Za kristjane velja moto: Hoditi v veri, ne v gledanju (2 Kor 5,7). Tako praznujemo tudi velikonočne praznike. Teh skrivnosti vere ne zmoremo videti ali razložiti z razumom. Dobro pa je, da (s)pozna(va)mo vsebino naše vere. Kaj torej pričakujemo? Ali sploh verujemo v vstajenje in posmrtno življenje? A še pred tem bo treba umreti. Izkušnje skorajšnje smrti pa nas tolažijo, da se nam smrti ni treba bati.

Resnica je ta, da sodobni človek noče več slišati za smrt. Tudi kristjani nismo izjeme. Radi si voščimo veselo alelujo in na vse grlo zapojemo: »Kristus je vstal!« A že ob prvem novembru težko najdemo povezavo med velikonočno obljubo – da bomo vstali tudi mi – in realnostjo grobov, ob katerih takrat stojimo. Toliko huje je, ko nam kdo umre.

Preplavi nas žalost – kar je povsem razumljivo. Vendar večkrat žal niti za hip ne zmoremo pomisliti, da je to le veliki petek nekega človeka. Da pa velika noč oziroma jutro šele prihaja ...

SMRT = tabu
Večina nas je že doživela fenomen smrti, ko smo bili priča smrti svojega bližnjega. A tematika nas vsaj navzven ne zanima. Še več: obnašamo se, kakor da smrti sploh ni. Stoično, pač v stilu Marka Avrelija, ki je v svojem dnevniku dejal: »Ko sem jaz, smrti ni. In ko nastopi smrt, mene ni več. Zakaj bi se torej obremenjevali z njo?!« S tem odrivanjem želi sodobni človek smrt preprečiti ali vsaj prestaviti. To se začne s čisto nedolžnimi popravki obraza, pretirano mladostnim oblačenjem v krizi srednjih let ... Tudi omenjeni pojav – kriza srednjih let – se rodi prav v odnosu do (skorajšnje) bližine konca našega življenja.
Zaradi tega postane smrt tabu. Že z izgovarjanjem besede smrt in ob misli nanjo se v nas kaj hitro sproži pomislek: »Joj, a enkrat bom pa tudi jaz na tem?!« V izogib tem pretresom ob soočanju z lastno umrljivostjo se takšnim pogovorom in mislim raje izognenmo. Ko to vendarle ne gre, pa govorimo o smrti tako, da jo zavijemo v celofan. Rečemo: »Babica je zaspala.« Takšna govorica je še razumljiva pri otrocih, ne pa tudi pri odraslih.

DOŽIVETJE umiranja
Smo se že kdaj vprašali, kaj se godi ob umiranju? To je draž vsega človeštva. Vsako občinstvo pa išče odgovore na svoj način. Na prvi pogled se smrti bojimo, ker mislimo, da bo s tem vse zaključeno. Na drugi strani pa naj bi ne glede na versko prepričanje, ali nebesa so ali ne, globoko v nas vedno tlelo zrno upanja, da smrt ni končna postaja. Tako zatrjuje Patrich Theiler, član zdravniške ekipe, ki je delovala v Lurdu ob čudežnih ozdravitvah. V svoji knjigi Izkušnje skorajšnje smrti opisuje zbrana pričevanja velikega prehoda. Morda se najprej zdrznemo, a ko jih sprejmemo, nas pomirijo, da se smrti ni treba bati. So priložnost, da se z njihovo predstavitvijo potolažimo tudi sami. To še zlasti velja za nas verne, saj imamo razum ožarjen z lučjo vere.

OBSMRTNA izkušnja
Poudariti je treba, da obsmrtne izkušnje niso redek ali mistični pojav. Gre za izkušnjo skorajšnje smrti, ki jo doživi petina tistih, ki so na robu preživetja, v kritičnem stanju, ko visijo na nitki med življenjem in smrtjo. Pa tudi tisti, ki so jih zdravniki že odpisali in jih razglasili za klinično mrtve, nato pa so seveda ponovno oživeli in podali izpoved o tem. Gre za prikaz, da obstaja tudi drugačen svet. Ker smo vtopljeni v strogo razumarsko dobo, nas lahko obsmrtne izkušnje vsaj malo prepričajo o verodostojnosti posmrtnega življenja. Theiler zatrjuje, da ni dvoma, da se »Bog zna prilagajati naravi človeka. Zato nam danes daje nove dokaze o svoji verodostojnosti.«
Kljub unikatnim izkušnjam lahko po šolsko sestavimo vzorec oziroma potek, da vse skušaj lažje razumemo. Izkušnja ima več faz. Začne se z izventelesno izkušnjo oziroma zapustitvijo svojega telesa, spremembo stanja telesa, sledijo prehod skozi predor, srečanje z drugimi duhovnimi osebami in bitjem luči, pregled (filma) življenja, občutenje miru, spokojnosti in vrnitev. Tako opisuje P. Theiler, podobno pa tudi Raymond Moody v knjigi Življenje po življenju.

Raztelešenje
Dr. E. Alexander, ameriški nevrokirurg, je bil trdno prepričan, da življenje po smrti ne obstaja. Vse dokler ni leta 2008 njegovega življenja hudo zamajal meningitis. Kljub razumevanju mehanizmov, ki se dogodijo v možganih, ko se nekdo bliža smrti, trdi sam takole: »Po sedmih dneh kome imam zanstveni razlog za to, da verjamem, da zavest preživi smrt.« Nato spregovori, da so bile njegove možnosti, da bi se rešil in ne ostal v vegetativnem stanju, šibke. Ko je bakterija njegove možganske nevrone popolnoma paralizirala, je doživel odisejado, med katero se je znašel med svetlikajočimi se bitji in belimi oblaki.

DOBRO je, da smo tukaj (prim. Mr 9,5)
Največja skupna značilnost vseh pričevalcev je srečanje z bitjem, ustvarjenim iz svetlobe. Moody zatrjuje, da je sprva ta svetloba bila »bleda, hitro pa je postajala vse bolj bleščeča in slednjič dosegla nezemljski sijaj«. Ta sijaj je nepopisen, podobno kot ga ne more zadovoljivo popisati evangelist Marko. »Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu« (Mr 9,2-3). Kljub temu da se je bitje pojavilo v nenavadni obliki, pa »nobeden izmed izprašanih ni podvomil, da ne bi šlo za bitje, ki je ustvarjeno iz svetlobe«. To bitje je takoj navezalo stik z umirajočim. Ne v materninem jeziku, šlo naj bi za prenos misli, brez zvoka.
Bitje je ljudi tudi vprašalo po življenju, vendar brez podtona obsodbe. Doživetje sploh ni bilo zastrašujoče. Še več: umirajoči so bili obdani z ljubeznijo in mirom. Nekaj podobnega se prav tako zgodi ob Jezusovi spremenitvi. Peter vzklikne: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore ...« (Mr 9,5).

RETROSPEKTIVA življenja
Srečanje z bitjem je le začetek napetega trenutka. Bitje umirajočemu v »obliki panorame prikaže retrospektivo njegovega življenja«. Nekateri pričevalci trdijo, da se to ne more primerjati s spominjanjem. Gre za izredno hitro odvijanje, film življenja. Celotno življenje je bilo zaobjeto z enim samim duhovnim pogledom, vendar so bili kadri dovršeni in obenem »počasni«. Vse, kar so kadarkoli doživeli – ali pa so bili zajeti le vrhunci življenja. To lahko potrdi tudi pisec teh vrstic ob ponesrečenem skoku v vodo. Čas se je ustavil. Tista sekunda in približevanje vodi sta trajala celo večnost.
Cilj retrospektive je le vzgojen. Bitje je poudarjalo »pomembnost dveh stvari v življenju: ljubezni do človeka in pridobivanja znanja«. Slednje zopet kristjanom ni tako tuje, saj letno beremo priliko o talentih (Mt 25,14-30).

VRNITEV
Sogovorniki, ki jih povzemata avtorja, so imeli občutek, da se približujejo nekakšni končni točki. To je bila »globoka voda, siva megla, pot čez polje ali enostavno črte«. A vsi so se seveda vrnili nazaj. Kar je pri tem zanimivo: njihovi pogledi so se spremenili. Vsi so se – tako kot mi – prej bali smrti. Spreletaval jih je srh, ko so zapuščali svoje telo. Ob doživetju obsmrtne izkušnje pa »se v svoje telo niso več želeli vrniti. Nasprotno: dogajalo se je celo, da so se temu upirali,« poroča Moody. Na drugi strani mnogi poročajo o tem, da zavest ostaja. Čeprav jim je bilo tam lepo, so se zavedali, »da morajo dokončati pomembno delo, ki so ga začeli«. Denimo dokončati študij, spraviti do kruha svoje otroke … Nekateri poudarjajo tudi moč molitve, ki jih je iztrgala iz objema smrti oziroma prehoda, čeprav »si sami tega niti niso želeli«.

V uspešnem studiu za produkcijo in distribucijo neodvisnih filmov Angel Studios, ki je na filmska platna in v naše dnevne sobe prinesel serijo Izbrani (Chosen) in film Zvok svobode (Sound of Freedom), so pripravili tudi dokumentarni film o obsmrtnih izkušnjah z naslovom Po smrti (After Death).

V filmu nastopa kopica različnih ljudi, ki opisujejo svoje obsmrtne izkušnje. Tako spoznamo zgodbo nekdanjega letalskega inštruktorja, ki je leta 1969 preživel grozljivo letalsko nesrečo. Ob tem dogodku se spominja, kako se je njegov duh ločil od telesa, ko je lebdel nad prizoriščem nesreče. Nato slišimo pričevanje profesorja, ki je leta 1985 potreboval nujno medicinsko pomoč v Parizu in med tem doživel, kako se je njegova duša spustila proti peklu.
Zgodb je veliko, hkrati pa je v film vključenih mnogo strokovnjakov, avtorjev in raziskovalcev, ki so se v zadnjih 40 letih ukvarjali s tem vprašanjem. Številni med njimi so tudi potrdili, da so se raziskav lotili z veliko dvoma in prepričanjem, da gre za prevare.
Ti strokovnjaki so skozi desetletja opravili na stotine pogovorov, posneli na stotine ur gradiva, izvedli konkretne znanstvene raziskave. Med vidnejšimi nastopajočimi je dr. Michael Sabom, kardiolog, ki je tudi ustanovni član Mednarodnega združenja za obsmrtne študije, v film pa so vključeni še drugi sodelavci te skupine. Gre za zdravnika, ki je še posebej izpostavil svojo skepso in celo nečimrnost, s katero se je podal v raziskave – pravzaprav se jih je lotil z namero dokazati, da gre za halucinacije pacientov ali v najslabšem primeru za njihove sanje, ki so pomešane z določenim možganskim delovanjem. Vendar je po letih raziskav, strokovnih postopkov in primerjalnih metod svoje mnenje spremenil.
Zelo znana je njegova kontrolna raziskava med pacienti z obsmrtno izkušnjo, ko je pri njih preverjal, v kolikšni meri lahko opišejo postopke njihovega oživljanja, operativnega posega in dogajanja v operacijski sobi. Od 32 pacientov jih je 26 podalo splošen opis dogajanja, 6 pacientov pa je zelo natančno opisalo, kaj je medicinsko osebje počelo, katere postopke so uporabljali, s kakšnim orodjem so delali in podobno. Ta in tudi druge raziskave so bile razlog, da je dr. Sabom postal prepričan, da so obsmrtna doživetja resnična.
K temu so veliko prispevala ravno pričevanja posameznikov, iz katerih so lahko izluščili kar nekaj skupnih točk in izkušenj, pri katerih se določene ponavljajo, določene pa so precej unikatne za vsakega posameznika.

After Death je film, ki s svojo zgodbo, predvsem pa tudi z zelo dobro posnetimi prizori, preleti, rekonstrukcijami nesreč, dogodkov in tudi dogajanja v operacijskih sobah pritegne pozornost že od samega začetka. Zgodbe so dobro prepletene z znanstvenim raziskovanjem in poskusom, kako celotni tematiki dati tudi znanstveno potrditev.
A kljub temu je, da ne bo narobe razumljeno, treba povedati, da je film predvsem sredstvo, ki lahko odpre nekatere vidike, ko razmišljamo o smrti in predvsem v velikonočnem času o večnem, nebeškem, posmrtnem življenju. To ni film, ki bi ga kristjani potrebovali kot dokaz, da nebesa obstajajo. To nam vedno znova potrjuje Sveto pismo. Film, kot je ta, pa lahko odstre nekaj vidikov na temo, ki nas tako ali drugače ne more zaobiti. Kot je rečeno ob koncu, je namreč statistično gledano smrtnost stoodstotna, ko gre za vprašanje, kako bo vsak od nas končal to zemeljsko življenje. :)

RESNIČNOST prehoda
Da je tematika obsmrtnega izkustva nekaj zelo resnega in oprijemljivega, nam potrjujejo tudi številne raziskave, ki so bile narejene na tem področju. O tem terminu govori strokovna literatura različnih znanosti in fenomen je pomemben ne samo za medicino, ampak tudi za splošno antropologijo, sociologijo, filozofijo ter seveda teologijo. Vsi se ukvarjajo z vprašanjem, kako razložiti fenomen prehoda iz telesnega življenja v neko novo obliko izventelesnega doživljanja duše.
Velikokrat se pri razlagi nekega fenomena opiramo na podatke, ki izhajajo predvsem iz zahodnega sveta, mogoče celo za pojave, ki se dogajajo samo na nekem področju. Pri fenomenu obsmrtnega izkustva pa je jasno, da se z njim srečujejo navadni smrtniki, ki to doživljajo, kot tudi znanstveniki, ki to preučujejo, po celem svetu. Od Japonske do Brazilije, od Poljske do Avstralije in drugod. Hkrati to ni pojav, ki bi ga poznali samo zadnjih nekaj desetletij – gotovo je zaradi napredka medicine, zaradi znanja in možnosti, kako pacienta ali ponesrečenca v različnih zdravstvenih stanjih oživljati in povrniti v življenje, teh primerov danes več. Vendar lahko v zgodovinskih zapisih odkrijemo kopico pričevanj, kjer so posamezniki že opisali podobne izkušnje. Ravno harvardska antropologinja Carol Zaledski se je ukvarjala z raziskovanjem teh izkušenj v srednjeveških časih in potrdila, kako so se določena obsmrtna videnja takratnega časa ujemala z izkustvom ljudi moderne dobe.

