Pred več kot petdesetimi leti so svet obkrožile zgodovinske besede: „Majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.“ Izrekel jih je ameriški astronavt Neil Armstrong, prvi človek, ki je stopil na Luno. Kako je bilo v dobi brez računalnikov to sploh mogoče? Kaj vse bi lahko šlo narobe? Kaj je to pomenilo za razvoj tehnike, človeštva in kakšne nove cilje smo si ob tem zadali in jih dosegli? In kje smo, nenazadnje, tu Slovenci?

21. julij 1969 je bil prelomen dan. Kar vprašajte svoje domače, če se spomnijo, kje in kako so gledali ta znameniti sprehod dobesedno vesoljskih razsežnosti. Seveda se je vse skupaj začelo že precej prej, nekako takrat, ko je tedanji predsednik John F. Kennedy ugotovil, da ZDA v tako imenovani »vesoljski tekmi« kar krepko zaostajajo za Sovjetsko zvezo. In imel je prav, kajti Rusi so prvi izstrelili satelit Sputnik (1957), prvi poslali v vesolje živo bitje (psico Lajko) ter človeka Jurija Gagarina. Tudi prvi sprehod v vesolju je leta 1965 pripadal Rusu Alekseju Leonovu. Zato omenjenemu predsedniku ZDA ni preostalo drugega, kot da z velikim pompom kar najbolj ambiciozno razglasi nekako takole: »Mi bomo šli pa sedaj na Luno, in to ne zato, ker je to enostavno, ampak ker je zahtevno.« Ob teh besedah so se politiki njegove administracije veselili nenadne povečane priljubljenosti, znanstvenike in vodilne Nasine inženirje pa je zabolela glava. Kajti predvsem oni so zelo dobro vedeli, kakšne prepreke morajo ob tem razrešiti in kaj vse lahko gre narobe. Poglejmo si nekaj teh stvari.
Tehnično gledano bi se lahko krepko zalomilo pri vsaki od različnih faz poleta. Vzlet rakete Saturn V je bil videti tako, kot bi sedeli na manjši jedrski bombi – toliko energije je bilo v rezervoarjih. Kako vse to nadzirati, ko pa je bilo npr. vsem jasno, da lahko že ena sama iskrica na nepravem mestu povzroči katastrofo? V negotovosti so bili tudi glede ločitve od komandnega modula, pristanka na luni in kasnejšega vzleta z Lune ter ponovnega spajanja. Čeprav so šli z Zemlje proti Luni trije astronavti, je bilo načrtovano, da bosta po Luninem površju dejansko hodila dva. Michael Collins, pilot glavnega modula, je bil močno zaskrbljen, kaj bo, če kolega ne bosta uspela vzleteti z Lune in se mu pridružiti. Tega in podobnih tveganj se je zavedal tudi predsednik Nixon, ki je imel za primer katastrofe pripravljen tudi ustrezen žalni govor

5, 4, 3, 2, 1 … VZLET!
Te besede je bilo slišati 16. julija 1969 ob 9.32. Misija se je imenovala Apollo 11, vzlet je potekal iz Kennedyjevega vesoljskega centra Cape Canaverall na Floridi. Po 4 dneh in 400.000 preletenih kilometrih sta se Neil Armstrong in Buzz Aldrin vkrcala v lunarni modul ter se ločila od matične ladje. V tej je ostal Collins in naprej krožil okoli Lune. 20. Julija ob 3.00 po našem času sta po 102 urah od starta z Zemlje pristala na predelu Lune, poimenovanem Morje tišine. Sam pristanek je fizično upravljal Armstrong, po mnenju nekaterih celo nekoliko »predobro«. Inženirji plovila Eagle (Orel) so predvidevali, da bo pristanek na Luni trši, zato so izdelali pomožne »noge«, ki se ob dotiku s tlemi namenoma zdrobijo. Armstrong pa je, vrhunski pilot, kot je pač bil, svoje delo opravil tako dobro, da so te noge ostale cele. Po nekaj pripravah je stopil iz plovila in ob tem izrekel znameniti stavek. Čez 20 minut se mu je pridružil Aldrin in izobesila sta zastavo. Sledilo je dveinpolurno raziskovanje površja, montaža posebnih ogledalc (glej okvirček) za laserje in seizmografov za merjenje potresov. Spotoma sta opravila tudi nekaj fizikalnih poskusov in v Lunino površje zasadila ameriško zastavo. Sledil je povratek v lunarni modul, vzlet in »randevu« s komandno kapsulo. Omenjeno zastavo je piš raketnih motorjev med vzletom Orla prevrnil. Na komandnem plovilu ju je pričakal Collins, sledil pa je po 8 dneh v vesolju, povratek na Zemljo.
Poveljnik Neill Armstrong je bil po pripovedovanju mnogih, tudi kolegov astronavtov, eden najboljših pilotov v zgodovini. Na to kaže tudi njegov že omenjeni »preveč dober« pristanek Orla na Luni. Bil pa je tudi izreden človek, nenavadno skromen za nivo podvigov, pri katerih je sodeloval. Odklanjal je slavo in povsem prostodušno priznal, da je bil prvi človek na Luni zaradi preprostega naključja, ker je bil pač poveljnik in ker je moral sprejeti nekaj trenutnih odločitev, ki so na to vplivale.

DROBNE ZANIMIVOSTI
Pripravo, izvedbo in kasnejšo analizo poleta so spremljale drobne, manj znane zanimivosti. Armstrong je imel med letom v svojem žepu spravljen majhen košček lesa. Ta košček je bil del letala bratov Wright, ki je bilo leta 1903 udeleženo v prvem poletu v zgodovini. S tem se je astronavt hotel pokloniti vsem letalskim pionirjem in prikazati izjemen napredek, ki se je zgodil v samo 66 letih. Brata Wright sta bila, tako kot Armstrong, doma iz zvezne države Ohio, omenjeni košček lesa pa je sedaj razstavljen v muzeju v Washingtonu.
Po vrnitvi astronavtov na zemljo je sledila 21-dnevna karantena. Znanstveniki, zdravniki in ostali odgovorni pač niso vedeli in niti niso mogli vedeti, ali bodo astronavti v vesolju »staknili« kakšen vesoljski virus ali bolezen, ali pa se bodo vrnili popolnoma zdravi. Zato je bila karantena kar pravšnja rešitev, raziskave in testiranja pa so pokazala, da je z njimi vse tako, kot je treba. Ni bilo nobenega »osmega potnika«. So pa morali, zanimivo, ob povratku izpolniti »carinske« obrazce. Buzz Aldrin je leta kasneje »twitnil«, da je na carini moral prijaviti »vzorce kamenin in prahu z Lune«.
Kljub temu da je bila delni cilj misije Apolla 11 zmaga v t. i. vesoljski dirki, so astronavti želeli podvigu dati pečat celotnega človeštva, ne le Amerike. Zato so na Luni pustili številne fotografije ljudi, posnetke različnih jezikov in spominske insignije z napisi astronavtov, umrlih pri raziskovanju in poti v vesolje. Pri tem pa ni šlo le za ameriška imena, ampak so korektno izpostavili tudi preminule kolege kozmonavte iz Rusije. Eden večjih je bil Jurij Gagarin, prvi človek v vesolju.
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste si v avto zaklenili ključe? Ko se je Armstrongu pri sprehodu pridružil Aldrin, je moral pri sestopanju iz plovila posebej paziti na to, da za seboj ni zaprl vrat, lopute! Ta namreč ni imela zunanje kljuke, zato bi se v tem primeru lahko zgodilo, da bi oba sprehajalca ostala zaklenjena zunaj lastnega vozila. Si predstavljate? Se je pa malce drugačna nerodnost zgodila agenciji NASA nekaj desetletij po poletu. Leta 2006 so odgovorni priznali, da so originalni posnetki poleta in pristanka na Luno enostavno – izginili. Te so potem sicer našli, a zgroženo ugotovili, da so »presneti« z drugimi vsebinami, podobno kot smo včasih, dolgo nazaj, presnemavali audio in video kasete. Sedaj pa se lahko vprašamo, kaj je bolj nerodno – da se zakleneš izven lastnega vozila na Luni ali da nekdo izbriše in presname največji tehnični dogodek v zgodovini človeštva? Samo po sebi se razume, da je vse to spet prililo olja na ogenj teoretikom zarote.

KOLIKO LJUDI JE DO DANES HODILO PO LUNI?
Ko gledamo na dosežek pristanka na Luni in sprehoda po njej, mnogi mislijo, da je šlo samo za enkratno misijo. Vendar se je v letih med 1969 in 1972 na Luni sprehajalo 12 različnih ljudi.
Prvi je bil že omenjeni Neil Armstrong, ki mu je na isti misiji sledil Buzz Aldrin. V naslednji misiji, Apollo 12, sta prav tako dva astronavta opravila sprehod – Pete Conrad in Alan Bean. Za misijo Apollo 13 verjetno ni treba zgubljati besed, saj je iz filmskega sveta podrobno predstavljeno njihovo reševanje nazaj na Zemljo, ko jim je na poti proti Luni eksplozija na rezervoarju s kisikom preprečila pristanek na Luni.
Naslednja, ki sta v 14. misiji programa Apollo stopila na Luno, sta bila Alan Shepard in Edgar Mitchell. Prav tako sta se v 15. misiji po Luni sprehodila dva – David Scott in James Irwin, ki sta na Luni preživela kar tri dni. V tej misiji so na Luno poslali tudi posebno lunarno vozilo, ki je astronavtoma omogočilo, da sta opravila precej daljše sprehode. Skupno sta bila na 3 lunarnih sprehodih, in tako zunaj vesoljske ladje prebila na Luni več kot 18 ur. V tem času sta opravila različne poskuse in nabrala za 77 kg prsti in kamenin. V 16 misiji sta se po Luni sprehodila John Young in Charles Duke, ki sta prav tako opravila tri sprehode v časovni dolžini 20 ur in 14 min. Z lunarnim vozilom sta prevozila 26,7 kilometra. Zadnja misija na Luno je bila misija Apollo 17, ko sta se kot zadnja do danes po Luni sprehodila Eugene Cernan in Harrison Schmitt. Na Zemljo sta se vrnila 19. decembra 1972.
Na tej zadnji misiji je astronavt Eugene Cernan v prah na površju vpisal začetnice imena svoje hčerke Tracy – »TDC«. Povedal je, da se mu je zdela zanimiva misel, da bodo te tri črke ostale vpisane bistveno dlje, kot si lahko kdorkoli predstavlja.
Na svoje otroke pa so se na poseben način spomnili astronavti Apolla 15. Na krov vesoljske ladje so pretihotapili 400 poštnih znamk, misleč, da bodo z njihovo prodajo na odprtem trgu zaslužili dovolj denarja za šolanje svojih otrok. Niso bili sicer odpuščeni iz službe, a v vesolje niso leteli nikoli več.

KAJ SEDAJ »Z LUNO«?
Seveda je bila »osvojitev« Lune 50 let nazaj predvsem stvar prestiža oziroma prikaza domnevne tehnične (pre)moči, a kljub temu debate o tem edinem naravnem Zemljinem satelitu ne utihnejo. Zgodovina nas uči in vojaška strategija pravi, da je neko ozemlje zares osvojeno, če na njem postavimo svojo bazo, oporišče. In točno o tem je konec lanskega leta govoril direktor ruske državne vesoljske agencije, nekakšnega ekvivalenta ameriške NASE, Roskomos Dmitrij Rogozin. Ne glede na pol stoletja razlike tudi na tako napoved in podvig takih razsežnosti lahko gledamo z iskrenim občudovanjem. Taka trajna baza tudi ni sama sebi namen, ampak je odlično izhodišče za nadaljevanje raziskav vesolja. No, pa tudi preverili bodo, če so Američani res pristali tam gor, je menda še v šali izrekel direktor Rogozin.

KAJ PA, ČE JE VSE POTEGAVŠČINA?
Povsem običajno in normalno je, da se ob vsakem izjemnem dosežku pojavijo dvomljivci, skeptiki, celo teoretiki zarote. Tudi nekateri predstavniki Sovjetske zveze so bili do podviga ZDA skeptični – ali pa nevoščljivi do take mere, da v nekaterih državah takratne SZ sprehoda po Luni sploh niso predvajali, češ da gre samo za ameriško propagando. Po drugi strani pa so bili skeptični tudi v »zahodnem« delu sveta, rekoč, da je tam gori premočno in za človeka smrtonosno vesoljsko sevanje. Taka in podobna ugibanja so se stopnjevala do te mere, da so v Hollywoodu na to temo posneli celo film Unicorn1. No, v zvezi s teoretiki zarote pa je imel Buzz Aldrin leta 2002 še posebej neprijetno izkušnjo, ki pa se je končala tako, da je imel neprijetno izkušnjo z astronavtom teoretik zarote (Bart Sibrel), saj ga je slednji s pestjo udaril v obraz. Šlo je za to, da je hotel omenjeni »teoretik« od Buzza na vsak način izsiliti, da priseže na Svetem pismu, da je bilo vse res. Kljub temu da se je upokojenemu astronavtu Aldrinu takrat mudilo na predavanje, je gospod vztrajal. Ker Aldrin ni hotel priseči, ga je omenjeni ozmerjal s »tatom, lažnivcem in prevarantom«. 72-letni Aldrin pa si je potem vzel nekaj sekund časa, da je zalezovalca s pestjo »na gobec«. Do tožbe ni prišlo.

SLOVENCI V VESOLJU
Ne moremo sicer trditi, da je bila žena ali mož s slovenskim državljanstvom v vesolju, z lahkoto pa lahko rečemo, da s(m)o Slovenci danes in v preteklosti bistveno pripomogli pri poti v vesolje, na Luno in naprej. Ste presenečeni? Berite naprej, boste še bolj! To tematiko bomo obširneje predstavili v prihodnosti, zato tokrat samo nekaj za pokušino. Najprej omenimo gospoda iz Vitanja, mladega vojaškega častnika Hermana Potočnika – Noordunga. Potočnik je leta 1928 napisal knjigo Das Problem der Befahrung des Weltraums – der Raketen-Motor. V knjigi je poleg ostalega zelo natančno utemeljil in opredelil geostacionarne satelite. Danes jih nad nami kroži stotine, skrbijo pa za vse vrste komunikacij (GPS, telefoni, TV-slika …). Potočnik je s knjigo bistveno vplival na očeta in dolgoletna prva moža tako v Sovjetski zvezi (Sergej Pavlovič Koroljov) kot v ZDA (Wernher von Braun). Slednji je celo izjavil, da mu je omenjena knjiga služila kot učbenik. Seveda mu lahko to verjamemo, saj prej ni bilo nobenega podobnega dela ali študije. Si predstavljate, Slovenec, ki je dal iskrico vzletu kozmonavtike in astronavtike?

Omenimo še astronavtko slovenskih korenin Sunito Williams. Vnukinja gospe iz Leš pri Tržiču je na mednarodni vesoljski postaji, kjer je bila tudi poveljnica, preživela kar 11 mesecev. Jerry Linenger pa je na ruski postaji Mir preživel 4 mesece. Njegova babica je bila iz Radovljice, ded čevljar pa iz Tržiča. Pa da ne bomo izpostavljali samo gorenjskih astronavtov, omenimo še enega iz Notranjske. Predniki Ronalda Šege izhajajo iz vasi Loški Potok na Notranjskem, njegovi dosežki pa so bili med drugim tudi, da mu je bilo zaupano usposabljanje tako ameriških kot ruskih astronavtov (kozmonavtov). Prav vsi od naštetih astronavtov so v svoji generaciji izstopali po nadarjenosti, trdem delu, osredotočenosti na cilje in po doseganju ter preseganju rezultatov. Imeli so in imajo najvišje akademske nazive, vojaške (generalske) čine in celo vrsto častnih nazivov. Tu je zanimiva primerjava s piloti v naši nekdanji državi SFRJ. Tudi tam so v vojaškem letalstvu po znanju in zanesljivosti Slovenci izstopali, kar se je kazalo tako v visokih činih kot v vodstvenih položajih, ki so jih zasedali.

KAM V VESOLJE PA V PRIHODNOSTI?
Še nekaj let nazaj se je v zvezi s tem omenjalo Mars, a z usihanjem zanimanja javnosti je usahnilo tudi financiranje, in tako so na koncu usahnile tudi smele napovedi. Zato je cilj zopet – Luna. Omenjajo pa tudi, da želijo na Luno končno pripeljati prvo žensko. Pravzaprav je to napovedal tudi predsednik Trump, a kaj, ko se zadeva neprijetno vleče čez vse možne roke in dogovore. Pravzaprav se omenjeni politični administraciji, tako predsednik Vesoljskega sveta ZDA Pence, zdi »zamalo«, da danes, po 50 letih, podviga niso sposobni kratko malo ponoviti. Upoštevajoč, da je bila takratna raketa (Saturn V) izjemna naprava, izdelana v izjemnih obratih s strani izjemnih inženirjev, je res težko pričakovati, da se to da kar tako enostavno ponoviti. Če tega podviga tehnično ne bomo zmogli sami, bomo dobili koga, ki bo zmogel, pravijo predsednikovi ljudje. Dejstvo je, da ameriški inženirji skušajo razviti novo vesoljsko raketo STS, a vse se kar vleče in vleče. Medtem pa pobude in napovedi za »obisk« Lune prihajajo praktično z vseh celin sveta, kar Američane resno nervira. Dejstvo je, da če pustimo nove materiale in računalniško tehnologijo ob strani, ugotovimo, da na področju razvoja samih raket ni popolnoma nič novega. Pravzaprav glede na to, da ZDA trenutno nimajo lastne rakete, ki bi jih ponesla vsaj v orbito Zemlje, če že ne globlje vesolje ali na npr. Luno, v primerjavi z letom 1969 celo nazadujejo. Medtem ko dobri stari Sojuz deluje brezhibno in sem ter tja mimogrede v vesolje odpelje tudi kakšnega štoparja z druge strani velike luže. Zaradi vsega naštetega bomo v prihodnosti gotovo priče nove vesoljske tekme. Vprašanje je le, s čim in kako bo motivirana, spodbujena. Bo šlo za vojaško-tehnični prestiž ali kratko malo za iskanje novih širjav za preživetje? Bomo ponovno priče velikemu skoku človeštva?! .

