Ljudje smo večkrat nestrpni, nervozni, se pritožujemo, do drugih imamo veliko zahtev, a ko se te dotaknejo nas, reagiramo s povzdignjenim glasom, kot da bi bili gospodarji sveta ... Prav zato je svet že od začetka svet vojn, prepira, sovraštva ... Mi pa smo poklicani na pot krotkosti in potrpežljivosti ... Samo s krotkostjo lahko pritegnemo ljudi k usmiljenja polni božji ljubezni. Koliko bi lahko napravili za božje kraljestvo, če bi se znali krotko in potrpežljivo izogibati izbruhom nestrpnosti, saj ti na žalost neštetokrat uničujejo najboljše človeške sile ... (papež Frančišek)

Prvi štirje blagri kažejo ‘razmere’, ki običajno veljajo za bedne in sramotne, kot so revščina, žalost in lakota ... “Ponižni pa bodo dedovali deželo, zatrjuje Psalm 37,11. S tem izrazom je psalmist skušal govoriti o ‘ubogih’, ‘brezpravnih’, ‘nebogljenih’, ‘nemočnih“ ... Nasprotovati nasilju z nasiljem, pomeni samo še povečevati razdejanje. Resnica za zmago ne potrebuje moje nasilnosti. Kristjan je proti vsakemu zlu, ne samo do smrti hudobneža, ampak vse do svoje smrti, saj da ni večje ljubezni kot je ta, da daš svoje življenje v službo dobrega za izgubljenega brata. Zmaga tisti, ki dopusti, da ga umorijo, ne pa tisti, ki mori. Na začetku zgodbe našega odrešenja je pokol nedolžnih otročičev, zaključuje pa se s Kalvarijo.

Sad Duha je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu. Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo. (Gal 5, 22.25-26)

Ruski pisatelj in nobelovec Aleksander Solženicin († 2008), je čudovito orisal uresničenje tretjega blagra v svoji črtici Matrjonina hiša. Krotka in blaga žena Matrjona mora veliko pretrpeti, mnogi jo zaničujejo, tudi najbližji ... Mož jo je zapustil, čeprav je poosebljenje dobrote, nikomur ni nikdar rekla žal besede in nikogar ni sodila ali obsojala z besedami. Posvojenki Kiri je zapustila kamrico v prizidku iz brun, del hiše je sama pomagala seliti in pri tem v nesreči tudi sama izgubila življenje. Na pogrebu se je pokazalo, kako je bila ta, od vseh zapostavljena in zasmehovana žena, plemenita. Solženicin svojo črtico sklene: »Nihče je ni razumel, celo mož jo je zapustil, pokopala je šest otrok, ne pa svojega družabnega značaja, bila je tuja sestram in svakinjam, zbujala je zasmeh, ker je delala zastonj za druge – takšna je bila Matrjona, ki si pred smrtjo ni nakopičila nobenega premoženja. Zapustila je le umazano belo kozo, šepasto mačko, fikuse ... Poleg nas vseh je živela in nismo razumeli, da je bila Matrjona tisti pravični človek, brez katerega, kakor pravi pregovor, še vas ne more obstati.. Tudi mesto ne. Niti ne ves svet.«

Krotkost naredi naše vsakdanje življenje in bivanje bolj človeško in polno. Jezusove besede “Blagor krotkim” so popolno nasprotje militarističnemu geslu “Gorje premaganim!”. Le tisti, ki je blag, ne zbuja strahu. Le tisti, ki ne sprejema in ne uveljavlja nasilja v odnosu do drugih, je lahko nosilec pomoči in graditelj razumevanja. Ta ‘nerealni’ nauk preroka iz Nazareta predstavlja edino uresničljivo možnost, ki nam je dana danes, da bi preživeli.

Jezus je “krotak in v srcu ponižen” (Mt 11, 29). Ta krotkost ni samo lastnost Kristusovega značaja, ampak je življenjska drža, ki jo je sam uresničil, “ko je prevzel podobo služabnika” (Flp 2,7). On, edini dedič Očeta, se je odrekel vsem prednostim in koristim te dediščine, dokler vsi brezpravni in razdedinjeni (krotki) ne bodo dobili v last tistega, kar jim pripada.

Krotkost je vse prej kot krotka, pohlevna – je velesila, ki rešuje svet. Krotkost ni vsiljiva, ni nasilna, zato pa je – silna. (Miha Žužek)

Kje se bo otrok naučil krotkosti, če večkrat sliši svoje starše, kako se prepirajo? Če sliši, kako se starši pričkajo in uporabljajo grde izraze, od koga naj se potem otrok nauči lepo govoriti o bližnjem? (Friderik Baraga)

Gospod Jezus, vabil si nas z besedami: “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam” (Mt 11,28-29).
Daj, Gospod, da bi vedno bolje razumeli, da se ti ne moremo približati in da se ne moremo veseliti tvoje prisotnosti in tvojih milosti, če ne bomo takšni, kakor si ti, ki si krotak in iz srca ponižen.
Odpusti mi, Gospod, da pri pogovorih in ob nesoglasjih tolikokrat nisem skušal biti tebi enak in bratom in sestram nisem razodeval tvoje krotkosti.
Na žalost se dostikrat nisem skušal vživeti v druge, ampak sem hotel uveljavljati le svoje pravice. To, kar bi bil lahko dosegel z zaupnim pogovorom, v medsebojnem posredovanju evangelija, je bila le nekoristna debata, kajti manjkala mi je tvoja ljubeznivost.
Tako sem zapravil številne priložnosti, ko bi lahko svojega bližnjega približal tebi; zato nisem bil deležen veselja, ki si ga pripravil za tiste, ki razodevajo sadove Svetega Duha: prijaznost, krotkost, potrpežljivost, dobroto.
Pošlji nam svojega Duha, da nam prenovi srce in duha, da bomo lahko svetu prikazali tvoj pravi obraz. Bernhard Häring

Krotkost in ‘nenasilje’ vpeljujeta v naše vsakdanje življenje in resničnost čisto novo, drugačno obliko odnosa z bližnjimi.

Če povzamemo različna mnenja in izkušnje, teorijo in prakso zagovornikov nenasilja, lahko izrazimo ‘deset zapovedi’ nenasilnega:

1. Nauči se prepoznati in spoštovati ‘sveto’ v vsakem človeku, pri samem sebi in v vsakem delčku stvarstva. Dejanja nenasilnega človeka pomagajo, da zagori iskrica božje luči, ki je prisotna v vsakem srcu, tudi v srcu nasprotnika in sovražnika.

2. Sprejemaj samega sebe, ‘takega kot si v resnici’, z vsemi svojimi talenti in bogastvom, pa tudi z vsemi omejitvami, napakami, pomanjkljivostmi in šibkimi točkami; bodi prepričan, da jih Bog sprejema.

3. Živi v resničnosti samega sebe, brez pretiranega ponosa (ošabnosti), ne nasedaj iluzijam in lažnim obetom.

4. Spoznaj, da morda tisto, kar ti zbuja odpor do bližnjega, izhaja iz tega, da nočeš priznati, da imaš tudi sam isto napako.

5. Odreči se dvojnim merilom in nasprotjem: ‘mi/oni’, ki delijo ljudi na ‘dobre/slabe’ in dopuščajo ‘demoniziranje’ nasprotnika. Taka miselnost je korenina vsakovrstne nestrpnosti.

6. Sooči se s strahom in se mu postavi po robu, ne samo s pogumom, ampak tudi z ljubeznijo.

7. Poskušaj razumeti in sprejeti, da novo Stvarjenje, gradnja skupnosti ljubezni, lahko uspeva le skupaj z drugimi. Ne more biti delo enega samega, zahteva potrpežljivost in sposobnost odpuščati.

8. Poglej nase kot na del Stvarstva in se spomni, da je uničevanje našega planeta problem, ki je globoko duhoven, ne le znanstveni ali tehnološki. Smo samo ena stvar.

9. Sprejemaj trpljenje, morda celo z veseljem, če si prepričan, da to pripomore k osvoboditvi Božjega, ki je v drugih. To ti bo pomagalo, da boš znal sprejeti svoje mesto v zgodovini, z vsemi pretresi in različnimi vplivi in posledicami.

10. Upočasni svoj korak, bodi potrpežljiv, sej semena ljubezni in odpuščanja v svoje srce in v srca vseh, s katerimi živiš. Postopno rasti z njimi v ljubezni, v usmiljenju in v zmožnosti odpuščati.

Gospod, podaril si mi odpuščanje, / čez krotka usta vino si razlil, / da bi ljubezni Tvoje se napil, / da bi pozabil vse poti nekdanje. (France Balantič)

Mnogi iščejo pri zdravnikih pomirjevalna sredstva. Toda brez krščanske krotkosti problemov ni mogoče razrešiti. (Tomas Špidlik)

Vsakdo izmed nas naj po zgledu Kristusove ljubezni in krotkosti postane boljši in naj s svojo dobroto okuži še druge. (Janez Pavel I.)

 Veselijo naj se tisti ...

Veselijo naj se tisti, ki ne pozabljajo, da Bog ne izbira svojih prijateljev med najboljšimi, najbolj simpatičnimi, najbolj pametnimi, najlepšimi ..., ampak med tistimi, ki so spoznali, da ga potrebujejo in se mu zaupljivo izročajo v varstvo.
Veselijo naj se tisti, ki ne gledajo samo nase, ampak jih zanimajo tudi žalost in potrebe drugih in na nikogar ne gledajo zviška in oblastno. Bog jim bo pokazal, kako lepo je biti dober.
Veselijo naj se tisti, ki prinašajo na svet ljubezen do Boga kot luč, ki ogreva. Tisti, ki tolažijo in pomagajo ter znajo deliti. Bog jih bo napolnil z veseljem.
Veselijo naj se tisti, ki se trudijo, da bi se razumeli, ki ravnajo obzirno in s spoštovanjem z vsemi člani družine, ki razumejo, da morajo sodelovati tudi pri delu in le pri zabavi in znajo odpirati vrata svoje hiše tudi drugim. Ti bodo deležni božjega prijateljstva.
Veselijo naj se tisti, ki ne zatirajo drugih s svojo oblastnostjo, ki spoštujejo belca, črnca, ... vsakega človeka, katere koli barve kože. Bog jim bo pokazal, kako lepo je živeti v miru.
Veselijo naj se tisti, ki si prizadevajo, da bi se izognili prepirom in sporom, majhnim in velikim, tisti, ki sestavljajo mavrico miru v okolju, v katerem živijo, in spoštujejo vsako od Boga ustvarjeno bitje. Bog jim bo dal čudovito nagrado.
Veselijo naj se tisti, ki se morajo boriti in trpeti, da bi svet postajal vrt miru, kot si ga je Bog zamislil. On bo otrl vsako njihovo solzo in pripravil zanje praznovanje brez konca.