VPLIV na življenje
Pričevalci svojo izkušnjo jasno ločijo od halucinacij ali sanj. Drugi pa o tem niti nočejo pripovedovati, saj jih imajo ostali za malce premaknjene. A podobno so se počutile žene, ko so videle prazen grob, in kasneje učenci. Tudi naši pričevalci so postali drugačni. Dogodek jih je pretresel. Neprestano so premišljevali, kako napolniti svoje življenje. »S svojim preteklim življenjem sem bil sicer zadovoljen. Toda odkar sem umrl, si zastavljam vprašanje: ali sem vse počel, ker je pač bilo dobro, ali zato, ker je bilo dobro zame?« In podobno: »Prej sem bila stalno v naglici, zdaj pa vedno najprej premislim.«
Velika noč in prazen grob nas vabita, da tudi mi začnemo na svoje življenje gledati še z drugega zornega kota. Od končne točke nazaj. Kot pravi Sirah: »Pri vseh svojih delih misli na svoj konec, potem nikoli ne boš grešil« (7,36). Ne gre za to, da bi popolnost iskali v sebi. Naslonimo se na Kristusa, ki je naša pot, resnica in življenje. Iščimo ga v vseh ljudeh in z njegovim pogledom zrimo na svet. »Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka,« vabi Kahlil Gibran. Ta ljubezen nas večkrat tudi melje, gnete in križa. »Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati kruh za druge.« Logika življenja je pač takšna: ko grabim in hlastam, imam zmeraj manj. Kadar podarim, množim srečo sebi in drugim. Takrat vstanem v novega človeka. Ta dinamika se odvija vsak dan tu na zemlji, prav tako pa se bo odvijala ob trenutku prehoda v večnost. Naj nas to razmišljanje odpre, da se ne bomo zbali prihahajoče starosti in smrti. Pričevalci so enotni: če je to smrt, naj kar pride. Mi se je ne bojimo! Lepo nam bo. Se pa Božje kraljestvo začne že tu in sedaj. Zaživimo torej življenje v vsej polnosti – zdaj ko smo strah pred smrtjo premagali :)

J. Mevec in M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 4 (2024), 52-56.

Naš svet se spreminja veliko hitreje, kot si predstavljamo. Naš svet je v nevarnosti. A skupaj še lahko najdemo rešitev. V tokratni temi meseca predstavljamo resnice in dejstva o globalnem segrevanju, o njegovih začetkih in možnih rešitvah v prihodnosti, o njegovih vzrokih in posledicah ter o tem, kaj lahko naredimo sami in kaj lahko naredimo skupaj ...

VEDNO TOPLEJE IN TOPLEJE = GLOBALNO SEGREVANJE
Topli pomladni žarki nam med sprehodom skoraj zagotovo pričarajo nasmeh na obraz in ob tem si je prav težko predstavljati, da lahko ima segrevanje ozračja tudi negativen prizvok. A danes globalna temperatura nezadržno raste, k čemur povečini pripomoremo mi, ljudje. Temu pojavu pravimo globalno segrevanje. Zadnja leta lahko njegove posledice vedno bolj občutimo tudi v našem vsakdanjem življenju …

TOPLO IN HLADNO ALI NEKAJ VMES?
V zemeljski zgodovini se je podnebje ves čas naravno spreminjalo. V času, ko so po Zemlji hodili dinozavri, je bilo v povprečju za 7 °C topleje kot danes. Med zadnjo ledeno dobo, pred 20.000 leti, pa je bila globalna temperatura za približno 6 °C nižja. Na prvi pogled se zdi, da je tudi današnje segrevanje ozračja zgolj posledica menjavanja ledenih in medledenih dob, a pomembna razlika se skriva v časovni skali. Medtem ko je v preteklosti za temperaturno spremembo nekaj stopinj preteklo več deset tisoč let, se je zdaj v dobrih 150 letih globalna temperatura dvignila za skoraj 1 °C. Mogoče ste ob tem podatku zamahnili z roko, češ da je to precej malo, a pozor: v naravi lahko imajo že čisto drobne temperaturne spremembe precej večje in daljnosežne učinke. To je odvisno tudi od kraja, kjer živimo. Suše in vročinski valovi na eni strani Zemlje ter močne padavine in poplave na drugi, porast gozdnih požarov in neurij, zelene zime – kar navadite se, vremenski pojavi postajajo vedno bolj nepredvidljivi in ekstremni.

KAKO SE JE VSE ZAČELO?
Še pred nekaj sto leti se ljudem ni niti sanjalo, kaj bi lahko pomenil pojem globalno segrevanje. Z industrijsko revolucijo pa so se stvari precej spremenile. V 18. stoletju so se pojavile prve tovarne, prej ročno delo so nadomestili stroji, in posledično so lahko v krajšem času izdelali precej več stvari. V tistem času so ljudje iznašli tudi več pomembnih izumov: od elektrike do parnih strojev in motorjev z notranjim izgorevanjem, ki so bili predhodniki kasnejših vlakov in avtomobilov. Tudi na področju medicine so nova odkritja, kot so cepljenje, razkuževanje in zdravila, precej dvignila zdravstveni standard prebivalstva. Zaradi boljših življenjskih pogojev se je število rojstev povečevalo, življenjska doba pa se je daljšala. Hkrati se je z vsem napredkom nezadržno večala tudi količina toplogrednih plinov v ozračju.
Danes živi na svetu vsaj osemkrat toliko ljudi, kot jih je živelo pred industrijsko revolucijo. Posledično je potreba po hrani in vodi vedno večja, proizvodnja oblačil raste, kar zahteva vse več kmetijskih površin in novih tovarn. Popolnoma logično je postalo, da so hiše priklopljene na elektriko in da si življenja brez gore električnih pripomočkov sploh ne znamo več predstavljati. Potrošniška miselnost nas spodbuja, da nakupujemo vedno nove in nove stvari, da se na počitnice odpravimo v eksotične kraje na drugi konec sveta in da »izkoristimo življenje, kot se da«. Hkrati pa si zatiskamo oči pred dejstvom, da s takim načinom življenja zelo močno obremenjujemo okolje z odpadki in ozračje s toplogrednimi plini – to pa danes nima več tako nedolžnih posledic.

IZZIVI V PRIHODNOSTI IN MOŽNE REŠITVE

Žuželke kot hrana? Zakaj pa ne!
Kaj ste danes jedli za kosilo? Meso je na našem jedilniku zelo pogosto živilo. A ravno mesna industrija je tista, ki precej onesnažuje okolje. Za pridelavo 1 kg govedine se v zrak izpusti tolikšna količina toplogrednih plinov, kot se jih porabi za pridelavo 27 kg leče ali 9 kg krompirja. Čeprav je pridelava mesa v primerjavi z rastlinsko hrano precej potratna, ga ljudje v svoji prehrani vseeno potrebujemo, saj je pomemben vir beljakovin. Nekateri strokovnjaki zato predlagajo, da bi nov vir beljakovin lahko postale žuželke. Črički, kobilice in ličinke hroščev mokarjev. Tudi v Sloveniji že prodajajo posebne beljakovinske ploščice iz žuželk. Hmm, ali bi poskusili?

Navpično kmetovanje
S povečanjem števila ljudi na Zemlji se povečuje tudi potreba po hrani. A ker je Zemljina površina omejena, potrebe po novih površinah za kmetovanje pa vedno večje, strokovnjaki iščejo nove rešitve. Ena izmed njih je navpično kmetovanje. To je način gojenja rastlin v zaprtih prostorih, podobno kot bi imeli večnadstropno toplo gredo. Rastline rastejo v loncih, v katere jim dodajajo vodo z minerali. Zaradi rasti v zaprtih prostorih bi bile rastline zavarovane pred škodljivci in neugodnimi vremenskimi pogoji, zato bi lahko bil pridelek večji. Tak način pridelave zelenjave bi bil primeren za mestna središča, saj ne zavzema veliko prostora, hkrati pa se tako precej zmanjša razdalja od ponudnika do trgovine, posledično je tudi manj izpustov toplogrednih plinov.

Umetna drevesa iz mahu
Rastline s fotosintezo iz zraka vežejo CO2. Večje kot so rastline, več CO2 lahko vežejo. A da novo drevo zraste do svoje polne velikosti, lahko preteče precej let. Zato so se znanstveniki domislili, da bi lahko v mestih postavili ogromne skulpture iz mahu, ki bi pomagale pri čiščenju zraka. Mah je tudi precej vpojen in lahko zadrži vodo, ko dežuje, zato takih »dreves« ne bi bilo treba pogosto zalivati.

Vesoljski senčnik
Ena izmed precej nenavadnih idej je tudi postavitev vesoljskega senčnika, ki bi delno omejil prehajanje sončne svetlobe do Zemlje in s tem zmanjšal segrevanje ozračja. To bi lahko dosegli s postavitvijo ogromnih tankih ogledal, ki bi delovala kot sončne celice. Na tak način bi zagotovili senčenje, hkrati pa še proizvodnjo električne energije. A realizacija česa podobnega se verjetno še ne bo zgodila tako kmalu.

Nanobot, ki v morju veže CO₂
Tudi v morju se kopiči veliko CO₂. Pred kratkim so znanstveniki razvili majhnega robota, nanobota, ki lahko iz morske vode odstrani tudi do 88 % CO2. V robotku se CO2 pretvori v trden material, ki nato potone na morsko dno. Mogoče pa lahko taka rešitev nekoč pripomore k manjši količini CO2 v morju?

Še drugi viri energije?
Za proizvodnjo elektrike potrebujemo energijo. Ker sežig fosilnih goriv močno onesnažuje okolje, hkrati pa njihov vir ni neomejen, se vedno več pozornosti namenja zelenim virom energije: vetrni, hidro, sončni in geotermalni energiji ter moči plimovanja. Ponekod po svetu pa imajo celo nogometna igrišča, ki pretvarjajo gibanje nogometašev v energijo za razsvetljavo igrišča.

KAJ LAHKO SAMI NAREDIMO ZA BOLJŠO PRIHODNOST?
Vsak od nas lahko pripomore k ohranitvi našega planeta. Zato smo za vas pripravili nekaj praktičnih nasvetov. Začnete lahko že danes.

• Prevoz v šolo in službo: če je le mogoče, pojdite peš ali s kolesom. Tako ne boste le omejili izpustov toplogrednih plinov, ampak boste poskrbeli še za vsakodnevno rekreacijo.
  
  
• Prehrana: nakupujte lokalno sadje in zelenjavo. Med transportom iz oddaljenih krajev se v zrak namreč izloči veliko toplogrednih plinov. K čistejšemu okolju pa lahko pripomore tudi zmernejše uživanje mesa, saj živinorejske farme izločijo veliko CO2.
  
  
• Kupovanje: dobro premislite, predno kupite novo stvar. Morda poskusite pred nakupom popraviti stvari, ki jih že imate doma, ali jih predelati v kaj drugega.
  
  
• Počitnice v eksotičnih krajih: omejite svoja potovanja z letali – triurni polet izpusti v zrak 1 tono toplogrednih plinov na potnika. To je toliko, kot bi imeli svoj računalnik nepretrgoma prižgan deset let! Tudi v Sloveniji so lepi kotički za preživljanje dopusta.
  
  
• Gospodinjstvo: bodite varčni pri porabi elektrike. Ugašajte luči in izklapljajte aparate, ki jih ne potrebujete. Razmislite o uporabi obnovljivih virov energije.
  
  
• Posadite drevo: rastline vežejo CO2 iz zraka in ga med fotosintezo porabijo za sintezo sladkorjev. Tako rastline preprečijo, da bi CO2 ostal v zraku in deloval kot toplogredni plin. Hkrati pa vam bo drevo nudilo prijetno senco med poletno vročino.

VPRAŠANJE ZA PREMISLEK
V kakšnem svetu bi radi živeli in kakšen svet boste zapustili svojim vnukom?

 

HVALJEN, MOJ GOSPOD
Globalno segrevanje je le en derivat našega mačehovskega odnosa do narave. V svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod (Laudato si), papež Frančišek močno opozarja na skrben odnos do okolja. Spomni, da je Zemlja naša sestra, »ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji«. Hkrati pa nam »prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem«. Pri tem se naveže na prikupnega in spodbudnega vzornika sv. Frančiška Asiškega, ki je zares čutil z vsem živim in neživim. Slednji je ne le ljudi, ampak tudi živali in vremenske pojave, naslavljal s sestro in bratom. Papež nam želi privzgojiti podoben čut: da bi tudi sami vzljubili naravo.
Čeprav se sliši duhovnost Asiškega zelo poetična, pa ni papež nič kaj poetičen pri analizi trenutnega stanja. Ugotavlja, da se omenjena sestra – narava – danes »pritožuje zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog«. Papež opozarja, da smo rasli »z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji ter da nam je dovoljeno njeno ropanje«. Gre za to, da človek ruši rajsko srečo in dobrine, ki nam jih Bog podarja. To danes vidimo ob že omenjenem dvigu temperature zaradi industrijske revolucije, ekstenzivne živinoreje in ob potrošniški miselnosti, ki kopiči vedno več odpadkov. Ta malomarnost, pri kateri sodelujemo vsi, nas je pripeljala do ekološke krize, ki jo je pravilno ocenil že papež Pavel VI. Šlo naj bi za »nepričakovano posledico« nenadzorovanega človekovega delovanja. S takšnim delovanjem tvegamo, da ne bomo uničili le Zemlje, ampak tudi nas same, saj smo od nje odvisni.

GOSPODOVANJE KOT ODGOVORNOST
Na to opozarjajo tudi novejši teologi – denimo Martin M. Lintner –, ki se zavzemajo, da bi človek previdneje posegal v stvarstvo. Bog je ob stvarjenju človeku v raju resda velel, naj stvarstvu gospoduje (1 Mz 1,28), vendar je gospodovanje izraženo bolj kot naloga in dolžnost. Danes pa ljudje ta privilegij gospodovanja večkrat dojemamo povsem izkrivljeno. To, da smo krona stvarstva, še ne pomeni, da lahko delamo z okoljem, kot želimo – »saj je vse drugo tako ali tako manj vredno od nas«. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, kar pomeni, da je Bog človeka v raju ustvaril takšnega, kot je On sam. Podelil mu je svobodo. Vendar človekova bogopodobnost ni le v naši (brezmejni) uporabi te svobode. Ljudje moramo biti tudi odgovorni za svoja dejanja, ki imajo posledice v celotnem stvarstvu. Človek je dolžan s svojim razumom prepoznavati Božji načrt, ki zadeva celotno stvarstvo, in ne le človekovih ozkih ciljev.
Večina nas je resda nemočnih in ne moremo vplivati na strukturne vzroke slabega delovanja v svetovnem gospodarstvu. Pa vendar lahko vsak spreminja sebe. Naravno okolje je prizadeto tudi zaradi neodgovornega ravnanja vsakega gospodinjstva: zaradi prevelike uporabe avtomobilov, plastike, elektrike ... To pa vsekakor je v naši moči. Benedikt XVI. zatrdi, da je tako naravno kot družbeno okolje ranjeno. Skupni imenovalec je namreč prepričanje, da ni nespornih resnic, ki bi vodile naše življenje. Tako človekova svoboda danes nima (več) meja. Pozabljamo, da »človek ni samo svoboda, ki bi se ustvarjala sama«. Stvarstvo bo torej prizadeto, dokler bomo sebe dojemali kot »zadnjo instanco, ki vse pojmuje kot svojo last«.
Papež z okrožnico računa na vse nas – verne in neverne –, saj je vsem »zemlja naša sestra«. Vsi – predvsem pa kristjani – se moramo navzeti pravega gospodovanja. Tistega v Jezusovem pomenu: »Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,46). Tako moramo postati – ne le sočloveku, ampak vsemu stvarstvu – služabniki. Takšne perspektive nas uči Frančišek Asiški. Z njim bomo zopet vzpostaviti harmonijo na Zemlji, da bo zopet postala vsaj približek raja – približek tistega, kar z grehom gospodovalnega lomastenja vsak dan podiramo. Zato že odvrzimo svoje večvrednostne komplekse! Kot Frančišek začnimo živeti »v preprostem in čudovitem sozvočju z Bogom, z ljudmi, z naravo in s samim seboj«. Šele takrat se bo tudi v nas vse »do zadnjega vlakna neločljivo prepletala skrb za naravo, pravičnost do revežev, vpetost v družbo in notranji mir«. To je (bilo) življenje Asiškega. In takšen lifestlye predlaga papež tudi nam, če želimo ohraniti svet in sebe – ter dojemati vse kot neizmeren dar.

