SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
(...) Sluh je eno od naših petih čutil. Zanimivo, da ga po pomembnosti ne uvrščamo na prvo mesto, saj navadno rečemo, da je najpomembneje videti. Pa vendar: zaradi sposobnosti sluha se lahko naučimo govoriti in brati, komunicirati z drugimi, s pomočjo sluha imamo tudi nadzor prostora 360 stopinj okoli sebe. In to naše čutilo je dandanes v hudi nevarnosti, saj živimo v tako hrupnem svetu kot še nikoli do zdaj. Vrednosti decibelov so vedno višje, tako v naravnem okolju kot pri uporabi raznih naprav. Nekaj tega hrupa smo deležni v zunanjem okolju, nekaj si ga v obliki glasbe privoščimo tudi na lastno željo. .
- Hrup v okolju predstavlja nevarnost za naše zdravje, počutje in kakovost bivanja. Izpostavljenost izjemno glasnemu hrupu lahko povzroči stalno šumenje v ušesih in trajno poškoduje sluh. Hrup, ki morda ni dovolj glasen, da bi poškodoval naš sluh, je lahko moteč, nas vznemirja, povečuje raven stresa in tesnobe. Kronični stres lahko sčasoma prispeva k pojavu srčno-žilnih obolenj, kot so povišan krvni tlak, povečana pojavnost arterijske hipertenzije in mišičnega infarkta. Tesnoba, ki jo povzroča izpostavljenost glasnemu hrupu, lahko negativno vpliva na naš prebavni sistem. Hrup lahko vpliva na naše vedenje, nas jezi in povzroči agresijo. (Izjava Nacionalnega inštituta za javno zdravje ob svetovnem dnevu ozaveščanja o hrupu).
ZVOČNA ONESNAŽENOST
Hrup seveda največkrat povezujemo z različnimi zvoki v naravnem okolju, kjer smo priča nekemu nezaželenemu, zlasti preglasnemu in neprijetnemu zvoku, ki nas največkrat kar zmoti. Vsak dan v svojem okolju slišimo različne zvoke premikajočega se prometa, letal, vlakov, strojev, gradbene mehanizacije ... Običajno so ti zvoki na varni ravni in ne poškodujejo našega sluha. Toda zvoki so lahko škodljivi, če so preglasni, četudi za kratek čas, ali ko so hkrati glasni in trajajo dlje časa.
Hkrati lahko potrdimo, da je veliko več hrupa v mestnem okolju – kot kažejo podatki, že več kot polovica svetovnega prebivalstva danes živi v mestnih območjih, delež pa naj bi se do leta 2050 povečal na 68 odstotkov. Tako lahko hrup in trušč dodamo v kategorijo onesnaževanja okolja, ki se dogaja na področju našega sluha – zato govorimo o zvočnem onesnaževanju.
Čeprav v Sloveniji nimamo res velike prestolnice, kjer bi prebivalce in promet šteli v milijonskih številkah, je raven hrupa v glavnih in večjih mestih po Sloveniji vseeno povečana, a hkrati precej manj kot v velemestih.
Podatki za Ljubljano kažejo, da so prebivalci visokim vrednostim hrupa zaradi prometa (nad 65 dBA) izpostavljeni precej manj (14 %) kot v povprečju ostali Evropejci (20 %), število prebivalcev Ljubljane, ki so zaradi prometa obremenjeni z nočnim hrupom, je 14 %, v Evropi pa kar 30 %.
Hkrati je v mestih bistveno bolj prisotno nočno življenje in tudi po slovenskih mestih je zaslediti več civilnih iniciativ, ki si prizadevajo za zmanjšanje hrupa, hrupne glasbe in druženja do jutranjih ur.
SLUŠALKE, SLUŠALKE, SLUŠALKE
Poleg hrupa in zvokov iz naravnega okolja je z razvojem tehnologije čedalje večja nevarnost za naš sluh uporaba naprav za gledanje in poslušanje video in zvočnih vsebin. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da trenutno več kot 430 milijonov ljudi po vsem svetu trpi zaradi izgube sluha, še mnogo več pa jih je na poti tja. 
Zaradi uporabe različnih tehničnih naprav, največkrat različnih oblik slušalk, so še posebej ranljivi mladi. V preteklosti je veljalo, da je večja težava za sluh prisotnost splošnega hrupa, dandanes pa vse več otrok in mladostnikov trpi za okvaro sluha, povzročeno z izpostavljenostjo preglasni glasbi v slušalkah ali na glasbenih prireditvah; SZO ocenjuje, da je več kot 1,3 milijarde mladostnikov in mladih odraslih po vsem svetu v nevarnosti izgube sluha zaradi izpostavljenosti nevarnim praksam poslušanja glasbe. Zdravstveni delavci po svetu svarijo pred hudo nevarnostjo izgube sluha pri precejšnjem deležu ljudi, zlasti zaradi lastnega škodljivega ravnanja, pri čemer izstopa uporaba slušalk.
Kot lahko vidimo na infografiki, sta proizvodnja in prodaja slušalk v velikem porastu. Resda so tudi v 90-ih letih prejšnjega stoletja in ob prehodu v zdajšnje stoletje obstajali walkmani, discmani, na katere so bile pripete žične slušalke, vendar je bila uporaba teh naprav minorna v primerjavi z deležem pametnih mobilnih naprav in številom slušalk med mladimi danes. Prav prisotnost mobilnih naprav, možnost predvajanja zelo različnih video in zvočnih vsebin kadarkoli in kjerkoli, hkrati pa privlačnost brezžičnih slušalk so pripeljale do tega, da je trendovsko imeti ves čas v ali na ušesih slušalke ter imeti glavo zapolnjeno z zvokom. 
Mnogi starejši te potrebe mladih seveda ne razumejo, vendar je že veliko študij in raziskav pokazalo, kako pomembna je glasba v življenju mladih, saj jo povezujejo z užitkom, sprostitvijo, mnogim prinaša veselje ali jih razvedri. V trenutkih, ko si nadenejo slušalke in prisluhnejo glasbi po svojem izboru, se jim zdi, da določene težave izgubijo svojo težo, za nekaj časa jim glasba celo pomaga pozabiti na skrbi. Glasba ima za mlade tudi posebno moč, saj v njih vzbuja različna čustva, v njej lahko najdejo energijo, da jim občutek moči, da nekaj zmorejo. Razlogov za poslušanje je torej veliko, vendar to še ne zmanjša nevarnosti za sluh – le-ta se namreč skriva v glasnosti.
NEVARNA GLASNOST
Kolikokrat je torej priporočena uporaba slušalk? Kakšna je še primerna raven glasnosti? Varnost poslušanja je odvisna od jakosti zvoka, trajanja in pogostosti poslušanja. Ti dejavniki so med seboj povezani in skupaj določajo, kaj je in kaj še ni škodljivo. Upoštevati moramo, da lahko glasbo nižje glasnosti poslušamo dlje, visoke jakosti pa manj časa. 
Gotovo lahko vsak dan nekaj ur poslušamo glasbo, podkaste ali druge vsebine, če to počnemo v razponu med 60 in 75 decibelov. Za zgornjo mejo pa si moramo zapomniti, da lahko pri jakosti 89 dBA glasbo brez posledic poslušamo do 5 ur na teden. Če ta čas skrajšamo na cca 2 do 3 ure na teden, je glasbo še varno poslušati pri jakosti, nižji od 92 decibelov. Vendar to so zgornje, skrajne vrednosti, zato je na mestu nasvet, da naj ne bi nikoli poslušali glasbe na slušalkah preko 70-odstotne vrednosti nastavitve jakosti, raje manj. Pri poslušanju glasbe in drugih zvočnih vsebin s slušalkami strokovnjaki priporočajo nakup in uporabo slušalk s funkcijo zmanjševanja šumov iz okolice (angl. noise cancelling). S tem, ko slušalke aktivno znižajo šume in druge zvoke iz okolice, vam namreč ni treba povečati jakosti zvoka, da bi preglasili hrup iz okolja. Ob tem pa je treba biti še bolj pozoren na okolico, da ne preslišimo določenih zunanjih zvokov, ki so lahko pomembni za našo varnost in zdravje.
Nekaj ključnih priporočil s strani SZO za ohranjanje sluha:
- Znižajte jakost zvoka svojih prenosnih avdio naprav, maksimalna jakost naj bo le 60 %.
- Uporabljajte naglavne (supraavralne) slušalke s tehnologijo izničenja zunanjih zvokov, s tem boste pridobili čistejši zvok. Tako bo glasba že pri manjši jakosti prišla bolj do izraza.
- Omejite čas, ki ga preživite v hrupnih prostorih. Na glasnih zabavah se vsaj enkrat na uro za najmanj pet minut umaknite v tiho okolje.
- Za svoje pametne telefone uporabljajte široko dostopne aplikacije, ki merijo raven jakosti zvoka. Tako se boste lahko z gotovostjo prepričali, ali je zvok v vaši okolici škodljiv za vaš sluh.
- Uporabljajte čepke za ušesa in zaščitne slušalke. Posamezna uporaba ublaži glasnost za približno 15 do 30 dB. Skupna uporaba obeh pa k temu doda še dodatnih 10 do 15 dB. Na ta način lahko jakost zvoka znižamo tudi do 45 dB.
GLASNOST ZVOKA
Glasnost zvoka je največkrat izražena z enoto decibel. V okolju je veliko zvokov, od šelestenja listja (20 do 30 decibelov) do grmenja (120 decibelov) in zavijanja sirene (120 do 140 decibelov). Pri 120 dB je tudi prag bolečine – vsak zvok, ki ima raven hrupa višjo od 120 dB, že povzroča fizično bolečino. Vendar je treba tudi vedeti, da so človeškemu ušesu škodljivi že zvoki s precej nižjo ravnjo hrupa. Že zvoki, ki dosežejo 85 decibelov ali več, lahko poškodujejo človekova ušesa. In virov, ki proizvajajo zvok takšne glasnosti, je veliko – tolikšno raven lahko dosega promet na glavni cesti, motorna kosilnica, vlaki, če stojimo tik ob progi (90 do 115 decibelov), in glasen rock koncert (110 do 120 decibelov). Televizijo običajno gledamo pri ravni okoli 60 dB.
Iz povedanega je razvidno, kakšno škodo povzročamo svojim ušesom, če poslušamo glasbo s slušalkami na ravni hrupa nad 80 decibelov. Hkrati si velja zapomniti pomen trajanja hrupa za vpliv na naš sluh in telo. Če smo izpostavljeni hrupu 85 dB za 40 ur, to za uho predstavlja enak stres kot izpostavljenost 95 decibelom za 4 ure ali 105 decibelom za 24 minut.
IN KAR NAENKRAT NASTOPI – TIŠINA!
Nasprotje hrupa je tišina. Blažena tišina. Čeprav za mnoge nevzdržna. Tišina je dandanes pogosto možna samo še takrat, ko v rokah ne držimo kake tehnične naprave. 
Življenja torej ne živimo več prosto, ampak smo v nenehnem afektu potrebe po povezanosti. To nas dela nemirne, razdražljive, neizpolnjene, kot da nam nekaj manjka. Radi bi bili dejavni, slišani, videni v tem realnem in tudi digitalnem svetu. Zato je tišina za mnoge tako mučna …
Zamisli si, da si sam v gozdu, brez mobilnega telefona, brez družbe in sogovornikov. Kako bi se počutil? Bi prisluhnil zgolj zvokom narave, tudi tišine, z veseljem in mirno, ali bi bili prisotni občutki tesnobe, nemira, razdražljivosti?
Potrditev, da so slušalke trenutno med najbolj zaželenimi in uporabljanimi tehničnimi napravami potrjujejo tudi prodajne številke iz leta 2022 in časov digitalnih bonov. Takrat so upravičenci, šolarji od sedmega razreda dalje, dijaki in študenti za nakup slušalk namenili več kot 5 milijonov evrov. Vsak upravičenec je dobil dobropis v vrednosti 150€. In tako se je v tistem obdobju s pomočjo digitalnih bonov kupilo neverjetnih 42.370 slušalk.
Samo za primerjavo, da je druge računalniške opreme v obliki prenosnih, tabličnih in namiznih računalnikov bilo kupljenih 21.746 enot.
Večina ljudi je danes nemirnih in razdražljivih prav zaradi vsega šundra in hrupa. Mnogi se tega zavedajo in si želijo ter iščejo tišino in umirjenost. Bolj kot postajamo hrupna, z glasbo in glasnostjo zapolnjena družba, več je iskanja raznih metod in načinov, kako najti tišino. Ni čudno, da so v porastu delavnice meditiranja, telovadbe, joge – mnoge ponudbe, kjer se išče mir.
A kristjani že od Kristusa dalje vemo, kdo nam lahko da pravi mir. Če povežemo mir s tišino, lahko rečemo, da nam je tišina dana zato, da najprej lahko slišimo Gospoda. Da se brez šumov, hrupov in drugih zvočnih dražljajev prepustimo njemu. Nato, da lahko sploh slišimo sebe.
- Tišina je kot svež kisik za dušo, ki daje milosti in Bogu priložnost, da te osveži in nahrani.
»EFFATHA! EFFATHA! BODI ODPRT!«
To so besede zapovedi, ki jih Jezus v evangeliju govori, da bi gluhemu povrnil sluh (Mr 7,31-37). Kakor vsa Jezusova čudežna ozdravljenja ima tudi to ozdravljenje globlji pomen od tistega, kar vidimo na površini.
Jezus človeku odpre ušesa, da bi slišal. Si predstavljamo, da bi sedaj oglušeli in kar naenkrat ne bi več slišali? Bili bi zapisani večni tišini.
Ko govorimo o zvokih in hrupu, se pogovarjamo predvsem o tem, da slišimo preveč stvari, da poslušamo preglasno. Poslušamo in prisluhnemo najrazličnejšim melodijam, nagovorom, zvokom. Kar naprej smo polni zvokov, pa nam še ni dovolj.
Na prvi pogled bi se dandanes zdelo, da je Jezusova prilika sodobnemu človeku nepotrebna – saj vendar slišimo še preveč stvari. A takšno gledanje je zgolj površinsko. Ozdravitev, ki jo ponuja Jezus v omenjenem evangeliju, je več kot le fizično-funkcionalna. Jezus nam želi v tem dejanju sporočiti, da prihaja ozdravljat tudi našo duhovno gluhoto. To je pravo ozdravljenje, ki ga Jezus želi doseči v vsakem od nas; ne nujno zato, da obnovimo svoj fizični sluh, da lahko slišimo zvoke sveta okoli sebe, ampak da omogočimo svoji duši, da sliši in je pozorna na Božji glas.
BOG NAS NAGOVARJA V TIŠINI!
Pogosto je prav hrup sveta tisti, ki nam lahko prepreči, da bi slišali Božji glas. Včasih je to hrup naših razpršenih misli in razpršenosti naših zadolžitev in interesov, drugič hrup skrbi in dvomov. Pomembno je, da se naučimo utišati sebe in resnično poslušati Božji glas. Namerno moramo v življenju ustvariti mirne čase in prostore, da lahko zmanjšamo glasnost ne samo v okolici, ampak tudi v svoji glavi.
Naredite v svojem zasedenem življenju prostor, 
da slišite Božji šepet. Na to nas opominja tudi sveta Mati Terezija: »Bog govori v tišini srca in to je čas, ko govori z vami. Da bi ga bili sposobni slišati, morate biti kot majhen otrok. Če se z Bogom soočite v molitvi in tišini, vam bo spregovoril. Poslušanje je začetek molitve. To, kar poslušamo, je glas Boga, ki ne zavaja in se ne pusti zavajati. Če torej ohranjamo tišino, ni treba tišini ničesar dodati; če govorimo ali odgovarjamo, delamo napake. V tišini srca spregovori Bog; pustimo mu, naj nas napolni, šele nato spregovorimo mi. Pogosto izrekamo besede brez usmiljenja. Te prihajajo od nas, iz našega srca, ne od Boga, ki govori po nas. To je zato, ker ne poslušamo.«
Ker smo nenehno v dogajanju, imamo občutek, da je tišina nesmiselna, da je stran vržen čas, ker se v njej pač nič ne dogaja. Enako se nam zdi, ko smo nagovorjeni, da v molitvi prisluhnemo Bogu. Prepričani (in celo zafrustrirani) smo, da Boga ne moremo slišati, zato se nam ne zdi smiselno biti v molitvi in tišini. Če pa nam zvoki tega sveta nudijo toliko pestrosti … A ta nas vsej jakosti navkljub pušča prazne. Zapomniti si torej moramo, da Bog šepeta. Ne kriči. Ne bo nam snel slušalk, ne bo odstranil ušesnih čepkov, izklopil radia v avtu ali nas potisnil v cerkev ali v naš kotiček za molitev. Bog spoštuje našo svobodo, vendar gotovo pozna potrebe naše duše. Ko bomo sposobni vztrajati v tišini, bomo tudi zaslišali njegov šepet.