ERJAVEC, Matej, KOPAVNIK, Uroš. (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2019) 07, str. 66-71

Junij je ravno pravi mesec za to, da več pozornosti namenimo naši narodni pripadnosti. Pa ne le zato, ker je v teh dneh Slovenija tako pomladno čudovita, prekrita s pisano paleto cvetlic. V mislih imam predvsem dan državnosti, ki ga praznujemo 25. junija. Ali ga znaš ločiti od dneva samostojnosti in enotnosti? Če je samostojnost povezana z zgodovinsko odločitvijo Slovencev, da želijo svojo lastno državo, dan državnosti obeležuje spomin na dan, ko je Slovenija tudi formalno postala neodvisna. To je njen rojstni dan!

SLOVENCI IZVEN SLOVENIJE
Slovenci živimo v Sloveniji, vendar ne le znotraj njenih meja. Tisti, ki prebivajo v sosednjih državah, se imenujejo zamejski Slovenci. S Slovenijo so pogosto tesno povezani, v državi bivanja pa imajo tudi posebne pravice. Potem pa so tu še tisti Slovenci, ki so zaradi najrazličnejših razlogov (najpogosteje političnih ali gospodarskih, pa tudi ljubezen igra svojo vlogo pri tovrstnih odločitvah) zapustili Slovenijo in se naselili po svetu. Te imenujemo slovenski izseljenci.
Prav slednji so mi pomagali pri pripravi tega prispevka. Zakaj bi o Sloveniji spraševala tiste, ki so jo zapustili, se morda sprašuješ. Odgovor je zelo enostaven: si že kdaj opazil, da začneš kakšno osebo ali stvar ceniti šele takrat, ko ostaneš brez nje? Na primer, kako ti zdravje ne pomeni prav nič posebnega, dokler ne obležiš v postelji z visoko vročino. Takrat pa kar naenkrat postane tvoja največja vrednota! Podobno tudi marsikdo, ki zapusti slovensko zemljo, takrat na poseben način občuti, kaj je izgubil. In prav zato so lahko njegove besede odličen opomnik tistim, ki Slovenijo jemljejo za samoumevno. Razmišljanje teh ljudi, ki gledajo na Slovenijo iz daljave, je lahko koristno za vse nas, da si odgovorimo na to, kako razumemo in živimo svoj odnos do Slovenije.
Zanimalo me je, kaj v času, ko se tako poudarja individualnost in neobremenjenost z moralnimi in družbenimi vezmi, sploh še pomeni biti Slovenec. Ali ni danes, ko je vse relativno in ko iščemo nekakšno popolno svobodo od vseh norm, tudi narodna pripadnost kar malce odveč? Ali tisti Slovenci, ki živijo v širnem svetu, daleč od slovenskih meja, sploh čutijo kakšen primanjkljaj? Je veliki svet dovolj mamljiv, da ob njegovih čarih pozabijo na malo Slovenijo?
Vabim te, da se prepustiš besedam tistih, ki so Slovenijo na nek način izgubili, ker so se iz najrazličnejših razlogov odločili za življenje na tujem. Pogovarjala sem se s Tamaro, ki jo je ljubezen odpeljala v Argentino, pa z Mojco, ki s svojo družino živi v ameriškem Koloradu, iz Kolorada se mi je oglasila tudi Martina, ki jo je tja odpeljal študij, nato pa si je v tej ameriški državi ustvarila svoj novi dom. Iz Združenih držav Amerike je svoj pogled na Slovenijo delila še Špela – v Atlanto se je le za nekaj let preselila zaradi dela, potem pa se je zgodilo življenje, ki je s seboj prineslo ljubezen in družino. V Združenem kraljestvu pa je našla svoj prostor pod soncem Monika, ki se je tja sprva odpravila študirat, nato pa tudi ona spoznala bodočega moža in si skupaj z njim v Angliji ustvarila drugi dom.
Njihovi pogledi na Slovenijo in na slovenstvo so dragoceni uvidi, ki lahko tudi Slovencem, ki živimo znotraj meja svoje dežele, pomagajo pogledati na naše slovenstvo z novega, drugačnega zornega kota.

 

KAJ TI POMENI SLOVENIJA?
KAJ TI POMENI TO, DA SI SLOVENKA?

• Slovenija je moj dom. Ne znam opisati, kaj to pomeni – to je občutek v mojem srcu.
  Občutek pripadnosti, povezanosti, topline, ljubezen do jezika in njegovega zvena … Včasih zaprem oči in slišim naše reke, zavoham duh našega morja, začara me lepota naših gora. Kot Slovenka sem delavna in hkrati skromna, a vseeno hodim z dvignjeno glavo. Spoštujem naravo in skupnost (v nasprotju z Ameriko, ki je zelo osredotočena na posameznika in zaslužek).
  Martina (Kolorado, ZDA)
  
  Slovenija je moj pravi in prvi dom, kjer sem živela 25 let. Je kraj, kjer še vedno živi vsa moja družina, prav tako prijatelji. Tukaj so moje korenine, saj so iz te dežele zrastle vse generacije po očetovi in mamini strani. To so močne vezi, ki jih ni mogoče prezreti in ostanejo s teboj celo življenje, ne glede na to, kje živiš. Zelo sem ponosna, da sem Slovenka ter da lahko Sloveniji rečem dom.
  Špela (Georgia, ZDA)
  
  
• Slovenija bo vedno moj prvi dom. Zelo sem ponosna na to, da sem Slovenka, saj je država, v kateri sem odraščala, neizmerno edinstvena. V misli se mi prikrade čudovita raznolika pokrajina, raznovrstna hrana in pestrost slovenskega jezika. Predvsem pa mi Slovenija predstavlja družino in prijatelje, brez katerih bi mi bilo zelo težko.
  Monika (Združeno kraljestvo)
  
  
• Slovenija mi pomeni ogromno. Odkar živim v tujini, se je moja identiteta Slovenke zagotovo precej okrepila. Če si Slovenec v Sloveniji, pogosto vse jemlješ zelo samoumevno.
  Mojca (Kolorado, ZDA)
  
  
  
• Svoje slovenstvo povezujem predvsem s tem, da govorim slovensko, saj je to moj materni jezik in se v njem tudi najlažje izrazim. Biti Slovenka mi je v ponos: ni nas veliko, pa nas vseeno najdeš po celem svetu.
  Tamara (Argentina)

 

KAKO ZAPUSTIŠ DOMOVINO?
Včasih imam po hitrem pregledu novic (in komentarjev pod njimi) občutek, da bi bilo Slovenijo najbolje čim prej zapustiti, saj je v njej očitno narobe čisto vse in naša država ni vredna počenega groša. Zato me je zanimalo, s kakšnimi občutki so Slovenijo zapuščale moje sogovornice, ko so se selile v tujino. Presenetilo me je, kako živo se nekatere spominjajo tega dne, kljub temu da je od njihovega odhoda minilo že precej let. Domotožje, hrepenenje po skupnosti in prijateljih, pogrešanje pogovora v slovenskem jeziku – pri večini se je vse to pojavilo šele čez nekaj časa, ko se je umirilo prvotno navdušenje nad novim in ko je življenje spet steklo v utečene tirnice. Marsikatera si je zamišljala, da se v tujino seli le za nekaj let in da se bo kmalu vrnila domov, kar ji je olajšalo stisko odhoda. Ob selitvi pa je bilo prisotnega tudi veliko navdušenja in veselja: želja po spremembi okolja, po novih dogodivščinah in poznanstvih, po pobegu iz premajhne Slovenije.

• Še vedno se spominjam dneva selitve. Navdušena nad študijem, polna pričakovanj, pa tudi prestrašena ob neznanem sem se odpravila v Anglijo. Nisem vedela, kako se bom znašla; bo tam kdo, na kogar se bom lahko obrnila, če bom potrebovala pomoč? Poskušala sem ostati pozitivna in zaupati Bogu. Prvih nekaj mesecev nisem čutila domotožja, saj sem bila zaposlena z urejanjem papirjev in s študijem, predvsem pa z navajanjem na življenje v zelo drugačni državi. Ko sem se nekako ustalila, pa je prišlo za mano. Pogrešati sem začela svojo družino, prijatelje, druženje z njimi, manjkal mi je pogovor v slovenskem jeziku. In po vseh teh letih še vedno najbolj pogrešam točno to. (Monika)
• Takrat sem komaj čakala, da grem na pot. Slovenija se mi je zdela premajhna. Pa ne toliko fizično kot glede miselnosti. Ampak takrat nisem vedela, da sem rešitev za praznino v srcu iskala na napačnem mestu – zunaj sebe. (Martina)

 

KAKO JE SLOVENIJA VIDETI Z DRUGE STRANI?
Kaj pa potem, ko si začneš ustvarjati življenje izven Slovenije? Se tvoj pogled nanjo kaj spremeni? Ali začneš opažati kaj, česar prej nisi videl? Ali je Slovenija z druge strani videti kaj drugače? Moje sogovornice so delile veliko misli, ki odgovarjajo na omenjena vprašanja. Presenetilo pa me je, da je bilo vsem petim skupno eno: danes na Slovenijo gledajo drugače, kot so prej! Na poseben način so začele ceniti tisto, kar jim je bilo prej samoumevno: naravne danosti in lepoto Slovenije, njeno priročnost, dostopnost lokalno pridelane hrane, pitno vodo, varnost na ulicah, dostopnost šolstva in zdravstva, socialno varnost … Res, dokler je vse omenjeno del tvojega vsakdana, redko pomisliš, da je to pravzaprav privilegij.
In kako ironično, na seznamu stvari, ki jih v tujini ne pogrešajo, se je znašlo ravno pregovorno slovensko tarnanje!

• Vsak dan mislim na dom in v srcu imam ogromno domotožje. Starejša kot sem, bolj cenim to, kar Slovenija ponuja, in manj me motijo ozkomiselnost, majhnost in nevoščljivost, ki sem jih opazila, ko sem bila mlajša. Naučila sem se, da trava pri sosedu ni bolj zelena.
  Martina
• Odkar sem se preselila v tujino, se je moj odnos s Slovenijo spremenil. Dom in čas, preživet z družino, nista več samoumevna. Velikokrat pridem do zaključka, da so v Sloveniji stvari, ki jih ni nikjer drugje po svetu, zato jih toliko bolj cenim. Moje zavedanje tega, kakšno kakovost življenja nam ponuja Slovenija, je postalo bolj trdno in pristno kot kadarkoli prej. Potiho upam, da se z družino v bližnji prihodnosti preselimo nazaj domov.
  Špela
• Na Slovenijo gledam z drugačnimi očmi. Sedaj se zavedam, kako je Slovenija majhna, vendar ima vse potrebno. Šele sedaj vidim, da kako zelo bi morali biti Slovenci ponosni na svojo državo, na to, kaj vse je dosegla v svetu, pa na njene gore in morje, mesta in jezera. Tako raznolika narava, in to na tako malem območju. Predvsem pa sem ponosna na slovenščino, ki je čudovit jezik. Sedaj sem veliko bolj hvaležna, da sem tudi sama del te male državice, ki je raj pod Alpami.
  Monika
• Moj odnos do Slovenije se je spremenil. Kar mi je bilo prej ves čas samoumevno, se je zdaj spremenilo v precej bolj pozitivna čustva. Trenutno živim v Koloradu, pa za kar precej vidikov življenja ugotavljam, da je pravzaprav Slovenija Amerika!
  Mojca
• Odkar živim v tujini, gotovo bolj cenim vse, kar imamo v Sloveniji. Mislim, da bi moral vsakdo vsaj za par mesecev izkusiti življenje v tujini, da bi znal bolj ceniti vse, kar mu ponuja rodna gruda! :)
  Tamara

KAKO SI LAHKO SLOVENEC TUDI IZVEN MEJA SLOVENIJE?
Slovenci smo resda pregovorno navezani na svoj mali podalpski prostor pod soncem, a človek lahko svojo narodno zavednost živi tudi izven meja svoje dežele. Morda ravno takrat to dobi še posebno veljavo; sploh ob misli, kako pomembno je vedeti, kdo pravzaprav smo – in del naše identitete je brez dvoma tudi slovenstvo, pa če smo na to ponosni ali ne. Ko živimo v Sloveniji, je ohranjanje slovenstva samoumevno: slovenski jezik nas obkroža z vseh strani, na praznike nas spomni radijski program, v vsaki vaški trgovini lahko kupimo kranjske klobase in slovensko kavo, potrebo po slovenski knjigi si lahko potešimo v knjižnicah, ki so vsepovsod, da bi se udeležili kakšnega tradicionalnega slovenskega dogajanja, pa se moramo le zapeljati do najbližjega mesta. Kaj pa, ko živiš na drugem koncu sveta? Moje sogovornice so v prvi vrsti izpostavile pogovore v slovenskem jeziku s svojimi domačimi, prijatelji in znanci; svetovni splet jim je tukaj v veliko pomoč. Ljubezen do maternega jezika izkazujejo tudi tako, da s svojimi otroki govorijo slovensko, z njimi berejo slovenske knjige in jim pojejo slovenske pesmi. Prav slednje – slovenske knjige in pesmi – po njihovih besedah v tujini dobi posebno vrednost, saj nenadoma ni več samoumevno.
Tudi hrana, po kateri hrepenijo slovenski želodčki, v tujini lahko postane izziv. Izseljencem pri tem pridejo prav trgovine z balkanskim blagom, pa tudi prijazni domači, ki vsake toliko na drug konec sveta pošljejo kakšen paket s slovensko hrano.
In potem so tu slovenski prazniki: dnevi, ki jih toliko Slovencev, živečih doma, preživi kot čisto navadne dni, le da jim ni treba v šolo ali službo. Kaj pa moje sogovornice na tujem?

• Vse večje slovenske praznike praznujemo tako, da poslušamo slovensko glasbo, skuhamo tradicionalno slovensko kosilo, preberemo članke na temo praznika, pogledamo poročila in prispevke o praznovanjih doma ... Prav tako se ob teh dneh lažje ujamemo z družino v Sloveniji in se lahko po telefonu pogovarjamo dlje časa. Možu Američanu se potrudim razložiti, čemu je praznik posvečen, saj se mi zdi, da tako bolje razume kulturo, iz katere izhajam. Zelo mi je pomembno, da sta oba, hčerka in mož, vključena v praznovanje naših praznikov in poznata slovensko kulturo in zgodovino.
  Špela
• Pri nas božič, novo leto in veliko noč vsako leto praznujemo prav tako kot v Sloveniji. Pokropimo in pokadimo hišo, pripravimo pirhe in velikonočni zajtrk in prav tako gremo k maši. Praznujemo tudi rojstne dneve in godovanja. Za materinski dan in dan žena pa me vedno pričakajo rože.
  Monika
  
  Prav tako so mi sogovornice povedale, da o slovenskih navadah in običajih rade spregovorijo tudi svojim tujim prijateljem in na tak način širijo poznavanje slovenske kulture. Poleg že omenjene slovenske besede in pesmi pa je ogromen del njihovega slovenstva povezan s hrano. Pri tem pomembno vlogo igra potica, pa tudi druge slovenska jedi, ki jih pripravijo ob praznikih.

 

ŽIVETI SLOVENSKE NAVADE
In kateri so še običaji in navade, ki Slovenkam v tujini pomagajo iskati stik z domačo kulturo in ki jim napolnjujejo slovensko srce? Na kakšen način živijo svoje slovenstvo daleč stran od domače zemlje?

