Matic je bil zagrizen športnik. Treniral je nogomet, obiskoval fitnes, kolesaril in tekel. Pretekel je že Ljubljanski maraton. 21 kilometrov! Bil je med prvimi 15 tekači. Uf, je bil ponosen. Seveda ni verjel zdravnici, ki mu je povedala, da ima zametke cerebralne paralize. »Ne! To bo pomota!« Minilo je nekaj mesecev in Matic se je še naprej pretvarjal, da je vse O.K. A ni bilo. Danes, komaj leto dni po maratonu, se vse težje premika. Vsak fizični napor mu predstavlja ogromno breme. Matic je priklenjen na voziček.
ZDRAVJE KOT VREDNOTA?
Ob prehodu v novo leto smo si med seboj voščili srečno in zdravja polno leto. Pa smo to rekli kar tako, iz navade, ali smo mislili resno? Ali zdravje še cenimo kot vrednoto?
Ob vsesplošnem hitenju, v katerega smo danes ujeti, se zdravje ne zdi več vrednota. Mudi se nam v šolo. Učiti se moramo matematiko, ki jo pišemo v sredo. Naslednji dan moramo oddati seminarsko nalogo. Spet moramo paziti mlajšo sestrico. Na sprehod moramo peljati psa. In spet imamo toliko opravkov, da nam niti tabla z listki Naredi! ne pomaga več. Kje je šele kino ob koncu tedna, odhod na tekmo ter rojstni dan pri prijateljici. Ne, na bolezen pa res nimamo časa misliti.
Nato kar naenkrat, kdo ve od kod, pride bolezen. Nihče je ni povabil. Najavila se je sama. Nenapovedano. Prisilila nas je, da smo vsaj za nekaj dni odložili vsakdanje stvari in se osredotočili na naše zdravje. V postelji, pokriti z odejami, z vročino in bolečim grlom se kar naenkrat zavemo: zdravje ni samoumevno! Kaj če bi zboleli še za kakšno hujšo boleznijo, pomislimo.
Pogosto se zgodi, da se pomena določene stvari zavemo šele, ko le-te nimamo več. Žalostno, a resnično. Tudi zdravje pri tem ni izjema. Začnemo ga ceniti šele, ko zbolimo. Zanimivo je, da je leta 2012 kar 93 % Slovencev na prvo mesto med vrednotami postavilo zdravje. Pa način življenja, delo, prehranjevanje, ravnanje in tudi razvade res odražajo to?
MLADI IN BOLEZEN – KAKO SE SOOČAMO Z NJO?Tilen počasi stopa po zasneženem pločniku. Temni se. Ustavi se na prehodu za pešce. Na poledeneli cesti komaj ujame ravnotežje. Njegov najboljši prijatelj Lan s tem ne bi imel težav. V drsanju je nepremagljiv. Spomni se, kako sta prejšnjo zimo igrala hokej na poledenelem ribniku … Tilen se ustavi pred onkološkim inštitutom. Drsna vrata se odprejo in že stopa po belem hodniku. Soba 2C. Vrata so bila odprta. V grlu ga stisne, ko zagleda bledega prijatelja. Naenkrat ne najde več pravih besed. Zdaj ga je tudi Lan zagledal. Tilen se nerodno nasmehne in stopi k bolniški postelji. »Saj bo, saj bo,« mu zamrmra in svoj pogled usmeri v tla. »Neumno! Seveda ne bo vse O.K., raka ima,« mu odmeva v mislih.
Kaj bi bolnemu prijatelju rekel ti?V današnjem času smo obkroženi z novicami o mladih. Lepih. Uspešnih. Nihče ni bolan. Osamljen. Pozabljen. Mladih, ki so zboleli za hudo boleznijo, ne vidimo. Ali pa jih nočemo videti. A tudi oni so bili najstniki, s svojimi sanjami in iskricami v očeh. Bolezen jih je spremenila. Spremenile so se njihove vrednote. Nas to plaši? Se jih zato začnemo izogibati? Se raje pretvarjamo, da je vse v redu? V kulturi večne mladosti je pogovor o bolezni, staranju in minljivosti težko načeti. Veliko lažje je to temo odmisliti. Iz nje narediti tabu.
Kaj bi ob diagnozi rak naredil ti?
ZDRAVJE KOT POTROŠNIŠKA DOBRINA?
Oglasi nas prepričujejo, da bo s pomočjo najnovejše kreme iz čisto posebnih učinkovin naša koža postala gladka in sijoča. Tako bomo ostali lepi in mladi. Tako bomo očarale tistega simpatičnega fanta. Tako bomo osvojili tisto punco. Ja, to nam pripovedujejo oglasi. Da je treba biti vedno mlad, vesel, vihrav, poln energije.
Le kako odkriti formulo za večno mladost? So to posebne kreme, mogoče različna eterična olja in maske za obraz? Kaj pa (pretirana) skrb za vsako kalorijo, ki jo zaužijemo? Obsedenost s fitnesom in zdravo prehrano? Vse le zato, da ohranimo tako želeni mladostni videz. Zdi se, da se zelo bojimo staranja in bolezni – le zakaj?
ZAKAJ NAS JE STRAH BOLEČINE IN TRPLJENJA?
Že tisočletja nazaj so se v človeku izoblikovali obrambni mehanizmi, ki so mu omogočali, da si je zapomnil stvari ali dejanja, ki so mu povzročili bolečino. To mu je omogočilo, da se jim je ob naslednjem srečanju izognil oz. je naredil vse, da se bolečina ne bi ponovila. To mu je omogočilo preživetje v divjini. Kaj pa danes?
Ljudi je strah neznanega. In bolezen je nekaj, česar ne poznamo. Ne vemo, kako bo prizadela naše telo. Ne vemo, s kakšno bolečino se bomo morali spopasti. Še manj pa vemo, koliko smo sami močni, da bi se z njo soočili, jo sprejeli, premagali. Hkrati nas je strah, da se bomo morali soočiti s sabo, s svojo notranjostjo, s svojim življenjem, stvarmi, ki smo jih počeli in jih počnemo. Strah nas je obračuna s samim seboj. Strah nas je, kaj bodo drugi rekli, kako nas bodo gledali, sprejeli.
FAZE SOOČANJA Z BOLEZNIJO:
Da bi lahko pomagali bolnemu svojcu ali prijatelju, si pobližje oglejmo, kako so soočenje s težko in neozdravljivo boleznijo opisali psihologi. Oblikovali so pet faz.
Faza zanikanja
V prvi fazi soočenja z boleznijo je bolnik šokiran. Noče verjeti, to se njemu res ne more zgoditi! Ne verjame zdravnikom. Zagotovo so se zmotili. Na vse načine skuša najti drugačno razlago za bolezenske simptome.
Faza agresije
Začetnemu šoku sledi jeza. Zakaj ravno jaz? Bolnik jezo stresa nad zdravniki, pogosto se zaradi malenkosti spre z družinskimi člani. Jezen je na ves svet. Jezen je na Boga. Zakaj je dopustil, da zboli?!
Faza pogajanja
V tej kratki fazi se bolnik zave resnosti svoje bolezni in si poskuša na vse načine podaljšati življenje. Sprejme različna zdravljenja, ki jih je pred tem zavrnil. Postavlja si kratkoročne cilje, na primer: samo še do mature zdržim. Ko je ta mimo, si postavi nov cilj.
Faza depresije
Ko bolezen postaja močnejša, bolnik vedno več časa preživi v bolnišnici. Bolečina, pojemanje telesnih moči in vedno večja izčrpanost pri njem sprožijo občutek nemoči. Žalosten je in obupan, saj čuti, da mu življenje polzi iz rok. Njegove vrednote se spremenijo. Zdaj ve, kaj je v njegovem življenju resnično pomembno.
Faza sprejetja
V zadnji fazi se bolnik sprijazni z diagnozo. Ni ga več strah. Umiri se. Odhaja. Medtem ko je bolnik že popolnoma umirjen, so pogosto bolj prestrašeni njegovi svojci.
Tem petim fazam kristjani lahko dodamo duhovno dimenzijo. Pogledamo lahko na Jezusa, ki je prav tako šel skozi hude preizkušnje. Vzamemo ga lahko za zgled v njegovi drži. Sprejel je to, kar ga je čakalo, čeprav ni bilo lahko. Preizkušnjam lahko damo smisel, bolečino in trpljenje lahko objamemo in vzamemo za svoja ravno zaradi dejstva, da verjamemo v Boga, ki je v nas in nas je ustvaril.
- »Veselo srce podarja zdravje, potrt duh pa suši kosti.« (Preg 17,22)
BOLEZEN JE NOVA PRILOŽNOST …
… da spoznamo sebe in utrdimo svojo vero. Bolezen nam velikokrat postavi ogledalo. Želimo biti zdravi, vendar nismo za to pripravljeni ničesar narediti, dokler ni skoraj prepozno. Bolezen spremeni tok našega življenja. Je kot reka, ki poplavi in izbriše stare napake. Omogoči nam, da začnemo znova. Da spet postanemo nepopisan list. To doživijo predvsem tisti, ki so preboleli res hude bolezni in šli skozi težke preizkušnje. Občutek imajo, kot bi se ponovno rodili. Zato so na svoje življenje pripravljeni gledati drugače. Z osveženimi vrednotami in pogledom, usmerjenim v bistvene stvari. Tudi tisti, ki se morajo sprijazniti s kroničnimi boleznimi, ki jih bolezen spremlja od dneva diagnoze do konca življenja, se morajo soočiti z novo samopodobo in vplivom bolezni na njihovo socialno življenje. Veliko stvari se spremeni. Veliko vrednot se na novo vzpostavi.
KAJ JE V MOJEM ŽIVLJENJU ZARES POMEMBNO?
Tvoj čas je dragocen. Z njim ravnaj preudarno. Ne zapravljaj ga za stvari, ki ti povzročajo jezo in slabo voljo. Imej rad samega sebe, ne glede na to, da imaš nekaj kilogramov preveč ali se ti je na nosu pojavil nov mozolj. Edinstven si in neponovljiv. Smej se. Kot pravi latinski pregovor: »Če nimaš zdravnika, naj bodo tvoji zdravniki vedra duša, počitek in zmerno življenje.«
Svojega časa ne zapravljaj za ljudi, ki ti želijo slabo. Druži se s prijatelji, ki ti bodo ob težkih trenutkih stali ob strani. Delaj stvari, ki te osrečujejo. Težave naj ti predstavljajo izziv, ne breme. Vsako jutro začni z nasmehom.
Bodi hvaležen za vsak (zdrav) dan! Vsak konec je srečen. Če ni srečen, potem (še) ni konec.
ŠOLN, Katarina. ERJAVEC, Matej (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2016) 2, str. 72-76.
Uh, ta teden imaš končno malo oddiha od učenja. Stopiš v knjižnico z iskrico v očeh in z željo po dobri knjigi, ki bo carska, ki te bo potegnila, ki ne bo kr neki. Planeš po prvem špehu na polici v višini oči, prebereš obnovo, prelistaš prvih nekaj strani ... Eh, kaj pa vem … vrneš knjigo na prejšnje mesto, čeprav se ti malo zasmili, ker si jo sodil po prvem vtisu (pravzaprav dobesedno po platnici), in vzameš njeno sosedo … Mogoče bo pa ta bolj kulska? Ti malo pomagamo? Tule je nekaj predlogov knjig za najstnike slovenskih avtorjev, ki nas niso pustile ravnodušnih. Morda pa očarajo tudi tebe …
Vinko Möderndorfer
KIT NA PLAŽI
Nika je nadvse priljubljena devetošolka, ki se čudovito razume s svojimi sošolci v novem kraju, kamor se je preselila z družino. Vse je videti lepo in prav, vendar ima dekle skrivnost, za katero niti pod razno noče, da pride na beli dan. Čeprav se Niki zdi razkritje njene skrivnosti nekaj najhujšega, nazadnje spozna, da tudi njeni bližnji doživljajo velike stiske, ki jih, zaverovana v svoje, ni niti opazila.