Zato se zlasti takrat, ko imamo možnost izbire, trudimo čim večkrat izbirati tišino. Ne samo zaradi molitve oziroma da bi slišali Božji glas, ampak tudi zaradi naše umirjenosti, da bi slišali sebe – ter tudi ohranjali svoj sluh.
M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 1 (2024), 52-56.
Marija je zatočišče mnogih src. Kdo pa je zate in kaj pomeni tebi?
Običajna mama
Razmislek o Mariji je običajno osredotočen na tistih nekaj klasičnih odlomkov, kjer je še posebej orisana Marijina vloga v Jezusovem življenju. Zdi se, da je bila vedno vpeta v zanimive dogodke. Vedno? Pravzaprav se vse nenavadnosti kmalu po rojstvu (po begu v Egipt) nehajo in dolgo časa se ne zgodi ničesar. Ko se vrnejo iz Egipta in se za stalno naselijo v Nazaretu (Mt 2,19-23), zaživijo kot običajna družina. Če bi kdo vprašal nas: »Kako živite kot družina?«, bi najprej malo pomislili in nato verjetno rekli: »Nič posebnega. Hodimo v šolo, v službo, včasih se kaj pogovarjamo ...« Mogoče bi ugotovili, da živimo precej enolično, rutinsko življenje. Točno tako so živeli tudi Marija, Jožef in Jezus. Nič posebnega. Jožef je tesaril, Marija je skrbela za Jezusa in vodila gospodinjstvo, prala, kuhala, hodila po vodo in na polje, pomagala sosedom ... In verjetno opazovala Jezusa in se spraševala, kaj bo iz tega otoka. Pa razen tega, da sta ga z Jožefom tri dni kot nora iskala in ga našla v templju, ni bilo nič ... – celih 30 let. Ne pozabimo, da je angel Mariji oznanil, da bo njen sin »velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Lk 1,32-33) Sicer ni bilo nič povedanega o tem, kdaj naj bi njen sin zakraljeval, toda 30 let je dolga doba in če ne drugega, človeka po tolikem času zgrabi malodušje. Marije pa ni. Tako trdno vero je imela. Potem pa je njen sin prišel še navzkriž z oblastmi. In ko njega, ki naj bi po angelovih besedah postal kralj, ubijejo – kaj še preostane njegovi mami? V tem je veličina Marijine vere: veruje, da je Bog ni prevaral, in vztraja tudi takrat, ko ne razume njegove logike.
- SKOZI MARIJINE OČI
Kot večina najstnic v Galileji sem tudi jaz sanjala o tem, da se bom nekoč poročila in postala žena in mama. Že moja mama Ana me je učila, kako skrbeti za dom in družino. Zaročila sem se s čudovitim judovskim mladeničem po imenu Jožef, ki je bil tesar in je imel tesarsko delavnico v našem malem kraju.
Prišel pa je tisti posebni dan. Angel me je obiskal in mi prinesel novico od Boga. Takoj ko sem ga zagledala, sem vedela, da bo moje življenje od sedaj naprej drugačno od življenj ostalih deklet. Zakaj jaz? Zakaj je angel obiskal ravno mene? Angel mi je dejal, da me je Bog izbral, da postanem mati Mesiji. Že res, da bi si to želelo mnogo judovskih deklet, toda nikoli si nisem mislila, da bo Bog izbral ravno mene.
Ko je angel odšel, se mi je porodilo vprašanje, kako naj pojasnim Jožefu, da bom dobila otroka. Še sama težko verjamem – kako naj potem pričakujem, da mi bo verjel on? Kar hitro sem se odpravila k njemu in mu povedala. Potrta sem bila, ker mi ni verjel, a sem ga razumela. Povedal mi je, da bo prekinil zaroko in da o tem ne bo nikomur povedal. Srce mi je noro utripalo, strah me je bilo, kako bom sama vzgojila tega otroka. Čez nekaj dni je Jožef prišel k meni. Dejal mi je, da mu je Bog spregovoril v sanjah in mu povedal, da je otrok od Boga in da mu morava dati ime Jezus.
Naslednjih devet mesecev mi je bilo težko, v sebi sem se venomer kaj spraševala, toda bila sem mirna. Vedela sem tudi, da se veliko govori o nama z Jožefom in celo nekaj prijateljev je nehalo govoriti z menoj. Včasih sem imela občutek, da mi niti starši ne verjamejo.
Jožef je izvedel, da mora v Betlehem, ker se moramo vsi prebivalci popisati. Bala sem se iti z njim, ker sem čutila, da bom kmalu rodila; toda prav tako si nisem želela ostati doma, saj sem želela, da bi bil Jožef pri porodu z menoj. Morda bi bilo tudi za otroka lažje, če bi se rodil kje drugje, ne v Nazaretu.
V Betlehem sva potovala nekaj dni in prišla v temi. Vse me je že bolelo, saj dolgo sedenje na osličku ni preveč udobno. Jožef se je trudil najti prenočišče za naju, a ga ni bilo, zato nama je gostilničar pokazal hlev, kamor sva se zatekla. Začutila sem, da se porod začenja. Čeprav si take porodnišnice nisva zamislila, sva bila mirna in hvaležna, da je vse potekalo v redu. Bil je prelep dojenček, stisnila sva ga k sebi in ga takoj vzljubila. Težko nama je bilo razumeti, da je ta otrok Božji sin. Kaj kmalu pa so nas obiskali pastirji in povedali, kako so izvedeli za Jezusa. Takoj sva vedela, da je nekaj posebnega. Čutila sem velik blagoslov, a v sebi še vedno nisem vedela, zakaj jaz.
Neponarejena
Katera podoba Marije te nagovarja? Brezjanska, ptujska, svetogorska? Mogoče tista, ki jo imaš doma v svoji sobi in pred katero največkrat moliš? Ali pa tista v vaši cerkvi, pred katero se vsakič ustaviš, ji pomahaš, se ji nasmehneš, priporočiš in vesel odideš z Marijinim blagoslovom? (Če tega še ne počneš, čimprej začni.
Marijine podobe nam Marijo približajo in nujno je imeti kakšno doma, vseeno pa je dobro biti pri njihovem izbiranju nekoliko kritičen. V želji po poudarjanju njene duhovnosti in vere jo mnoge upodobitve prikazujejo kot neskončno milo, otožno in pobožno, s patetično nagnjeno glavo in zelo sladkobnim otroškim obrazom. Kar vidimo, kako pobožni bi morali izgledati, in ponarejen, neživljenjski videz odbija tako verne kot neverne. Ob njej se mogoče v zelo poglobljeni molitvi laže vživimo v njeno zdajšnje življenje v nebesih – v našo vsakdanjost pa ne prinaša nobene življenjske iskrivosti. Kako je Marija sploh lahko prenašala vse tegobe svojega življenja, če je bila taka? V tem je nesporazum – sploh ni bila taka! Njen značaj se najbolje odslikuje v njeni hvalnici, Magnificatu, ki jo je zapela Bogu, ko je obiskala Elizabeto in ji je ta potrdila, da je res bodoča mama Božjega sina (Lk 1,39-45): »Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju ...« Takšne hvalnice ni mogla izreči samo na videz pobožna, nesamozavestna in plašna oseba. Kako bi takšna lahko trdila o sebi, da jo bodo odslej blagrovali vsi rodovi? Ne, to je izrekla trdna, močna ženska z osebnostjo, katere stabilnost in moč izhajata iz zaupanja vsemogočnemu Bogu. Koliko veselja, energije, moči, hvaležnosti veje iz te hvalnice! Mariji vere ni bilo treba posebej kazati, ker je sama prosevala skozi njo. In takšna je prava vera. Tako polna veselja, moči, energije, da jo drugi že na daleč zavohajo. Vsak bi si želel biti tak. Toda potem pride križev pot ... in križanje ... in to, kar težko razumemo. Ali se Marijin značaj kaj spremeni? Ne, še vedno poje svoj Magnificat. Ob vsem trpljenju je sposobna slaviti in hvaliti Boga! Kaj pa če ji je ravno to vlivalo moči, da ni začela kričati in metati kamnov v vojake in krvi željne ljudi? Ljudje ob nesrečah tako radi poiščemo krivca ... Marija pa je verovala, da ji Bog hoče dobro in niti trpljenje je pri tem ni premaknilo.
Si pripravljen, da odkrivaš podobo Marije, ki je trdna v veri in zato polna veselja in radosti?
KAKO SEM POVEZAN Z MARIJO?
Zakaj je mesto Marije tako posebno? Ker ji ga je podelil Jezus. Ko so ga križali (Jn 19,25-27), je Marija stala pod križem. Takrat je Jezus ob njej zagledal svojega ljubljenega učenca in ji rekel: »Žena, glej, tvoj sin!« In enako tudi učencu: »Glej, tvoja mati!«
Od tega trenutka naprej je Marija mati vseh vernih. Če smo torej ljubljeni Jezusovi učenci, potem sledi, da je Marija tudi naša mati in Jezus želi, da jo vzamemo k sebi domov! Sveti Janez Pavel II. je rekel, da je Marijino materinstvo, ki je namenjeno slehernemu človeku, osebno darilo Jezusa vsakemu posamezniku. Zakaj ga ne bi sprejeli? Jezusova mama s tem postane naša mama.
MOJA DUHOVNA TRENERKA
Novinar je spraševal trenerja nogometne ekipe, če res moli z ekipo pred vsako tekmo. Trener je pritrdil. Novinar je vrtal naprej: »Ali mislite, da je Bogu res mar, ali bo vaša ekipa tekmo zmagala ali ne?« Trener je odgovoril: »Vem, da je Bogu vseeno, ali bo naša ekipa zmagala ali izgubila, ampak Mariji, njegovi materi, pa ni!«
Treba je vedeti, da Bog ne potrebuje nadomestne osebe, da bi nas uslišal, niti ne potrebuje nikogar, ki bi ga v našem imenu prepričeval. Bog že ve in hoče, kar je za nas najboljše v vsaki situaciji. Glavni problem je v nas, ker smo v svetu, polnem hrupa in motečih dražljajev slepi za njegov načrt, ki ga ima za nas, in v svoje razmišljanje o življenju ne vključimo njegove volje. Takrat vskoči Marija. Pomaga nam, da se odpremo Božji volji, da pozabimo na želje, ki nas vežejo s tem svetom. V športnem smislu lahko razložimo tako: če je trener rekel, da je treba naslednjih 14 dni tudi doma trenirati po eno uro na dan, da se je treba izogniti ponočevanju in slabi družbi, bi nam Marija rekla, naj ga ubogamo. Če seveda želimo uspeti.
Danes so osebni trenerji pravi strokovnjaki: plačujemo jih, da bi živeli dolgo in zdravo življenje, oni pa nas usmerjajo, koliko naj na teden telovadimo, koliko pretečemo, kakšne vaje naj delamo, kaj naj jemo, kaj naj razmišljamo, kako vzdržujemo dobro telesno in psihično kondicijo ... Vse za ta svet. Marija pa nas trenira za večnost. Njen recept je zelo preprost in kot pri vseh vadbah odvisen od tega, koliko časa in truda bomo vložili v trening: spoznavati njenega Sina in delati, kot želi on. Sama pa nam pomaga, da znamo prisluhniti tistemu, kar je resnično pomembno za naše življenje – v večnosti.
MARIJA PRI MENI DOMA
Markova družina se v letošnjem letu pripravlja, da bo v mesecu maju za eno noč vzela kip Marije k sebi domov, ko bo na romanju po njihovem kraju. »Kje pa bo Marija spala?« se Marko šali s svojo mamo. Hkrati ga ta Marijin obisk navdaja s kopico vprašanj: »Kaj pa bo Marija pri nas doma? Če bo že tukaj, kako lahko izkoristim njeno prisotnost? Hmmm, bi bilo primerno, da jo poleg pomoči pri seminarski nalogi prosim tudi za pomoč pri Alenki, da bi me opazila in da bi bila moja punca?«
Stop, stop! Marija je vendar sveta in do nje se moramo obnašati spoštljivo in obzirno! Markovo razmišljanje se mogoče zdi že kar preveč domače.
Kako pa se obnašamo do svojih staršev? Ker smo ljudje (najstniki), recimo, da jim vsaj večinoma izkazujemo dolžno spoštovanje, saj so naši starši. Vendar mojo mamo gotovo zanima, kako se bom lotil seminarske in ji ni vseeno, če me Alenka že spet ni pogledala. Zato ji o tem raje ne govorim. Itak mi ne more pomagati. Marija, naša nebeška mama, pa mi lahko. Ona skrbi za svoje otroke kot prava mama in poleg tega dobro ve, kako jim lahko pomaga. Podobno je, če nekdo hudo zboli in mora v bolnišnico – čisto drugače je, če tam dela zdravnik, s katerim se dobro poznata. Bolnik se počuti bolj varnega, laže mu je kaj vprašati, prositi, zdravnik pa mu rad ustreže, se mu posveti, zanj prosi drugega odgovornega. In vsi v bolnišnici vedo, da je treba biti do tega bolnika še posebej pozoren. Tudi Marija je tak priprošnjik. Zelo dobro pozna Boga in na njeno besedo Jezus raje usliši. Veze in poznanstva pač. In tako Marija lahko postane tvoja best frendica, tvoja sogovornica, ki ji z molitvijo in čaščenjem z veseljem izkazuješ spoštovanje, ki ji pripada.
ALI ZAUPAM?
Pred testom, ki ga je Špela pisala v četrtek, je imela še veliko opravkov. Ravno v tistem času je mama zbolela in je tako morala prevzeti skrb za nekaj gospodinjstva doma, hkrati pa se ni želela odpovedati svojim obiskom glasbene šole. Vedela je, da ji bo zmanjkalo časa za učenje. Kljub temu se je trudila in v preostalih treh dneh učenje potegnila tudi v pozne ure. Na dan testa, v četrtek, je zjutraj, preden se je odpravila v šolo, položila breme tistega dne v roke Mariji. »Ne vem, kako bo danes šlo, Marija, ampak ti si tista, ki si vedno verjela Jezusu. Čeprav me zdajle daje dvom, mi ti pomagaj, da bom verjela, da bo tudi Bog pomagal in bom tale test zvozila s solidno oceno.«
Špela se je v trenutkih stiske obračala na Marijo, saj je vedela, da je Marija tista, ki brezpogojno in brez oklevanja zaupa svojemu Sinu. Kot na svatbi v Kani galilejski, ko v trenutkih zadrege, ker zmanjka vina, ostane mirna in zgolj naroči, naj ubogajo njenega sina. Mirnost ji je v tem trenutku dajala ravno predanost Jezusu, zaupanje in vera v njegovo moč in pomoč. Kdaj smo mi pripravljeni prepustiti in v polnosti, brezpogojno in brez oklevanja, izročiti svoje prošnje v Božje roke, kot je to storila Marija? (se nadaljuje)
Gruden A. in Križaj K., Tema meseca, v: Ognjišče (2017) 05, str. 72.
Septembra smo vstopili v novo pastoralno, katehetsko in tudi šolsko leto. Na vseh teh področjih je bilo tedaj izraženih veliko želja in upanja, da naj bo tudi letošnje leto čim bolj uspešno. Da naj predvsem otroci pridobijo čim več znanja in naj bodo uspešni. Uspeh po šolsko na žalost največkrat merimo po ocenah. Po svoje je tako najlažje, saj že ocena pove, kam kdo sodi.
To je tudi priložnost, da pogledamo na pridobivanje verskega znanja, tako pri otrocih kot pri mladih in starejših. Kako je z znanjem na tem področju? Pri otrocih je to še vedno merjeno z ocenami, kjer imajo sicer vsi petke. So te petice v spričevalu dovolj, da se nam odprejo vrata v nebesa? Kako pa je potem za nas, ki smo verouk končali pred desetletjem ali dvema, mogoče celo pred 50 leti? Tisto znanje, tiste petke, ki smo jih dobili, še držijo? Ali pa bi bilo pošteno povedati, da od znanja ni ostalo kaj veliko, in kar je še huje, da peša tudi naša vera?
POGLABLJANJE VERE JE NUJNO OPRAVILO
Bežno poznavanje osnov vere in verskega življenja nam ni v prid pri osebni rasti v veri. Površinsko poznavanje osnov, ki jih v poplavi informacij, podatkov in novodobnih šumov vse hitreje pozabljamo, tudi zaradi neprisotnosti tradicionalno podpornega okolja, je zgolj temelj, zgrajen na pesku. Članek smo začeli z besedami in željami o uspehu – bi zase lahko rekli, da smo uspešni na področju poznavanja vere? Da imamo poglobljeno vero, ki je zasidrana v Kristusu?