• Nekaj prijateljic sem naučila speči potico in zaplesati polko! Kdaj pa kdaj si ogledam košarko in navijam za Dončiča! :)
  Ko nazdravim z vinom, pogledam v oči, rdečega vina ne dolivam, vedno počakam, da najstarejši pri mizi naredi prvi grižljaj, v solato dam samo kis in olje, in ne sladkih ameriških prelivov … Imam pa tudi tatu lipe in koprske obale, kjer sem se rodila.
  Martina
• Naš najljubši slovenski običaj v Ameriki je kurentovanje. Nekaj let nazaj sem izvedela, da Slovenci iz Clevelenda (Ohio) pripravljajo kurentovanje, tradicionalno proslavo s pustnimi šemami, kurenti, krofi in potico, in to je postal naš vsakoletni družinski običaj.
  Špela
• Pred kratkim sem ustanovila spletni knjižni klub Beremo slovensko, ki ga sestavljajo občasna srečanja Slovencev v ZDA. Po Zoomu beremo slovenske knjige in debatiramo o njih. Prav zanimivo je!
  Mojca
• Velikokrat skuhamo slovensko hrano (joto, kranjsko klobaso, golaž, žlikrofe …), spečemo kruh, potico, kremšnite, prekmursko gibanico ... Slovensko glasbo poslušamo vsak dan in na sporedu so različni žanri, od Avsenikov, Jana Plestenjaka, Big Foot Mame ... Trenutno pa so najbolj aktualni Čuki, saj so najini hčerki zelo všeč. S hčerko pred spanjem tudi vedno preberemo kratko zgodbico in zmolimo večerno molitev, oboje v slovenščini.
  Monika

BITI SPREJET
Človek v sebi od nekdaj nosi potrebo, da bi pripadal, da bi bil nekje sprejet, da bi se nekje počutil doma. Selitev v tujino je lahko v luči tega hrepenenja tudi velika preizkušnja. Nekatere Slovenke, s katerimi sem govorila, so mi povedale, da so tudi v tujini sčasoma našle Slovence, s katerimi so se povezale in začele ustvarjati nove prijateljske vezi. Iz njihovih odgovorov veje ljubezen do slovenske kulture, običajev, kulinarike, jezika – vse to udejanjajo daleč stran od domovine, a morda včasih še z večjim zanosom kot kdo, ki živi v Sloveniji. Kljub temu da so na tujem našle nov dom, slovenskega nosijo v srcu. Pa ne le to, zanj tudi zavestno in odločno skrbijo. Morda je prav to darilo, ki ti ga lahko prinese izguba življenja v domačem okolju – da se na nov način zaveš dragocenosti slovenskega.

Za vse tiste, ki še vedno prebivajo v Sloveniji, pa so lahko njihove besede pomembna spodbuda, da biti Slovenec ni kar nekaj in da slovenstvo ni nekaj samoumevnega. Oboje je močan del nas, povezuje nas s predniki, iz korenin katerih smo zrastli, daje nam zanos, da lahko rastemo naprej. Včasih slišim koga reči, da smo prelahko prišli do lastne države in da je zato ne cenimo dovolj. Ko je človekova potreba po nečem izpolnjena, se je pogosto nič več ne ne zaveda, saj ga pomanjkanje ne moti več. Mislim, da je podobno tudi s potrebo po pripadnosti narodu. Želim si, da bi dandanes mladi znali začutiti v sebi ljubezen do domačega. Da bi se v globaliziranem svetu znali identificirati s slovenskim in bi tako nosili v svet naše domače vrednote, ki jih – najsi se tega zavedajo ali ne – delajo edinstvene.
Ali tudi ti čutiš podobno ljubezen do Slovenije, kot veje iz zgornjih vrstic? Ni ti treba zapustiti njenih meja, da bi v sebi čutil globoko naklonjenost državi, ki je tvoj dom. Lahko pa prisluhneš tistim, ki so jo zapustili in kljub polnemu življenju na tujem v svojem srcu še vedno nosijo Slovenijo. Upam, da ti bodo njihove besede v navdih!

 

KAJ JE DOM?
In kako so svoje razmišljanje o Sloveniji in o tem, kaj je dom, zaključile moje sogovornice?

• Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se v Slovenijo vrnila po končanem magistrskem študiju. Slovenija je moja dežela – čutim to.
  Martina
• Vsi vemo, da Slovenija na zemljevidu sveta morda ne predstavlja pomembnosti, ki bi si jo želeli. Zelo lahko je podleči miselnosti, da smo majhni in nepomembni. A ko človek potuje po svetu in spoznava različne kulture, kaj hitro postane jasno, da je naš košček neba vseeno zelo zanimiv. Slovenski jezik je izjemno bogat, prav tako tudi naša kultura in zgodovina. Ravno zaradi naše majhnosti smo skoraj prisiljeni, da se učimo drugih jezikov in se povezujemo s svetom, zaradi česar smo Slovenci precej razgledani. Želim si, da bi se ljudje tega zavedali.
  Špela
• Dom zame ni prostor, ampak občutek. Tako imam več domov – dom je danes zame tam, kjer sem obdana s svojimi ljudmi.
  Mojca
• Slovenija je del mene in to bo tudi ostala. Vedno se z velikim veseljem odpravim na obisk v domačo vas. Življenje me je vodilo na pot v tujino, kjer zdaj živim in sem si ustvarila družino, a del mene bo vedno pogrešal Slovenijo.
  Monika

K. Selšek, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 6 (2023), 52-56.

Ko se spominjamo obletnice naše samostojnosti in neodvisnosti, se ozrimo v zgodovino. Nekaterih dogodkov iz novejše se nekateri še spominjamo, o drugih nam govori zgodovina ... Mlajše generacije se slovenske potiv samostojnost in neodvisnost ne spomnijo in marsikomu je povsem samoumevno, da živimo v svoji in urejeni državi. V resnici pa to ni nikoli samoumevno; ni bilo niti pred skoraj tridesetimi leti niti nikoli prej v zgodovini.

Karantanci – naši predniki
Slovani, ki jim takrat še nismo mogli reči Slovenci v današnjem smislu besede, saj kot narod še nismo bili izoblikovani, so vzhodne Alpe in porečje tamkajšnjih rek poselili v času med drugo polovico 6. in začetkom 9. stoletja. Naseljeni Slovani sprva niso bili popolnoma svobodni, saj so bili vključeni v gospostvo Avarov. Plačevati so jim morali davek ter se udeleževati njihovih bojnih pohodov. Leta 623 so se Slovani uprli in pod vodstvom Sama osnovali lastno državno tvorbo, katere naslednica je bila država Karantanija, ki je bila neodvisna v letih 658 do 745. Ljudstvo Karantancev je bilo večetnična skupnost, čeprav vsekakor velja, da so bili to Slovani. Karantanija je bila kneževina, kneza pa so ustoličevali na knežjem kamnu pri Krnskem gradu. Pomembno vlogo so imeli tudi t. i. kosezi, ki jih imamo lahko za zametek karantanskega plemstva, katerega razvoj je bil prekinjen po letu 745, ko je Karantanija padla pod bavarsko in frankovsko nadoblast. S tako rekoč popolno likvidacijo domačih plemičev, torej vodilnega sloja ljudi, je ljudstvo ostalo brez domačih voditeljev in je bilo tako »obsojeno«, da ostane »narod hlapcev«, kot se je izrazil Cankar.
Približno v tem obdobju lahko govorimo o postopnem pokristjanjenju Karantancev, ki je bilo sicer versko dejanje, a je imelo tudi politične posledice – pomenilo je prevzem osnovnih etničnih norm in s tem podlago za skupno življenje z drugimi nastajajočimi narodi.
Kot najpomembnejšo pričo vstopanja Karantancev (oz. Slovencev) v krščansko skupnost lahko omenimo Brižinske spomenike, ki so sicer versko besedilo, a hkrati prva zapisana slovenska beseda.

Pomen samostanov v srednjem veku
Kot je bila prva zapisana slovenska beseda versko besedilo, velja enako tudi za naslednja stoletja, v katerih je bilo prav krščanstvo glavni motor  napredka in kulture, pa tudi narodnega zavedanja v tistem času. Gotovo velja nekaj: Samostani so bili na Slovenskem najpomembnejši nosilci kulturnega življenja v srednjem veku.
Prvi samostani so v slovenskem prostoru nastali v 12. stoletju. Najstarejši in tudi najpomembnejši je cistercijanski samostan v Stični, ustanovljen leta 1136, ki je kmalu postal kulturni, gospodarski in verski center širšega območja. Tam je nastala obsežna zbirka besedil, ki po kakovosti ne zaostajajo za evropskimi. V prvi polovici 15. stoletja so tam nastali tudi Stiški rokopisi, ki nam pričajo, da je ljudstvo prepevalo in molilo v domačem jeziku, čeprav je uradno bogoslužje potekalo v latinščini. Največjo zbirko spisov pa je v svoji zbirki imela kartuzija v Žičah. Imela naj bi nad dva tisoč knjig! Prepisovanje spisov je spadalo med redna opravila menihov. Kulturna dejavnost samostanov se je izražala na različnih področjih, predvsem pa v rokopisih, ki so jih zbirali v samostanskih knjižnicah. Samostan brez knjižnice je bil namreč kot grad brez orožarne. V meniških knjižnicah je v glavnem mogoče najti verska besedila, ki pa vseeno izražajo široka vsebinska področja (Sveto pismo in biblični spisi, zapisi cerkvenih očetov, življenjepisi svetnikov, filozofska, jezikovna, pravna, farmacevtska, medicinska besedila ...). Od avtorskih del velja omeniti Knjigo resničnih zgodb opata Janeza Vetrinjskega, ki velja za najpomembnejše srednjeveško delo latinske literature iz prostora, kjer so govorili tudi slovenščino.
Iz poznega srednjega veka poleg Celovškega, Rateškega in Stiškega rokopisa poznamo še najmanj osem različnih zapisov v slovenščini.

Reformacija ter katoliška obnova
Tudi na Slovenskem se je reformacija začela z zahtevami po obnovi Cerkve. Vrhunec se je odvijal v drugi polovici 16. stoletja, ko se je organizirala Protestantska cerkev, ki je uživala visoko podporo s strani plemstva. Po mestih so začele nastajati protestantske šole. Med najvidnejše predstavnike reformacije spada Primož Trubar, ki s svojima knjigama Katekizem in Abecedarij iz leta 1550 stoji na samem začetku slovenske književnosti. S Cerkveno ordingo pa je postavil temelje Protestantski cerkvi na Slovenskem. Med pomembne pridobitve, ki jih je Slovencem dal protestantizem, šteje prvi prevod Svetega pisma (1584), delo Jurija Dalmatina. Knjiga Zimske Urice avtorja Adama Bohoriča pa je veljala za prvi slovenski pravopis oz. slovnico. To delo je kot edina knjiga naših protestantov doživljalo ponatise in priredbe še v 18. stoletju! Nadaljnji razvoj reformirane Cerkve je prekinila
odločna protireformacija. Vzporedno z njo je potekala tudi notranja obnova Katoliške cerkve. Nosilca sta bila redova kapucinov in jezuitov. Prvi so se ukvarjali s pridigarskim in spovedniškim delom med najširšimi sloji prebivalstva, drugi pa so svoje delo zastavili predvsem na vzgojni in (versko)izobraževalni ravni. Sad njihovega marljivega dela je bila recimo boljša izobrazba med duhovniki, ki so bili večinoma domačini (skoraj edini intelektualci tistega časa), poleg tega se je razmahnilo tudi versko življenje (ustanavljale so se številne bratovščine, kongregacije itd.). Dijaki jezuitskih
kolegijev so prirejali gledališke igre, kapucini pa pasijonske procesije za širše množice (tak primer je znameniti Škofjeloški pasijon patra Romualda Štandreškega. Gre za prvo znano v celoti ohranjeno slovensko dramsko besedilo). K rabi slovenščine pri verskih obredih je spodbujal ljubljanski škof Tomaž Hren. Po njegovem prizadevanju je papež duhovnikom dovolil uporabljati Dalmatinov prevod Biblije. (12. stol. po Kr.)

Narodni »preporod«
Z izidom Kraynske grammatike avguštinca Marka Pohlina leta 1768 se je na Slovenskem začelo prvo obdobje narodnega gibanja, imenovano narodno prebujenje oz. narodni »preporod«. Pohlinu so kmalu sledili razni pisci, ki so se marljivo lotili izdajanja slovnic, slovarjev, pesmaric, priročnikov itd., obenem pa zapisovali ljudske pesmi ter prevajali Sveto pismo in druga verska besedila. Slovenščini se je tako odpirala pot v javno rabo. K »preporodu« so seveda precej pripomogle razsvetljenske ideje, ki so vdirale tudi v naš prostor. Širila so se nova znanja in spoznanja (družboslovje, naravoslovje), v deželnih glavnih mestih so se odpirale javne knjižnice in liceji. V tem času je delovalo veliko mož, ki so s svojimi talenti, znanjem in prizadevnostjo pripomogli k notranjemu bogatenju in plemenitenju slovenskega naroda. Če recimo omenimo le najpomembnejše: Giovanni Antonio Scopoli,
Baltazar Hacquet, škof Janez Herberstein, Anton Tomaž Linhart, Jurij Japelj, Jurij Vega, Žiga Zois (ki je deloval kot mecen), Janez Krstnik Novak, Valentin Vodnik in Jernej Kopitar. Narodni »preporod« je bil sicer zelo nepovezano gibanje, a je kljub temu dobil pristaše v večini dežel, kjer so živeli Slovenci. Tudi kasneje, v prvi polovici 19. stoletja, se je število narodno usmerjenih Slovencev vztrajno večalo. Med ljudmi, ki so se imeli za Slovence, so bili ljudje različnih poklicev, največ je bilo med njimi duhovnikov. Razvijala se je slovenska književnost. Krog ustvarjalcev okrog jezikoslovca Matije Čopa in pesnika Franceta Prešerna se je trudil, da bi slovenščina imela še večjo veljavo. V štiridesetih letih 19. stoletja je začel izhajati tudi prvi slovenski časopis Kmetijske in rokodelske novice, ki ga je urejal Janez Bleiweis.

Kaj so Slovencem dali Francozi?
Leta 1809 so našim krajem zavladali Francozi, Napoleon je ustanovil Ilirske province, katerih sedež je bil v Ljubljani. Ljudje so bili francoski okupaciji v glavnem nenaklonjeni, predvsem zaradi težkih davčnih bremen in vojaške obveznosti. Zemljiške reforme, ki so jo vsi pričakovali, Francozi niso izvedli, nekaj pridobitev pa je le bilo: ukinjeni so bili plemiški davčni privilegiji, sodišča so postala državne ustanove, posebej pomembna za razvoj slovenske
zavesti pa je bila uvedba slovenskega jezika v osnovne šole in gimnazije. Kot uradni jezik pa slovenščina še ni bila sprejeta. Krog tistih, ki so se navduševali nad francosko politiko, je bilo zelo ozek. V glavnem so to bili nekateri uradniki, trgovci in izobraženci, med njimi tudi Valentin
Vodnik, ki je kot hvalnico Napoleonu spesnil Ilirijo oživljeno. (16. stol. po Kr.)

Progam Zedinjene Slovenije
Progam Zedinjene Slovenije je bil skupna ideja večine političnih programov za združitev ozemlja, ki so ga poseljevali Slovenci. Prvič se je zahteva po »Zjedinjeni Sloveniji« pojavila že v revolucionarnem letu 1848 (celovški kaplan Matija Majar), oglasili so se tudi na Dunaju živeči slovenski izobraženci in študentje. Poleg združitve naroda v enotno politično telo (pod Avstrijo) so bile v programu navedene tudi zahteve po javnem priznanju slovenščine, po univerzi ter povezavi z ostalimi slovanskimi narodi. Gibanje ni imelo podpore pri kmetih in večjem delu meščanstva, ker so se njegove ideje marsikomu zdele preveč skrajne. Slovencem je namreč takrat še primanjkovalo samozavesti, niso namreč še verjeli v to, da lahko živijo kot en narod. Živeli so v različnih deželah (Štajerska, Koroška, Kranjska, Istra in Goriška) in se bolj kot Slovence čutili za pripadnike teh dežel. Zedinjeni Sloveniji je močno nasprotoval tudi nemški del prebivalcev monarhije. Po uvedbi dualizma (rojstva Avstro-Ogrske) leta 1867 je program Zedinjene Slovenije končno padel v vodo. (17. stol. po Kr.)

Čitalnice in tabori – javno izkazovanje narodne zavesti
Šestdeseta leta 19. stoletja veljajo za zlato dobo čitalniškega gibanja. Prva čitalnica je bila ustanovljena v Trstu, nato v Mariboru, Ljubljani in Celju, skozi vsa šestdeseta leta pa še po drugih slovenskih mestih in trgih. Ob koncu desetletja je bilo na Slovenskem 57 čitalnic s 4000 člani. V njih so se zbirali izobraženci, meščani in razni veljaki, na Primorskem tudi kmetje. V prostorih čitalnic so prirejali t. i. besede, prireditve s predavanji, govori ter kulturnim programom (glasbene točke, gledališke igre). Temu je ponavadi sledil zabavni del – ples. Za branje je bilo vedno na voljo časopisje ter knjige. Čitalnice so tako imele velik pomen pri utrjevanju narodne zavesti in medsebojnih vezi. V letih 1868–1871 je prvič prišlo do množičnih zborovanj, ki so imela
narodnozaveden značaj. Po češkem zgledu so jih imenovali »tabori«, pobudo zanje pa so dali štajerski Slovenci. V omenjenem obdobju je bilo na celotnem slovenskem ozemlju 18 taborov, največji pa se je odvijal v Vižmarjah pri Ljubljani, ki se ga je udeležilo kar 30.000 ljudi. Če ni šlo drugače, so ljudje na tabore prihajali tudi peš, nekateri oblečeni v noše in z zastavami. Prvi so tabore organizirali mladoslovenci (»liberalci «), ki so se jim kasneje pridružili tudi staroslovenci (»klerikalci«). Osrednji del taborov so predstavljali govori narodnih voditeljev in poslancev, ki so se zavzemali za Zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine na urade ter v šole, za ustanovitev slovenske univerze ter rešitev gospodarskih problemov. Po končanih taborih so udeleženci ponavadi sprejeli resolucije, ki so jih naslovili na oblasti. (18. stol.)

