Vprašanje odnosa mladih do religije in osebne vere je v Sloveniji tema pogovorov že več let. Največkrat s problematičnega vidika: Kako to, da mladi bežijo od Cerkve, zakaj mladih ni več v Cerkvi, kje sploh so mladi? Zato se je s toliko večjim veseljem, pričakovanjem in upanjem sprejelo papeževo pobudo o sinodi mladih, ki naj bi prinesla nov veter tudi v Sloveniji.
Okrogle mize, pogovori, članki, vprašalniki, analize, debate so v vsem tem času prinesle mnoge analize. Tudi v reviji Ognjišče smo v letniku 2018 želeli prispevati k razločevanju in razumevanju sveta mladih skozi 12 pogovorov s p. Brankom Cestnikom. Zadnja razmišljanja na to temo so predavatelji predstavili na Nikodemovih večerih na Teološki fakulteti. Posebej sta izstopala dva večera. V prvem je dr. Borut Škodlar spregovoril o zanimivih izzivih, ki so na poti mladih v današnjem času. Njegov prispevek je podal zanimivo analizo stanja mladih danes, njihovega načina razmišljanja, sveta, njihove duhovnosti in tudi stisk, v katerih se znajdejo. V drugem večeru pa je nadškof Alojzij Cvikl predstavil nekaj utrinkov in misli ob nedavno zaključeni sinodi mladih v Rimu. V nadaljevanju predstavljamo nekaj glavnih poudarkov, ki so nam lahko v dodaten razmislek, kako danes razumeti mlade, njihov odnos do vere in kakšno moč ima vera v življenju mladih danes.

KAJ IMAM JAZ OD TEGA ALI VIDIK KORISTI
Eno od večkrat izpostavljenih vprašanj pri govorjenju o mladih je bilo, kako se mladostnik opredeljuje do cerkvenega občestva, sodelovanja v župniji, zakaj naj bi veroval, zakaj naj bi iskal smisel svoje vere in lastnega obstoja. Vprašanje ima podlago v iskanju koristi. To ne pomeni, da so mladi brez želje po iskanju Boga, da nimajo vedenja, da bi morali, niti to ne pomeni, da tega ne bi razumeli kot za pomembno, ampak … V čem je smisel, zakaj naj bi razvil željo, da grem na srečanje mladih, da bom animator, da grem k maši?

Odnos mladih do verske razsežnosti življenja skozi oči koristoljubja je izpostavil p. Branko. Opozoril je na vzgojno-izobraževalni sistem, ki mlade zelo zgodaj navaja na iskanje koristi pri tem, kaj se učijo. Če je za oceno, se treba naučiti, če ne, ni pomembno. Vzorec nato samo uspešno prenesejo na druge plati življenja. Vse, kar kot mlad človek – družinski član, učenec, veroučenec, član nekega društva – počne, se mu zdi, da mu mora koristiti. Ta korist se lahko kaže v denarnem, ekonomskem smislu, v smislu nagrajevanja, pohvale, statusa, izstopanja, všečkanja ...
Zato ne čudi vprašanje, ki si ga zastavi marsikateri mlad človek: Kakšno korist imam, če obiskujem mladinsko skupino v župniji? Kakšno korist imam, če ostanem v cerkvenem občestvu po prejemu zakramenta svete birme?
Če v času odraščanja umanjka povezanost, če se ne stke vez med realnim življenjem in vero, potem je to zelo težko nadoknaditi. Če ni povezave, če iz občega življenja ni razvidno, kakšni so blagoslovi in koristi od verske komponente v našem življenju, potem je težko pričakovati, da bo mlad človek kar tako sprejel kopico racionalnih razlag, zakaj vera in kaj mu prinese. Vera je dar in posredovan je s pomočjo vzgoje. Tudi naprej bomo videli, kako pomembna je pri rasti v veri ravno vzgoja, ki pa mora biti posredovana pristno, preko zgledov in vzorcev staršev, starih staršev, sorodnikov, prijateljev.

SVOBODA IN KAJ JE VREDNO TRUDA
Govoriti z mladimi in o mladih pomeni, da se pustimo in jih spoznamo v njihovem bistvu odraščanja. Sodobni čas prinaša nove izzive, kar predstavlja tudi spremenjene odzive mladih na okolje okoli njih.
Največji izziv, ki ima velik vpliv na današnjega mladostnika, predstavlja pojem svobode. Pojem svobode in biti svoboden je v današnjem času razumljen precej drugače kot pred nekaj desetletji. Pa to ne pomeni, da mladi pred desetletjem ali dvema te svobode ne bi imeli, niso pa je imeli v takšnem obsegu niti v takšni obliki kot danes. Iz te svobode izhaja, po besedah dr. Škodlarja, tudi več obremenitev.
Kot je govornik na Nikodemovem večeru izpostavil, je zelo pomembno razumeti duh današnjega časa. Pravi, da smo v času odtujenosti, odmaknjenosti, pozunanjenosti. Prihaja do poveličevanja zasebnosti, dogaja se obrat vase – samo jaz sem pomemben, od mene je odvisno, kaj bom in česa ne bom, ne sprejemam zunanjih navodil ali nasvetov, pomembne so moje pravice do svobodne izbire. Problem predstavlja dejstvo, da se izgublja samoumevnost, tudi tista, ki je razumljena kot del tradicije.

TIRANIJA IZBIRE
Vse to se odraža v iskanjih mladih. Ko je enkrat vse na prepihu izbire, ko se začne izbirati samo na podlagi »kaj mi danes paše, kaj si danes želim«, smo priča grobemu izkoreninjenju mladih. Ni več važna ne tradicija, ne utečenost nekih ravnanj, vzorcev, ne hierarhija vrednot, ampak je dovoljeno vse. Navidezna lepota vseh možnosti in svobodne izbire postane lahko grozljiva stvar.
Tovrstna odtujenost vodi v zmedenost. Kaj izbrati v vsej pestri ponudbi? Mlad človek je tako izgubljen, ko znotraj vseh možnosti, vseh ponujenih izbir ne ve, kaj naj izbere za svoj prosti čas, za svoje dejavnosti, za svoja opravila, oblačila, zabavo, naprave ... Kar ne zmore izbrati. Zgodi se celo nemoč, da bi sploh kaj izbral.
Zunanji svet, ki mladega človeka spreminja v potrošnika, pa ga s tiranijo vedno bolj napada, naj izbira. Odvija se prisila izbiranja. Izberi to, izberi tisto, izberi ono. Dr. Škodlar je izpostavil, kaj vse si izbiramo in to danes s pomočjo sodobne tehnologije celo na klik. Izberemo si lahko svojo identiteto, življenjski slog, pametni telefon, počitnice, prijatelje, zabavo … – in iz tega procesa smo pod pretvezo svobode odstranili vse meje, ki naj bi mladostnika omejevale ali varovale. Tiranija pričakovanj, kako bomo vse izbirali, se odraža tudi pri nagovarjanju mladih preko oglasov, kaj se od njih pričakuje: Bodi to, kar si! Bodi srečen! Uživaj mladost brez meja! Pomagaj si sam! Bodi močan! In seveda: Ne pozabi biti uspešen, produktiven, lep, mlad, bogat, genialen!
Težava pričakovanj je velika. Smo prepričani, da z vso kopico izbire, ki jo dajemo otrokom in mladostnikom na voljo, delamo v njihovem najboljšem interesu?

ISKANJE SMISLA
Kako razumeti proces iskanja smisla? Kako mladi danes iščejo smisel oziroma s pomočjo katerih elementov pridemo blizu temu smislu ter komponenti duhovnega?

Mladi iščejo smisel preko:

• vodstva in usmeritev, ki jih morajo dobiti v družini od drugih voditeljev, vzornikov. Pri tem je zelo pomembno, da se v tem odnosu nujno odvija postavljanje meja. Meje, ki se jih vzpostavi v tem odnosu in v tej dobi, mlademu človeku predstavljajo varnost na poti prej omenjene svobode odločanja.
• pristnega stika s sočlovekom. Na poti iskanja nočejo biti sami, ampak s tistimi, ki jih prepoznajo kot pristne in s katerimi so lahko taki, kot so.
• tradicije, ritualov, vrednot, ker v njih prepoznajo dejavnosti z višjim smislom, pomenom za človeka, če so jim predstavljeni ob pravem času na pravi način,
• skozi skupnost in občutke pripadnosti, sprejetosti, saj s tem opravijo tudi zajezitev in zamejitev nasproti poplavi vseh drugih identifikacij, ki jim prihajajo naproti,
• stika s telesom, svojih čustev, lastne umiritve,
• religioznih, mističnih stanj in stika s presežnim, Bogom.

Pri tem je dr. Škodlar še posebej izpostavil pomen postavljanja meja. Pri mladostniku moramo biti občutljivi za njegove meje, znotraj katerih zori, in jih ne prestopati zaradi svojih skrbi. Dogaja se, da ne uspevamo postavljati jasnih in mladim razumljivih/sprejemljivih meja. Ne smemo si dovoliti, da se ne bi ukvarjali s postavljanjem meja mladostnikom. Meje potrebujemo ravno pri boljšem obvladovanju svobodne izbire, ki tako mladostnika ne bo pahnilo v nemoč, izgubljenost, dezorientacijo, zmedenost, ampak mu bo predstavljalo pomembne korenine, smerokaze, kako razumeti izbiro in kako izbirati. Gre za razvojno nujne meje, ki jih vzpostavljamo za vzgojo in rast mladih.
Pri tem je pomemben odprt dialog z mladimi. Odnos jaz-ti. Ta pa je čedalje večkrat odsoten. Zaradi sodobnega načina življenja in čedalje več časa, ki ga porabimo pred zasloni in ne iz oči v oči, nam to ne uspeva najbolje. Odprti moramo biti v duhu poslušanja, slišanja tega, kar nam mladostnik govori.

DUHOVNO ISKANJE V DANAŠNJEM ČASU
Kljub morebitnemu nasprotnemu mišljenju je duhovno iskanje v današnjem času pri mladih še kako prisotno. Le odvija se na drugačen način.
Poudarek je na izkustvu. Ob širjenju religije se je spreminjala tudi izkustvenost. Najprej je obstajala religija kot tradicija, danes se je iz tradicije preselila v izkustvo; iskanje svetega se preseli iz tradicije, skupnosti v svet individualnega, v nas. Ko govorimo, da iščemo duhovno, pogosto mislimo, da iščemo določena izkustva. Mladi enako. Ne zmenijo se več toliko za vzorce, posredovane skozi tradicijo, skupnost, ampak želijo osebno izkustvo. Kar pa ne pomeni, da tradicija in skupnost ne bi bili pomembni.
Religija in iskanje duhovnega za mlade ni nekaj nujnega, kar je posredovano kot predpisano, ampak je vse podrejeno njihovi volji in izbiri. Svobodi. Toda če združimo prej omenjeno vzgojo za meje, vzgojo za duhovno dimenzijo, če smo sami zgled mladim, če jim pustimo, da se jih vera dotakne tudi na področju konkretne izkušnje, potem smo naredili vse, kar je bilo treba. Nekaj pa prispeva tudi moč vere.
Na vprašanje, kakšna je moč vere pri mladih, bi lahko odgovorili, da takšna, kakršno smo jim predstavili, jim jo privzgojili in dali možnost spoznati. Mladi se v določenem trenutku oddaljijo od Cerkve, ker v njej niso dobili na pravi način pristnosti, ker jim nismo pomagali pognati dovolj globokih korenin, ker jim nismo znali predstaviti lepote vere, tradicije, ker jih v občestvu nismo znali dobro sprejeti, jim dati prostora, jim nismo navsezadnje znali pokazati, kaj bodo od tega imeli.
Zato gredo v svet svobodne izbire in iskanja koristi, ker jih je svet navadil, da se išče korist. Po besedah p. Branka je upanje vsaj v zasajenem semenu vere, če je bilo to položeno v mladostnika – četudi se ta v nekem obdobju oddalji od Cerkve, to še ne pomeni, da se ne bo enkrat vrnil. Predvsem se to zgodi takrat, ko iz lastnih vzgibov, iz lastnih opečenih situacij, lastnih kiksov in napak začnejo spoznavati vsebino, ko začnejo formirati svojo družino in jim ta dimenzija postane pomembna zaradi lastnega interesa.

 

Nadškof Alojzij Cvikl in koraki po sinodi

Govoriti o mladih danes pomeni, da smo del njih, da jih poznamo in z njimi prepoznavamo, v kakšnem svetu živimo. Vprašanje sedaj je, kako skupaj hoditi naprej. Nekaj odgovorov na to, kakšne poti in smernice bo izbrala Cerkev na Slovenskem, je podal nadškof Alojzij Cvikl, ki je bil sinodalni oče iz Slovenije na pred kratkim zaključeni sinodi mladih. Na drugem Nikodemovem večeru je predstavil nekaj svojih izkušenj kot tudi odgovorov na vprašanja mladih glede konkretnih korakov v Cerkvi na Slovenskem.