Kdo so krotki? Najprej so to tisti, ki znajo ‘krotiti’ samega sebe, ki obvladujejo svoj jaz in vse, kar se ‘kuha’ v njem: vzkipljivost, slabo počutje, jezo, živčnost, žalost, razočaranje, ljubosumnost, preklinjanje, maščevalnost ... Potem svojo pot usmerjajo k bližnjim. Niso napadalni, njihov cilj ni, da bi se uveljavili in si kaj prisvajali zase, ne uporabljajo sile; nočejo tekmovati z drugim, se spopadati in na koncu za vsako ceno zmagati. Niso pa to malodušneži, ki pustijo, da jim drugi hodijo po glavi, temveč so tisti, ki branijo svoje pravice in pravice drugih brez nasilja in skušajo premagati zmoto. So nenasilni, zavračajo neusmiljeno tekmo za dobrine, ki neti pohlep, niso prevzetni in domišljavi ... niso trmasti, se ne kujajo in ne kuhajo zamere, niso maščevalni in ne širijo mržnje do drugih... Čeprav jih vsi označujejo za ‘izgubarje’, pa to niso nikakršni pobožni kristjani s sklonjeno glavo, ki vse potrpijo in se zatečejo v cerkev molit, temveč imajo sebe v oblasti, imajo moč nad seboj in drugi jih potrebujejo, da premagajo zlo v sebi, so nasprotje ošabnosti in oblastnosti, ohranjajo svojo mero, svoje dostojanstvo in odgovornost. Eden od načinov krotkosti, ki je danes še kako potreben, je drža sprejemanja, poslušanja, dialoga. Na nas je izbira, ali bližnjega jemljemo kot ‘pekel ali blagoslov’. Krotkost vsebuje spoštovanje, prijaznost, dobroto. Samo s krotkostjo lahko pritegnemo ljudi k usmiljeni božji ljubezni. Koliko bi lahko napravili za božje kraljestvo, če bi se znali krotko in potrpežljivo izogibati izbruhom nestrpnosti; saj ti na žalost neštetokrat uničujejo najboljše človeške sile.

Gospod, podari mi novo srce.
Gospod, podari mi krotko srce,
ki mu bodo tuji
navali ošabnosti in jeze.
Ustvari v meni čisto srce, ponižno,
blago, miroljubno, dobrotno, milo ...,
ki ne bo nikomer storilo nič žalega,
ampak bo na zlo odgovorilo z dobroto,
ki te bo ljubilo bolj kot vse stvari,
ki bo mislilo predvsem nate
govorilo o tebi, se ti zahvaljevalo,
daj mi pravega duha,
da ne bom iskal sebe, ampak tebe,
in bo v meni pomladil vse,
kar se je postaralo.
Gerolamo Savonarola

 DEJSTVA

Krotkost ni strahopetnost

V ZDA se posamezniki večkrat zatečejo k dejanjem ‘državljanske neposlušnosti’, ki se jo poslužujejo tudi verni. Pred dobrimi desetimi leti so bile tri redovnice dominikanke zaradi sabotaže obsojene na 41, 31 in 30 mesecev zapora. Neke nedelje so namreč oblečene v bele kombinezone in obute v teniske, odstranile verige na rešetkah in vstopile v raketni silos za izstrelke Minuteman. Smrtonosni izstrelek so poškropile s krvjo, ki so si jo dale odvzeti, in z njo narisale križe. »Bolje naša kri, kot kri iraških otrok,« so povedale na sodišču. Ena od trojice, sestra Kathy, je pisala iz zapora: »Moč nenasilja je v tem, da deluje počasi, vendar deluje zanesljivo spreminja miselnost. Kri ubogih je pomembnejša kot vsa politika.«

Vprašanja

– Katere so, po tvoji presoji, značilnosti krotkega človeka v današnjem svetu. Poskusi sestaviti Deset zapovedi prijaznosti in ljubeznivosti za naš čas.

– Sveti Pavel je v spodbudi kristjanom v Filipih zapisal: Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem (Flp 4,5). Ali si prepričan, da od kakovosti odnosov med ljudmi odvisna tudi kakovost življenja? Povej kakšno svojo izkušnjo, ki to potrjuje.

– Omenili smo, da je danes veliko nasilja v dejanjih, pa tudi v besedah in mislih ... Poskušaj označiti kakšen je tvoj odnos in drža do bližnjega, predvsem do najbližjih (pasiven, aktiven, ravnodušen, poslušen, razumevajoč, ljubezniv ...

Krotak sem, ko skušam v pogovoru z življenjskim sopotnikom, z odraščajočo hčerko... ponižno prisluhniti, sprejeti spodbude, razloge drugega, in ga ljubiti takega, kot je. Krotak sem, ko pospravim vse zlobne ‘puščice’ namigovanj in zbadanj, ki ne bi prinesle nič dobrega. Krotek sem, ko imam pogum, da včasih preslišim tisto, kar me rani in se ne odzovem napadalno. Ko ne uveljavljam svoj prav in nočem imeti zadnje besede v pogovorih. Včasih je to težko, saj se počutim tako imenitno, če obvelja moja. – Posvetil bom več pozornosti tistim, ki so najbolj slabotni, ki so krotki po naravi, ker se ne morejo braniti. Pomagal bom starejšim, ki si sami ne morejo pomagati in jim navadno pomagamo samo tako površno, da se jih rešimo, neprijazni smo do tujcev in se pogosto okoriščamo tudi pri delu. Ne bom se zanašal na lastne moči, ampak nanj, ki je krotak in ponižen v srcu. Če Jezusa počastim iz dna srca v evharistiji in na križu, bom pri njem črpal pravi mir, in bom ‘zraven’, ko bo sprejemal v deželo luči, pravičnosti, in drugih mesijanskih dobrin, ki so obljubljene krotkim v srcu. V njegovi smrti na križu, v križanem in vstalem, iščem moč, da bi postal ‘pšenično zrno’. Če bo umrlo egoizmu v zemlji mojega srca, bo obrodilo sadove dobrote, krotkosti in pozornosti do vseh, ki so mi blizu in so najbolj potrebni pomoči.

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 5, str. 86.

Blagor ubogim v duhu”, pomeni se odreči navezanosti in delati tako, da bo bogastvo, ki nam ga je Gospod dal, služilo skupnemu dobremu. To je edini način. Razširiti roke, odpreti srce, odkriti obzorje. Če pa imaš roke stisnjene v pest, imaš srce zaprto, nimaš obzorja, ne vidiš drugih, ki potrebujejo pomoč, in končal boš daleč od Boga. (papež Frančišek)

Blagri se začenjajo z blagrovanjem ubogih v duhu. To niso tisti, ki nimajo niti evra, berači, klošarji ...; lahko je to predsednik države, lahko je podjetnik, najbogatejši Slovenec ... Ubog v duhu je tisti, ki mu materialne dobrine ne pomenijo največ, ni navezan na stvari, ki jih ima, na ljudi okrog sebe, nase ... Ne zaupa bogastvu dobrin, ampak Božje ljubezni. K Bogu prihaja “z rokami, ki so odprte in razdajajo”, in “ne z rokami, ki grabijo in držijo zase”, “pripravljen je sprejeti Božjo dobroto, ki se razdaja” (Benedikt XVI.)

Iščite Gospoda, vsi ponižni v deželi, ki izpolnjujete njegov odlok. Iščite pravičnost, iščite ponižnost, morebiti se skrijete na dan Gospodove jeze. (Sof 2,3)

 Sprejeti samega sebe in se prepustiti Bogu

Prvi Jezusov blagor lahko prevedemo z besedami: Blagor tistim, ki odkrijejo, da je njihovo uboštvo povezano z Bogom. V življenju se vsak dan zelo trudimo, kako se rešiti neprijetnega občutka, da smo v kakšni stvari slabši od drugih: ker nismo dovolj bogati, ne moremo imeti tega, si privoščiti toliko kot prijatelji, sodelavci ... čutimo se manjvredne zaradi svojih omejenosti, resničnih in namišljenih, in to nam ne da miru ....

Tako notranje (ne)razpoloženje ima lahko dve posledici: zavračanje samega sebe ali pretvarjanje in pretirano občudovanje ... in tako smo kar naprej v začaranem krogu mask in navidezne resničnosti.

Jezus nas uči, naj mirno sprejmemo svoje nepopolnosti, saj nas Bog sprejema take kot smo. Če zaupamo v Boga in položimo svoje življenje v njegove roke, začutimo vso lepoto življenja. Biti ubogi pred Bogom pomeni sprejemati sebe take kot smo. Brez popolne predanosti Bogu, ki nas ima rad, ne bomo nikoli dosegli notranjega miru. Uboštvo je najprej religiozna drža: povezano je z vero, torej s sprejemanjem ali zavračanjem Boga: še posebej pri tistem, ki misli, da zanj ni rešitve. Biti ubogi v duhu, pomeni se zanašati na to, kar je večno, na Boga Jezusa Kristusa in ne na to, kar hočemo mi. »On se dviga od spodaj, medtem ko gredo stvari prej ali slej na dno« (Giussani).

Ne varajmo sami sebe. Naše srce je srce bogataša, ker:

• ne znamo prenašati svojih slabosti, ki se na različne načine kažejo na vseh področjih: na fizičnem, psihološkem (značajskem), ekonomskem, družbenem, cerkvenem (pastoralnem).
• imamo radi moč in bogastvo: želimo biti več kot drugi, boljši ... Zelo si prizadevamo, da bi se povsod uveljavili, pokazali svoje sposobnosti, hočemo biti pomembni, uspešni ...
• zavračamo vse kar nas pri tem ovira, nočemo se soočiti z dejstvi, se posvetovali, sprejeti pomoč, pomagati ... delamo tako, kot da zmoremo vse sami.
• le redko prisluhnemo Besedi, naše molitve so le premikanje ustnic, kot da ne bi imeli potrebe po Bogu in njegovem Duhu. Evangeljsko uboštvo, ta zaupna izročitev v Božje roke, je dar, ki ga je treba izprositi.

SRCE ubogega pa:

• se zaveda krhkosti in slabotnosti, nesposobnosti, da se sami rešimo.
• popolnoma zaupa v Boga in računa na njegovo (po)moč. Živimo v gotovosti, da more Bog v naši slabosti pokazati svojo moč.
• ima zdravo mnenje o sebi, spoznava/sprejema/razvija svoje sposobnosti in si stalno prizadeva spoznati, kaj Bog od nas pričakuje; prepričani, da smo privlačni le toliko, kolikor je božjega v nas.