Kit na plaži je zgodba o sprejemanju drugačnosti, vendar se (niti ne tako bežno) po življenjskih izkustvih junakinj in junakov dotakne še stremljenja po popolnosti, neslišanosti, telesnega kaznovanja in poskusa samomora. Pravzaprav bralec pride do spoznanja, da smo vsi drugačni in da ravno to bogati naša življenja. Zgodba je precej ganljiva, zato je ob branju obvezen najmanj en paket robčkov, vendar je hkrati tako simpatična, da bralca nazadnje pusti v vedrem razpoloženju. Zakaj tak naslov in kakšno zvezo ima kit z vsem tem? Tega pa ne bomo razkrili, tako kot ni Nika svoje skrivnosti. Najbolje, da se kar lotite branja – knjiga ni tako obsežna kot pravi kit.
Zakaj knjigo priporočamo?
Ker pokaže, da je sprejemanje drugačnosti med mladimi mogoče ter da drugačnost omogoča zorenje in bogati odnose.
Osrednje teme: sprejemanje drugačnosti, sramovanje
Priporočamo za starost: 12+
Naša ocena: 8
Zanimivost: Knjiga je bila v letu 2016/2017 sprejeta v projekt Rastem s knjigo za 7. razred.
Nataša Konc Lorenzutti
AVTOBUS OB TREH
Tine je najstnik s primorskega podeželja, s katerim del počitnic preživi njegovo popolno nasprotje: Uroš iz Ljubljane. Fanta se odlično razumeta, opravljata kmečka opravila in se zabavata, vendar ju zaznamujejo tudi manj lepi dogodki – enega od njiju privajanje na krušnega očeta po smrti njegovega pravega očeta, drugega pa resna očetova bolezen.
Pri knjigah pisateljice Konc Lorenzutti ni kaj zgrešiti – čeprav njene najstniške zgodbe vključujejo tudi resne problematike, se ne izogne pristnemu humorju, ki dokazuje, da je lahko več kot odličen, aktualen in najstniški tudi brez prostaških izrazov ali perverznosti. Avtorica v tem delu nevsiljivo vključuje krščanske vrednote in preden te prešine misel: »Oh, pa ne spet s tem moraliziranjem!«, naj te potolažimo, da tega ni zaslediti niti trohice. Bi torej kot podeželski mulc bil pripravljen sprejeti v svojo družbo fino mestno srajco? Ali bi se kot mestni najstnik odpravil na podeželje, stran od civilizacije, v gnoj in znoj? Ali bi morda raje od tam pobegnil na avtobus ob treh, ki pelje naravnost domov?
Zakaj knjigo priporočamo?
Ker je kljub nekaterim resnejšim tematikam polna optimizma, humorja, zdrave kmečke pameti in vrednot, ki so nam, kristjanom, blizu.
Osrednje teme: prijateljstvo, prva zaljubljenost, težave v družini
Priporočamo za starost: 12+
Ocena: 9
Zanimivosti:
– Knjiga je prejela znak za kakovost otroških in mladinskih knjig ZLATA HRUŠKA in bila nominirana za nagrado večernica.
– Avtorica se je tudi sama preselila iz notranjosti Slovenije na Primorsko, zato ji je bilo različnost teh dveh svetov vedno zanimivo opazovati.
Nataša Konc Lorenzutti
GREMO MI V TRI KRASNE
Saj vemo, verjetno te naslov spominja na naslov filma Gremo mi po svoje, vendar z njim nima veliko skupnega. No, razen tega, da gredo najstniki v obeh primerih v tri krasne, torej v naravo, na tabor. Ampak razlog za odhod v in the middle of nowhere je v knjigi povsem drug: tabor je organiziran za pomoč mladostnikom, odvisnim od mobilnih telefonov, računalniških iger ali predstave o popolnem zunanjem videzu. Nanj se skoraj vsi udeleženci podajo bolj pod prisilo kot prostovoljno, zato se seveda začne zapletati, še preden dobro prispejo na cilj. V ospredju sta dva glavna lika, Uroš in Valentina, vendar zgodbe drugih ravno tako presunljivo kapljajo v ospredje. Uroša poznamo že iz knjige Avtobus ob treh (ni nujno, da prej prebereš to knjigo, ampak se vseeno splača prebrati obe), njegova težava pa je odvisnost od mobilnega telefona in računalniških iger. Valentina je najstnica z motnjami prehranjevanja, zaznamovana s težavami v družini. Seveda se med junaki spletejo tudi simpatije, razplet med odnosi pa te bo morda presenetil. Kaj torej dobiš, ko v tri krasne pošlješ kup najstnikov z resnimi odvisniškimi težavami? Najbolje, da odpreš knjigo in začneš z branjem.
Zakaj knjigo priporočamo?
Ker se s pravim občutkom za najstniško dušo loti obravnave novodobnih odvisnosti, ki jih velikokrat zanikamo.
Osrednje teme: odvisnost od sodobne tehnologije, motnje hranjenja, težave v družini
Priporočamo za starost: 13+
Naša ocena: 8
Zanimivosti:
– Knjiga Gremo mi v tri krasne ni edini roman Nataše Konc Lorenzutti s tematiko odvisnosti. Leta 2013 je izšel roman za odrasle Kava pri dišečem jasminu, ki govori o odvisnosti od igralništva in odnosov.
Opomba:
V branje priporočamo tudi mladinski roman Nataše Konc Lorenzutti Lica kot češnje, ki je na prvi pogled le ljubezenska zgodba, na drugi pa zgodba o srhljivi prepletenosti preteklosti osrednjih dveh likov. Dobra iztočnica za pogovor o tem, da so tudi povzročitelji žrtve lastnih kaznivih dejanj.
Lucija Čakš
POTEM PA SVIZCI ZAVIJEJO
Štirinajstletni Anže je zavzet skavt in kolesar. Ko postane vodnik voda Svizcev, mu je kmalu jasno, da shajati s štirimi vsega naveličanimi šestošolci ne bo tako enostavno. Vodnik Gašper mu predlaga, naj jih odpelje na kolesarski hajk, da se bolje spoznajo in zbližajo med seboj. Tako se peterica poda na odročno Kozjansko, kjer s svojimi kolesi premagujejo takšne in drugačne ovire – strme klance kozjanskih hribov in lastne notranje prepreke.
Knjiga je ena tistih, ki jih ni tako lahko odložiti na nočno omarico in nadaljevati z branjem naslednji dan. Zaradi realističnih opisov brez pretiravanj se s skavti zlahka spustiš v kolesarske dogodivščine in se poglobiš v njihove različne značaje. Dogajanje je napeto, pustolovsko in predvsem zabavno. Čeprav gre za skavtski roman, je verska komponenta nevsiljivo vtkana v dogajanje, zato lahko knjigo priporočiš tudi nevernemu sošolcu.
Pozor: ne beri v knjižnici, saj se zna zgoditi, da se boš več kot enkrat glasno zasmejal!
Zakaj knjigo priporočamo?
Ker je prava oaza optimizma sredi puščave preresnih mladinskih romanov. Svizci so preprosto drugačni. V njih ni ljubezenskih zapletov, ki so jih ostale najstniške knjige polne, ni velikih zateženih socialnih problemov, vsaka vrstica je pospremljena s humorjem in igrivostjo. Edina pomanjkljivost knjige je, da moraš takoj nato spet v knjižnico, ker jo prehitro prebereš.
Osrednje teme: pustolovščina, medsebojno povezovanje, skavti
Priporočamo za starost: 11+
Naša ocena: 9
Zanimivosti:
– Avtorica je bila dolga leta tudi sama skavtinja in je, tako kot Anže, postala vodnica pri 14 letih. Nekatere prigode iz knjige so tesno povezane z njenimi skavtskimi spomini.
– Napoveduje se izid drugega dela Svizcev, zato: »Bodi pripravljen!«
Vinko Möderndorfer
SONČNICA
Knjiga za tiste najstnike, ki ob spoznanju, da gre za ljubezensko zgodbo, zavijejo z očmi in vzkliknejo: »Pa ne že spet!« Ker v Sončnici nikakor ni v ospredju zaljubljenost, prvi dotiki in vse, kar spada k tovrstni tematiki. Ajda in Voranc sta soseda, prijatelja in sošolca. Nekega dne pred staro zapuščeno vilo spoznata žensko, ki jo večina označuje za brezdomko, čeprav sama trdi, da je vila njen dom. Nenavadno se oblači in še bolj nenavadno obnaša, kljub temu (ali prav zato) pa Voranca in Ajdo začne zanimati, zato se z njo zbližata. Vsi pa nad njunim prijateljevanjem s starko niso navdušeni in ga skušajo preprečiti, pri tem pa na plan prihajajo nepričakovane skrivnosti.
Sončnica ni samo tihi krik brezdomcev, mimo katerih tako brezbrižno hodimo vsak dan, je tudi zgodba o pristnem prijateljstvu, sočutju in spoznavanju resnične sreče. Je opomin predsodkov polnim odraslim, ki z dvignjenim nosom in stran obrnjenim pogledom stegnemo roko in spustimo kovanec v dlan brezdomca, pri tem pa se še dobro počutimo, ker naj bi naredili nekaj dobrega. Vendar ljudje na robu niso edina tema zgodbe – Ajda se sooča z motnjami hranjenja, Voranc pa s stisko zaradi prezgodnje smrti očeta. Sončnica, kot brezdomko poimenujeta najstnika, pa je ves čas v središču in nastavlja ogledalo, tako odtujenim staršem kot odraščajočima otrokoma. Nevsiljivo servira resnico, pa čeprav je ta lahko tudi boleča. Postavlja vprašanje, kaj je v današnji družbi bolj normalno: materialno preskrbljena, a znotraj odtujena družina, ali v vrečo oblečena klošarka s klobukom, ki na ulici kriči v rimah, a dobro ve, kaj sta hvaležnost
in pristno veselje.
Zakaj knjigo priporočamo?
Ker prebudi sočutje in empatijo do brezdomcev in drugih ljudi na robu, s katerimi običajno ne želimo imeti opravka. Poleg tega v liku Sončnice poudarja preprostost, iskrenost in dobronamernost.
Osrednje teme: ljudje na robu, brezdomci
Priporočamo za starost: 13+
Naša ocena: 9
Zanimivost:
– Avtor je idejo za zgodbo dobil iz lastne izkušnje: pred leti je na ljubljanskih ulicah srečeval gospo s klobukom na glavi in cvetjem v naročju, ki je govorila v verzih, se smejala in pela. Njena podoba se mu je tako močno vtisnila v spomin, da se jo je odločil upodobiti v mladinskem romanu.
Mateja Gomboc
BALADA O DREVESU
Ada je delovna in tiha srednješolka, njena strast je igranje violine, v čemer je izjemno nadarjena. V osnovni šoli je bila večkrat tarča posmeha, zato rane iz preteklosti nosi s seboj. V srednji šoli se zanjo začne obračati na bolje, vendar ne za dolgo, saj v njen vsakdan z vso silo trešči tragedija: njen fant Majk naredi samomor.
Balada o drevesu je balada v pravem pomenu besede, saj je vzdušje v zgodbi skoraj ves čas mračno, na trenutke celo zamorjeno. V Adi se mešajo občutki krivde, žalosti in jeze, ki jih sprva ne zmore preseči. Nekaj svetlobe prinese občasno tavanje v prijetne spomine, vendar misel na Majkovo smrt Ado skupaj z bralcem vsakič znova z vso silo trešči ob tla. Ada ni verna, vendar je v zgodbi zaznati nekaj njenega iskanja in spraševanja o Bogu, tudi zaradi njene pobožne najboljše prijateljice Veronike. Čeprav se zgodba zaključi z odločnim sklepom o novem začetku, odsvetujemo branje v meglenih in deževnih dneh ter ob slabi volji. Sicer pa je knjiga odlična iztočnica za pogovor o samomoru, razlogih zanj in trpljenju bližnjih, ki ostanejo.
