Živeti svetost, se povsem darovati, umreti za vero, za Jezusa ... Ne znamo si zares predstavljati, kaj to pomeni. Kako bi jaz in ti sploh lahko postala svetnika? Kako kdorkoli sploh lahko postane svetnik? Postulatorji, Kongregacija, dokazovanje verodostojnosti ... Potrebne je veliko cerkvene birokracije, preden je nekdo razglašen za svetnika. Vendar so zgodbe svetnikov tako navdihujoče, tako zelo naše. Skrite v naših imenih, priimkih, krajih, šolah. Oni so naši priprošnjiki, nekakšni navijači v nebesih. Poznaš kakšnega od slovenskih kandidatov za svetnike? To so preprosti, a posebni ljudje, ki so živeli med nami, nekateri z nami. Če bi živeli danes, bi gotovo imeli svoj facebook profil. Bi jih bilo potem lažje spoznati in se spoprijateljiti z njimi? Poskusimo! 

Za sodobnega človeka je pojmovanje svobode nekaj zelo samoumevnega. Imamo svobodo gibanja in lahko gremo po celem svetu, svobodo govora, da izrazimo svoje mnenje, svobodo izbire izobraževanja, da se lahko izučimo za različne poklice in še bi lahko našteval. Imamo tudi svobodo veroizpovedi in lahko svobodno o sebi povemo, da smo kristjani.

Prvič so se s to svoboščino kristjani srečali v letu 313. Predstavitev Milanskega edikta bi lahko opravili tudi v enem stavku – cesar Konstantin je leta 313 po Kr. dovolil kristjanom svobodno izpovedovanje njihove vere. Če na ta dogodek gledamo z današnjega gledišča, potem si najverjetneje kar težko predstavljamo, kaj to sploh pomeni. Vendar svoboda izpovedovanja vere ni vedno bila dovoljena – prej nasprotno. Ljudje so zaradi svojega verskega prepričanja tudi umirali in žal umirajo še danes.

 Mesto Niš, rojstni kraj cesarja Konstantina

Uf, spet ta šola. Urniki, spraševanja in omejen prosti čas. Si pomislil, da so med nami ljudje, ki so drugačni, saj brez pomoči izobraženih ljudi, prostovoljcev in posebnih didaktičnih pripomočkov šolanja ne bi zmogli? Šola je vrednota, to, da se lahko učimo in razvijamo svoje sposobnosti brez ovir, pa je velik dar! Veliko je že, da se tega zavedamo, še več pa šteje spoznanje, da lahko ljudem s posebnimi potrebami na poti do znanja pri marsičem pomagava tudi ti in jaz.

Odnos do ljudi s posebnimi potrebami je bil, in je ponekod na žalost še vedno, negativen. Zanje so uporabljali poimenovanja, kot so: idiot, prizadet, nenormalen ... Tej stigmatizaciji so dodajali še, da so nesposobni in nezmožni za učenje. Minilo je kar veliko let, polnih razprav in dilem na to temo. V Sloveniji je tako lansko leto stopil v veljavo Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je na to področje prinesel veliko sprememb. Pred tem je veljalo, da otroci s posebnimi potrebami sodijo v posebne šole, z novim zakonom pa se poskuša otroke že v predšolskem obdobju usmerjati v programe vzgoje in izobraževanja, ki potekajo v navadnih vrtcih in šolah. Usmeritev poteka ob upoštevanju otrokovih potreb na vseh področjih.

Človeka že od davnine poganja želja po ustvarjanju, odkrivanju, izboljševanju in napredku. Če takšna želja ne bi bila vsajena globoko v nas, mnogi možje in žene v preteklosti ne bi prišli do pomembnih odkritij in izumov. Do nekaterih je prišlo skorajda po naključju, do drugih po dolgih letih vztrajnega tipanja in raziskovanja, velikih naporov in odpovedovanja samemu sebi.

V tokratni temi meseca predstavljamo nekaj odkritij in izumov, ki so zaznamovali daljno in ne tako daljno preteklost ter so v človeški zgodovini ustvarili pomembne premike.

Obarvaj svoje poti!

Kdaj si se nazadnje udeležil kakšnega romanja? Ga doživel od blizu? Si vse znanje o romanjih zgradil na lastnih izkušnjah ali je tvoje védenje osnovano na predsodkih?

Ja, misel na romanje kot na del počitniškega preživljanja časa se nam zdi čudna. Pa temu ne bi smelo biti tako. Romanja znajo pustiti velik pečat v tvojem življenju – ne samo z vidika turista, pač pa predvsem zaradi prijateljske, duhovne, osebne izkušnje.

Zato se v tokratni temi podajmo na romarsko pot in spoznajmo globoke korenine romanj, ki so pravzaprav predhodnik današnjega turizma. Govorimo seveda o romanjih, ki lahko predstavljajo bogato in zanimivo izkušnjo, a ne vključujejo gneče na plaži, prerivanja ob polpenzionskih obrokih, kopice prtljage ali visokih stroškov. Spoznajmo romanje kot aktivno obliko potovanja, na katerem oddih povežemo z duhovno rastjo. V letu vere, ki ga obhajamo v tem času, je to še ena priložnost, da sami, v dvoje, kot župnijska mladinska skupina, kot animatorji ali tudi kot družina opravimo tudi kakšno duhovno popotovanje.

V času recesije ne mine dan, da nas ne bi kdo bombardiral s sporočili o varčevanju in zategovanju pasov. Tudi reklame o bančnih storitvah obljubljajo marsikaj. Pa vemo, kaj točno nam ponujajo banke, ali morda mislimo, da se nam v mladosti ni potrebno obremenjevati z denarjem? Koliko sploh poznamo stanje v lastni denarnici? Morda je skupaj s krizo napočil pravi čas za prevetritev osebnih financ – in spremembe na bolje.

Izrael in Palestina, Gaza in Desni breg, Hamas in Fatah, spopadi in vojskovanje. Vse to lahko dnevno slišimo v naboru novic. Po letih poslušanja o zaostrenih razmerah, bojih in nemirih smo postali bolj ali manj neobčutljivi za tamkajšnje dogodke. V zavesti ostaja prisotno le dejstvo, da se tam očitno dogaja nekaj, česar večina ne razume, v isti sapi pa govorimo o tem, da gre za Sveto deželo. Kako torej to razumeti?

Priprava tokratne tematike je zahtevala kar nekaj posvetovanj, branja in raziskovanja različnih stališč, s katerimi bi na dokaj poenostavljen in razumljiv način poskušali predstaviti dogodke na Bližnjem vzhodu, konkretneje na območju Izraela in Palestine. Glede na to, da govorimo o ozemlju, ki spada med zibelke človeštva, lahko pregled dogajanja na tistem ozemlju začnemo daleč v času pred Kristusom.

Znaš odpreti oči za veselje?

Pogosto se nam dogaja, da smo tik pred tem, da bi to srečo in veselje končno ujeli, a nam uideta iz rok in tako iščemo znova. Prav to iskanje, ustvarjanje in izgubljanje sreče je ena od mnogih, ne dokončno pojasnjenih stvari.
Sreča, veselje, zadovoljstvo – to so kompleksni pojmi in vsakemu pomenijo nekaj drugega. V različnih obdobjih so ljudje imeli različne predstave o tem, kaj jim prinaša veselje in srečo. Do srčike sreče in veselja so se poskušali dokopati mnogi znanstveniki, filozofi, biologi, kemiki in čisto preprosti ljudje. Kaj je torej tisto, kar nas osrečuje?