Če bi iz evangelija odstranili uboštvo, ne bi bilo mogoče razumeti Jezusovega sporočila. (papež Frančišek)

“Blagor ubogim v duhu”, pomeni se odreči navezanosti in delati tako, da bo bogastvo, ki nam ga je Gospod dal, služilo skupnemu dobremu. To je edini način. Razširiti roke, odpreti srce, odkriti obzorje. Če pa imaš roke stisnjene v pest, imaš srce zaprto, nimaš obzorja, ne vidiš drugih, ki potrebujejo pomoč, in končal boš daleč od Boga. (papež Frančišek)

Ponižno, krotko srce, ki čuti potrebo, da moli, da se odpre Bogu, je srce prvega blagra. Uboštvo je torej dragocena vrlina, ki odpira vrata Božje skrivnosti. Vrlina, ki pa včasih lahko primanjkuje prav tistim, ki tej skrivnosti posvetijo celo življenje. Če teologije ne študirajo na kolenih, ne bodo razumeli ničesar. Veliko bodo znali povedati, a ničesar ne bodo razumeli. Samo uboštvo je sposobno sprejeti razodetje, ki ga Oče posreduje po Jezusu. (papež Frančišek)

Nekoč privil si male na srce, / Gospod, jaz majhen spet želim postati / in spet ubog – kar ne dobe bogati, / preprostim Tvoje roke poskrbe. (Alojz Kocjančič)

 “Kjer je tvoj zaklad ...”

Kje so danes ubogi v duhu in, kako naj se drže uboštva naučimo? Ali ni vse to vse preveč poduhovljeno in neresnično za naš svet? Ozrimo se naokrog in videli bomo, da je svet prepoln bogatih, ki uživajo v svojem bogastvu in ne čutijo potrebe po Bogu. Zelo moderno je Boga ignorirati – tega ne počnejo le ateisti in neverni, ampak tudi tisti, ki živijo vero kot ‘izbirno vsebino’ življenja, za ‘hude čase’. Potem pa smo tu še kristjani, ki smo mlačni, vse preveč tiho, kot kakšni izumrli primerki svoje vrste, smo “bogati” skrbi za zdravje, za sorodnike, strahu za službo, negotovosti – zaradi tega se zapiramo vase, ne odpiramo pa se Bogu in bratom. Zdi se, kot da nočemo slišati Jezusovega namiga: »Če se hočeš v polnosti uresničiti kot človek in doživeti tisti pristen občutek sreče, se ne boj biti ubog, ne razmišljaj preveč o materialnem, ne boj se izgubiti vseh privilegijev in pravic in se pomešati med ljudi, ki se s težavo prebijajo skozi življenje.« Te Jezusove besede nikoli niso naletele na veliko razumevanje: večina ljudi je še naprej prepričanih, da zares uresničijo svoje poslanstvo in so zares srečni takrat, ko dosežejo določeno ‘čast in slavo’, ko imajo toliko denarja, da ga brez slabe vesti zapravljajo ...

Uboštvo je poleg te religiozne drže tudi nujno prepleteno z vsem tistim, kar je v človeku najbolj notranje – z njegovo duhovno umerjenostjo. Uboštvo je stanje med revščino in bogastvom. Pisec Knjige pregovorov prosi Boga: “ne dajaj mi ne revščine ne bogastva, dodeljuj mi moj kos kruha” (Prg 30,8).

Jezus ne obsoja bogastva, ampak njegovo napačno delovanje v človekovi notranjosti, ki ga sili k sebičnosti. Srce bogatega se hitro navzame malikovanja. Toda srca ni mogoče deliti, zato ne more služiti dvema gospodoma, kajti “kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce”. Jezus nas sprašuje, zakaj se vedno pustimo ujeti v kremplje denarja, dokler ga na koncu ne postavimo na mesto Boga. Nemški psiholog in filozof Erich Fromm je dejal: »Velika večina ljudi danes verjame, da potrošništvo prinaša ne le svobodo, ampak tudi veselje, srečo ... in da je edina stvar, ki ovira svobodo in srečo ta, da nimamo dovolj denarja, da bi porabili toliko, kolikor želimo zapraviti.« Bolj ko se prepustimo logiki denarja, bolj nas obremenjuje in omejuje. Dejstvo je, da nas stalno vznemirjanje in prizadevanje za stvari, ovira in ne moremo biti to, kar smo, ne moremo sproščeno živeti. Tega se je treba bati: bogastvo si počasi prilašča naše srce, da postaja vedno bolj trdo, tudi če mi tega nočemo. Psalm zatrjuje: »Človek v sijaju se ne sme uspavati, podoben je živalim, ki poginejo« (Ps 49,13). Mar ni to zelo resničen opis naše družbe?

Dolžni smo, da kot pričevalci Kristusove ljubezni slišimo klic ubogih, da ne bodo prepuščeni zakonom ekonomije, ki včasih gleda na človeka samo kot na potrošnika. (papež Frančišek)

Ljubezen do nemočnega bitja, ljubezen do ubogega in do tujca – tu se začenja bratstvo ... Le zastonjska ljubezen je zrelo, popolno čustvo. (Erich Fromm)

Ne varajmo se! Naše srce je srce bogataša, ker:

• sprejemamo danes splošno razširjeno miselnost: biti sposoben, uspešen, tekmovalen, individualist .... Vse mora biti “naj”, ... Nihče noče zaostajati, biti manj kot drugi ...
• je naše življenje in bivanje zasičeno: s stvarmi, s programi, z obremenitvami, s plehkostjo, praznimi skrbmi.
• premalo časa in prostora posvečamo poslušanju: Boga, ljudi, dogodkom, svoji notranjosti ...

Da bi si privzgojili SRCE ubogega, moramo:

• odstraniti številne stvari in postaviti v središče odnose, ker je naša vera, vera živih obrazov.
• razločevati med resničnimi in neresničnimi potrebami. Srce ubogega ne tava v mlačnosti, ravnodušnosti: temveč navdušeno sprejema stvari, vendar ne dovoli, da bi ga določale.
• privzgojiti si čut za omejitve, sprejeti umerjen način življenja, si natančno določiti meje in znati presoditi in odbirati med tistim, kar nam družba ponuja. To je danes nujno, da bi preživeli na tej naši zemlji.
• si resnično prizadevati, da bi svoj poklic opravljali vestno in odgovorno, brez pretiravanja in ne tako, da bi nam bil jutrišnji dan prehudo breme, saj je vsakemu “dnevu dovolj njegova lastna teža”.

Odgovor na lakoto drugih

BLAGOR NAM
Blagor nam, če se bomo, ubogi v duhu,
znali osvoboditi
varljivega zaupanja v bogastvo
in bomo imeli ljubezen
in spoštovanje do ubogih,
kakor do svojih bratov,
živih podob Kristusa.

Blagor nam, če se bomo, vzgojeni
v blagosti močnih, znali odpovedati
pogubni sili sovraštva in maščevanja
in če bomo premogli modrost,
da se namesto za strah,
ki ga vliva orožje,
raje odločamo
za velikodušno odpuščanje,
za povezanost v svobodi in pri delu,
za osvajanje z dobroto in z mirom.

Blagor nam, če sebičnosti ne bomo
postavljali za vodilo svojega življenja
in ne uživanja za njegov smisel in cilj,
temveč bomo, nasprotno, znali odkriti
v zmernosti izvir moči,
v bolečini sredstvo odrešenja,
v žrtvi najvišjo stopnjo veličine.

Blagor nam, če bomo zatiranje
raje prenašali kot pa ga povzročali,
in če bomo čutili lakoto po pravičnosti.

Blagor nam, če bomo znali
zaradi božjega kraljestva odpuščati,
se zanj pogumno boriti,
delati in služiti, trpeti in ljubiti. Amen.
bl. Pavel VI.

Uboštvo ni samemu sebi namen, sicer bi bilo to mučenje samega sebe (mazohizem). Njegova vrednost je tolikšna, kolikor je izraz ljubezni. Solidarnost v tem, da imajo vsi pravico uživati dobre in lepe stvari. Sprejeti uboštvo pomeni odkriti, da je obilje zato, da si ga delimo.
SRCE ubogega:

• je pozorno in se odziva na ‘lakoto’ drugih (ne samo po kruhu, ampak tudi po smislu, zdravi pameti, omiki, nežnosti, duhovnosti ...). To pomeni sočustvovati in pomagati zlasti v težkih trenutkih, ob človeških slabostih, ki se prikradejo v naše družine, med sosede, na delovno mesto, med prijatelje, v Cerkev ...
• zna radostno delati zastonj; velikodušno podarja tisto, kar smo prejeli, brez zahtev ali pravic
• se je pripravljeno zavzemati za uboge: brez zavisti do bogatih, toda vedno pripravljeni poiskati odgovornost, pokazati na krivice, prevzeti dejanske obveznosti, si umazati roke, itd. To pomeni, da se v odnosih z ubogimi (ljudmi in narodi) ne omejimo samo na ‘delati dobro’, ‘dajati stvari’, ampak tudi prepoznati njihovo dostojanstvo in njihovo vrednost.

Uboštvo nas uči solidarnosti, delitve in dejavne ljubezni ter se vedno izraža tudi v zmernosti in veselju nad bistvenim, varuje pred materialnimi maliki, ki zameglijo pravi smisel življenja. Uboštva se učimo s ponižnimi, ubogimi, bolnimi in tistimi, ki so na bivanjskem obrobju življenja. Uboštva se učimo, ko se dotikamo telesa ubogega Kristusa v ponižnih, ubogih, bolnih, otrocih. (papež Frančišek)

Uboštvo duha pomeni nenavezanost na bogastvo. Če ga imamo, je namenjeno za služenje drugim, za delitev z drugimi, za pomoč ljudem. Znamenje, da nismo ‘malikovalci’, je dajanje miloščine, dajanje tistim, ki potrebujejo. A ne površno dajanje, ampak tako, da se odpovem nečemu, kar je potrebno tudi meni. To je dobro znamenje, ki kaže, da je ljubezen do Boga večja od navezanosti na bogastvo. (papež Frančišek)

Ubogi so milega srca; ostajajo ubogi Kristusovi. Brez ljubezni uboštvo nima vrednosti, je le senca brez Luči. (brat Roger iz Taizéja)

Če želimo, da ubogi spoznajo Kristusa v nas, moramo najprej mi spoznati Kristusa v ubogih. (bl. Mati Terezija)

papež FRANČIŠEK mladim

Dragi mladi, skušajte biti svobodni do materialnih stvari. Gospod nas kliče k evangeljskemu življenjskemu slogu, ki ga zaznamuje treznost, da ne bi podlegli kulturi potrošništva. To pomeni, da iščimo bistveno in odstranimo nekoristne stvari, ki nas dušijo. Odtrgajmo se od želje po imetju in malikovanju denarja. Postavimo Jezusa na prvo mesto ...