Roman je nadgrajen z razmislekom Janje Istinič, univ. dipl. psih., ki o samomoru spregovori z vidika stroke, pa tudi iz osebne izkušnje v svoji družini.
Zakaj knjigo priporočamo?
Ker se dotika teme, o kateri se premalo pogovarjamo: samomora. V razmislek nam daje, koliko trpljenja povzroči takšno dejanje osebam, ki ostanejo, vendar hkrati opozori, da samomor ni vedno dejanje, storjeno iz sebičnosti.
Osrednje teme: samomor, žalovanje
Priporočamo za starost: 15+
Naša ocena: 8
Zanimivosti:
– Knjiga je prejela nagrado desetnica 2022.
– Na spletni strani https://www.miszalozba.com/knjige/balada-o-drevesu/ je mogoče poslušati in prebrati pesem, ki jo je Ada napisala za preminulega fanta in jo na violino zaigrala na njegovem pogrebu.
Opomba:
Občasno se najde nekaj sočnih izrazov Majkovih prijateljev in sošolcev, ki pa jih bralec v dani situaciji razume. Iz njih je razbrati predvsem jezo na prijatelja, ki jih je samovoljno zapustil in jih potegnil v neizmerno žalost.
Sonja Pungertnik
MISLIŠ RESNO?
Sara je slepa petnajstletnica, ki polna strahov prestopi prag srednje šole. Kljub začetnim težkim korakom je v razredu lepo sprejeta, spoprijatelji se z Majo, ki ji v življenju ni z rožicami postlano, in se prvič zaljubi. Čeprav je ljubezen obojestranska, se mlademu paru na pot postavijo predsodkov polni posamezniki, ki drugačnosti ne znajo sprejeti.
Morda nimaš slepega sošolca ali sošolke, a nikoli se ne ve, kdaj boš srečal osebo, ki ne vidi. Kakšen je njen svet? Kako se počuti, ko ve, da vsi bolščijo v njeno belo palico? Kako se obnašati, da bi ji bilo lažje? Zgodba z vidika slepega človeka predstavi njegov pogled na svet. Ja, res je, slep je, a svoj pogled na svet ima vendarle, čeprav ne dobesedno. Predsodki in stereotipi še posebej bolijo odraščajočega najstnika, ki si kljub svoji hibi želi enako kot videči: da bi bil sprejet in ljubljen.
Zakaj knjigo priporočamo?
Ker skozi zgodbo gimnazijke bralca seznani z vsemi doživljanji in strahovi slepega mladostnika in je bralcu odličen izobraževalni pripomoček, da lažje razume vso temino njegovega sveta.
Osrednje teme: slepota, sprejetost, drugačnost, predsodki
Priporočamo za starost: 15+
Ocena: 7
Zanimivosti:
– Sonja Pungertnik je, tako kot junakinja Sara iz knjige, slepa. Čeprav je v roman vpletla svoja občutja iz življenja, je zgodba povsem izmišljena in v njej ni nič avtobiografskega.
– Avtorica je bila leta 2014 razglašena za Slovenko leta.
– Naslov na platnici knjige je zapisan tudi v Braillovi pisavi.
Nejka Omahen Šikonja
VIHAR V MENI
Tjaša je tiha devetošolka, ki želi biti nevidna. Viktorija je njena uspešna, na videz popolna sošolžka, lepa, delovna in priljubljena. Ker jo Tjašina pasivnost živcira, se ji večkrat odkrito posmehuje in jo skupaj s sošolci ponižuje. Urban je uspešen nogometaš, ki spoznava, da mu nogomet sploh ni tako pri srcu, in ki vse prevečkrat seže po mobilnem telefonu. Anej si želi postati košarkar, čeprav imata starša drugačna pričakovanja za njegovo kariero. Erika je najstnica z izostrenim čutom za pravičnost in empatijo, vendar jo tarejo skrbi iz preteklosti. Zgodbe se prepletajo, razkrivajo, odkrivajo in pripeljejo do preprostega spoznanja, da drug o drugem preprosto ne vemo dovolj, da bi lahko kogarkoli sodili. Nič ni tako, kot je videti na prvi pogled. Se za zlobnimi dejanji skriva ranjena duša? Se na videz odločna oseba lahko zlomi?
Najbrž si je težko predstavljati, da bi se za vsakim tvojim sošolcem skrivala kakšna posebno dramatična zgodba, izkušnje, ki so ga naredile takšnega, kot je, družina, ki mu je brez slabih namenov v naročje potisnila kovček vzorcev in navad, ki ga mora nositi. A viharji so v tej zgodbi odprli kovčke, in devetošolci so se na valeti srečali popolnoma drugačni kot ob začetku leta. Morda pa je tudi v tvojem razredu tako viharno, kdo ve …
Zakaj knjigo priporočamo?
Ker izpostavlja, da bližnjega v nobenem primeru ne gre soditi, pa čeprav so njegova dejanja še tako nerazumljiva, in da ima vsak človek v sebi kak vihar. Pri junakih se pojavljajo težave in občutja, s katerimi se je najstniku čisto lahko poistovetiti. Spodbuja nas, da se nehamo vrteti le okrog svojega viharja in se kdaj zazremo tudi v prijateljevega, sošolčevega ali celo maminega.
Osrednje teme:
medvrstniško nasilje, odtujeni odnosi, pričakovanja staršev
Priporočamo za starost: 14+
Naša ocena: 7
Zanimivost:
– Avtorica Nejka Omahen Šikonja je po poklicu učiteljica, kar ji pisanje za mlade olajša. Kljub temu pa sama meni, da je tempu mladih danes težko slediti.
Opomba:
Eden od prizorov vključuje drzne komentarje fantov pri opazovanju deklet na bazenu, zato kak pogovor s starši o primernosti takih dialogov v resničnem življenju ne bo odveč.
Karmen Jenič
RABI RABUNI
Poznaš tisto pesem What if God was one of us, ki jo poje Joan Osburne? No, prav ta bi lahko povzela temo čudovite knjige, ki je hkrati hudomušna in resna, polna vsakdanjosti in globine. Rabi Rabuni je Bog (natančneje pooseblja Jezusa), ki je na iskreno prošnjo osmošolca Jona prišel v osnovno šolo in se tam zaposlil kot začasni svetovalni delavec. V šoli se sreča z materialističnim ravnateljem, zagrenjenim hišnikom, prezaposleno sodelavko, vzvišeno mamo in kopico otrok s prav tolikšno kopico težav, tudi tako resnih, kot je alkoholizem v družini. A on razdaja ljubezen vsem brez razlike, čeprav njegovih besed in dejanj večina ne razume najbolj. Seveda ne sme nikomur izdati, da je Bog, zato se zaradi svoje iskrenosti včasih znajde v zagati. Dialogi so skrbno začinjeni s citati iz Svetega pisma in spretno
umeščeni v današnji čas.
Zakaj knjigo priporočamo:
Pri branju Rabija Rabunija ti bo za slajše uživanje humorja prav prišlo poznavanje Svetega pisma, če pa ga ne poznaš dobro, tudi nič hudega, verjamemo, da boš kljub temu padel not. Vsak napisani stavek v knjigi ima svoj smisel in globlji pomen, nobena beseda ni slučajna in noben dialog prazen. Če torej (poleg višjih resnic, seveda) želiš izvedeti, ali se Bog kdaj vozi z Audijem A8, kako zna učencem razložiti, kaj so verižna gonila, in kateri je njegov najljubši sladoled, bo tale knjiga zate prava poslastica.
Osrednje teme: Bog kot eden od nas
Naša ocena: 10
Priporočamo za starost: 12+
Zanimivosti:
– Karmen Jenič je učiteljica na osnovni šoli, zato so njeni opisi osnovnošolske vsakdanjosti povsem pristni in se je vanje čisto lahko vživeti.
– Avtorica je za prvenec Orientiraj se po soncu leta 2018 prejela literarno nagrado svetlobnica.
P. Šergon, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 52-56.
Popularnost in škodljivost elektronske cigarete
Epidemija se vrača. Tokrat v podobi elektronskih cigaret, katerih uporaba navkljub padcu rabe tobačnih izdelkov rase, najbolj med mladimi. Težave s tobakom in nikotinom med mladimi so v zadnjih tednih polnile tudi naš medijski prostor, saj čedalje več šol sporoča državi in institucijam, da stvar uhaja izpod nadzora. Pa sploh vemo, o čem govorimo?
Kolaps pljuč pri 12-letni deklici Sarah v Veliki Britaniji zaradi zasvojenosti z električno cigareto (EC) oziroma vejpom; 26-letna Jodie je dobila hudo pljučnico, vrtoglavico, težko dihanje in bila hospitalizirana, potem ko je redno kajenje zadnji dve leti nadomestila s kajenjem EC.
V ZDA je bilo zaradi posledic kajenja EC v zadnjih treh letih hospitaliziranih več kot 2800 oseb. V Veliki Britaniji o epidemiji uporabe sodobnih tobačnih izdelkov, kot so EC, govorijo predvsem pediatri, ki poročajo o povečanem številu otrok in mladostnikov, pri katerih so ugotovili večje poškodbe na pljučih, zmanjšano kapaciteto pljuč, bolečine v prsih in celo – kot v zgoraj omenjenem primeru – kolaps pljuč.
SLOVENIJA NI IZJEMA
Če bi kdo hitel z razlago, da se to dogaja v tujini, na žalost podatki niso nič kaj spodbudni niti v Sloveniji. Po skrbnem prebiranju spletnih svetovalnic, klepetalnic, kjer dobesedno 10- ali 12-letni otroci in mladostniki zastavljajo različna vprašanja, je opaziti, da je precej vprašanj povezanih s temo tako popularnega vejpanja, kajenja vodnih pip ali jemanja fuge. Uradne številke v razvitih državah, tudi pri nas, potrjujejo, da se zaradi močne zakonodaje in učinkovitih ukrepov nad nadzorom porabe tobaka odstotek kadilcev znižuje – vendar samo v primerih, ko govorimo o klasičnem kajenju cigaret. Pri sodobnih tobačnih izdelkih je stvar v porastu. To potrjuje tudi pogovor z dr. Heleno Koprivnikar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je potrdila, da se uporaba EC pri nas povečuje, in to kar precej. Zaskrbljujoče je, da predvsem pri otrocih in mladostnikih. Tematika, ki jo je z mislijo na mlade gotovo treba osvetliti.
TOBAČNA INDUSTRIJA SI MANE ROKE
Tobačni izdelki doživljajo novo pomlad – svojo novo popularnost. Na žalost je sposobnost tobačne industrije, da manipulira in nagovarjanja nove uporabnike tobačnih izdelkov, vse bolj zavita v ovitek neškodljivosti. Ta bi rada, da se njihove izdelke dojema kot sladke bombončke, kot prigrizek ali igračo. Na tak način želijo svoje izdelke tudi predstaviti, predvsem mlajši populaciji, zato so zapakirali EC v zelo ljubke in barvite različice, celo v oblikah priljubljenih figuric junakov iz risank ali filmov jih najdemo. Naj ne bo odveč opozorilo, da je elektronska cigareta lahko videti kot igračka, ali šminki podoben tulec, USB-ključek ali risani junak iz Mignonov, Simpsonovih itd. Tobačna industrija je prepoznala, da to področje ni dovolj regulirano, niti sankcionirano, zato se poslužuje teh oblik, ki naj bi bile mlajši populaciji zabavne, prepoznavne in katerim ta generacija tudi zaupa. Ne gre več za občutek ta grdi, grdi tobak, ampak oh kako lepa barva, kako lepa oblika, kako prijetni okusi, pa ne kadi se in ne smrdi …
Eno od vprašanj iz spletnih klepetalnic, ki nazorno pokaže, da so sodobni tobačni izdelki prisotni že pri zelo nizkih starostih, in kako velika zmeda ter nevednost vlada na tem področju:
Pozdravljeni!