Na sinodi so z mladimi postavili odnos zaupanja, kar je bilo zelo pomembno, je izpostavil nadškof Cvikl. »Druga stvar pa je, da smo si vsi želeli, da se v tej Cerkvi nekaj spremeni, premakne. V tej skupni želji smo se vsi našli. Močno sporočilo za nas vse je bilo, da mladi danes iščejo. Tudi za tiste, ki so se od Cerkve oddaljili, velja, da iščejo. V sebi iščejo smisel življenja. Potrdilo se je tudi to, da se enako dogaja v Afriki, v Aziji, ker si želijo živeti smisla polno življenje.«

VELIKA PRIČAKOVANJA
Spregovoril je o željah in pričakovanjih mladih, za katere je najprej dejal, da nosijo veliko ran v sebi. »Mi si mogoče sploh ne znamo predstavljati, koliko razočaranj, zavrnitev, hudih izkušenj ima nek mladostnik za sabo. Ravno zato iščejo naprej, želijo najti nekoga, ki jim bo prisluhnil.
Mladi iščejo prostor, kjer bi se lahko srečevali, družili. Presenetila me je misel, ko so mi mladi dejali, da so naša župnišča trdnjave. Eden od mladih je celo dejal, da so naša župnišča večja skrivnost kot sam Bog. Vedno je vse zaprto, obstajajo uradne ure, sicer pa nobenega stika. Prva želja mladih je: Poslušajte nas. Vzemite nas resno. Zato so mladi izpostavili vprašanje, zakaj župnišča in župnijski domovi niso več kraji srečevanja. Zakaj se ne bi mogli skupaj družiti, zakaj ne bi mogli mladi z duhovnikom na župniji ali recimo z redovno skupnostjo skupaj opravljati molitev. Tega si želijo. Želijo si videti, kako poteka takšno življenje, da bi videli, kako duhovnik normalno živi. Duhovniki smo v službi ljudi. Če bi se odprli in se pustili mladim prepoznati v tej obče človeški in duhovniški podobi, bi jim to veliko pomenilo. Na tem področju bo treba narediti spremembe. Velikokrat je bilo na sinodi slišati, da se moramo znebiti razmišljanja, da ne bomo spreminjali ničesar, ker se je vedno tako delalo. Čas se hitro spreminja, okolje in družba se spreminjata, torej je treba spremeniti tudi metode dela.«

VLOGA SINODALNEGA DOKUMENTA
Veliko upanja se polaga v sinodalni dokument, ki so ga vsi sodelujoči predali papežu. Ne vemo še, kaj in kako bo papež zapisal svoje razmišljanje na to temo, se pa pričakuje, da bo dal smernice. Ob tem je nadškof Cvikl opozoril, da sam dokument ne bo rešil situacije. »Dokument da metodo, kako delati. Metoda je v pomoč, kako prepoznamo, slišimo, hodimo skupaj z mladimi. Tudi papež je ob prejemu sinodalnega dokumenta dejal, da sam dokument ne bo izboljšal situacije. Povabil nas je, naj vzdušje, ki je bilo tam prisotno, hojo, ki smo jo doživeli na sinodi, ponesemo vsak v svojo krajevno Cerkev. Samo življenje je tisto, ki nagovori življenje.«

MLAD, KOMPETENTEN VODITELJ
»Pomembno sporočilo je, da sinoda mlade vabi, da se nam pridružijo, da gremo skupaj na pot oznanjevanja vesele novice. Cerkev želi skupaj z njimi hoditi to pot. Vse je možno, če bomo začeli mlade poslušati. Sinoda je pokazala, da imamo v Cerkvi problem. To je, da ni dovolj voditeljev, ki bi bili sposobni iti na pot skupaj z mladimi. Naša naloga je razmišljati, kako bi pripravili mlade voditelje, ki bi lahko bili sopotniki in voditelji drugim mladim. Zato se mi zdi pomembno izobraziti ljudi, ki bodo sposobni delati z mladimi. Ne moremo pa mimo vključevanja mladih, ki bi prav tako radi aktivno sodelovali. Pogosto se dogaja, da bi mladi radi sodelovali, pa se srečujejo s situacijami, ko se od njih zahteva preveč in pregorijo, ob tem se jim da premalo podpore, hkrati pa se zaradi pomanjkanja podpore in izobraževanja ne čutijo dovolj kompetentni za opravljanje neke naloge. Če zaradi teh stvari dosežejo slab rezultat, se vsega skupaj naveličajo in odidejo, se oddaljijo od Cerkve. Če pa bi lahko delali z duhovniki, kateheti, potem bi lahko skupaj rasli v prevzemanju odgovornosti. Hkrati se zavedam, da nismo vsi duhovniki za vse. Kot škof od duhovnika zahtevam vsaj toliko, da mladim v župniji da prostor, in ga vzpodbujam, naj sprejme nekoga, ki bo pripravljen prevzeti odgovornost za mlade.«

POSINODALNO OBDOBJE V SLOVENIJI
Po vrnitvi iz Rima je nadškof Cvikl pripravil poročilo za Slovensko škofovsko konferenco. Kot rezultat tega, da se misli resno delati z mladimi, je bil ustanovljen Urad za mlade, ki naj bi koordiniral vso pastoralo, vezano na mlade v Sloveniji. »Imeli smo že dve srečanji in zdaj smo pred vprašanjem, kako stvar aktivno vpeljati. Pred nami je vsaj eno, če ne dve leti, ki bosta posvečeni mladim. V tem času vidim priložnost, da se opravi dobro pripravo, da se pripravi kakšen dogodek, srečanje, da se gre v čimbolj konkretno uresničevanje sinodalnih zavez. Načrtujemo, da bi za božič poslali pismo, ki ga je pripravila sinoda, vsem mladim. Sam bom pripravil voščilo in potem bomo s pomočjo župnij, gibanj, redovnih skupnosti poskušali to pismo spraviti v čim širši krog v Sloveniji. S tem bi mladi lahko začutili, da jih vabimo, nagovarjamo in da želimo iti skupaj z njimi na pot.«
Dodatno se je izpostavilo mnenje mladih, ki nočejo in ne pričakujejo določenih uslug s strani Cerkve, ampak želijo samo, da jim ta omogoči, da se aktivno vključijo. K temu je nadškof dodal, da so pred nami časi misijonske Cerkve, ko duhovniki ne bodo več čakali samo v župnišču, ampak bodo šli tja, kjer so mladi. Treba je iti iz cone udobja in treba je iti ven, tudi na obrobje. Postati moramo Cerkev, ki je dialoška, odprta, skromna.
»V Sloveniji nas čaka težko delo. Sinodalno-misijonska Cerkev zahteva tudi drugačen tip duhovnika. Treba bo spremeniti oz. dopolniti vzgojo novih duhovnikov, pa tudi za mnogo starejših sem prepričan da se bodo prilagodili novim situacijam, čeprav bo na začetku gotovo težko.«

ERJAVEC, Matej (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2019) 1, str. 66-71.

Tokratna tema meseca je malce »drugačna« – namenjena je mladim in njihovim staršem. Za spodbudo, da bomo kritični in dejavni kristjani v družini in v družbi. Vsi – vi mladi in mi »starci«.

Izpostavljamo problematiko normaliziranja osnovnošolske spolnosti, ki jo prinaša knjiga Jaz sem Andrej. Letos jo bodo sedmošolci (12-letniki) dobili v dar »od države«. Vstopanje v spolni odnos ob koncu osnovne šole je opisano kot povsem normalno. Kaj je projekt Rastem s knjigo? Zakaj je normaliziranje spolnosti problem? Kako lahko starši postopamo?

SPOLNOST BREZ ODGOVORNOSTI oz. JAZ SEM ANDREJ
Mladinski roman Vinka Möderndorferja Jaz sem Andrej je zgodba devetošolca Andreja, ki se po ločitvi staršev z mamo preseli v mesto, kjer je doma njegova zabavna, malce prismuknjena babica. V knjigi so dobro prikazani problemi in bogastvo medgeneracijskega sobivanja: vnuk – mama – babica, ločitvena stiska, muke ob Andrejevem srečevanju in sobivanju z novimi partnerji obeh staršev, mučno vključevanje v novo okolje. Andrej na novi šoli spozna Sonjo, s katero sta dolgo prijatelja. Sonja Andreju pomaga pri matematiki, oba se v šoli zelo trudita. Niti sama ne vesta, kdaj prijateljstvo preraste v zaljubljenost. Takoj po prvem poljubu (ko uradno postaneta par) sledi tudi prvi »poskus« spolnega odnosa. Ne uspe jima najbolje. A kot pravi njun učitelj matematike, je ponavljanje mati modrosti. Zato Andrej zahteva, da mama odide od doma, ko Sonja pride k njemu. Babica pa ga v spolnost celo spodbuja. Otroka v knjigi poskusita tudi s pornografskim filmom, ugotovita, da na spolnost ne vpliva dobro. V drugo jima gre bolje, kar je opisano takole:
Po poljubu se je vse odvijalo samo od sebe. Sploh ne vem, kdaj sva se slekla. In nisva zlezla pod odejo. /…/ Vse se je dogajalo počasi, brez nervoze. No, mogoče je bil opravek okrog kondoma nekakšen zadrževalni trenutek, drugače pa je bilo zelo lepo. Sicer še nisem bil čisto zadovoljen, ampak vaja dela mojstra in ponavljanje je mati modrosti, kot večkrat reče naš Mumija.
V Cobissu je izpostavljeno, da je delo primerno za 14 let stare otroke. Knjiga ni vulgarna. Težava pa je v normaliziranju osnovnošolske spolnosti, ki je predstavljena kot nekaj povsem običajnega in dobrohotnega. O odgovornosti, ki jo spolnost prinaša, v knjigi ni besede.
Literarno delo ni le ogledalo družbe, je predvsem njen gradnik. Knjige iz projekta Rastem s knjigo s svojo dostopnostjo oblikujejo ne le generacijo sedmih razredov letnika 2021/22, ampak tudi njihove vrstnike, prijatelje, brate in sestre. Vse, ki jo bodo v naslednjih letih brali za domače branje in se z njimi ukvarjali še na Cankarjevem priznanju (kjer morajo sodelovati, če se želijo potegovati za Zoisovo štipendijo).
Otroci so pri 12 letih zelo različno razviti. Prihajajo iz različnih okolij: nekateri o spolnosti nekaj že vedo, a bodo vseeno prvič brali kaj »žgečkljivega«. Drugi vedo, kar so slišali na sistematskem pregledu v 6. razredu. Tretji spolnost poznajo iz filmov in interneta in si jo že predstavljajo kot zabavo. Nekateri se bodo ob knjigi hahljali, drugi se bodo počutili prisiljene, sram jih bo in bodo knjigo odložili (če ta ne bo obvezno čtivo za domače branje). Ti občutki niso »nepotrebno kompliciranje«, niso »malenkost«, ampak jih je treba vzeti zares.

KAJ LAHKO NAREDIMO DOMA?

1. Knjigo najprej preberite starši. Seveda je pri nešteto opravilih to včasih težko. Za knjigo Jaz sem Andrej boste potrebovali približno dve uri. Tako kot otroku ne dovolimo, da gleda internetne in televizijske vsebine, ki so zanj neprimerne, oz. ga poskušamo pred njimi po svojih močeh zaščititi, to naredimo tudi s knjigami. Žal knjige že dolgo niso več le vir znanja. Otroku povejmo za svoje dvome in ga spodbudimo, da še prej prebere knjige, kjer so zdravi odnosi resnična vrednota (Moj Bog, tukaj Ana, Anamarijin dnevnik, Čudo, 35 kil upanja …).
   
   
2. Če presodite, da je vaš najstnik dovolj zrel za branje knjige (ali če je že prišel v stik z njo pri svojih vrstnikih), mu vnaprej povejte za prizore o spolnosti. Lahko jih prebere sam ali pa jih preberita skupaj (po tiho, da ne bo še bolj neprijetno). Pogovarjajte se. Pogovor poskusite usmeriti tako, da bo otrok sam odkril, zakaj je s spolnostjo dobro počakati.
   
   

Depresija pri mladostniku je spolno prenosljiva bolezen. Najstniki, ki so spolno aktivni, so v veliki nevarnosti, da bodo zboleli za depresijo. (M. Meeker)

• Če otrok izrazi, da mu je ob branju neprijetno oz. ga je sram, ga ne silite. Razložite mu, da je sram koristen. Zakaj je Bog naredil, da je človeka sram? Ker ga je hotel zaščititi. Sram ni kompliciranje in ni rezultat nezrelosti. Sram je semafor, ki nam pove, da na nekaj še nismo pripravljeni. Je naravno varovalo. Naj otrok ve, da starši njegove občutke jemljemo zares.
  
  
• Nič ni narobe, če je ob branju in pogovoru malce neprijetno tudi nam staršem. Dragi najstniki, spolnost je del intimnosti, in ko govorimo o nečem, kar je najintimnejše, se izpostavimo – izpostavimo svoje srce in telo. Pa ne zato, ker je spolnost nekaj, ob čemer je pač treba zardevati. Starši si želimo, da bi vam jo znali in zmogli predstaviti tako, da boste začutili njeno lepoto, veličino in odgovornost. Zato nam je včasih težko.
  
  
• Knjiga Jaz sem Andrej ni primerna kot izhodišče za prvi pogovor o spolnosti. Med starši se pojavlja argument, da se doma marsikje ne pogovarjajo o spolnosti in bo knjiga lahko dobro izhodišče za pogovor o tej tematiki. A o spolnosti se pogovarjajmo že z manjšimi otroki (ne šele pri 12 letih). V kakšnem obsegu? Toliko, kot zmorejo razumeti. Vsekakor pa naj poudarek prvega pogovora ne bo na anatomiji, pač pa na vrednotah. O odgovornosti, ki jo prinaša spolnost, se v družini lahko pogovarjamo že veliko prej. V vrtcih se majhni otroci srečujejo z različnimi stiskami svojih vrstnikov in z njimi sočustvujejo.
  