ŠOLN, Katarina in MEVEC, Janez (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 4, str. 53-57.

ZAMETKI V STARI ZAVEZI
Postne vaje najdemo že v času Stare zaveze: v judovski in grško-rimski kulturi. Judje so sprva poznali le en dan posta; to je bil veliki jom kipur – spravni dan. Veljal je za najpomembnejši praznik in najsvetejši judovski dan. Praznovanje se še danes obeležuje s postenjem, ki traja 25 ur. Delo je v tem času prepovedano. Post je imel močan notranji pomen kesanja, notranjega spreobrnjenja in sprave z Bogom, saj so se Judje kesali za greh, ki jih je oddaljil od Boga. Veliki spravni dan je podrobno opisan v Levitiku (3 Mz 16). Zatem so se uveljavili še drugi postni dnevi, in sicer v spomin na babilonsko suženjstvo, žalovanje za porušenim templjem, obleganje Jeruzalema. V Novi zavezi se praznik dojema z novim pomenom. Kristus kot odrešenik za vselej preda sebe kot žrtev v odkup grehov vseh ljudi.

»Zakaj se postimo,
ti pa tega ne vidiš,
pokorimo svojo dušo,
ti pa tega ne veš?«
(Iz 58,3)

ČAS PREROKOV
V času prerokov – predvsem Jeremija in Izaija – se je post začel formalizirati, kar pa Bogu ni bilo všeč. Preroka opominjata ljudstvo in mu v imenu Boga oporekata. »Če se postijo, ne slišim njih vpitja: če darujejo žgalne in jedilne daritve, mi niso po volji« (Jer 14,12). Post, katerega osnovni namen je družbena pravičnost, kesanje in sprava z Bogom, je postal sam sebi namen, in kot pravi Jože Vogrin, tu tiči tudi razlog, da se Gospod ne zmeni zanj.
V tem času prerokov so Judje post razumeli na tri načine: kot znak pobožnosti, kot rotečo prošnjo Bogu in da so podkrepili svojo molitev, pa tudi kot žalovanje oz. spravno dejanje ter pokoro.
Post kot znak pobožnosti
Judje so poznali tudi nezapovedan post. Postili so se v znak pobožnosti, da bi se pripravili na srečanje z Bogom in se pred tem bolj odprli za Božje razodetje. Takšen je bil post Mojzesa, preden je na gori prejel plošči z zapovedmi (2 Mz 34). Podobno se je postil Elija pred srečanjem z Bogom na gori Horeb (1 Kr 19,8) ter Danijel pred svojimi videnji (Dan 9,3).
Post kot prošnja
Izraelci so dojemali post tudi kot prošnjo Bogu. To zasledimo pri Davidu, ko je prosil za sinovo življenje (2 Sam 12). S podobnim namenom so se postili tudi v Ninivah, kjer je prerok Jona zaukazal, naj se ljudstvo posti v upanju, da jih Bog ne bo pogubil.
Post kot žalovanje
Post je dojet tudi kot žalovanje in pokora. Tako so se zaradi žalosti ob Savlovi smrti postili prebivalci Jabéš Gileáda (1 Sam 31; 1 Krn 10) pa tudi David (2 Sam 1).

NOVA ZAVEZA
V Jezusovem času so se Judje v znamenje spokornosti postili ob ponedeljkih in četrtkih. To lahko zasledimo tudi v Lukovem evangeliju, kjer se farizej hvali, kako se redno posti dvakrat na teden (Lk 18,12). Takšno prakso postenja dvakrat v tednu prevzame tudi zgodnja Cerkev, pri tem pa se zavestno loči od judovstva, tako da izbere druge dni. V spominjanju na Jezusovo aretacijo in križanje si zato kot postna dneva izbere sredo ter petek. Gotovo je vsak že slišal tudi za post ob sobotah kot pripravo na nedeljo. Ta dan je razširjen še danes predvsem na zahodu, na vzhodu in v Španiji pa imajo za postni dan poleg srede in petka tudi ponedeljek.

Drugačnost posta
V Novi zavezi je odnos do posta drugačen od tistega, ki ga srečamo v Stari zavezi. Post je v Novi zavezi omenjen sedemkrat. Vsi trije sinoptični evangeliji poročajo, kako se je Jezus postil v puščavi pred javnim delovanjem (Mr 1,12-13; Mt 4,1-11; Lk 4,1-13). Prav tako trikrat beremo o nepotrebnosti posta za učence (denimo v Mr 2,18-20), dokler je Jezus med njimi. Na enem mestu pa so podana navodila za post. Gre za dejstvo, da je z Jezusovim prihodom post presežen. Hkrati s tem pa, kljub temu da ni več nobene obsodbe za tiste, ki so v Jezusu Kristusu (Rim 8,1), greh in smrt (še) ostajata. Kristusov prihod še ni dokončen. Dokler torej Kristus z vnovičnim prihodom ne uniči greha in smrti, bo post še kako potreben.

ZGODNJA CERKEV
Kristjani naj bi post dojemali kot pomemben dejavnik spokornih drž prve Cerkve. V povezavi z molitvijo se poudarjata obrnitev k Bogu in zdravilen značaj posta (Didahe 7,4). Najprej so se postili katehumeni pred prejemom prvega zakramenta. Post je bil pogoj za ponovno vključitev v skupnost ob pokori za velike grehe. Kmalu zatem pa se preprosto ljudstvo priključi katehumenom in se tudi samo s postom pripravlja na veliko noč. Najprej le nekaj dni, na prehodu v 4. stoletje pa se že izoblikuje dolžina 40 dni. V dnevih pred veliko nočjo so se vzdržali vsakršne hrane. Ob sredah in petkih niso jedli do devete, tj. do 15. ure. Sv. Benedikt je tu še radikalnejši: ne je do večera. Drugi menihi jedo le vsak drugi dan. Spet tretji so se postili bolj ali manj med tednom, jedli pa v soboto in nedeljo.

Nagovori nas lahko sv. Bazilij Veliki, ki velja za očeta vzhodnega meništva. Zagovarja, da je post močno zdravilo za greh: »Zdravnik vam je dal močno sredstvo proti grehu. Z močnimi zdravili se lahko znebimo nadležnih črvov, ki živijo v drobovju otrok. Postenje tako posega v globine duše, da bi ubilo greh. Resnično je primerno, da ga imenujemo s tem častnim medicinskim nazivom.«

CERKVENO UČITELJSTVO
Papež Kalist II. spodbuja postne vaje vernega ljudstva. Uvede kvatrni post. Šlo je za sobotni post štirikrat na leto – poleg pomladnega posta pred veliko nočjo še trikrat v letu. V homilijah sv. Leona Velikega beremo, da je bil cilj jesenskega posta zahvaljevanje Bogu za vse pridelke in sadove svojega dela. Ob tem se ni smelo pozabiti na reveže. Danes bi to umestili v cerkveni koledar nekam ob bok zahvalne nedelje.
Čeprav so se določila skozi čas spreminjala, je bil post ves čas spomin na Jezusovo življenje in vstajenje, zaznamovan s pokoro, poglobljeno molitvijo, dobrimi deli in odrekanjem posvetnim stvarem.

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.

Kaj reči o postu, ko pa je vsako leto vsaj 40 dni in še malo pred tem govora o njem? V zadnjem času je veliko pobud tipa 40 dni brez … Na drugi strani se rojevajo radikalne oblike posta, ki ga podaljšujejo za več kot polovico in zajemajo obširne discipline, npr. Exodus za moške in Fiat zanjo. Zaslužni papež Benedikt XVI. je vedno ubiral pot h koreninam, izviru. Na takšno pot, k izvirom, se odpravimo tudi mi in ločimo pravo zrnje posta od plev naših domnev o njem.

Človek je v zadnjih desetletjih marsikaj naredil po svoje – ločeno od tradicije. O sodobnih antropoloških premikih bi lahko začeli govoriti ob študentski revoluciji 1968, lahko ob padcu berlinskega zidu, lahko bi šli dlje v zgodovino, tja do francoske revolucije, kajti že od takrat si človek misli, da zna s svojim razumom vse, prav vse narediti bolje. Na določenih področjih to dokazuje, saj smo priča izjemnemu razvoju, vendar pa so področja, kjer delati po svoje pomeni stranpot.

SVOJA POT = STRANPOT?
Postmoderni čas nas spodbuja, da si vsak poišče svojo pot, look in stil. Tudi kristjani smo otroci tega sveta, zato se nehote navzamemo trenutnih pogledov, ki vladajo v družbi. Ta odmik lahko vidimo tudi v spreminjanju naše duhovnosti. Kadar pa Cerkev pozabi na »izkušnjo svoje lastne tradicije, jo sprejmejo druga gibanja«, zatrjuje Anselm Grün. Podobno je tudi s postom. Po njegovem naj bi Cerkev ohranjala tradicijo posta le še navzven, sam »smisel posta pa naj bi vedno bolj pozabljala«. Tudi na tem področju smo (žal) začeli presojati z vidika svojih občutij in ugodja. To je naša glavna matematika.
Hkrati bi radi, da se vsako naše udejstvovanje vidi, da je nekje zabeleženo. Zakaj se denimo mučimo z raznovrstnim udejstvovanjem v določenih skupnostih, ko pa nas potem nihče ne vidi ali pa nobeno delo ni dovolj dobro? Pozabljamo, da dobrih del ne smemo opravljati pred ljudmi, da bi nas oni videli (prim. Mt 6,1). Bog, ki vidi na skrivnem, ti bo že povrnil, zato ne trobi pred seboj, sicer boš že sedaj prejel svoje plačilo (prim. Mt 6,2.4).

Ne postavljajmo (več) v središče sebe! Prizadevajmo si, da v središče spet pride Kristus. Le tako se bomo, usmerjeni nanj, lahko odpirali drugim. Pojdimo iz relativizma in iz svojih pogledov. Stopimo iz udobja svoje postelje, saj »nismo ustvarjeni za udobje, ampak za veličino«. Ta veličina je Bog sam. Naj bo ta misel Benedikta XVI. osrednji motiv našega letošnjega postnega delovanja, ne glede na to, ali bomo del kakšne akcije ali ne. Za boljše razumevanje posta pa osvetlimo dojemanje le-tega skozi čas.

KAKO ZASTAVITI POST?
A. Grün pripoveduje o živahni razpravi v njihovem samostanu. »Bolje bi se bilo ne postiti in ostati dobre volje,« je menil nek pater. Nato je negodoval, da si v postu drugim še bolj v breme, kot si jim že sicer, saj si večinoma slabe volje. Drugi mu je oporekal: »Če se izogibamo svoji slabi volji s tem, da dobro pijemo in jemo, tedaj ne bomo nikoli spoznali samega sebe.« Grün zaključi, naj pomislimo: Ali smo lahko dobre volje le, če imamo zadovoljene svoje osnovne potrebe? Kaj me pravzaprav ohranja dobre volje? Kaj je temelj mojega notranjega miru? Kaj pa zadovoljstvo s seboj in Bogom – ali to izgine, če sem lačen (= nimam vsega potrebnega za svoje življenje)? Namen posta seveda ni, da se odrečemo vsakemu užitku, in tako postanemo neužitni za druge. Gre pa za preizkušanje sebe.
»Menih naj bi vedno živel kot v postnem času. Toda za to jih le malo najde moč. Zato svetujemo, da vsaj v teh postnih dneh pazimo na svoje življenje z vso pozornostjo.«
(sv. Benedikt)

POSTI SE NA SKRIVNEM
V govoru na gori Jezus govori o tem, kako se pravilno postiti. Poudari, da je kazanje posta na zunaj ničvredno dejanje. »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil« (Mt 6,17-18). V tem nam je zgled sam Jezus. V puščavi se je postil 40 dni, vendar v nasprotju s farizeji ne iz razloga, da bi želel dajati vtis, kaj zmore, da bi se s tem hvalil. »Nasprotno, je in pije z ljudmi, deli njihovo veselje, tako da ga imajo celo za požrešneža in pijanca,« doda Grün. Naslednjič, ko odkloniš ponujeno hrano ali pijačo, ki jo je gostitelj skrbno pripravil, pomisli na Jezusa. Kako bi v tem primeru ravnal on? Verjetno večkrat izpademo farizejski. V navidezni kislosti pa v sebi žarimo, ker smo lahko pred drugimi izustili, da se postimo.
»Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17-18)

POST DUŠE IN TELESA
Sv. Peter Krizolog je učil, da je treba s postom posnemati Kristusa in da mora biti krščanski post zunanji in notranji. Poudarjal je, da post ne sme biti nikoli ločen od molitve in miloščine. Na podobno organsko celoto posta kot skupka telesa in duha opozarja Grün. Pravi, da smo »telo in dušo preveč ločili med seboj. Post je postal čisto duhovna drža.« Preveč se je poudarjalo le duhovno držo do stvari, spreobrnjenje in prenovo. »Skoraj zaničljivo« smo gledali na telesni post, s tem pa je izginil tudi duh celega posta. Zaradi tega naj bi se preselil v medicino in marketing. Povejmo še drugače: težko bomo krščanski post opravljali le miselno in duhovno, brez da bi se odrekli nečemu materialnemu (kavi, mesu, sladkorju ...). Gre za nekaj podobnega, kot bi rekli, da bomo sedaj dokazali svojo globoko duhovnost brez (dobrih) del. Takšnim je že sv. Jakob odgovoril: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del« (2,18).

»Edini evangelij, ki ga ljudje v današnjem času še berejo, smo kristjani s svojim zgledom.«

NADGRADNJA POSAMEZNIKA V OSEBO
S sv. Jakobom smo želeli pokazati, da post tudi danes ne sme biti mišljen kot samostojna verska praksa. Prvi kristjani so se s postom povezovali v občestvo. Končno je to učil tudi Jezus. V govoru na gori zbranim naroča, naj se post dopolnjuje z dobrimi deli in molitvijo. Tako se človek socializira tudi na duhovni ravni; da ne poskrbi le za svoj vrtiček, ampak ga post naredi bolj dojemljivega za druge. »Za vse nas je zato post ugoden čas za premagovanje življenjske odtujenosti v poslušanju Božje besede in opravljanju del usmiljenja,« je dejal papež Frančišek.

