemo tu, na ulici?« so presenečeno obstali sosedje.
“Ker je tu še svetlo,« razloži učitelj, »pri meni v hiši pa je tema.«
“Kaj torej sploh zapravljamo čas,” ugovarja nekdo, ”tudi s svetilko ne bomo našli igle, ki je ni. Pojdi v hišo in prižgi luč!”
Učitelj se nasmehe: “Kako zelo ste pametni, ko gre za vsakdanje reči. Ali morda kdaj uporabljate vašo brihtnost tudi zato, da bi kaj doživeli tudi v globini samega sebe? Vidim, da vsi iščete zunaj tisto, kar ste izgubili znotraj. Ali verjamete, da boste našli Boga v zunanjem svetu? Njega ste torej tudi izgubili nekje zunaj vas samih?” Pustil je zmedene sosede in odšel v hišo.
sufijska zgodba

Stojim pred vrati in trkam
Angleški slikar Holman W. Hunt (1827–1910) je končal eno svojih slik. Na njej je upodobil Jezusa, ki stoji pred vrati. Preden bi naredil še zadnje popravke in sliko dal na razstavo, je želel vedeti, kaj o njej menijo ljudje. Vsi so pohvalili skrivnostno Jezusovo podobo pred temačno hišo. Nihče ni našel nobene pomanjkljivosti, naenkrat pa je nekdo zaklical: »Mojster, zdi se mi, da nekaj manjka na vratih v hišo. Kako naj Gospod vstopi, če vrata nimajo kljuke?«
»Prijatelj, prav imaš, « je odgovoril slikar. »Res nisem naslikal kljuke na vratih hiše. Kaj mislite, zakaj? Vrata, na katera trka Gospod, se lahko odprejo samo od znotraj!«

BOG - Osebna izkaznica

Obraz – kot dobri oče … ki mu lahko rečeš Ti.
Roke: močne in nežne: znajo zdraviti, ljubkovati in podpirati.
Noge: žuljave, ker so neprestano na poti, ko išče ljudi.
Oči: pronicljive in prodorne: z njimi vidi tudi tisto, kar je v notranjosti srca.
Posebno znamenje: na dlaneh izpisana imena vseh ljudi.
Spomin: izjemen – tudi če bi mati pozabila svojega otroka, on ne pozabi nikogar.
Starost: nedoločena. Je najstarejši in hkrati tudi najmlajši od vseh
Delo: odpuščati.
Značaj: … čeprav je ‘zvezdnik’ je kljub prevzvišenosti rad v družbi preprostih in skromnih ljudi.
Skupna ocena: neskončen

Vera je kot ...

- mobilni telefon: ki te poveže z Bogom, kjerkoli te najde.

- mikroskop: ki ti pomaga zaznati tudi veličino tistega, kar je majhno.

- planika: najdeš jo, če se povzpneš v visokogorje.

- nebo ponoči: bolj ko ga opazuješ, več zvezd opaziš.

- svetilnik v noči: pokaže ti pot v pristanišče.

- padalo: daje gotovost, tudi takrat, ko je pod teboj praznina in globok prepad.

- poročni prstan: ki te povezuje z Bogom in si mu zvest.

VERA

V odnosu do Boga naj te vodi vera, v odnosu do bližnjega ljubezen, v odnosu do samega sebe ponižnost. (sv. Janez Bosko)

Po mojem mnenju o Bogu sploh ne moremo govoriti kot o ‘njem’, temveč ga moremo ogovarjati samo kot ‘ti’. (Viktor E. Frankl)

Vera je božji dar in sicer za vsakogar tako velik, kolikor velikega je pripravljen sprejeti. (Ivan Jerič)

IZPOVED VERE

Moj Bog, ker si nezmotljiva resničnost, verujem vse tisto, kar si ti razodel in nam Cerkev naroča kot versko resnico. Verujem v te, edinega pravega Boga v treh osebah, ki so enake in različne: v Očeta, Sina in Svetega Duha. Verujem v Jezusa Kristusa, tvojega Sina, ki se je utelesil, umrl in za nas vstal in vsakomur daje po našem zasluženju, nagrado ali večno kazen. V skladu s to vero želim živeti vedno. Gospod, pomnoži mojo vero!

MOLITEV

Gospod, prosim te, ne nehaj trkati

Želim se ti zahvaliti
s srcem polnim veselja, za dar vere.
Vendar pa me je pogosto sram pokazati, da sem veren.
Bojim se odpreti vrata mojega doma,
ker sem preveč krhek in dobro poznam
vse svoje šibkosti in nedoslednosti
Gospod, prosim te,
ne naveličaj se trkati:
vodi me z modrostjo in močjo in daj trdnost mojim korakom.
Vem, da boš to storil zame.
Zahvaljujem se ti za tvojo zvestobo
in za tvojo ljubezen, ki je brez konca.
Opogumi moje srce!

Naj bo slavljen GOSPOD, ker je uslišal glas moje prošnje.
GOSPOD je moja moč in moj ščit, vanj je zaupalo moje srce;
prejel sem pomoč in srce mi vriska, s svojo pesmijo se mu zahvaljujem. (Ps 28)

PISMO

Dragi prijatelji, ko vas oblegajo skušnjave, da bi se zaprli vase, ker vas življenje zasipa s skrbmi ali vas včasih celo straši, se spomnite, da vstali Jezus trka na vrata vašega srca in čaka, da mu odprete. Če ga sprejmete, reče vsakemu: 'Mir s teboj!' Sprejmite ga! Odprite mu! Ne bojte se!
Samo vera in ljubezen moreta premagati strah in znova prižgati upanje. Iz vsega srca vam želim, da bi mogli z ljubeznijo premagati vsak strah in povsod izžarevati upanje.
sv. Janez Pavel II mladim na letališču v Postojni, 18. maja 1996

SMS

Nespameten si, če iščeš zunaj sebe tisto, kar lahko najdeš samo v svoji notranjosti.

Skrit sem, toda vedno se dam najti tistemu, ki me išče z iskrenim srcem.

Trkam na vrata srca, toda spoštujem svobodo vsakega: vstopim samo tam, kjer mi dovolijo vstopiti. Če te nihče ne pride iskat, se ne boj, nisi ostal sam: jaz se vedno želim srečati s teboj. (podpis: BOG)

pripravlja: Marko Čuk