  

Dolžnost starša (in pravica otroka) je, da je zaščitniški do svojega otroka! Otrok lahko razume, da smisel pravil, ki jih postavijo starši, ni v tem, da bi se najstnik sramoval svojega telesa, ampak da bi ga spoštoval.

• Primer: Otrok ob vrstniku, ki ga je zapustil eden od staršev, z njim sočustvuje in izrazito doživlja krivico. Če se z malim otrokom pogovarjamo o takih zgodbah in občutkih, jih bo kot osnovnošolec znal povezati z odgovornim vstopanjem v spolnost in bo v »čakanju« videl smisel.
  
  
• Za pogovor o spolnosti s starejšimi otroki pa izberemo film/knjigo, ki vrednoti spolnost kot del celote odnosa med možem in ženo in Bogom. Intimnost para ni samo seks, ampak je iskreno skupno življenje v zaupanju, predanosti, podarjen čas, je skupno doživljanje. Včasih prinese kakšen nesporazum, a vse v spoštovanju telesnega in duhovnega sveta drugega.

KAJ LAHKO SPREMENIMO?

• Starši povejmo problem (pišimo učiteljicam, izpostavimo na svetih staršev), še preden se knjiga uvrsti na sezname domačih branj in bralne značke. Številne razmišljujoče učiteljice in knjižničarke bodo knjige vsaj do konca šolskega leta zadržale v knjižnicah, takrat pa jo bodo s primernim obvestilom predale tistim otrokom/staršem, ki jo bodo želeli.
  
  
• Če je knjiga že na seznamu za domače branje, starš še vedno lahko za svojega otroka zahteva zamenjavo. V primeru knjige Elvis Škorc, genialni štor so bili starši z argumenti uspešni
  
  
• Pripravimo dopis za JAK in argumentirajmo svoja stališča.
  
  
• Spodbudimo šolo, da organizira predavanja za starše na temo prezgodnje spolnosti.
  
  
  

SPOLNI ODNOSI V NAJSTNIŠKIH LETIH
Strokovnjaki so si enotni, da imajo spolne zlorabe v otroštvu številne negativne posledice. Te so lahko čustvene, vedenjske, pojavijo pa se lahko tudi motnje osebnosti. Znanstvena in strokovna literatura pogosto omenja rizične in zaščitne faktorje. V obširnem pregledu metaanaliz so avtorji v članku Risk and Protective Factors for Personality Disorders, ki je bil objavljen v vrhunski reviji Frontiers in Psychiatry (sept. 2021 - link), med drugim ugotovili, da so spolne zlorabe v otroštvu pomemben negativni napovedni dejavnik za večjo pojavnost osebnostnih motenj.
Iz strokovne oz. znanstvene literature pa lahko beremo tudi o vplivu spolnih odnosov v zgodnjem mladostništvu oz. otroški dobi. Ob vse pogostejšem propagiranju tovrstnih vedenj je nujno opozoriti na izrazito negativne posledice, ki jih (pre)zgodnji spolni odnosi prinašajo. Tako lahko v članku, ki ga je objavil Reis s sod. (2020), beremo, da zgodnji spolni odnosi predstavljajo pomemben faktor rizičnosti za kasnejšo uporabo prepovedanih drog, delikvenco, nasilje v partnerskih odnosih, depresijo, anksioznost in motnje hranjenja.
Ugotovljena je bila tudi povezanost med zgodnjimi spolnimi odnosi in menjanje partnerjev kasneje v življenju, večjo pojavnostjo spolno prenosljivih bolezni, nenačrtovanimi nosečnostmi in splavi (link).
.

Zdravnici Lara A. S. in Abdo H. N. (2015) sta v metaanalizi ugotovili, da je nizka starost ob prvem spolnem odnosu povezana z bolj rizično spolno prakso v kasnejših letih. Dekleta, ki imajo prvi spolni odnos pri 14 letih ali manj, imajo večjo verjetnost za pojav depresije, imajo manjšo samozavest ter celo večjo pojavnost raka materničnega vratu. Kaže se, da so zgodnji spolni odnosi pogostejši pri dekletih, ki imajo nižjo izobrazbo, nižji družbeno-ekonomski in kulturni status, kjer so starši manj prisotni oz. so ločeni in kjer je odsoten religiozni vidik. Mlade ženske, ki so spolne odnose preložile na kasnejša leta, kažejo boljše psihološko in fizično zdravje. Avtorici zaključita, da bi bilo na podlagi znanega smiselno uvajati izobraževanje na tem področju (link).
Stroka je enotna, da imajo zelo zgodnji spolni odnosi že sami po sebi veliko negativnih posledic, zato priporoča primerno izobraževanje in spodbujanje k preložitvi spolnih odnosov na višjo starost.
Ljubeči spolni odnosi v odrasli dobi zelo bogatijo partnerski odnos, po drugi strani pa lahko za otroke in mladostnike tovrstne vsebine predstavljajo čustveno nasilje, če niso podane starosti primerno. Prezgodnji spolni odnosi dveh otrok oz. mladostnikov imajo negativne posledice, zato bi morale šole zavzeti določeno zaviralno stališče do vsebin, ki k tovrstnim spolnim odnosom aktivno spodbujajo.
mag. Iztok Cukjati

SMO KRŠČANSKI STARŠI FANATIKI, KI NASPROTUJEMO VSEMU, KAR JE POVEZANO S PREZGODNJO SPOLNOSTJO?
Meg Meeker v knjigi Močni očetje, močne hčere (Ognjišče 2020) svoje medicinsko znanje in izkušnje (podprto s številnimi obsežnimi študijami) posveča prav prezgodnji spolnosti. Večina staršev obupno želi verjeti, da izpostavljenost vsebinam, ki so napolnjene s spolnostjo, ne bo škodovala njihovim otrokom. »Kot pediatrinja jim lahko povem, da se motijo. /…/ Najstnice mi ves čas govorijo, da mislijo, da morajo imeti spolne odnose, da bodo sprejete, zanimive, zaželene in izkušene. Tega ne verjamejo zato, ker bi bile pač najstnice. To verjamejo zato, ker jim to že od malih nog naprej na ogaben način govorijo revije, filmi, glasba in televizija. /…/ Ko prvič poskusijo spolnost – pa ne nujno spolni odnos –, so zelo razočarane. Zaradi razočaranja mislijo, da je z njimi nekaj narobe, saj vsi drugi pravijo, da je lepo. Zato znova in znova poskušajo in kmalu čustveno otopijo. Nagon pravi, da je prišlo do intimnosti z drugo osebo, um pa začuti, da nista izmenjala ljubezni, da ni bilo čustvene globine. Zato postanejo zmedene glede ljubezni, saj pride do spolnosti, preden pride do ljubezni.« (Meg Meeker, Močni očetje, močne hčere, Založba Ognjišče 2020)

ELVIS ŠKORC, GENIALNI ŠTOR
Spomnimo še na knjigo Elvis Škorc, genialni štor, ki je bila del projekta Rastem s knjigo 2019/20, uvrstila se je na sezname domačih branj, letos pa je obvezno čtivo učencev, ki se uvrstijo na tekmovanje za državno Cankarjevo priznanje – tudi in še posebej tistih, ki se potegujejo za Zoisovo štipendijo. Resda so otroci v devetem razredu že zrelejši, pa vseeno: ali je resnično prav in normalno, da morajo za pridobitev štipendije brati najsočnejše kletvice?
Mladinski roman pisateljice Janje Vidmar Elvis Škorc, genialni štor je zgodba o osmošolcu, ki se v svojem obdobju odraščanja sooča z bolj ali manj običajnimi izzivi. Mučijo ga odvečni kilogrami, razredna nepriljubljenost, zaljubljenost v devetošolko in ločitev staršev. Med iskanjem svojega mesta v svetu »ušpiči« marsikatero neumnost in se zaplete v mnoge težave. O njih pripoveduje v prvi osebi, in sicer svojemu še nerojenemu bratcu (za katerega se nazadnje izkaže, da je sestrica).
Pripoved je razdeljena na poglavja s kratkimi duhovitimi naslovi: Bajs, Genij, V riti … Kdo bi se jim mogel upreti in kdo ne bi želel izvedeti, kako globoko bo Elvis še zabredel? Pripetljajev je v knjigi toliko, da jo je težko odložiti, saj bralca vleče v branje že sama radovednost, kako se bo razpletlo.

KDO JE TOREJ ELVIS ŠKORC?
Zase pravi, da je povsem običajen fant z nekoliko preveč kilogrami (vendar ne zavaljen!), nepriljubljen in neopažen (razen takrat, ko se iz njega norčujejo sošolci). Je bister, uspešen v šoli, čeprav kdaj tudi »šprica« pouk. Je čustven, na trenutke tudi rahločuten. Kadi, preklinja, gleda pornografske filme, posluša rock glasbo, kdaj izmakne kak evro iz domače blagajne in načrtuje pobeg od doma.
Ali je tipičen osmošolec, s katerim se najstnik lahko poistoveti?

KAJ JE V KNJIGI V REDU?
Pripoved vključuje več problematik iz sveta odraščanja. Ena od njih je otrokovo doživljanje ločitve staršev. Elvisovo prehajanje čustev iz jeze v razočaranje pa iz občutka krivde v neobvladljivo žalost je avtorica dobro predstavila na mnogih straneh v knjigi. Njegova razdvojenost med očetom in mamo je morda srž vseh težav, ki se dogajajo večinoma nesrečnemu osmošolcu, čeprav to na prvi pogled bralcu ni vidno. Jasno pa je, da Elvis v vrtincu vseh svojih življenjskih preizkušenj vsaj nekoliko dozoreva.
Avtorica se dotakne tudi medvrstniškega nasilja. Elvisu, s katerim skuša fizično obračunati nekaj njegovih sošolcev, nepričakovano priskoči na pomoč »razredni hulk« Kris, sošolec, ki v razredu uživa vsesplošno strahospoštovanje. Čeprav vzrok njegove pomoči na prvi pogled izhaja iz koristoljubja (izposoja Elvisovih stripov), ni mogoče spregledati njegove naklonjenosti »razrednemu štoru«. Presežek običajne drže mladostnika, ki se noče vmešavati v težave drugih, je v knjigi vreden pohvale.

PROBLEMATIKA KNJIGE
Kar uvrstitev knjige v sedmi razred postavi pod vprašaj, je jezik. Seveda je avtoričin namen približati se mladim popolnoma jasen, vendar se zdi, da s količino kletvic vendarle nekoliko pretirava. Tudi »sočnost« kletvic bi bila še za roman za odrasle pretirana. Res je, veliko osnovnošolcev preklinja, pa vendar ne vsi. Zgovorno in najbrž še bolj problematično je tudi, da v delu preklinjajo odrasli (mama, oče, celo babica), ki naj bi predstavljali zgled in imeli določeno mero samodiscipline. Poleg tega so nekatere slengovske besede znane le omejenemu krogu mladih (najbrž v urbanih okoljih), zato jih tisti otroci, ki iz tega okolja ne izhajajo, preprosto ne razumejo.
Kot nekaj običajnega za to starost je predstavljena tudi pornografija, avtorica pa s pomočjo svojega junaka poda tudi idejo, kako oglede pornografskih strani prikriti pred odraslimi (z odpiranjem lažnih profilov). Ko Elvisova mama odkrije njegovo neizbrisano zgodovino, mu sicer naloži teden dni brez telefona in televizije, vendar mu v isti sapi obljubi nov računalnik. Posledice neodgovornih dejanj so torej precej ublažene, morda so taka dejanja celo nagrajena, kar preseneti še Elvisa samega.
V knjigi je mestoma prisoten nekoliko prikrit posmeh do krščanstva, kar še posebej krščanskemu bralcu ne uide.

PEZDIR KOFOL, Marjetka in ŠERGON, Polona (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 11, str. 53-57.

O nebesih in večnem življenju ne razmišljamo prav pogosto. Celo tedaj, ko iščemo smisel v našem življenju, pozabimo, da bi ga iskali v Jezusovem odrešenju ter obljubi večnosti. Ker v to nismo prepričani in temu mogoče po tiho celo ne verjamemo, na kakšno vprašanje, v čem je naše veselje in naše upanje, prav tako ne znamo ali ne zmoremo odgovoriti, da je to vstali Jezus Kristus. Pa vendar – kaj bi lahko bilo večje upanje in večje darilo kot obljuba večnega življenja?

V mnogih človeških predstavah, književnih delih ali umetniških slikarskih upodobitvah se je nebesa slikalo kot rajski vrt, kot skupnost svetnikov, kot veliko mesto itd. Velik vpliv na današnje mišljenje in podobe nebes so imele že prve krščanske skupnosti, kasneje pa razne temeljne znanosti. Filozofija, umetnost, glasba – vse te panoge so na svoj način razvijale misel in vidno podobo Boga, nebes in večnosti.
Ob pojmu nebes se postavlja kopica vprašanj: Kako pomembna so nebesa za vero kristjana? Kakšno občutenje bo ob vstopanju v večnost? Bomo v nebesih lahko prepoznali svoje bližnje, prijatelje? Veliko vprašanj pušča odprtih tudi Petrov stavek (2 Pt 3,13): »Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost.« Kakšna bodo torej nova nebesa in nova zemlja? Kaj vemo o nebesih in kakšne predstave imamo?