MOJ POSTNI PROGRAM
»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom.«
(sv. Benedikt)»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom,« naroča sv. Benedikt. Post načrtujmo sami, saj se najbolje poznamo. Vemo, kje je naša ahilova peta, če smo le malo pošteni do sebe. Pa vendar je nadvse smiselno, da s punco/fantom, možem/ženo ali pa – kar je še bolj primerno – z zaupnikom ali duhovnim spremljevalcem temeljito preučimo svoj postni načrt.

Ne zatiskajmo si oči, vsak izmed nas se želi izogniti pravemu trpljenju 🙂 Prav z dejanjem skupnega načrta pa se obvežeš, da boš zadano tudi izpolnjeval. Ja, to bo res pravi postni trening! Po športnem žargonu pa ne posegamo kar tako, malo za hec. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih. Imenujejo se atleti, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovarjajo za nadaljnji program. Grün dodaja, da »samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti«.

DUHOVNI NAPREDEK NA PRAVIH TEMELJIH
S sprehodom skozi tradicijo izraelskega ljudstva in novega ljudstva – Cerkve smo želeli pokazati, da post ni sam sebi namen. Post je preizkušeno sredstvo duhovne askeze, ki nas šele v povezavi z redno osebno molitvijo in dajanjem miloščine preobrazi in pripelje do pravega kristjana ter do tega, da smo sposobni slišati Boga, ki nas kliče po imenu (prim. Iz 43,1). A da zlato doseže to žlahtnost, se mora preizkušati v ognju. Tako se tudi mi kalimo prek različnih umetnih izzivov in resničnih preizkušenj. Ob tem Boga ne naslavljamo več le s pobožnimi besedami, ampak s svojim telesom, dušo in duhom globoko izpovedujemo svoje hrepenenje do njega. Čutimo, da smo brez njega prazni. On je prišel, da bi imeli pravo življenje v izobilju (prim. Jn 10,10).

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.

Gotovo ste že kdaj posodili denar in čakali na vračilo ... Zamuda pri vračilu 30 evrov še ni takšna težava. Kaj pa če oseba 30 minut zamudi na dogovorjeno kavo? Kako in kdo ti bo povrnil tvoj izgubljeni čas? Naj se zamudnik še tako trudi z opravičilom, ti pa s povzdigovanjem glasu – izgubljenega časa se ne da vrniti. Ko pa sami sebi dopustimo, da zamujamo življenje, je katastrofa izgube še toliko hujša. Zato ne zamudi letošnjega postnega časa.

V naši dobi je veliko parazitov, ki nas požirajo. Bodisi smo aktivni z več hobiji, ekrani ali pa se poslužujemo brezplodnih debat. Parazit tvojega časa je nekaj, kar ti vzame pozornost. Tako ti kmalu zmanjka časa, da bi prišel v stik s samim seboj.

Dolgo časa si pred tem zatiskamo oči, ko vendarle sprevidimo svojo zmoto, pa spoznamo, kaj je pravo bistvo življenja. In k temu nas usmerja tudi postni čas.
Spokorniške discipline seveda niso cilj, jih pa potrebujemo, da naravnamo »naše noge na pot miru« in se v naši smrtni senci damo razsvetliti (Lk 1,79) v koristni porabi časa. S tem bo tudi prišlo tisto izobilje, zaradi katerega je Jezus prišel, da bi nam ga podaril (Jn 10,10). Navrzimo le aktualen primer preventivnih koronaukrepov, zaradi katerih se je zdesetkal čas naših prostočasnih dejavnosti in (p)raznega veseljačenja. Je pa vprašanje, s čim smo zapolnili ta čas. Ali ga morda ne zapravljamo preveč za kr neki?

IZPUSTITI IGRO (ŽIVLJENJA)
Glagol »izpustiti« se je v 17. stoletju uporabljal tudi pri igri s kartami. Vzklik »Naprej!« je bil za soigralce jasen znak, da so oni na potezi. Še danes pri kartah in v življenju s to izjavo (tiho) potrdim in celo dovolim, da igra (življenja) teče naprej in mimo mene. Dokler gre le za kartanje, je sicer dokaj vseeno, kako se odločimo.
Če pa s svojimi dejanji – in besedami – posredno govorimo »Naprej!«, pa to nikakor ni dobro. Tako pri taroku kot v življenju se (skoraj) zmeraj izkaže, da je bogato nagrajen tisti, ki si upa – četudi nima ravno najboljših okoliščin.

ČAKANJE NA IDEALNI DOBITEK
»Kako naj bi bil svet urejen?« se večkrat zalotimo, ko krožimo okoli raznih vizij. S takšnim sanjarjenjem ni sicer nič narobe, dokler gre za enkraten dogodek. To se ti zgodi med vožnjo z avtobusom ali pa v tistih debatah, ko rešujemo svet 🙂 Problematično pa postaja, ko se začnem tako tudi vesti in verjeti tem sanjarijam. Takrat postanem nesposoben za akcijo, saj se »itak ne bo nič spremenilo«, »itak je svet že zavožen …«.
Z nerealnimi sanjarijami se zavijem v pasivnost, ker »sem obupal nad svetom in nad svojo filozofijo življenja«. A me Sirah kaj hitro spodbode in spodbudi: »Brez obotavljanja se vrni h Gospodu in ne zavlačuj iz dneva v dan« (5,7).

POST KOT ODPOVED IDEALIZIRANJU
Post je priložnost, da svoje življenje naravnamo na prave tirnice. Da nehamo slediti svojim (nerealnim) sanjam. Da nehamo letati s cveta na cvet in poskušati vedno nekaj novega. V takšnem poskušanju novitet namreč upamo, da bomo vendarle odkrili deželico, kjer se cedita mleko in med. Takšna idealna deželica gotovo ne obstaja, zatrjuje benediktinec Anselm Grün. »Ne morem najti varnosti in svobode in širjave v enem.« Vedno bo kakšna stvar, ki bo oteževala gotovost. Velikokrat želimo preizkusiti marsikaj, če ne že kar vseh možnosti, ki so trenutno na obzorju. Vendar se ne znamo dokončno odločiti – za stabilnost. Neki mistik pravi, da vsaka pot vodi skozi ožino – in le če si upamo iti skoznjo, se nam bo odprla širjava. Mnogi se te ožine ustrašijo. Njihovo življenje se tako nikoli ne razširi.

DUHOVNI BOJ
»Nadenite si celotno
Božjo bojno opremo,
da se boste mogli upirati
hudičevim zvijačam.«
Ef 6,11
Eden izmed osnovnih postnih aksiomov je, da je duhovni boj – in posledično hudič – prisoten tudi danes. Ni bil le z Jezusom v puščavi. V vsakem divja duhovna vojna z enim samim vprašanjem: »Boš sledil Bogu ali hudiču?« Vsak od nas daje na to vprašanje odgovor s svojim življenjem, pa če se tega zaveda ali ne. Vemo pa, da ne moremo sedeti na dveh stolih. »Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Mt 6,24). Gotovo boš enega bolj ljubil in/ali celo drugega sovražil.
Duhovni boj se v nas bije tudi z zamenjavo kesanja in krivde. Poslanstvo hudiča je, da nas najprej vabi v greh, ko pa grešimo, nam trka na vest: »Nisi vreden Božje ljubezni.« Čista shizofrenost! Zato je zanj popolnoma ustrezno grško poimenovanje diabolos – tisti, ki deli. Bog pa nas vabi, da se kesamo svojih prestopkov. Kesanje nas vodi k spovedi. Po njej so grehi izbrisani – ni jih več in Bog nas ne obtožuje, čeprav ve, da smo določeni greh naredili še stotič.

VSTANI IN HODI! DRZNI SI ŽIVETI!
V Markovem evangeliju se srečamo z zgodbo o ozdravljenju hromega, ki ga spustijo skozi streho. »Odpuščeni so ti grehi,« mu pravi Jezus. Sedaj pa »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov« (Mr 2). Kaj se pravzaprav skriva za ohromelostjo tega človeka? Grün odgovarja, da si je hromi naložil krivdo in tako zamudil življenje. Samoobtoževanje lahko gre celo tako daleč, da si iz čistega perfekcionizma – iz strahu da bi storil napako – ne upam storiti niti koraka več. Vsaka postelja se spremeni v grob, če iz nje ne vstanemo. Tako postanemo pasivni – dobimo duhovne preležanine. Tišini groba podelimo prednost pred izzivi vsakdanjika. Iz postelje namreč lahko vse odlično opazujemo. In vemo vse najbolje. Seveda le v teoriji.
Jezus pa nam kaže drugo pot. Ko reče hromemu, naj vstane in vzame svojo posteljo, hoče, da gre v življenje in se bori naprej. Vstani, zapusti varnost svoje postelje in si drzni živeti. Le tako v razmerju do svojih strahov izidemo kot zmagovalci. Postelja je pri tem podoba naših osebnih blokad, zavor in negotovosti. Vse to je treba vsak dan sprejeti kot križ in ga nositi, hkrati pa se truditi, da se spremenimo. Brez truda se namreč prav nič ne premakne. Nikakor pa ne gre vse po maslu. Kdor zapusti udobje svoje postelje, je lahko v vsakem trenutku ranjen in premagan. Vedno se sicer lahko umakneš nazaj – če nočeš izgubiti, vendar z umikom nikoli ne moreš zmagati.

USTVARJALNOST
Razjasnimo morebiten nesporazum. Post ni tako pust 🙂 Lahko pa to postane z napačnim razumevanjem. Postane nasproten svojemu namenu in posledično nezanimiv. Večkrat se ga (napačno) razlaga kot nekakšno poduhovljenje. Po drugi strani pa dobimo asociacijo odpovedovanja. Ne! Post ni 40 dni pasivnosti in zamujanja svojega življenja. Grün razlaga, da »prezgodaj stremeti v nebo in preskočiti zemeljsko nikogar ne vodi v življenje, ampak je beg pred njim«.
Poleg odpovedi – za katere je seveda prav, da si jih naložimo – pomeni post tudi spodbudo k ustvarjalnosti. Veliki psiholog Carl Gustav Jung pravi, da bi moral človek »v prvi polovici življenja razviti močan ego«. Vendar pri tem ni mišljen tisti ego (jaz), ki diši po egoizmu. Jung ima v mislih ego, ki »se bori za življenje, ki se uveljavlja in želi v življenju nekaj doseči«. Gre torej za pot osebne rasti.
Jezus prihaja in te želi ozdraviti prav tam, kjer najbolj boli. Da pa do tega duhovnega zdravljenja lahko pride, si je treba priznati svoje slabe plati in s pomočjo odpovedi – ki v nas spodbujajo disciplino – zapustiti starega človeka s slabimi navadami. Post je torej predvsem soočenje s konkretnostjo življenja. Soočiti se »z lastno agresivnostjo, spolnostjo in lastnimi strastmi. Šele tako bomo lahko prinašali duhovne sadove,« še zatrdi Grün.
Če torej mislimo, da je treba le štancati zdržke in ostale spokorne discipline, se motimo. Primera za to sta Exodus 90 in Fiat 90 – dva čudovita programa duhovne rasti pred veliko nočjo. Vendar se lahko spremenita v veliko zablodo, če nam je bistvo le program sam. Če pristanemo na to, smo »pripadniki elitne duhovnosti, ki iščemo samega sebe, namesto da bi odkrivali in dali prostor drugemu« in Drugemu (Bogu), pa zatrdi psihologinja Kathrin Asper.

DOBER IN SLAB EGO
Zgoraj smo uporabili besedo ego, ki jo navadno enačimo z nečim slabim. Naša prva asociacija ob besedi ego je verjetno egoizem. Seveda je asociacija pravilna, opozoriti pa je treba, da ego ni nujno slab. Poznamo slab, pa tudi dober ego. Povedano drugače: obstaja dobra in slaba ljubezen do sebe. Dobra ljubezen se nam zgodi takrat, ko sebe izpustimo. Ali kot zatrdi Grün: »Pozabiti nase je cilj vsake kontemplacije.« O tem govori tudi Jezus: Kdor želi rešiti svoje življenje, ga bo izgubil. Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel ...
Kontemplacija in nasploh vsa molitev pa postane toksična, ko jo »izvajamo« zaradi dejstva, da se nismo pripravljeni soočiti z lastnim življenjem, še zatrdi Grün. In tu nastopi slaba – patološka – ljubezen. Tisto, kar navadno poimenujemo z izrazom ego. Denimo: »Anja je pa en velik ego.« Ta se izraža v pretirani naravnanosti nase. Kot pravi psiholog Kernberg: »Egostični – narcistični – človek ne more pozabiti nase in sam sebe vedno postavlja na prvo mesto.« Vemo, da se kdaj pa kdaj moramo postaviti na prvo mesto in poskrbeti za svoje zdravje. Vendar pa skušajmo povabiti k sebi tudi drugega in mu dati prostor v svojih mislih, besedah in dejanjih.

VDANOST: BITI V TOKU
Alternativa prej omenjenim stanjem zasanjanosti, idealiziranju, ohromelosti, perfekcionizmu in narcističnemu postopanju je pokorščina in vdanost. Madžarski psiholog Mihaly Csikszentmihayli pa je to razložil kot stanje človeka, ki doživi srečo le takrat, kadar je »v toku«. Tok je druga beseda za predanost. Biti v toku – biti predan – se torej zgodi, ko se nečesa lotim s predanostjo, zanosom, energijo. Takrat s svojim navdušenjem pozabim nase (na svoje egoistične potrebe, želje, podobo idealnega sveta …). Izpustim torej sebe. Sem popolnoma predan, na razpolago dejavnosti ali osebi, ki je trenutno položena predme. Ko bomo tako delali, ne bomo več daleč od Božjega kraljestva …

ZA POPOTNICO
Post je torej veliko več od tistega petkovega zdržka od mesa. Tudi ni le akcija tipa: »40 dni brez« nečesa. Post je namenjen ustvarjalnosti v naši osebnostni in duhovni rasti. Vse v našem življenju tvori celoto. Skrb za dober odnos do telesa, disciplina v duhovnosti in brzdanje svojih čustev pripomore h kvalitetnejšemu življenju, ki si ga želimo. Že sv. Benedikt je trdil, da delo in molitev hodita z roko v roki. »Na obeh področjih je bistveno, da se osvobajamo ega. Prepustiti se Bogu in prepustiti se delu gre v isto smer. Prepustim se, da pozabim (le) nase.« Naj bomo v tem postnem času odprti za osebnostno preobrazbo in tako konkretno odgovarjamo Jezusu na njegovo veselo oznanilo (kar je evangelij), ki pravi: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15)

 

NAUK OLIMPIJSKEGA OGNJA
Ob spremljanju naših športnih asov nam dajo misliti. Z dobro poglobitvijo v športnikovo pot nam ledeni kri. Vrhunski športniki nam lahko približajo post, čeprav se nam ne zdi ravno moderen. In čeprav vidimo le kolajne in stopničke ... Za vsem tem stoji velika askeza. Koliko treningov je bilo potrebnih? Kolikšna bi bila pavšalna ocena pokurjenih kalorij? Čemu vsemu so se morali odpovedati? Janja Garnbret se je nekoč le namuznila, ko sva po nekem intervjuju za našo revijo debatirala o skalnem plezanju. »Ja, rada grem v skalo ... A le med božičnim odklopom, sicer pa časa ni ...« Dan vrhunskega športnika je do potankosti sestavljen za nekaj mesecev vnaprej. Za odstopanje ni veliko prostora. Ne moreš popivati že četrte kave v tem tednu in iti jutri na morje. Ali pa kar tako po navdihu dodati ta ali oni konjiček ... Ko damo na sito svoje življenje, ugotovimo, da imamo pravi all inclusive paket. Ko se nečemu odpovemo za pičlih 40 dni, pa to razglašamo, kot da bi bili narodni heroji 🙂
Športniki pa so nam zgled še v nečem. Naj to ponazorim z naslednjo šalo, ki ulovi dva kolega. »Razmišljam, da bi kupil nov avto,« reče prvi. »Pa si to lahko privoščiš?« ga resno vpraša kolega. »Seveda. Razmišljanje me nič ne stane.« 🙂 Pomembna so torej naša dejanja, naša izvedba. Prazno besedičenje in lepe sanjarije nam ne pomagajo k spremembi. Tako kot je športnik sam na startni poziciji, smo sami tudi mi – v ringu življenja. Ne, ne moremo se zanašati in se zgledovati po drugih, saj je življenje naše in le eno. Zato pošteno zavihajmo rokave in pojdimo izzivom naproti! Enkrat bomo bolj uspešni in bomo prišli na stopničke, spet drugič pa bomo zasedli 15. mesto. Ali – kar je še huje – neslavno 4. mesto. Vse te uvrstitve različnega kova nas vodijo v boljšo različico samega sebe. To je znal mojstrsko ubesediti alpinist Zaplotnik v svoji – sedaj že ponarodeli – krilatici: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Vendar ni Nejc povedal nič novega, naša zlata medalja nas čaka ob koncu življenja v nebesih. Vse parabole uspehov pa nas vodijo do nje.