Država SHS in boji za severno mejo
Konec prve svetovne vojne ter propad Avstro-ogrske monarhije sta za Slovence pomenila veliko prelomnico. 29. oktobra 1918 je namreč nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ta je sicer obstajala le kak mesec, a Slovenci smo si v njej vladali sami. Prvič v zgodovini! Slovenski del države je do združitve vodila Narodna vlada, ki je organizirala tudi slovensko vojsko. Država SHS sicer ni bila mednarodno priznana, vendar je več držav z njo navezalo diplomatske stike in tako priznalo njen obstoj. Slovenski voditelji so v tistem času preveč optimistično upali, da bo pri določanju državnih meja upoštevano načelo samoodločbe. V nasprotju s tem je Italija zasedla ozemlje, ki ji je bilo obljubljeno z Londonskim paktom. Enako kot zahodna ni bila urejena severna meja nove države. Slovenska stran se je zavzemala za to, da bi vse s Slovenci poseljeno ozemlje prišlo v novo državo, nemška pa si je želela mejo na reki Dravi. Do odločne akcije za zaščito slovenskega ozemlja je prišlo na Štajerskem, kjer je general Rudolf Maister v imenu Narodnega sveta prevzel oblast v Mariboru. Do akcije je prišlo tudi na Koroškem. Slovenski prostovoljci in bivši srbski ujetniki so zasedli ozemlje južno, ponekod pa celo severno od Drave. Zaradi nezmožnosti dogovora v Narodni vladi, kolikšen del Koroške naj zahtevajo, je vprašanje meje ostajalo odprto (boji so se medtem nadaljevali), dokončno pa je postalo zapečateno s porazom slovenske strani na Koroškem plebiscitu oktobra 1920. 1. decembra 1918 se je Država SHS s kraljevino Srbijo, ki se ji je že pred tem pridružila Črna Gora, združila v Kraljevino SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev). Kraljeva vlada je do leta 1921 odpravila vse avtonomne narodne vlade, tudi slovensko, v korist centralistično naravnane države po srbski zamisli. Tudi prekmurske Slovence so doletele korenite spremembe. 12. avgusta 1919 je bilo po odredbi Pariške mirovne konference Prekmurje priključeno Kraljevini SHS. Tako lahko rečemo, da je severna slovenska meja, ki se je oblikovala v tistem času, v glavnem v veljavi še danes. (1900-1920)

Prvi protifašizem v Evropi
Z Rapalsko pogodbo leta 1920 je skoraj tretjina Slovencev – Primorcev – prišla pod Italijo. Z naraščajočim pritiskom fašizma se je rodilo podtalno odporniško gibanje, imenovano TIGR (Trst, Istra, Gorica in Reka). V zgodovino se je zapisalo celo kot prvo protifašistično gibanje v Evropi! Njena glavna cilja sta bila združitev Primorske z matico ter upor proti raznarodovanju slovenske manjšine. »Tigrovci« so izvajali atentate na pomembne fašistične veljake in napade na centre poitalijančevanja, čez mejo na Primorsko so prinašali slovenske knjige, sodelovali so z britansko obveščevalno službo itd. Leta 1930 je sledil prvi tržaški proces, na katerem so na smrt obsodili in usmrtili štiri pripadnike gibanja, mnoge pa obsodili na zaporne kazni. Leta 1941 se je odvijal drugi proces, na katerem so usmrtili še pet »tigrovcev«. Po tem letu se je večji del članov gibanja pridružil partizanstvu

Odpor med drugo svetovno vojno
Leta 1941 je Slovenijo doletela velika tragedija, ko se je začela druga svetovna vojna in so jo »razkosali « kar trije okupatorji – Nemci, Italijani in
Madžari. Tudi slovenska politika tistega časa se je znašla v težkem položaju. Kar se tiče oboroženega odpora, so se predstavniki predvojnih političnih strank odločili za taktiko »čakanja«, kar pomeni, da bi z odporom počakali toliko časa, dokler ne bi bil okupator dovolj šibak, da med civilnim prebivalstvom ne bi povzročal preveč žrtev. Ta taktika je bila mogoče primerna za dogajanje v ljubljanski pokrajini, ki so jo zasedli Italijani, žal pa ne za Gorenjsko in Štajersko, kjer se je nad civilnim prebivalstvom z vso ihto (izseljevanja itd.) začel znašati nemški okupator, dosti bolj nasilni od italijanskega. Komunisti so s pridom izkoristili počasnost ostalih  strank – sami so aktivirali določen del ljudi ter jih vključili v lasten odpor proti okupatorju. Med partizane se je kljub komunističnemu predznaku vključil velik del Slovencev, ki so bili med drugim tudi verni in so si iskreno prizadevali za osvoboditev lastne dežele. Njim gre vse priznanje. Seveda pa je partizansko gibanje že skoraj od samega začetka umazal madež revolucije. Tako je protifašistično naravnanost Slovencev komunistična oblast zlorabila že med vojno, še bolj pa ob njenem koncu in po njem.
Življenje slovenskega naroda v novi Jugoslaviji prav gotovo ni bilo takšno, kakršnega si je zamišljal velik del nekdanjih partizanov – zavednih Slovencev. Tito je jugoslovansko ladjo sicer speljal stran od najtršega stalinističnega tipa komunizma, vendar pa je v Jugoslaviji še vedno vladala diktatura. Poleg tega je bila Slovenija kot najbogatejša izmed republik pogosto molzna krava, od katere so imele korist le druge republike oz. oblast v Beogradu. Tudi kar se nacionalnih čustev tiče, Slovenci nismo mogli izražati svojih pravic. Izražanje narodne zavesti je veljalo za nekaj slabega in je bilo v imenu internacionalizma prepovedano. Da raznih čutenj (tako pozitivnih kot negativnih) ni mogoče kar tako izničiti, se je pokazalo, ko je z razpadom Jugoslavije izbruhnilo silovito nacionalistično nasilje. »Država bratstva in enotnosti« je tako razkosana v mlaki krvi dočakala svoj konec.

Smrtni krči Jugoslavije in rojstvo Slovenije
Za simbolni začetek konca Jugoslavije imamo lahko smrt Josipa Broza Tita leta 1980. Z gospodarsko krizo, ki je nastopila v osemdesetih letih, je prihajalo do vse večjih nesoglasij in prepirov med republikami. Slovenci so bili za večjo demokratizacijo družbe, nasprotovali so politični togosti Zveze komunistov Jugoslavije. Leta 1987 so izobraženci iz kroga Nove revije objavili prispevke za slovenski narodni program, kjer so se zavzeli za večstrankarski sistem in večjo neodvisnost Slovenije. Na aretacijo treh novinarjev Mladine in podčastnika JLA ter proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl) se je slovenska javnost odzvala z odporom ter zahtevala spremembe. Leta 1990 je na prvih večstrankarskih volitvah zmagala koalicija »pomladnih« strank DEMOS. Ker so se razmere v Jugoslaviji še naprej zaostrovale, je Slovenija začela priprave na razglasitev neodvisnosti. 26. junija 1991 je bila na osnovi plebiscita (več kot 88 % glasov »za«) razglašena samostojna država. Sledilo je posredovanje Jugoslovanske vojske v  desetdnevni vojni, ki se je končalo neuspešno. Ustavo je Slovenija dobila dva dni pred božičem istega leta, 15. januarja naslednje leto pa je novorojeno državo diplomatsko priznala Evropska skupnost.

OBLAK, Sandro. (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2011) 6, str. 68-73.

Ob vedno daljšem dnevu poskusite – ne glede na generacijsko umeščenost – navesti dejavnost, zaradi katere se vselej počutite boljše. Celo še tako prizanesljivi užitki – kot so pomladno kofetkanje na terasi, nakupovanje ali večerno posedanje na kavču pred ekrani – nas včasih lahko pustijo hladne in neizpolnjene. Le tek nikoli ne razočara, saj je dvig razpoloženja zajamčen. To ve vsak, kdor teče ali je to vsaj poskusil. Tek je preprost in cenejši od vseh drugih športov, velikokrat pa tudi od dohtarja.

Povabljeni, da skozi naslednje vrstice skupaj odtečemo maraton dobre volje, ki je imamo ob vsakem teku ali potekavanju zmeraj več. Brez skrbi; tokrat ne bo vklopljene štoparice. To je bila tista stvar, zaradi katere smo ob šolskem teku doživljali nočne more. Ste za? No, pa se z lahkotnim tempom kar odpravimo čez vse argumente, ki gredo teku in vašemu zdravju v prid.

V ISKANJU SPROSTITVE
Za vsesplošno tekanje, trimčkanje, ali če hočete, tek, pomešan s hojo, se kljub dostopnosti mnogi še zmeraj ne odločajo. Pomislek, ki se ustvari, je povezan z že omenjeno štoparico. Tek naj bi šel z roko v roki s tekmovalnostjo. A naj pri našem miselnem procesu ne bo več tako. Naj bo naš pomenski koren raje takšen, da bomo začeli povezovati tek s trimčkanjem, tekaško druščino in tekaškimi užitki. Drugo je postranskega pomena. Hkrati lahko z navduševanjem za tek potegnem analogijo z molitvijo. Tudi pri molitvi nam ne sme biti merilo štoparica – torej čas, kar pa ne pomeni, da je popolnoma vseeno, koliko molimo oz. tečemo.

Lotimo se molitve na enak način – načrtujmo, kdaj lahko molimo, koliko časa nam uspe najti za molitev, predvsem pa se trudimo za rednost in stalnost.
Šport na vrhunski ravni ima to smolo, da zaradi svoje intenzivnosti naj ne bi prinašal ravno obilja užitka – razen ob vrhunskem rezultatu. To za seboj potegne ogromno odrekanja, kar pa ne velja za nas rekreativne smrtnike. Efekt našega teka moremo in tudi moramo pojmovati samo kot sprostitev telesa in duha. Seveda nekateri tekmujejo, vendar je to drugotnega pomena. Lahko je dodatna motivacija, ki pa se ji tek kot tak ne sme podrejati. Vsak časovni limit (ki si ga postavimo), v katerem naj bo pretečen kilometer, je le v naši glavi. Vsak si pač postavlja svoje cilje rekreacije. Velikokrat pa pozabljamo, da je rekreacija po Slovarju slovenskega knjižnega jezika razumljena kot »dejavnost, s katero se človek telesno in duševno sprosti in okrepi«. Izpostavljam telesno in duševno ter besedo okrepi. Nič več in nič manj.

NEKDAJ ATLET, DANES PA ZICLEDER
Zgornja definicija Slovarja razbija podobo, ki tiči naši v kolektivni zavesti in je kar noče zapustiti – namreč, da moraš za tek imeti izkušnje, biti športnik in biti v tem že dolgo. Vaja dela mojstra – če mojster dela vajo :) Podobno je tudi tu. Tek ni samo za tekače, ampak se s tekom tekač tudi naredi. Zopet se tu lahko naslonimo na analogijo molitve. Tudi moliti ni nekaj, kar bi takoj obvladali. Vendar z malimi zmagami in osvojenim ritmom, ki ga vključimo v svoj vsakdan, tako molitev kot tek postajata del nas.
Pri teku pa gre pa tudi za nekaj prvinskega – v pozitivnem pomenu besede. Če je človek želel preživeti, je dolga tisočletja tekel, da je sploh kaj ujel, nabral ali zbežal pred pretečo nevarnostjo. Glede na konstitucijo današnjega homo sapiensa je bil takratni človek naravnost atlet. Takšna naporna vsakdanjost je trajala vse do strmega vzpona v 20. stoletju. Naš civilizacijski napredek je v obratnem sorazmerju s telesno pripravljenostjo. Danes smo bolj v pridobivanju tiste druge kondicije, ki jo imenujemo zicleder. Včasih smo tekli zaradi preživetja, danes pa tečemo zaradi resetiranja, raz(s)tresanja po celodnevnem sedenju. Raziskava revije American Journal of Epidemiology, narejena na nežnejšem spolu, razkriva, da sedenje ubija, tek pa oživlja. Anketiranke, ki so navedle, da sedijo ves čas svojega delovnika, se starajo hitreje kot njihove vrstnice, ki po dolgotrajnem sedenju tudi telovadijo.

TEKAŠKI ZAKAJ
Preden gremo kupit tekaške čevlje, si je smiselno postaviti vprašanje: Čemu sploh teči? Zakaj se pridružiti vedno večji množici tekačev? Posebej se moramo s tem ubadati kristjani, ki že po naravi ne sprejmemo vseh novotarij kar tako, le zaradi njih samih. Zakaj torej teči? Želimo s tekom kaj nadomeščati, v njem iskati nekaj, kar nam manjka? Če je odgovor pritrdilen: ali nam potemtakem zaradi teka kaj pomembnega spolzi proč? Še pred nekaj leti so se množice lažje – in brez takšnih filozofskih pomislekov – prelevile v tekače in tekačice. Povlekel jih je zgled prijateljev in njihove udeležbe na različnih prireditvah. Tako so padli not. Vedno so imeli pred seboj cilj naslednje tekaške prireditve in priprave nanjo v dobri tekaški druščini. Danes, po koroni, je moč opaziti, da so se tekaške množice prečistile. Mnogi so s preklicem številnih organiziranih maratonov nehali obuvati tekaške copate. Njihova motivacija je bila zunanja, in ko so med korono ostali sami, je bilo na lepem konec vsega tekaškega zanosa. A je bilo to tudi zdravilno. Danes je tek postal zopet bolj sprostitvena tehnika, in ne toliko š(t)opanje. Tekači, ki so ostali, so povečini spet začeli teči zaradi teka samega. Kristjanom pa tek lahko predstavlja posebne užitke, saj tako ubijemo dve muhi na en mah. Med tekom imam čas; čas zase in za Boga. Koliko navdihov dobijo ljudje v gibanju!

MITI O TEKU
Če imate namen še malce oklevati, preden oblečete tekaško majico, smo za vas pripravili še nekaj mitov. Tudi če se na koncu ne boste odločili za tek, pa vas naprošamo, da spodnjih zablod vsaj ne širite naprej.

Mit #1:
Tek naj bi škodil kolenom.

Bostonska univerza je odkrila, da si z rednim tekom okrepimo kolena, krepimo pa tudi kosti in sklepe. Če dodamo še postopnost, bo mit izpadel le še kot dober argument, ko se nam ne bo dalo ganiti se s kavča :)

Mit #2:
Tek te bo izčrpal ob vseh obveznostih.

Nasprotno. Tek vam lahko podaljša bivanje na zemlji oz. vas ohranja nad njo :) Življenje si tako raztegnemo za dobrih pet let. Obširna raziskava v Journal of Nutrition je redno vadbo povezala tudi z manjšim tveganjem za nastanek nekaterih vrst raka. Nevroznanstvenik Bussey s cambriške univerze pa je prišel do zaključka, da tek ohranja možgane mlade tudi v visoki starosti.

Mit #3:
Tek je dober antidepresiv.

Tek zmanjšuje učinke posttravmatske stresne motnje, ki se pojavi kot trdovraten, nepričakovan stres večjih razsežnosti zaradi določene življenjske krize. Prav tako zmanjšuje depresije in motnje spanja, kot ugotavlja Journal of Psychiatric Research. Ne moremo pa trditi, da nadomešča psihiatrično zdravljenje, če ga potrebujemo.

Mit #4:
Tek je za mlade in fit.

Že bežno opazovanje z ene izmed klopc v večjih parkih nam bo dalo uvid, da je več tekačev 60-letnikov kot pa 25-letnikov. Podobno opaža tudi legenda slovenskega teka Marko Roblek: »Povprečna starost tekača se zvišuje. Še pred 10 in več leti si po vsej Evropi videl pretežno mlado populacijo med 30 in 35 leti. Danes pa se takšnih evropskih maratonov – kamor vodim Slovence – udeležujejo večinoma 50- in 60-letniki.«

Mit #5:
Tek je monoton in dolgočasen.

Tako se bo izrazil samo tisti, ki nikoli ne teče. Če zavijemo na gozdne ali poljske stezice, se intenzivnost gibanja v hipu poveča. Z različnimi metodami tekaške vadbe bo tek postal še zanimivejši. Prav tako pa bo učinkoval tudi na različne mišične skupine.

TEKAČI, KI STE JIH GOTOVO ŽE OPAZILI
Pri teku je moč zapaziti tudi tekaške posebneže. Ne glede na vaš horizont – naj bo to ob sprehajanju po parku, s kolesa, iz avtomobila ali kar z domače terase, jih ne morete zgrešiti. Vendar pozor: ko se boste odločili za tek, jim nikar ne postanite podobni!