Zaupam vam nalogo, da bi solidarnost spet prišla v srce človeške kulture. Pred starimi in novimi oblikami revščine: brezposelnostjo, migracijami in odvisnostmi vseh vrst; smo dolžni biti pozorni in čuječi, da premagamo skušnjavo brezbrižnosti. Mislimo tudi na tiste, ki nimajo upanja za prihodnost, ki si v življenju za nič več ne prizadevajo, ker so obupani, razočarani, prestrašeni. Naučiti se moramo biti z ubogimi. Ne bodimo le polni lepih besed o ubogih! Srečujmo se z njimi, poglejmo jim v oči ter jih poslušajmo. Ubogi so za nas konkretna priložnost, da srečamo Kristusa samega in se ga dotaknemo. ...

Ubogi niso samo tisti, ki jim lahko nekaj damo. Tudi oni nas lahko veliko naučijo: da se vrednost človeka ne meri po njegovem imetju, o ponižnosti in zaupanju v Boga, o tem, kako vedno ohraniti svoje dostojanstvo ... (papež Frančišek)

Naša zahodna družba je obsedena od potrošništva in malikovanja denarja. To je prekleta družba ... Poudariti moram še nekaj: ta družba boleha za samozadostnostjo: misli, da sama sebi zadošča; samozadostnost pa je zanikanje ljubezni. (Abbé Pierre)

Zdravilo zoper bolezen naše družbe je: znova odkriti duha blagrov, zasidrati se na vrednotah, ki jih razglašajo. Blagri morajo navdihovati naše obnašanje; dejal bi, da je treba blagre izvajati tudi v politiki – postati morajo naše moralno vodilo. (Abbé Pierre)

ZGLED

Asiški ubožec

Sveti Frančišek Asiški je zelo dobro razumel skrivnost blagra ‘ubogim v duhu’. Ko mu je Jezus govoril v osebi gobavca in z razpela, je Frančišek prepoznal Božjo veličino in tudi svojo majhnost. Asiški ubožec je v molitvi nenehno spraševal Gospoda: “Kdo si ti? Kdo sem jaz?” ‘Slekel’ je bogato in brezskrbno življenje, da bi se poročil z ‘sestro revščino’ ter tako posnemal Jezusa in v življenju uresničeval evangeljske besede. Frančišek je živel v posnemanju Kristusa v njegovem uboštvu in v ljubezni do ubogih. Zanj je bilo to dvoje nerazdružno ...

Kristus, ki je bil bogat in je postal ubog, nas kliče, da delimo njegovo uboštvo, saj lahko zaradi njegovega uboštva obogatimo; da smo priče pravega obraza, Jezusa – ubogega, ponižnega in prijatelja grešnikov, tistih, ki so nemočni in zavrženi. (bl. Mati Terezija)

Starši so me naučili, da sem v tisti revščini, v kateri sem živel, spoznal in ponovno odkril stvari, ki v življenju nekaj veljajo. (Roberto Benigni)

Reven ni tisti, ki nima ničesar, ampak tisti, ki si veliko želi. Tudi bogat ni tisti, ki ima veliko bogastvo, ampak tisti, ki nima potrebe po ničemer. (sv. Janez Krizostom)

Močni naj ščiti slabega, slabi naj spoštuje močnega; bogati naj podpira ubogega, ubogi pa naj se zahvaljuje Bogu, da mu je dal človeka, ki izpolni njegovo pomanjkanje. (sv. Klemen)

ZGLED

Živeti srečno brez denarja

Anglikanski duhovnik Peter Owen Jones se je leta 2010 odločil, da bo živel po zgledu sv. Frančiška Asiškega: na pot se je odpravil ogrnjen v tuniko, s palico in nahrbtnikom, brez prebite pare (dokumentarec o njegovem življenju je posnel tudi BBC). Njegovemu zgledu je sledilo veliko ljudi in tako je v Londonu veliko skupin, ki sprejemajo umirjen življenjski slog: živijo brez denarja in so proti vsakemu potrošništvu. Pravijo jim ‘freegan’, živijo brez denarja, tuje jim je vsako zapravljanje in si prizadevajo, da bi zadovoljili potrebe ljudi na socialni in nekomercialni način. Hranijo se s hrano, ki je bila zavržena (Britanci vsako leto vržejo v smeti 6,7 milijonov ton hrane), in se trudijo, da bi v življenju spoštovali okolje in porabili čim manj. Tak način življenja so si izbrali zato, ker imajo zelo razvit družbeni čut, verjamejo v socialne vrednote in medsebojne pomoči. Vsak dan več jih je in so v družbi vedno bolj prepoznavni.

MOLITEV

Blažena (blagrovana) strogost

Blagor nam, če v svojem življenju na prvo mesto postavljamo Boga, v besedah in v delih.
Blagor nam, če se zadovoljimo s tistim, kar potrebujemo, če delamo, da bi živeli in ne živimo, da bi delali.
Blagor nam, če naš cilj ni kopičiti bogastvo ali ‘debeliti’ bančni račun.
Blagor nam, če nas grajajo, ker nosimo vedno isto obleko.
Blagor nam če se znamo odreči sodobnim modnim trendom in ne zapravljamo za draga oblačila in dodatke.
Blagor nam, če se nam posmehujejo, ker imamo majhen, star avto.
Blagor nam, če smo zadovoljni s preprostim in gostoljubnim domom.
Blagor nam, če nimamo vikenda v hribih ali počitniške hišice na morju.
Blagor nam, če pripravljamo enostavne jedi in ne kuhamo samo izbrano hrano.
Blagor nam, če nas je sram, ko smo se prenajedli ali spili preveč.
Blagor nam, če ostanke hrane ne mečemo v smeti, ampak jih uporabimo kako drugače.
Blagor nam, če se ob krstu, prvem obhajilu, birmi ali poroki ne pustili zapeljati zunanjostim.
Blagor nam, če ne zapravljamo prostega časa za draga potovanja, za užitek ali razvedrilo, ampak ga raje posvetimo Bogu in dobrim delom.

Za kristjana uboštvo ni beg in ločitev od materialnega, ni ravnodušnost do stvari. Kristjanu ne sme biti vseeno za stvari, stvarstvo ... mora skrbeti zanj in ne sme z njimi malomarno ravnati ... Ne, uboštvo ni zanemarjanje materialnega, na račun duhovnega. (papež Benedikt XVI.)

Prosimo Gospoda za milost, da bi bili svobodni od navezanosti na bogastvo; za milost, da bi gledali Njega, ki je zelo bogat v svoji ljubezni in zelo bogat v svoji velikodušnosti, v svojem usmiljenju; za milost, da bi pomagali drugim z dajanjem miloščine, in to tako, kot dela On. (papež Frančišek)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 3, str. 78.

Nadaljujemo z odkrivanjem kristjanovega življenjskega načrta, ki naj bi postal vodilo za vsakogar, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni. Tu se skriva tudi odgovor na vprašanje, kako postati dobri kristjani. Živeti in delati moramo tako, kot nam predlaga Jezus v blagrih, ki so na prvi pogled zelo preprosti, vendar težko uresničljivi. Morali bi jih znati na pamet, tako kot deset Božjih zapovedi, Očenaš, na kar je opozoril tudi papež Frančišek v eni svojih katehez ...Tako bi se v vsakdanjem življenju lažje ravnali po njih, se bolj zavedali, da smo v družbi, kjer vlada denar, nasilje ... blagrovani ... Da smo s krstom, ki so nam ga omogočili starši, stopili na pot, ki nam jo ponuja Jezus. Na njej je polno nevarnosti, preprek, napačnih smerokazov ... Življenje kristjana mora biti luč, to se mora pokazati v tem, kako živimo, kaj delamo, govorimo, kako razmišljamo, se obnašamo ... Živo Cerkev sestavljajo tisti, ki se ravnajo po blagrih in z močjo Duha v Jezusu najdejo svojo moč in svoje življenjsko merilo in pravilo za odnos do sebe, drugih in do stvarstva. Zato moramo vedno znova prositi, naj nam Sveti Duh pomaga razumeti in živeti blagre.

»Če bi morali narediti povzetek vseh verodostojnih člankov, ki so jih kdaj napisali najbolj ugledni psihologi in psihiatri z vsega sveta, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (mentalno higieno), jih povzeli, skrajšali, da bi dobili le najbolj bistveno; in če bi potem tem izvlečkom čiste znanosti dali svoj izraz še najboljši pesniki tega sveta, bi dobili neizdelan in zelo nepopoln povzetek Jezusovega Govora na gori.” (ameriški teolog James T. Fischer)

 BLAGRI ... (nadaljevanje)

... OSEBNA IZKAZNICA KRISTJANA

Blagri so program, kako postati dober kristjan, njegova osebna izkaznica. Potreben je pogum krotkosti, da bi premagali sovraštvo. Kdor ni blizu Kristusu, ne more razumeti njegovih blagrov in ne Kristusa samega, saj je on uresničenje blagrov. Jezus nas kliče in vabi k sebi ne samo zato, da bi nas naučil hoditi po poti odrešenja, ampak tudi zato, da bi izžarevali njegovo veselje s svojim življenjem.

Kdor ni še nikoli bral govora na gori, ne more razumeti, kaj je krščanstvo. (François Mauriac)

... SMER: PROTI TOKU

Ljudem se zdijo občudovanja vredni tisti, ki so bogati, ki se uveljavijo v družbi, so slavni, si veliko upajo ... Jezus pa blagruje ubogega, ponižnega, zaničevanega ... naša merila postavlja na glavo, gre proti toku glede na tisto, kar je v svetu običajno. Kdo bi si upal danes razglasiti za srečne tiste, ki se jih drži smola, ki so svoje življenje zavozili, tiste, ki životarijo, ki živijo na robu družbe ... Prav to pa stori On, ki razglaša Božjo pravičnost, ki ni človeška: ne da vsakemu, kar mu gre, ampak po potrebi, najprej tistim, ki imajo manj. Njegova pravičnost je vzeti tistemu, ki ima, in dati tistemu, ki nima, naša pa temelji na sebičnosti – nabrati zase čim več. Blagri ne smejo biti izgovor za našo krivičnost: če so ubogi srečni, naj torej pustijo pri miru nas, bogate. Ne, verovati v Jezusa pomeni sprejeti to, kar on pravi, in to je v nasprotju s tem, kar pravijo drugi, ter se podati na zahtevno pot evangeljskih kreposti.

Jezus preprosto je. Njegovo temeljno oznanilo na Gori blagrov nam ga približuje vsak hip; kraljestvo, h kateremu v resnici težimo, nam je odkril On. (Pavle Zidar)

... POGLED NA DRUGEGA

Iz Jezusovega uresničevanja blagrov lahko odkrijemo, da se uresničujejo v odnosu do drugih, zato je pot popolnosti treba zarisati in uresničevati tudi na poti oznanjevanja. Jezus je bil prežet s skrbjo za druge, mi pa se večinoma vrtimo okrog lastne popolnosti, zato ne moremo doživeti pravega veselja, ne žalosti. Veselje je zlagano, ker je sebično, žalost je brezplodna, ker je zaprta vase in vodi v samopomilovanje.