MEVEC, Janez. Ne zamudi svojega življenja. (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2022) 3, str. 52-56.
več v knjigi: Anselm Grün: Ne zamujaj svojega življenja in v knjižici Ne zamudi svojega življenja - žepni seminar

 

Matic je bil zagrizen športnik. Treniral je nogomet, obiskoval fitnes, kolesaril in tekel. Pretekel je že Ljubljanski maraton. 21 kilometrov! Bil je med prvimi 15 tekači. Uf, je bil ponosen. Seveda ni verjel zdravnici, ki mu je povedala, da ima zametke cerebralne paralize. »Ne! To bo pomota!« Minilo je nekaj mesecev in Matic se je še naprej pretvarjal, da je vse O.K. A ni bilo. Danes, komaj leto dni po maratonu, se vse težje premika. Vsak fizični napor mu predstavlja ogromno breme. Matic je priklenjen na voziček.

ZDRAVJE KOT VREDNOTA?
Ob prehodu v novo leto smo si med seboj voščili srečno in zdravja polno leto. Pa smo to rekli kar tako, iz navade, ali smo mislili resno? Ali zdravje še cenimo kot vrednoto?
Ob vsesplošnem hitenju, v katerega smo danes ujeti, se zdravje ne zdi več vrednota. Mudi se nam v šolo. Učiti se moramo matematiko, ki jo pišemo v sredo. Naslednji dan moramo oddati seminarsko nalogo. Spet moramo paziti mlajšo sestrico. Na sprehod moramo peljati psa. In spet imamo toliko opravkov, da nam niti tabla z listki Naredi! ne pomaga več. Kje je šele kino ob koncu tedna, odhod na tekmo ter rojstni dan pri prijateljici. Ne, na bolezen pa res nimamo časa misliti.
Nato kar naenkrat, kdo ve od kod, pride bolezen. Nihče je ni povabil. Najavila se je sama. Nenapovedano. Prisilila nas je, da smo vsaj za nekaj dni odložili vsakdanje stvari in se osredotočili na naše zdravje. V postelji, pokriti z odejami, z vročino in bolečim grlom se kar naenkrat zavemo: zdravje ni samoumevno! Kaj če bi zboleli še za kakšno hujšo boleznijo, pomislimo.
Pogosto se zgodi, da se pomena določene stvari zavemo šele, ko le-te nimamo več. Žalostno, a resnično. Tudi zdravje pri tem ni izjema. Začnemo ga ceniti šele, ko zbolimo. Zanimivo je, da je leta 2012 kar 93 % Slovencev na prvo mesto med vrednotami postavilo zdravje. Pa način življenja, delo, prehranjevanje, ravnanje in tudi razvade res odražajo to?

MLADI IN BOLEZEN – KAKO SE SOOČAMO Z NJO?
Tilen počasi stopa po zasneženem pločniku. Temni se. Ustavi se na prehodu za pešce. Na poledeneli cesti komaj ujame ravnotežje. Njegov najboljši prijatelj Lan s tem ne bi imel težav. V drsanju je nepremagljiv. Spomni se, kako sta prejšnjo zimo igrala hokej na poledenelem ribniku … Tilen se ustavi pred onkološkim inštitutom. Drsna vrata se odprejo in že stopa po belem hodniku. Soba 2C. Vrata so bila odprta. V grlu ga stisne, ko zagleda bledega prijatelja. Naenkrat ne najde več pravih besed. Zdaj ga je tudi Lan zagledal. Tilen se nerodno nasmehne in stopi k bolniški postelji. »Saj bo, saj bo,« mu zamrmra in svoj pogled usmeri v tla. »Neumno! Seveda ne bo vse O.K., raka ima,« mu odmeva v mislih.
Kaj bi bolnemu prijatelju rekel ti?
V današnjem času smo obkroženi z novicami o mladih. Lepih. Uspešnih. Nihče ni bolan. Osamljen. Pozabljen. Mladih, ki so zboleli za hudo boleznijo, ne vidimo. Ali pa jih nočemo videti. A tudi oni so bili najstniki, s svojimi sanjami in iskricami v očeh. Bolezen jih je spremenila. Spremenile so se njihove vrednote. Nas to plaši? Se jih zato začnemo izogibati? Se raje pretvarjamo, da je vse v redu? V kulturi večne mladosti je pogovor o bolezni, staranju in minljivosti težko načeti. Veliko lažje je to temo odmisliti. Iz nje narediti tabu.
Kaj bi ob diagnozi rak naredil ti?

ZDRAVJE KOT POTROŠNIŠKA DOBRINA?
Oglasi nas prepričujejo, da bo s pomočjo najnovejše kreme iz čisto posebnih učinkovin naša koža postala gladka in sijoča. Tako bomo ostali lepi in mladi. Tako bomo očarale tistega simpatičnega fanta. Tako bomo osvojili tisto punco. Ja, to nam pripovedujejo oglasi. Da je treba biti vedno mlad, vesel, vihrav, poln energije.
Le kako odkriti formulo za večno mladost? So to posebne kreme, mogoče različna eterična olja in maske za obraz? Kaj pa (pretirana) skrb za vsako kalorijo, ki jo zaužijemo? Obsedenost s fitnesom in zdravo prehrano? Vse le zato, da ohranimo tako želeni mladostni videz. Zdi se, da se zelo bojimo staranja in bolezni – le zakaj?

ZAKAJ NAS JE STRAH BOLEČINE IN TRPLJENJA?
Že tisočletja nazaj so se v človeku izoblikovali obrambni mehanizmi, ki so mu omogočali, da si je zapomnil stvari ali dejanja, ki so mu povzročili bolečino. To mu je omogočilo, da se jim je ob naslednjem srečanju izognil oz. je naredil vse, da se bolečina ne bi ponovila. To mu je omogočilo preživetje v divjini. Kaj pa danes?
Ljudi je strah neznanega. In bolezen je nekaj, česar ne poznamo. Ne vemo, kako bo prizadela naše telo. Ne vemo, s kakšno bolečino se bomo morali spopasti. Še manj pa vemo, koliko smo sami močni, da bi se z njo soočili, jo sprejeli, premagali. Hkrati nas je strah, da se bomo morali soočiti s sabo, s svojo notranjostjo, s svojim življenjem, stvarmi, ki smo jih počeli in jih počnemo. Strah nas je obračuna s samim seboj. Strah nas je, kaj bodo drugi rekli, kako nas bodo gledali, sprejeli.

FAZE SOOČANJA Z BOLEZNIJO:
Da bi lahko pomagali bolnemu svojcu ali prijatelju, si pobližje oglejmo, kako so soočenje s težko in neozdravljivo boleznijo opisali psihologi. Oblikovali so pet faz.

Faza zanikanja
V prvi fazi soočenja z boleznijo je bolnik šokiran. Noče verjeti, to se njemu res ne more zgoditi! Ne verjame zdravnikom. Zagotovo so se zmotili. Na vse načine skuša najti drugačno razlago za bolezenske simptome.

Faza agresije
Začetnemu šoku sledi jeza. Zakaj ravno jaz? Bolnik jezo stresa nad zdravniki, pogosto se zaradi malenkosti spre z družinskimi člani. Jezen je na ves svet. Jezen je na Boga. Zakaj je dopustil, da zboli?!

Faza pogajanja
V tej kratki fazi se bolnik zave resnosti svoje bolezni in si poskuša na vse načine podaljšati življenje. Sprejme različna zdravljenja, ki jih je pred tem zavrnil. Postavlja si kratkoročne cilje, na primer: samo še do mature zdržim. Ko je ta mimo, si postavi nov cilj.

Faza depresije
Ko bolezen postaja močnejša, bolnik vedno več časa preživi v bolnišnici. Bolečina, pojemanje telesnih moči in vedno večja izčrpanost pri njem sprožijo občutek nemoči. Žalosten je in obupan, saj čuti, da mu življenje polzi iz rok. Njegove vrednote se spremenijo. Zdaj ve, kaj je v njegovem življenju resnično pomembno.

Faza sprejetja
V zadnji fazi se bolnik sprijazni z diagnozo. Ni ga več strah. Umiri se. Odhaja. Medtem ko je bolnik že popolnoma umirjen, so pogosto bolj prestrašeni njegovi svojci.

Tem petim fazam kristjani lahko dodamo duhovno dimenzijo. Pogledamo lahko na Jezusa, ki je prav tako šel skozi hude preizkušnje. Vzamemo ga lahko za zgled v njegovi drži. Sprejel je to, kar ga je čakalo, čeprav ni bilo lahko. Preizkušnjam lahko damo smisel, bolečino in trpljenje lahko objamemo in vzamemo za svoja ravno zaradi dejstva, da verjamemo v Boga, ki je v nas in nas je ustvaril.

BOLEZEN JE NOVA PRILOŽNOST …
… da spoznamo sebe in utrdimo svojo vero. Bolezen nam velikokrat postavi ogledalo. Želimo biti zdravi, vendar nismo za to pripravljeni ničesar narediti, dokler ni skoraj prepozno. Bolezen spremeni tok našega življenja. Je kot reka, ki poplavi in izbriše stare napake. Omogoči nam, da začnemo znova. Da spet postanemo nepopisan list. To doživijo predvsem tisti, ki so preboleli res hude bolezni in šli skozi težke preizkušnje. Občutek imajo, kot bi se ponovno rodili. Zato so na svoje življenje pripravljeni gledati drugače. Z osveženimi vrednotami in pogledom, usmerjenim v bistvene stvari. Tudi tisti, ki se morajo sprijazniti s kroničnimi boleznimi, ki jih bolezen spremlja od dneva diagnoze do konca življenja, se morajo soočiti z novo samopodobo in vplivom bolezni na njihovo socialno življenje. Veliko stvari se spremeni. Veliko vrednot se na novo vzpostavi.

KAJ JE V MOJEM ŽIVLJENJU ZARES POMEMBNO?
Tvoj čas je dragocen. Z njim ravnaj preudarno. Ne zapravljaj ga za stvari, ki ti povzročajo jezo in slabo voljo. Imej rad samega sebe, ne glede na to, da imaš nekaj kilogramov preveč ali se ti je na nosu pojavil nov mozolj. Edinstven si in neponovljiv. Smej se. Kot pravi latinski pregovor: »Če nimaš zdravnika, naj bodo tvoji zdravniki vedra duša, počitek in zmerno življenje.«
Svojega časa ne zapravljaj za ljudi, ki ti želijo slabo. Druži se s prijatelji, ki ti bodo ob težkih trenutkih stali ob strani. Delaj stvari, ki te osrečujejo. Težave naj ti predstavljajo izziv, ne breme. Vsako jutro začni z nasmehom.
Bodi hvaležen za vsak (zdrav) dan! Vsak konec je srečen. Če ni srečen, potem (še) ni konec.

ŠOLN, Katarina. ERJAVEC, Matej  (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2016) 2, str. 72-76.

Uh, ta teden imaš končno malo oddiha od učenja. Stopiš v knjižnico z iskrico v očeh in z željo po dobri knjigi, ki bo carska, ki te bo potegnila, ki ne bo kr neki. Planeš po prvem špehu na polici v višini oči, prebereš obnovo, prelistaš prvih nekaj strani ... Eh, kaj pa vem … vrneš knjigo na prejšnje mesto, čeprav se ti malo zasmili, ker si jo sodil po prvem vtisu (pravzaprav dobesedno po platnici), in vzameš njeno sosedo … Mogoče bo pa ta bolj kulska? Ti malo pomagamo? Tule je nekaj predlogov knjig za najstnike slovenskih avtorjev, ki nas niso pustile ravnodušnih. Morda pa očarajo tudi tebe …

Vinko Möderndorfer
KIT NA PLAŽI
Nika je nadvse priljubljena devetošolka, ki se čudovito razume s svojimi sošolci v novem kraju, kamor se je preselila z družino. Vse je videti lepo in prav, vendar ima dekle skrivnost, za katero niti pod razno noče, da pride na beli dan. Čeprav se Niki zdi razkritje njene skrivnosti nekaj najhujšega, nazadnje spozna, da tudi njeni bližnji doživljajo velike stiske, ki jih, zaverovana v svoje, ni niti opazila.
Kit na plaži je zgodba o sprejemanju drugačnosti, vendar se (niti ne tako bežno) po življenjskih izkustvih junakinj in junakov dotakne še stremljenja po popolnosti, neslišanosti, telesnega kaznovanja in poskusa samomora. Pravzaprav bralec pride do spoznanja, da smo vsi drugačni in da ravno to bogati naša življenja. Zgodba je precej ganljiva, zato je ob branju obvezen najmanj en paket robčkov, vendar je hkrati tako simpatična, da bralca nazadnje pusti v vedrem razpoloženju. Zakaj tak naslov in kakšno zvezo ima kit z vsem tem? Tega pa ne bomo razkrili, tako kot ni Nika svoje skrivnosti. Najbolje, da se kar lotite branja – knjiga ni tako obsežna kot pravi kit.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker pokaže, da je sprejemanje drugačnosti med mladimi mogoče ter da drugačnost omogoča zorenje in bogati odnose.
Osrednje teme: sprejemanje drugačnosti, sramovanje
Priporočamo za starost: 12+
Naša ocena: 8
Zanimivost: Knjiga je bila v letu 2016/2017 sprejeta v projekt Rastem s knjigo za 7. razred.