• Nerazumljivo dober star tekač. Srebrnolas as, ki je navadno oblečen v preveliko in sprano majico z neke daljne tekaške prireditve. Tehnične in funkcijske majice so zanj le mit. Namesto njih se trmasto oprijema bombažnih majic – in zaradi znoja tudi one njega.
• Izkušen tekač, ki se zmrduje nad krajšimi razdaljami. Takšen tudi ne zna pohvaliti začetnikov in njihovega napredka. Zna pa še kako dobro vihati nos, češ, jaz sem pri tvojih letih že odtekel maraton.
• Nepoklicni trener. Gre za suhljat, ki tako na tekaških prireditvah kot na lahkotnem popoldanskemu teku vse utruja s svojimi dobronamernimi nasveti. Če ga ne upoštevaš, je močno užaljen. Če pa ga poslušaš, strumno čaka do konca, da ti lahko dahne: »Vidiš, sem ti rekel, da deluje!« Njegova zagretost nam je lahko zgled pri našem oznanjevanju evangelija.
• Narcis z neta. Gre za mlajšega tekača, ki v soboto že navsezgodaj, četudi dežuje, objavi: »Ravnokar pretekel 19 km s povprečno hitrostjo 4:39/km. #tek #tečem #hvaležen« Preden pride dan kakšne velike tekme, bodo sledilci takšnih že dodobra utrujeni od vseh možnih objavljenih priprav.
• Vrečka bonbonov in nindža. Če tečemo v mraku, je seveda smiselno, da imamo kakšno majčko žive barve. Vendar se nekateri vedno oblečejo v kup kričečih barv, da so videti kot vrečka bonbonov. Vse je živo oranžno, fluorescentno zeleno in v oči bodeče rumeno. Antipod temu pa je tekač nindža, ki je oblečen v medlo črne barve, tako da se kar zlije z okolico. Morda upa, da je v temnih oblačilih videti vitkejši? Ali pa da ga bo mimoidoči režiser ponucal za kakšno grozljivko?
• Tekač z otroškimi vozičkom. Teče z malčkom, privezanim v vozičku. Zaradi tega požanje veliko odobravanja, pa tudi opazk. Ko pride na cilj, bruha ali otrok ali on. Navadno pa kar oba :)

BOŽJI TEK S ČLOVEKOM
Vsi dobro poznamo priliko o izgubljenem sinu (Lk 15). Za današnjo temo je zanimiva beseda iz Lukovega evangelija, ko je izrecno zapisano, kako oče priteče k sinu. Oče se požene v tek, da bi prišel do sina prvi – preden ga vidijo vaščani. V tistem času ni bilo pogosto videti, da bi človek tekel. To je bilo povezano s takratno tuniko – oblačilom, ki pač ni bilo narejeno za hitre premike. Med tekom bi vse vihralo in videla bi se golota očetovih nog, s čimer bi se osramotil. Na drugi strani pa bi bil osramočen tudi sin.

V tistem času so bili običaji tudi na tem področju drugačni. Da je oseba dojela, kaj je storila, so imeli poseben obred izobčenja in vnovične vključitve v skupnost. Prav to je želel oče prihraniti sinu. Hitro je stekel k njemu, ko je ta še neopazno hodil na začetku vasi. Oče je s tem skupnosti in predvsem sinu pokazal, da je še zmeraj vreden vse ljubezni.
Podobno doživljamo tudi mi, posebej v postnem času. Naš Oče v zakramentu sv. spovedi priteče k nam, da bi nas opral greha in s tem povezane sramote. To naredi tako, da sprejme našo sramoto in jo naloži ponižanemu Sinu, ko prevzame podobo hlapca (Flp 2) ter je za nas razpet na križ.

ČLOVEK ČLOVEKU TEKAČ
Sami se Bogu ne moremo odkupiti za ta njegov tek. Gre za popolni milostni dar. Ko se nas dotakne, spoznamo svoje sinovstvo in hčerinstvo. Presunjeni od globoke izkušnje začnemo drugemu umivati noge (Jn 13). In (s)tečemo k sočloveku. Povabljeni smo, da mu podamo roko in ga povabimo na (fizični) tek ali pa mu s kakšno drugo gesto damo vedeti, da je (še) zaželen, kljub napaki, ki jo je storil. Kot molimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor ...«, se tudi mi trudimo odpuščati »svojim dolžnikom« in oni nam.
Kakšna veličina je torej, da si med seboj priznamo svojo šibkost – da smo vsi grešniki. V ničemer nismo boljši od drugih. Vendar izmenično tečemo eden k drugemu – da se dvigamo in po padcih spet vstajamo nazaj v objem (= odnos). To je naše »smiselno bogoslužje« (Rim 12,2).

TEK KOT PRILOŽNOST
Tudi v zaključku bomo tek naslonili na molitev. Kajti tek je (lahko) tudi molitev. Enako kot molitev tudi tek preobraža človeka. Fiziologija teka me spodbudi, da pogledam na življenje na višji ravni. Podobno se zgodi pri molitvi. Navdan sem z globljim, drugačnim pogledom. Izstopiti iz svojih (toksičnih) miselnih procesov je nehoteni cilj tako teka kot molitve. Tek je ob pravilni uporabi lahko dobra navada in pobuda, lahko pa se spremeni v zablodo in odvisnost. Po začetniških dokazovanjih in postavljanju različnih spokorniških in tekaških rekordov pride človek do spoznanja, da res ne potrebuje veliko, da je srečen. Zadošča, da enostavno je. Ko nas to spoznanje presune v vsem našem bitju in žitju, postane tek molitev. In molitev tek. In življenje postane čudež, čudež pa je takrat, ko je za nas vsaka travica cvet – in ne obratno.

J. Mevec, Glavna tema. Mladinska priloga, v: Ognjišče 5 (2022), 52-56.

Naš svet se spreminja veliko hitreje, kot si predstavljamo. Naš svet je v nevarnosti. A skupaj še lahko najdemo rešitev. V tokratni temi meseca predstavljamo resnice in dejstva o globalnem segrevanju, o njegovih začetkih in možnih rešitvah v prihodnosti, o njegovih vzrokih in posledicah ter o tem, kaj lahko naredimo sami in kaj lahko naredimo skupaj ...

VEDNO TOPLEJE IN TOPLEJE = GLOBALNO SEGREVANJE
Topli pomladni žarki nam med sprehodom skoraj zagotovo pričarajo nasmeh na obraz in ob tem si je prav težko predstavljati, da lahko ima segrevanje ozračja tudi negativen prizvok. A danes globalna temperatura nezadržno raste, k čemur povečini pripomoremo mi, ljudje. Temu pojavu pravimo globalno segrevanje. Zadnja leta lahko njegove posledice vedno bolj občutimo tudi v našem vsakdanjem življenju …

TOPLO IN HLADNO ALI NEKAJ VMES?
V zemeljski zgodovini se je podnebje ves čas naravno spreminjalo. V času, ko so po Zemlji hodili dinozavri, je bilo v povprečju za 7 °C topleje kot danes. Med zadnjo ledeno dobo, pred 20.000 leti, pa je bila globalna temperatura za približno 6 °C nižja. Na prvi pogled se zdi, da je tudi današnje segrevanje ozračja zgolj posledica menjavanja ledenih in medledenih dob, a pomembna razlika se skriva v časovni skali. Medtem ko je v preteklosti za temperaturno spremembo nekaj stopinj preteklo več deset tisoč let, se je zdaj v dobrih 150 letih globalna temperatura dvignila za skoraj 1 °C. Mogoče ste ob tem podatku zamahnili z roko, češ da je to precej malo, a pozor: v naravi lahko imajo že čisto drobne temperaturne spremembe precej večje in daljnosežne učinke. To je odvisno tudi od kraja, kjer živimo. Suše in vročinski valovi na eni strani Zemlje ter močne padavine in poplave na drugi, porast gozdnih požarov in neurij, zelene zime – kar navadite se, vremenski pojavi postajajo vedno bolj nepredvidljivi in ekstremni.

KAKO SE JE VSE ZAČELO?
Še pred nekaj sto leti se ljudem ni niti sanjalo, kaj bi lahko pomenil pojem globalno segrevanje. Z industrijsko revolucijo pa so se stvari precej spremenile. V 18. stoletju so se pojavile prve tovarne, prej ročno delo so nadomestili stroji, in posledično so lahko v krajšem času izdelali precej več stvari. V tistem času so ljudje iznašli tudi več pomembnih izumov: od elektrike do parnih strojev in motorjev z notranjim izgorevanjem, ki so bili predhodniki kasnejših vlakov in avtomobilov. Tudi na področju medicine so nova odkritja, kot so cepljenje, razkuževanje in zdravila, precej dvignila zdravstveni standard prebivalstva. Zaradi boljših življenjskih pogojev se je število rojstev povečevalo, življenjska doba pa se je daljšala. Hkrati se je z vsem napredkom nezadržno večala tudi količina toplogrednih plinov v ozračju.
Danes živi na svetu vsaj osemkrat toliko ljudi, kot jih je živelo pred industrijsko revolucijo. Posledično je potreba po hrani in vodi vedno večja, proizvodnja oblačil raste, kar zahteva vse več kmetijskih površin in novih tovarn. Popolnoma logično je postalo, da so hiše priklopljene na elektriko in da si življenja brez gore električnih pripomočkov sploh ne znamo več predstavljati. Potrošniška miselnost nas spodbuja, da nakupujemo vedno nove in nove stvari, da se na počitnice odpravimo v eksotične kraje na drugi konec sveta in da »izkoristimo življenje, kot se da«. Hkrati pa si zatiskamo oči pred dejstvom, da s takim načinom življenja zelo močno obremenjujemo okolje z odpadki in ozračje s toplogrednimi plini – to pa danes nima več tako nedolžnih posledic.

IZZIVI V PRIHODNOSTI IN MOŽNE REŠITVE

Žuželke kot hrana? Zakaj pa ne!
Kaj ste danes jedli za kosilo? Meso je na našem jedilniku zelo pogosto živilo. A ravno mesna industrija je tista, ki precej onesnažuje okolje. Za pridelavo 1 kg govedine se v zrak izpusti tolikšna količina toplogrednih plinov, kot se jih porabi za pridelavo 27 kg leče ali 9 kg krompirja. Čeprav je pridelava mesa v primerjavi z rastlinsko hrano precej potratna, ga ljudje v svoji prehrani vseeno potrebujemo, saj je pomemben vir beljakovin. Nekateri strokovnjaki zato predlagajo, da bi nov vir beljakovin lahko postale žuželke. Črički, kobilice in ličinke hroščev mokarjev. Tudi v Sloveniji že prodajajo posebne beljakovinske ploščice iz žuželk. Hmm, ali bi poskusili?

Navpično kmetovanje
S povečanjem števila ljudi na Zemlji se povečuje tudi potreba po hrani. A ker je Zemljina površina omejena, potrebe po novih površinah za kmetovanje pa vedno večje, strokovnjaki iščejo nove rešitve. Ena izmed njih je navpično kmetovanje. To je način gojenja rastlin v zaprtih prostorih, podobno kot bi imeli večnadstropno toplo gredo. Rastline rastejo v loncih, v katere jim dodajajo vodo z minerali. Zaradi rasti v zaprtih prostorih bi bile rastline zavarovane pred škodljivci in neugodnimi vremenskimi pogoji, zato bi lahko bil pridelek večji. Tak način pridelave zelenjave bi bil primeren za mestna središča, saj ne zavzema veliko prostora, hkrati pa se tako precej zmanjša razdalja od ponudnika do trgovine, posledično je tudi manj izpustov toplogrednih plinov.

Umetna drevesa iz mahu
Rastline s fotosintezo iz zraka vežejo CO2. Večje kot so rastline, več CO2 lahko vežejo. A da novo drevo zraste do svoje polne velikosti, lahko preteče precej let. Zato so se znanstveniki domislili, da bi lahko v mestih postavili ogromne skulpture iz mahu, ki bi pomagale pri čiščenju zraka. Mah je tudi precej vpojen in lahko zadrži vodo, ko dežuje, zato takih »dreves« ne bi bilo treba pogosto zalivati.

Vesoljski senčnik
Ena izmed precej nenavadnih idej je tudi postavitev vesoljskega senčnika, ki bi delno omejil prehajanje sončne svetlobe do Zemlje in s tem zmanjšal segrevanje ozračja. To bi lahko dosegli s postavitvijo ogromnih tankih ogledal, ki bi delovala kot sončne celice. Na tak način bi zagotovili senčenje, hkrati pa še proizvodnjo električne energije. A realizacija česa podobnega se verjetno še ne bo zgodila tako kmalu.

Nanobot, ki v morju veže CO₂
Tudi v morju se kopiči veliko CO₂. Pred kratkim so znanstveniki razvili majhnega robota, nanobota, ki lahko iz morske vode odstrani tudi do 88 % CO2. V robotku se CO2 pretvori v trden material, ki nato potone na morsko dno. Mogoče pa lahko taka rešitev nekoč pripomore k manjši količini CO2 v morju?

Še drugi viri energije?
Za proizvodnjo elektrike potrebujemo energijo. Ker sežig fosilnih goriv močno onesnažuje okolje, hkrati pa njihov vir ni neomejen, se vedno več pozornosti namenja zelenim virom energije: vetrni, hidro, sončni in geotermalni energiji ter moči plimovanja. Ponekod po svetu pa imajo celo nogometna igrišča, ki pretvarjajo gibanje nogometašev v energijo za razsvetljavo igrišča.

KAJ LAHKO SAMI NAREDIMO ZA BOLJŠO PRIHODNOST?
Vsak od nas lahko pripomore k ohranitvi našega planeta. Zato smo za vas pripravili nekaj praktičnih nasvetov. Začnete lahko že danes.

• Prevoz v šolo in službo: če je le mogoče, pojdite peš ali s kolesom. Tako ne boste le omejili izpustov toplogrednih plinov, ampak boste poskrbeli še za vsakodnevno rekreacijo.
  
  
• Prehrana: nakupujte lokalno sadje in zelenjavo. Med transportom iz oddaljenih krajev se v zrak namreč izloči veliko toplogrednih plinov. K čistejšemu okolju pa lahko pripomore tudi zmernejše uživanje mesa, saj živinorejske farme izločijo veliko CO2.
  
  
• Kupovanje: dobro premislite, predno kupite novo stvar. Morda poskusite pred nakupom popraviti stvari, ki jih že imate doma, ali jih predelati v kaj drugega.
  
  
• Počitnice v eksotičnih krajih: omejite svoja potovanja z letali – triurni polet izpusti v zrak 1 tono toplogrednih plinov na potnika. To je toliko, kot bi imeli svoj računalnik nepretrgoma prižgan deset let! Tudi v Sloveniji so lepi kotički za preživljanje dopusta.
  
  
• Gospodinjstvo: bodite varčni pri porabi elektrike. Ugašajte luči in izklapljajte aparate, ki jih ne potrebujete. Razmislite o uporabi obnovljivih virov energije.
  
  
• Posadite drevo: rastline vežejo CO2 iz zraka in ga med fotosintezo porabijo za sintezo sladkorjev. Tako rastline preprečijo, da bi CO2 ostal v zraku in deloval kot toplogredni plin. Hkrati pa vam bo drevo nudilo prijetno senco med poletno vročino.

VPRAŠANJE ZA PREMISLEK
V kakšnem svetu bi radi živeli in kakšen svet boste zapustili svojim vnukom?

 

HVALJEN, MOJ GOSPOD
Globalno segrevanje je le en derivat našega mačehovskega odnosa do narave. V svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod (Laudato si), papež Frančišek močno opozarja na skrben odnos do okolja. Spomni, da je Zemlja naša sestra, »ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji«. Hkrati pa nam »prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem«. Pri tem se naveže na prikupnega in spodbudnega vzornika sv. Frančiška Asiškega, ki je zares čutil z vsem živim in neživim. Slednji je ne le ljudi, ampak tudi živali in vremenske pojave, naslavljal s sestro in bratom. Papež nam želi privzgojiti podoben čut: da bi tudi sami vzljubili naravo.
Čeprav se sliši duhovnost Asiškega zelo poetična, pa ni papež nič kaj poetičen pri analizi trenutnega stanja. Ugotavlja, da se omenjena sestra – narava – danes »pritožuje zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog«. Papež opozarja, da smo rasli »z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji ter da nam je dovoljeno njeno ropanje«. Gre za to, da človek ruši rajsko srečo in dobrine, ki nam jih Bog podarja. To danes vidimo ob že omenjenem dvigu temperature zaradi industrijske revolucije, ekstenzivne živinoreje in ob potrošniški miselnosti, ki kopiči vedno več odpadkov. Ta malomarnost, pri kateri sodelujemo vsi, nas je pripeljala do ekološke krize, ki jo je pravilno ocenil že papež Pavel VI. Šlo naj bi za »nepričakovano posledico« nenadzorovanega človekovega delovanja. S takšnim delovanjem tvegamo, da ne bomo uničili le Zemlje, ampak tudi nas same, saj smo od nje odvisni.

GOSPODOVANJE KOT ODGOVORNOST
Na to opozarjajo tudi novejši teologi – denimo Martin M. Lintner –, ki se zavzemajo, da bi človek previdneje posegal v stvarstvo. Bog je ob stvarjenju človeku v raju resda velel, naj stvarstvu gospoduje (1 Mz 1,28), vendar je gospodovanje izraženo bolj kot naloga in dolžnost. Danes pa ljudje ta privilegij gospodovanja večkrat dojemamo povsem izkrivljeno. To, da smo krona stvarstva, še ne pomeni, da lahko delamo z okoljem, kot želimo – »saj je vse drugo tako ali tako manj vredno od nas«. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, kar pomeni, da je Bog človeka v raju ustvaril takšnega, kot je On sam. Podelil mu je svobodo. Vendar človekova bogopodobnost ni le v naši (brezmejni) uporabi te svobode. Ljudje moramo biti tudi odgovorni za svoja dejanja, ki imajo posledice v celotnem stvarstvu. Človek je dolžan s svojim razumom prepoznavati Božji načrt, ki zadeva celotno stvarstvo, in ne le človekovih ozkih ciljev.
Večina nas je resda nemočnih in ne moremo vplivati na strukturne vzroke slabega delovanja v svetovnem gospodarstvu. Pa vendar lahko vsak spreminja sebe. Naravno okolje je prizadeto tudi zaradi neodgovornega ravnanja vsakega gospodinjstva: zaradi prevelike uporabe avtomobilov, plastike, elektrike ... To pa vsekakor je v naši moči. Benedikt XVI. zatrdi, da je tako naravno kot družbeno okolje ranjeno. Skupni imenovalec je namreč prepričanje, da ni nespornih resnic, ki bi vodile naše življenje. Tako človekova svoboda danes nima (več) meja. Pozabljamo, da »človek ni samo svoboda, ki bi se ustvarjala sama«. Stvarstvo bo torej prizadeto, dokler bomo sebe dojemali kot »zadnjo instanco, ki vse pojmuje kot svojo last«.
Papež z okrožnico računa na vse nas – verne in neverne –, saj je vsem »zemlja naša sestra«. Vsi – predvsem pa kristjani – se moramo navzeti pravega gospodovanja. Tistega v Jezusovem pomenu: »Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,46). Tako moramo postati – ne le sočloveku, ampak vsemu stvarstvu – služabniki. Takšne perspektive nas uči Frančišek Asiški. Z njim bomo zopet vzpostaviti harmonijo na Zemlji, da bo zopet postala vsaj približek raja – približek tistega, kar z grehom gospodovalnega lomastenja vsak dan podiramo. Zato že odvrzimo svoje večvrednostne komplekse! Kot Frančišek začnimo živeti »v preprostem in čudovitem sozvočju z Bogom, z ljudmi, z naravo in s samim seboj«. Šele takrat se bo tudi v nas vse »do zadnjega vlakna neločljivo prepletala skrb za naravo, pravičnost do revežev, vpetost v družbo in notranji mir«. To je (bilo) življenje Asiškega. In takšen lifestlye predlaga papež tudi nam, če želimo ohraniti svet in sebe – ter dojemati vse kot neizmeren dar.