Kako torej živeti in krepiti svojo vero in biti odgovoren za osebno rast v veri? Že na začetku razmisleka nam mora biti jasno, da je poglabljanje vere za katoličana nujno opravilo. Enostavno je nedeljivi del tega, da smo verni. Kdor se sreča z zapisi o prvih kristjanih, ne more mimo opažanja, s kakšnim žarom so si prizadevali za svojo vero, kako so jo želeli razumeti, preučevati, jo živeti in biti v njej zasidrani. Morda pa niti ni treba iti tako daleč nazaj – zgledne in zahtevne kristjane lahko najdemo že v svojih prednikih, svojih starih starših, ki so znali biti tudi študiozni glede svoje vere.
PRIORITETE, PRIORITETE
Že slišim prve ugovore, kako mnogi hitijo z razlago, da so takrat imeli več časa, vse je bilo drugače, lažje, danes je toliko stvari in tako smo zaposleni. Pa smo res?
Poglejmo si kak zanimiv novodobni podatek. Po podatkih spletne strani DataReportal, ki se ukvarja z analizami digitalnih trendov, je v povprečju v Evropi vsak posameznik na napravah in pred zasloni več kot 6 ur dnevno. Pustimo ob strani dejstvo, da so deli sveta, kjer je to povprečje tudi več kot 8 ur. V to kvoto seveda ne štejemo delovnega časa. Ta čas je v povprečju razdeljen na gledanje televizije, igranje iger, udejstvovanje in branje socialnih omrežij, podrsavanje po spletnih straneh ... Če to številko pomnožimo s sedem, dobimo podatek, da okvirno vsaj 40 ur na teden namenimo različnim ekranom. V enem mesecu je to več kot 160 ur časa. Za še en mesečni delovnik časa smo pred ekrani. Četudi samo polovico tega časa, je to še vedno okrog 80 do 100 ur na mesec. 
SMO RES TAKO ZAPOSLENI?
Je torej vprašanje dejanske zaposlenosti ali naših odločitev, komu in čemu dajemo prednost? Kdaj ste nazadnje imeli v rokah Katekizem katoliške Cerkve? Ali pa vsaj Kompendij, povzetek Katekizma? Vem, večini to vprašanje najbrž zveni čudno. Boste rekli: »Kakšno povezavo pa ima to z mojo vero?«
Papež Benedikt XVI. je o Kompendiju povedal, da »v strnjeni obliki vsebuje vse bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Tako sestavlja nekakšen vademekum, ki omogoča ljudem – tako verujočim kot neverujočim –, da z enim samim pogledom zaobjamejo celotno panoramo katoliške vere. V svoji zgradbi, vsebinah in govorici Kompendij zvesto odseva Katekizem katoliške Cerkve.
Zato z zaupanjem izročam ta Kompendij celotni Cerkvi in vsakemu kristjanu posebej, da bi mogel po njem najti v tem tretjem tisočletju nov polet v obnovljenem prizadevanju za evangelizacijo in vzgojo v veri; zaradi svoje jedrnatosti, jasnosti in celovitosti se Kompendij obrača na vse ljudi, ki sredi razpršenega sveta z raznovrstnimi sporočili želijo spoznati pot življenja, resnico, ki jo je Bog zaupal Cerkvi svojega Sina.« Se nam še vedno zdi, da poznavanje Katekizma katoliške Cerkve ni relevantno ? 
Pa vprašam preprosteje – kdaj ste nazadnje imeli vsaj 10 minut v rokah Sveto pismo? Se nam tudi ta knjiga zdi nepotrebna?
Kako se sliši primerjava, da smo recimo bili v enem mesecu ob Svetem pismu manj kot 15 minut, za ekrani pa smo z vsemi mogočimi (največkrat nepotrebnimi) vsebinami preživeli vsaj 100 ali več ur?!? Nekateri bi znali za pol ducata nadaljevank našteti imena vsaj petih igralcev posamezne serije, ne znamo pa po drugi strani našteti šest verskih resnic naše vere. Ali pač? Ko smo v oktobru in mesecu rožnega venca, se kar samo ponuja vprašanje, če znamo moliti rožni venec. Poznamo njegove temeljne dele? Razumemo, da se ob molitvi rožnega venca poglabljamo v Božjo skrivnost? Še preprostejše je lahko vprašanje moje molitve in časa, ki ga na ta način posvečam Bogu. Iz tega prereza našega načina življenja lahko vidimo, kako Bogu in poglabljanju svoje vere namenjamo zgolj in samo res mizerne časovne drobtinice, ki kdaj pa kdaj odpadejo z naših digitalnih ekranov oz. miz.
NE TRADICIJA, NUJNA JE OSEBNA VERA
V okolju, v župniji, kjer je cerkveno občestvo še močno, kjer se še tradicijo gor drži, kjer bi lahko rekli, da gre za tradicionalno versko okolje, nas lahko zaslepi prepričanje, da je biti del takšnega okolja že dovolj. Ali da je za poglobljeno vero dovolj imeti dobrega župnika ali dobro popotnico iz otroških let. Vse to je lahko v pomoč, vendar ni dovolj za poglobljeno verovanje. Prečistiti je treba to tradicionalno, skorajda kulturno naravnanost vere ter prestopiti v odgovorno osebno in občestveno vero.
Sveti Janez Pavel II. je leta 1999 v okrožnici Vera in razum zapisal, da smo priča vedno večjemu prepadu med razumskim znanjem in verovanjem na eni strani ter vse bolj samozavestnemu in izključujočemu nastopanju človeškega razuma. Povedano drugače sta človekov razum in njegova samovolja postala izključujoče merilo vse resnice, tudi ko gre za razodetje Boga. Hkrati bi torej radi dokazovali, kako razumna in intelektualna bitja smo, obenem pa zavračamo, da bi se z razumom in intelektom tudi trudili spoznavati vero in Boga?!? To si velja zapomniti, saj se bo kasneje pokazalo vsaj še v enem delu našega odnosa do vere. 
Ob tem dodajamo beseda škofa Štumpfa iz pridige na Brezjah ob letošnjem prazniku Marijinega rojstva:
»Samo vera, ki poveže s Kristusom vse, kar smo, in tudi, kar imamo in delamo, nas lahko ponovno rodi v ljudi, ki pišejo novi status animarum ali novo stanje duš.
Vera, ki tega ne počne, ker ne zmore ali noče, ni vera, ampak je samo pripadnost, ki vse dojema kot formalnost, ki lahko ima hipno celo praznični pridih in značaj, vendar pa hitro mine. Verska formalnost ne daje življenja, ne prinaša upanja, ker nima v sebi nobene duhovne moči.«
ČLOVEKOVA SAMOVOLJA IN IZBIRČNOST
Pri igranju pokra poznamo izraz all-in, ko igralec vključi v stavo vse svoje imetje. Bog bi nas rad imel v celoti, mi pa smo mu voljni dati samo tisto, kar nam trenutno ustreza, samo tisto malo, čemur smo se pripravljeni odpovedati, in nič več; kot je omenjeno nekaj vrstic prej – v ospredje prihaja moja volja, moje merilo časa, moje merilo resnice, moje merilo pripadnosti. S svojim razumom se odločim, da dam samo toliko, kot se meni zdi prav. In od vere vzamem samo tisto, kar mi ustreza, kar mi paše. Smo kot otrok ob odprti bonbonieri – izbere le tu in tam nekatere čokolade, za katere ve, da so še posebej sladke ali so lepo videti. V veri večkrat seciramo izbor, kaj je za nas užitnega. Se res ne zavedamo, da so šele vse verske resnice (popolno) telo? Tako k blagoslovu velikonočnih jedil pridemo vsi, na tretjo velikonočno nedeljo pa le še peščica katoličanov. Da je Kristus Bog, verujemo zopet (skoraj) vsi, da je vstal od mrtvih, dve tretjini, da bomo tudi mi vstali z njim, pa le tretjina izmed nas.
Kristusova beseda naj prebiva med vami (prim. Kol 3,16)
Večkrat je vprašanje, kje smo zašli in kaj nam je storiti. V središče moramo namesto sebe, svojih želja, svojega udobja spet postaviti Kristusa. Preprosto. Srčika poglabljanja in kasneje oznanjevanja naj bo kerigma, vsebina izpovedi naše vere v Jezusa Kristusa. Pri poglabljanju vere se torej zavedajmo, da je za uspeh – oz. bolje rečeno za prodornost – našega poglabljanja vere bistvena naša izkušnja Boga. Ta se mora okrepiti. Evangelij naj nas ponovno presune do kosti – da bo zaživel v nas. Iz preteklosti veje občutek, ki ga ubesedi Branko Cestnik: »da smo se toliko bolj vdajali obnovam zidov, kolikor bolj smo izgubljali moč žive besede«. In sklene: »Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira.« Nič nam ne koristi, da delamo močan bogoslužni steber – v čemer smo Slovenci specialisti –, če smo na drugi strani šibki v poglabljanju vere in oznanjevanju. Ne gorimo za vero v Kristusa. To veselo oznanilo evangelija nas kar ne prevzame (več). Smo otopeli? Smo nezainteresirani? Smo brezbrižni?
OSEBNA ODGOVORNOST
Kaj nas kot vernike nagovarja k temu, da – v Cerkvi in na duhovnem področju – poglabljamo svojo vero? Verjetno smo nagovorjeni takrat, ko se na to vsaj malo pripravimo. Ko se že za nedeljsko mašo potrudimo in preberemo Božjo besedo za tisti dan malce prej. Ko nam je potem ta vsebina, bodisi pridiga ali drug nagovor, podana na razumljiv način. Ko smo navdušeni, veseli razlage in pomena nekega sporočila, odlomka, simbolike besed, dejanja ali številk ... Do tega lahko pridemo, če smo za Boga – za Njegovo besedo – odprti, če smo jo pripravljeni osebno sprejeti, in ne prihajamo k maši kot statisti, po kljukico.
Konkretnost se kaže tudi v osebni odgovornosti, da poskrbimo za poglabljanje vere tudi izven okvirov nedeljske maše. Ni kriv ne škof ne domači župnik, če se zavestno in z lastno odgovornostjo ne odločim za molitev ali branje Svetega pisma ali ne prisluhnem spodbudni radijski katehezi ali razmišljanju. Baza vsega je osebna odločitev.
Na koncu ne gre za napiflanost zapisanih členov in zakonov in zapovedi. Gre za prežemanje te vsebine s praktičnim življenjem.
OSEBNO DELO: SESTOP V LASTNO RESNIČNOST
Velikokrat je zaslediti izgovor, češ: saj pa nisem dovolj dober kristjan. Če bi poznali Sveto pismo, bi vedeli, da le-to pred nas ne postavlja zloščenih svetnikov, ampak patrone, ki so bili tudi obremenjeni s hudo krivdo, zaradi katere šele zmorejo zavpiti k Bogu. Abraham je denimo zatajil ženo, da bi si pridobil korist zase. Zveni znano, kajne? Kolikokrat tudi mi tajimo žene in ostale, ki so nam blizu? In kolikokrat si na drugi strani želimo koristi, tudi če gremo zato čez trupla? Kot Mojzes se moramo soočiti s svojim temnim – grešnim jazom. Mojzes je bil morilec, ubil je Egipčana. Tudi mi večkrat grešimo zoper peto Božjo zapoved, mar ne? Nam je kaj znana zgodba kralja Davida?
Nekoristnost – greh – se v različnih situacijah nastavi človeku kot ogledalo, ki nas strezni. Kot je Mojzesa goreči grm. Šele potem nas Bog vzame nazaj v svojo službo. »Šele ko greš čez prepad lastne krivde in nemoči, si voljan sprejeti Boga,« zatrjuje Anselm Grün. Takrat srce zakriči – in nastavi ogledalo. Tudi to je lahko brca v zadnjo plat, da se premaknemo.
ODGOVORNO PREDAJANJE NAPREJ
Iz delne v celovito vero je klic k vedno globlji veri in delu na sebi. Vsi smo polni lastnih miselnih in vedenjskih vzorcev, ki nas omejujejo. Katoličani pozabljamo na naše duhovniško poslanstvo, ki smo ga prejeli s sv. krstom. Vinko Škafar trdi, da je človek najbolj človek, »ko je duhovnik in izvršuje svoje duhovniško poslanstvo«.
Zelo pomemben je torej tudi drugi korak poglabljanja vere. Kako predajamo vero naprej, v svoji družini in okolici, če o veri pravzaprav ne vemo veliko? Tudi mi smo v sedanjem svetu poklicani živeti pot duhovnega prepoznavanja, ko se ne samo zaradi svoje vere, ampak tudi zaradi svojega duhovniškega poslanstva moramo spraševati, kako lahko besedo o Bogu in Božjo besedo delimo naprej. Kakšen prerok sem? Največkrat bi radi bili kot prerok Jona, da bi se skrili v svoj individualni svet, za svoje ekrane in v svoj mali kotiček, v katerem bi radi bili brez pretresov, brez obveznosti do skupnosti, občestva. Saj od nikogar nič nočemo – zato naj bi nam pripadala mir in zasebnost.
Vendar Bog vabi in kliče. Četudi smo trenutno še nebogljeni, brez moči, v strahu, lenobi in nevednosti, smo vsi posvečeni z Duhom, ki nas spremlja, spodbuja in nam omogoča, da lahko vedno bolj rastemo v dobrem in svetem. Jean Lafarce ob tem doda, da Jezus ni postavil nobene sheme popolnosti, »po kateri naj bi se vzpenjali klin za klinom, da naposled le osvojimo Boga«. Pokazal pa nam je »pot, ki vodi v globine ponižnosti«. Lahko sicer izberemo pot junaštva in kreposti, vendar bomo »pri tem rinili z glavo skozi zid«. Raje izberimo odkrivanje Boga v sivem vsakdanu, a pozor: »To si morate iskreno želeti,« pri tem pa odmisliti »strahove, saj se boste spustili v globino svoje revščine«.
V naši revščini nas sreča Bog. Le ne smemo imeti preveč ponosa, da bi se naslanjali na svoj prav, na svoj ego in z njim reševali naprej svojo bedo. Kajti kdor želi rešiti svoje življenje, ga bo izgubil (prim. Mr 8,35). Raje se torej odpovejmo sebi in vsak dan znova vzemimo svoj križ ter pojdimo za Kristusom. Sami in v občestvu.
IZHODIŠČE: KAM KAŽE KOMPAS CERKVE SODOBNEMU ČLOVEKU?
Po poti poglabljanja vere ni treba hoditi sam, v samoti in odmaknjenosti od občestva. Smo del Cerkve in cerkve, ki nam pastoralno prihaja naproti. Prav in nujno je, da smo del občestva.
V zadnjem desetletju ali dveh je bilo veliko molitev, pogovorov in sklepov, kako organizirati in voditi pastoralno življenje po slovenskih cerkvah. Veliko je bilo rečenega o novi evangelizaciji oz. pastoralnem spreobrnjenju, o katerem govori tudi vatikanski dokument Lineamenta. Nova evangelizacija naj bi bila nekaj nasprotnega od samozadostnosti in ukvarjanja s samim seboj. Treba je doživeti pastoralno spreobrnjenje, kar pomeni premik v naši miselnosti in strukturah Cerkve.
Naše pastoralno delovanje tako na strani izvajalcev kot na strani udeležencev se mora odmakniti od sodobne kulture samozadostnosti. Smer naj bi kazala nova evangelizacija, o čemer je govoril tudi že krovni dokument slovenskega pastoralnega načrta z naslovom Pridite in poglejte, ki je tu zelo konkreten in jasen: od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri; od delne v celovito vero; od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico (PIP 51).
Branko Cestnik pri tem podčrta: če bomo le »hlastali po spremembah v strukturi in pastoralni metodi, bomo hitro ostali brez sape«. Kako naj torej iz teh besed postane meso? Prvi vidik je problem struktur. Cestnik: »Vse preveč je trenutno oznanjevanja o religijskih dolžnostih: Hodite k maši? Berete verski tisk? Daste kaj za cerkev? Spoštujete krščanske navade? Se pravi, oznanjevanje o delčkih, premalo pa je izvorne kerigme: Kristus je vstal in živi!«
GRADI NAS SIVI VSAKDANJIK
Drugi vidik predstavlja naša naklonjenost do vere v vsakdanjiku. Versko življenje ni to, da je vsak dan praznik. Naslov dokumenta Pridite in poglejte izhaja prav iz konkretnosti, ki je večkrat nezanimiv sivi vsakdan. Samarijanka je Jezusa srečala ob običajnih opravilih. Nato je odšla v vas in rekla: »Pridite in poglejte človeka« (Jn 4,29). V sivem vsakdanu je treba iskati Boga, pa četudi med pomivanjem posode. Ni težko biti naklonjen in razpoložen do vere, ko je praznik sv. krsta ali poročni dan. Kako pa je nekaj tednov, mesecev ali let kasneje? Prepoznavati moramo, da od projektov ne moremo ne živeti ne verovati.