 

Nataša Konc Lorenzutti
AVTOBUS OB TREH
Tine je najstnik s primorskega podeželja, s katerim del počitnic preživi njegovo popolno nasprotje: Uroš iz Ljubljane. Fanta se odlično razumeta, opravljata kmečka opravila in se zabavata, vendar ju zaznamujejo tudi manj lepi dogodki – enega od njiju privajanje na krušnega očeta po smrti njegovega pravega očeta, drugega pa resna očetova bolezen.
Pri knjigah pisateljice Konc Lorenzutti ni kaj zgrešiti – čeprav njene najstniške zgodbe vključujejo tudi resne problematike, se ne izogne pristnemu humorju, ki dokazuje, da je lahko več kot odličen, aktualen in najstniški tudi brez prostaških izrazov ali perverznosti. Avtorica v tem delu nevsiljivo vključuje krščanske vrednote in preden te prešine misel: »Oh, pa ne spet s tem moraliziranjem!«, naj te potolažimo, da tega ni zaslediti niti trohice. Bi torej kot podeželski mulc bil pripravljen sprejeti v svojo družbo fino mestno srajco? Ali bi se kot mestni najstnik odpravil na podeželje, stran od civilizacije, v gnoj in znoj? Ali bi morda raje od tam pobegnil na avtobus ob treh, ki pelje naravnost domov?

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker je kljub nekaterim resnejšim tematikam polna optimizma, humorja, zdrave kmečke pameti in vrednot, ki so nam, kristjanom, blizu.
Osrednje teme: prijateljstvo, prva zaljubljenost, težave v družini
Priporočamo za starost: 12+
Ocena: 9
Zanimivosti:
– Knjiga je prejela znak za kakovost otroških in mladinskih knjig ZLATA HRUŠKA in bila nominirana za nagrado večernica.
– Avtorica se je tudi sama preselila iz notranjosti Slovenije na Primorsko, zato ji je bilo različnost teh dveh svetov vedno zanimivo opazovati.

 

Nataša Konc Lorenzutti
GREMO MI V TRI KRASNE
Saj vemo, verjetno te naslov spominja na naslov filma Gremo mi po svoje, vendar z njim nima veliko skupnega. No, razen tega, da gredo najstniki v obeh primerih v tri krasne, torej v naravo, na tabor. Ampak razlog za odhod v in the middle of nowhere je v knjigi povsem drug: tabor je organiziran za pomoč mladostnikom, odvisnim od mobilnih telefonov, računalniških iger ali predstave o popolnem zunanjem videzu. Nanj se skoraj vsi udeleženci podajo bolj pod prisilo kot prostovoljno, zato se seveda začne zapletati, še preden dobro prispejo na cilj. V ospredju sta dva glavna lika, Uroš in Valentina, vendar zgodbe drugih ravno tako presunljivo kapljajo v ospredje. Uroša poznamo že iz knjige Avtobus ob treh (ni nujno, da prej prebereš to knjigo, ampak se vseeno splača prebrati obe), njegova težava pa je odvisnost od mobilnega telefona in računalniških iger. Valentina je najstnica z motnjami prehranjevanja, zaznamovana s težavami v družini. Seveda se med junaki spletejo tudi simpatije, razplet med odnosi pa te bo morda presenetil. Kaj torej dobiš, ko v tri krasne pošlješ kup najstnikov z resnimi odvisniškimi težavami? Najbolje, da odpreš knjigo in začneš z branjem.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker se s pravim občutkom za najstniško dušo loti obravnave novodobnih odvisnosti, ki jih velikokrat zanikamo.
Osrednje teme: odvisnost od sodobne tehnologije, motnje hranjenja, težave v družini
Priporočamo za starost: 13+
Naša ocena: 8
Zanimivosti:
– Knjiga Gremo mi v tri krasne ni edini roman Nataše Konc Lorenzutti s tematiko odvisnosti. Leta 2013 je izšel roman za odrasle Kava pri dišečem jasminu, ki govori o odvisnosti od igralništva in odnosov.
Opomba:
V branje priporočamo tudi mladinski roman Nataše Konc Lorenzutti Lica kot češnje, ki je na prvi pogled le ljubezenska zgodba, na drugi pa zgodba o srhljivi prepletenosti preteklosti osrednjih dveh likov. Dobra iztočnica za pogovor o tem, da so tudi povzročitelji žrtve lastnih kaznivih dejanj.

 

Lucija Čakš
POTEM PA SVIZCI ZAVIJEJO
Štirinajstletni Anže je zavzet skavt in kolesar. Ko postane vodnik voda Svizcev, mu je kmalu jasno, da shajati s štirimi vsega naveličanimi šestošolci ne bo tako enostavno. Vodnik Gašper mu predlaga, naj jih odpelje na kolesarski hajk, da se bolje spoznajo in zbližajo med seboj. Tako se peterica poda na odročno Kozjansko, kjer s svojimi kolesi premagujejo takšne in drugačne ovire – strme klance kozjanskih hribov in lastne notranje prepreke.
Knjiga je ena tistih, ki jih ni tako lahko odložiti na nočno omarico in nadaljevati z branjem naslednji dan. Zaradi realističnih opisov brez pretiravanj se s skavti zlahka spustiš v kolesarske dogodivščine in se poglobiš v njihove različne značaje. Dogajanje je napeto, pustolovsko in predvsem zabavno. Čeprav gre za skavtski roman, je verska komponenta nevsiljivo vtkana v dogajanje, zato lahko knjigo priporočiš tudi nevernemu sošolcu.
Pozor: ne beri v knjižnici, saj se zna zgoditi, da se boš več kot enkrat glasno zasmejal!

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker je prava oaza optimizma sredi puščave preresnih mladinskih romanov. Svizci so preprosto drugačni. V njih ni ljubezenskih zapletov, ki so jih ostale najstniške knjige polne, ni velikih zateženih socialnih problemov, vsaka vrstica je pospremljena s humorjem in igrivostjo. Edina pomanjkljivost knjige je, da moraš takoj nato spet v knjižnico, ker jo prehitro prebereš.
Osrednje teme: pustolovščina, medsebojno povezovanje, skavti
Priporočamo za starost: 11+
Naša ocena: 9
Zanimivosti:
– Avtorica je bila dolga leta tudi sama skavtinja in je, tako kot Anže, postala vodnica pri 14 letih. Nekatere prigode iz knjige so tesno povezane z njenimi skavtskimi spomini.
– Napoveduje se izid drugega dela Svizcev, zato: »Bodi pripravljen!«

 

Vinko Möderndorfer
SONČNICA
Knjiga za tiste najstnike, ki ob spoznanju, da gre za ljubezensko zgodbo, zavijejo z očmi in vzkliknejo: »Pa ne že spet!« Ker v Sončnici nikakor ni v ospredju zaljubljenost, prvi dotiki in vse, kar spada k tovrstni tematiki. Ajda in Voranc sta soseda, prijatelja in sošolca. Nekega dne pred staro zapuščeno vilo spoznata žensko, ki jo večina označuje za brezdomko, čeprav sama trdi, da je vila njen dom. Nenavadno se oblači in še bolj nenavadno obnaša, kljub temu (ali prav zato) pa Voranca in Ajdo začne zanimati, zato se z njo zbližata. Vsi pa nad njunim prijateljevanjem s starko niso navdušeni in ga skušajo preprečiti, pri tem pa na plan prihajajo nepričakovane skrivnosti.
Sončnica ni samo tihi krik brezdomcev, mimo katerih tako brezbrižno hodimo vsak dan, je tudi zgodba o pristnem prijateljstvu, sočutju in spoznavanju resnične sreče. Je opomin predsodkov polnim odraslim, ki z dvignjenim nosom in stran obrnjenim pogledom stegnemo roko in spustimo kovanec v dlan brezdomca, pri tem pa se še dobro počutimo, ker naj bi naredili nekaj dobrega. Vendar ljudje na robu niso edina tema zgodbe – Ajda se sooča z motnjami hranjenja, Voranc pa s stisko zaradi prezgodnje smrti očeta. Sončnica, kot brezdomko poimenujeta najstnika, pa je ves čas v središču in nastavlja ogledalo, tako odtujenim staršem kot odraščajočima otrokoma. Nevsiljivo servira resnico, pa čeprav je ta lahko tudi boleča. Postavlja vprašanje, kaj je v današnji družbi bolj normalno: materialno preskrbljena, a znotraj odtujena družina, ali v vrečo oblečena klošarka s klobukom, ki na ulici kriči v rimah, a dobro ve, kaj sta hvaležnost
in pristno veselje.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker prebudi sočutje in empatijo do brezdomcev in drugih ljudi na robu, s katerimi običajno ne želimo imeti opravka. Poleg tega v liku Sončnice poudarja preprostost, iskrenost in dobronamernost.
Osrednje teme: ljudje na robu, brezdomci
Priporočamo za starost: 13+
Naša ocena: 9
Zanimivost:
– Avtor je idejo za zgodbo dobil iz lastne izkušnje: pred leti je na ljubljanskih ulicah srečeval gospo s klobukom na glavi in cvetjem v naročju, ki je govorila v verzih, se smejala in pela. Njena podoba se mu je tako močno vtisnila v spomin, da se jo je odločil upodobiti v mladinskem romanu.

 

Mateja Gomboc
BALADA O DREVESU
Ada je delovna in tiha srednješolka, njena strast je igranje violine, v čemer je izjemno nadarjena. V osnovni šoli je bila večkrat tarča posmeha, zato rane iz preteklosti nosi s seboj. V srednji šoli se zanjo začne obračati na bolje, vendar ne za dolgo, saj v njen vsakdan z vso silo trešči tragedija: njen fant Majk naredi samomor.
Balada o drevesu je balada v pravem pomenu besede, saj je vzdušje v zgodbi skoraj ves čas mračno, na trenutke celo zamorjeno. V Adi se mešajo občutki krivde, žalosti in jeze, ki jih sprva ne zmore preseči. Nekaj svetlobe prinese občasno tavanje v prijetne spomine, vendar misel na Majkovo smrt Ado skupaj z bralcem vsakič znova z vso silo trešči ob tla. Ada ni verna, vendar je v zgodbi zaznati nekaj njenega iskanja in spraševanja o Bogu, tudi zaradi njene pobožne najboljše prijateljice Veronike. Čeprav se zgodba zaključi z odločnim sklepom o novem začetku, odsvetujemo branje v meglenih in deževnih dneh ter ob slabi volji. Sicer pa je knjiga odlična iztočnica za pogovor o samomoru, razlogih zanj in trpljenju bližnjih, ki ostanejo.
Roman je nadgrajen z razmislekom Janje Istinič, univ. dipl. psih., ki o samomoru spregovori z vidika stroke, pa tudi iz osebne izkušnje v svoji družini.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker se dotika teme, o kateri se premalo pogovarjamo: samomora. V razmislek nam daje, koliko trpljenja povzroči takšno dejanje osebam, ki ostanejo, vendar hkrati opozori, da samomor ni vedno dejanje, storjeno iz sebičnosti.
Osrednje teme: samomor, žalovanje
Priporočamo za starost: 15+
Naša ocena: 8
Zanimivosti:
– Knjiga je prejela nagrado desetnica 2022.
– Na spletni strani https://www.miszalozba.com/knjige/balada-o-drevesu/ je mogoče poslušati in prebrati pesem, ki jo je Ada napisala za preminulega fanta in jo na violino zaigrala na njegovem pogrebu.
Opomba:
Občasno se najde nekaj sočnih izrazov Majkovih prijateljev in sošolcev, ki pa jih bralec v dani situaciji razume. Iz njih je razbrati predvsem jezo na prijatelja, ki jih je samovoljno zapustil in jih potegnil v neizmerno žalost.

 

Sonja Pungertnik
MISLIŠ RESNO?
Sara je slepa petnajstletnica, ki polna strahov prestopi prag srednje šole. Kljub začetnim težkim korakom je v razredu lepo sprejeta, spoprijatelji se z Majo, ki ji v življenju ni z rožicami postlano, in se prvič zaljubi. Čeprav je ljubezen obojestranska, se mlademu paru na pot postavijo predsodkov polni posamezniki, ki drugačnosti ne znajo sprejeti.
Morda nimaš slepega sošolca ali sošolke, a nikoli se ne ve, kdaj boš srečal osebo, ki ne vidi. Kakšen je njen svet? Kako se počuti, ko ve, da vsi bolščijo v njeno belo palico? Kako se obnašati, da bi ji bilo lažje? Zgodba z vidika slepega človeka predstavi njegov pogled na svet. Ja, res je, slep je, a svoj pogled na svet ima vendarle, čeprav ne dobesedno. Predsodki in stereotipi še posebej bolijo odraščajočega najstnika, ki si kljub svoji hibi želi enako kot videči: da bi bil sprejet in ljubljen.

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker skozi zgodbo gimnazijke bralca seznani z vsemi doživljanji in strahovi slepega mladostnika in je bralcu odličen izobraževalni pripomoček, da lažje razume vso temino njegovega sveta.
Osrednje teme: slepota, sprejetost, drugačnost, predsodki
Priporočamo za starost: 15+
Ocena: 7
Zanimivosti:
– Sonja Pungertnik je, tako kot junakinja Sara iz knjige, slepa. Čeprav je v roman vpletla svoja občutja iz življenja, je zgodba povsem izmišljena in v njej ni nič avtobiografskega.
– Avtorica je bila leta 2014 razglašena za Slovenko leta.
– Naslov na platnici knjige je zapisan tudi v Braillovi pisavi.

 

Nejka Omahen Šikonja
VIHAR V MENI
Tjaša je tiha devetošolka, ki želi biti nevidna. Viktorija je njena uspešna, na videz popolna sošolžka, lepa, delovna in priljubljena. Ker jo Tjašina pasivnost živcira, se ji večkrat odkrito posmehuje in jo skupaj s sošolci ponižuje. Urban je uspešen nogometaš, ki spoznava, da mu nogomet sploh ni tako pri srcu, in ki vse prevečkrat seže po mobilnem telefonu. Anej si želi postati košarkar, čeprav imata starša drugačna pričakovanja za njegovo kariero. Erika je najstnica z izostrenim čutom za pravičnost in empatijo, vendar jo tarejo skrbi iz preteklosti. Zgodbe se prepletajo, razkrivajo, odkrivajo in pripeljejo do preprostega spoznanja, da drug o drugem preprosto ne vemo dovolj, da bi lahko kogarkoli sodili. Nič ni tako, kot je videti na prvi pogled. Se za zlobnimi dejanji skriva ranjena duša? Se na videz odločna oseba lahko zlomi?
Najbrž si je težko predstavljati, da bi se za vsakim tvojim sošolcem skrivala kakšna posebno dramatična zgodba, izkušnje, ki so ga naredile takšnega, kot je, družina, ki mu je brez slabih namenov v naročje potisnila kovček vzorcev in navad, ki ga mora nositi. A viharji so v tej zgodbi odprli kovčke, in devetošolci so se na valeti srečali popolnoma drugačni kot ob začetku leta. Morda pa je tudi v tvojem razredu tako viharno, kdo ve …

Zakaj knjigo priporočamo?
Ker izpostavlja, da bližnjega v nobenem primeru ne gre soditi, pa čeprav so njegova dejanja še tako nerazumljiva, in da ima vsak človek v sebi kak vihar. Pri junakih se pojavljajo težave in občutja, s katerimi se je najstniku čisto lahko poistovetiti. Spodbuja nas, da se nehamo vrteti le okrog svojega viharja in se kdaj zazremo tudi v prijateljevega, sošolčevega ali celo maminega.
Osrednje teme:
medvrstniško nasilje, odtujeni odnosi, pričakovanja staršev
Priporočamo za starost: 14+
Naša ocena: 7
Zanimivost:
– Avtorica Nejka Omahen Šikonja je po poklicu učiteljica, kar ji pisanje za mlade olajša. Kljub temu pa sama meni, da je tempu mladih danes težko slediti.
Opomba:
Eden od prizorov vključuje drzne komentarje fantov pri opazovanju deklet na bazenu, zato kak pogovor s starši o primernosti takih dialogov v resničnem življenju ne bo odveč.