Zanima me, ali lahko umreš, če kadiš elektronske cigarete in jemlješ fuge pri 12 letih?
In še eno vprašanje (mogoče tudi za moje vrstnike): ali je res, da če te psihično nekaj muči (na primer: se režeš, problemi v šoli, problemi doma ...), lahko pomagajo kajenje, vejpi oz. puffi, droge, da se boljše počutiš?
Hvala, če boste odgovorili!
Vse to daje občutek, da je uporaba teh izdelkov varna, neškodljiva, in predvsem, da ne vodi v zasvojenost. To seveda potiska prodajne številke navzgor. Število uporabnikov v mladostniški dobi raste. Žalostno je, da so ob tem do neke mere na preizkušnji vsi rezultati in prizadevanja zagovornikov nadzora in celo prepovedi tobaka. Težko dobljene bitke za zmanjševanje števila kadilcev se počasi spodkopava, in kot rečeno število kadilcev sodobnih tobačnih izdelkov raste. Verjetno največja nevarnost je, da bo prav zaradi oblik, barv in okusov kajenje EC postalo ter se razumelo kot všečno, kulsko, in bo del določene identifikacije mladih – kajti ravno vanje je z vso to paleto barv, okusov in oblik usmerjeno trženje tobačne industrije.
KAJ SO SODOBNI TOBAČNI IZDELKI
Elektronske cigarete so skupina zelo raznolikih izdelkov, ki se hitro spreminjajo. Vsebujejo številne arome, ki so zelo privlačne za otroke in mladostnike. Nekatere elektronske cigarete naj bi bile brez nikotina, a tudi te pogosto vsebujejo nikotin, kljub navedbam proizvajalcev. Uporabnik elektronskih cigaret je izpostavljen številnim zdravju škodljivim kemičnim snovem, tudi rakotvornim. Kolikšna je izpostavljenost tem zdravju škodljivim snovem, je odvisno od vrste elektronske cigarete, vrste tekočine in tudi od načina uporabe. Ogrevani tobačni izdelki uporabnika izpostavijo podobnim zdravju škodljivim snovem kot kajenje cigaret. Trditve in hotenja tobačne industrije, ki želi prikazati, kako je to neškodljivo in da ima vejpanje v določeni obliki celo pozitivne učinke, so enostavno zavajanje.
Kajenje je pregreha
Je kajenje greh? Gotovo je to eno od pomembnejših vprašanj, ko govorimo o prepovedanih in zdravju škodljivih stvareh. Sploh za mlade, kajti če nekaj ni greh, to torej lahko počnemo. Podajmo kratek odgovor iz Svetega pisma:
»Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. (1 Kor 6,12-20)
Ni nujno, da kajenje takoj označimo za greh – je pa lahko zelo na poti h grehu. Temu primerno se jezikovno tudi izražamo do določenih jedi, stvari, ko posegamo po njih: da so pregreha. Niso greh, vendar pa smo zelo pod vprašanjem, ali se znamo brzdati, odreči, imeti mero pri poseganju po teh rečeh.
Tobak in z njim povezani izdelki gotovo spadajo med pregrehe, še toliko bolj, če se zavedamo, da s tem škodujemo svojemu zdravju, in če po njih posegamo kot mladoletni, saj tako kršimo zakon, po katerem je uporaba teh izdelkov do dopolnjenega 18. leta na sploh prepovedana.
MANJ DIMA, MANJ ŠKODLJIVO?
Če se osredotočimo na EC, je prav, da jih najprej predstavimo, vsaj v osnovni klasifikaciji, tako po tehnični kot po vsebinski uporabi se namreč ločijo še na številne podzvrsti.
Pri EC gre za več vrst sodobno zasnovanih tobačnih izdelkov, ki jih najdemo tudi pod drugimi imeni: e-cigareta, vejp, vape, uparjalnik, nekateri temu rečejo kar inhalator. Na tržišču so se pojavile pred dobrimi 15 leti, bistveno pa so se razširile po letu 2010.
Na kratko povedano so elektronske cigarete (EC) izdelki, ki s pomočjo baterije segrevajo tekočino, da se ta spremeni v aerosol, ki ga nato vdihuje uporabnik. Glavne sestavine tekočine so nikotin, vlažilci, arome in voda. Na voljo so tudi tekočine brez nikotina. EC ne vsebujejo tobaka (vsebujejo pa lahko nikotin, odvisno od tekočine) in v njih ne poteka gorenje. Energijo daje vgrajena baterija. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da se EC ob uporabi različnih tekočin lahko uporablja za uživanje in vdihavanje različnih prepovedanih drog, najpogosteje kanabisa.
V osnovi poznamo EC za enkratno ali večkratno uporabo. Pri EC za enkratno uporabo je že vse vključeno in zapakirano v napravo, ki jo uporabnik lahko kupi – cene se gibljejo od 3 pa vse do 15 evrov, odvisno od znamke, okusa in količine potegov ali dimov, kot se je reklo primerljivo s cigaretami. V eni povprečni EC za enkratno uporabo je vsebnost nikotina primerljiva z dvema škatlicama cigaret. Tokrat ne bomo šli v širšo predstavitev EC za večkratno uporabo, gre pa v osnovi za enako napravo, le da se za kajenje dokupuje tekočino, baterije ... Po takšnih izdelkih posegajo predvsem starejši kadilci, saj je treba imeti nekaj znanja glede mešanja tekočin, doziranja nikotina, polnjenja ...
Tobačna industrija ni dobrodelna organizacija
Tobačna industrija se ukvarja s prodajo tobaka in tobačnih izdelkov z željo po zaslužku. In ravno upad prodaje klasičnih cigaret in tobaka je pripeljal do tega, da so izpad dobička začeli nadomeščati z novimi izdelki, ki naj bi bili zanimivi tudi novim, predvsem mlajšim uporabnikom.
Ob koncu leta 2021 so pri največjem prodajalcu tobačnih izdelkov, Philip Morris, sodobni tobačni izdelki predstavljali že 30 odstotkov celotne njihove prodaje. In odkrito govorijo – kako ironično –, da v želji po evoluciji v širšem zdravstvenem pogledu nameravajo povečati prodajo do leta 2025, tako da bi takrat v njihovem prodajnem deležu sodobni tobačni izdelki že predstavljali več kot polovico celotne prodaje. In predstavljajo si, da na ta način prispevajo k boljšemu zdravju prebivalcev.
Če torej ostanemo na področju EC za enkratno uporabo, je njihov problem tudi v tem, da prihajajo na tržišče iz različnih delov sveta, cenejše različice največkrat s Kitajske, kjer je nevarnost vsebnosti nepoznanih in potencialno nevarnih snovi v tekočini toliko večja. Resnici na ljubo namreč konkretnega nadzora nad kakovostjo ni. Ponovno poudarjam, da mnogi zagovarjajo uporabo EC z argumentom, da izpostavljajo uporabnike manjšim koncentracijam nekaterih strupenih snovi kot običajne cigarete, ne povedo pa, da jih lahko izpostavijo večjim koncentracijam drugih strupenih snovi. Ravni nekaterih strupenih snovi v aerosolu določenih ogrevanih tobačnih izdelkov so lahko za vsaj 200 % višje kot v tobačnem dimu. Posamezne pa dosežejo še višje ravni – tudi 1000 % višje.
Po spletu in med mladimi se lahko tako prodaja marsikaj in najstniki bodo vedno iskali čim cenejše izdelke. To je tudi razlog, da toliko mladih posega po EC, saj so relativno poceni, eno EC lahko uporabljajo od nekaj dni do tedna ali dva in po končanem delovanju jo enostavno odvržejo.
AROME – KOT PRI SLADOLEDARJU
Kupovanje EC je zaradi arom in izbiranja okusa, ki ga želi uporabnik zaznavati pri kajenju, kot izbiranje sladoleda. Privlačne arome so eden najpomembnejših ali celo najpomembnejši dejavnik izbire izdelka. Večina mladostnikov in mladih odraslih ob prvi uporabi tobačnega ali povezanega izdelka uporabi takega z aromo. Arome zmanjšujejo zaznavanje škode in povečujejo pripravljenost poskusiti izdelke. Kdo se ne bi uprl zapeljivi jagodi, osvežilni limeti z meto ali eksotičnemu mangu s pridihom papaje? Ste bolj sladkosnedni tip? Imajo aromo malinove tortice ali limoninega sirovega kolača, za tiste, ki radi kofetkajo, imajo različne kavne okuse ... Število tržnih znamk je že več let nekaj manj kot 500, močno pa je v zadnjih letih naraslo število arom, predvsem sladkih in sadnih, trenutno jih je na voljo približno 15.600 in to število še rase.
Okoljski problem
Za mlade se smatra, da so v precejšnji meri gonilo okoljske ozaveščenosti in pravičnosti. Vendar ne pri EC. Vsaj ne pri EC za enkratno uporabo, po katerih posega večina mladoletnih. Lahko celo rečemo, da so EC za enkratno uporabo samo še eden od pokazateljev, kaj pomeni kultura odmetavanja. Uporabi in odvrzi. Ob dejstvu, da je EC kompleksna naprava, v kateri imamo baterijo, plastiko, steklo …, je recikliranje praktično nemogoče. EC za enkratno uporabo tako predstavljajo zelo veliko okoljsko težavo. Teh odpadkov je vsako leto več in ne vemo, kaj početi z njim
EPIDEMIJA VEJPANJA
Internet in družabna omrežja ponujajo industriji neizmerne možnosti za doseganje potencialnih kupcev.
Podatki mnogih držav po svetu kažejo, da so v zadnjih petih letih dosegle najnižje ravni uporabe cigaret in da se je kampanja ozaveščanja o škodljivosti kajenja še kako izplačala – a hkrati ravno v teh državah podatki tudi kažejo, kako eksponentno raste število uporabnikov EC. Ponekod se število uporabnikov vsako leto podvoji. Tudi v Sloveniji – z enega odstotka 15-letnih uporabnikov v letu 2014 je do leta 2022, v samo devetih letih, ta številka narasla na 19 odstotkov 15-letnih uporabnikov.
Upravičeno lahko govorimo o pravi epidemiji vejpanja. Zato ne bo odveč poziv, da se je glede uporabe EC treba pogovarjati po družinah in vse dišeče, mamljive, zabavno zapakirane izdelke tobačne industrije še vedno predstaviti kot zelo škodljive. Tudi najlepše zavit in zapakiran strup je na koncu samo strup, pa četudi ena petina sošolcev zaradi modernosti in popularnosti trdi, da ni tako.
dr. Helena Koprivnikar, Nacionalni inštitut za javno zdravje
Za osvetlitev problematike uporabe sodobnih tobačnih izdelkov smo se po nekaj odgovorov in informacij napotili tudi na Nacionalni inštitut za javno zdravje.- Kako je vse večja prisotnost e-cigaret na trgu vplivala na rast uporabe le-teh (in posledično cigaret), predvsem pri mlajši populaciji? Kaj bi izpostavili kot največjo težavo prisotnosti e-cigaret na trgu v povezavi z mladimi?
EC so v Sloveniji takoj za tobačnimi izdelki za kajenje najpopularnejši izdelek med mladimi, razširjenost njihove uporabe se hitro zvišuje, med mladimi izraziteje kot med odraslimi. O trenutni uporabi EC je v letu 2022 poročalo 2 odstotka 11-letnikov, 7 odstotkov 13-letnikov, 19 odstotkov 15-letnikov in 18 odstotkov 17-letnikov, medtem ko je med odraslimi (18–74 let) 7 odstotkov trenutnih uporabnikov (največ, 16 odstotkov, v starostni skupini 18–24 let). Med letoma 2014 in 2022 se je delež trenutnih uporabnikov EC med 15-letniki pomembno zvišal, in sicer z enega odstotka v letu 2014 na 10 odstotkov v letu 2018 in na 17 odstotkov v letu 2022. Pogosta je uporaba EC s konopljo: v letu 2021 je kadarkoli v življenju uporabilo EC s konopljo 9 odstotkov anketiranih dijakov 2. letnika srednje šole, trenutno pa 6 odstotkov.