Ne vrtimo se okrog lastne popolnosti, odpravimo se na pot ljubezni do bližnjega in v odnosih, polnih zdrave skrbi za drugega zaživimo Jezusove blagre. (papež Frančišek)

... IZVRŠEVANJE OBLJUBE

Blagri niso le moralna priporočila, katerih upoštevanje zagotavlja nagrado oziroma prihodnjo srečo. Blagor je najprej izvrševanje obljube. Ta velja za vse, ki se pustijo voditi resnici, pravičnosti in ljubezni. Tisti, ki povsem zaupajo v Boga in v njegove obljube, v očeh sveta pogosto veljajo za naivne in ‘za luno’. Jezus jim obljublja, da bodo že na tem svetu odkrili srečo, da so Božji otroci in da je Bog vedno in za vedno povezan z njimi. Čutili bodo, da nikoli niso sami, da je z njimi Bog, ker so se zapisali resnici, pravičnosti in ljubezni.

V svetopisemskem izročilu so blagri literarna vrsta. Ta vedno prinaša s seboj veselo sporočilo oziroma veselo vest, ki doseže vrhunec v obljubi.

... BLAGOSLOV IN TOLAŽBA

Pot do uresničenja blagrov niso samo neke odpovedi, neke težke zahteve (mirno prenašati uboštvo, žalost, sovraštvo ... ) ... Če usmerimo svoje razmišljanje v drugi del vsakega blagra, potem čutimo, da so blagri blagoslov: ker sem otrok nebeškega kraljestva in mi je dano vse ... sem lahko ubog, nič ne potrebujem zase; ker me Bog hrani s kruhom življenja, zaupam, da bo lakota potešena; ker mi je zagotovljena njegova tolažba, sočutje, usmiljenje ... sem lahko žalosten, prenašam nasprotovanje, preizkušnje ... V takem zaupanju Jezusovi besedi postajajo besede blagrov osrečujoč blagoslov.

Vsa lepota narave, blagodejni vpliv menjajočih se letnih časov, blagoslov sonca in lune, sadovi zemlje, ugodje družbenega življenja, prijetno sožitje v družini in s prijatelji, vse te dobre stvari so le razprostrta čudovita podoba tvoje dobrote in znamenja blagrov tvojega kraljestva (sv. John Henry Newman).

... VODILO NAŠEGA ŽIVLJENJA

Kdor se zavestno odloči, da bo živel po blagrih, bo odkril resnično svobodo. Seveda se bo moral odpovedati mnogim stvarem, toda veselje bo v njem naraščalo, utrjevala se mu bo moč in poglabljala plemenitost. Blagri so vznemirjali nekdaj in vznemirjajo tudi danes z vprašanjem: ali jih je mogoče v življenju uresničevati? Seveda, toda ne na očeh javnosti, ampak v tihem, preprostem vsakdanjem življenju tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu kljub njegovemu ‘na glavo obrnjenemu’ načinu življenja. Najbližji priči takšnega življenja v sodobnem svetu sta sv. Janez Pavel II. in bl. Mati Terezija. Izpričala sta resnico, da je človek blagrov v polnosti človek, novi človek v Kristusu. Dovolila sta, da Bog vstopi v njuno življenje po osmerih poteh, svetost sta globoko potrebovala, ker drugače nista mogla živeti.

Svetost ni razkošje, je potreba. Ko bodo videli mene, naj gledajo Tebe v meni. Tako bom sijala s Tvojim sijajem in bom žarek Tvoje ljubezni. (sv. Mati Terezija)

... RAZODETJE SVETEGA DUHA

Po blagrih nam spregovori Sveti Duh ... odkriva nam Boga, pokaže, kakšen je njegov značaj. Brez Duha bi bili blagri le ‘lepe ideje’, nekaj čudovitega, toda za nas nedosegljivega. V moči Sv. Duha pa Bog posega v življenje vsakega človeka, če ima seveda odprto srce. Pri krstu izbere, pri birmi pa usposobi in pošlje vsakega, ki je prejel darove Svetega Duha, da v Božjem imenu živi in dela tako, kot mu naročajo blagri.

V Svetem Duhu smo izbrani in potrjeni, da imamo takšen značaj, kot ga ima Bog. Da mislimo tako, kot misli Bog. Da čutimo tako, kot čuti Bog, da delamo tako, kot dela Bog. ... Nismo bogovi, smo pa Božji otroci. Polni napak, a tudi polni milosti in moči Svetega Duha. Bolj, ko imamo značaj nebeškega Očeta, bolj nas je vesel in veseli smo tudi mi, ker je naše srce mirno in počiva v Očetovem srcu. (murskosoboški škof dr. Peter Štumpf)

... ‘PROTOKOL’ SODBE

Opis sodbe ob koncu časov (‘protokol sodbe’ ga je imenoval papež Frančišek) najdemo v 25. poglavju Matejevega evangelija in v njem nam Jezus zastavlja vprašanja, ki jih bomo slišali na sodni dan. Takrat ne bo veljal noben naziv, kredit ali privilegij, na katerega bi se lahko sklicevali. Gospod nas bo priznal za svoje, če smo ga mi prepoznavali v ubogem, v lačnem, v tistem, ki potrebuje pomoč, je odrinjen, v tistem, ki trpi in je sam ... To je eno temeljnih meril za preverjanje našega krščanskega življenja, po katerem se moramo ravnati vsak dan.

Usmiljenje moramo postaviti pred sodbo. V vsakem primeru bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo šli skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo soudeleženi v tej skrivnosti ljubezni in nežnosti. Opustimo vsako obliko strahu in bojazni, ker to ne pristoji tistemu, ki je ljubljen; raje uživajmo veselje srečanja z milostjo, ki vse preobrazi. (papež Frančišek)

 (se nadaljuje)
pripravlja Marko Čuk

Vzemimo v roke Sveto pismo, odprimo peto poglavje Matejevega evangelija in se v duhu povzpnimo z Jezusom na grič ob obali Galilejskega jezera ... Prisluhnimo ‘uverturi’ v njegov govor: Blagor ubogim ... žalostnim, usmiljenim, čistim ... Stopimo na pot, ki jo Jezus Kristus zarisuje kot odgovor na željo po sreči – po resnični sreči, ki je človeku prirojena. V teh besedah je obsežena vsa Postava, vseh Deset zapovedi, a izražajo jih na nov način, ki ga je prinesel Kristus.

V resnici so blagri njegov portret, njegov življenjepis, njegov življenjski slog: so pot resnične sreče, ki jo lahko prehodimo tudi mi – z milostjo, katero nam podarja Jezus. Pred več kot desetimi leti smo se na teh straneh že podali na pot blagrov, tokrat jo bomo prehodili malce drugače: v svetem letu usmiljenja in v letu, ko se bodo v poljskem Krakovu zbrali mladi iz vsega sveta in razmišljali prav o nauku blagrov ... Učili se bomo od Jezusa, kaj pomeni biti ubog v duhu, ponižen in usmiljen, kaj pomeni iskati pravičnost, biti čist v srcu in delavec za mir ... in po tem uravnavali svoje krščansko življenje. Okrepili bomo zavest, da smo blagrovani – tudi sredi težav in trpljenja, saj nas osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub. Kot nadaljevanje blagrov pa bomo vzeli v roke še 25. poglavje Matejevega evangelija, v katerem nam Jezus zastavlja vprašanja, ki jih bomo slišali na sodni dan ob koncu časov. Spomnili se bomo namreč na telesna in duhovna dela usmiljenja, ki so eno temeljnih meril za preverjanje našega krščanskega življenja, ki ga moramo pretehtali vsak dan. Ni veliko besed, so preproste in uporabne za vse. Krščanstvo je namreč ‘praktično verstvo’, ni namenjeno temu, da bi ga “mislili, ampak živeli”. Naj postanejo življenjski program za vsakogar, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni (“njihovo je nebeško kraljestvo”) ...

BLAGRI ...

... dopolnitev postave

Blagri so polnost postave. Jezus je rekel, da ni prišel odpravit postave, temveč jo dopolnit (prim. Mt 5,17). Graja judovske učitelje postave, ker so ljudi obremenili s številnimi podrobnimi predpisi ... Jezus je prinesel dopolnitev postave in to novost evangelija je potrdil s svojo krvjo: praznovanje, veselje in svoboda. V resnici so blagri Jezusov portret, njegova oblika življenja: so pot resnične sreče, na katero vabi tudi nas z milostjo, ki nam jo podarja.

Blagri dopolnjujejo zapovedi Stare zaveze, so postava, ki jo daje Jezus. V teh besedah je vsa novost, ki jo je prinesel Kristus, so pot, ki jo Bog ponuja kot odgovor na željo po sreči, ki je človeku prirojena. (papež Frančišek)

... pot k resnični sreči

Govor na gori nam zarisuje pot k resnični sreči, v osmerih blagrih postavlja kažipote, ki nas usmerjajo. Jezus jih je postavil na začetku svojega javnega delovanja kot temelj: ustavo ali ‘magno carto’ krščanstva. Današnji kristjan ničesar ne potrebuje bolj kakor veselje, ki ga črpa iz vere, in to mora izpričevati z vsem svojim življenjem. Trdno zaupanje, da moramo živeti iz evangelija z radostjo in s tem izpolnjevati njegove zahteve, je prvi pogoj verske prenove in evangelizacije sveta. Vprašajmo se, če v današnjem svetu res pričujemo za to, da je življenje blagrov pot k sreči in da daje našemu življenju in delovanju najgloblji smisel?

Če bi povedal, kaj me je v celotnem Svetem pismu najbolj razmajalo in me ni nehalo pretresati do danes, bi moral priznati, da je to Govor na gori, spisek blagrov... (Alojz Rebula)

... pot usmiljenja

Ni mogoče razumeti kristjana, ki ni usmiljen, kakor tudi Boga ne moremo razumeti brez usmiljenja. Usmiljenje je namreč beseda, ki povzema evangelij. Je temeljna poteza Kristusovega obličja, tistega obličja, ki ga prepoznavamo v različnih vidikih njegovega bivanja: ko se srečuje z vsemi, ko ozdravlja bolnike, ko sedi za mizo z grešniki, predvsem pa, ko pribit na križ, odpušča. Tu vidimo obličje božjega usmiljenja. (papež Frančišek)

Blagri nakazujejo konkretne oblike usmiljenja, ki ga Cerkev danes poklicana uresničevati na viden in otipljiv način. Blagri nam namreč naročajo, naj ljubimo vse, dajemo vse, odpuščamo vse in naj ne sodimo nikogar ... V osrčje nove zaveze je postavljeno spoznanje, da smo v Kristusu sprejeli Božjo milost in sočutje, občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje ter da mora naše življenje pričevati o Njegovi ljubezni do vseh naših bratov in sester. »Leto usmiljenja je ugoden čas, da spremenimo življenje, da se pustimo dotakniti v srcu. Bog se ne naveliča ponujati roke. Vedno je pripravljen poslušati ... Dovolj je že sprejeti vabilo k spreobrnjenju in se podvreči pravičnosti, medtem ko Cerkev ponudi usmiljenje” (Obličje Usmiljenja, 3).