Povedano drugače: vsa mogoča praznovanja in tudi vse mogoče skupine v župniji so blagodejni in nadvse potrebni bombončki – krasna obogatitev! Tu delimo svojo izkušnjo življenja – kako duhovnost živimo. Zato se tudi srečujmo nekajkrat na mesec.
Če želimo katehetsko in pastoralno uspešno graditi občestvo in poglabljati vero, vzemimo na znanje, da je treba prevetriti naše delovanje in mišljenje glede vodenja in obiskovanja skupin. Vsak mora pri sebi odkriti to obdarovanost, svoje talente, pa tudi žejo in lakoto po aktivnem premlevanju, študiranju in pogovarjanju o Božji besedi. Ne iščimo zaslombe (samo) v strukturi, ampak v vsebini. Iščimo torej takšne skupine in nagovore, kjer ni vedno spredaj govorniškega pulta in stolov v vrstah. Izbirajmo skupine s sedenjem v krogu. Tam se bomo verjetno bolj počutili sprejete, slišane. Tam bomo imeli ime in svojo zgodbo. Kakor pravi papež Frančišek: »Kateheza je privilegiran prostor za spodbujanje osebnega srečanja z Njim. Zato mora biti prepletena z osebnimi odnosi. Ni prave kateheze brez pričevanja moških in žensk iz mesa in krvi.«
Izboljšajmo torej svojo izkušnjo verskega izobraževanja, potrudimo se za osebno duhovno izpopolnjevanje. Ne toliko zaradi uspeha, da bi merili in ocenjevali, kaj smo dosegli, ampak da bi se tudi s poznavanjem vsebin naše vere bližali Njemu. Bodimo odgovorni in zahtevni kristjani, najprej do sebe.
J. Mevec; M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 10 (2023), 52-56.
Ko razmišljamo o začetem šolskem letu, nas lahko prevevajo različni občutki. Želimo ti, da bi bilo leto uspešno, blagoslovljeno in veselo, sami pa dodajamo nekaj spodbud, ki naj pri tem pomagajo.
UČENJE JE POTOVANJE, NE DESTINACIJA
Ko vstopaš v novo šolsko leto, je pomembno razumeti, da se uspeh ne meri samo s končnimi ocenami, ampak z napredkom, ki ga dosežeš skozi celo leto. Spodrsljaji in padci so del tega procesa. Pomembno je vztrajati, se učiti iz napak in se zavedati, da se pravi uspeh meri z osebno rastjo in spremembo glede na začetno stanje.
ORGANIZACIJA JE KUL
Z organizacijo časa in nalog se lahko v veliki meri izogneš nepotrebnemu stresu. Pri tem lahko uporabiš fizični (papirnati) koledar ali dnevnik, ali pa digitalne aplikacije (Todoist, Any.do, Trello, Google/Apple koledar …), ki jih lahko sinhroniziraš z različnimi napravami. Takšno načrtovanje je lahko koristno pri organizaciji domačih nalog, pripravah na teste, pa tudi pri delu za druge obveznosti (glasbena šola, šport, sestanki za animatorje, srečanja skavtov …). Vnaprejšnje načrtovanje nam omogoča, da si lahko vzamemo čas tako za učenje in delo kot tudi za sprostitev in hobije. Ob različnih dejavnostih, obveznostih, hobijih lahko postane pametno sprejemanje kakšnih hitrih odločitev precej trd oreh, ki ga je lažje streti s podporo dobrega sistema načrtovanja časa.
OK SEM
V času šolanja se nam dogaja veliko sprememb. V tem času tudi močno iščemo, kdo v resnici sploh smo. Pomembno je, da se zavedaš, da si super ravno tak, kot si. Včasih znamo precej obupovati sami nad sabo zaradi primerjanja z drugimi. Dejstvo je, da lahko hitro odkrijemo koga, ki je v nečem boljši od nas. Primerjanje z drugimi nam nikoli ne koristi. Bolje, kot da se primerjam z nekom drugim danes, je, da se primerjam s samim seboj – včeraj. Ob tem bom lažje prepoznaval svoje močne točke, talente, darove ter sprejemal svoje šibkosti in si postavljal realne cilje za prihodnost
.
PRIJATELJI ME GRADIJO
Prijatelji in ostali socialni odnosi so za naše življenje bistvenega pomena. Tako je včasih prava modrost najti dobro ravnovesje med šolo, družabnim življenjem in drugimi obveznostmi. Pomembno je, da imam ob sebi iskrene ljudi, ki me podpirajo in razumejo, vseeno pa tudi nastavljajo ogledalo mojim (včasih ne najbolj pametnim) dejanjem. 
Morda se precej spreminja družba, kjer se čutim sprejetega in res verjamem, da ji pripadam. Morda se mi v določenih trenutkih zdi celo, da ne spadam v nobenega od okolij. To je normalno, saj v času odraščanja vsi stopamo po poti iskanja identitete in svojega poslanstva. Le prek te poti je možno priti do odgovorov, ki niso samo trivialno-fluidni (pač vsak dan bodi to, kar si izbereš oz. kar ti najbolj paše biti) in ki predstavljajo trdne korenine tudi za obdobja, ko me bodo zalile poplave dvomov, nemoči in zapuščenosti. Vprašanje o tem, kdo sem, se po izkušnjah splača zelo iskreno postaviti tudi Bogu. Odgovoril bo morda malo kasneje in na drugačen način, kot bi si jaz želel, vendar pa zadene točno v sredino .
- Pri dnevnem razločevanju o tem, kaj je v moji moči, da spremenim, in kaj je bolje, da sprejmem, marsikoga nagovarja naslednja molitev:
Molitev spokojnosti
Bog, nakloni mi spokojnost,
da sprejmem stvari,
ki jih ne morem spremeniti,
pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko,
in modrost, da spoznam razliko.
Da živim le en dan naenkrat,
sprejemam stisko kot pot do miru,
jemljem, kot je to storil Jezus:
ta svet takšen, kot je,
in ne, kakor bi ga hotel jaz imeti.
Zaupajoč, da boš Ti vse stvari prav uredil,
če se predam Tvoji volji.
Tako sem lahko razumno srečen
v tem življenju
in neizmerno srečen s Teboj
v prihodnjem.
Amen.
(Reinhold Niebuhr)
ZDRAVJE IN DOBRO POČUTJE
Čustveno in telesno zdravje je ključno za uspešno šolsko leto. Redna telesna aktivnost, uravnotežena prehrana in dovolj spanja pomagajo pri koncentraciji in učenju. Verjetno ne bo konec sveta, če grem občasno na kak obrok v restavracijo s hitro hrano, bo pa negativno vplivalo, če bo to postalo zelo pogosta navada in če bodo tudi v vmesnem času na krožniku velikokrat zelo sladka, slana in mastna hrana. Prav tako je dobro, da spregovorim o svojem čustvenem svetu z ljudmi, ki jim zaupam. Sploh če se počutim močno preobremenjen ali stalno izčrpan. Lahko sem prepričan, da takšno občutje deli še marsikdo in da je iz te situacije mogoče ponovno priti na zeleno vejo, z več moči in modrosti (velikokrat to uspe le s strokovno pomočjo terapevta, psihologa, svetovalca, psihiatra).
ŽIVLJENJE JE SPREMINJANJE
V določenih obdobjih življenja se lahko hitro spreminjajo interesi, telo, občutja, prijateljstva in celo življenjske poti. Nekatere spremembe je dobro vzeti kot del življenjskega potovanja. Vsaka sprememba prinese nove izkušnje in priložnosti za rast.
Ne glede na izzive, ki te čakajo v tem letu, in nepredvidene situacije si lahko prepričan, da si edinstven in da imaš poslanstvo, ki ga lahko izpolniš le ti. Pomembno je, da najdeš svojo strast, si postaviš cilje ter slediš svojim sanjam ne glede na ovire in izzive.
SPREJEMANJE IN ODGOVORNOST – KLJUČ DO ODRASLOSTI
V življenju se vedno prepletajo stvari, ki jih res ne moremo močno spremeniti, in tiste, ki so odvisne predvsem od nas.
Nekatere stvari, ki jih v večji meri ne moremo nadzorovati, so na primer:
- Videz: Morda ti ni všeč višina, oblika nosu ali barva oči. A te lastnosti so del tebe in so tisto, kar te dela unikatnega.
- Družina: Ne moreš izbrati staršev ali sorojencev. Nekateri odnosi so lahko zapleteni in težavni. Toda prav iz vsakega odnosa se lahko nekaj naučiš.
- Preteklost: Stvari, ki so se zgodile pred leti ali celo včeraj, ne morejo biti spremenjene. Prav tako pa lahko sčasoma spoznavaš širšo sliko in se učiš, da te ta spoznanja bogatijo za odločitve v prihodnosti.
A kljub temu da teh stvari ne moreš spremeniti, je pomembno, kako se do njih obnašaš. Namesto da se boriš proti njim, jih poskusi sprejeti. To ne pomeni, da si moraš lagati, da so ti všeč, ampak da jih priznaš in najdeš način, kako živeti z njimi.
Zdaj pa k tistemu delu, ki opisuje stvari, za katere sem odgovoren in jih lahko spreminjam, na primer:
- Odnos do šole: Čeprav morda ne moreš vplivati na to, kateri predmeti ti niso všeč, lahko nadzoruješ, koliko truda vložiš v učenje.
- Prijateljstva: Izbiraš, s kom se družiš in kako se obnašaš do drugih.
- Svoje navade: Izbiraš, ali boš prosti čas preživel na telefonu, na igrišču, ob branju knjige, kakšnem prostovoljnem delu ali drugi dejavnosti.
ZAUPAJ VASE IN VERJEMI V SPREMEMBE
Mogoče misliš, da si premlad, da bi naredil razliko. A zgodovina je polna zgodb o mladih ljudeh, ki so spremenili svet. Tvoje ideje, strasti in energija so tisto, kar svet potrebuje. Če vidiš nepravičnosti ali probleme, postani del rešitve. Pomagaj s prostovoljnim delom, povezuj se z drugimi, ki delijo tvoje vrednote, in skupaj delajte za boljši jutri. Ob neverjetni moči posameznika je pomembno še zavedanje, da v delu za skupni cilj postaneta dve osebi, ki se borita skupaj, močnejši kot dva posameznika, ki delata ločeno za isto stvar.
Zapomni si, da je življenje kombinacija sprejemanja tistega, česar ne moremo spremeniti, in aktivnega ukrepanja tam, kjer lahko naredimo spremembo. Razločevanja in prepoznavanja kdaj gre bolj za prvo in kdaj bolj za drugo stvar, se učimo vse življenje, a praksa nam pomaga, da gremo skozi dneve z več notranjega miru in dejanskega spreminjanja sveta na bolje.
Ne čakaj na pravi čas ali pravo priložnost. Začni zdaj. Tvoja prihodnost in prihodnost sveta sta predvsem v tvojih rokah. Bog ti daje talente in energijo, da jih uporabljaš za dobro, in verjame vate bolj kot ti sam.
SOOČANJE S SPREMINJAJOČIMI SE ČUSTVI
Velikokrat je naša notranjosti kot vihar, kjer se prepletajo različna čustva, in ne vemo točno, kaj bi z njimi počeli.
Pri tem nam lahko pomaga zavedanje, da so čustva osebna. Pogovarjanje o čustvih že od malih nog pripravlja poligon za pogovore o globljih doživljanjih, tudi tistih, povezanih s šolo, spolnostjo, osamljenostjo, smrtjo ... Če čakamo na primerno starost otroka, preden začnemo z njim govoriti o teh vsebinah, se bomo do takrat verjetno znašli v veliki zadregi – otrok in mi. A če govorimo o občutkih in čustvih z otrokom od tretjega leta naprej, bo to pomenilo samo naravno nadaljevanje pogovorov o temah, ki so občutljive, vendar del vsakdanjega življenja in zato zelo pomembne.
Ob hitrem spreminjanju čustev, ki jih mladostnik doživlja, se lahko sprašuje: »Kaj je narobe z menoj? Zakaj toliko razmišljam o smrti/spolnosti/dekletih/fantih …?« Verjeti začne, da je z njim nekaj narobe, namesto da bi razumel, da je to običajen del razvoja.
Prav tu je tista svetla točka, kjer imamo veliko priložnost. Če v družini ustvarjamo varno okolje in se učimo, da se o negativnih občutkih pogovorimo, potem se vzpostavi vzorec, znotraj katerega se nelagodje ne rešuje s pomočjo skrivanja čustev ali iskanja neprimernih načinov za njihovo sproščanje (nasilje, alkohol, droge, spolnost, pornografija, video igrice …), ampak v odnosu z najbližjimi.
Če se mi dogaja, da se velikokrat srečujem z določenim čustvom, ki ga ne znam/ne zmorem na primeren način predelati, so mi lahko v pomoč naslednja tri vprašanja in odgovori nanje:
Kaj je tisto, kar pri meni sproži takšno doživljanje?
Kako bi najnatančneje opisal občutja, ki se takrat pojavijo v moji notranjosti? (Pri tem ti je lahko v pomoč kolo čustev.)
Kaj v takšni situaciji potrebujem (čas zase v naravi, poslušanje mirne glasbe, cepljenje drv, metanje na koš, tuš, počitek …)?
NOVI ŠOLSKI IZZIVI TUDI ZA STARŠE
Tudi starši se učimo in rastemo ter se soočamo s posebnimi izzivi. Nekaj stvari, ki lahko staršem povzročajo težave pri odraščajočem otroku, je zbranih v nadaljevanju z namenom, da se vprašamo, ali je težava to tudi pri nas – in če je, kaj lahko naredimo.
- Sprejemanje povečevanja otrokove neodvisnosti: Za najstnika je normalen del razvoja, da se začne osamosvajati in želi prevzemati več odgovornosti zase. Čeprav imamo ob tem včasih občutek, da otrok beži stran v neznan in nevaren svet, mu lahko precej pomagamo s spodbujanjem samostojnosti, ki pomaga krepiti samozavest in odgovornost ter vero vanj.
- Podpora otroku, ki je v stresu in pod pritiski: Poleg ocen so tu še sovrstniški odnosi, pričakovanja staršev, trenerjev, učiteljev, načrtovanje prihodnosti in še marsikaj, kar lahko na mladostnika deluje zelo stresno. V tem obdobju je pomembno, da smo starši v oporo in da razumemo, kako kompleksna se lahko zdi mladostniku trenutna situacija. Obenem seveda ostaja izrednega pomena, da pred mladostnika postavljamo tudi zahtevne situacije, ki mu pomagajo rasti in postajati močnejši.
- Pomen pogovorov: Odnosov ne zgradimo z enkratnim srečanjem in tudi uničimo jih zelo redko z enim dejanjem. Redni pogovori tako o šoli kot o prijateljih, težavah, veselih dogodkih … so bistvenega pomena, da čutimo, kje smo v določenem trenutku. Dobro bi bilo, da bi nas v takih primerih vodilo načelo, da imamo dve ušesi za poslušanje in samo ena usta za govorjenje, ter zgled Jezusa, ki ni obsodil niti prostitutke, ko so mu jo pripeljali z vprašanjem, ali jo lahko kamenjajo. Odnos je proces, je tek na dolge proge.
- Spletna varnost: To je točka, kjer ima vsaka generacija staršev večji izziv, saj postaja splet vedno pomembnejši del našega življenja. Digitalna doba prinaša številne priložnosti in izzive. Varna uporaba interneta in družbenih omrežij je pomembnejša, kot je bila kadarkoli prej, in prehitra uporaba digitalne tehnologije lahko otroku/najstniku prej škodi kot koristi (določene raziskave so pokazale, da otroci, ki se kasneje srečajo z digitalno tehnologijo, v splošnem bolje usvojijo njeno uporabo, saj se zaradi drugih dejavnosti možgani do takrat bolje razvijajo). Pogovor in razlaga o nevarnostih in pasteh spleta sta danes zelo pomembna popotnica, ki jo starši moramo dati otrokom, če jih želimo opremiti za soočanje s sodobnimi izzivi življenja.