 

Karmen Jenič
RABI RABUNI
Poznaš tisto pesem What if God was one of us, ki jo poje Joan Osburne? No, prav ta bi lahko povzela temo čudovite knjige, ki je hkrati hudomušna in resna, polna vsakdanjosti in globine. Rabi Rabuni je Bog (natančneje pooseblja Jezusa), ki je na iskreno prošnjo osmošolca Jona prišel v osnovno šolo in se tam zaposlil kot začasni svetovalni delavec. V šoli se sreča z materialističnim ravnateljem, zagrenjenim hišnikom, prezaposleno sodelavko, vzvišeno mamo in kopico otrok s prav tolikšno kopico težav, tudi tako resnih, kot je alkoholizem v družini. A on razdaja ljubezen vsem brez razlike, čeprav njegovih besed in dejanj večina ne razume najbolj. Seveda ne sme nikomur izdati, da je Bog, zato se zaradi svoje iskrenosti včasih znajde v zagati. Dialogi so skrbno začinjeni s citati iz Svetega pisma in spretno
umeščeni v današnji čas.

Zakaj knjigo priporočamo:
Pri branju Rabija Rabunija ti bo za slajše uživanje humorja prav prišlo poznavanje Svetega pisma, če pa ga ne poznaš dobro, tudi nič hudega, verjamemo, da boš kljub temu padel not. Vsak napisani stavek v knjigi ima svoj smisel in globlji pomen, nobena beseda ni slučajna in noben dialog prazen. Če torej (poleg višjih resnic, seveda) želiš izvedeti, ali se Bog kdaj vozi z Audijem A8, kako zna učencem razložiti, kaj so verižna gonila, in kateri je njegov najljubši sladoled, bo tale knjiga zate prava poslastica.
Osrednje teme: Bog kot eden od nas
Naša ocena: 10
Priporočamo za starost: 12+
Zanimivosti:
– Karmen Jenič je učiteljica na osnovni šoli, zato so njeni opisi osnovnošolske vsakdanjosti povsem pristni in se je vanje čisto lahko vživeti.
– Avtorica je za prvenec Orientiraj se po soncu leta 2018 prejela literarno nagrado svetlobnica.

P. Šergon, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 52-56.

Popularnost in škodljivost elektronske cigarete

Epidemija se vrača. Tokrat v podobi elektronskih cigaret, katerih uporaba navkljub padcu rabe tobačnih izdelkov rase, najbolj med mladimi. Težave s tobakom in nikotinom med mladimi so v zadnjih tednih polnile tudi naš medijski prostor, saj čedalje več šol sporoča državi in institucijam, da stvar uhaja izpod nadzora. Pa sploh vemo, o čem govorimo?

Kolaps pljuč pri 12-letni deklici Sarah v Veliki Britaniji zaradi zasvojenosti z električno cigareto (EC) oziroma vejpom; 26-letna Jodie je dobila hudo pljučnico, vrtoglavico, težko dihanje in bila hospitalizirana, potem ko je redno kajenje zadnji dve leti nadomestila s kajenjem EC.
V ZDA je bilo zaradi posledic kajenja EC v zadnjih treh letih hospitaliziranih več kot 2800 oseb. V Veliki Britaniji o epidemiji uporabe sodobnih tobačnih izdelkov, kot so EC, govorijo predvsem pediatri, ki poročajo o povečanem številu otrok in mladostnikov, pri katerih so ugotovili večje poškodbe na pljučih, zmanjšano kapaciteto pljuč, bolečine v prsih in celo – kot v zgoraj omenjenem primeru – kolaps pljuč.

SLOVENIJA NI IZJEMA
Če bi kdo hitel z razlago, da se to dogaja v tujini, na žalost podatki niso nič kaj spodbudni niti v Sloveniji. Po skrbnem prebiranju spletnih svetovalnic, klepetalnic, kjer dobesedno 10- ali 12-letni otroci in mladostniki zastavljajo različna vprašanja, je opaziti, da je precej vprašanj povezanih s temo tako popularnega vejpanja, kajenja vodnih pip ali jemanja fuge. Uradne številke v razvitih državah, tudi pri nas, potrjujejo, da se zaradi močne zakonodaje in učinkovitih ukrepov nad nadzorom porabe tobaka odstotek kadilcev znižuje – vendar samo v primerih, ko govorimo o klasičnem kajenju cigaret. Pri sodobnih tobačnih izdelkih je stvar v porastu. To potrjuje tudi pogovor z dr. Heleno Koprivnikar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je potrdila, da se uporaba EC pri nas povečuje, in to kar precej. Zaskrbljujoče je, da predvsem pri otrocih in mladostnikih. Tematika, ki jo je z mislijo na mlade gotovo treba osvetliti.

TOBAČNA INDUSTRIJA SI MANE ROKE
Tobačni izdelki doživljajo novo pomlad – svojo novo popularnost. Na žalost je sposobnost tobačne industrije, da manipulira in nagovarjanja nove uporabnike tobačnih izdelkov, vse bolj zavita v ovitek neškodljivosti. Ta bi rada, da se njihove izdelke dojema kot sladke bombončke, kot prigrizek ali igračo. Na tak način želijo svoje izdelke tudi predstaviti, predvsem mlajši populaciji, zato so zapakirali EC v zelo ljubke in barvite različice, celo v oblikah priljubljenih figuric junakov iz risank ali filmov jih najdemo. Naj ne bo odveč opozorilo, da je elektronska cigareta lahko videti kot igračka, ali šminki podoben tulec, USB-ključek ali risani junak iz Mignonov, Simpsonovih itd. Tobačna industrija je prepoznala, da to področje ni dovolj regulirano, niti sankcionirano, zato se poslužuje teh oblik, ki naj bi bile mlajši populaciji zabavne, prepoznavne in katerim ta generacija tudi zaupa. Ne gre več za občutek ta grdi, grdi tobak, ampak oh kako lepa barva, kako lepa oblika, kako prijetni okusi, pa ne kadi se in ne smrdi  …

Eno od vprašanj iz spletnih klepetalnic, ki nazorno pokaže, da so sodobni tobačni izdelki prisotni že pri zelo nizkih starostih, in kako velika zmeda ter nevednost vlada na tem področju:
Pozdravljeni!
Zanima me, ali lahko umreš, če kadiš elektronske cigarete in jemlješ fuge pri 12 letih?
In še eno vprašanje (mogoče tudi za moje vrstnike): ali je res, da če te psihično nekaj muči (na primer: se režeš, problemi v šoli, problemi doma ...), lahko pomagajo kajenje, vejpi oz. puffi, droge, da se boljše počutiš?
Hvala, če boste odgovorili! 

Vse to daje občutek, da je uporaba teh izdelkov varna, neškodljiva, in predvsem, da ne vodi v zasvojenost. To seveda potiska prodajne številke navzgor. Število uporabnikov v mladostniški dobi raste. Žalostno je, da so ob tem do neke mere na preizkušnji vsi rezultati in prizadevanja zagovornikov nadzora in celo prepovedi tobaka. Težko dobljene bitke za zmanjševanje števila kadilcev se počasi spodkopava, in kot rečeno število kadilcev sodobnih tobačnih izdelkov raste. Verjetno največja nevarnost je, da bo prav zaradi oblik, barv in okusov kajenje EC postalo ter se razumelo kot všečno, kulsko, in bo del določene identifikacije mladih – kajti ravno vanje je z vso to paleto barv, okusov in oblik usmerjeno trženje tobačne industrije.

KAJ SO SODOBNI TOBAČNI IZDELKI
Elektronske cigarete so skupina zelo raznolikih izdelkov, ki se hitro spreminjajo. Vsebujejo številne arome, ki so zelo privlačne za otroke in mladostnike. Nekatere elektronske cigarete naj bi bile brez nikotina, a tudi te pogosto vsebujejo nikotin, kljub navedbam proizvajalcev. Uporabnik elektronskih cigaret je izpostavljen številnim zdravju škodljivim kemičnim snovem, tudi rakotvornim. Kolikšna je izpostavljenost tem zdravju škodljivim snovem, je odvisno od vrste elektronske cigarete, vrste tekočine in tudi od načina uporabe. Ogrevani tobačni izdelki uporabnika izpostavijo podobnim zdravju škodljivim snovem kot kajenje cigaret. Trditve in hotenja tobačne industrije, ki želi prikazati, kako je to neškodljivo in da ima vejpanje v določeni obliki celo pozitivne učinke, so enostavno zavajanje.

Kajenje je pregreha
Je kajenje greh? Gotovo je to eno od pomembnejših vprašanj, ko govorimo o prepovedanih in zdravju škodljivih stvareh. Sploh za mlade, kajti če nekaj ni greh, to torej lahko počnemo. Podajmo kratek odgovor iz Svetega pisma:
»Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. (1 Kor 6,12-20)
Ni nujno, da kajenje takoj označimo za greh – je pa lahko zelo na poti h grehu. Temu primerno se jezikovno tudi izražamo do določenih jedi, stvari, ko posegamo po njih: da so pregreha. Niso greh, vendar pa smo zelo pod vprašanjem, ali se znamo brzdati, odreči, imeti mero pri poseganju po teh rečeh.
Tobak in z njim povezani izdelki gotovo spadajo med pregrehe, še toliko bolj, če se zavedamo, da s tem škodujemo svojemu zdravju, in če po njih posegamo kot mladoletni, saj tako kršimo zakon, po katerem je uporaba teh izdelkov do dopolnjenega 18. leta na sploh prepovedana.

MANJ DIMA, MANJ ŠKODLJIVO?
Če se osredotočimo na EC, je prav, da jih najprej predstavimo, vsaj v osnovni klasifikaciji, tako po tehnični kot po vsebinski uporabi se namreč ločijo še na številne podzvrsti.
Pri EC gre za več vrst sodobno zasnovanih tobačnih izdelkov, ki jih najdemo tudi pod drugimi imeni: e-cigareta, vejp, vape, uparjalnik, nekateri temu rečejo kar inhalator. Na tržišču so se pojavile pred dobrimi 15 leti, bistveno pa so se razširile po letu 2010.
Na kratko povedano so elektronske cigarete (EC) izdelki, ki s pomočjo baterije segrevajo tekočino, da se ta spremeni v aerosol, ki ga nato vdihuje uporabnik. Glavne sestavine tekočine so nikotin, vlažilci, arome in voda. Na voljo so tudi tekočine brez nikotina. EC ne vsebujejo tobaka (vsebujejo pa lahko nikotin, odvisno od tekočine) in v njih ne poteka gorenje. Energijo daje vgrajena baterija. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da se EC ob uporabi različnih tekočin lahko uporablja za uživanje in vdihavanje različnih prepovedanih drog, najpogosteje kanabisa.
V osnovi poznamo EC za enkratno ali večkratno uporabo. Pri EC za enkratno uporabo je že vse vključeno in zapakirano v napravo, ki jo uporabnik lahko kupi – cene se gibljejo od 3 pa vse do 15 evrov, odvisno od znamke, okusa in količine potegov ali dimov, kot se je reklo primerljivo s cigaretami. V eni povprečni EC za enkratno uporabo je vsebnost nikotina primerljiva z dvema škatlicama cigaret. Tokrat ne bomo šli v širšo predstavitev EC za večkratno uporabo, gre pa v osnovi za enako napravo, le da se za kajenje dokupuje tekočino, baterije ... Po takšnih izdelkih posegajo predvsem starejši kadilci, saj je treba imeti nekaj znanja glede mešanja tekočin, doziranja nikotina, polnjenja ...

Tobačna industrija ni dobrodelna organizacija
Tobačna industrija se ukvarja s prodajo tobaka in tobačnih izdelkov z željo po zaslužku. In ravno upad prodaje klasičnih cigaret in tobaka je pripeljal do tega, da so izpad dobička začeli nadomeščati z novimi izdelki, ki naj bi bili zanimivi tudi novim, predvsem mlajšim uporabnikom.
Ob koncu leta 2021 so pri največjem prodajalcu tobačnih izdelkov, Philip Morris, sodobni tobačni izdelki predstavljali že 30 odstotkov celotne njihove prodaje. In odkrito govorijo – kako ironično –, da v želji po evoluciji v širšem zdravstvenem pogledu nameravajo povečati prodajo do leta 2025, tako da bi takrat v njihovem prodajnem deležu sodobni tobačni izdelki že predstavljali več kot polovico celotne prodaje. In predstavljajo si, da na ta način prispevajo k boljšemu zdravju prebivalcev.

Če torej ostanemo na področju EC za enkratno uporabo, je njihov problem tudi v tem, da prihajajo na tržišče iz različnih delov sveta, cenejše različice največkrat s Kitajske, kjer je nevarnost vsebnosti nepoznanih in potencialno nevarnih snovi v tekočini toliko večja. Resnici na ljubo namreč konkretnega nadzora nad kakovostjo ni. Ponovno poudarjam, da mnogi zagovarjajo uporabo EC z argumentom, da izpostavljajo uporabnike manjšim koncentracijam nekaterih strupenih snovi kot običajne cigarete, ne povedo pa, da jih lahko izpostavijo večjim koncentracijam drugih strupenih snovi. Ravni nekaterih strupenih snovi v aerosolu določenih ogrevanih tobačnih izdelkov so lahko za vsaj 200 % višje kot v tobačnem dimu. Posamezne pa dosežejo še višje ravni – tudi 1000 % višje.
Po spletu in med mladimi se lahko tako prodaja marsikaj in najstniki bodo vedno iskali čim cenejše izdelke. To je tudi razlog, da toliko mladih posega po EC, saj so relativno poceni, eno EC lahko uporabljajo od nekaj dni do tedna ali dva in po končanem delovanju jo enostavno odvržejo.

AROME – KOT PRI SLADOLEDARJU
Kupovanje EC je zaradi arom in izbiranja okusa, ki ga želi uporabnik zaznavati pri kajenju, kot izbiranje sladoleda. Privlačne arome so eden najpomembnejših ali celo najpomembnejši dejavnik izbire izdelka. Večina mladostnikov in mladih odraslih ob prvi uporabi tobačnega ali povezanega izdelka uporabi takega z aromo. Arome zmanjšujejo zaznavanje škode in povečujejo pripravljenost poskusiti izdelke. Kdo se ne bi uprl zapeljivi jagodi, osvežilni limeti z meto ali eksotičnemu mangu s pridihom papaje? Ste bolj sladkosnedni tip? Imajo aromo malinove tortice ali limoninega sirovega kolača, za tiste, ki radi kofetkajo, imajo različne kavne okuse ... Število tržnih znamk je že več let nekaj manj kot 500, močno pa je v zadnjih letih naraslo število arom, predvsem sladkih in sadnih, trenutno jih je na voljo približno 15.600 in to število še rase.