VERA KOT GORČIČNO ZRNO
Vera v večno življenje in obstoj nebes je nekaj, kar kristjani najtežje sprejmemo. To je eden od ključnih trenutkov naše vere, ko se srečamo tudi z Jezusovim komentarjem: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, /…/ in nič vam ne bo nemogoče.« (Mt 17,20) Zakaj je torej vera v nebesa in posmrtno življenje za nas tako nemogoča?
Jezus se je po vstajenju večkrat prikazal tako svojim učencem kot širši množici. Ravno ta prikazovanja, pri katerih Jezus stopi pred svoje učence s telesom, nam lahko utrdijo vero v to, da On živi in da bomo na enak način živeli tudi mi. Pomislimo samo na tisti čas in na dejstvo, kako hitro se je krščanstvo širilo, in to ravno na prepričanju in veri, da je Jezus Kristus vstal od smrti.
Samo klic k iskrenemu notranjemu preverjanju: Verjameš temu velikonočnemu sporočilu? Verjameš v nebesa in življenje po smrti?

Verjameš, da nam je Jezus odprl vrata nebes? Je tvoja vera velika vsaj kot gorčično zrno?

PRAZNIK GOSPODOVEGA VNEBOHODA
V mesecu maju obhajamo enega izmed najpomembnejših krščanskih praznikov – Jezusov vnebohod. Ob njem se spominjamo, kako se je od mrtvih vstali Jezus, ki se je 40 dni prikazoval učencem in drugim ljudem, v njihovi navzočnosti z dušo in telesom dvignil v nebo. V Svetem pismu beremo: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (1 Jn 14,1-3) Jezusov vnebohod pomeni njegovo vrnitev v nebesa, od koder je bil s strani Boga Očeta poslan na zemljo. Vrača se torej v nebesa, v večno življenje.
Mnogi ob tem prazniku trčijo ob meje svoje vere in včasih je slišati tudi dvomeče izjave: »To je znanstvenofantastična zgodbica.« Kot da nam ni dovolj spoznanje, da je umrl in vstal od smrti, da je torej zapustil naše razumevanje časa in prostora, sile narave in zgodovine. Mnogi si želijo novih in novih dokazov in ker Bog ne deluje, kot bi si človek želel, mnogi klecnejo, obupajo, odnehajo. In tudi resnici na ljubo – bi dvomljivcem po vsem, kar imamo zapisanega, bilo kdaj dovolj dokazov?

KAKO JE S TELESNOSTJO IN DUŠEVNOSTJO?
Ena od bolj razširjenih napačnih interpretacij o nebesih je ta, da so nebesa prostor, kamor gredo duše po smrti, ko za vekomaj zapustijo človeško telo. Tudi po pogovoru z eno od mladinskih skupin, kjer smo govorili o njihovem odnosu do nebes, se je pokazalo, kako pomanjkljivo vedenje in kako napačne predstave imamo ljudje o večnem življenju. Zdi se nam, da bomo živeli večno kot duša, ločeni od naših teles … Ampak to ni v skladu s krščanskim naukom. Čeprav je res, da ob smrti duša zapusti telo, ga ne zapusti za vekomaj. Ob koncu sveta, ob končnem vstajenju se bodo duše ponovno združile s telesi. Vendar ne z razpadenimi, strohnelimi ali celo upepeljenimi (na začetku Svetega pisma beremo: Prah si in v prah se povrneš, kar pomeni, da je naše zemeljsko telo res podvrženo trohnenju), nasprotno, Bog nam bo dal novo, poveličano telo, podobno telesu Jezusa Kristusa. To je tudi vsebina pisem apostola Pavla, ki jih je pisal kristjanom v Korintu.

Če hočemo živeti v nebesih, potrebujemo nova telesa, ki si jih je zamislil Bog. Vstalo telo bo stvarno in materialno, toda niti zemeljsko niti umrljivo. Vstajenje je tisti način, po katerem nas Bog spremeni. To je tudi vsebina, ki jo izgovarjamo v molitvi Vera med mašo: … In pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku. Amen. To torej pomeni, da si nebes ne moremo predstavljati kot prostor, kjer bomo v obliki duše – torej brez telesa – vandrali naokoli. Navsezadnje imata v nebesih svoji telesi že Jezus in Marija, sta tam v svoji poveličani človeškosti. In oba praznika – Jezusov vnebohod in Marijino vnebovzetje nas v tej veri vsakič znova utrjujeta.

VSTOP SAMO ZA OČIŠČENE ALI KAJ SE JE ZGODILO Z VICAMI?
Ne glede na predstave, kako izgledajo nebesa in kako poenostavljeno ali popačeno si jih predstavljamo, pot v nebesa ni samoumevna. Tudi pot do nebes nam kristjanom največkrat ni poznana in jasna.
Preden lahko gremo v nebesa, moramo biti očiščeni, ne samo od naših grehov, ampak tudi vseh semen greha. Kot bi rekla Katarina Genovska: »Očistiti se moramo rje in umazanije, ki jo je tudi greh pustil na nas.« Hkrati se lahko vprašamo, kdo od nas je res toliko čuječ in v vsakem trenutku svojega življenja spravljen z Bogom in soljudmi. Če bi moral v tem trenutku ali pa čez eno uro umreti – si res pripravljen na smrt?
Pot v nebesa torej ni direktna. No, največkrat ne, nam pa Cerkev daje na oltar mučence, ki so v celoti očiščeni zaradi svojega žrtvovanja in požrtvovalnosti za vero. Lahko gredo takoj v nebesa. Če pogledamo večino ljudi, ob smrti potrebujemo očiščevanje, če želimo biti sprejeti v nebesa. To je tudi namen vic.
Kaj so vice? Pomudimo se za trenutek pri nauku, ki ga v zvezi s tem podaja Katekizem katoliške Cerkve. Tistim, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. (KKC 1030)

To poslednje očiščevanje izvoljenih, ki je docela različno od kazni pogubljenih, imenuje Cerkev vice (purgatorium). Verski nauk o vicah je Cerkev formulirala predvsem na koncilih v Firencah in v Tridentu. Na podlagi besedil Svetega pisma se razlaga, da lahko razberemo, da morejo biti nekateri grehi odpuščeni v tem veku, nekateri drugi pa v prihodnjem. Poleg tega lahko menimo, da si ljudje, čeprav na zemlji nismo živeli svetega življenja, nismo za vse večne čase zaprli vrat do nebes. Imamo možnost, da se po smrti očistimo grešnega življenja in se tako pripravimo na vstop v občestvo s svetostjo Boga. (KKC 1031)
Zavedati pa se moramo, da je človekova življenjska odločitev s smrtjo dokončna. Po smrti ne bo več zasluženja ali izgube. Ne bomo imeli več možnosti za kesanje. Takoj ob smrti bomo šli bodisi v nebesa bodisi v pekel bodisi v vice. Cerkev govori tu o posebni sodbi (prim. KKC, 1021-1022)

 

Postavljena sem bila pred izziv. Kaj so nebesa? To je čisto preprosto, sem pomislila. A bolj ko sem se poglabljala v to besedo, bolj sem ugotavljala, da to vendarle ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Kot otrok sem si nebesa predstavljala nekje na nebu, z oblaki in angelčki s krilci. In danes? Domišljija me je pustila na cedilu. Brskam po spletu in ugotovim, da so nebesa pravzaprav počitniški apartmaji.
Le kdo razmišlja o nebesih?
V vsakodnevnem vrvežu pogosto nimamo časa, da bi se poglobili v vprašanje onostranstva. Naše življenje na zemlji je lepo. Udobno. Zanimivo. Predvsem pa nam je znano. Življenje po tem pa ... ostaja uganka. Najlepša, a hkrati tudi najbolj strašljiva. Nihče od umrlih ljudi se še ni vrnil nazaj, da bi imeli dokaz, da nebesa zares obstajajo. Toda dokaze o pravilnosti poskusa potrebujemo v znanosti, medtem ko večno življenje ni le poskus, ki bi ga morali neprestano ponavljati, da bi dobili potrditev vsi nejeverni Tomaži. Preprosto moramo zaupati Jezusovim besedam »delajte dobro, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko« (Lk 6,35). Sliši se enostavno, a je po navadi vse prej kot lahko. »Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,14)
Veliko reklam oglašuje, da se bomo ob zaužitju določene jedi počutili kot v nebesih ali da je določen kraj pravi raj na Zemlji. Kaj so nebesa? Zagotovo nekaj dobrega, sem sklenila in iskala naprej. Na internetu nisem našla ničesar pametnega, zato sem spet odprla Sv. pismo in presenečeno ugotovila, da je v Knjigi vseh knjig pravzaprav podrobno razloženo, kako naj bi nebeško kraljestvo izgledalo, a z eno napako: vsi opisi so v prilikah. Zavzdihnila sem in skoraj že zaprla Sv. pismo, ko sem naletela na naslednje vrstice: »Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.« (Mt 13,13)
»Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.« (Mt 13,31-32)
»Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Mt 13,45-46)
»Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« (Mt13,33)
Sodni dan
Poskušam se spomniti, zakaj še nikoli nisem zares razmišljala o nebesih. Mogoče nisem imela časa. Mogoče se mi je do takrat zdelo še zelo daleč. Mogoče pa me je bilo strah. »Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.« (Mt 5,26) Nebesa niso le stanje večne blaženosti in užitka, kot suhoparno navaja Wikipedija, ampak sito, ki loči slabo od dobrega. Prehod, ki nam omogoči presoditi, kaj je prav in kaj ne. Kdaj bo to, ne vemo, vemo pa, da »moramo biti pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujemo, bo prišel Sin človekov« (Mt 25,44). Če jutri zapustiš ta svet – boš lahko z mirnim srcem stopil pred Njega? Ali pa ti bo mogoče žal za nekatera dejanja, ki si jih storil?
Jutri verjetno še ne bo prišlo tako kmalu, zato imaš čas, da se opravičiš in popraviš svoje napake.
Jaz se ves čas trudim, on pa ...
Pri popravljanju napak se lahko kmalu ujamemo v zahrbtno past. Veliko lažje kot pometati pred svojim pragom je s prstom kazati na druge. »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.« (Mt 7,2)
Zagotovo se spomniš prilike o delavcih v vinogradu, ki so na koncu dneva dobili enako plačilo, ne glede na čas prihoda, kar je šlo seveda v nos tistim, ki so delali že od jutra. A jim je gospodar odgovoril: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem?« (Mt 20,15) Ne sodimo ljudje, ampak On. Božja pravila so drugačna od človeških, tega ne smemo pozabiti.
Bog je dober, zato je strah odveč
Bog je dober in nas ne bo nikoli zapustil. Mi smo tisti, ki se oddaljimo od njega. »Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Mt 7,8)
Smrti nas ne sme biti strah. Kot pravi Jezus: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.« (Mt 10,28) Zakaj bi se oklepali poti, ko pa nas čaka Cilj?
No, kaj so potem nebesa?
Nebesa niso le počitniški apartmaji. Nebesa so cilj, ki nas spodbuja, da delamo dobro na Zemlji. »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mt 16,26)
Katarina Šoln

 

Tomaž Akvinski za potrebe razlage o našem odnosu do greha in večnosti med sabo primerja grehe, ki jih ljudje počnemo. Za smrtni greh pravi, da gre za greh, ki povzroči takšne poškodbe, da vplivajo na sam temelj in zadanejo v samo načelo stvari. Za primer ponudi oko, ki ga uporabljamo za vid. Če v svoje oko zabijemo žebelj, je poškodba drugačna, kot če nam v oko prileti nekaj prahu. Žebelj oko uniči do tem mere, da nikoli več ne bo videlo svetlobe, in uniči pogled na Božjo lepoto.

 

Kdo izbere pekel?
Ko pogledamo na modernega človeka današnje dobe in njegov moderen odnos do življenja, ne zasledimo vprašanj ne o nebesih ne o smrti. To je posledica dejstva, da za modernega človeka ni greha in posledično tudi ne pekla. Govor o peklu in njegova prisotnost je nekaj, kar je sodobnemu človeku, ki se odmika od obstoja greha, tuje in moteče. Če že ne zanika njegove prisotnosti, pa jo vsaj potiska čim dlje od sebe. Če ni greha, potem se tudi z vprašanjem, kaj bo po smrti, če sem grešen, ni treba ukvarjati.