Ključni dejavniki za uporabo EC med mladimi so dostopnost številnih raznolikih arom, intenzivna promocija na internetu, družbenih medijih, lastnosti najnovejše generacije EC (diskretna uporaba, zasvojenost se lahko razvije hitreje in močneje), privlačne oblikovne lastnosti embalaže in EC, poleg tega so mladim, tudi mladoletnim, v Sloveniji EC zelo dostopne.
Uporaba izdelkov, ki vsebujejo nikotin, pri otrocih, mladostnikih in mladih odraslih predstavlja pomembna dodatna tveganja. Mlajši kot je posameznik ob začetku uporabe nikotina, bolj verjetno in močneje bo postal zasvojen. Izpostavljenost nikotinu v obdobju intenzivnega razvoja možganov lahko privede do trajnih škodljivih učinkov na kognitivne sposobnosti, motenj v delovnem spominu, pozornosti, razpoloženju in zaznavanju zvoka ter zvečane impulzivnosti ali tesnobnosti ter višjega tveganja za uporabo drugih drog.
- Ali lahko iz kazalnikov razberemo, da se bo trend padanja uporabe tobačnih izdelkov zaradi novih tehnologij spet obrnil in bomo beležili čedalje več (novih) kadilcev?
Uporaba EC pri mladih za okoli trikrat zviša tveganje, da bodo začeli kaditi cigarete oz. postali kadilci cigaret, tudi pri tistih mladih, ki so bili sicer ocenjeni kot nizko rizični za kajenje in ki verjetno nikoli ne bi začeli kaditi. EC so na trgu še kratek čas, njihova uporaba se izrazito povečuje v zadnjih letih, tako da bomo morali počakati na podatke, ki bodo pokazali vpliv uporabe EC na kajenje tobačnih izdelkov.
- Kot lahko beremo, so določene države že v celoti prepovedale prodajo nekaterih elektronskih cigaret, tekočin … Kako je z načrti omejevanja pri nas in kaj lahko na tem področju še pričakujemo?
Trenutno je v obravnavi predlog sprememb Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, ki za EC vključuje dva pomembna ukrepa za zmanjšanje poseganja mladih po EC. Prvi je prepoved vseh arom v EC, z izjemo nekaterih tobačnih arom. Arome so pogosto razlog za izbiro izdelka, zmanjšujejo rezkost aerosola, zaznane so kot manj škodljive za zdravje, tako povečajo privlačnost ter olajšajo začetek in nadaljevanje uporabe EC med mladimi. Prepoved arom je namenjena tudi zaščiti zdravja, saj arome niso ustrezno raziskane glede škodljivih posledic za zdravje ob njihovem dolgoročnem vdihavanju. Za določene arome že danes vemo, da so zdravju škodljive, nekatere lahko povzročijo hude bolezni pljuč.
Drugi ukrep je izenačitev regulacije EC tekočin z in brez nikotina, kar bo zagotavljalo, da se EC tekočinam brez nikotina ne bo dodajalo različnih dodatkov, ki so osnova za zavajajoče trditve.
Uporaba EC izpostavi uporabnika znatnim ravnem zdravju škodljivih snovi, številne še niso ustrezno raziskane glede učinkov na zdravje (predvsem arome). Med škodljivimi učinki kratkoročne uporabe EC so resne posledice za zdravje dihal, epileptični napadi in zasvojenost z nikotinom, tveganja dolgoročne uporabe pa še niso znana, saj so EC na trgu še prekratek čas. EC imajo pomembne negativne učinke na okolje.
Ključno je, da pred uporabo EC z ustreznimi ukrepi zaščitimo otroke, mladostnike in mlade odrasle ter druge ranljive skupine. NIJZ podpira čimprejšnjo uveljavitev predlaganih sprememb zakona. Ključni pa so še drugi strogi ukrepi, predvsem: prepoved EC za enkratno uporabo; povečanje spoštovanja prepovedi prodaje mladoletnim; znatno zmanjšanje števila prodajnih mest; enotna embalaža; vzpostavitev visokih cen EC.
- Eno so medicinsko-zdravstveni podatki, drugo je zakonodaja. Četudi ti veji naredita vse, kar je v njuni moči, še vedno ostaja vzgojno-izobraževalni vidik. Kaj lahko naredimo na tem področju, da se zameji uporaba tovrstnih izdelkov?
Veliko lahko naredijo šolski in zdravstveni delavci, starši, lokalna skupnost, in sicer s spodbujanjem in omogočanjem zdravih izbir, zdravega načina življenja, z učenjem veščin, razkrivanjem vpliva medijev, interneta, družbenih omrežij, industrije, vrstnikov in družine na začetek uporabe, spodbujanjem kritičnega razmišljanja in zavedanja o manipulativnih praksah industrije, povečanjem znanja, oblikovanjem odgovornega odnosa in stališč do teh izdelkov in še posebej z lastnim zgledom pa tudi popravljanjem precenjevanja uporabe ter krepitvijo varovalnih dejavnikov. V zdravstvenem in šolskem sistemu potekajo številni preventivni programi.
Monika Merhar, vzgojiteljica v Domu Janeza Boska v Želimljem in
Špela Pucelj, svetovalna delavka v Jegličevcem dijaškem domu
Da bi dobili še kakšen vpogled v stanje uporabe sodobnih tobačnih izdelkov med najstniki, smo se z nekaj vprašanji obrnili na dva dijaška domova
- V kolikšni meri opažate, da mladi posegajo po elektronskih cigaretah? Je prisotnosti e-cigaret več, kot je bilo prisotnosti običajnih cigaret?
Monika:
Mladim so elektronske cigarete zelo privlačne, dobrega okusa, ravno zaradi tega dokaj hitro posegajo po njih. Marsikateri dijak pove, da se je z njimi srečal (imeli so jih sošolci, starejši učenci) že v osnovni šoli. Vsekakor je njihova prisotnost večja kot pri navadnih cigaretah, saj na prvi pogled ni zaznati večje škodljivosti za zdravje. Predvsem pa jih je veliko lažje prikriti odraslim osebam, elektronske cigarete pa so tudi dostopnejše nepolnoletnim na trgu.
Špela:
Elektronske cigarete ali vejpi, kot jim mladi pravijo, so najstnikom postali cenovno dostopni, predvsem pa jih zelo lahko skrijejo, saj so pogosto podobni pisalom v peresnicah oziroma v žepu in ne zbujajo toliko pozornosti. V primerjavi s cigaretami jih je težje zavohati, so prijetnejšega okusa, lahko bi rekla, da bolj moderni. Vsekakor pa opažam, da se uporablja precej manj običajnih cigaret uporablja – menim, da je kar precejšen vzrok v zavedanju škodljivosti. Uživanje elektronske cigarete pa je postalo nekakšna družbena dejavnost: pogosto vidimo dijake, ko stojijo v krogu in si podajajo vejp.
- Koliko se morate v vaši vzgojno-izobraževalni ustanovi ukvarjati s tovrstno problematiko?
Monika:
V našem dijaškem domu se seveda ukvarjamo tudi s to problematiko.
Pri nas namreč velja ničelna toleranca do kakršne koli uporabe nikotinskih pripravkov in drugih prepovedanih substanc. Z dijaki se o tem predvsem veliko pogovarjamo in jim poskušamo osvetliti vse pasti in škodljivosti uporabe takih substanc. Torej delamo predvsem na preventivi. Se pa včasih soočamo tudi s samo uporabo, in takrat ustrezno ukrepamo. Trudimo se, da smo na to pozorni in ne gledamo stran, a se obenem zavedamo, da je predvsem uporabo elektronskih cigaret zelo lahko prikriti.
Špela:
Menim, da se pri nas s to problematiko veliko ukvarjamo, a še vedno premalo glede na njeno razširjenost. Žal mladi po elektronskih cigaretah najpogosteje posežejo, ker želijo poskusiti nekaj novega, drugačnega, da bi ustrezali podobi svojih vrstnikov oziroma da ne bi izstopali. Ker so elektronske cigarete trenutno mladim zelo dostopne, sem precej prepričana, da o njihovi razširjenosti vemo zares premalo.
- Se mladi kljub privlačni embalaži in promociji te škodljive razvade zavedajo njene nevarnosti za zdravje?
Monika:
Večina mladih pravi, da se sprva niso zavedali, da gre pravzaprav za škodljiv pripravek, ki spominja na navadne cigarete in druge nikotinske izdelke. Elektronske cigarete so namreč po okusu in vonju povsem drugačne, in ravno zaradi tega marsikoga hitreje zapeljejo v svet odvisnosti. Okus je namreč tako dober in privlačen, da uporabnika vedno znova vabi k ponovni uporabi. Menim, da se kljub vsemu mladi vse bolj zavedajo, da so e-cigarete nevarne za zdravje, a jim vseeno ostajajo privlačne. Problem je predvsem v tem, da je področje uporabe elektronskih cigaret razmeroma novo in posledice njihove uporabe niso tako jasne, kot je to pri navadnih cigaretah.
Špela:
Z našimi dijaki se precej pogovarjamo o uporabi elektronskih cigaret, o do sedaj znanih škodljivih učinkih, predvsem pa jih želimo opozoriti na to, da dejansko ne vemo, kako delujejo na dolgi rok. Prevladuje namreč mnenje, da če elektronska cigareta ne vsebuje nikotina, ne škoduje – kar pa seveda ne drži. Predvsem se o tem pogovarjamo s tistimi, pri katerih jo najdemo; dijaki morajo potem ob prisotnosti vzgojitelja sami obvestiti svoje starše. Nikakor ne želimo pri dijaku ali dijakinji, ki ga/jo vidimo z vejpom, pogledati stran, češ, saj to ni nič takega, četudi ga/jo vidimo izven zidov našega zavoda. Ozaveščanje poteka ves čas, tako preko individualnih kot tudi skupinskih pogovorov.
- Kam spada ta razvada z e-cigaretami glede na širši nabor tako ali drugače prepovedanih stvari? Je med najbolj prisotnimi, ali je za mlade bolj zanimiva kakšna druga razvada ali prepovedana stvar?
Monika:
Vsekakor je njihova uporaba zelo razširjena, ker so tudi zelo lahke dostopne. Enostavno se jih da naročiti po spletu, kjer nihče ne preverja starosti kupcev, prevzamejo pa jih lahko tudi v paketomatih. Ravno tako jih po navadi dobijo oziroma kupijo od starejših vrstnikov. Naši dijaki pravijo, da je vseeno alkohol tisti, po katerem še vedno več posegajo tako oni kot tudi sovrstniki. Medtem ko za splošno generacijo mladih pravijo, da je uporaba elektronskih cigaret zelo razširjena.
Špela
Med mladoletnim prepovedanimi stvarmi je večja prisotnost alkohola kot elektronskih cigaret, ki pa po mojem mnenju zasedajo drugo mesto. Najbolj razširjena razvada, ki sicer ni prepovedana, pa je prekomerna uporaba pametnega telefona. Za njegove škodljive učinke vemo vsi, z njim pa imamo težavo tako odrasli kot najstniki. Zaznavamo pa tudi porast uporabe fug in poživitvenih pijač, po katerih mladi posebej posegajo v času povečane količine učenja.
M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 11 (2023), 52-56.
(...) Sluh je eno od naših petih čutil. Zanimivo, da ga po pomembnosti ne uvrščamo na prvo mesto, saj navadno rečemo, da je najpomembneje videti. Pa vendar: zaradi sposobnosti sluha se lahko naučimo govoriti in brati, komunicirati z drugimi, s pomočjo sluha imamo tudi nadzor prostora 360 stopinj okoli sebe. In to naše čutilo je dandanes v hudi nevarnosti, saj živimo v tako hrupnem svetu kot še nikoli do zdaj. Vrednosti decibelov so vedno višje, tako v naravnem okolju kot pri uporabi raznih naprav. Nekaj tega hrupa smo deležni v zunanjem okolju, nekaj si ga v obliki glasbe privoščimo tudi na lastno željo. .