- Pomen spanja: Najstniki potrebujejo več spanja kot odrasli. Pomembno je, da imajo reden spanec, saj to vpliva na njihovo razpoloženje, rast, razvoj, rehabilitacijo, fokus, učinkovitost in zdravje. Določene navade spanja, ki želijo nadoknaditi zamujene ure v nočeh čez teden s spanjem za vikend, dolgoročno nimajo najboljših posledic.
- Iskanje ravnovesja in vrednost napak: V iskanju ravnovesja med pomembnimi zadolžitvami, ki jih imamo za šolo, delo, družinske obveznosti in prosti čas, se vedno pojavi kakšna napaka, ki jo naredimo. To je del učenja, rasti in definicije tega, da smo ljudje. Namesto da se osredotočimo na to, kaj vse naredimo narobe, lahko te izkušnje uporabimo kot priložnost za učenje in razvoj.
B. Tomažič, Inštitut Integrum, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 9 (2023), 52-56.
PO MARIJI K JEZUSU
Krščansko občestvo se že od nekdaj zateka k Mariji. Ob nenehni izkušnji njenih milosti in pomoči jo je poimenovalo vsemogočna priprošnjica in v njej našlo bližnjico – stezo, ki skrajša pot do Boga. Tako je postala vezni člen med Bogom in človekom in nam vedno znova pomaga osmisliti naš da Gospodu.
Morda si kdaj zmeden: toliko čaščenja Marije – ali ne bi morali častiti samo Boga? Marija je bila sicer njegova mati, a je še vedno samo človek. Cerkev se vsega tega zaveda, a je pobožnost do Marije vedno pospeševala kot gotovo pot, po kateri se pride h Gospodu. Kot je dejal Pavel VI. v okrožnici Mense maio, je »Marija vedno pot, ki pelje h Kristusu. Vsako srečanje z njo se konča s srečanjem s Kristusom. Stalno zatekanje k Mariji ne pomeni nič drugega, kakor da v njenem naročju, v njej, po njej in z njo iščemo Kristusa, našega Odrešenika.«
KDAJ NAM JE MARIJA - ŠE POSEBEJ BLIZU
- 100-letnica prikazovanj Marije v Fatimi
Na poseben način se je Marija približala običajnemu človeku v kraju Fatima na Portugalskem. To se je zgodilo 13. maja 1917, ko se je Marija prvič prikazala trem otrokom, Luciji, Jacinti in Frančišku. Otroci so bili stari med 7 in 10 let. Marija se je nato prikazovala šest mesecev, vsakega 13. v mesecu, vse do 13. oktobra 1917.V mesecu maju nas torej čaka precej prireditev in slovesnosti ob tem jubileju. Spominjali se bomo, kako še danes Fatima predstavlja kraj upanja. Marija ne napoveduje tragedije, ampak predlaga pot, po kateri se lahko svet reši. Človek se je zapletel v neštete zanke greha in večkrat ne vidi poti naprej. Marija pa tega človeka vabi k spreobrnjenju, tako kot začenjajo evangeliji: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
»Za koga nabiraš rožice?« – »Za Marijo,« se je glasil odgovor in Marija je imela vsakodnevno na oltarju v cerkvi nove cvetlice majhnih ročic. Ti otroški spomin še seže tja? So bile tudi tebi šmarnice ljube? Že dolgo jih imajo ljudje zelo radi. O zgodovini šmarnic v čast devici Mariji je v knjigi Praznično leto Slovencev Niko Kuret zapisal, da Marijino posebno čaščenje v mesecu majniku sega že v 16. stoletje, redne pobožnosti pa so se razvile šele v 18. stoletju. Prve šmarnice – tako so jih začeli imenovati po majniških cvetlicah – so v Ljubljani obhajali leta 1851 v bogoslovnem semenišču. Pobožnost se je kmalu razširila po župnijah tudi zunaj Ljubljane in verniki so jo hitro tako vzljubili, da se je udomačila tudi zunaj cerkva – na vasi, pri kapelicah in znamenjih. Poleg šmarnic v tem mesecu Mariji mnogi izročajo različne poklone: romanja, obisk kakšne njej posvečene cerkve, majhne žrtvice njej v čast, izročanje študija ali dobro opravljenega dela, bolj pozorno molitev rožnega venca. Posvetitev Mariji v mesecu maju se je rodila iz ljubezni, ki je vedno iskala nove načine, kako bi se izrazila, ter kot odziv na poganske navade, ki so v mesecu rož obstajale na mnogih krajih. Drugi vatikanski koncil je vernike v maju še posebej spodbudil, naj »goreče molijo k Mariji Božji in k Mariji ljudi, da bo tista, ki je s svojimi molitvami podpirala prve začetke Cerkve, tudi zdaj, ko je v nebesih povišana nad vse svetnike in angele, v občestvu z vsemi svetniki posredovala pri svojem Sinu«.
Izjava papeža Frančiška o Marijinem značaju
Z zanimivo izjavo o Marijinem karakterju se je pred nekaj tedni odzval papež Frančišek. V svoji poslanici za priprave na Svetovni dan mladih, ki bo leta 2019 v Panami, je pozval mlade, naj bodo podobni Mariji, ki je sprejela Božjo voljo in se je v celoti predala njegovemu klicu. Poudaril je, da Marija ni bila kavčar, ni bila nekdo, ki samo poseda pred televizijo ali telefonom, brez aktivnega življenja. »Bog gleda na vas in vas kliče, in ko Bog to dela, je pozoren na vso ljubezen, ki ste jo vi sposobni ponuditi svetu. Kot mlada žena iz Nazareta lahko tudi vi izboljšate svet ... Cerkev in družba vas potrebujeta,« je še dodal papež Frančišek.
V pripravah na Svetovni dan mladih, ki bo čez dve leti, je glavna tema prav Marija. Papež jo postavi kot osrednji lik in osebo, ki bo spremljala mlade v pripravah po celem svetu. Kot vodilne misli za razmislek v procesu priprav je papež izbral tri odlomke iz Lukovega evangelija. V letu 2017 tako mladi razmišljajo o veri Marije, ki moli v svoji znani hvalnici (Magnificatu): »Velike reči mi je storil Vsemogočni« (Lk 1,49); v letu 2018 bo razmislek namenjen besedilu: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30), ki bo mlade povabil k razmisleku o pogumu, ki ga je Marija izkazala ob srečanju z angelom. V letu 2019 pa bo vodilna misel Svetovnega srečanja mladih: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!«
10 STVARI, KI JIH JE DOBRO VEDETI O MARIJI
1. Božja mati
V izpovedi vere vsako nedeljo molimo »rojen iz Marije Device«. Marija je resnično Božja mati, ker je Jezusova mati. Tisti namreč, katerega je spočela od Svetega Duha in ki je postal resnično njen Sin, je večni Sin Boga Očeta. Je Bog sam.
2. Večna devica
V katekizmu beremo, da izraz spočet od Svetega Duha pomeni, da je devica Marija spočela večnega Sina v svojem naročju od Svetega Duha in brez sodelovanja moža. »Sveti Duh bo prišel nadte,« (Lk 1,35) ji je rekel angel ob oznanjenju. To pomeni, da Jezus ni bil spočet pri spolnem odnosu, ampak po Svetem Duhu. Marija je ostala prej in slej devica, kar rojstvo Božjega Sina prikaže kot popoln Božji dar. Bog se je želel svetu približati z Marijino držo brezmadežnosti, ki je odpoved vsem vzgibom napuha, samozadostnosti in pohlepa.
3. Brezmadežno spočetje
Marija je bila od prvega trenutka svojega življenja v posvečujoči milosti, kar pomeni, da je bila obvarovana izvirnega greha. Tako se je Jezus lahko iz nje rodil brez vsakega stika z grehom. Kljub temu da je bila podvržena skušnjavam in trpljenju, a je z zaupanjem v Boga zmagala nad grehom.
4. Vnebovzetje – veliki šmaren
Si se kdaj vprašal, kje je Marijin grob? Kristusovo vstajenje in vnebohod sta bila za Marijo veliki prelomnici. Od tedaj si je želela, da bi bila tudi ona čim prej tam, kjer je njen poveličani Sin. Želja se ji je izpolnila takoj po končanem zemeljskem življenju, ko jo je Jezus z dušo in telesom vzel k sebi v nebo.
5. Marijina poslušnost
Izmed vseh žena je bila za Božjo mater izbrana prav Marija, šestnajstletna hčerka Joahima in Ane. Zakaj prav ona, če bi lahko bila katera druga? Marija je imela svobodno voljo, ni ji bilo treba reči DA! A njena poslušnost Božji volji je rešila svet.
6. Marijina milost
Že angel Gabrijel ji je v pozdravu dal vedeti, da je polna milosti. Tako zelo, da jo rada deli tudi med nas, če se le obračamo k njej. Vsakokrat ko molimo molitev rožnega venca, se strese nekaj njene milosti na nas. In zakaj potrebujemo Marijino milost? Za čisto življenje, v katerem bo čim manj greha.
7. Marijina hvalnica
Marija je ljubila Boga z vsem srcem. To dokazuje v svoji hvalnici, ki jo s posebnim zanosom in veseljem izpove ob obisku Elizabete. Tudi mi posegajmo po njej!
8. Marijina pozornost
Tako kot je na poroki v Kani galilejski Marija tankočutno opazila, da je zmanjkalo vina, tako pozorno prepoznava potrebe v našem življenju. In če Jezus na njeno prošnjo spremeni vodo v vino, tudi za nas velja povabilo, da se s svojimi prošnjami in zahvalami obračamo k Mariji. Ne zato, ker nas Jezus ne bi slišal in uslišal, ampak ker je Marija bližnjica do njega.
9. Marija – Mati Cerkve
Ob vznožju križa Marija prejme skrb za celotno Cerkev in njene učence. Tako imamo nebeško mater, ki skrbi za nas in bedi nad našimi potrebami in našo odprtostjo za Božji glas. Približajmo se ji, jo kličimo in prosimo.
10. Marijina bližina
Marija je vedno ob tebi in meni. Sploh takrat, ko molim rožni venec. Ni je bolj umirjene molitve kot je rožni venec. Vsaka desetka odstira skrivnost Jezusovega življenja, ob njih razmišljamo o Jezusovem življenju skozi Marijine oči. Bliže kot smo Mariji, bliže smo Jezusu.
Gruden A. in Križaj K., Tema meseca, v: Ognjišče (2017) 05, str. 72.
Bog je najbolj ustvarjalno bitje. Svoje ustvarjalnosti pa ne ohranja zase. Z njo nas na številne načine osrečuje in v nas zbuja hrepenenje po lepem, novem, očarljivem. Bog je človeka ustvaril ustvarjalnega. Zakaj bi bila torej naša molitev suhoparna, dolgočasna, sama sebi namen, če pa je Bogu všeč razgiban in po naših merah prikrojen čas Zanj?
Greš kdaj na kavo z Jezusom? Jezus si namreč želi na zmenek s tabo. Ne, takšno razmišljanje ni fanatično, niti krivoversko ne. Najboljša molitev je namreč točno takšna, kot je všeč tebi, kajti prav tista bo najbolj doživeta, pa čeprav morda sploh ni podobna molitvi, kot si jo predstavljaš. Sveto pismo pravi: »Približajte se Bogu in se vam bo približal« (Jak 4,8a). Na meni je torej, da naredim prvi korak. Bog ima vedno čas zame in se me veseli. Si upam to verjeti?
Nelli Bangert v knjigi za punce Ti si Božja zamisel, ki je izšla pri Ognjišču, piše takole: »Biti povabljen na zmenek z bitjem nasprotnega spola je vznemirljivo! A zmenki niso omejeni samo na fante … Si vedela, da hoče Bog hoditi na zmenke s teboj osebno? Morda si zdaj zmedena: Zmenki? Bog? Jaz? Da – absolutno! Bog hoče s teboj na zmenek! Morda povezuješ srečevanje z Bogom le z branjem Svetega pisma in molitvijo ter si misliš: Ah, joj, vedno isto, to je takšen dolgčas. Toda ali si kdaj pomislila, da bi bilo vredno ta posebni čas z Bogom tudi drugače oblikovati? To je konec koncev srečanje s Stvarnikom vesolja, s tistim, ki te je ustvaril, s tvojim nebeškim Očkom. In on si želi s teboj deliti resnično intimen čas, ko ti bo čisto blizu.«
IN KAKŠEN NAJ BO TAK ZMENEK?
Poskusi različne stvari, ki so ti všeč. Morda lahko pomisliš, kaj bi ti bilo všeč početi s fanti, recimo:
- »Prižgi slavilno glasbo, pogovarjaj se z Bogom in mu ustvari sliko. Naslikaj, kako je videti tvoje srce, kako ti trenutno gre, kakšna vprašanja imaš, kaj te pravkar boli, kako hočeš naprej. Slikaj in moli. Kdo ve, kaj boš medtem doživela.
- Morda nisi takšna umetnica, ampak raje uživaš. Zakaj si ne pripraviš majhne košare za piknik, se usedeš na vrt in Bogu napišeš pisma? Uživaj čas, ko si čisto sama z nebeškim Očkom, in pusti, da ti besede lijejo iz srca. Preprosto napiši vse – on te ljubi in te razume. Če želiš, lahko kaj prebereš iz Svetega pisma. Kdo ve, kaj ti ima povedati.
- Si morda ljubiteljica narave? Vzemi Sveto pismo in se odpravi ven. Mogoče imaš v bližini svoj najljubši kotiček, kjer lahko uživaš mir, moliš in bereš Sveto pismo.«
Tako se bodo tvoja srečanja z Bogom spremenila, gotovo med molitvijo ne boš več zaspala in Zanj ne bo dovolj le ena minuta pred spanjem, hotela boš več. Zakaj se to zgodi?
Ker ti je Bog v srce položil ustvarjalnost. Ustvarjalnost je eden od načinov, kako ti izkazuje svojo ljubezen, in hkrati magnet, s katerim te privablja k sebi.
KAJ PA, KO SEM PREVEČ ZMEDENA ZA MOLITEV?
Takrat preprosto reci: Dragi Bog, rada bi ti kaj lepega izročila, pa je vse, kar imam, zmeda v moji glavi. Ampak ti si vsemogočen in tudi iz zmede gotovo lahko narediš nekaj dobrega. Želim, da sva v tem skupaj.
»Molitev je povezanost mojega srca z Bogom. Z Bogom se lahko pogovarjam na zelo različne načine. Včasih Jezusa obsipam s svojimi mislimi in vprašanji, mu pripovedujem, kaj se pri meni pravkar dogaja, kaj doživljam in kaj čutim. Drugič preprosto mislim na Boga in že sama misel Nanj povzroči, da moje srce zapoje in se smeji. Tudi to je molitev! Potem so trenutki, ko sem v skupnosti in Jezusu pojem slavilne pesmi. So pa tudi obdobja, ko mi zmanjka besed, ko trpim, sem notranje okamenela in preprosto nimam kaj povedati. Takrat se usedem in molčim ob Jezusu. Da, tudi to je molitev!«
- NAČRTUJ ZMENEK Z BOGOM
»Zavihaj rokave in vnesi zmenek z Bogom v svoj koledar. Rezerviraj na primer eno uro popoldne, ko nimaš treninga košarke, glasbene šole ali kakšnega drugega opravka. Premisli, kako hočeš oblikovati zmenek. Lahko ga začneš tudi brez posebnega premisleka in se z Bogom pogovoriš, kako se želiš danes srečati. Morda dobiš namig direktno in spontano od Njega?
Ko boš dobila občutek, si vsak teden vnesi zmenek z Bogom v svoj planer. Lažje je, če imaš za ta srečanja rezerviran isti dan in isto uro. Tako se lahko iz časa, ki ga na zmenkih preživiš z Bogom, razvije nekaj, česar se boš lahko že vnaprej veselila!«
»Moj pametni telefon ima mojo pozornost stalno, vsak dan. Mogoče veliko več kot druge stvari v mojem življenju. Kaj bi se pravzaprav zgodilo, če bi se prav tako močno osredotočila na Boga, če bi vsako WhatsApp sporočilo od Boga takoj prebrala in nanj odgovorila? Kajti vedno znova mi pošilja sporočila. Kako bi se spremenilo moje življenje in življenje ljudi ob meni, če bi množico Božjih SMS-ov bolj upoštevala? On uporablja najrazličnejša sredstva, da bi stopil v stik z menoj: besede v Svetem pismu, druge ljudi, izkušnje, ki si jih nabiram v vsakdanu, pogosto uporabi celo reklamni plakat, pesem na radiu ali mavrico, da bi mi poslal sporočilo.«
Bog nam prav vsak dan sporoča, a težko je včasih zaznati in prepoznati, preko katerega »kanala« nam govori (je to klic prijateljice, nenavaden »slučaj«, modra misel, svetopisemski citat, pomenljiv pogled sošolca …?). Božja sporočila namreč ne zacingljajo. Veliko bolj raznolika so. Tudi zato je smiselno molitev oblikovati tako, da bomo pri njej sproščeni in predvsem, da bo časa, ki ga namenimo Bogu, več – saj je to hkrati čaš, ko se učimo prepoznavanja in razvozlavanja Božje komunikacije z nami. Več Boga v življenju pa pomeni več miru, zdrave odnose, tisti notranji občutek, da je vse prav in dobro. Je to sreča? Morda zadovoljstvo?