 

V četrtem razredu sem morala na poletnih tednih duhovnosti narisati nebesa, kot si jih predstavljam. Narisala sem nasmejane angele na oblakih z velikimi vejami v rokah pa Boga na udobnem stolu, ki sprejema vse, ki pridejo skozi velika vrata. Ta risba mi je zelo dragocena in jo hranim še danes. Zakaj? Zato, ker je tako preprosto otroška, z vero v nebesa in prepričanjem v lepoto, ki je tam. Toda z leti se je nekaj spremenilo. Začela so se pojavljati mnoga vprašanja, dvomi in tam v srednji šoli bi le s težavo narisala nebesa. Predvsem zato, ker sploh nisem verjela, da nebesa so. Težko je narisati nekaj, za kar sploh nisi prepričan, da obstaja. Lahko narišem travnik, ker ga vidim, lahko narišem nebo, ker vem, kakšno je, toda nebesa … Ali sploh obstajajo?
Navadno ob besedi nebesa takoj pomislimo na nek kraj, ki je visoko nad oblaki. Pred vrati stoji sv. Peter s ključi; tam prebivajo angeli in svetniki. Zame so bila nebesa ob tej razlagi nekaj nedosegljivega in niti ne najbolj privlačnega. Prav tako sem ob pogovoru z vrstniki lahko večkrat slišala, da si je nebesa izmislila Cerkev, da ta sploh ne obstajajo; če sem res tako zelo prepričana, naj jim to dokažem. Seveda so bili moji poizkusi bolj ali manj neuspešni.
Predstavljaj si, da ti tvoj najboljši prijatelj, ki te ima zelo rad, za rojstni dan obljubi čudovito darilo. Ne veš, kakšno je, veš le to, da bo. Zaupaš mu in verjameš, ker je tvoj prijatelj in mu veliko pomeniš. Komurkoli bi želel razložiti, kaj to je, bi to lahko storil le do neke mere, saj darila nisi še videl. Darilo je skrivnost. Tudi Bog, ki nas ima neizmerno rad, nam nebesa podarja kot velik dar. Ta dar ni samo za izbrance, ampak zate, zame, za tvojega prijatelja pa tudi za nekoga, ki ti ni najbolj pri srcu. Za vse. Res pa je, da se lahko svobodno odločamo, ali bomo to darilo sprejeli. Vsi namreč ob krstu prejmemo vstopnico za nebesa, od nas pa je odvisno, ali bomo res stopili na pot, ki pelje tja, ali bomo raje izbrali katero drugo.
Katekizem katoliške cerkve nas uči, da so nebesa stanje. Torej ne gre za kraj, ampak za stanje, ki je kot neskončen trenutek ljubezni. Si predstavljaš? Verjetno težko, kajti v današnjem svetu so greh, trpljenje, bolečina nekaj čisto vsakdanjega. Toda Bog obljublja, da bo v nebesih le ljubezen. Tam, kjer je ljubezen, pa je tudi veselje, sreča, mir … Večkrat lahko koga slišiš reči, da se je počutil kot v nebesih ali da je bil v sedmih nebesih. Navadno tako opisujemo trenutke z ljubljeno osebo, čudovite sončne vzhode, razgled na vrhu gore … In na nek način imamo prav, vse to je drobcen priokus nebes, ki čakajo na nas.
Sveti Frančišek Saleški je napisal tole misel: »Čas za iskanje Boga je to življenje. Čas, da Boga najdemo, je smrt. Čas, da Boga uživamo, je večnost.«
Da bi verjeli, da Bog res je, bi ga radi videli in to naj bi se zgodilo v nebesih. Toda pozabljamo, da lahko Boga na nek način vidimo že danes. Da se skriva v vsem, kar je ustvaril, v soncu, cvetlicah, človeku, v pesmi ... Da je vsa ta lepota njegova in da imamo v tem življenju nalogo, da to odkrijemo.
Naloga: Pomisli, kakšna bi lahko bila nebesa. Kako si jih predstavljaš ti? Kaj zate pomeni stanje popolne ljubezni in veselja? Si tega želiš? Kaj pa lahko storiš, da prideš tja?
Danijela Čibej

 

HITRA RAZLAGA

Kdo gre v nebesa?
Tisti, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu in ki so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo »takšnega, kakršen je« (Jn 3,2), iz obličja v obličje (prim. 1 Kor 13,12; Raz 22,4) KKC 1023

Kakšen je namen vic?
Tistim, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. KKC 1030

Kdo gre v pekel?
Nauk Cerkve zatrjuje obstoj pekla in njegovo večnost. Duše tistih, ki umrjejo v stanju smrtnega greha, gredo takoj po smrti v pekel, kjer trpijo peklenske kazni (muke), »večni ogenj«. KKC 1035
Ne moremo ljubiti Boga, če storimo velik greh zoper njega, zoper svojega bližnjega ali zoper samega sebe. Naš Gospod nas opozarja, da bomo ločeni od njega, če se ne zmenimo za lajšanje velikih potreb ubogih in malih, ki so njegovi bratje (prim. Mt 25,31-46). Umreti v smrtnem grehu, ne da bi se ga bili skesali in ne da bi sprejeli usmiljeno Božjo ljubezen, pomeni po svoji lastni svobodni izbiri ostati za večno ločeni od njega.

 

ERJAVEC, Matej, Ognjišče (2015) 05, str. 98-103

Slovenci smo znani po svoji širokosrčnosti. Naj gre za pomoč na domačih tleh ali v tujini. Ko vidimo, da je nekdo v stiski, z veseljem pomagamo. Tokrat bi radi predstavili nekaj informacij o dobrodelni akciji, pri kateri sodelujemo tudi v uredništvu revije Ognjišče. Bralci jo gotovo že poznate, saj s Slovensko karitas sodelujemo pri njej že 13. leto. Že nekaj let tako septembrskemu Ognjišču priložimo položnice, s katerimi lahko oddate svoj prispevek v akciji za Srce Afrike, in kratek opis te akcije. Daljši prispevek o tem, kam gredo zbrana sredstva v tej akciji in akciji Z delom do dostojnega življenja ste si lahko prebrali v mladinski prilogi avgustovskega Ognjišča - zdaj, ko je izšla septembrska številka s položnico, si ga lahko preberete tudi na spletu!. Sredstva, ki pri nas mogoče pomenijo malenkost, so za ljudi v Afriki lahko mesečna plača. Vse, kar zberemo v Sloveniji, naši misijonarji v Afriki še pomnožijo in vsak evro obrnejo dvakrat in pomoč izročijo v prave roke.

Predstavili bomo rezultate dela, ki je bilo opravljeno iz zbranih sredstev v tej akciji. Kam gredo zbrana denarna sredstva? Kaj misijonarji z njimi naredijo? Kaj pravijo ljudje, ki jim s tem denarjem pomagajo? Rezultati so velikokrat bolj razsežni, kot bi si mislili, ko darujemo.

Od leta 2006 dalje Slovenska karitas v sodelovanju z revijo Ognjišče v drugi polovici avgusta izvaja dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Preko nje Karitas ob dobroti številnih Slovenk in Slovencev ter ob delni podpori Ministrstva za zunanje zadeve RS in Misijonskega središča pomaga najrevnejšim otrokom in družinam v Afriki.

»Na revnih območjih v Afriki lahko pomagamo na primer z gradnjo šol, zdravstvenih centrov, vodnjakov, ki jih tam zelo primanjkuje. Kakor koli pomagamo, ljudje vidijo, da se v njihovem kraju nekaj premika, da gre razvoj naprej, da je še nekaj več od preživetja naslednjega dne. Ljudje vidijo upanje za svojo prihodnost in prihodnost svojih otrok. Domačini pri gradnjah dobijo tudi priložnost za delo in zaslužek, kar je na revnem podeželju redko. Da si starši želijo boljše prihodnosti, dokazuje eden izmed njih, ki je vključen v gradnjo šole v Burundiju: ‘Delo pri tej šoli mi veliko pomeni, ker vem, da se bodo naši otroci lahko tukaj učili in tudi mi kot družina si sedaj lahko kaj kupimo. Hvala za to pomoč.’«

Ti zaradi splošne revščine, posledic podnebnih sprememb ali konfliktov pogosto nimajo osnovnih dobrin in pogojev za preživetje ter dostojno življenje in razvoj. Zbrana sredstva so namenjena razvojnim in humanitarnim projektom pri oskrbi z vodo in hrano ter podpori zdravstva in šolstva. Karitas projekte izvaja glede na lokalne potrebe in pri tem sodeluje s slovenskimi misijonarji in domačini predvsem na revnem podeželju v osrednjem delu Afrike (v Ruandi, Burundiju, Centralnoafriški Republiki, Malaviju in na Madagaskarju).
Karitas opaža, da v državah, kjer pomagajo, vse večji problem postajajo hude suše. Že v času ko ni suš, prebivalci težko pridelajo dovolj hrane za vse družinske člane, če pa pridejo suše, je vse še veliko teže. Zato je v teh krajih vse več lačnih in podhranjenih, predvsem otrok do 5. leta starosti, ki se jim te posledice poznajo celo življenje. Lahko pa tudi izgubijo življenje, če pravočasno ne dobijo pomoči ... Ljudje v Afriki zato odhajajo iz svojega kraja drugam, ne samo zaradi konfliktov, ampak tudi zaradi suš in splošne revščine, ker nimajo nobenega upanja za prihodnost, razvoj in delo, da bi laže preživeli.

Z dobrodelno akcijo Za srce Afrike želi Karitas odgovoriti na stiske revnih v Afriki. Skupaj s predanim delom naših misijonarjev, ki že desetletja živijo z domačini in dobro poznajo njihove razmere in potrebe, hoče ljudem pomagati, da bi lahko preživeli in se trajno razvijali v svojem domačem okolju, kar si vsak v osnovi želi. Zato pa potrebujejo pogoje.
Neprecenljive vrednosti je tudi pomoč pri nakupu hrane. Z njo misijonarji vsakodnevno rešujejo življenja podhranjenih otrok, skrbijo pa tudi za dnevni obrok šolarjev, za katere je to pogosto edini obrok v dnevu.

S. Bogdana Kavčič ob tem pravi: »Ko bi vi vedeli, kolikokrat so bila s pomočjo iz Slovenije rešena življenja! Vaša pomoč vedno pride ob pravem času in je neprecenljive vrednosti. Sestre vedno občutimo neizmerno veselje, kadar en otrok preživi.« Nadaljuje pa s hvaležnostjo: »Vedno sem ganjena, ko samo potrkam, pa se že odprejo vrata src ljudi v Sloveniji. Neizmerno sem vsem hvaležna.«
Misijonarji pri projektih posebej skrbijo tudi za vključevanje ter izobraževanje žensk – z zdravstveno vzgojo, za poklic, saj so one nosilke življenja in prinašalke sprememb.

SOLIDARNOST PRINAŠA SREČO
Misijonarji in sodelavci Karitas se najbolj veselijo, ko vidijo, da ima njihova pomoč konkretne učinke na življenja ljudi v Afriki, da imajo domačini predvsem na revnem podeželju boljše osnovne pogoje za življenje, so bolj samostojni, da se je mnogim povrnilo človekovo dostojanstvo ... Ne morejo rešiti vseh težav in revščine v Afriki, skupaj z misijonarji in sestrami usmiljenkami ter ob dobroti Slovencev in s pomočjo države (Ministrstva za zunanje zadeve RS) pa zmorejo vsaj na nekaterih območjih pomagati ljudem, kolikor je v njihovi moči. Eno rešeno življenje, boljša zgodba ene družine – to je zanje nekaj najlepšega. Sredstva, ki pri nas mogoče pomenijo malenkost, so za ljudi v Afriki lahko mesečna plača. Vse, kar zberemo v Sloveniji, je v Afriki multiplicirano, še posebej, ker to delajo misijonarji in misijonarke – zanje vemo, da sami ne potrebujejo sredstev za preživetje, zato gre pri njih vse v prave roke, vsak evro obrnejo dvakrat.

Z DELOM DO DOSTOJNEGA ŽIVLJENJA
Slovenska karitas od leta 2010 v sklopu Za srce Afrike izvaja tudi dobrodelno akcijo Z delom do dostojnega življenja. Mesečno darovanje Slovencev namenja podpori staršem iz revnih družin v Afriki, Albaniji in na Šrilanki, da z lastnim delom lahko preživijo svojo družino in dostojno živijo – imajo za hrano, zdravila in šolanje otrok.

Nova osnovna šola v Kigaliju, glavnem mestu Ruande, je bila zgrajena v sodelovanju s sestro Vesno Hiti v letih 2013 in 2014. Namenjena je predvsem revnim otrokom, ki sicer nimajo možnosti hoditi v privatne šole. V šoli imajo na voljo učbenike in druge pripomočke, pouk poteka kvalitetno. Tudi učitelji so zelo zadovoljni s pogoji dela in da se lahko še dodatno izobražujejo. Za te otroke to pomeni boljšo prihodnost.
Program Z delom do dostojnega življenja poteka v sodelovanju s slovenskimi misijonarji in sestrami domačinkami v posameznih državah v Afriki in Albaniji ter sodelavci lokalne Karitas na Šrilanki, ki ves čas spremljajo delo in napredek družin. V devetih letih je program obrodil res lepe sadove za preživetje in bolj dostojno življenje najbolj ubogih družin v teh državah. Misijonarji in drugi sodelavci za vključitev v program vedno skrbno izbirajo najrevnejše družine, na primer takšne, kjer je mati ostala sama s številnimi otroki, kjer otroci nimajo možnosti hoditi v šolo, kjer je kdo v družini bolan ali so otroci pogosto podhranjeni, kjer nimajo lastne zemlje ali bivališča, so brezposelni ...
Na misijonih v Afriki in Albaniji starši pomagajo v zdravstvenih centrih ali šolah pri čiščenju, urejanju okolice, obdelovanju vrtov, sekanju drv za kuhanje hrane za podhranjene, pri oskrbi onemoglih, učni pomoči ter drugem delu za skupno dobro. Za delo prejemajo plačilo – 1 oz. 2 € na dan, kar je dovolj za lažje preživetje v teh krajih. Včasih prejmejo plačilo tudi v hrani ali plačilu šolnine. Na Šrilanki pa revne družine prejmejo enoletno podporo za zagon obrti, kot je reja živali, šivanje, gojenje zelenjave ... Lani je preko akcije materialno pomoč, ki so jo starši zaslužili z lastnim delom, redno ali občasno prejemalo 300 najrevnejših družin v Afriki, 14 brezposelnih mater v Albaniji ter 11 družin na Šrilanki. Mesečni zaslužek na podeželju Afrike je 24 €, v mestu pa 48 €, ker je življenje tam dražje, v Albaniji 50 € in na Šrilanki 30 €. Na začetku starši z zaslužkom običajno nakupijo hrano za družinske člane, da niso lačni, še posebej v Afriki, kjer so mnogokrat podhranjeni. Poskrbijo tudi za plačilo zdravstvenega zavarovanja za vse člane ter šolnine in nakup šolskih potrebščin za otroke, kar je tudi pogoj s strani misijonarjev, da so starši vključeni v ta program. Da se družine razvijajo, se vidi tudi po tem, da starši z zaslužkom kupijo nekaj večjega za družino: živino, kos zemlje, posodo, bivališče, če ga nimajo ali prejšnjega popravijo. Ljudje so tudi lepše oblečeni, kar prav tako pomaga k dostojanstvu človeka.
Poleg materialnih stisk so se ob tem rešile tudi mnoge druge socialne in duševne stiske, veliko več, kot so si sodelavci Karitas na začetku sploh lahko predstavljali. Z delom in zaslužkom so bile nekatere ženske rešene pred prostitucijo ali moževim nasiljem, moški in ženske pred odvisnostjo od alkohola, tistim, ki so zaradi revščine psihično zboleli, ker niso imeli kaj dati jesti svojim otrokom, se je izboljšalo njihovo zdravstveno stanje. Vključeni starši, oboleli za aidsom, pa so bolj samozavestni, počutijo se vredne, ker so dobili delo. Mnoge družine so se po nekaj letih plačanega dela in zaslužka že postavile na lastne noge. Te družine, katerih napredek misijonarji in sodelavci Karitas redno spremljajo tudi z obiski na domu, so zamenjali z novimi revnimi družinami. »Za nas, sodelavce Karitas in misijonarje, ni večje sreče kot takrat, ko eni revni družini pomagamo, da lahko dostojneje živi. In vse to je možno s srčno dobroto že 548 slovenskih družin oz. darovalcev, ki z mesečnim darom 6, 12, 24, 30 ali več evrov podpirajo revne družine ali delo zdravstvenega delavca ali učitelja na misijonih v Afriki. Že dve leti preko akcije Z delom do dostojnega življenja podpiramo tudi delo učiteljev in zdravnikov na misijonih v Afriki. Sedaj s pomočjo več darovalcev podpiramo plačilo dela 2 zdravstvenih in 3 pedagoških delavcev na misijonih v Ruandi, Burundiju in na Madagaskarju, kar znaša mesečno med 70 in 150 €. Ta podpora pripomore k boljši kvaliteti dela v šolah in zdravstvenih centrih in je velika pomoč misijonom.«