- Hrup v okolju predstavlja nevarnost za naše zdravje, počutje in kakovost bivanja. Izpostavljenost izjemno glasnemu hrupu lahko povzroči stalno šumenje v ušesih in trajno poškoduje sluh. Hrup, ki morda ni dovolj glasen, da bi poškodoval naš sluh, je lahko moteč, nas vznemirja, povečuje raven stresa in tesnobe. Kronični stres lahko sčasoma prispeva k pojavu srčno-žilnih obolenj, kot so povišan krvni tlak, povečana pojavnost arterijske hipertenzije in mišičnega infarkta. Tesnoba, ki jo povzroča izpostavljenost glasnemu hrupu, lahko negativno vpliva na naš prebavni sistem. Hrup lahko vpliva na naše vedenje, nas jezi in povzroči agresijo. (Izjava Nacionalnega inštituta za javno zdravje ob svetovnem dnevu ozaveščanja o hrupu).
ZVOČNA ONESNAŽENOST
Hrup seveda največkrat povezujemo z različnimi zvoki v naravnem okolju, kjer smo priča nekemu nezaželenemu, zlasti preglasnemu in neprijetnemu zvoku, ki nas največkrat kar zmoti. Vsak dan v svojem okolju slišimo različne zvoke premikajočega se prometa, letal, vlakov, strojev, gradbene mehanizacije ... Običajno so ti zvoki na varni ravni in ne poškodujejo našega sluha. Toda zvoki so lahko škodljivi, če so preglasni, četudi za kratek čas, ali ko so hkrati glasni in trajajo dlje časa.
Hkrati lahko potrdimo, da je veliko več hrupa v mestnem okolju – kot kažejo podatki, že več kot polovica svetovnega prebivalstva danes živi v mestnih območjih, delež pa naj bi se do leta 2050 povečal na 68 odstotkov. Tako lahko hrup in trušč dodamo v kategorijo onesnaževanja okolja, ki se dogaja na področju našega sluha – zato govorimo o zvočnem onesnaževanju.
Čeprav v Sloveniji nimamo res velike prestolnice, kjer bi prebivalce in promet šteli v milijonskih številkah, je raven hrupa v glavnih in večjih mestih po Sloveniji vseeno povečana, a hkrati precej manj kot v velemestih.
Podatki za Ljubljano kažejo, da so prebivalci visokim vrednostim hrupa zaradi prometa (nad 65 dBA) izpostavljeni precej manj (14 %) kot v povprečju ostali Evropejci (20 %), število prebivalcev Ljubljane, ki so zaradi prometa obremenjeni z nočnim hrupom, je 14 %, v Evropi pa kar 30 %.
Hkrati je v mestih bistveno bolj prisotno nočno življenje in tudi po slovenskih mestih je zaslediti več civilnih iniciativ, ki si prizadevajo za zmanjšanje hrupa, hrupne glasbe in druženja do jutranjih ur.
SLUŠALKE, SLUŠALKE, SLUŠALKE
Poleg hrupa in zvokov iz naravnega okolja je z razvojem tehnologije čedalje večja nevarnost za naš sluh uporaba naprav za gledanje in poslušanje video in zvočnih vsebin. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da trenutno več kot 430 milijonov ljudi po vsem svetu trpi zaradi izgube sluha, še mnogo več pa jih je na poti tja. Zaradi uporabe različnih tehničnih naprav, največkrat različnih oblik slušalk, so še posebej ranljivi mladi. V preteklosti je veljalo, da je večja težava za sluh prisotnost splošnega hrupa, dandanes pa vse več otrok in mladostnikov trpi za okvaro sluha, povzročeno z izpostavljenostjo preglasni glasbi v slušalkah ali na glasbenih prireditvah; SZO ocenjuje, da je več kot 1,3 milijarde mladostnikov in mladih odraslih po vsem svetu v nevarnosti izgube sluha zaradi izpostavljenosti nevarnim praksam poslušanja glasbe. Zdravstveni delavci po svetu svarijo pred hudo nevarnostjo izgube sluha pri precejšnjem deležu ljudi, zlasti zaradi lastnega škodljivega ravnanja, pri čemer izstopa uporaba slušalk.
Kot lahko vidimo na infografiki, sta proizvodnja in prodaja slušalk v velikem porastu. Resda so tudi v 90-ih letih prejšnjega stoletja in ob prehodu v zdajšnje stoletje obstajali walkmani, discmani, na katere so bile pripete žične slušalke, vendar je bila uporaba teh naprav minorna v primerjavi z deležem pametnih mobilnih naprav in številom slušalk med mladimi danes. Prav prisotnost mobilnih naprav, možnost predvajanja zelo različnih video in zvočnih vsebin kadarkoli in kjerkoli, hkrati pa privlačnost brezžičnih slušalk so pripeljale do tega, da je trendovsko imeti ves čas v ali na ušesih slušalke ter imeti glavo zapolnjeno z zvokom.
Mnogi starejši te potrebe mladih seveda ne razumejo, vendar je že veliko študij in raziskav pokazalo, kako pomembna je glasba v življenju mladih, saj jo povezujejo z užitkom, sprostitvijo, mnogim prinaša veselje ali jih razvedri. V trenutkih, ko si nadenejo slušalke in prisluhnejo glasbi po svojem izboru, se jim zdi, da določene težave izgubijo svojo težo, za nekaj časa jim glasba celo pomaga pozabiti na skrbi. Glasba ima za mlade tudi posebno moč, saj v njih vzbuja različna čustva, v njej lahko najdejo energijo, da jim občutek moči, da nekaj zmorejo. Razlogov za poslušanje je torej veliko, vendar to še ne zmanjša nevarnosti za sluh – le-ta se namreč skriva v glasnosti.
NEVARNA GLASNOST
Kolikokrat je torej priporočena uporaba slušalk? Kakšna je še primerna raven glasnosti? Varnost poslušanja je odvisna od jakosti zvoka, trajanja in pogostosti poslušanja. Ti dejavniki so med seboj povezani in skupaj določajo, kaj je in kaj še ni škodljivo. Upoštevati moramo, da lahko glasbo nižje glasnosti poslušamo dlje, visoke jakosti pa manj časa. Gotovo lahko vsak dan nekaj ur poslušamo glasbo, podkaste ali druge vsebine, če to počnemo v razponu med 60 in 75 decibelov. Za zgornjo mejo pa si moramo zapomniti, da lahko pri jakosti 89 dBA glasbo brez posledic poslušamo do 5 ur na teden. Če ta čas skrajšamo na cca 2 do 3 ure na teden, je glasbo še varno poslušati pri jakosti, nižji od 92 decibelov. Vendar to so zgornje, skrajne vrednosti, zato je na mestu nasvet, da naj ne bi nikoli poslušali glasbe na slušalkah preko 70-odstotne vrednosti nastavitve jakosti, raje manj. Pri poslušanju glasbe in drugih zvočnih vsebin s slušalkami strokovnjaki priporočajo nakup in uporabo slušalk s funkcijo zmanjševanja šumov iz okolice (angl. noise cancelling). S tem, ko slušalke aktivno znižajo šume in druge zvoke iz okolice, vam namreč ni treba povečati jakosti zvoka, da bi preglasili hrup iz okolja. Ob tem pa je treba biti še bolj pozoren na okolico, da ne preslišimo določenih zunanjih zvokov, ki so lahko pomembni za našo varnost in zdravje.
Nekaj ključnih priporočil s strani SZO za ohranjanje sluha:
- Znižajte jakost zvoka svojih prenosnih avdio naprav, maksimalna jakost naj bo le 60 %.
- Uporabljajte naglavne (supraavralne) slušalke s tehnologijo izničenja zunanjih zvokov, s tem boste pridobili čistejši zvok. Tako bo glasba že pri manjši jakosti prišla bolj do izraza.
- Omejite čas, ki ga preživite v hrupnih prostorih. Na glasnih zabavah se vsaj enkrat na uro za najmanj pet minut umaknite v tiho okolje.
- Za svoje pametne telefone uporabljajte široko dostopne aplikacije, ki merijo raven jakosti zvoka. Tako se boste lahko z gotovostjo prepričali, ali je zvok v vaši okolici škodljiv za vaš sluh.
- Uporabljajte čepke za ušesa in zaščitne slušalke. Posamezna uporaba ublaži glasnost za približno 15 do 30 dB. Skupna uporaba obeh pa k temu doda še dodatnih 10 do 15 dB. Na ta način lahko jakost zvoka znižamo tudi do 45 dB.
GLASNOST ZVOKA
Glasnost zvoka je največkrat izražena z enoto decibel. V okolju je veliko zvokov, od šelestenja listja (20 do 30 decibelov) do grmenja (120 decibelov) in zavijanja sirene (120 do 140 decibelov). Pri 120 dB je tudi prag bolečine – vsak zvok, ki ima raven hrupa višjo od 120 dB, že povzroča fizično bolečino. Vendar je treba tudi vedeti, da so človeškemu ušesu škodljivi že zvoki s precej nižjo ravnjo hrupa. Že zvoki, ki dosežejo 85 decibelov ali več, lahko poškodujejo človekova ušesa. In virov, ki proizvajajo zvok takšne glasnosti, je veliko – tolikšno raven lahko dosega promet na glavni cesti, motorna kosilnica, vlaki, če stojimo tik ob progi (90 do 115 decibelov), in glasen rock koncert (110 do 120 decibelov). Televizijo običajno gledamo pri ravni okoli 60 dB.
Iz povedanega je razvidno, kakšno škodo povzročamo svojim ušesom, če poslušamo glasbo s slušalkami na ravni hrupa nad 80 decibelov. Hkrati si velja zapomniti pomen trajanja hrupa za vpliv na naš sluh in telo. Če smo izpostavljeni hrupu 85 dB za 40 ur, to za uho predstavlja enak stres kot izpostavljenost 95 decibelom za 4 ure ali 105 decibelom za 24 minut.
IN KAR NAENKRAT NASTOPI – TIŠINA!
Nasprotje hrupa je tišina. Blažena tišina. Čeprav za mnoge nevzdržna. Tišina je dandanes pogosto možna samo še takrat, ko v rokah ne držimo kake tehnične naprave. Življenja torej ne živimo več prosto, ampak smo v nenehnem afektu potrebe po povezanosti. To nas dela nemirne, razdražljive, neizpolnjene, kot da nam nekaj manjka. Radi bi bili dejavni, slišani, videni v tem realnem in tudi digitalnem svetu. Zato je tišina za mnoge tako mučna …
Zamisli si, da si sam v gozdu, brez mobilnega telefona, brez družbe in sogovornikov. Kako bi se počutil? Bi prisluhnil zgolj zvokom narave, tudi tišine, z veseljem in mirno, ali bi bili prisotni občutki tesnobe, nemira, razdražljivosti?
Potrditev, da so slušalke trenutno med najbolj zaželenimi in uporabljanimi tehničnimi napravami potrjujejo tudi prodajne številke iz leta 2022 in časov digitalnih bonov. Takrat so upravičenci, šolarji od sedmega razreda dalje, dijaki in študenti za nakup slušalk namenili več kot 5 milijonov evrov. Vsak upravičenec je dobil dobropis v vrednosti 150€. In tako se je v tistem obdobju s pomočjo digitalnih bonov kupilo neverjetnih 42.370 slušalk.
Samo za primerjavo, da je druge računalniške opreme v obliki prenosnih, tabličnih in namiznih računalnikov bilo kupljenih 21.746 enot.
Večina ljudi je danes nemirnih in razdražljivih prav zaradi vsega šundra in hrupa. Mnogi se tega zavedajo in si želijo ter iščejo tišino in umirjenost. Bolj kot postajamo hrupna, z glasbo in glasnostjo zapolnjena družba, več je iskanja raznih metod in načinov, kako najti tišino. Ni čudno, da so v porastu delavnice meditiranja, telovadbe, joge – mnoge ponudbe, kjer se išče mir.