ŠOLN, Katarina in MEVEC, Janez (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 4, str. 53-57.

Kaj reči o postu, ko pa je vsako leto vsaj 40 dni in še malo pred tem govora o njem? V zadnjem času je veliko pobud tipa 40 dni brez … Na drugi strani se rojevajo radikalne oblike posta, ki ga podaljšujejo za več kot polovico in zajemajo obširne discipline, npr. Exodus za moške in Fiat zanjo. Zaslužni papež Benedikt XVI. je vedno ubiral pot h koreninam, izviru. Na takšno pot, k izvirom, se odpravimo tudi mi in ločimo pravo zrnje posta od plev naših domnev o njem.

Človek je v zadnjih desetletjih marsikaj naredil po svoje – ločeno od tradicije. O sodobnih antropoloških premikih bi lahko začeli govoriti ob študentski revoluciji 1968, lahko ob padcu berlinskega zidu, lahko bi šli dlje v zgodovino, tja do francoske revolucije, kajti že od takrat si človek misli, da zna s svojim razumom vse, prav vse narediti bolje. Na določenih področjih to dokazuje, saj smo priča izjemnemu razvoju, vendar pa so področja, kjer delati po svoje pomeni stranpot.

SVOJA POT = STRANPOT?
Postmoderni čas nas spodbuja, da si vsak poišče svojo pot, look in stil. Tudi kristjani smo otroci tega sveta, zato se nehote navzamemo trenutnih pogledov, ki vladajo v družbi. Ta odmik lahko vidimo tudi v spreminjanju naše duhovnosti. Kadar pa Cerkev pozabi na »izkušnjo svoje lastne tradicije, jo sprejmejo druga gibanja«, zatrjuje Anselm Grün. Podobno je tudi s postom. Po njegovem naj bi Cerkev ohranjala tradicijo posta le še navzven, sam »smisel posta pa naj bi vedno bolj pozabljala«. Tudi na tem področju smo (žal) začeli presojati z vidika svojih občutij in ugodja. To je naša glavna matematika.
Hkrati bi radi, da se vsako naše udejstvovanje vidi, da je nekje zabeleženo. Zakaj se denimo mučimo z raznovrstnim udejstvovanjem v določenih skupnostih, ko pa nas potem nihče ne vidi ali pa nobeno delo ni dovolj dobro? Pozabljamo, da dobrih del ne smemo opravljati pred ljudmi, da bi nas oni videli (prim. Mt 6,1). Bog, ki vidi na skrivnem, ti bo že povrnil, zato ne trobi pred seboj, sicer boš že sedaj prejel svoje plačilo (prim. Mt 6,2.4).

Ne postavljajmo (več) v središče sebe! Prizadevajmo si, da v središče spet pride Kristus. Le tako se bomo, usmerjeni nanj, lahko odpirali drugim. Pojdimo iz relativizma in iz svojih pogledov. Stopimo iz udobja svoje postelje, saj »nismo ustvarjeni za udobje, ampak za veličino«. Ta veličina je Bog sam. Naj bo ta misel Benedikta XVI. osrednji motiv našega letošnjega postnega delovanja, ne glede na to, ali bomo del kakšne akcije ali ne. Za boljše razumevanje posta pa osvetlimo dojemanje le-tega skozi čas.

KAKO ZASTAVITI POST?
A. Grün pripoveduje o živahni razpravi v njihovem samostanu. »Bolje bi se bilo ne postiti in ostati dobre volje,« je menil nek pater. Nato je negodoval, da si v postu drugim še bolj v breme, kot si jim že sicer, saj si večinoma slabe volje. Drugi mu je oporekal: »Če se izogibamo svoji slabi volji s tem, da dobro pijemo in jemo, tedaj ne bomo nikoli spoznali samega sebe.« Grün zaključi, naj pomislimo: Ali smo lahko dobre volje le, če imamo zadovoljene svoje osnovne potrebe? Kaj me pravzaprav ohranja dobre volje? Kaj je temelj mojega notranjega miru? Kaj pa zadovoljstvo s seboj in Bogom – ali to izgine, če sem lačen (= nimam vsega potrebnega za svoje življenje)? Namen posta seveda ni, da se odrečemo vsakemu užitku, in tako postanemo neužitni za druge. Gre pa za preizkušanje sebe.
»Menih naj bi vedno živel kot v postnem času. Toda za to jih le malo najde moč. Zato svetujemo, da vsaj v teh postnih dneh pazimo na svoje življenje z vso pozornostjo.«
(sv. Benedikt)

POSTI SE NA SKRIVNEM
V govoru na gori Jezus govori o tem, kako se pravilno postiti. Poudari, da je kazanje posta na zunaj ničvredno dejanje. »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil« (Mt 6,17-18). V tem nam je zgled sam Jezus. V puščavi se je postil 40 dni, vendar v nasprotju s farizeji ne iz razloga, da bi želel dajati vtis, kaj zmore, da bi se s tem hvalil. »Nasprotno, je in pije z ljudmi, deli njihovo veselje, tako da ga imajo celo za požrešneža in pijanca,« doda Grün. Naslednjič, ko odkloniš ponujeno hrano ali pijačo, ki jo je gostitelj skrbno pripravil, pomisli na Jezusa. Kako bi v tem primeru ravnal on? Verjetno večkrat izpademo farizejski. V navidezni kislosti pa v sebi žarimo, ker smo lahko pred drugimi izustili, da se postimo.
»Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17-18)

POST DUŠE IN TELESA
Sv. Peter Krizolog je učil, da je treba s postom posnemati Kristusa in da mora biti krščanski post zunanji in notranji. Poudarjal je, da post ne sme biti nikoli ločen od molitve in miloščine. Na podobno organsko celoto posta kot skupka telesa in duha opozarja Grün. Pravi, da smo »telo in dušo preveč ločili med seboj. Post je postal čisto duhovna drža.« Preveč se je poudarjalo le duhovno držo do stvari, spreobrnjenje in prenovo. »Skoraj zaničljivo« smo gledali na telesni post, s tem pa je izginil tudi duh celega posta. Zaradi tega naj bi se preselil v medicino in marketing. Povejmo še drugače: težko bomo krščanski post opravljali le miselno in duhovno, brez da bi se odrekli nečemu materialnemu (kavi, mesu, sladkorju ...). Gre za nekaj podobnega, kot bi rekli, da bomo sedaj dokazali svojo globoko duhovnost brez (dobrih) del. Takšnim je že sv. Jakob odgovoril: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del« (2,18).

»Edini evangelij, ki ga ljudje v današnjem času še berejo, smo kristjani s svojim zgledom.«

NADGRADNJA POSAMEZNIKA V OSEBO
S sv. Jakobom smo želeli pokazati, da post tudi danes ne sme biti mišljen kot samostojna verska praksa. Prvi kristjani so se s postom povezovali v občestvo. Končno je to učil tudi Jezus. V govoru na gori zbranim naroča, naj se post dopolnjuje z dobrimi deli in molitvijo. Tako se človek socializira tudi na duhovni ravni; da ne poskrbi le za svoj vrtiček, ampak ga post naredi bolj dojemljivega za druge. »Za vse nas je zato post ugoden čas za premagovanje življenjske odtujenosti v poslušanju Božje besede in opravljanju del usmiljenja,« je dejal papež Frančišek.

MOJ POSTNI PROGRAM
»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom.«
(sv. Benedikt)»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom,« naroča sv. Benedikt. Post načrtujmo sami, saj se najbolje poznamo. Vemo, kje je naša ahilova peta, če smo le malo pošteni do sebe. Pa vendar je nadvse smiselno, da s punco/fantom, možem/ženo ali pa – kar je še bolj primerno – z zaupnikom ali duhovnim spremljevalcem temeljito preučimo svoj postni načrt.

Ne zatiskajmo si oči, vsak izmed nas se želi izogniti pravemu trpljenju 🙂 Prav z dejanjem skupnega načrta pa se obvežeš, da boš zadano tudi izpolnjeval. Ja, to bo res pravi postni trening! Po športnem žargonu pa ne posegamo kar tako, malo za hec. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih. Imenujejo se atleti, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovarjajo za nadaljnji program. Grün dodaja, da »samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti«.

DUHOVNI NAPREDEK NA PRAVIH TEMELJIH
S sprehodom skozi tradicijo izraelskega ljudstva in novega ljudstva – Cerkve smo želeli pokazati, da post ni sam sebi namen. Post je preizkušeno sredstvo duhovne askeze, ki nas šele v povezavi z redno osebno molitvijo in dajanjem miloščine preobrazi in pripelje do pravega kristjana ter do tega, da smo sposobni slišati Boga, ki nas kliče po imenu (prim. Iz 43,1). A da zlato doseže to žlahtnost, se mora preizkušati v ognju. Tako se tudi mi kalimo prek različnih umetnih izzivov in resničnih preizkušenj. Ob tem Boga ne naslavljamo več le s pobožnimi besedami, ampak s svojim telesom, dušo in duhom globoko izpovedujemo svoje hrepenenje do njega. Čutimo, da smo brez njega prazni. On je prišel, da bi imeli pravo življenje v izobilju (prim. Jn 10,10).

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.

Uh, ta teden imaš končno malo oddiha od učenja. Stopiš v knjižnico z iskrico v očeh in z željo po dobri knjigi, ki bo carska, ki te bo potegnila, ki ne bo kr neki. Planeš po prvem špehu na polici v višini oči, prebereš obnovo, prelistaš prvih nekaj strani ... Eh, kaj pa vem … vrneš knjigo na prejšnje mesto, čeprav se ti malo zasmili, ker si jo sodil po prvem vtisu (pravzaprav dobesedno po platnici), in vzameš njeno sosedo … Mogoče bo pa ta bolj kulska? Ti malo pomagamo? Tule je nekaj predlogov knjig za najstnike slovenskih avtorjev, ki nas niso pustile ravnodušnih. Morda pa očarajo tudi tebe …

Vinko Möderndorfer
KIT NA PLAŽI
Nika je nadvse priljubljena devetošolka, ki se čudovito razume s svojimi sošolci v novem kraju, kamor se je preselila z družino. Vse je videti lepo in prav, vendar ima dekle skrivnost, za katero niti pod razno noče, da pride na beli dan. Čeprav se Niki zdi razkritje njene skrivnosti nekaj najhujšega, nazadnje spozna, da tudi njeni bližnji doživljajo velike stiske, ki jih, zaverovana v svoje, ni niti opazila.
Kit na plaži je zgodba o sprejemanju drugačnosti, vendar se (niti ne tako bežno) po življenjskih izkustvih junakinj in junakov dotakne še stremljenja po popolnosti, neslišanosti, telesnega kaznovanja in poskusa samomora. Pravzaprav bralec pride do spoznanja, da smo vsi drugačni in da ravno to bogati naša življenja. Zgodba je precej ganljiva, zato je ob branju obvezen najmanj en paket robčkov, vendar je hkrati tako simpatična, da bralca nazadnje pusti v vedrem razpoloženju. Zakaj tak naslov in kakšno zvezo ima kit z vsem tem? Tega pa ne bomo razkrili, tako kot ni Nika svoje skrivnosti. Najbolje, da se kar lotite branja – knjiga ni tako obsežna kot pravi kit.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker pokaže, da je sprejemanje drugačnosti med mladimi mogoče ter da drugačnost omogoča zorenje in bogati odnose.
Osrednje teme: sprejemanje drugačnosti, sramovanje
Priporočamo za starost: 12+
Naša ocena: 8
Zanimivost: Knjiga je bila v letu 2016/2017 sprejeta v projekt Rastem s knjigo za 7. razred.

 

Nataša Konc Lorenzutti
AVTOBUS OB TREH
Tine je najstnik s primorskega podeželja, s katerim del počitnic preživi njegovo popolno nasprotje: Uroš iz Ljubljane. Fanta se odlično razumeta, opravljata kmečka opravila in se zabavata, vendar ju zaznamujejo tudi manj lepi dogodki – enega od njiju privajanje na krušnega očeta po smrti njegovega pravega očeta, drugega pa resna očetova bolezen.
Pri knjigah pisateljice Konc Lorenzutti ni kaj zgrešiti – čeprav njene najstniške zgodbe vključujejo tudi resne problematike, se ne izogne pristnemu humorju, ki dokazuje, da je lahko več kot odličen, aktualen in najstniški tudi brez prostaških izrazov ali perverznosti. Avtorica v tem delu nevsiljivo vključuje krščanske vrednote in preden te prešine misel: »Oh, pa ne spet s tem moraliziranjem!«, naj te potolažimo, da tega ni zaslediti niti trohice. Bi torej kot podeželski mulc bil pripravljen sprejeti v svojo družbo fino mestno srajco? Ali bi se kot mestni najstnik odpravil na podeželje, stran od civilizacije, v gnoj in znoj? Ali bi morda raje od tam pobegnil na avtobus ob treh, ki pelje naravnost domov?

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker je kljub nekaterim resnejšim tematikam polna optimizma, humorja, zdrave kmečke pameti in vrednot, ki so nam, kristjanom, blizu.
Osrednje teme: prijateljstvo, prva zaljubljenost, težave v družini
Priporočamo za starost: 12+
Ocena: 9
Zanimivosti:
– Knjiga je prejela znak za kakovost otroških in mladinskih knjig ZLATA HRUŠKA in bila nominirana za nagrado večernica.
– Avtorica se je tudi sama preselila iz notranjosti Slovenije na Primorsko, zato ji je bilo različnost teh dveh svetov vedno zanimivo opazovati.

 

Nataša Konc Lorenzutti
GREMO MI V TRI KRASNE
Saj vemo, verjetno te naslov spominja na naslov filma Gremo mi po svoje, vendar z njim nima veliko skupnega. No, razen tega, da gredo najstniki v obeh primerih v tri krasne, torej v naravo, na tabor. Ampak razlog za odhod v in the middle of nowhere je v knjigi povsem drug: tabor je organiziran za pomoč mladostnikom, odvisnim od mobilnih telefonov, računalniških iger ali predstave o popolnem zunanjem videzu. Nanj se skoraj vsi udeleženci podajo bolj pod prisilo kot prostovoljno, zato se seveda začne zapletati, še preden dobro prispejo na cilj. V ospredju sta dva glavna lika, Uroš in Valentina, vendar zgodbe drugih ravno tako presunljivo kapljajo v ospredje. Uroša poznamo že iz knjige Avtobus ob treh (ni nujno, da prej prebereš to knjigo, ampak se vseeno splača prebrati obe), njegova težava pa je odvisnost od mobilnega telefona in računalniških iger. Valentina je najstnica z motnjami prehranjevanja, zaznamovana s težavami v družini. Seveda se med junaki spletejo tudi simpatije, razplet med odnosi pa te bo morda presenetil. Kaj torej dobiš, ko v tri krasne pošlješ kup najstnikov z resnimi odvisniškimi težavami? Najbolje, da odpreš knjigo in začneš z branjem.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker se s pravim občutkom za najstniško dušo loti obravnave novodobnih odvisnosti, ki jih velikokrat zanikamo.
Osrednje teme: odvisnost od sodobne tehnologije, motnje hranjenja, težave v družini
Priporočamo za starost: 13+
Naša ocena: 8
Zanimivosti:
– Knjiga Gremo mi v tri krasne ni edini roman Nataše Konc Lorenzutti s tematiko odvisnosti. Leta 2013 je izšel roman za odrasle Kava pri dišečem jasminu, ki govori o odvisnosti od igralništva in odnosov.
Opomba:
V branje priporočamo tudi mladinski roman Nataše Konc Lorenzutti Lica kot češnje, ki je na prvi pogled le ljubezenska zgodba, na drugi pa zgodba o srhljivi prepletenosti preteklosti osrednjih dveh likov. Dobra iztočnica za pogovor o tem, da so tudi povzročitelji žrtve lastnih kaznivih dejanj.