Nekaj utrinkov in zgodb o napredku vključenih revnih družin v program Z delom do dostojnega življenja:

• V Mukungu v Ruandi o delu staršev iz 30 družin s. Vesna Hiti pravi: »Ljudje napredujejo in so ponosni, ker lahko z lastnimi napori dosegajo človeško dostojanstvo. Nič več ne prosijačijo. Hkrati je to delo velik blagoslov za skupno blaginjo. Zelo smo hvaležni dobrotnikom iz Slovenije.« Perut: »Ostala sem brez moža. Prej sem morala biti prostitutka, da sem preživela. Sedaj pa sem dobila delo pri sestrah in sem zelo vesela, ker s tem lahko preživim svojih 6 otrok.« Claudina: »Imam 5 otrok. Mož dela že dobri dve leti pri sestrah. Z zaslužkom lahko plačamo šolnino, zdravstveno zavarovanje in kupimo hrano. Kupili smo tudi kozo in obnovili hišo. Življenje se nam je spremenilo.«
  

  V Safi v Centralnoafriški Republiki so v zdravstvenem centru omogočili gradnjo in opremljanje dodatnih bolnišničnih sob, tako da so sedaj pogoji za delo zares dobri. Na tem misijonu Karitas že pet let preko akcije Za srce Afrike omogoča nakupe hrane za letno pomoč preko 400 podhranjenim otrokom in tudi podhranjenim nosečnicam. Sestre v Safi so dejale: »Podhranjenost je v tej državi velik problem. Otroci umirajo vsakodnevno. Sestre vedno občutimo neizmerno veselje, ko se en otrok živ in zdrav izvleče iz podhranjenosti. Hvala vsem, ki pomagate, da lahko zdravimo bolnike in rešujemo življenja.«

• V Musango v Ruandi, kjer deluje s. Anka Burger, je vključenih 15 družin. Dismas: »Skrbim za svoja starejša starša ter mlajše brate in sestre. Prej sem bil zelo psihično bolan, sedaj redno jemljem zdravila. Lahko delam in se dobro počutim. Kupil sem 2 prašička, za vso družino lahko plačam zdravstveno zavarovanje.«
• V Kigaliju v Ruandi, kjer dela na misijonu 34 žena, se je skupina naučila tudi izdelovanja tekočega mila in krem, s čimer dodatno zaslužijo. Christina: »Imam 5 otrok. Moj mož je alkoholik. Sama in otroci smo bili večkrat lačni, podhranjeni. Odkar delam pri sestrah, imam vsaj za hrano.«
• V Bujumburi v Burundiju, kjer 10 staršev pomaga pri delih v Centru za invalidne otroke, Perpetua pravi: »Ostala sem brez moža. Moji otroci hodijo v 6., 4., 2. in 1. razred. Zelo sem vesela, da lahko pri sestrah delam. Zaslužim za hrano in šolske potrebščine za otroke.«
• V Rwisabiju v Burundiju, kjer pomagajo 51 družinam, so sestre v delo vključile tudi starejše žene, ki so na misijon prihajale prosit za hrano. Sestra Shantal: »Dvakrat tedensko sedaj skupaj pletejo košare. S prodajo zaslužijo. Počutijo se koristne in niso več osamljene. Dobijo tudi topel obrok in hrano za domov.«
• V Kiguhu v Burundiju, kjer deluje s. Bogdana Kavčič, v delo vključujejo 98 najrevnejših žena. Najele so jim tudi zemljo in kupile koze. Medsebojno si pomagajo. Imajo skupen sklad, v katerega vse prispevajo nekaj zasluženega denarja in iz njega enakovredno prejmejo večjo vsoto, da se laže razvijejo. S. Bogdana: »Revnim je treba pomagati. To jim odpira glavo, da napredujejo. Nimam dovolj besed, da bi izrazila vso hvaležnost, ki jo čutim v srcu za vsakega v Sloveniji, ki se daruje za vse revne.«
  V osnovni šoli v kraju Ampitafa na Madagaskarju že več let podpirajo dnevne obroke za več kot 200 osnovnošolcev, med katerimi jih veliko prihaja iz več kot uro hoda oddaljenih krajev. »Za mnoge otroke je to edini dnevni obrok. Mogoče pojedo še kakšen maniok, ki pa ni hranljiv za otroke ...« pravi misijonar Janez Krmelj, ki deluje na tem misijonu.
  Lani so s sredstvi Za srce Afrike podprli nakup hrane in drugih potrebščin za pomoč 205 preseljenim družinam, ki so zaradi trajajoče suše in lakote pribežale iz Kirunda v Ruzo v Burundiju. Eden izmed beguncev je dejal: »Najtežji trenutek je bil, ko nismo imeli za preživetje. Lahko bi izgubili življenje. Hvaležni smo sestram, ki so nam rešile življenje.«
• V Safi v Centralnoafriški Republiki je delo dobilo 10 revnih staršev. Sestre jih učijo tudi varčevanja. S. Teodozija: »Te družine so bile prej vse zelo revne. Sedaj vidim napredek. Lepo so oblečeni, čisti, imajo svojo hišo, imajo za hrano.«
• V Manambondru in Vangaindranu na Madagaskarju spremljajo 31 revnih družin. Misijonar Jani Mesec opaža: »Žene, ki rade skupaj delajo, so vesele, da lahko z delom preživijo svoje otroke. Imenujejo se Družine od Karitas. Niso več manjvredne v vasi, ampak postajajo celo zgled drugim. Otroci hodijo v šolo, niso več lačni, nekaterim smo pomagali zgraditi hiško. Tega ne bi dosegle brez pomoči iz Slovenije.«
  Na misijonu Ampitafa na Madagaskarju pomagajo staršem iz 12 družin. Janez Krmelj pravi: »Delo na misijonu in zaslužek je pomagal prvi skupini naših družin, da so se izkopale iz bede in prišle do lastne zemlje, bivališča. Večletna pomoč pri plačanem delu jim je omogočila samostojnost, povrnilo se jim je dostojanstvo.«
• V Gramshu v Albaniji, kjer deluje s. Vida Gerkman, 14 brezposelnih žensk sestram pomaga pri pripravi kosila ter učni pomoči za revne otroke, pri obdelovanju vrta, urejanju okolice in čiščenju hiše ter pri pomoči bolnim na domu. Žena Mira pravi: »Zelo rada pridem delat k sestram. Če ne bi imela vaše pomoči, kaj bi moji otroci danes jedli?«
• V Kurunegali na Šrilanki so v sodelovanju z lokalno Karitas lani pomagali 11 revnim družinam, da so razvile svojo obrt, na primer gojenje gob ali zelenjave, izdelavo natikačev, šivanje, rejo kokoši. Direktor Karitas: »Starši se zares trudijo, da bi se postavili na noge in svojim otrokom omogočili preživetje in lepšo prihodnost s šolanjem. Hvala vsem, ki jim pri tem pomagate.«

Jana Lampe že od leta 2010 na terenu spremlja, kako se sredstva porabljajo, in se skupaj z misijonarji čudi, kaj vse je mogoče narediti z zbranimi sredstvi in kako ima vsaka sprememba v lokalnem okolju velik vpliv na tamkajšnje prebivalstvo.

- Jana, kako je prišlo do ideje, da se poleg akcije Za srce Afrike začne kaj premikati tudi v smeri bolj trajnostne pomoči?
Če je osnovni projekt Za srce Afrike precej usmerjen v gradnjo zdravstvenih centrov in šol, sem ob prvem terenskem obisku v Afriki opazila, da revni, še posebej na podeželju, nimajo možnosti za delo in zaslužek. Večinoma je vse, kar imajo, le majhen košček zemlje, če ga sploh imajo. Z misijonarji smo se skupaj pogovarjali, kako bi tem ljudem omogočili delo in zaslužek za preživetje družin. Prišli smo na idejo, da bi revni starši lahko dobili delo v zgradbah, ki smo jih gradili na misijonih. Potrebovali bi delavce za čiščenje, urejanje okolice šol, zdravstvenih centrov, porodnišnic, misijonov, čuvaje, ljudi, ki bi nasekali drva ... Poleg tega nas je k programu dela in dostojnega življenja navdihnil tudi kardinal Rodriguez (takratni predsednik Caritas Internationalis) z razmišljanji v svoji knjigi »Oznanjati Boga v svetu, ki meni, da ga ne potrebuje«. Iz teh dveh virov smo na Karitas črpali potrebo in idejo po začetku programa.

- Kako pri akciji pomagajo slovenski starši?
Odločili smo se, da bomo slovenske družine povabili k solidarnosti z revnimi družinami v Afriki, in sicer z mesečnim darom za podporo dela revnih staršev. Že leta 2010 smo začeli s prvo akcijo in takrat podprli delo 42 revnih žena iz Kigalija. Kmalu smo program razširili še na druge misijone in države, kjer delujejo naši misijonarji v Afriki, na koncu tudi v Albaniji in na Šrilanki. Na ta način smo nadgradili akcijo Za srce Afrike z akcijo Z delom do dostojnega življenja – da bi revnim ljudem omogočili možnost za delo in dostojnejše preživetje, da imajo za hrano, zdravila in šolanje otrok. Tako kot starši v Sloveniji si tudi starši v Afriki in drugje po svetu želijo preživeti svojo družino z lastnim delom.

Slovenski misijonarji in misijonarke, sestre domačinke in sodelavci Karitas ter družine, ki so deležne pomoči, smo vsem Slovencem za to veliko solidarnost neizmerno hvaležni. Še veliko družin pa čaka na našo pomoč. Zato na Slovenski karitas vabimo nove darovalce k podpori. Informacije najdete na info@karitas.si, zloženke za priključitev k akciji pa bodo na voljo v septembrski reviji Ognjišče.

LAMPE, Jana; ERJAVEC, Matej., Tema meseca, v: Ognjišče (2018) 08, str. 70-75.

 

Uspeh, znanje, ocene in dobljene točke so največkrat tiste reči, ki si jih mladi od šole želijo in jih ženejo naprej. Na poti do uspeha pa se večina mladih srečuje z različnimi ovirami: prisotni so strahovi, psihološke težave in tesnobe, tukaj so še trema in težave z govorno komunikacijo, učno tehniko in disciplino. Mladi se pogosto soočajo s pomanjkanjem smisla, zakaj se sploh učiti, kakšen neuspeh jih lahko povsem sesuje.

To so stvari, ki lahko dnevno mučijo šolarja. Za mnoge od njih ne zna in ne zmore najti rešitve. Prav zato si tokrat poglejmo, kako se pripraviti na vstop v novo šolsko leto, ter se opremimo z nekaj veščinami, kako obvladati strah in tremo ter izboljšati sposobnosti komuniciranja v šoli.

Poletnih počitnic je konec. Vem, nič novega. Tudi šolska torba je že pripravljena. Manjka le še 1. september, ko bo potrebno stopiti skozi šolska vrata. Pa veš, kaj vse neseš skoznja? Verjetno lahko kaj hitro našteješ, da kup novih izbranih zvezkov, pa peresnico z vsem potrebnim priborom, učbenike in delovne zvezke s prav posebnih vonjem, šolske copate in še bi se našlo. Vse to je res, vendar s seboj neseš še nekaj. Namreč tisto, zaradi česar mogoče že prvi dan težko prestopiš šolski prag ali pa se tega dodobra zaveš šele ob prvih testih, spraševanjih, nastopih ... Da, tudi strah je eden od neizogibnih spremljevalcev na šolski poti.