... pot mladih

Papež Frančišek je mladim v Riu de Janeiru poleti 2013 iz vsega srca priporočil, naj s pomočjo blagrov naredijo konkreten načrt za svoje življenje. Tudi dveletno duhovno pripravo na 31. svetovno srečanje mladih v Krakovu na Poljskem julija 2016 (SDM) je usmeril na pot blagrov: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (leta 2014) in Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali (leta 2015). Glavna tema tega velikega letošnjega srečanja mladih pa bo: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7) in se povsem ujema s svetim letom usmiljenja.

Blagri so konkreten program za življenje, ki je lahko vodilo na poti do resnične sreče. Pustite, naj vas napolni Očetova nežnost, da jo boste lahko širili okoli sebe! (papež Frančišek)

... pot k svetosti

Bog je ustvaril človeka za srečo, za polnost, ki ji kristjani pravimo svetost, in nas po krstu kliče k svetosti. Svetnik je, kdor v svojem življenju čim bolj zvesto uresničuje zgled Jezusa Kristusa, živi v sedanjosti Jezusovo pot križa in zazrt v Gospoda sveti kakor luč ljudem na njihovi poti življenja in delovanja. Je človek, ki živi ves za Boga in za druge – v duhu blagrov. Pot k svetosti ni lahka in zahteva napor. Blagri so luč na tej poti. Bolj ko bomo s čistim srcem premišljevali besede blagrov, bolj nam bo v njih zasvetilo obličje Jezusa Kristusa in bolj bomo mogli prepoznavati smisel in se veseliti tega, kar Bog polaga na pot našega življenja. S tem pa bomo že v našem vsakdanjiku okušali dar odrešenja, ki nam ga Bog v polnosti namenja v Nebeškem kraljestvu.

Blagre (blagor = sreča, blagoslov, izraz veselja, zadovoljstvo nad srečo koga...– SSKJ, 136) najbolje označimo z vsem razumljivo podobo: formula ali recept za srečo. So nekakšna razlaga, oz. komentar glavnih zapovedi: ljubezni do Boga in do bližnjega.

... Jezusova podoba

Blagri so pot, ki jo je Jezus prehodil od rojstva v Betlehemu do smrti na križu. Razkrivajo obraz Sina Božjega, križanega in vstalega, so njegova podoba. Na križu je uresničil prvi del blagrov: bil je ubog, krotak, trpeč, lačen, žejen pravice, čistega srca, miroljuben in preganjan. Vstali pa uresniči drugi del blagrov: njegovo je božje kraljestvo, je potolažen, podeduje zemljo, je nasičen, doseže usmiljenje, vidi Boga in je Božji Sin. Blagri razkrivajo tudi obrise skupnosti, v kateri živijo bratje in sestre enega srca in enega duha. Vabijo nas, da tudi mi delamo to, kar ‘smo’, se pravi, da živimo iz resničnosti, ki smo jo prejeli pri svetem krstu.

Blagri so neke vrste Kristusova lastna podoba in prav zato vabilo k hoji za njim in k življenjskemu občestvu z njim. (sv. Janez Pavel II.)

IZ ROMARJEVEGA DNEVNIKA

Približujemo se Gori blagrov, kjer se je začelo Jezusovo oznanjevanje in so množice, zbrane od vsepovsod, slišale ‘ustavo’ Božjega kraljestva. Jezus blagruje tiste, ki so slabotni, zatirani ... na glavo postavlja človeško lestvico vrednot ... Sedanja cerkev ne stoji prav na tistem kraju, kjer je Jezus govoril množici, bilo je bližje jezeru. Tam je nekdaj (4. stol.) stala cerkev in manjši samostan, ostanki zidov so še vidni – tam naj bi bilo spominsko mesto Govora na gori. Sedanjo cerkev so kasneje zgradili nekoliko višje, na bolj razglednem kraju. Čudovita okolica takoj navduši: pogled objema griče, ravnino pod nami, jezero, okoliške vasi in mesta ... kljub veliki množici romarjev, je tu čutiti nekaj posebnega, nekaj, kar vabi k molitvi, zbranosti ... Palme, cedre, evkalipti in drugo sredozemsko rastje ... izredno lepo urejena okolica, cvetoča pobočja, ki se spuščajo proti jezeru, valovita gričevnata pokrajina ... Stojimo v cerkvi: osmerokotni tloris spominja na blagre, na oknih pod kupolo so tudi izpisani. Odprt hodnik okrog in okrog, loki, ki usmerjajo k oltarju ... skozi okna pa lahko občudujemo jezero ... Za mašo se zberemo zunaj v parku, pod mogočnimi drevesi, s pogledom na cerkev in jezero v dolini. Maša v čast Kristusu kralju, pater nam prebira govor na gori (Mt 5–7 poglavje), ki ga drugače pri maši nikoli ne beremo v celoti. Naš glavni pridigar pa je Jezus sam, zato se prepustim njegovim besedam, ki dobivajo v tem čudovitem okolju prav poseben pomen: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, ... blagor krotkim ... Najraje bi z gore proti jezeru odšel kar peš, da bi si današnje doživetje še bolj vtisnil v srce. (mč)

(ne nadaljuje)
pripravlja Marko Čuk

Naše življenjske poti so zelo različne: nekdo hodi počasi kot želva in dela majhne korake, drugi teče hitro kot zajec ... Ne bodite tako nespametni, da bi se na pot odpravljali sami, da bi morda mislili, da ste sami dovolj in ne potrebujete nikogar. Bolje je delati majne korake in iti naprej skupaj z drugimi, kot pa narediti kilometre sam! Zato se potrudite, in začnite ‘graditi skupnost’...

Preberi iz Svetega pisma: 2 Mz 4,10-16

Mojzes pa je rekel Gospodu: »O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.« Gospod mu je tedaj rekel: »Kdo je dal človeku usta? Kdo naredi človeka, da je nem ali gluh, da vidi ali da je slep? Mar nisem to jaz, Gospod? Zdaj pa pojdi; s tvojimi usti bom in te bom učil, kaj moraš govoriti.«
In je rekel: »O Gospod, prosim, pošlji koga drugega!« Tedaj se je Gospod razjezil na Mojzesa in rekel: »Ali ni tvoj brat levit Aron? Vem, da je spreten v govorjenju. Prav zdaj ti prihaja naproti in razveselil se bo v svojem srcu, ko te bo ugledal. Govôri z njim in mu položi besede v usta! Jaz pa bom s tvojimi in z njegovimi usti. In učil vaju bom, kaj morata storiti. Govoril bo ljudstvu namesto tebe. On bo namesto tvojih ust in ti boš njemu kakor bog.

Čudežna palica
Izraelsko ljudstvo je po izhodu iz egiptovske sužnosti in po dolgih letih blodenj po puščavi prispelo na goro Nebo, od koder so lahko od daleč videli obljubljeno deželo. Mojzes je ves zamaknjen občudoval zeleno ravan v daljavi, ko je nenadoma zaslišal glas, ki je prihajal iz palice, ki jo je imel vedno pri sebi. »Koliko dogodivščin sva doživela skupaj, kajne, stari moj,« mu je dejala. »Pomagala sem ti, ko si bežal pred faraonom in ko si postal pastir, si z mano štel ovce ... Se še spomniš, kdaj te je Gospod poklical? Kakšne izgovore si si izmislil! Jaz pa sem se spremenila v kačo, in ti si se tudi zaradi te čarovnije počutil veliko bolj varnega. Tako si se, namesto da bi živel v strahu, zaupno oklenil Boga ... in izpolnjeval zahteve svojega ljudstva. Od tistega trenutka dalje te nisem več zapustila, in ti nisi več zapustil svojega ljudstva. Šla sem s teboj k faraonu in udarec z menoj je delal čudeže: Nil in pritoki so postali kakor kri, zemeljski prah se je spremenil v komarje ... vode Rdečega morja so se razdelile na dvoje in tako ste lahko ušli egiptovski roki. Dragi moj Mojzes,« je nadaljevala palica, »jaz sem te rešila pred kamnanjem, ko sem ti pomagala da je iz skale privrela voda in si je ljudstvo potešilo žejo. S teboj sem bila tudi na gori, ko si bil sam z Jahvejem (Jhwh), z mojo pomočjo si prinesel table Postave z gore in kaznoval tiste, ki so naredili zlato tele. Kako trmasto ljudstvo si moral voditi, ubogi Mojzes. Zato ti gre vse priznanje! V obljubljeno deželo zdaj to ljudstvo vstopa veliko bolj zrelo, prečiščeno, srčno: s postavo, sodniki, z vojsko ... Skrivnost uspeha se skriva v eni sami besedi ... SKUPAJ. Ti z menoj, jaz s teboj, ti za ljudstvo ... in »Jaz sem, ki sem« vedno blizu nas. SKUPAJ, prava ‘zavarovalna polica’ za uspešno življenje!«
Mojzes je naenkrat začutil veliko utrujenost. Palica mu je padla iz rok in zgrudil se je na tla. Težko je dihal. V naslednjem trenutku se je pred njim odvrtelo vse življenje in lahko je videl, kako ga je Gospod spremljal in varoval. Jhwh je bil njegov stalni spremljevalec, njegova moč, njegov vodnik: »Jaz sem s teboj« ... »Jaz sem ti blizu ...«, ali ni bilo to njegovo ime? Zdaj je razumel, da je bil za Gospoda to, kar je bila palica zanj: orodje. »Pridi, Gospod,« je zamrmral Mojzes. »Če sem naredil kaj narobe, potem sem se pregrešil v tem, da sem imel moje ljudstvo rajši kot tebe.« Gospod se mu je približal, ga poljubil in postavil poleg sebe.
Mojzesovega mrtvega telesa niso nikoli našli. Ni se še rodil prerok, ki bi bil večji od njega!

ZAPOVEDI DO BLIŽNJEGA

4. Spoštuj očeta in mater.
5. Ne ubijaj.
6. Ne nečistuj.
7. Ne kradi.
8. Ne pričaj po krivem.
9. Ne želi svojega bližnjega žene.
10. Ne želi svojega bližnjega blaga.

ZgodbE

Ni moja dolžnost …
V neki vasi so pripravljali praznovanje. Vsi vaščani so bili povabljeni, da sodelujejo s tem, da prinesejo večjo steklenico vina, in ga zlijejo v sod. Ko se je začelo praznovanje so odprli pipo in iz soda je pritekla navadna voda. Vsak si je mislil: »Če zlijem steklenico vode v sod vina, se ne bo veliko poznalo,« toda niso računali, da bodo vsi naredili prav to.