 

Lucija Čakš
POTEM PA SVIZCI ZAVIJEJO
Štirinajstletni Anže je zavzet skavt in kolesar. Ko postane vodnik voda Svizcev, mu je kmalu jasno, da shajati s štirimi vsega naveličanimi šestošolci ne bo tako enostavno. Vodnik Gašper mu predlaga, naj jih odpelje na kolesarski hajk, da se bolje spoznajo in zbližajo med seboj. Tako se peterica poda na odročno Kozjansko, kjer s svojimi kolesi premagujejo takšne in drugačne ovire – strme klance kozjanskih hribov in lastne notranje prepreke.
Knjiga je ena tistih, ki jih ni tako lahko odložiti na nočno omarico in nadaljevati z branjem naslednji dan. Zaradi realističnih opisov brez pretiravanj se s skavti zlahka spustiš v kolesarske dogodivščine in se poglobiš v njihove različne značaje. Dogajanje je napeto, pustolovsko in predvsem zabavno. Čeprav gre za skavtski roman, je verska komponenta nevsiljivo vtkana v dogajanje, zato lahko knjigo priporočiš tudi nevernemu sošolcu.
Pozor: ne beri v knjižnici, saj se zna zgoditi, da se boš več kot enkrat glasno zasmejal!

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker je prava oaza optimizma sredi puščave preresnih mladinskih romanov. Svizci so preprosto drugačni. V njih ni ljubezenskih zapletov, ki so jih ostale najstniške knjige polne, ni velikih zateženih socialnih problemov, vsaka vrstica je pospremljena s humorjem in igrivostjo. Edina pomanjkljivost knjige je, da moraš takoj nato spet v knjižnico, ker jo prehitro prebereš.
Osrednje teme: pustolovščina, medsebojno povezovanje, skavti
Priporočamo za starost: 11+
Naša ocena: 9
Zanimivosti:
– Avtorica je bila dolga leta tudi sama skavtinja in je, tako kot Anže, postala vodnica pri 14 letih. Nekatere prigode iz knjige so tesno povezane z njenimi skavtskimi spomini.
– Napoveduje se izid drugega dela Svizcev, zato: »Bodi pripravljen!«

 

Vinko Möderndorfer
SONČNICA
Knjiga za tiste najstnike, ki ob spoznanju, da gre za ljubezensko zgodbo, zavijejo z očmi in vzkliknejo: »Pa ne že spet!« Ker v Sončnici nikakor ni v ospredju zaljubljenost, prvi dotiki in vse, kar spada k tovrstni tematiki. Ajda in Voranc sta soseda, prijatelja in sošolca. Nekega dne pred staro zapuščeno vilo spoznata žensko, ki jo večina označuje za brezdomko, čeprav sama trdi, da je vila njen dom. Nenavadno se oblači in še bolj nenavadno obnaša, kljub temu (ali prav zato) pa Voranca in Ajdo začne zanimati, zato se z njo zbližata. Vsi pa nad njunim prijateljevanjem s starko niso navdušeni in ga skušajo preprečiti, pri tem pa na plan prihajajo nepričakovane skrivnosti.
Sončnica ni samo tihi krik brezdomcev, mimo katerih tako brezbrižno hodimo vsak dan, je tudi zgodba o pristnem prijateljstvu, sočutju in spoznavanju resnične sreče. Je opomin predsodkov polnim odraslim, ki z dvignjenim nosom in stran obrnjenim pogledom stegnemo roko in spustimo kovanec v dlan brezdomca, pri tem pa se še dobro počutimo, ker naj bi naredili nekaj dobrega. Vendar ljudje na robu niso edina tema zgodbe – Ajda se sooča z motnjami hranjenja, Voranc pa s stisko zaradi prezgodnje smrti očeta. Sončnica, kot brezdomko poimenujeta najstnika, pa je ves čas v središču in nastavlja ogledalo, tako odtujenim staršem kot odraščajočima otrokoma. Nevsiljivo servira resnico, pa čeprav je ta lahko tudi boleča. Postavlja vprašanje, kaj je v današnji družbi bolj normalno: materialno preskrbljena, a znotraj odtujena družina, ali v vrečo oblečena klošarka s klobukom, ki na ulici kriči v rimah, a dobro ve, kaj sta hvaležnost
in pristno veselje.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker prebudi sočutje in empatijo do brezdomcev in drugih ljudi na robu, s katerimi običajno ne želimo imeti opravka. Poleg tega v liku Sončnice poudarja preprostost, iskrenost in dobronamernost.
Osrednje teme: ljudje na robu, brezdomci
Priporočamo za starost: 13+
Naša ocena: 9
Zanimivost:
– Avtor je idejo za zgodbo dobil iz lastne izkušnje: pred leti je na ljubljanskih ulicah srečeval gospo s klobukom na glavi in cvetjem v naročju, ki je govorila v verzih, se smejala in pela. Njena podoba se mu je tako močno vtisnila v spomin, da se jo je odločil upodobiti v mladinskem romanu.

 

Mateja Gomboc
BALADA O DREVESU
Ada je delovna in tiha srednješolka, njena strast je igranje violine, v čemer je izjemno nadarjena. V osnovni šoli je bila večkrat tarča posmeha, zato rane iz preteklosti nosi s seboj. V srednji šoli se zanjo začne obračati na bolje, vendar ne za dolgo, saj v njen vsakdan z vso silo trešči tragedija: njen fant Majk naredi samomor.
Balada o drevesu je balada v pravem pomenu besede, saj je vzdušje v zgodbi skoraj ves čas mračno, na trenutke celo zamorjeno. V Adi se mešajo občutki krivde, žalosti in jeze, ki jih sprva ne zmore preseči. Nekaj svetlobe prinese občasno tavanje v prijetne spomine, vendar misel na Majkovo smrt Ado skupaj z bralcem vsakič znova z vso silo trešči ob tla. Ada ni verna, vendar je v zgodbi zaznati nekaj njenega iskanja in spraševanja o Bogu, tudi zaradi njene pobožne najboljše prijateljice Veronike. Čeprav se zgodba zaključi z odločnim sklepom o novem začetku, odsvetujemo branje v meglenih in deževnih dneh ter ob slabi volji. Sicer pa je knjiga odlična iztočnica za pogovor o samomoru, razlogih zanj in trpljenju bližnjih, ki ostanejo.
Roman je nadgrajen z razmislekom Janje Istinič, univ. dipl. psih., ki o samomoru spregovori z vidika stroke, pa tudi iz osebne izkušnje v svoji družini.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker se dotika teme, o kateri se premalo pogovarjamo: samomora. V razmislek nam daje, koliko trpljenja povzroči takšno dejanje osebam, ki ostanejo, vendar hkrati opozori, da samomor ni vedno dejanje, storjeno iz sebičnosti.
Osrednje teme: samomor, žalovanje
Priporočamo za starost: 15+
Naša ocena: 8
Zanimivosti:
– Knjiga je prejela nagrado desetnica 2022.
– Na spletni strani https://www.miszalozba.com/knjige/balada-o-drevesu/ je mogoče poslušati in prebrati pesem, ki jo je Ada napisala za preminulega fanta in jo na violino zaigrala na njegovem pogrebu.
Opomba:
Občasno se najde nekaj sočnih izrazov Majkovih prijateljev in sošolcev, ki pa jih bralec v dani situaciji razume. Iz njih je razbrati predvsem jezo na prijatelja, ki jih je samovoljno zapustil in jih potegnil v neizmerno žalost.

 

Sonja Pungertnik
MISLIŠ RESNO?
Sara je slepa petnajstletnica, ki polna strahov prestopi prag srednje šole. Kljub začetnim težkim korakom je v razredu lepo sprejeta, spoprijatelji se z Majo, ki ji v življenju ni z rožicami postlano, in se prvič zaljubi. Čeprav je ljubezen obojestranska, se mlademu paru na pot postavijo predsodkov polni posamezniki, ki drugačnosti ne znajo sprejeti.
Morda nimaš slepega sošolca ali sošolke, a nikoli se ne ve, kdaj boš srečal osebo, ki ne vidi. Kakšen je njen svet? Kako se počuti, ko ve, da vsi bolščijo v njeno belo palico? Kako se obnašati, da bi ji bilo lažje? Zgodba z vidika slepega človeka predstavi njegov pogled na svet. Ja, res je, slep je, a svoj pogled na svet ima vendarle, čeprav ne dobesedno. Predsodki in stereotipi še posebej bolijo odraščajočega najstnika, ki si kljub svoji hibi želi enako kot videči: da bi bil sprejet in ljubljen.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker skozi zgodbo gimnazijke bralca seznani z vsemi doživljanji in strahovi slepega mladostnika in je bralcu odličen izobraževalni pripomoček, da lažje razume vso temino njegovega sveta.
Osrednje teme: slepota, sprejetost, drugačnost, predsodki
Priporočamo za starost: 15+
Ocena: 7
Zanimivosti:
– Sonja Pungertnik je, tako kot junakinja Sara iz knjige, slepa. Čeprav je v roman vpletla svoja občutja iz življenja, je zgodba povsem izmišljena in v njej ni nič avtobiografskega.
– Avtorica je bila leta 2014 razglašena za Slovenko leta.
– Naslov na platnici knjige je zapisan tudi v Braillovi pisavi.

 

Nejka Omahen Šikonja
VIHAR V MENI
Tjaša je tiha devetošolka, ki želi biti nevidna. Viktorija je njena uspešna, na videz popolna sošolžka, lepa, delovna in priljubljena. Ker jo Tjašina pasivnost živcira, se ji večkrat odkrito posmehuje in jo skupaj s sošolci ponižuje. Urban je uspešen nogometaš, ki spoznava, da mu nogomet sploh ni tako pri srcu, in ki vse prevečkrat seže po mobilnem telefonu. Anej si želi postati košarkar, čeprav imata starša drugačna pričakovanja za njegovo kariero. Erika je najstnica z izostrenim čutom za pravičnost in empatijo, vendar jo tarejo skrbi iz preteklosti. Zgodbe se prepletajo, razkrivajo, odkrivajo in pripeljejo do preprostega spoznanja, da drug o drugem preprosto ne vemo dovolj, da bi lahko kogarkoli sodili. Nič ni tako, kot je videti na prvi pogled. Se za zlobnimi dejanji skriva ranjena duša? Se na videz odločna oseba lahko zlomi?
Najbrž si je težko predstavljati, da bi se za vsakim tvojim sošolcem skrivala kakšna posebno dramatična zgodba, izkušnje, ki so ga naredile takšnega, kot je, družina, ki mu je brez slabih namenov v naročje potisnila kovček vzorcev in navad, ki ga mora nositi. A viharji so v tej zgodbi odprli kovčke, in devetošolci so se na valeti srečali popolnoma drugačni kot ob začetku leta. Morda pa je tudi v tvojem razredu tako viharno, kdo ve …

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker izpostavlja, da bližnjega v nobenem primeru ne gre soditi, pa čeprav so njegova dejanja še tako nerazumljiva, in da ima vsak človek v sebi kak vihar. Pri junakih se pojavljajo težave in občutja, s katerimi se je najstniku čisto lahko poistovetiti. Spodbuja nas, da se nehamo vrteti le okrog svojega viharja in se kdaj zazremo tudi v prijateljevega, sošolčevega ali celo maminega.
Osrednje teme:
medvrstniško nasilje, odtujeni odnosi, pričakovanja staršev
Priporočamo za starost: 14+
Naša ocena: 7
Zanimivost:
– Avtorica Nejka Omahen Šikonja je po poklicu učiteljica, kar ji pisanje za mlade olajša. Kljub temu pa sama meni, da je tempu mladih danes težko slediti.
Opomba:
Eden od prizorov vključuje drzne komentarje fantov pri opazovanju deklet na bazenu, zato kak pogovor s starši o primernosti takih dialogov v resničnem življenju ne bo odveč.

 

Karmen Jenič
RABI RABUNI
Poznaš tisto pesem What if God was one of us, ki jo poje Joan Osburne? No, prav ta bi lahko povzela temo čudovite knjige, ki je hkrati hudomušna in resna, polna vsakdanjosti in globine. Rabi Rabuni je Bog (natančneje pooseblja Jezusa), ki je na iskreno prošnjo osmošolca Jona prišel v osnovno šolo in se tam zaposlil kot začasni svetovalni delavec. V šoli se sreča z materialističnim ravnateljem, zagrenjenim hišnikom, prezaposleno sodelavko, vzvišeno mamo in kopico otrok s prav tolikšno kopico težav, tudi tako resnih, kot je alkoholizem v družini. A on razdaja ljubezen vsem brez razlike, čeprav njegovih besed in dejanj večina ne razume najbolj. Seveda ne sme nikomur izdati, da je Bog, zato se zaradi svoje iskrenosti včasih znajde v zagati. Dialogi so skrbno začinjeni s citati iz Svetega pisma in spretno
umeščeni v današnji čas.

Zakaj knjigo priporočamo:
Pri branju Rabija Rabunija ti bo za slajše uživanje humorja prav prišlo poznavanje Svetega pisma, če pa ga ne poznaš dobro, tudi nič hudega, verjamemo, da boš kljub temu padel not. Vsak napisani stavek v knjigi ima svoj smisel in globlji pomen, nobena beseda ni slučajna in noben dialog prazen. Če torej (poleg višjih resnic, seveda) želiš izvedeti, ali se Bog kdaj vozi z Audijem A8, kako zna učencem razložiti, kaj so verižna gonila, in kateri je njegov najljubši sladoled, bo tale knjiga zate prava poslastica.
Osrednje teme: Bog kot eden od nas
Naša ocena: 10
Priporočamo za starost: 12+
Zanimivosti:
– Karmen Jenič je učiteljica na osnovni šoli, zato so njeni opisi osnovnošolske vsakdanjosti povsem pristni in se je vanje čisto lahko vživeti.
– Avtorica je za prvenec Orientiraj se po soncu leta 2018 prejela literarno nagrado svetlobnica.

P. Šergon, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 52-56.

Nekaj vidikov na predlagano legalizacijo mehkih drog

Že dalj časa opažamo na slovenskem političnem prostoru zahteve po legalizaciji konoplje. Večkrat slišimo izraz rekreativna uporaba. V zadnjem času pa so parole po dovoljenem posedovanju in uživanju konoplje prerastle v politični manifest v obliki referenduma. Splošni slovenski volivec bo torej brez nekih strokovnih podlag in uvida v problematiko postavljen pred odločitev, ali naj se dodatno odpre pandorina skrinjica snovi za zadevanje ali ne. Naš članek naj bo prispevek k razumevanju, kaj predstavljajo mehke droge in zakaj vsesplošna odobritev uporabe mehkih drog gotovo ne more in ne sme biti v interesu ljudi v Sloveniji.
Bolj zadet ali bolj uspešen? Leta 2015 so na Univerzi v Maastrichtu izvedli zanimivo raziskavo med študenti. Prva skupina študentov je do marihuane lahko dostopala legalno. Druga tega ni smela. Izsledki raziskave so pokazali, da so študentje, ki do marihuane niso mogli dostopati legalno, dosegali bistveno boljše akademske rezultate od prve skupine.

Smo v naslednji situaciji: poslanci Gibanja Svoboda in Levice so na seji odbora za zdravstvo vložili referendumsko vprašanje o legalizaciji konoplje. Najprej se je vprašanje nanašalo na dopustnost pridelave, predelave, prometa in uporabe konoplje v medicinske namene. Ker pa je uporaba konoplje v medicinske namene v Sloveniji že vrsto let dovoljena, je stroka označila vprašanje za nejasno in zavajajoče. Po novem bomo na dan evropskih volitev o tej temi odgovorili na kar dve vprašanji. Prvo vprašanje se bo glasilo: »Ali naj RS dopusti gojenje in predelavo konoplje v medicinske namene?«; drugo vprašanje pa bo: »Ali naj RS na svojem ozemlju dopusti gojenje in posedovanje konoplje za omejeno osebno rabo?«

O KONOPLJI NA SPLOŠNO
Konoplja je do šest metrov visoka rastlina, ki ima več podvrst. Največ se uporabljata navadna in indijska konoplja (Cannabis sativa in Cannabis indica). Poleg drugih snovi se v rastlini nahajajo tudi kanabinoidi, med katerimi je najbolj znan in hkrati sporen THC oz. delta-9-tetrahidrokanabinol. Kot zatrjuje NIJZ, »gre za psihoaktivno snov, katera lahko povzroči odvisnost in druga tveganja za zdravje ljudi«. Zaradi tega sta tako konoplja kot THC »uvrščena med prepovedane droge«. Prav tako so prepovedane droge tudi pripravki iz konoplje, ki jim s skupnim imenom pravimo kanabis (hašiš, hašiševo olje in marihuana). Tudi pravno – tako po mednarodnih konvencijah in naši zakonodaji – je konopljo prepovedano gojiti, posredovati in uživati.
Pri gojenju industrijske konoplje gre za edino izjemo. V le-tej je še dovoljena koncentracija THC pod 0,2 %. Zapomnite si ta procent, sploh ko vsebnost THC-ja primerjamo z vsebnostjo, o kateri govori v posebnem okvirju dr. Uroš Perko. Če ostanemo pri industrijski konoplji, je treba vedeti, da iz nje izdelujejo vrvi, blago, moko, olje, kozmetične pripravke itd. Pravnica in nekdanja direktorica NIJZ Tamara Lah Turnšek gornjo delitev na »navadno« konopljo in tisto s THC malce razširi. Obstaja namreč »več kot sto vrst konoplje, ki je nastala s križanjem za različne namene, vsebina THC se lahko poveča ali zmanjša. Pri tem pa je ključna klasifikacija glede na odstotek THC, ki se giblje med 0,02–0,03 %. Kanabinoid THC je eden izmed petsto drugih organskih spojin v rastlini. Je pa THC edina edina substanca v njej.«

V povezavi z uporabo in razumevanjem uporabe mehkih drog smo nekaj vprašanj naslovili na Nacionalni inštitut za javno zdravje.