Strah je od znotraj votel, okoli ga pa nič ni

Gotovo si vsaj enkrat v življenju slišal ta znani rek, bodisi od staršev in učiteljev bodisi od znancev ali sošolcev. Zate ne vem, a meni nikoli ni bil preveč všeč. Če me je bilo strah, me je bilo pač strah in prigovarjanje, da strahu ni, je v meni vzbudilo le še večje dvome in skrbi. Tako se človeku hitro zazdi, da je strah nekaj slabega, nekaj, o čemer se ne govori preveč na glas, in mogoče celo pomisli, da je eden in edini, ki se mu kaj takega dogaja. Skozi leta sem kljub vsemu spoznavala, da je strah nekaj normalnega in da se z njim vsakodnevno srečujemo prav vsi.

Strah je čustvo, za nas predvsem neprijetno. V grobem lahko rečemo, da se pojavi takrat, ko se počutimo ogroženi. Če pogledamo konkretno za šolske zidove, navadno govorimo o tremi, ki je ena od oblik strahu. V SSKJ je trema opredeljena kot velika neprijetna živčna napetost, vznemirjenje zlasti pred javnim nastopom. Navadno je povezana z dvomom in skrbjo o tem, ali bomo uspeli uspešno doseči ali zaključiti dano nalogo.

Če bi te vprašala, ali je trema zate nekaj lepega, dobrega, si upam trditi, da bi mi vse prej kot pritrdil. Vse spremembe, ki se pojavljajo v našem telesu takrat, ko nas je strah, niso ravno najboljši del dneva.

Lica zardijo, roke in noge se tresejo ...

..., obenem postanejo še mrzle. Kolena se nenavadno šibijo, celo telo je napeto, močneje se potiš, v želodcu se pojavi nenavaden občutek. Poleg tega pospešeno in neenakomerno dihaš, v tvojih mislih pa se že slika prizor, kako stojiš pred polnim razredom in se nikakor ne moreš spomniti osme kitice Zdravljice. S pravkar omenjenim se prej ali slej pobližje sreča vsak. Kljub neprijetnostim pa se je potrebno zavedati, da je trema tudi pozitivna in celo nujna. Se sprašuješ zakaj? Prav strah oziroma trema nas največkrat motivira in spodbudi, da znamo dobro oceniti svoje sposobnosti in znanje za situacijo v prihodnosti (na primer spraševanje), se nanjo bolje pripraviti ter se v njej tudi bolje znajti. Tako bomo z učenjem pričeli že prej in ne zadnji dan, seminarsko nalogo bomo pred oddajo še enkrat pregledali in popravili morebitne napake ...

Zakaj trema sploh obstaja?

Včasih prav zares ne razumemo, zakaj se trema pojavi, spet drugič pa že vnaprej vemo, da se bomo v neki situaciji morali soočiti z njo. Največkrat se vzrok zanjo skriva v tem, da se bojimo odziva drugih. Tako se trema npr. pojavi pred šolsko tekmo v teku. Strah nas je, da bomo dosegli slab rezultat in se nam bodo smejali, da bodo rekli besedo ali dve, ki bi ju najraje preslišali ... Trema se velikokrat pojavi pred situacijami, ki so nam neznane, ali pa pred takimi, v katerih smo že imeli slabo izkušnjo. (Ko na šolski proslavi denimo recitiramo pesem in se nam nekje zatakne, bo trema pred naslednjim takšnim nastopom lahko še večja.) Prav tako velikokrat podvomimo v svoje sposobnosti in si v mislih ustvarjamo situacije, ki nam prikazujejo najslabši razplet. Eden takih primerov je, da v mislih ponavljamo snov za test, pa se ne spomnimo celotnega odgovora. Takrat se ustrašimo, saj smo prepričani, da bomo v testu dobili ravno to vprašanje.

O razlogih in dejavnikih, ki so vzrok za tremo, bi lahko razpravljali v nedogled, a še bolj kot to je pomembno dejstvo, da je tremo mogoče obvladati in se z njo uspešno spoprijeti. Poleg čisto praktičnih vaj in nasvetov, ki nam pri tem pomagajo, se za trenutek ustavimo še pri Bogu, ki pravi:

»Ne bojte se!«

Ta stavek je v Svetem pismu zapisan res velikokrat. Zakaj? Ker je bilo tako, kot je danes nas, nekoč strah preroke, apostole in celo Jezusa. Da, celo njega. Toda v vsem svojem strahu je poslušal Boga in mu zaupal. Božje besede je vzel zares, jih živel in k temu s svojim zgledom vabi tudi nas. Seveda to ni najlažje, sploh ne takrat, ko je potrebno res veliko poguma, da si upamo stopiti strahu naproti, a Bog nam obljublja, da je z nami in nam bo pomagal.Tako imamo kristjani še eno oporo več. V več revijah, kjer nam ponujajo nasvete za obvladovanje treme, bomo zasledili, da moramo zaupati sebi in svojim sposobnostim. Če k temu dodamo še zaupanje v Boga, saj nam je on podaril talente in sposobnosti, potem bomo gotovo lahko naredili marsikaj lepega in tudi težkega.

Veščine retorike

Za mnoge težave s tremo ima odgovor veda, ki se ukvarja s pravilnim govorjenjem in izgovorjavo, suverenim nastopom, obvladovanjem mimike in gestikulacije. Retorika. Ta nas nauči javno nastopati in predstavljati naše znanje, s tem pa poskrbi, da lahko obvladamo tako strah kot tremo.

Pogosto nas je strah že pisnih preverjanj znanja, s strahom pred nastopanjem pa se srečuje velika večina ljudi. Ni tako preprosto stopiti pred tablo in pokazati svoje znanje. Prav tako ni enostavno stopiti na oder ali pred mikrofon in povedati svoje mnenje. Marsikateri radijski ali televizijski voditelj, politik in nenazadnje tudi duhovnik v pogovoru prizna, da je – ne glede na prehojemo pot in nabrano kilometrino – pred nastopi še zmeraj prisotnega nekaj strahu. To je samo dokaz, da strah in trema nista samo spremljevalca v šoli, ampak se bomo z njima srečevali tudi kasneje v življenju.

Prav je, da se čimprej naučimo vsaj nekaterih veščin, kako obvladovati strah in tremo narediti za svojo prijateljico. J Te veščine nam lahko služijo za boljšo zbranost in samozavest, da bomo v ključnih trenutkih lahko pokazali največ, kar znamo in zmoremo. Razvrstimo jih lahko v tri skupine. Prva je vezana na pridobivanje znanja – če znanja ni, nam tudi ostale veščine ne morejo biti v pomoč. Druga skupina predstavlja veščine, ki so vezane na naše telo, mimiko, geste in splošno telesno govorico. Tretja skupina veščin pa se ukvarja s psihološko pripravo na nastop in z umirjanjem, ki daje potrebno zbranost pred vsakim nastopom.

1. Dobro se pripravi

Vse veščine dobrega nastopanja ti ne bodo nič koristile, če ne boš imel potrebnega znanja, zato je za dober in samozavesten nastop nujno dobro poznavanje snovi. Kampanjsko polnjenje glave dan ali dva pred pred nastopom ali ustnim spraševanjem običajno vodi v katastrofo. S tem si povečaš stres in zmanjšaš zbranost, bolj si nemiren, skozi glavo ti šviga kopica nepovezanih informacij, ki se ti niso vtisnile v spomin. Zmagovalna kombinacija za totalno blokado. Z učenjem torej začni pravi čas, saj je to temelj dobre priprave.

2. Nauči se samo glavne alineje

Pri učenju in nabiranju znanja, predvsem ko gre za ustno spraševanje, je nujno, da se ne učiš na pamet celotnih stavkov, odstavkov. Če si najprej zapomniš glavne alineje, na katerih potem znanje gradiš in ga vključuješ v širše razumevanje snovi, lahko nasploh dosežeš boljše učne uspehe. Učenje stavkov na pamet je lahko huda ovira. Ko boš v razredu pred tablo in bo celotna situacija drugačna, kot si jo imel doma, boš lahko veliko bolj nemiren in pozoren samo na potek stavkov, ki si se jih želel naučiti, ne pa na širšo predstavitev snovi. V takih primerih te hitro zmede kakšno učiteljevo podvprašanje, ki prekine tvoje govorjenje. In še to – pri napiflanih stavkih se dogaja, da jih hočeš odrecitirati na hitro, zato tvoje govorjenje postane zelo hitro in manj razumljivo. Cilj je torej, da osnovo tvojega znanja predstavljajo glavne alineje, na katere potem obešaš razne enote snovi.

3. Predstavljaj si situacijo!

V večini primerov, sploh v šolskem okolju, si lahko zelo natančno predstavljaš, kako bo potekalo ustno spraševanje. Kje boš stal, kdo te bo gledal in poslušal, kako bo potekalo spraševanje, ali boš imel kaj v rokah, ali boš stal pred govorniškim pultom ali bo pred teboj miza itd. Ko imaš kakšno predstavitev seminarske naloge, te lahko pogosto zmedejo kakšne težave s tehniko, zato se že pred nastopom pozanimaj, kako se denimo nastavi projektor, da se bo dobro videlo.

Prav tako si lahko dobro predstavljaš, kako bo potekal pisni test, kaj lahko imaš pri sebi in česa ne. Nekaj podobnega si recimo pred smučanjem predstavlja tudi smučar – v mislih prevozi neko progo in si jo tako utrdi v glavi, preveri opremo in se šele potem odpravi na progo. Tvoj cilj naj bo čim manj neznanih stvari, ki bi te lahko presenetile. Tako boš bolj miren in osredotočen na bistveno – kako čim bolje pokazati znanje.

4. Govorica rok

Mnogo dijakov želi biti pred tablo čisto pri miru. Sčasoma se začnejo nehote in nezavedno premikati in gestikulirati, kar največkrat ne spada v njihov nastop. Le kdo ne opazi, kako se kakšen sošolec igra s prsti, si grize nohte, se ziblje ali prestopa, ali pa, kako začne kakšna sošolka navijati lase okrog prstov. Če že posegamo po gestah, naj bodo te usklajene s pripovedovanjem in razlaganjem, ne pa da so izvedene nezavedno in so prej moteče, kot pa da bi podkrepile našo vsebino. Pomemben je že položaj, kako stojiš. S spodnjimi okončinami bodi bolj pri miru in gibanje premakni v zgornje okončine – predvsem v roke, ki naj bodo edine, ki se premikajo. Z njimi boš podkrepil svoje govorjenje.

5. Telesna govorica

Pomemben je vtis, ki ga naredimo, ko pridemo pred tablo. Če tam stojimo čisto poklapani in sključeni, dajemo čisto drugačen vtis, kot pa če se pred tablo odpravimo samozavestno in tam tudi pokončno stojimo. Med odgovarjanjem moramo iskati očesni stik z učiteljem, saj s tem vzbudimo prepričanje, da stvar obvladamo in se ne skrivamo pred pogledom.

6. Posnemi se!

Za test lahko uporabiš kar svoj telefon, ki ima gotovo možnost glasovnega snemanja. Ko se naučiš določeno snov, se lahko posnameš in nato poslušaš, kako si odgovarjal. Bodi pozoren na izgovarjavo, na mašila, premore. Hkrati lahko ugotoviš, kako ti je šlo vsebinsko. Naslednji korak je lahko video snemanje. Zanimivo je pogledati samega sebe, kako se obnašaš med kakšnim nastopom in kaj vse počneš. Po tej vaji boš bolj pozoren na svoj glas, izgovarjavo in telesno govorico.

7. Dober štart

Če se le da in če imaš dovolj znanja, ki si ga pridobil z učenjem, začni odgovarjati odločno in v lepih stavkih. Tvoje telo in obraz naj govorita, da to obvladaš. Nič ni narobe, če ob vprašanju, ki ti ga učitelj zastavi, prosiš, ali si lahko vzameš nekaj trenutkov za pripravo odgovora. Nikar se ne zaleti s prvimi nepopolnimi podatki, ki jim manjka širša slika. V mislih imej alineje, ki jih moraš razložiti ali predstaviti, da boš tako v najboljši luči predstavil svoje znanje.

8. Trema je lahko pozitivna!

Trema pred nastopanjem je nekaj normalnega. Pri njenem obvladovanju ti lahko pomaga že samo dejstvo, da veš, da tudi druge daje trema in da v tem nisi edini. Ne trudi se, da bi jo zanikal ali odpravil, ampak se nauči, kako ti je lahko v pomoč.

9. Ne potlačuj strahov

Kdor si ne prizna, da ima tremo, strahove samo potlači vase, to pa pred odločilnimi trenutki samo še povečuje notranji nemir in pritisk, vpliva na zbranost in samozavest. S tem se ti napake ali blokade v znanju toliko hitreje pripetijo.

Kaj povzroča strah? Po neki raziskavi sodeč bi se javnega nastopanja mnogi bali celo bolj kot smrti. Zakaj se torej ne bi naučil sprejemati tega strahu in se z nastopanjem pred razredom, v javnosti morda kar spoprijateljil? Zakaj se ti zdi, da ravno tebi ne bo uspelo? Si se učil? Seveda. Si delal izpiske? Jasno. Si ponavljal, tudi na glas? Prav tako. Izkoristi torej trenutek in si s pridobljenimi veščinami pribori nagrado – dobro oceno, za katero si se trudil. Strah, da bi lahko šlo kaj narobe, si sprejel in ga preko učenja, ponavljanja ter s pomočjo veščin nastopanja naredil za svojega prijatelja. Zdaj je ostalo samo še, da osvojiš, kar ti pripada.