Dovolj je malenkost!
Nekega dne je starogrški filozof Diogen sedel na cestnem vogalu in se “smejal kot utrgan”. Njegov prijatelj Aristip ga je vprašal: »Kaj se je vendar zgodilo, da se tako smeješ?« - »Vidiš tisti kamen na sredi ceste? Odkar sedim tu, se je obenj spotaknilo že vsaj deset ljudi! Vsi so se pošteno brcnili in hudo ranili, toda nihče se ni spomnil, da bi to oviro odstranil, da se ne bi spotaknili še drugi.«

Vsi koristni
Mizarsko orodje se je nekega dne zbralo na ‘občnem zboru’. Takoj so začeli s pritožbami. Prvo orodje je dejalo: »Naša sestra žaga grize, škrta z zobmi, škripa ... ne bomo je več prenašati v naši skupnosti.« Drugi je dejal: »Naš brat oblič je preveč oster in izravna vse, česar se dotakne. Tudi njega moramo odstraniti!« - »Kaj mislite, ali ne bi bilo treba izključiti tudi kladivo?« je pripomnil naslednji govorec? »Težko je, razbija in nas stalno vznemirja.« - »Kaj pa žeblji? Ni varno sobivati z nekom, ki je tako oster? - Potem je tu še smirkov papir, kar naprej nekaj praska, z njim se res ne da živeti, nič ni dovolj gladko. - Tudi meter ni prav nedolžen? Njegovo življenje je preveč lagodno:: meri druge po svojih pravilih, kot bi bil on popoln. - Tako so razpravljali in ugotovili, da imajo vsi preveč napak in zato ne morejo več bivati skupaj. Ko se je mizar vrnil, so nenadoma vsi utihnili. Krepak možakar je prijel desko in jo prežagal z nabrušeno žago, pooblal jo je z ostrim obličem. Potem je vzel v roke dleto in z njim zasekal nekaj utorov ... s smirkovim papirjem je zgladil vse grbine. Poiskal je ostre žeblje in jih s kladivom zabil v les … Pri delu je uporabljal prav vse tisto orodje, ki je prej ugotovilo, da ne more več bivati skupaj, ker imajo vsi po vrsti preveč napak ... in z njim je naredil zibelko. Da bi sprejela otroka, ki se bo kmalu rodil. Da bi sprejela življenje. Ko je mizar odšel in končal delo, se je pogovor med orodji nadaljeval. Do besede je naprej prišlo kladivo in reklo: »Zdaj se je lepo videlo, da imamo morda res vsi napake. Toda mizar je pri delu uporabil naše dobre lastnosti in to je tisto, kar nas dela učinkovite.« Vsi so se strinjali, da je kladivo močno, da žeblji spajajo, da smirkov papir zgladi grobosti … da je meter natančen in se nanj lahko zanesejo. Zdaj so spoznali, da so skupaj sposobni narediti čudovite reči. In bili so ponosni, vsak na svojo moč in na to, kar zmorejo vsi skupaj.

SKUPNOST

Jaz naredim ‘tik’, ti narediš ‘tak’. Oba skupaj sva budilka. Samo skupaj lahko narediva nekaj koristnega. (Pino Pelegrino)

Človek, ki je sam, je vedno v slabi družbi (Paul Valery)

Strop enega človeka so tla drugega.(Robin Williams)

Zakaj ne bi mogel prenašati drugih, če Bog prenaša tebe? (Sveti Avguštin)

Kako hitro in učinkovito razbiti skupnost?

1. Delaj kot polž: skušaj priti na srečanja vedno z zamudo in rahlo zadihan. Sodeluj samo ko ‘se počutiš’, ali ko nimaš početi nič drugega.
2. Obnašaj se kot mula: ko enkrat prideš do določene točke, se ne premakni, tudi če te tolčejo, in nikar ne pomisli, da se morda ti motiš.
3. Ko se domisliš kakšne rešitve, ki se ti zdi zelo dobra, se obnašaj kot kokoš, ki je pravkar znesla jajce: to razglaša vsemu svetu! S sto besedami poskušaj povedati nekaj, kar se da povedati v dveh stavkih.
4. Obnašaj se kot žirafa: na življenjska vprašanja in težave glej zviška. Če kdo kaj predlaga, odločno povej, da se tega problema ne da lotiti, če prej ne rešite vseh drugih.
5. Za zgled si vzemi krta: deluj pod zemljo, pregrizi korenine vsem predlogom, ki so jih dali prijatelji ali vzgojitelj.
6. Posnemaj raka: pred napori, ki vas še čakajo, vedno naredi korak nazaj.
7. Poišči grešnega kozla in vedno zvračaj nanj krivdo za vse tisto, kar ni v redu.

NALOGA

Povej mi, s kom hodiš, in povedal ti bom, kdo si. Ali si romar z zelo natančnimi napotki (točno določeni cilji, izkušen vodnik ...), si morda nomad, ki gre s tistim, na katerega slučajno naleti, ali pa si volk samotar?
Ne prosjači in ne moleduj pri drugih, češ naj ti oni pomagajo in naredijo kaj zate, raje se sam potrudi in prispevaj nekaj koristnega pri načrtovanju skupne poti (P.S,: sprejmemo tudi vsak najmanjši prispevek)

MOLITEV

Življenje je kot tekma

Gospod, življenje je kot nogometna tekma.
Če te sprejmemo kot trenerja,
bo vsakdo našel svoje mesto,
in ko bo izvršil dobro svojo nalogo
ter se dal na razpolago ekipi,
je zmaga zagotovljena!
Pomagaj mi,
da se izognem vsakemu izživljanju,
posameznim ‘junaštvom’,
želji po razkazovanju
ali da bi stal bolj miren na rezervni klopi.
Pomagaj mi,
da se ne prepustim malodušju
zaradi napačnih korakov, nedovoljenih položajev
in žvižgov navijačev,
prav tako pa naj ne bom preveč ‘pijan’
ob ploskanju in zmagah.
Tvoja želja je,
da bi ljudje kot eno moštvo
odigrali dobro tekmo!
Pomagaj nam,
da nam bo to uspelo uresničiti,
brez prevelikih obrambnih nalog.
Bodi ti naš prijatelj in navijač,
trener in sodnik na tekmi. (prim. Ps 133)

SMS

»Nič in nihče nas ne ovira, da bi bili drugačni in kljub temu med seboj povezani v dobri harmoniji.« »Nihče naj ne bo verz brez rime. Bodimo vsi skupaj del iste božanske pesnitve. (Janez Pavel II.)

PREMISLI

Jaz sem s teboj, kaj pa ti, ali si tudi ti z drugimi? Po svoji podobi sem naredil ljudi, ki so drug od drugega odvisni kot vezne posode. Iz vseh ljudi želim narediti veliko, enotno družino. Zato odpuščaj svojim prijateljem, bodi prizanesljiv do svojih nasprotnikov, poslušaj svoje vzgojitelje, bodi vrstnikom dober zgled, vsem, najprej pa sebi izkazuj spoštovanje. Zapomni si, da ti bom ob sodnem dnevu postavil samo eno vprašanje: »Kaj pa drugi? ...« Upam, da mi ne boš dejal, da si prišel sam pred moje obličje!
podpis: BOG

pripravlja: ČUK Marko

V zadnjih mesecih, dneh ... se je v mojem predalu e-pošte med vsemi odmevi, kritikami in pohvalami na račun Ognjišča, nabralo tudi nekaj vprašanj mlajših bralcev (nekateri v pripravi na birmo), ki si želijo še kdaj kaj "veroučne vsebine" (kaj o veri ... čemu sploh potrebujem vero?) Res je, pred leti smo imeli v Ognjiščui Veroučne strani ... zdaj so mladinske vsebine zbrane večinoma v mladinski prilogi, kjer mladi in njihovi starši najdejo veliko koristnega ...Usmeril sem jih na stara Ognjišča (od leta 2011 naprej), ker pa v arhivu (še) ne ponujamo celotne vsebine, sem se odločil, da pripravim nekaj povzetkov:
Na naši spletni strani bom občasno pripravil nekaj kratkih in preprostih razmišljanj, zgodb, molitev ... ki bodo morda komu koristili ... kot obujanje spominov na veroučna srečanja mlajših skupin. - in hkrati kot spodbida za naprej ... v nove čase
Starši si zelo želimo, da bi naši mladi, ki so že prejeli potrditev v veri ali se nanjo pripravljajo (a v teh časih ne vedo, kdaj) odrasli v osebni veri, hkrati pa nas skrbi, da se ne bi izgubili. “Tudi če me vi zapustite, vas jaz ne bom nikoli zapustil!” pravi Jezus v Svetem pismu. Prav to sporočilo je morda v teh dneh pomembno tudi za mlade, ki bi se želeli pogovarjati, kaj prebrati o rasti v vseh človeških razsežnostih, najbolj pa v zaupanju v Gospoda. Razmišljanja bodo zelo preprosta: o veri, upanju, usmiljenju, pogumu, pristnosti, solidarnosti, osamljenosti, moči, ljubeznivosti, doslednosti, spoštovanju do samega sebe, o ljubezni …

Ne bojte se
Kakšno korist imaš torej od tega, če sem veren? Pravzaprav nobene vidne koristi! Zaradi tega si ne moreš privoščiti vsega, kar bi si želel, ne hrane, ne pijače, ne zabave …, v redovalnici tudi nimaš samih odličnih ocen, tudi pri iskanju življenjskega sopotnika nisi zaradi tega bolj uspešen … Kljub temu pa lahko rečem, da je osebna vera najbolj koristna stvar na svetu. Zakaj? Ker vera prežene vse strahove! Še več, vera nas vodi do ljubezni do Boga in bližnjega, in kdor ljubi, ima še kako velik motiv za življenje, da gre naprej, mimo vseh strahov, težav, ovir …!«. In mladi se danes srečujejo s številnimi strahovi: da ne bi ugajali, da ne bi bili sprejeti, da jim ne bi uspelo to ali ono ... nekateri so v stiski zaradi neprijetnih izkušenj iz preteklosti; drugih je strah prihodnosti (kakšna bo … če sploh bo?). Zaupanje v Gospoda življenju ne odvzame napora, mu pa daje smisel. Vera je najboljši ‘reševalec’ življenja, ker po njej doživljaš Boga kot nekoga, ki ti je vedno blizu. To je najboljša naložba, nič ne stane: samo nekaj napora je potrebnega, da odpremo vrata, da Gospod lahko vstopi. Je svobodna: vsakdo se sam odloči, če se bo dan za dnem potrudil hoditi za Jezusom. Med strahovi je še eden – Bojimo se tudi ‘neznanega’ Boga in on to dobro ve, zato v Svetem pismu (od Prve Mojzesove knjige do Razodetja) vedno znova ponavlja: »Ne bojte se!.. Naj vas ne bo strah! ... Pogum … jaz sem z vami!« V Svetem pismu je 365 podobnih izrazov – vsak dan torej Gospod vsaj enkrat potrka … in čaka, da mu odpremo vratca svojega srca.