A kristjani že od Kristusa dalje vemo, kdo nam lahko da pravi mir. Če povežemo mir s tišino, lahko rečemo, da nam je tišina dana zato, da najprej lahko slišimo Gospoda. Da se brez šumov, hrupov in drugih zvočnih dražljajev prepustimo njemu. Nato, da lahko sploh slišimo sebe.
- Tišina je kot svež kisik za dušo, ki daje milosti in Bogu priložnost, da te osveži in nahrani.
»EFFATHA! EFFATHA! BODI ODPRT!«
To so besede zapovedi, ki jih Jezus v evangeliju govori, da bi gluhemu povrnil sluh (Mr 7,31-37). Kakor vsa Jezusova čudežna ozdravljenja ima tudi to ozdravljenje globlji pomen od tistega, kar vidimo na površini.
Jezus človeku odpre ušesa, da bi slišal. Si predstavljamo, da bi sedaj oglušeli in kar naenkrat ne bi več slišali? Bili bi zapisani večni tišini.
Ko govorimo o zvokih in hrupu, se pogovarjamo predvsem o tem, da slišimo preveč stvari, da poslušamo preglasno. Poslušamo in prisluhnemo najrazličnejšim melodijam, nagovorom, zvokom. Kar naprej smo polni zvokov, pa nam še ni dovolj.
Na prvi pogled bi se dandanes zdelo, da je Jezusova prilika sodobnemu človeku nepotrebna – saj vendar slišimo še preveč stvari. A takšno gledanje je zgolj površinsko. Ozdravitev, ki jo ponuja Jezus v omenjenem evangeliju, je več kot le fizično-funkcionalna. Jezus nam želi v tem dejanju sporočiti, da prihaja ozdravljat tudi našo duhovno gluhoto. To je pravo ozdravljenje, ki ga Jezus želi doseči v vsakem od nas; ne nujno zato, da obnovimo svoj fizični sluh, da lahko slišimo zvoke sveta okoli sebe, ampak da omogočimo svoji duši, da sliši in je pozorna na Božji glas.
BOG NAS NAGOVARJA V TIŠINI!
Pogosto je prav hrup sveta tisti, ki nam lahko prepreči, da bi slišali Božji glas. Včasih je to hrup naših razpršenih misli in razpršenosti naših zadolžitev in interesov, drugič hrup skrbi in dvomov. Pomembno je, da se naučimo utišati sebe in resnično poslušati Božji glas. Namerno moramo v življenju ustvariti mirne čase in prostore, da lahko zmanjšamo glasnost ne samo v okolici, ampak tudi v svoji glavi.
Naredite v svojem zasedenem življenju prostor, da slišite Božji šepet. Na to nas opominja tudi sveta Mati Terezija: »Bog govori v tišini srca in to je čas, ko govori z vami. Da bi ga bili sposobni slišati, morate biti kot majhen otrok. Če se z Bogom soočite v molitvi in tišini, vam bo spregovoril. Poslušanje je začetek molitve. To, kar poslušamo, je glas Boga, ki ne zavaja in se ne pusti zavajati. Če torej ohranjamo tišino, ni treba tišini ničesar dodati; če govorimo ali odgovarjamo, delamo napake. V tišini srca spregovori Bog; pustimo mu, naj nas napolni, šele nato spregovorimo mi. Pogosto izrekamo besede brez usmiljenja. Te prihajajo od nas, iz našega srca, ne od Boga, ki govori po nas. To je zato, ker ne poslušamo.«
Ker smo nenehno v dogajanju, imamo občutek, da je tišina nesmiselna, da je stran vržen čas, ker se v njej pač nič ne dogaja. Enako se nam zdi, ko smo nagovorjeni, da v molitvi prisluhnemo Bogu. Prepričani (in celo zafrustrirani) smo, da Boga ne moremo slišati, zato se nam ne zdi smiselno biti v molitvi in tišini. Če pa nam zvoki tega sveta nudijo toliko pestrosti … A ta nas vsej jakosti navkljub pušča prazne. Zapomniti si torej moramo, da Bog šepeta. Ne kriči. Ne bo nam snel slušalk, ne bo odstranil ušesnih čepkov, izklopil radia v avtu ali nas potisnil v cerkev ali v naš kotiček za molitev. Bog spoštuje našo svobodo, vendar gotovo pozna potrebe naše duše. Ko bomo sposobni vztrajati v tišini, bomo tudi zaslišali njegov šepet.
Zato se zlasti takrat, ko imamo možnost izbire, trudimo čim večkrat izbirati tišino. Ne samo zaradi molitve oziroma da bi slišali Božji glas, ampak tudi zaradi naše umirjenosti, da bi slišali sebe – ter tudi ohranjali svoj sluh.
M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 1 (2024), 52-56.
Marija je zatočišče mnogih src. Kdo pa je zate in kaj pomeni tebi?
Običajna mama
Razmislek o Mariji je običajno osredotočen na tistih nekaj klasičnih odlomkov, kjer je še posebej orisana Marijina vloga v Jezusovem življenju. Zdi se, da je bila vedno vpeta v zanimive dogodke. Vedno? Pravzaprav se vse nenavadnosti kmalu po rojstvu (po begu v Egipt) nehajo in dolgo časa se ne zgodi ničesar. Ko se vrnejo iz Egipta in se za stalno naselijo v Nazaretu (Mt 2,19-23), zaživijo kot običajna družina. Če bi kdo vprašal nas: »Kako živite kot družina?«, bi najprej malo pomislili in nato verjetno rekli: »Nič posebnega. Hodimo v šolo, v službo, včasih se kaj pogovarjamo ...« Mogoče bi ugotovili, da živimo precej enolično, rutinsko življenje. Točno tako so živeli tudi Marija, Jožef in Jezus. Nič posebnega. Jožef je tesaril, Marija je skrbela za Jezusa in vodila gospodinjstvo, prala, kuhala, hodila po vodo in na polje, pomagala sosedom ... In verjetno opazovala Jezusa in se spraševala, kaj bo iz tega otoka. Pa razen tega, da sta ga z Jožefom tri dni kot nora iskala in ga našla v templju, ni bilo nič ... – celih 30 let. Ne pozabimo, da je angel Mariji oznanil, da bo njen sin »velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Lk 1,32-33) Sicer ni bilo nič povedanega o tem, kdaj naj bi njen sin zakraljeval, toda 30 let je dolga doba in če ne drugega, človeka po tolikem času zgrabi malodušje. Marije pa ni. Tako trdno vero je imela. Potem pa je njen sin prišel še navzkriž z oblastmi. In ko njega, ki naj bi po angelovih besedah postal kralj, ubijejo – kaj še preostane njegovi mami? V tem je veličina Marijine vere: veruje, da je Bog ni prevaral, in vztraja tudi takrat, ko ne razume njegove logike.

- SKOZI MARIJINE OČI
Kot večina najstnic v Galileji sem tudi jaz sanjala o tem, da se bom nekoč poročila in postala žena in mama. Že moja mama Ana me je učila, kako skrbeti za dom in družino. Zaročila sem se s čudovitim judovskim mladeničem po imenu Jožef, ki je bil tesar in je imel tesarsko delavnico v našem malem kraju.
Prišel pa je tisti posebni dan. Angel me je obiskal in mi prinesel novico od Boga. Takoj ko sem ga zagledala, sem vedela, da bo moje življenje od sedaj naprej drugačno od življenj ostalih deklet. Zakaj jaz? Zakaj je angel obiskal ravno mene? Angel mi je dejal, da me je Bog izbral, da postanem mati Mesiji. Že res, da bi si to želelo mnogo judovskih deklet, toda nikoli si nisem mislila, da bo Bog izbral ravno mene.
Ko je angel odšel, se mi je porodilo vprašanje, kako naj pojasnim Jožefu, da bom dobila otroka. Še sama težko verjamem – kako naj potem pričakujem, da mi bo verjel on? Kar hitro sem se odpravila k njemu in mu povedala. Potrta sem bila, ker mi ni verjel, a sem ga razumela. Povedal mi je, da bo prekinil zaroko in da o tem ne bo nikomur povedal. Srce mi je noro utripalo, strah me je bilo, kako bom sama vzgojila tega otroka. Čez nekaj dni je Jožef prišel k meni. Dejal mi je, da mu je Bog spregovoril v sanjah in mu povedal, da je otrok od Boga in da mu morava dati ime Jezus.
Naslednjih devet mesecev mi je bilo težko, v sebi sem se venomer kaj spraševala, toda bila sem mirna. Vedela sem tudi, da se veliko govori o nama z Jožefom in celo nekaj prijateljev je nehalo govoriti z menoj. Včasih sem imela občutek, da mi niti starši ne verjamejo.
Jožef je izvedel, da mora v Betlehem, ker se moramo vsi prebivalci popisati. Bala sem se iti z njim, ker sem čutila, da bom kmalu rodila; toda prav tako si nisem želela ostati doma, saj sem želela, da bi bil Jožef pri porodu z menoj. Morda bi bilo tudi za otroka lažje, če bi se rodil kje drugje, ne v Nazaretu.
V Betlehem sva potovala nekaj dni in prišla v temi. Vse me je že bolelo, saj dolgo sedenje na osličku ni preveč udobno. Jožef se je trudil najti prenočišče za naju, a ga ni bilo, zato nama je gostilničar pokazal hlev, kamor sva se zatekla. Začutila sem, da se porod začenja. Čeprav si take porodnišnice nisva zamislila, sva bila mirna in hvaležna, da je vse potekalo v redu. Bil je prelep dojenček, stisnila sva ga k sebi in ga takoj vzljubila. Težko nama je bilo razumeti, da je ta otrok Božji sin. Kaj kmalu pa so nas obiskali pastirji in povedali, kako so izvedeli za Jezusa. Takoj sva vedela, da je nekaj posebnega. Čutila sem velik blagoslov, a v sebi še vedno nisem vedela, zakaj jaz.
Neponarejena
Katera podoba Marije te nagovarja? Brezjanska, ptujska, svetogorska? Mogoče tista, ki jo imaš doma v svoji sobi in pred katero največkrat moliš? Ali pa tista v vaši cerkvi, pred katero se vsakič ustaviš, ji pomahaš, se ji nasmehneš, priporočiš in vesel odideš z Marijinim blagoslovom? (Če tega še ne počneš, čimprej začni.
Marijine podobe nam Marijo približajo in nujno je imeti kakšno doma, vseeno pa je dobro biti pri njihovem izbiranju nekoliko kritičen. V želji po poudarjanju njene duhovnosti in vere jo mnoge upodobitve prikazujejo kot neskončno milo, otožno in pobožno, s patetično nagnjeno glavo in zelo sladkobnim otroškim obrazom. Kar vidimo, kako pobožni bi morali izgledati, in ponarejen, neživljenjski videz odbija tako verne kot neverne. Ob njej se mogoče v zelo poglobljeni molitvi laže vživimo v njeno zdajšnje življenje v nebesih – v našo vsakdanjost pa ne prinaša nobene življenjske iskrivosti. Kako je Marija sploh lahko prenašala vse tegobe svojega življenja, če je bila taka? V tem je nesporazum – sploh ni bila taka! Njen značaj se najbolje odslikuje v njeni hvalnici, Magnificatu, ki jo je zapela Bogu, ko je obiskala Elizabeto in ji je ta potrdila, da je res bodoča mama Božjega sina (Lk 1,39-45): »Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju ...« Takšne hvalnice ni mogla izreči samo na videz pobožna, nesamozavestna in plašna oseba. Kako bi takšna lahko trdila o sebi, da jo bodo odslej blagrovali vsi rodovi? Ne, to je izrekla trdna, močna ženska z osebnostjo, katere stabilnost in moč izhajata iz zaupanja vsemogočnemu Bogu. Koliko veselja, energije, moči, hvaležnosti veje iz te hvalnice! Mariji vere ni bilo treba posebej kazati, ker je sama prosevala skozi njo. In takšna je prava vera. Tako polna veselja, moči, energije, da jo drugi že na daleč zavohajo. Vsak bi si želel biti tak. Toda potem pride križev pot ... in križanje ... in to, kar težko razumemo. Ali se Marijin značaj kaj spremeni? Ne, še vedno poje svoj Magnificat. Ob vsem trpljenju je sposobna slaviti in hvaliti Boga! Kaj pa če ji je ravno to vlivalo moči, da ni začela kričati in metati kamnov v vojake in krvi željne ljudi? Ljudje ob nesrečah tako radi poiščemo krivca ... Marija pa je verovala, da ji Bog hoče dobro in niti trpljenje je pri tem ni premaknilo.