KAJ PA, KO PRIDEJO TEŽAVE?
Ko pridejo težka obdobja, nam hoče biti Bog še posebej blizu. Bog namreč ve in razume, da je takrat težko moliti. Zato od nas ne pričakuje dolgih meditacij, dovolj je že, če ga povabimo zraven v svoje nevihte. Miselnost »vse zmorem sam« zamenjajmo za »Bog, potrebujem te, naredi nekaj.« Še en korak dlje pa je prošnja za tolažbo. Ali si upaš Boga prositi, da te potolaži? On osebno.
»Ultratežko je v takšnih časih iskati, kako in kje nas hoče Bog opogumiti. A ko si drzneš storiti korak upanja in Boga prosiš, naj te v težkem obdobju sreča, boš presenečena nad spodbudo in veseljem. Kadar si pozorna, boš njegove tolažilne poljube doživela na najrazličnejše načine. Mogoče neposredno pri branju Svetega pisma. Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo, piše v Pismu Hebrejcem 10,35. Ali pa: Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo (Mt 5,4). Da, lahko nas potolaži Bog osebno! Morda nam izkaže tolažbo z lepo kartico od prijateljice. Ali z objemom ljubega človeka. S sončnim vzhodom, ki je tako čudovit, da ti stopijo solze v oči. Ali z močnim občutkom, ki te nepričakovano preplavi in po katerem slutiš, da ti je Bog čisto blizu. Ali pa tudi z mirom v srcu, ki je tako globok, da si lahko kljub nespremenjenim okoliščinam popolnoma mirna. Bog skrbi zate in ve za težko obdobje. Prav tedaj ti hoče biti blizu in te potolažiti, poljubiti in narediti nekaj dobrega zate! Ko si ravno v takem obdobju, prosi Boga za konkretne tolažilne poljube. In jih začni iskati. V Svetem pismu, v vsakdanjiku, v naravi … Tukaj so, le videti jih moraš.«
OPOGUMLJAJ TUDI TI!
Ko sam doživiš tolažbo od Njega osebno, si želiš, da bi jo lahko delil med vse. Te je strah biti »posrednik« med Bogom in človekom v stiski? Pomisli, morda nekdo pravkar potrebuje tvojo tolažbo. Dovoli Bogu, da po tebi nagovarja in tolaži. Biti v takšni »vsakdanji« Božji službi ni naloga – ampak je način življenja. To v praksi pomeni hoditi z Bogom skozi življenje. Odkrivati njegove sledi in z njim ustvarjati sledi za druge ljudi. Tudi to je ustvarjalno krščansko življenje.
KAJ PA KO SE KLJUB MOLITVI NIČ NE SPREMENI?
Takrat je še najtežje. Zakaj bi vztrajala, če pa Bog nič ne naredi oz. naredi tako, kot se njemu zdi najbolj prav? Se tudi ti kdaj zapleteš v takšne brezupne misli? Podvomiš v smisel molitve? Nelli Bangert v knjigi Ti si Božja zamisel pravi, da je eden zelo pomembnih vidikov molitve dejstvo, da pri Bogu ni nič nemogoče: »Je stvarnik celotnega vesolja in ima zato moč, da spremeni brezizhodne okoliščine. Zato ga rada oblegam z vsemi svojimi skrbmi, ne popuščam in pričakujem, da mi bo pomagal. Ta knjiga me je zelo spodbudila, da vztrajam pri molitvi, tudi če se okoliščine ne spremenijo takoj na bolje. Močno verjamem, da bomo doživljali čudeže, če se bomo v molitvi borili in Jezusa vedno znova oblegali z neko stvarjo, ki nam je zelo pomembna in pri kateri pričakujemo od njega pravo spremembo. Rada bi te spodbudila, da v okoliščinah, ki se zdijo brezizhodne, moliš. Vedno znova. Ne odnehaj! Pri Bogu ni slepih ulic in tudi brezupnih primerov ne. Pridi vedno znova in znova zaupljivo do Jezusa. Z možem sva v svojem stanovanju preoblikovala majhno sobo (ki je bil sprva mišljena kot shramba) v molitveni prostor. Tja sva postavila stol in položila molitveni seznam, na katerem so vedno najine prošnje. Sicer v sobici stojita še likalnik in likalna deska, vendar nama prazen prostor pomaga, da naju pri molitvi nič ne zmoti. Vsak dan poskušava molitveni prostor obiskati vsaj za deset minut. Včasih se izide, včasih tudi ne. Vendar se vedno znova vzajemno spodbujava, da to storiva. Želiva si Boga obsipati z vsemi najinimi prošnjami – in dano nama je doživeti, da poseže vmes ter okoliščine popolnoma spremeni. Na nekaterih področjih sva že doživela neverjetna uslišanja molitev. Uslišanja si zapisujeva pod seznam prošenj, zato da imava stalno pred očmi, kako Bog deluje. Čudovito je doživeti, da nas Bog, ki nas je ustvaril, pozorno posluša in posega v naše življenje! Tudi ti lahko to doživiš! Spodbujam te: odpravi se na pot in uporabljaj molitveni zaklad. Videla boš, kako te bo Bog obdaroval s čudovitimi molitvenimi izkušnjami in trenutki!«
Če se ti zazdi, da ti pa že nisi vredna čudeža, to misel pošlji Bogu s pripisom: Vzemi in ne dovoli, da se vrne, prosim. Kajti ta misel ni od Boga, ampak od hudega. Pri Bogu smo vsi vredni enako, zato moli za čudež in deležna ga boš. Ne pozabi, ti – ja, prav ti – si Božja zamisel!
KO JE VSEGA PREVEČ: SPROŠČANJE Z JEZUSOM
Vsi hočejo nekaj od mene, učitelji, starši, prijatelji … Ne vem, kje se me drži glava! In v tej zmedi naj bi še molila?!? Ampak hej, edino Bog ti v tem trenutku lahko pomaga. Kako? Tako, da boš občutila mir. On je namreč Gospod miru (2 Tes 3,16).
»Skrivnost je v tem, da se naučimo v stresnih obdobjih ozreti na Boga – in ne k stvarem, ki nas cukajo za rokav ali nam želijo nagnati strah v kosti. Kadar imamo svoje sidrišče v Jezusu Kristusu, nas ne bo tako hitro prevrnilo. Takrat dobimo sposobnost, da spet jasno vidimo, ločimo nepomembno od pomembnega. Ravno v stresnih okoliščinah je nujno, da pridemo k Bogu po mir.
Bog ve, kako mir deluje, in on sam nam ga lahko podari. Neskončno globok mir, ki je povsem neodvisen od zunanjih okoliščin. Mir sredi razburkanih in kaotičnih časov. Slišim zgodbe, kako pogumno in mirno živijo kristjani svojo vero v drugih deželah, čeprav se podajajo v veliko nevarnost, ko se srečajo pri bogoslužju ali imajo pri sebi Sveto pismo. Ali se nič ne bojijo? So res tako neustrašni? Bolj verjamem, da se vedno znova pustijo Bogu obdariti z globokim mirom.« In ta mir je za vse. Ne zmanjka ga.
Tudi jaz se še vedno učim, da me stresne situacije ne spravijo v skušnjavo – da bi še bolj hitela. Namesto tega vadim, da se v takih trenutkih obrnem na Boga in rečem: Živjo, očka, zdaj sem pri tebi. Vadim se v tem, da sem samo pri njem in uživam njegovo toplino, ljubezen in bližino. Učim se, kako počakati, da se v srce naseli res globok mir. Opažam, da je to najboljši način, da se ne izgubim v nemiru. Kadar si v stresu, malo premisli, kaj bi ti pomagalo, da bi se sprostila: morda pogovor s prijateljico, topla kopel, dobra glasba ali sprehod. Predvsem pa pridi k Jezusu – pusti se mu obdarovati z mirom. Kajti zatrdno je obljubil: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« (Jn 14,27)
Eno od mnogih močnih sporočil knjige je, da ozavestimo dejstvo: Jezus mi želi biti blizu tukaj in zdaj. Jezus mi želi pomagati tukaj in zdaj. Komu? Meni, ki sem tega vreden!
PEZDIR KOFOL, Marjetka (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2022) 2, str. 52-56.
citati so vzeti iz knjige Neli Bangert: Ti si Božja zamisel
Pred več kot petdesetimi leti so svet obkrožile zgodovinske besede: „Majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.“ Izrekel jih je ameriški astronavt Neil Armstrong, prvi človek, ki je stopil na Luno. Kako je bilo v dobi brez računalnikov to sploh mogoče? Kaj vse bi lahko šlo narobe? Kaj je to pomenilo za razvoj tehnike, človeštva in kakšne nove cilje smo si ob tem zadali in jih dosegli? In kje smo, nenazadnje, tu Slovenci?
21. julij 1969 je bil prelomen dan. Kar vprašajte svoje domače, če se spomnijo, kje in kako so gledali ta znameniti sprehod dobesedno vesoljskih razsežnosti. Seveda se je vse skupaj začelo že precej prej, nekako takrat, ko je tedanji predsednik John F. Kennedy ugotovil, da ZDA v tako imenovani »vesoljski tekmi« kar krepko zaostajajo za Sovjetsko zvezo. In imel je prav, kajti Rusi so prvi izstrelili satelit Sputnik (1957), prvi poslali v vesolje živo bitje (psico Lajko) ter človeka Jurija Gagarina. Tudi prvi sprehod v vesolju je leta 1965 pripadal Rusu Alekseju Leonovu. Zato omenjenemu predsedniku ZDA ni preostalo drugega, kot da z velikim pompom kar najbolj ambiciozno razglasi nekako takole:
»Mi bomo šli pa sedaj na Luno, in to ne zato, ker je to enostavno, ampak ker je zahtevno.« Ob teh besedah so se politiki njegove administracije veselili nenadne povečane priljubljenosti, znanstvenike in vodilne Nasine inženirje pa je zabolela glava. Kajti predvsem oni so zelo dobro vedeli, kakšne prepreke morajo ob tem razrešiti in kaj vse lahko gre narobe. Poglejmo si nekaj teh stvari.
Tehnično gledano bi se lahko krepko zalomilo pri vsaki od različnih faz poleta. Vzlet rakete Saturn V je bil videti tako, kot bi sedeli na manjši jedrski bombi – toliko energije je bilo v rezervoarjih. Kako vse to nadzirati, ko pa je bilo npr. vsem jasno, da lahko že ena sama iskrica na nepravem mestu povzroči katastrofo? V negotovosti so bili tudi glede ločitve od komandnega modula, pristanka na luni in kasnejšega vzleta z Lune ter ponovnega spajanja. Čeprav so šli z Zemlje proti Luni trije astronavti, je bilo načrtovano, da bosta po Luninem površju dejansko hodila dva. Michael Collins, pilot glavnega modula, je bil močno zaskrbljen, kaj bo, če kolega ne bosta uspela vzleteti z Lune in se mu pridružiti. Tega in podobnih tveganj se je zavedal tudi predsednik Nixon, ki je imel za primer katastrofe pripravljen tudi ustrezen žalni govor
- Govor za primer katastrofe
Usoda je določila, da bodo tisti, ki so odšli na Luno v miru, tam sedaj počivali v miru. Ti pogumni možje vedo, da ni upanja za njihovo rešitev. Vedo pa tudi, da je v njihovem žrtvovanju upanje za človeštvo. Svoje življenje so dali za najplemenitejši cilj človeštva, za iskanje in razumevanje resnice. Za njimi bodo žalovale družine, prijatelji, narodi. Za njimi bodo žalovali ljudje po celem svetu. Žalovala bo mati zemlja, ki si je svoje sinove upala poslati v neznano. Pri svojem raziskovanju so vznemirjali ljudi celega sveta, ti pa so se počutili kot eno. S svojim raziskovanjem so človeštvo povezali še tesneje. V preteklosti smo svoje junake iskali in gledali v ozvezdjih. Danes jih imamo tu, iz mesa in krvi. Še drugi bodo sledili in našli pot domov. Iskanje se ne bo nikoli končalo. A ti možje so bili prvi in kot taki bodo ostali v naših srcih. Vsak, ki bo kadarkoli dvignil pogled proti Luni, bo sedaj vedel, da je tam od zdaj in za vedno tudi del človeštva.
5, 4, 3, 2, 1 … VZLET!
Te besede je bilo slišati 16. julija 1969 ob 9.32. Misija se je imenovala Apollo 11, vzlet je potekal iz Kennedyjevega vesoljskega centra Cape Canaverall na Floridi. Po 4 dneh in 400.000 preletenih kilometrih sta se Neil Armstrong in Buzz Aldrin vkrcala v lunarni modul ter se ločila od matične ladje. V tej je ostal Collins in naprej krožil okoli Lune. 20. Julija ob 3.00 po našem času sta po 102 urah od starta z Zemlje pristala na predelu Lune, poimenovanem Morje tišine. Sam pristanek je fizično upravljal Armstrong, po mnenju nekaterih celo nekoliko »predobro«. Inženirji plovila Eagle (Orel) so predvidevali, da bo pristanek na Luni trši, zato so izdelali pomožne »noge«, ki se ob dotiku s tlemi namenoma zdrobijo. Armstrong pa je, vrhunski pilot, kot je pač bil, svoje delo opravil tako dobro, da so te noge ostale cele. Po nekaj pripravah je stopil iz plovila in ob tem izrekel znameniti stavek. Čez 20 minut se mu je pridružil Aldrin in izobesila sta zastavo. Sledilo je dveinpolurno raziskovanje površja, montaža posebnih ogledalc (glej okvirček) za laserje in seizmografov za merjenje potresov. Spotoma sta opravila tudi nekaj fizikalnih poskusov in v Lunino površje zasadila ameriško zastavo. Sledil je povratek v lunarni modul, vzlet in »randevu« s komandno kapsulo. Omenjeno zastavo je piš raketnih motorjev med vzletom Orla prevrnil. Na komandnem plovilu ju je pričakal Collins, sledil pa je po 8 dneh v vesolju, povratek na Zemljo.
Poveljnik Neill Armstrong je bil po pripovedovanju mnogih, tudi kolegov astronavtov, eden najboljših pilotov v zgodovini. Na to kaže tudi njegov že omenjeni »preveč dober« pristanek Orla na Luni. Bil pa je tudi izreden človek, nenavadno skromen za nivo podvigov, pri katerih je sodeloval. Odklanjal je slavo in povsem prostodušno priznal, da je bil prvi človek na Luni zaradi preprostega naključja, ker je bil pač poveljnik in ker je moral sprejeti nekaj trenutnih odločitev, ki so na to vplivale.
DROBNE ZANIMIVOSTI
Pripravo, izvedbo in kasnejšo analizo poleta so spremljale drobne, manj znane zanimivosti. Armstrong je imel med letom v svojem žepu spravljen majhen košček lesa. Ta košček je bil del letala bratov Wright, ki je bilo leta 1903 udeleženo v prvem poletu v zgodovini. S tem se je astronavt hotel pokloniti vsem letalskim pionirjem in prikazati izjemen napredek, ki se je zgodil v samo 66 letih. Brata Wright sta bila, tako kot Armstrong, doma iz zvezne države Ohio, omenjeni košček lesa pa je sedaj razstavljen v muzeju v Washingtonu.
Po vrnitvi astronavtov na zemljo je sledila 21-dnevna karantena. Znanstveniki, zdravniki in ostali odgovorni pač niso vedeli in niti niso mogli vedeti, ali bodo astronavti v vesolju »staknili« kakšen vesoljski virus ali bolezen, ali pa se bodo vrnili popolnoma zdravi. Zato je bila karantena kar pravšnja rešitev, raziskave in testiranja pa so pokazala, da je z njimi vse tako, kot je treba. Ni bilo nobenega »osmega potnika«. So pa morali, zanimivo, ob povratku izpolniti »carinske« obrazce. Buzz Aldrin je leta kasneje »twitnil«, da je na carini moral prijaviti »vzorce kamenin in prahu z Lune«.