10. Zaupaj si!

Ko osvojiš določene veščine nastopanja, je na vrsti izvedba v realnih situacijah. Čim večkrat izkoristi priložnost za ustni nastop, oglašaj se v razredu, v mladinski skupini, izražaj svoja mnenja, pokaži svoje znanje. Večkrat ko se boš oglašal, bolj si boš utrdil samozavest in strah pred ustnimi spraševanji ali nastopi boš čedalje bolj obvladoval. Vsak dobro opravljen nastop ti bo dal novega zagona. Kakšen manj uspešen naj te ne sesuje in naj ti ne vzame poguma, da bi vedno znova dokazoval, da zmoreš.

Vaja dela mojstra

Če si prebral napotke, kako postati boljši retorik in narediti boljši vtis pri ustnih spraševanjih in nastopih, še ni nujno, da bo takoj vse boljše. Najprej je važno zavedanje, da strah pred nastopom lahko obvladaš in ga vključiš v pripravo ter da se s strahom soočamo vsi – ne glede na to, kako pogosto in dolgo že nastopamo. Vendar sama teorija ne pomaga, vaja pa je v tem primeru zelo pomembna. Vaja, vaja, vaja. Saj ni treba vedno nastopati le pred samim seboj – v svoje vaje vključi tudi prijatelje, lahko se med seboj poslušate, za svoje občinstvo pa si kdaj lahko izbereš tudi svoje starše. Njihova pozornost je pravzaprav zelo dobrodošla, saj imamo tudi pred njimi kdaj strah ali nas je sram, da bi kaj na glas povedali ali razložili.

 

10 stvari za boljši uspeh

Ko tokrat govorimo o orodjih in pripomočkih, s pomočjo katerih bomo še bolje pripravljeni na začetek šolskega leta, je mogoče dobro pogledati na deset stvari, ki učenje in nabiranje znanja postavljajo v malce drugačno luč. Dijakom in študentom se namreč pogosto zdi, da je šola vse, da pred njo in za njo ne obstaja nič drugega. Šola in vse z njo povezano mnoge tako okupira, da dogodkov v šoli ne znajo več postaviti v pravilno razmerje do svojega življenja. Zato je prav, da dogodke in procese, ki se odvijajo v šoli, postavimo v pravilne okvirje svojega življenja – mogoče bomo v drugačni luči spoznali tudi proces učenja in obiskovanja šole.

Na napakah se učimo

Ko dobiš vrnjeno nalogo ali test in vidiš, da je na njem veliko rdečega in popravljenega, naj ti to ne vzame poguma; popravke vzemi kot spodbudo. Poišči vzrok za toliko napak in ga odpravi. Zaradi napak nikoli ne odnehaj, saj so dokaz, da želiš napredovati in se nekaj naučiti.

Pomemben je rezultat, ne količina časa

Mnogi se učijo ure in ure – vprašanje pa je, kakšen je rezultat tistega učenja.V življenju pogosto ni toliko pomembno, koliko časa ali energije si vložil v neko delo, ampak kako učinkovit si bil v tistem času. Uči se z namenom, da dosežeš znanje, ne pa zaradi nabiranja ur, ki si jih menda porabil za učenje. Kasneje v življenju se boš prav tako srečeval z vprašanji, v kolikšnem času si sposoben opraviti to ali ono nalogo. Poleg tega v šoli veliko pridobivanja znanja temelji na kolektivnem tempu razreda, kasneje v življenju pa veliko štejejo tudi individualne sposobnosti, iznajdljivost in tvoja neformalno pridobljena znanja.

V življenju s plonkci ne bomo prišli daleč

Vsak je kdaj prišel v situacijo, da mu je zmanjkalo časa. Morda je bila snov preobsežna. Ali pa je bilo bolj kot lastno misel potrebno dobesedno prepisati stavke iz učbenika. Prej ali slej kdo kaj prepiše, preplonka, vendar je v širši sliki življenja dobro vedeti, da nas plonkanje na splošno ne pripelje nikamor. No, v propad. J V življenju je treba biti priden, pripravljen na trdo delo in disciplino. Prej ko to spoznamo in se s tem sprijaznimo, prej bomo nehali malenkostno jamrati, kako je ta ali ona naloga težka.

Vstani, ko vsi drugi sedijo

Kolikokrat se ti je že zgodilo, da si ostal doma, ker nobeden od sošolcev ni bil pripravljen iti na nek dogodek? Kolikokrat si v razredu ostal tiho, ker se nisi hotel bahati z znanjem? Če boš v razredu vedno ostal med povprečneži in ne boš želel nikjer pokazati svojega znanja ali talenta, boš med povprečneži tudi ostal. Sledi svojim sanjam, saj samo ti poznaš pot do njih. Spravi se na pot, četudi to pomeni, da boš za sabo pustil kakšnega povprečneža, ki te ne razume.

Najprej delaj in dajaj, potem prejemaj

Kljub težki situaciji še zmeraj velja rek Kdor ne dela, naj ne jé. Kdor se ne premika in se ne uči, ne napreduje in ne opravlja svojega dela, naj ne računa na sadove. Sploh pa ne na sadove drugih. Obljubi sebi in drugim, da boš najprej poprijel za delo in šele nato posegal po sadovih. Da se boš potrudil in dal vse od sebe. Ne želi si samo dobrih ocen, ampak za to tudi nekaj naredi.

Imeti znanje pomeni biti uspešen

Kolikokrat najbolj priljubljeni fantje s sicer podpovprečnim znanjem in odnosom do šole v razredu igrajo vlogo glavnih frajerjev in na večino razreda gledajo zviška! Ne ukvarjaj se z njimi, saj bo njihova trenutna popularnost kmalu minila. Čez nekaj let se lahko zgodi, da bodo še zmeraj tavali po ulici svojega otroštva ali naselja in iskali staro slavo, medtem ko boš ti s svojim znanjem lahko že na poti k svojim sanjam.

Najpomembnejše ocene si dajemo sami

Mnogokrat se nam zdi, da dobljena ocena v razredu ne odraža tistega, kar v resnici znamo. Z učnimi uspehi hočemo biti opaženi tudi v očeh učiteljev, staršev. Da so z nami zadovoljni učitelji ali starši, je mogoče pomembno v času šolanja, kasneje pa se moramo predvsem spraševati, ali smo zadovoljni sami s sabo in v kolikšni meri. Si zadovoljen z doseženim? Je to, kar si dosegel, odraz tega, kar res zmoreš, ali si lenaril in dosegel manj, kot bi lahko? Sploh poznaš svoje prednosti in slabosti, ki ti lahko pomagajo ali te v življenju ovirajo? Se veseliš tega, kar v življenju počneš? To so področja, na katerih bomo sami sebi dali najpomembnejše ocene v življenju.

Najpomembnejše učitelje si izbiraš sam

Nisi zadovoljen z učiteljem? Se ti zdi, da te ima na piki in te ne mara? To je lahko res, lahko pa je samo plod tvoje domišljije. Še kakšno leto in profesorja ne boš več srečeval v šolskih klopeh. Ni važno toliko, kdo, ampak koliko znanja si boš uspel nabrati. Nekateri učitelji so nam določeni in nam res dajo znanja in veščin za napredovanje, spet drugi ne. Zato je dobro, da imamo ob učiteljih v šoli še kakšno osebo, vzornika, sorodnika, tudi domačega duhovnika, h komur se lahko obrnemo, s komer lahko delimo svoje pomisleke in preverimo, katero pot ali smer naj uberemo. Dobro izbrani učitelji nam bodo lahko dober svetilnik na poti skozi življenje.

Počni, kar ti je všeč

Med kopico nalogami, testi in drugimi obveznostmi ne pozabi slediti tistemu, kar te res veseli. Šola je pomembna, vendar naj bo ob njej tudi kaj časa za tiste stvari, ki te napolnjujejo, te vlečejo naprej, ti dajejo energijo, motivacijo. In seveda – lenarjenje ob Facebooku ne spada v to kategorijo.

Na svojih poteh nisi nikoli sam

Ne pozabi – kamor koli te zanese pot, nisi nikoli sam. Niti na poti v šolo ali k tvoji dejavnosti, niti pri učenju ali igri, niti pri urejanju samostojnega življenja ali reševanju problemov v razredu. S tabo je Jezus. Spremlja te in ti želi prisluhniti. Želi ti pomagati. Obrni se tudi nanj z molitvijo, vprašanjem ali dvomom. Včasih se ti bo zgodilo, da bo neka grozno težka stvar kar naenkrat zelo preprosta.

 

Obdobje najstništva oz. mladostništva v družbi velja za eno bolj napornih obdobij človekovega odraščanja. O tem govorijo starši, o tem govorijo strokovni delavci, o tem govorijo šolniki in ne nazadnje so to potrdili tudi mladi, s katerimi smo klepetali na to temo (glej Klepetamo z Robertom, str. 110). Pa tokrat ne bomo govorili o težavnosti odraščanja na način, da preverimo to ali ono teorijo, ta ali oni način spodbujanja, vzgajanja ali usmerjanja. Tokrat vas vabimo, da se v luči poletnih sanjarjenj in priložnosti, da posežemo po romanih in se s pomočjo različnih junakov preselimo v njihove zgodbe, s pomočjo naših petih najstnikov preselimo v različna zgodovinska obdobja.

Naj bodo te zgodbe iztočnica za to, da se vprašaš, kakšen si kot najstnik danes ti. Kakšno je bilo in je tvoje odraščanje do danes, za katere stvari se ti zdi, da si hvaležen, in nad katerimi stvarmi tarnaš in se pritožuješ. Nemalokrat se znajdemo v situacijah, ko kljub (pre)obilju tarnamo, kako nam manjka samo še to ali ono. Pogosto se zdi, da najstniki tarnate zaradi pomanjkanja svobode in seveda dolgčasa. Kljub kopici prostega časa in možnosti, da se udejstvujete in ukvarjate z najrazličnejšimi stvarmi, brezvoljno obstanete v svetem brezdelju.

Potopimo se torej v različna obdobja in si zamislimo, kako bi se s težavami odraščanja spopadali v takratnih situacijah.

 

»Komaj čakam, da bo konec te šole,« pravi dijak Nejc, s katerim sem se pogovarjal po maši. Sam sem mu tudi potarnal, da čakam, kdaj bo prišel dopust in sprostitev po naporni službi. Ja, dejstvo je, da vsak človek potrebuje oddih. Tako kot imamo med tednom delo in konec tedna počitek, na letni ravni kar nekako čakamo počitnice in dopust. Nejca sem ob sanjarjenju o počitnicah ujel v njegovih razmislekih, da še ne ve, kaj naj počne, da je včasih kar vse brez veze, da je težko najti kaj pametnega za početi in da še dobro, da se odvija nogometno prvenstvo, na mizi pa stoji računalnik – dva načina torej, ki bosta zapolnila njegov prosti čas. Poleg obveznih žurov s sošolci, seveda.

Razvedrilna zabava

Tipična predstava o poletju je za mnoge še vedno morje, plaža, izležavanje. Če bi imel časovni stroj in bi se lahko vrnil dvajset let nazaj ter pogledal isto obalo takrat in danes, bi najbrž opazil precejšnjo razliko glede infrastrukture, oblačil, najbrž tudi cen, gotovo pa bi opazil še nekaj. Pred dvajsetimi leti bi se ljudje na plaži kratkočasili z revijami, ki vsebujejo razvedrilne ali, če hočete, miselne igre, za razliko od današnjega časa, ko bi najbrž v zrak večinoma moleli mobiteli. V nekajletnem obdobju nam je torej uspelo, da smo tudi na področju razvedrila povsem opustili stvari, ki so že več kot sto let skrbele za naše razvedrilo in, kar je še pomembneje, za uporabo naših možganov tudi na plaži. Ob bežnem pregledu revij za razvedrilo sem ugotovil, da je le-teh manj, da v njih ne najdeš več rebusov in da so nasploh sestavljene le iz križank in sudokujev. V vsakem primeru je torej dejstvo, da je področje razvedrila sedaj v domeni računalnikov in pametnih telefonov, na žalost pa ne z vsebinami, ki bi od nas zahtevale znanje ali večjo možgansko aktivnost. S tem ne izgubljamo samo na področju zasvojenosti z mobilnimi napravami; še v večji meri izgubljamo pri razširjanju znanja novih generacij. Prav v zadnjih tednih so študije pokazale, da so nove generacije že zaradi pisanja izključno na računalnik v zaostanku za tistimi, ki so večino svojih šolskih let pisali s kemičnim svinčnikom. Morda je to lahko iztočnica, da letos na morju tudi sami vzamete v roke kuli in se znova preizkusite v kakšni stari obliki razvedrila. Oglejmo si jih nekaj. Prepričan sem, da se bo v nas vzbudila želja, da se tudi sami preizkusimo v kateri od njih.

Družba individualistov, ki tekmuje za boljši rezultat na maturi, za prosta mesta na fakulteti, za delovna mesta in boljšo plačo, za boljši avto in več denarja, za boljši status v družbi ... To je merilo uspeha današnjega časa. Koliko si dosegel, koliko imaš pod palcem, kolikokrat se pojaviš v medijih ... Pa je to res merilo uspeha?

Zadnje razprave o primerjavi šol, njihovih uspehih in merjenjih so nama dale misliti – kaj se v današnjem času pravzaprav kaže kot uspeh?