Okoljski problem
Za mlade se smatra, da so v precejšnji meri gonilo okoljske ozaveščenosti in pravičnosti. Vendar ne pri EC. Vsaj ne pri EC za enkratno uporabo, po katerih posega večina mladoletnih. Lahko celo rečemo, da so EC za enkratno uporabo samo še eden od pokazateljev, kaj pomeni kultura odmetavanja. Uporabi in odvrzi. Ob dejstvu, da je EC kompleksna naprava, v kateri imamo baterijo, plastiko, steklo …, je recikliranje praktično nemogoče. EC za enkratno uporabo tako predstavljajo zelo veliko okoljsko težavo. Teh odpadkov je vsako leto več in ne vemo, kaj početi z njim

EPIDEMIJA VEJPANJA
Internet in družabna omrežja ponujajo industriji neizmerne možnosti za doseganje potencialnih kupcev.
Podatki mnogih držav po svetu kažejo, da so v zadnjih petih letih dosegle najnižje ravni uporabe cigaret in da se je kampanja ozaveščanja o škodljivosti kajenja še kako izplačala – a hkrati ravno v teh državah podatki tudi kažejo, kako eksponentno raste število uporabnikov EC. Ponekod se število uporabnikov vsako leto podvoji. Tudi v Sloveniji – z enega odstotka 15-letnih uporabnikov v letu 2014 je do leta 2022, v samo devetih letih, ta številka narasla na 19 odstotkov 15-letnih uporabnikov.
Upravičeno lahko govorimo o pravi epidemiji vejpanja. Zato ne bo odveč poziv, da se je glede uporabe EC treba pogovarjati po družinah in vse dišeče, mamljive, zabavno zapakirane izdelke tobačne industrije še vedno predstaviti kot zelo škodljive. Tudi najlepše zavit in zapakiran strup je na koncu samo strup, pa četudi ena petina sošolcev zaradi modernosti in popularnosti trdi, da ni tako.

 

dr. Helena Koprivnikar, Nacionalni inštitut za javno zdravje

Za osvetlitev problematike uporabe sodobnih tobačnih izdelkov smo se po nekaj odgovorov in informacij napotili tudi na Nacionalni inštitut za javno zdravje.

- Kako je vse večja prisotnost e-cigaret na trgu vplivala na rast uporabe le-teh (in posledično cigaret), predvsem pri mlajši populaciji? Kaj bi izpostavili kot največjo težavo prisotnosti e-cigaret na trgu v povezavi z mladimi?
EC so v Sloveniji takoj za tobačnimi izdelki za kajenje najpopularnejši izdelek med mladimi, razširjenost njihove uporabe se hitro zvišuje, med mladimi izraziteje kot med odraslimi. O trenutni uporabi EC je v letu 2022 poročalo 2 odstotka 11-letnikov, 7 odstotkov 13-letnikov, 19 odstotkov 15-letnikov in 18 odstotkov 17-letnikov, medtem ko je med odraslimi (18–74 let) 7 odstotkov trenutnih uporabnikov (največ, 16 odstotkov, v starostni skupini 18–24 let). Med letoma 2014 in 2022 se je delež trenutnih uporabnikov EC med 15-letniki pomembno zvišal, in sicer z enega odstotka v letu 2014 na 10 odstotkov v letu 2018 in na 17 odstotkov v letu 2022. Pogosta je uporaba EC s konopljo: v letu 2021 je kadarkoli v življenju uporabilo EC s konopljo 9 odstotkov anketiranih dijakov 2. letnika srednje šole, trenutno pa 6 odstotkov.
Ključni dejavniki za uporabo EC med mladimi so dostopnost številnih raznolikih arom, intenzivna promocija na internetu, družbenih medijih, lastnosti najnovejše generacije EC (diskretna uporaba, zasvojenost se lahko razvije hitreje in močneje), privlačne oblikovne lastnosti embalaže in EC, poleg tega so mladim, tudi mladoletnim, v Sloveniji EC zelo dostopne.
Uporaba izdelkov, ki vsebujejo nikotin, pri otrocih, mladostnikih in mladih odraslih predstavlja pomembna dodatna tveganja. Mlajši kot je posameznik ob začetku uporabe nikotina, bolj verjetno in močneje bo postal zasvojen. Izpostavljenost nikotinu v obdobju intenzivnega razvoja možganov lahko privede do trajnih škodljivih učinkov na kognitivne sposobnosti, motenj v delovnem spominu, pozornosti, razpoloženju in zaznavanju zvoka ter zvečane impulzivnosti ali tesnobnosti ter višjega tveganja za uporabo drugih drog.

- Ali lahko iz kazalnikov razberemo, da se bo trend padanja uporabe tobačnih izdelkov zaradi novih tehnologij spet obrnil in bomo beležili čedalje več (novih) kadilcev?
Uporaba EC pri mladih za okoli trikrat zviša tveganje, da bodo začeli kaditi cigarete oz. postali kadilci cigaret, tudi pri tistih mladih, ki so bili sicer ocenjeni kot nizko rizični za kajenje in ki verjetno nikoli ne bi začeli kaditi. EC so na trgu še kratek čas, njihova uporaba se izrazito povečuje v zadnjih letih, tako da bomo morali počakati na podatke, ki bodo pokazali vpliv uporabe EC na kajenje tobačnih izdelkov.

- Kot lahko beremo, so določene države že v celoti prepovedale prodajo nekaterih elektronskih cigaret, tekočin … Kako je z načrti omejevanja pri nas in kaj lahko na tem področju še pričakujemo?
Trenutno je v obravnavi predlog sprememb Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, ki za EC vključuje dva pomembna ukrepa za zmanjšanje poseganja mladih po EC. Prvi je prepoved vseh arom v EC, z izjemo nekaterih tobačnih arom. Arome so pogosto razlog za izbiro izdelka, zmanjšujejo rezkost aerosola, zaznane so kot manj škodljive za zdravje, tako povečajo privlačnost ter olajšajo začetek in nadaljevanje uporabe EC med mladimi. Prepoved arom je namenjena tudi zaščiti zdravja, saj arome niso ustrezno raziskane glede škodljivih posledic za zdravje ob njihovem dolgoročnem vdihavanju. Za določene arome že danes vemo, da so zdravju škodljive, nekatere lahko povzročijo hude bolezni pljuč.
Drugi ukrep je izenačitev regulacije EC tekočin z in brez nikotina, kar bo zagotavljalo, da se EC tekočinam brez nikotina ne bo dodajalo različnih dodatkov, ki so osnova za zavajajoče trditve.
Uporaba EC izpostavi uporabnika znatnim ravnem zdravju škodljivih snovi, številne še niso ustrezno raziskane glede učinkov na zdravje (predvsem arome). Med škodljivimi učinki kratkoročne uporabe EC so resne posledice za zdravje dihal, epileptični napadi in zasvojenost z nikotinom, tveganja dolgoročne uporabe pa še niso znana, saj so EC na trgu še prekratek čas. EC imajo pomembne negativne učinke na okolje.
Ključno je, da pred uporabo EC z ustreznimi ukrepi zaščitimo otroke, mladostnike in mlade odrasle ter druge ranljive skupine. NIJZ podpira čimprejšnjo uveljavitev predlaganih sprememb zakona. Ključni pa so še drugi strogi ukrepi, predvsem: prepoved EC za enkratno uporabo; povečanje spoštovanja prepovedi prodaje mladoletnim; znatno zmanjšanje števila prodajnih mest; enotna embalaža; vzpostavitev visokih cen EC.

- Eno so medicinsko-zdravstveni podatki, drugo je zakonodaja. Četudi ti veji naredita vse, kar je v njuni moči, še vedno ostaja vzgojno-izobraževalni vidik. Kaj lahko naredimo na tem področju, da se zameji uporaba tovrstnih izdelkov?
Veliko lahko naredijo šolski in zdravstveni delavci, starši, lokalna skupnost, in sicer s spodbujanjem in omogočanjem zdravih izbir, zdravega načina življenja, z učenjem veščin, razkrivanjem vpliva medijev, interneta, družbenih omrežij, industrije, vrstnikov in družine na začetek uporabe, spodbujanjem kritičnega razmišljanja in zavedanja o manipulativnih praksah industrije, povečanjem znanja, oblikovanjem odgovornega odnosa in stališč do teh izdelkov in še posebej z lastnim zgledom pa tudi popravljanjem precenjevanja uporabe ter krepitvijo varovalnih dejavnikov. V zdravstvenem in šolskem sistemu potekajo številni preventivni programi.

 

Monika Merhar, vzgojiteljica v Domu Janeza Boska v Želimljem in
Špela Pucelj, svetovalna delavka v Jegličevcem dijaškem domu

Da bi dobili še kakšen vpogled v stanje uporabe sodobnih tobačnih izdelkov med najstniki, smo se z nekaj vprašanji obrnili na dva dijaška domova

- V kolikšni meri opažate, da mladi posegajo po elektronskih cigaretah? Je prisotnosti e-cigaret več, kot je bilo prisotnosti običajnih cigaret? 
Monika:
Mladim so elektronske cigarete zelo privlačne, dobrega okusa, ravno zaradi tega dokaj hitro posegajo po njih. Marsikateri dijak pove, da se je z njimi srečal (imeli so jih sošolci, starejši učenci) že v osnovni šoli. Vsekakor je njihova prisotnost večja kot pri navadnih cigaretah, saj na prvi pogled ni zaznati večje škodljivosti za zdravje. Predvsem pa jih je veliko lažje prikriti odraslim osebam, elektronske cigarete pa so tudi dostopnejše nepolnoletnim na trgu.
Špela:
Elektronske cigarete ali vejpi, kot jim mladi pravijo, so najstnikom postali cenovno dostopni, predvsem pa jih zelo lahko skrijejo, saj so pogosto podobni pisalom v peresnicah oziroma v žepu in ne zbujajo toliko pozornosti. V primerjavi s cigaretami jih je težje zavohati, so prijetnejšega okusa, lahko bi rekla, da bolj moderni. Vsekakor pa opažam, da se uporablja precej manj običajnih cigaret uporablja – menim, da je kar precejšen vzrok v zavedanju škodljivosti. Uživanje elektronske cigarete pa je postalo nekakšna družbena dejavnost: pogosto vidimo dijake, ko stojijo v krogu in si podajajo vejp.

- Koliko se morate v vaši vzgojno-izobraževalni ustanovi ukvarjati s tovrstno problematiko? 
Monika:
V našem dijaškem domu se seveda ukvarjamo tudi s to problematiko.
Pri nas namreč velja ničelna toleranca do kakršne koli uporabe nikotinskih pripravkov in drugih prepovedanih substanc. Z dijaki se o tem predvsem veliko pogovarjamo in jim poskušamo osvetliti vse pasti in škodljivosti uporabe takih substanc. Torej delamo predvsem na preventivi. Se pa včasih soočamo tudi s samo uporabo, in takrat ustrezno ukrepamo. Trudimo se, da smo na to pozorni in ne gledamo stran, a se obenem zavedamo, da je predvsem uporabo elektronskih cigaret zelo lahko prikriti.
Špela:
Menim, da se pri nas s to problematiko veliko ukvarjamo, a še vedno premalo glede na njeno razširjenost. Žal mladi po elektronskih cigaretah najpogosteje posežejo, ker želijo poskusiti nekaj novega, drugačnega, da bi ustrezali podobi svojih vrstnikov oziroma da ne bi izstopali. Ker so elektronske cigarete trenutno mladim zelo dostopne, sem precej prepričana, da o njihovi razširjenosti vemo zares premalo.

- Se mladi kljub privlačni embalaži in promociji te škodljive razvade zavedajo njene nevarnosti za zdravje?
Monika:
Večina mladih pravi, da se sprva niso zavedali, da gre pravzaprav za škodljiv pripravek, ki spominja na navadne cigarete in druge nikotinske izdelke. Elektronske cigarete so namreč po okusu in vonju povsem drugačne, in ravno zaradi tega marsikoga hitreje zapeljejo v svet odvisnosti. Okus je namreč tako dober in privlačen, da uporabnika vedno znova vabi k ponovni uporabi. Menim, da se kljub vsemu mladi vse bolj zavedajo, da so e-cigarete nevarne za zdravje, a jim vseeno ostajajo privlačne. Problem je predvsem v tem, da je področje uporabe elektronskih cigaret razmeroma novo in posledice njihove uporabe niso tako jasne, kot je to pri navadnih cigaretah.
Špela:
Z našimi dijaki se precej pogovarjamo o uporabi elektronskih cigaret, o do sedaj znanih škodljivih učinkih, predvsem pa jih želimo opozoriti na to, da dejansko ne vemo, kako delujejo na dolgi rok. Prevladuje namreč mnenje, da če elektronska cigareta ne vsebuje nikotina, ne škoduje – kar pa seveda ne drži. Predvsem se o tem pogovarjamo s tistimi, pri katerih jo najdemo; dijaki morajo potem ob prisotnosti vzgojitelja sami obvestiti svoje starše. Nikakor ne želimo pri dijaku ali dijakinji, ki ga/jo vidimo z vejpom, pogledati stran, češ, saj to ni nič takega, četudi ga/jo vidimo izven zidov našega zavoda. Ozaveščanje poteka ves čas, tako preko individualnih kot tudi skupinskih pogovorov.

- Kam spada ta razvada z e-cigaretami glede na širši nabor tako ali drugače prepovedanih stvari? Je med najbolj prisotnimi, ali je za mlade bolj zanimiva kakšna druga razvada ali prepovedana stvar?
Monika:
Vsekakor je njihova uporaba zelo razširjena, ker so tudi zelo lahke dostopne. Enostavno se jih da naročiti po spletu, kjer nihče ne preverja starosti kupcev, prevzamejo pa jih lahko tudi v paketomatih. Ravno tako jih po navadi dobijo oziroma kupijo od starejših vrstnikov. Naši dijaki pravijo, da je vseeno alkohol tisti, po katerem še vedno več posegajo tako oni kot tudi sovrstniki. Medtem ko za splošno generacijo mladih pravijo, da je uporaba elektronskih cigaret zelo razširjena. 
Špela
Med mladoletnim prepovedanimi stvarmi je večja prisotnost alkohola kot elektronskih cigaret, ki pa po mojem mnenju zasedajo drugo mesto. Najbolj razširjena razvada, ki sicer ni prepovedana, pa je prekomerna uporaba pametnega telefona. Za njegove škodljive učinke vemo vsi, z njim pa imamo težavo tako odrasli kot najstniki. Zaznavamo pa tudi porast uporabe fug in poživitvenih pijač, po katerih mladi posebej posegajo v času povečane količine učenja.

 

M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 11 (2023), 52-56.