Kljub temu da je bila delni cilj misije Apolla 11 zmaga v t. i. vesoljski dirki, so astronavti želeli podvigu dati pečat celotnega človeštva, ne le Amerike. Zato so na Luni pustili številne fotografije ljudi, posnetke različnih jezikov in spominske insignije z napisi astronavtov, umrlih pri raziskovanju in poti v vesolje. Pri tem pa ni šlo le za ameriška imena, ampak so korektno izpostavili tudi preminule kolege kozmonavte iz Rusije. Eden večjih je bil Jurij Gagarin, prvi človek v vesolju.
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste si v avto zaklenili ključe? Ko se je Armstrongu pri sprehodu pridružil Aldrin, je moral pri sestopanju iz plovila posebej paziti na to, da za seboj ni zaprl vrat, lopute! Ta namreč ni imela zunanje kljuke, zato bi se v tem primeru lahko zgodilo, da bi oba sprehajalca ostala zaklenjena zunaj lastnega vozila. Si predstavljate? Se je pa malce drugačna nerodnost zgodila agenciji NASA nekaj desetletij po poletu. Leta 2006 so odgovorni priznali, da so originalni posnetki poleta in pristanka na Luno enostavno – izginili. Te so potem sicer našli, a zgroženo ugotovili, da so »presneti« z drugimi vsebinami, podobno kot smo včasih, dolgo nazaj, presnemavali audio in video kasete. Sedaj pa se lahko vprašamo, kaj je bolj nerodno – da se zakleneš izven lastnega vozila na Luni ali da nekdo izbriše in presname največji tehnični dogodek v zgodovini človeštva? Samo po sebi se razume, da je vse to spet prililo olja na ogenj teoretikom zarote.
KOLIKO LJUDI JE DO DANES HODILO PO LUNI? 
Ko gledamo na dosežek pristanka na Luni in sprehoda po njej, mnogi mislijo, da je šlo samo za enkratno misijo. Vendar se je v letih med 1969 in 1972 na Luni sprehajalo 12 različnih ljudi.
Prvi je bil že omenjeni Neil Armstrong, ki mu je na isti misiji sledil Buzz Aldrin. V naslednji misiji, Apollo 12, sta prav tako dva astronavta opravila sprehod – Pete Conrad in Alan Bean. Za misijo Apollo 13 verjetno ni treba zgubljati besed, saj je iz filmskega sveta podrobno predstavljeno njihovo reševanje nazaj na Zemljo, ko jim je na poti proti Luni eksplozija na rezervoarju s kisikom preprečila pristanek na Luni.
Naslednja, ki sta v 14. misiji programa Apollo stopila na Luno, sta bila Alan Shepard in Edgar Mitchell. Prav tako sta se v 15. misiji po Luni sprehodila dva – David Scott in James Irwin, ki sta na Luni preživela kar tri dni. V tej misiji so na Luno poslali tudi posebno lunarno vozilo, ki je astronavtoma omogočilo, da sta opravila precej daljše sprehode. Skupno sta bila na 3 lunarnih sprehodih, in tako zunaj vesoljske ladje prebila na Luni več kot 18 ur. V tem času sta opravila različne poskuse in nabrala za 77 kg prsti in kamenin. V 16 misiji sta se po Luni sprehodila John Young in Charles Duke, ki sta prav tako opravila tri sprehode v časovni dolžini 20 ur in 14 min. Z lunarnim vozilom sta prevozila 26,7 kilometra. Zadnja misija na Luno je bila misija Apollo 17, ko sta se kot zadnja do danes po Luni sprehodila Eugene Cernan in Harrison Schmitt. Na Zemljo sta se vrnila 19. decembra 1972.
Na tej zadnji misiji je astronavt Eugene Cernan v prah na površju vpisal začetnice imena svoje hčerke Tracy – »TDC«. Povedal je, da se mu je zdela zanimiva misel, da bodo te tri črke ostale vpisane bistveno dlje, kot si lahko kdorkoli predstavlja.
Na svoje otroke pa so se na poseben način spomnili astronavti Apolla 15. Na krov vesoljske ladje so pretihotapili 400 poštnih znamk, misleč, da bodo z njihovo prodajo na odprtem trgu zaslužili dovolj denarja za šolanje svojih otrok. Niso bili sicer odpuščeni iz službe, a v vesolje niso leteli nikoli več.
KAJ SEDAJ »Z LUNO«?
Seveda je bila »osvojitev« Lune 50 let nazaj predvsem stvar prestiža oziroma prikaza domnevne tehnične (pre)moči, a kljub temu debate o tem edinem naravnem Zemljinem satelitu ne utihnejo. Zgodovina nas uči in vojaška strategija pravi, da je neko ozemlje zares osvojeno, če na njem postavimo svojo bazo, oporišče. In točno o tem je konec lanskega leta govoril direktor ruske državne vesoljske agencije, nekakšnega ekvivalenta ameriške NASE, Roskomos Dmitrij Rogozin. Ne glede na pol stoletja razlike tudi na tako napoved in podvig takih razsežnosti lahko gledamo z iskrenim občudovanjem. Taka trajna baza tudi ni sama sebi namen, ampak je odlično izhodišče za nadaljevanje raziskav vesolja. No, pa tudi preverili bodo, če so Američani res pristali tam gor, je menda še v šali izrekel direktor Rogozin.
KAJ PA, ČE JE VSE POTEGAVŠČINA?
Povsem običajno in normalno je, da se ob vsakem izjemnem dosežku pojavijo dvomljivci, skeptiki, celo teoretiki zarote. Tudi nekateri predstavniki Sovjetske zveze so bili do podviga ZDA skeptični – ali pa nevoščljivi do take mere, da v nekaterih državah takratne SZ sprehoda po Luni sploh niso predvajali, češ da gre samo za ameriško propagando. Po drugi strani pa so bili skeptični tudi v »zahodnem« delu sveta, rekoč, da je tam gori premočno in za človeka smrtonosno vesoljsko sevanje. Taka in podobna ugibanja so se stopnjevala do te mere, da so v Hollywoodu na to temo posneli celo film Unicorn1. No, v zvezi s teoretiki zarote pa je imel Buzz Aldrin leta 2002 še posebej neprijetno izkušnjo, ki pa se je končala tako, da je imel neprijetno izkušnjo z astronavtom teoretik zarote (Bart Sibrel), saj ga je slednji s pestjo udaril v obraz. Šlo je za to, da je hotel omenjeni »teoretik« od Buzza na vsak način izsiliti, da priseže na Svetem pismu, da je bilo vse res. Kljub temu da se je upokojenemu astronavtu Aldrinu takrat mudilo na predavanje, je gospod vztrajal. Ker Aldrin ni hotel priseči, ga je omenjeni ozmerjal s »tatom, lažnivcem in prevarantom«. 72-letni Aldrin pa si je potem vzel nekaj sekund časa, da je zalezovalca s pestjo »na gobec«. Do tožbe ni prišlo.
SLOVENCI V VESOLJU
Ne moremo sicer trditi, da je bila žena ali mož s slovenskim državljanstvom v vesolju, z lahkoto pa lahko rečemo, da s(m)o Slovenci danes in v preteklosti bistveno pripomogli pri poti v vesolje, na Luno in naprej. Ste presenečeni? Berite naprej, boste še bolj! To tematiko bomo obširneje predstavili v prihodnosti, zato tokrat samo nekaj za pokušino. Najprej omenimo gospoda iz Vitanja, mladega vojaškega častnika Hermana Potočnika – Noordunga. Potočnik je leta 1928 napisal knjigo Das Problem der Befahrung des Weltraums – der Raketen-Motor. V knjigi je poleg ostalega zelo natančno utemeljil in opredelil geostacionarne satelite. Danes jih nad nami kroži stotine, skrbijo pa za vse vrste komunikacij (GPS, telefoni, TV-slika …). Potočnik je s knjigo bistveno vplival na očeta in dolgoletna prva moža tako v Sovjetski zvezi (Sergej Pavlovič Koroljov) kot v ZDA (Wernher von Braun). Slednji je celo izjavil, da mu je omenjena knjiga služila kot učbenik. Seveda mu lahko to verjamemo, saj prej ni bilo nobenega podobnega dela ali študije. Si predstavljate, Slovenec, ki je dal iskrico vzletu kozmonavtike in astronavtike?
- Ogledalce, ogledalce, povej?!
Ob prvem pristanku je posadka na površje Lune montirala posebna ogledalca, ki imajo zanimivo fizikalno nalogo. Niso namenjena napovedovanju najlepšega vesoljca, temveč merjenju razdalje Lune od Zemlje s pomočjo laserja. Gre za stalno konstantne meritve z imenom Lunar Laser Ranging experiment.
Omenimo še astronavtko slovenskih korenin Sunito Williams. Vnukinja gospe iz Leš pri Tržiču je na mednarodni vesoljski postaji, kjer je bila tudi poveljnica, preživela kar 11 mesecev. Jerry Linenger pa je na ruski postaji Mir preživel 4 mesece. Njegova babica je bila iz Radovljice, ded čevljar pa iz Tržiča. Pa da ne bomo izpostavljali samo gorenjskih astronavtov, omenimo še enega iz Notranjske. Predniki Ronalda Šege izhajajo iz vasi Loški Potok na Notranjskem, njegovi dosežki pa so bili med drugim tudi, da mu je bilo zaupano usposabljanje tako ameriških kot ruskih astronavtov (kozmonavtov). Prav vsi od naštetih astronavtov so v svoji generaciji izstopali po nadarjenosti, trdem delu, osredotočenosti na cilje in po doseganju ter preseganju rezultatov. Imeli so in imajo najvišje akademske nazive, vojaške (generalske) čine in celo vrsto častnih nazivov. Tu je zanimiva primerjava s piloti v naši nekdanji državi SFRJ. Tudi tam so v vojaškem letalstvu po znanju in zanesljivosti Slovenci izstopali, kar se je kazalo tako v visokih činih kot v vodstvenih položajih, ki so jih zasedali.
KAM V VESOLJE PA V PRIHODNOSTI?
Še nekaj let nazaj se je v zvezi s tem omenjalo Mars, a z usihanjem zanimanja javnosti je usahnilo tudi financiranje, in tako so na koncu usahnile tudi smele napovedi. Zato je cilj zopet – Luna. Omenjajo pa tudi, da želijo na Luno končno pripeljati prvo žensko. Pravzaprav je to napovedal tudi predsednik Trump, a kaj, ko se zadeva neprijetno vleče čez vse možne roke in dogovore. Pravzaprav se omenjeni politični administraciji, tako predsednik Vesoljskega sveta ZDA Pence, zdi »zamalo«, da danes, po 50 letih, podviga niso sposobni kratko malo ponoviti. Upoštevajoč, da je bila takratna raketa (Saturn V) izjemna naprava, izdelana v izjemnih obratih s strani izjemnih inženirjev, je res težko pričakovati, da se to da kar tako enostavno ponoviti. Če tega podviga tehnično ne bomo zmogli sami, bomo dobili koga, ki bo zmogel, pravijo predsednikovi ljudje. Dejstvo je, da ameriški inženirji skušajo razviti novo vesoljsko raketo STS, a vse se kar vleče in vleče. Medtem pa pobude in napovedi za »obisk« Lune prihajajo praktično z vseh celin sveta, kar Američane resno nervira. Dejstvo je, da če pustimo nove materiale in računalniško tehnologijo ob strani, ugotovimo, da na področju razvoja samih raket ni popolnoma nič novega. Pravzaprav glede na to, da ZDA trenutno nimajo lastne rakete, ki bi jih ponesla vsaj v orbito Zemlje, če že ne globlje vesolje ali na npr. Luno, v primerjavi z letom 1969 celo nazadujejo. Medtem ko dobri stari Sojuz deluje brezhibno in sem ter tja mimogrede v vesolje odpelje tudi kakšnega štoparja z druge strani velike luže. Zaradi vsega naštetega bomo v prihodnosti gotovo priče nove vesoljske tekme. Vprašanje je le, s čim in kako bo motivirana, spodbujena. Bo šlo za vojaško-tehnični prestiž ali kratko malo za iskanje novih širjav za preživetje? Bomo ponovno priče velikemu skoku človeštva?! .
ERJAVEC, Matej, KOPAVNIK, Uroš. (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2019) 07, str. 66-71
Nekaj vidikov na predlagano legalizacijo mehkih drog
Že dalj časa opažamo na slovenskem političnem prostoru zahteve po legalizaciji konoplje. Večkrat slišimo izraz rekreativna uporaba. V zadnjem času pa so parole po dovoljenem posedovanju in uživanju konoplje prerastle v politični manifest v obliki referenduma. Splošni slovenski volivec bo torej brez nekih strokovnih podlag in uvida v problematiko postavljen pred odločitev, ali naj se dodatno odpre pandorina skrinjica snovi za zadevanje ali ne. Naš članek naj bo prispevek k razumevanju, kaj predstavljajo mehke droge in zakaj vsesplošna odobritev uporabe mehkih drog gotovo ne more in ne sme biti v interesu ljudi v Sloveniji.
Bolj zadet ali bolj uspešen? Leta 2015 so na Univerzi v Maastrichtu izvedli zanimivo raziskavo med študenti. Prva skupina študentov je do marihuane lahko dostopala legalno. Druga tega ni smela. Izsledki raziskave so pokazali, da so študentje, ki do marihuane niso mogli dostopati legalno, dosegali bistveno boljše akademske rezultate od prve skupine.
Smo v naslednji situaciji: poslanci Gibanja Svoboda in Levice so na seji odbora za zdravstvo vložili referendumsko vprašanje o legalizaciji konoplje. Najprej se je vprašanje nanašalo na dopustnost pridelave, predelave, prometa in uporabe konoplje v medicinske namene. Ker pa je uporaba konoplje v medicinske namene v Sloveniji že vrsto let dovoljena, je stroka označila vprašanje za nejasno in zavajajoče. Po novem bomo na dan evropskih volitev o tej temi odgovorili na kar dve vprašanji. Prvo vprašanje se bo glasilo: »Ali naj RS dopusti gojenje in predelavo konoplje v medicinske namene?«; drugo vprašanje pa bo: »Ali naj RS na svojem ozemlju dopusti gojenje in posedovanje konoplje za omejeno osebno rabo?«
O KONOPLJI NA SPLOŠNO
Konoplja je do šest metrov visoka rastlina, ki ima več podvrst. Največ se uporabljata navadna in indijska konoplja (Cannabis sativa in Cannabis indica). Poleg drugih snovi se v rastlini nahajajo tudi kanabinoidi, med katerimi je najbolj znan in hkrati sporen THC oz. delta-9-tetrahidrokanabinol. Kot zatrjuje NIJZ, »gre za psihoaktivno snov, katera lahko povzroči odvisnost in druga tveganja za zdravje ljudi«. Zaradi tega sta tako konoplja kot THC »uvrščena med prepovedane droge«. Prav tako so prepovedane droge tudi pripravki iz konoplje, ki jim s skupnim imenom pravimo kanabis (hašiš, hašiševo olje in marihuana). Tudi pravno – tako po mednarodnih konvencijah in naši zakonodaji – je konopljo prepovedano gojiti, posredovati in uživati.
Pri gojenju industrijske konoplje gre za edino izjemo. V le-tej je še dovoljena koncentracija THC pod 0,2 %. Zapomnite si ta procent, sploh ko vsebnost THC-ja primerjamo z vsebnostjo, o kateri govori v posebnem okvirju dr. Uroš Perko. Če ostanemo pri industrijski konoplji, je treba vedeti, da iz nje izdelujejo vrvi, blago, moko, olje, kozmetične pripravke itd. Pravnica in nekdanja direktorica NIJZ Tamara Lah Turnšek gornjo delitev na »navadno« konopljo in tisto s THC malce razširi. Obstaja namreč »več kot sto vrst konoplje, ki je nastala s križanjem za različne namene, vsebina THC se lahko poveča ali zmanjša. Pri tem pa je ključna klasifikacija glede na odstotek THC, ki se giblje med 0,02–0,03 %. Kanabinoid THC je eden izmed petsto drugih organskih spojin v rastlini. Je pa THC edina edina substanca v njej.«
V povezavi z uporabo in razumevanjem uporabe mehkih drog smo nekaj vprašanj naslovili na Nacionalni inštitut za javno zdravje.
- Kako bi nas na kratko prepričali, da je legalizacija konoplje slaba?
NIJZ je na spletni strani objavil izjavo, v kateri opozarjamo na pomembna tveganja za zdravje prebivalcev Slovenije. Predvsem izpostavljamo našo skrb za otroke in mladostnike, saj uporaba med mladostniki vpliva na njihov razvoj možganov in kognitivne funkcije. Izpostavljamo še povečano tveganje za prometne nesreče, saj uporaba konoplje vpliva na motorične sposobnosti in reakcijski čas. Poleg tega začetek uporabe konoplje v mladostništvu lahko vodi v večje tveganje za razvoj odvisnosti in duševnih motenj, kot sta tesnoba in psihoza.