- Kako bi nas na kratko prepričali, da je legalizacija konoplje slaba?
NIJZ je na spletni strani objavil izjavo, v kateri opozarjamo na pomembna tveganja za zdravje prebivalcev Slovenije. Predvsem izpostavljamo našo skrb za otroke in mladostnike, saj uporaba med mladostniki vpliva na njihov razvoj možganov in kognitivne funkcije. Izpostavljamo še povečano tveganje za prometne nesreče, saj uporaba konoplje vpliva na motorične sposobnosti in reakcijski čas. Poleg tega začetek uporabe konoplje v mladostništvu lahko vodi v večje tveganje za razvoj odvisnosti in duševnih motenj, kot sta tesnoba in psihoza.

- Zakaj pri alkoholu lahko postavimo še zdrav odmerek na dan/teden? In zakaj tega ne moremo storiti pri konoplji – gre za res tako različno področje?
Konoplja zaradi različnih načinov uporabe (kajenje, uporaba v hrani, inhalacija) in raznolikosti izdelkov (THC-vsebnost, CBD-razmerje) otežuje določitev enotnih ali varnih meja. Poleg tega je konoplja še vedno predmet intenzivnih raziskav.

- Kaj pa konoplja v primerjavi s cigaretami? Slednje so dovoljene že vrsto let kljub podobnim posledicam tveganja srčnožilnih bolezni, bolezni pljuč ...?
Uporaba konoplje prinaša tveganja za zdravje tudi na področju dihal, prav tako se pojavlja problematika pasivnega kajenja konoplje.

- Vidite v prihodnosti možno sodelovanje alternativne medicine s konfesionalno na področju konopljinega olja za lajšanje bolečin hudo bolnih ...?
Uporaba konoplje v medicinske namene je v Sloveniji dovoljena že deset let. Vlada RS Slovenije je s potrditvijo sprememb Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog omogočila zdravnikom, da poleg sintetičnih in naravnih kanabinoidov predpisujejo tudi medicinsko konopljo. Uporaba konoplje v medicinske namene je dovoljena tako kot vsa zdravila skladno z Zakonom o zdravilih in Zakonom o lekarniški dejavnosti. Bolnikom je omogočen dostop tudi do varnih in standardiziranih cvetnih vršičkov konoplje, ki se lahko, skladno s smernicami za njihovo predpisovanje, predpišejo kot magistralno zdravilo. Poleg tega so bolnikom na voljo na zdravniški recept tudi druga magistralna zdravila iz kanabinoidov, katerih stroške krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Dostopnost do zdravil s kanabinoidi je torej omogočena vsem bolnikom, ki bi takšno zdravljenje potrebovali in jim ga svetuje zdravnik.

STROKOVNI POGLED NA MEDICINSKO UPORABO
Medicinska stroka je podprla uporabo učinkovin iz konoplje za zdravljenje simptomov nekaterih bolezni. Temu primerno je Vlada RS tudi odreagirala. Leta 2014 je potrdila spremembo uredbe, s katero se v Sloveniji omogoča uporaba zdravil na osnovi kanabinoidov. Še zmerom pa je dovoljena le industrijska konoplja. Zdravniki so lahko začeli registrirana zdravila na osnovi kanabinoidov predpisovati bolnikom na recept. Pri tem je potrebno poudariti, da gre za zdravljenje nekaterih bolezni, pri katerih so ta zdravila dokazano učinkovita. Kot pri zdravljenju z drugimi učinkovinami, poudarja NIJZ, je »potrebno razumeti, da čudežnega zdravila ni. Tako tudi pripravki iz konoplje niso zdravila za vse bolezni.« NIJZ zato svetuje, da se »pri morebitni uporabi posvetujemo s svojim zdravnikom. Nedopustno je, da bi bolnik zaradi neustreznih informacij glede zdravilnih učinkov konoplje opustil zdravljenje, ki mu ga je predpisal zdravnik, in si s tem zmanjšal možnosti za ozdravitev« ali celo preživetje. Pretirano poudarjanje zdravilnosti konoplje lahko naredi veliko škode tako pri bolnikih kot tudi pri otrocih in mladih, ki že sedaj predstavljajo eno ključnih ciljnih skupin za trženje tako dovoljenih kot prepovedanih drog.

LEGALIZACIJA ALI NADZOR?
Je sploh jasno, kaj je bistvo referendumskega vprašanja? Smo se sploh vprašali, za kakšno legalizacijo se zavzemata vladni poslanski skupini? Odvetnik Gašper Friškovec trdi, da legalizacija ni stanje, ko bi »bil omogočen prost dostop do marihuane«, ampak gre bolj »za dekriminalizacijo in regulacijo«. Pojasnjuje, da države, ki so pravno uredile status konoplje, le-te niso naredile »prosto dostopne, jasno je določeno, kdo ima lahko dostop do konoplje«. Milan Krek iz NIJZ je prav tako mnenja, da trenutni pojem legalizacije dela škodo zaradi svoje nenatančnosti. Prepričan je, da mora biti vsaka droga regulirana skladno z njenimi učinki: »Jaz sem zagovornik regulacije, ker ko vi legalizirate, legalizirate ali ne. Regulacija pa je večstopenjska in jo lahko prilagajate in nadzorujete.« Podoben pogled ima pri delitvi drog. Sam jih ne uvršča med mehke in trde oz. zdravju škodljive. »Gre za neumno delitev.« Pojasni, da gre za »cel nabor psihoaktivnih snovi, ki jih moramo zelo dobro poznati, preden jih uporabimo, ne glede na namen«.

NEGATIVNA STIGMA DROG
V smiselnost referenduma se tu ne bomo spuščali. Vsekakor pa je – glede na pravkar povedano – prav, da sta referendumski vprašanji dve. Gojenje in predelava za medicinske namene (prvo vprašanje) sta namreč področji, ki v Sloveniji še vedno nista dokončno urejeni, saj niso sprejeti potrebni podzakonski akti. Pri osebni uporabi in posedovanju oz. t. i. rekreativni uporabi (drugo vprašanje) pa je jasno, da gre za širjenje zunaj ozkega obsega medicinske rabe konoplje, saj gojenje in uporabo konoplje za lastne potrebe prepušča prosti presoji posameznika. Tu naredi odvetnik Friškovec jasno ločnico. Saj je večkrat zaradi drugega področja zapostavljeno prvo. Družbeni problem drog je predvsem v »negativni stigmi«, ki jo je povzročila prohibicijska politika in pomanjkanje znanja. Določeni zdravniki »pozitivno gledajo na uporabo konoplje v medicini«, vendar imajo po njegovem »premalo znanja, kar je zopet posledica tega, da niti v študijskem procesu na medicinski fakulteti o tem ne slišijo nič«. Friškovec zato meni, da bi »morali zdravnike na tem področju bolje izobraziti, država pa bi morala več denarja vložiti tako v znanje kot v samo rehabilitacijo pri odvisnikih«.

dr. Uroš Perko o marihuani
Na valovih radia Ognjišče je o problematiki tako imenovanih mehkih drog spregovoril dr. Uroš Perko, ki je bil zaposlen tudi pri Slovenski karitas v okviru Zavoda Pelikan, kjer je bil strokovni sodelavec pri delu z odvisniki.
Sam pravi, da je dolgo časa bil prepričan o neškodljivosti marihuane in da je po več letih dela v komuni videl, da to ni res. Tako pravi, da se je v vsakdanji klinični praksi potrdilo, kako močna je povezava med marihuano, duševnimi motnjami in nasiljem. »Na kratek rok se trava sicer zdi bolj varna droga, težava pa je v tem, da je bistveno bolj evrotoksična. Marihuana je namreč danes povsem drugačna kot nekoč. Enostavno to ni več ista droga. Marihuana, ki so jo kadili v 60. in 70. letih, je imela približno 2 odstotka THC-ja, v 90. letih 5 odstotkov, po letu 2001 je marihuana dosegla do 15 odstotkov THC-ja. V zadnjih petih letih pa je to eskaliralo. Danes govorimo o marihuani, kjer ima koncentrat 60, 70, tudi 90 in celo 99 odstotkov THC-ja. Danes torej uporabniki posegajo po supermočni marihuani, saj je edini cilj biti močno in čim hitreje zadet.«
Pri uporabi mehkih drog še dodaja, da je pravzaprav žalostno, da najtežji primeri v komuni že dolgo niso več uživalci heroina. Mesto so prevzeli uživalci in zasvojenci z marihuano. Njihova prognoza je slabša in delo z njimi zahtevnejše kot s heroinskimi odvisniki, katerih je v zadnjih letih izredno malo. »Žalostno je, da gre večinoma za mlade fante, stare od 18 do 22 let, ki imajo poleg zasvojenosti z marihuano diagnosticirano še pridruženo težjo duševno motnjo, psihozo.« In o omejevanju uporabe še pravi, da mladi pogosto kadijo marihuano tudi kot medicinsko samozdravljenje. »Če ni nobenih omejitev, če to pomaga pri tesnobi in slabem počutju, moraš to čim večkrat delati. In če večkrat dnevno kadijo več kot 90-odstotno marihuano, je normalno, da so nori.
Ob vsem tem se pri svojem delu redno srečujem s starši, ki imajo različne težave s svojimi odraščajočimi ali že odraslimi otroki. Vsakič znova pa me preseneti njihova nekritičnost do alkohola (kar je v našem okolju razumljivo) in marihuane. Ob vsej pozitivni propagandi glede marihuane ni redko, da so do nje še bolj nekritični kot do alkohola. Nič nimajo proti, če jo njihovi otroci uživajo. To pa ni dobro. Mladostniki hitro postanejo zasvojeni, nefunkcionalni, njihovo razpoloženje prične nihati. Po nekaj letih tisti srečnejši razvijejo le panične napade, tisti malo manj srečni pa so v naših komunah ali v psihiatričnih bolnišnicah.«

PRILIKA O SMOKVI
Velikokrat se – povsem pravilno – zatečemo k Svetemu pismu, da bi dobili kakšno potrditev ali usmeritev. Seveda je sodobni svet prinesel pred nas različne situacije, ki niso zajete v Svetem pismu, kar pa ne pomeni, da ne moremo najti navodil za ravnanje v prav vsaki situaciji današnjega časa. Tudi v tej situaciji soočenja z odločitvami glede uporabe mehkih drog je tako.
Prvi citat, po katerem bomo posegli, je: »Po njih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,16). Nadeti si Božja očala in z njimi soditi vse stvari – in ljudi, če bi sv. Ignacija parafrazirali. Le tako smo in bomo ostali kristjani sol in luč. V kolikor pa se za to niti malo ne trudimo, potem zapademo v vsegliharsko mentaliteto. Postanemo podobni figi iz prilike, ki jo gospodar sklene posekati (Lk 13,6). Drevo namreč ni obrodilo sadu debela tri leta. Omenjena prilika lahko govori tudi o naših užitkih in zadevanju s travo. To početje je v jedru namenjeno iskanju užitkarstva, ker uporabniki hočejo biti zadeti in posledično otopeli. Z drugimi besedami: ta dejanja kajenja marihuane vplivajo na našo razsodnost, našo pamet in sposobnost treznega odločanja. Lahko taki rodimo dober sad?
Kultura egoizma nas z vseh strani spodbuja in vabi razmišljati po takšnem načinu: jaz, meni, moje. Samo da bo meni dobro, za druge pa se ne zmenim, morda kakšno stvar sledim in všečkam in to je to. Zaradi te individualnosti, posameznih interesov bi radi uzakonili marsikaj: začne se s splavom, nato z evtanazijo, pa legalizacijo trave. Da bomo le zadovoljili vse naše hipne užitke. Le vprašajmo se, kje se bomo ustavili.
Predvsem pa – če gremo k sv. Pavlu in Pismu Kološanom: »Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji.« Naj nas torej ne zavedejo zemeljska užitkarska poželenja.
Ne moremo mimo še enega Pavlovega zapisa o tem, kako naj slavimo Boga v svojem telesu: »Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,12-20).
Tudi apostol Peter je bil zelo jasen, kako naj se posameznik odpove tusvetnemu užitkarstvu in da naj človek »ne živi več za človeška poželenja, ampak za Božjo voljo. Dovolj dolg je bil pretekli čas, da ste stregli hotenju poganov, ko ste živeli v razuzdanosti, v poželenjih, v pijančevanju, v veseljačenju, v popivanju in nepostavnem malikovanju. Prav zato se oni tudi čudijo, ker ne drvite več v isti vrtinec razvrata, in vas preklinjajo.« In za konec dodaja: »Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve« (1 Pt 4,1-7).

PRIMER POGUBNE LEGALIZACIJE
Zgoraj omenjeni parcialni interesi, ki imajo za središče le užitek, se nikoli ne končajo dobro. Poglejmo primer ameriške zvezne države Kolorado. Ta je leta 2012 legalizirala rekreativno uporabo marihuane. V poročilu (Rocky Mountain HIDTA) je prikazano, da se je v tem času znatno povečalo število smrti v prometu, kriminal, obisk urgentnih klinik ter uporaba marihuane med mladimi. Če gremo bolj konkretno: število smrti v prometu, povezanih z uporabo marihuane, se je v prvem letu povečalo za 62 %, za 20 % se je povečala tudi uporaba te droge med mladimi, število hospitalizacij v povezavi s to drogo pa se je skoraj podvojilo.
Prav tako je v Denverju in tudi drugje naraslo število kriminalnih dejanj, povezanih z uporabo marihuane. Tom Gordon, direktor Rocky Mountain HIDTA, je prepričan, da se bodo negativne posledice legalizacije v naslednjih letih še povečale: »Vedno ko legalizirate substanco, jo bo uporabljalo več ljudi. Več ljudi kot jo uporablja, več negativnih učinkov bo ta imela na družbo, prav tako pa tudi na posameznike. Najboljši primer tega je alkohol, ravno zato ker ga veliko ljudi uporablja in zlorablja. Imamo skoraj toliko odvisnikov od alkohola, kot je tistih od ostalih prepovedanih drog skupaj. Enako lahko pričakujemo za marihuano,« meni Gordon.

MARIHUANA IN HAŠIŠ
Marihuana so posušeni nadzemni deli rastline indijske konoplje. Hašiš po posebnem postopku izdelujejo iz cvetov indijske konoplje. Koncentracija THC v hašišu je nekajkrat višja od koncentracije THC v marihuani.

KONOPLJINO OLJE IN HAŠIŠEVO OLJE
Konopljino olje se pridobiva iz semen industrijske konoplje, ki ima vsebnost THC pod 0,2 %. Olje se lahko uporablja v prehranske, kozmetične in druge namene. Zaradi nizke vsebnosti THC nima psihoaktivnih učinkov. Hašiševo olje pa nastane pri obdelavi cvetov indijske konoplje, iz katere izločijo zmes, v kateri je zelo visoka koncentracija THC in drugih sestavin konoplje. Zato je prepovedana uporaba le-tega.

KANABINOIDI
Kanabinoidi so snovi, ki se v večjih količinah nahajajo v kanabisu, lahko pa jih naredimo tudi umetno v laboratoriju. Kanabinoidi, ki so registrirani kot zdravilo, se uporabljajo v medicini pri lajšanju bolečin in blaženju drugih posledic različnih bolezni. Kanabinoidi (naravni ali umetni), ki niso registrirani kot zdravila, se večinoma nahajajo na listi prepovedanih drog, zato je njihova sinteza, prodaja in omogočanje uporabe kaznivo dejanje, posest manjše količine za enkratno lastno uporabo pa je v nekaterih državah, vključno s Slovenijo, prekršek.

SAJ SMO VAM REKLI
Za sklep tega članka si bom izposodil kar besede moralnega teologa z denverskega semenišča sv. Janeza Vianeja dr. Christiana Bruggerja. »Verjetno ne velja veliko, če rečem svoji predragi državi Kolorado, saj sem ti rekel, vendar so tu rezultati precej predvidljivi. Iniciativa o legalizaciji ni nikoli temeljila na racionalni oceni tega, ali bi bila legalizacija dobra za skupnosti. Vedno in povsod sta jo vodila denar in pokvarjena politika,« je mnenja Brugger, ki tudi opozarja, da bo statistika iz leta v leto kazala še slabše rezultate.
Bi pričakovali v Sloveniji kakšen drugačen razplet? Mislim, da ne. Če bi povzeli misel Alberta Einsteina, ki pravi, da če delamo vedno iste stvari in pričakujemo drugačne rezultate, je to norost. Torej, če bomo delali/sprejemali enake stvari kot kažejo primeri drugih držav, si ne delajmo iluzij, kako bo pa pri nas drugače in do negativnih posledic ne bo prišlo. Smo res tako nori, da pričakujemo drugačen rezultat? Vsekakor pa se moramo kot kristjani vprašati, kaj bi naredili, če bi referendum po naključju bil sprejet. Mislim, da nič in hkrati veliko: še naprej bi pričevali za Ljubezen, si nadeli Božja očala in ne bi posegali po konoplji. Kot je rekel sv. Frančišek Asiški: »Pričujte – če je potrebno, tudi z besedami.«

A da do tega ne pride, pa le oslinimo prst in vzemimo vse možne pole vseh mogočih referendumov in evropskih volitev in bodimo glas razuma, ožarjenega z lučjo vere.

J. Mevec in M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 6 (2024), 52-56.