Bog nas je naredil po svoji podobi, mi pa smo mu vrnili ‘uslugo’ in si njega priredili našim predstavam. Tako smo iz njega naredili na eni strani “bitje, ki bruha ‘ogenj in žveplo’”, na drugi strani pa “dobrodušnega starčka z belo brado, ki mu ni mar za nas”. Bog ni tak: je neskončen, Večen, Vsemogočen in hkrati Bližnji, ljubeči Oče. Prijateljski odnos z njim vključuje spoštovanje (Bog je Drugačen od nas), izključuje pa strah. Bog je Bog: od tvojega odnosa z njim je odvisno kako živiš: ne boj se, zaupaj se mu in se mu izroči v varstvo!

Preberi iz Svetega pisma: 1 Mz 3,8-10

Človek in njegova žena sta zaslišala glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Skrila sta se pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu. Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?« Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.« (1 Mz 3,8-10)

ZgodbE

Bog se igra skrivalnice
Potem ko je Gospod Bog ustvaril zemljo, rastline in živali, je naredil moža in ženo, saj je hotel, da bi imel ob sebi nekoga, ki bo, tako kot on, sposoben ljubiti. Nekega dne je rekel ljudem. »Rad bi se igral s človeškimi otroki … se želite igrati z menoj? Ljudje so odgovorili: »Seveda, kaj pa se bomo igrali?« »Skrivalnice,« je predlagal Bog. »Odlično!« so bili navdušeni ljudje. Začeli so se igrati. Najprej je bil Bog tisti, ki je ‘mižal’ in iskal ljudi. Vedno jih je hitro našel, vse je poznal po imenu in vedel, kam so se skrili. Zato je predlagal, da bi raje vloge obrnili in bi se on skril, ljudje pa bi ga iskali. Res so naredili tako, Bog se je skril in čakal, da ga kdo najde. Čakal je in čakal, toda nikogar ni bilo … Ugotovil je, da so ljudje pozabili nanj in so jih bolj zanimale druge stvari. Le kako se je lahko to zgodilo, ko pa si je tako želel, da bi ga našli, saj je imel zanje pripravljena darila, ljudi pa to ni prav nič brigalo. – Bog pa je zvest, zato se je sam odpravil iskat ljudi. Našel jih je zaposlene s številnimi obveznostmi (nihče več ni mel časa), okrog sebe so nagrmadili gore raznih predmetov, naprav ..., skrivali so se za “tako delajo vsi”, drug do drugega so bili nestrpni ... Še več: nekateri so se skrivali pred njegovim pogledom, bili so prestrašeni, druge je bilo sram, da so ga poznali; nekateri pa sploh niso vedeli, da obstaja. – Bog je bil v hudi zadregi, toda ni se vdal. Še naprej je iskal, z veliko vztrajnostjo in ni odnehal … Prepričan je bil, da bo našel nekoga, ki ga bo sprejel in s komer bo lahko sklenil prijateljstvo …

Odgovori si

“Kaj misliš, ali je res, da danes le malo ljudi išče Boga in raje pustijo, da jih on išče? Največja slabost in napaka današnjega časa je mlačnost, brezbrižnost (živeti tako, kot bi Boga ne bilo)? Morda vidiš kakšno rešitev? Če bi Bogu skušal določiti poklic, komu, bi rekel, da je podoben …. umetniku, ki pripravlja vedno izvirne izdelke in ničesar ne izdeluje serijsko; kmetu, ki seje poln zaupanja, da bo tudi nekaj zraslo; trenerju, ki izbere pravega igralca in mu določi mestu v ekipi za uspeh na tekmi …

(nadaljuj sam)


Kaj iščeš, učitelj?
Učitelj je globoko sklonjen pregledoval tla pred svojo hišo.
“Kaj iščeš, učitelj! so ga spraševali sosedje. “Izgubil sem iglo,” je odvrnil starček. Sosedje so mu priskočili na pomoč. Nekaj časa iščejo, potem pa pravi eden naveličano: »Kmalu bo mrak in nimamo več veliko časa! Poskušaj se vendar spomniti, kje ti je padla igla na tla.”
“Izgubil sem jo notri, v moji hiši!” je odgovoril.
“Čemu jo potem iščemo tu, na ulici?« so presenečeno obstali sosedje.
“Ker je tu še svetlo,« razloži učitelj, »pri meni v hiši pa je tema.«
“Kaj torej sploh zapravljamo čas,” ugovarja nekdo, ”tudi s svetilko ne bomo našli igle, ki je ni. Pojdi v hišo in prižgi luč!”
Učitelj se nasmehe: “Kako zelo ste pametni, ko gre za vsakdanje reči. Ali morda kdaj uporabljate vašo brihtnost tudi zato, da bi kaj doživeli tudi v globini samega sebe? Vidim, da vsi iščete zunaj tisto, kar ste izgubili znotraj. Ali verjamete, da boste našli Boga v zunanjem svetu? Njega ste torej tudi izgubili nekje zunaj vas samih?” Pustil je zmedene sosede in odšel v hišo.
sufijska zgodba

Stojim pred vrati in trkam
Angleški slikar Holman W. Hunt (1827–1910) je končal eno svojih slik. Na njej je upodobil Jezusa, ki stoji pred vrati. Preden bi naredil še zadnje popravke in sliko dal na razstavo, je želel vedeti, kaj o njej menijo ljudje. Vsi so pohvalili skrivnostno Jezusovo podobo pred temačno hišo. Nihče ni našel nobene pomanjkljivosti, naenkrat pa je nekdo zaklical: »Mojster, zdi se mi, da nekaj manjka na vratih v hišo. Kako naj Gospod vstopi, če vrata nimajo kljuke?«
»Prijatelj, prav imaš, « je odgovoril slikar. »Res nisem naslikal kljuke na vratih hiše. Kaj mislite, zakaj? Vrata, na katera trka Gospod, se lahko odprejo samo od znotraj!«

BOG - Osebna izkaznica

Obraz – kot dobri oče … ki mu lahko rečeš Ti.
Roke: močne in nežne: znajo zdraviti, ljubkovati in podpirati.
Noge: žuljave, ker so neprestano na poti, ko išče ljudi.
Oči: pronicljive in prodorne: z njimi vidi tudi tisto, kar je v notranjosti srca.
Posebno znamenje: na dlaneh izpisana imena vseh ljudi.
Spomin: izjemen – tudi če bi mati pozabila svojega otroka, on ne pozabi nikogar.
Starost: nedoločena. Je najstarejši in hkrati tudi najmlajši od vseh
Delo: odpuščati.
Značaj: … čeprav je ‘zvezdnik’ je kljub prevzvišenosti rad v družbi preprostih in skromnih ljudi.
Skupna ocena: neskončen

Vera je kot ...

- mobilni telefon: ki te poveže z Bogom, kjerkoli te najde.

- mikroskop: ki ti pomaga zaznati tudi veličino tistega, kar je majhno.

- planika: najdeš jo, če se povzpneš v visokogorje.

- nebo ponoči: bolj ko ga opazuješ, več zvezd opaziš.

- svetilnik v noči: pokaže ti pot v pristanišče.

- padalo: daje gotovost, tudi takrat, ko je pod teboj praznina in globok prepad.

- poročni prstan: ki te povezuje z Bogom in si mu zvest.

VERA

V odnosu do Boga naj te vodi vera, v odnosu do bližnjega ljubezen, v odnosu do samega sebe ponižnost. (sv. Janez Bosko)

Po mojem mnenju o Bogu sploh ne moremo govoriti kot o ‘njem’, temveč ga moremo ogovarjati samo kot ‘ti’. (Viktor E. Frankl)

Vera je božji dar in sicer za vsakogar tako velik, kolikor velikega je pripravljen sprejeti. (Ivan Jerič)

IZPOVED VERE

Moj Bog, ker si nezmotljiva resničnost, verujem vse tisto, kar si ti razodel in nam Cerkev naroča kot versko resnico. Verujem v te, edinega pravega Boga v treh osebah, ki so enake in različne: v Očeta, Sina in Svetega Duha. Verujem v Jezusa Kristusa, tvojega Sina, ki se je utelesil, umrl in za nas vstal in vsakomur daje po našem zasluženju, nagrado ali večno kazen. V skladu s to vero želim živeti vedno. Gospod, pomnoži mojo vero!

MOLITEV

Gospod, prosim te, ne nehaj trkati

Želim se ti zahvaliti
s srcem polnim veselja, za dar vere.
Vendar pa me je pogosto sram pokazati, da sem veren.
Bojim se odpreti vrata mojega doma,
ker sem preveč krhek in dobro poznam
vse svoje šibkosti in nedoslednosti
Gospod, prosim te,
ne naveličaj se trkati:
vodi me z modrostjo in močjo in daj trdnost mojim korakom.
Vem, da boš to storil zame.
Zahvaljujem se ti za tvojo zvestobo
in za tvojo ljubezen, ki je brez konca.
Opogumi moje srce!

Naj bo slavljen GOSPOD, ker je uslišal glas moje prošnje.
GOSPOD je moja moč in moj ščit, vanj je zaupalo moje srce;
prejel sem pomoč in srce mi vriska, s svojo pesmijo se mu zahvaljujem. (Ps 28)

PISMO

Dragi prijatelji, ko vas oblegajo skušnjave, da bi se zaprli vase, ker vas življenje zasipa s skrbmi ali vas včasih celo straši, se spomnite, da vstali Jezus trka na vrata vašega srca in čaka, da mu odprete. Če ga sprejmete, reče vsakemu: 'Mir s teboj!' Sprejmite ga! Odprite mu! Ne bojte se!
Samo vera in ljubezen moreta premagati strah in znova prižgati upanje. Iz vsega srca vam želim, da bi mogli z ljubeznijo premagati vsak strah in povsod izžarevati upanje.
sv. Janez Pavel II mladim na letališču v Postojni, 18. maja 1996

SMS

Nespameten si, če iščeš zunaj sebe tisto, kar lahko najdeš samo v svoji notranjosti.

Skrit sem, toda vedno se dam najti tistemu, ki me išče z iskrenim srcem.

Trkam na vrata srca, toda spoštujem svobodo vsakega: vstopim samo tam, kjer mi dovolijo vstopiti. Če te nihče ne pride iskat, se ne boj, nisi ostal sam: jaz se vedno želim srečati s teboj. (podpis: BOG)

pripravlja: Marko Čuk