- Zakaj pri alkoholu lahko postavimo še zdrav odmerek na dan/teden? In zakaj tega ne moremo storiti pri konoplji – gre za res tako različno področje?
Konoplja zaradi različnih načinov uporabe (kajenje, uporaba v hrani, inhalacija) in raznolikosti izdelkov (THC-vsebnost, CBD-razmerje) otežuje določitev enotnih ali varnih meja. Poleg tega je konoplja še vedno predmet intenzivnih raziskav.
- Kaj pa konoplja v primerjavi s cigaretami? Slednje so dovoljene že vrsto let kljub podobnim posledicam tveganja srčnožilnih bolezni, bolezni pljuč ...?
Uporaba konoplje prinaša tveganja za zdravje tudi na področju dihal, prav tako se pojavlja problematika pasivnega kajenja konoplje.
- Vidite v prihodnosti možno sodelovanje alternativne medicine s konfesionalno na področju konopljinega olja za lajšanje bolečin hudo bolnih ...?
Uporaba konoplje v medicinske namene je v Sloveniji dovoljena že deset let. Vlada RS Slovenije je s potrditvijo sprememb Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog omogočila zdravnikom, da poleg sintetičnih in naravnih kanabinoidov predpisujejo tudi medicinsko konopljo. Uporaba konoplje v medicinske namene je dovoljena tako kot vsa zdravila skladno z Zakonom o zdravilih in Zakonom o lekarniški dejavnosti. Bolnikom je omogočen dostop tudi do varnih in standardiziranih cvetnih vršičkov konoplje, ki se lahko, skladno s smernicami za njihovo predpisovanje, predpišejo kot magistralno zdravilo. Poleg tega so bolnikom na voljo na zdravniški recept tudi druga magistralna zdravila iz kanabinoidov, katerih stroške krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Dostopnost do zdravil s kanabinoidi je torej omogočena vsem bolnikom, ki bi takšno zdravljenje potrebovali in jim ga svetuje zdravnik.
STROKOVNI POGLED NA MEDICINSKO UPORABO
Medicinska stroka je podprla uporabo učinkovin iz konoplje za zdravljenje simptomov nekaterih bolezni. Temu primerno je Vlada RS tudi odreagirala. Leta 2014 je potrdila spremembo uredbe, s katero se v Sloveniji omogoča uporaba zdravil na osnovi kanabinoidov. Še zmerom pa je dovoljena le industrijska konoplja. Zdravniki so lahko začeli registrirana zdravila na osnovi kanabinoidov predpisovati bolnikom na recept. Pri tem je potrebno poudariti, da gre za zdravljenje nekaterih bolezni, pri katerih so ta zdravila dokazano učinkovita. Kot pri zdravljenju z drugimi učinkovinami, poudarja NIJZ, je »potrebno razumeti, da čudežnega zdravila ni. Tako tudi pripravki iz konoplje niso zdravila za vse bolezni.« NIJZ zato svetuje, da se »pri morebitni uporabi posvetujemo s svojim zdravnikom. Nedopustno je, da bi bolnik zaradi neustreznih informacij glede zdravilnih učinkov konoplje opustil zdravljenje, ki mu ga je predpisal zdravnik, in si s tem zmanjšal možnosti za ozdravitev« ali celo preživetje. Pretirano poudarjanje zdravilnosti konoplje lahko naredi veliko škode tako pri bolnikih kot tudi pri otrocih in mladih, ki že sedaj predstavljajo eno ključnih ciljnih skupin za trženje tako dovoljenih kot prepovedanih drog.
LEGALIZACIJA ALI NADZOR?
Je sploh jasno, kaj je bistvo referendumskega vprašanja? Smo se sploh vprašali, za kakšno legalizacijo se zavzemata vladni poslanski skupini? Odvetnik Gašper Friškovec trdi, da legalizacija ni stanje, ko bi »bil omogočen prost dostop do marihuane«, ampak gre bolj »za dekriminalizacijo in regulacijo«. Pojasnjuje, da države, ki so pravno uredile status konoplje, le-te niso naredile »prosto dostopne, jasno je določeno, kdo ima lahko dostop do konoplje«. Milan Krek iz NIJZ je prav tako mnenja, da trenutni pojem legalizacije dela škodo zaradi svoje nenatančnosti. Prepričan je, da mora biti vsaka droga regulirana skladno z njenimi učinki: »Jaz sem zagovornik regulacije, ker ko vi legalizirate, legalizirate ali ne. Regulacija pa je večstopenjska in jo lahko prilagajate in nadzorujete.« Podoben pogled ima pri delitvi drog. Sam jih ne uvršča med mehke in trde oz. zdravju škodljive. »Gre za neumno delitev.« Pojasni, da gre za »cel nabor psihoaktivnih snovi, ki jih moramo zelo dobro poznati, preden jih uporabimo, ne glede na namen«.
NEGATIVNA STIGMA DROG
V smiselnost referenduma se tu ne bomo spuščali. Vsekakor pa je – glede na pravkar povedano – prav, da sta referendumski vprašanji dve. Gojenje in predelava za medicinske namene (prvo vprašanje) sta namreč področji, ki v Sloveniji še vedno nista dokončno urejeni, saj niso sprejeti potrebni podzakonski akti. Pri osebni uporabi in posedovanju oz. t. i. rekreativni uporabi (drugo vprašanje) pa je jasno, da gre za širjenje zunaj ozkega obsega medicinske rabe konoplje, saj gojenje in uporabo konoplje za lastne potrebe prepušča prosti presoji posameznika. Tu naredi odvetnik Friškovec jasno ločnico. Saj je večkrat zaradi drugega področja zapostavljeno prvo. Družbeni problem drog je predvsem v »negativni stigmi«, ki jo je povzročila prohibicijska politika in pomanjkanje znanja. Določeni zdravniki »pozitivno gledajo na uporabo konoplje v medicini«, vendar imajo po njegovem »premalo znanja, kar je zopet posledica tega, da niti v študijskem procesu na medicinski fakulteti o tem ne slišijo nič«. Friškovec zato meni, da bi »morali zdravnike na tem področju bolje izobraziti, država pa bi morala več denarja vložiti tako v znanje kot v samo rehabilitacijo pri odvisnikih«.
dr. Uroš Perko o marihuani
Na valovih radia Ognjišče je o problematiki tako imenovanih mehkih drog spregovoril dr. Uroš Perko, ki je bil zaposlen tudi pri Slovenski karitas v okviru Zavoda Pelikan, kjer je bil strokovni sodelavec pri delu z odvisniki.
Sam pravi, da je dolgo časa bil prepričan o neškodljivosti marihuane in da je po več letih dela v komuni videl, da to ni res. Tako pravi, da se je v vsakdanji klinični praksi potrdilo, kako močna je povezava med marihuano, duševnimi motnjami in nasiljem. »Na kratek rok se trava sicer zdi bolj varna droga, težava pa je v tem, da je bistveno bolj evrotoksična. Marihuana je namreč danes povsem drugačna kot nekoč. Enostavno to ni več ista droga. Marihuana, ki so jo kadili v 60. in 70. letih, je imela približno 2 odstotka THC-ja, v 90. letih 5 odstotkov, po letu 2001 je marihuana dosegla do 15 odstotkov THC-ja. V zadnjih petih letih pa je to eskaliralo. Danes govorimo o marihuani, kjer ima koncentrat 60, 70, tudi 90 in celo 99 odstotkov THC-ja. Danes torej uporabniki posegajo po supermočni marihuani, saj je edini cilj biti močno in čim hitreje zadet.«
Pri uporabi mehkih drog še dodaja, da je pravzaprav žalostno, da najtežji primeri v komuni že dolgo niso več uživalci heroina. Mesto so prevzeli uživalci in zasvojenci z marihuano. Njihova prognoza je slabša in delo z njimi zahtevnejše kot s heroinskimi odvisniki, katerih je v zadnjih letih izredno malo. »Žalostno je, da gre večinoma za mlade fante, stare od 18 do 22 let, ki imajo poleg zasvojenosti z marihuano diagnosticirano še pridruženo težjo duševno motnjo, psihozo.« In o omejevanju uporabe še pravi, da mladi pogosto kadijo marihuano tudi kot medicinsko samozdravljenje. »Če ni nobenih omejitev, če to pomaga pri tesnobi in slabem počutju, moraš to čim večkrat delati. In če večkrat dnevno kadijo več kot 90-odstotno marihuano, je normalno, da so nori.
Ob vsem tem se pri svojem delu redno srečujem s starši, ki imajo različne težave s svojimi odraščajočimi ali že odraslimi otroki. Vsakič znova pa me preseneti njihova nekritičnost do alkohola (kar je v našem okolju razumljivo) in marihuane. Ob vsej pozitivni propagandi glede marihuane ni redko, da so do nje še bolj nekritični kot do alkohola. Nič nimajo proti, če jo njihovi otroci uživajo. To pa ni dobro. Mladostniki hitro postanejo zasvojeni, nefunkcionalni, njihovo razpoloženje prične nihati. Po nekaj letih tisti srečnejši razvijejo le panične napade, tisti malo manj srečni pa so v naših komunah ali v psihiatričnih bolnišnicah.«
PRILIKA O SMOKVI
Velikokrat se – povsem pravilno – zatečemo k Svetemu pismu, da bi dobili kakšno potrditev ali usmeritev. Seveda je sodobni svet prinesel pred nas različne situacije, ki niso zajete v Svetem pismu, kar pa ne pomeni, da ne moremo najti navodil za ravnanje v prav vsaki situaciji današnjega časa. Tudi v tej situaciji soočenja z odločitvami glede uporabe mehkih drog je tako. 
Prvi citat, po katerem bomo posegli, je: »Po njih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,16). Nadeti si Božja očala in z njimi soditi vse stvari – in ljudi, če bi sv. Ignacija parafrazirali. Le tako smo in bomo ostali kristjani sol in luč. V kolikor pa se za to niti malo ne trudimo, potem zapademo v vsegliharsko mentaliteto. Postanemo podobni figi iz prilike, ki jo gospodar sklene posekati (Lk 13,6). Drevo namreč ni obrodilo sadu debela tri leta. Omenjena prilika lahko govori tudi o naših užitkih in zadevanju s travo. To početje je v jedru namenjeno iskanju užitkarstva, ker uporabniki hočejo biti zadeti in posledično otopeli. Z drugimi besedami: ta dejanja kajenja marihuane vplivajo na našo razsodnost, našo pamet in sposobnost treznega odločanja. Lahko taki rodimo dober sad?
Kultura egoizma nas z vseh strani spodbuja in vabi razmišljati po takšnem načinu: jaz, meni, moje. Samo da bo meni dobro, za druge pa se ne zmenim, morda kakšno stvar sledim in všečkam in to je to. Zaradi te individualnosti, posameznih interesov bi radi uzakonili marsikaj: začne se s splavom, nato z evtanazijo, pa legalizacijo trave. Da bomo le zadovoljili vse naše hipne užitke. Le vprašajmo se, kje se bomo ustavili.
Predvsem pa – če gremo k sv. Pavlu in Pismu Kološanom: »Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji.« Naj nas torej ne zavedejo zemeljska užitkarska poželenja.
Ne moremo mimo še enega Pavlovega zapisa o tem, kako naj slavimo Boga v svojem telesu: »Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,12-20).
Tudi apostol Peter je bil zelo jasen, kako naj se posameznik odpove tusvetnemu užitkarstvu in da naj človek »ne živi več za človeška poželenja, ampak za Božjo voljo. Dovolj dolg je bil pretekli čas, da ste stregli hotenju poganov, ko ste živeli v razuzdanosti, v poželenjih, v pijančevanju, v veseljačenju, v popivanju in nepostavnem malikovanju. Prav zato se oni tudi čudijo, ker ne drvite več v isti vrtinec razvrata, in vas preklinjajo.« In za konec dodaja: »Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve« (1 Pt 4,1-7).
PRIMER POGUBNE LEGALIZACIJE
Zgoraj omenjeni parcialni interesi, ki imajo za središče le užitek, se nikoli ne končajo dobro. Poglejmo primer ameriške zvezne države Kolorado. Ta je leta 2012 legalizirala rekreativno uporabo marihuane. V poročilu (Rocky Mountain HIDTA) je prikazano, da se je v tem času znatno povečalo število smrti v prometu, kriminal, obisk urgentnih klinik ter uporaba marihuane med mladimi. Če gremo bolj konkretno: število smrti v prometu, povezanih z uporabo marihuane, se je v prvem letu povečalo za 62 %, za 20 % se je povečala tudi uporaba te droge med mladimi, število hospitalizacij v povezavi s to drogo pa se je skoraj podvojilo.
Prav tako je v Denverju in tudi drugje naraslo število kriminalnih dejanj, povezanih z uporabo marihuane. Tom Gordon, direktor Rocky Mountain HIDTA, je prepričan, da se bodo negativne posledice legalizacije v naslednjih letih še povečale: »Vedno ko legalizirate substanco, jo bo uporabljalo več ljudi. Več ljudi kot jo uporablja, več negativnih učinkov bo ta imela na družbo, prav tako pa tudi na posameznike. Najboljši primer tega je alkohol, ravno zato ker ga veliko ljudi uporablja in zlorablja. Imamo skoraj toliko odvisnikov od alkohola, kot je tistih od ostalih prepovedanih drog skupaj. Enako lahko pričakujemo za marihuano,« meni Gordon.
MARIHUANA IN HAŠIŠ
Marihuana so posušeni nadzemni deli rastline indijske konoplje. Hašiš po posebnem postopku izdelujejo iz cvetov indijske konoplje. Koncentracija THC v hašišu je nekajkrat višja od koncentracije THC v marihuani.
KONOPLJINO OLJE IN HAŠIŠEVO OLJE
Konopljino olje se pridobiva iz semen industrijske konoplje, ki ima vsebnost THC pod 0,2 %. Olje se lahko uporablja v prehranske, kozmetične in druge namene. Zaradi nizke vsebnosti THC nima psihoaktivnih učinkov. Hašiševo olje pa nastane pri obdelavi cvetov indijske konoplje, iz katere izločijo zmes, v kateri je zelo visoka koncentracija THC in drugih sestavin konoplje. Zato je prepovedana uporaba le-tega.
KANABINOIDI
Kanabinoidi so snovi, ki se v večjih količinah nahajajo v kanabisu, lahko pa jih naredimo tudi umetno v laboratoriju. Kanabinoidi, ki so registrirani kot zdravilo, se uporabljajo v medicini pri lajšanju bolečin in blaženju drugih posledic različnih bolezni. Kanabinoidi (naravni ali umetni), ki niso registrirani kot zdravila, se večinoma nahajajo na listi prepovedanih drog, zato je njihova sinteza, prodaja in omogočanje uporabe kaznivo dejanje, posest manjše količine za enkratno lastno uporabo pa je v nekaterih državah, vključno s Slovenijo, prekršek.
SAJ SMO VAM REKLI
Za sklep tega članka si bom izposodil kar besede moralnega teologa z denverskega semenišča sv. Janeza Vianeja dr. Christiana Bruggerja. »Verjetno ne velja veliko, če rečem svoji predragi državi Kolorado, saj sem ti rekel, vendar so tu rezultati precej predvidljivi. Iniciativa o legalizaciji ni nikoli temeljila na racionalni oceni tega, ali bi bila legalizacija dobra za skupnosti. Vedno in povsod sta jo vodila denar in pokvarjena politika,« je mnenja Brugger, ki tudi opozarja, da bo statistika iz leta v leto kazala še slabše rezultate.
Bi pričakovali v Sloveniji kakšen drugačen razplet? Mislim, da ne. Če bi povzeli misel Alberta Einsteina, ki pravi, da če delamo vedno iste stvari in pričakujemo drugačne rezultate, je to norost. Torej, če bomo delali/sprejemali enake stvari kot kažejo primeri drugih držav, si ne delajmo iluzij, kako bo pa pri nas drugače in do negativnih posledic ne bo prišlo. Smo res tako nori, da pričakujemo drugačen rezultat? Vsekakor pa se moramo kot kristjani vprašati, kaj bi naredili, če bi referendum po naključju bil sprejet. Mislim, da nič in hkrati veliko: še naprej bi pričevali za Ljubezen, si nadeli Božja očala in ne bi posegali po konoplji. Kot je rekel sv. Frančišek Asiški: »Pričujte – če je potrebno, tudi z besedami.«
A da do tega ne pride, pa le oslinimo prst in vzemimo vse možne pole vseh mogočih referendumov in evropskih volitev in bodimo glas razuma, ožarjenega z lučjo vere.
J. Mevec in M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 6 (2024), 52-56.