Si pripravljen, da odkrivaš podobo Marije, ki je trdna v veri in zato polna veselja in radosti?
KAKO SEM POVEZAN Z MARIJO?
Zakaj je mesto Marije tako posebno? Ker ji ga je podelil Jezus. Ko so ga križali (Jn 19,25-27), je Marija stala pod križem. Takrat je Jezus ob njej zagledal svojega ljubljenega učenca in ji rekel: »Žena, glej, tvoj sin!« In enako tudi učencu: »Glej, tvoja mati!«
Od tega trenutka naprej je Marija mati vseh vernih. Če smo torej ljubljeni Jezusovi učenci, potem sledi, da je Marija tudi naša mati in Jezus želi, da jo vzamemo k sebi domov! Sveti Janez Pavel II. je rekel, da je Marijino materinstvo, ki je namenjeno slehernemu človeku, osebno darilo Jezusa vsakemu posamezniku. Zakaj ga ne bi sprejeli? Jezusova mama s tem postane naša mama.
MOJA DUHOVNA TRENERKA
Novinar je spraševal trenerja nogometne ekipe, če res moli z ekipo pred vsako tekmo. Trener je pritrdil. Novinar je vrtal naprej: »Ali mislite, da je Bogu res mar, ali bo vaša ekipa tekmo zmagala ali ne?« Trener je odgovoril: »Vem, da je Bogu vseeno, ali bo naša ekipa zmagala ali izgubila, ampak Mariji, njegovi materi, pa ni!«
Treba je vedeti, da Bog ne potrebuje nadomestne osebe, da bi nas uslišal, niti ne potrebuje nikogar, ki bi ga v našem imenu prepričeval. Bog že ve in hoče, kar je za nas najboljše v vsaki situaciji. Glavni problem je v nas, ker smo v svetu, polnem hrupa in motečih dražljajev slepi za njegov načrt, ki ga ima za nas, in v svoje razmišljanje o življenju ne vključimo njegove volje. Takrat vskoči Marija. Pomaga nam, da se odpremo Božji volji, da pozabimo na želje, ki nas vežejo s tem svetom. V športnem smislu lahko razložimo tako: če je trener rekel, da je treba naslednjih 14 dni tudi doma trenirati po eno uro na dan, da se je treba izogniti ponočevanju in slabi družbi, bi nam Marija rekla, naj ga ubogamo. Če seveda želimo uspeti.
Danes so osebni trenerji pravi strokovnjaki: plačujemo jih, da bi živeli dolgo in zdravo življenje, oni pa nas usmerjajo, koliko naj na teden telovadimo, koliko pretečemo, kakšne vaje naj delamo, kaj naj jemo, kaj naj razmišljamo, kako vzdržujemo dobro telesno in psihično kondicijo ... Vse za ta svet. Marija pa nas trenira za večnost. Njen recept je zelo preprost in kot pri vseh vadbah odvisen od tega, koliko časa in truda bomo vložili v trening: spoznavati njenega Sina in delati, kot želi on. Sama pa nam pomaga, da znamo prisluhniti tistemu, kar je resnično pomembno za naše življenje – v večnosti.
MARIJA PRI MENI DOMA
Markova družina se v letošnjem letu pripravlja, da bo v mesecu maju za eno noč vzela kip Marije k sebi domov, ko bo na romanju po njihovem kraju. »Kje pa bo Marija spala?« se Marko šali s svojo mamo. Hkrati ga ta Marijin obisk navdaja s kopico vprašanj: »Kaj pa bo Marija pri nas doma? Če bo že tukaj, kako lahko izkoristim njeno prisotnost? Hmmm, bi bilo primerno, da jo poleg pomoči pri seminarski nalogi prosim tudi za pomoč pri Alenki, da bi me opazila in da bi bila moja punca?«
Stop, stop! Marija je vendar sveta in do nje se moramo obnašati spoštljivo in obzirno! Markovo razmišljanje se mogoče zdi že kar preveč domače.
Kako pa se obnašamo do svojih staršev? Ker smo ljudje (najstniki), recimo, da jim vsaj večinoma izkazujemo dolžno spoštovanje, saj so naši starši. Vendar mojo mamo gotovo zanima, kako se bom lotil seminarske in ji ni vseeno, če me Alenka že spet ni pogledala. Zato ji o tem raje ne govorim. Itak mi ne more pomagati. Marija, naša nebeška mama, pa mi lahko. Ona skrbi za svoje otroke kot prava mama in poleg tega dobro ve, kako jim lahko pomaga. Podobno je, če nekdo hudo zboli in mora v bolnišnico – čisto drugače je, če tam dela zdravnik, s katerim se dobro poznata. Bolnik se počuti bolj varnega, laže mu je kaj vprašati, prositi, zdravnik pa mu rad ustreže, se mu posveti, zanj prosi drugega odgovornega. In vsi v bolnišnici vedo, da je treba biti do tega bolnika še posebej pozoren. Tudi Marija je tak priprošnjik. Zelo dobro pozna Boga in na njeno besedo Jezus raje usliši. Veze in poznanstva pač. In tako Marija lahko postane tvoja best frendica, tvoja sogovornica, ki ji z molitvijo in čaščenjem z veseljem izkazuješ spoštovanje, ki ji pripada.
ALI ZAUPAM?
Pred testom, ki ga je Špela pisala v četrtek, je imela še veliko opravkov. Ravno v tistem času je mama zbolela in je tako morala prevzeti skrb za nekaj gospodinjstva doma, hkrati pa se ni želela odpovedati svojim obiskom glasbene šole. Vedela je, da ji bo zmanjkalo časa za učenje. Kljub temu se je trudila in v preostalih treh dneh učenje potegnila tudi v pozne ure. Na dan testa, v četrtek, je zjutraj, preden se je odpravila v šolo, položila breme tistega dne v roke Mariji. »Ne vem, kako bo danes šlo, Marija, ampak ti si tista, ki si vedno verjela Jezusu. Čeprav me zdajle daje dvom, mi ti pomagaj, da bom verjela, da bo tudi Bog pomagal in bom tale test zvozila s solidno oceno.«
Špela se je v trenutkih stiske obračala na Marijo, saj je vedela, da je Marija tista, ki brezpogojno in brez oklevanja zaupa svojemu Sinu. Kot na svatbi v Kani galilejski, ko v trenutkih zadrege, ker zmanjka vina, ostane mirna in zgolj naroči, naj ubogajo njenega sina. Mirnost ji je v tem trenutku dajala ravno predanost Jezusu, zaupanje in vera v njegovo moč in pomoč. Kdaj smo mi pripravljeni prepustiti in v polnosti, brezpogojno in brez oklevanja, izročiti svoje prošnje v Božje roke, kot je to storila Marija? (se nadaljuje)
Gruden A. in Križaj K., Tema meseca, v: Ognjišče (2017) 05, str. 72.
Septembra smo vstopili v novo pastoralno, katehetsko in tudi šolsko leto. Na vseh teh področjih je bilo tedaj izraženih veliko želja in upanja, da naj bo tudi letošnje leto čim bolj uspešno. Da naj predvsem otroci pridobijo čim več znanja in naj bodo uspešni. Uspeh po šolsko na žalost največkrat merimo po ocenah. Po svoje je tako najlažje, saj že ocena pove, kam kdo sodi.
To je tudi priložnost, da pogledamo na pridobivanje verskega znanja, tako pri otrocih kot pri mladih in starejših. Kako je z znanjem na tem področju? Pri otrocih je to še vedno merjeno z ocenami, kjer imajo sicer vsi petke. So te petice v spričevalu dovolj, da se nam odprejo vrata v nebesa? Kako pa je potem za nas, ki smo verouk končali pred desetletjem ali dvema, mogoče celo pred 50 leti? Tisto znanje, tiste petke, ki smo jih dobili, še držijo? Ali pa bi bilo pošteno povedati, da od znanja ni ostalo kaj veliko, in kar je še huje, da peša tudi naša vera?
POGLABLJANJE VERE JE NUJNO OPRAVILO
Bežno poznavanje osnov vere in verskega življenja nam ni v prid pri osebni rasti v veri. Površinsko poznavanje osnov, ki jih v poplavi informacij, podatkov in novodobnih šumov vse hitreje pozabljamo, tudi zaradi neprisotnosti tradicionalno podpornega okolja, je zgolj temelj, zgrajen na pesku. Članek smo začeli z besedami in željami o uspehu – bi zase lahko rekli, da smo uspešni na področju poznavanja vere? Da imamo poglobljeno vero, ki je zasidrana v Kristusu?
Kako torej živeti in krepiti svojo vero in biti odgovoren za osebno rast v veri? Že na začetku razmisleka nam mora biti jasno, da je poglabljanje vere za katoličana nujno opravilo. Enostavno je nedeljivi del tega, da smo verni. Kdor se sreča z zapisi o prvih kristjanih, ne more mimo opažanja, s kakšnim žarom so si prizadevali za svojo vero, kako so jo želeli razumeti, preučevati, jo živeti in biti v njej zasidrani. Morda pa niti ni treba iti tako daleč nazaj – zgledne in zahtevne kristjane lahko najdemo že v svojih prednikih, svojih starih starših, ki so znali biti tudi študiozni glede svoje vere.
PRIORITETE, PRIORITETE
Že slišim prve ugovore, kako mnogi hitijo z razlago, da so takrat imeli več časa, vse je bilo drugače, lažje, danes je toliko stvari in tako smo zaposleni. Pa smo res?
Poglejmo si kak zanimiv novodobni podatek. Po podatkih spletne strani DataReportal, ki se ukvarja z analizami digitalnih trendov, je v povprečju v Evropi vsak posameznik na napravah in pred zasloni več kot 6 ur dnevno. Pustimo ob strani dejstvo, da so deli sveta, kjer je to povprečje tudi več kot 8 ur. V to kvoto seveda ne štejemo delovnega časa. Ta čas je v povprečju razdeljen na gledanje televizije, igranje iger, udejstvovanje in branje socialnih omrežij, podrsavanje po spletnih straneh ... Če to številko pomnožimo s sedem, dobimo podatek, da okvirno vsaj 40 ur na teden namenimo različnim ekranom. V enem mesecu je to več kot 160 ur časa. Za še en mesečni delovnik časa smo pred ekrani. Četudi samo polovico tega časa, je to še vedno okrog 80 do 100 ur na mesec.
SMO RES TAKO ZAPOSLENI?
Je torej vprašanje dejanske zaposlenosti ali naših odločitev, komu in čemu dajemo prednost? Kdaj ste nazadnje imeli v rokah Katekizem katoliške Cerkve? Ali pa vsaj Kompendij, povzetek Katekizma? Vem, večini to vprašanje najbrž zveni čudno. Boste rekli: »Kakšno povezavo pa ima to z mojo vero?«
Papež Benedikt XVI. je o Kompendiju povedal, da »v strnjeni obliki vsebuje vse bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Tako sestavlja nekakšen vademekum, ki omogoča ljudem – tako verujočim kot neverujočim –, da z enim samim pogledom zaobjamejo celotno panoramo katoliške vere. V svoji zgradbi, vsebinah in govorici Kompendij zvesto odseva Katekizem katoliške Cerkve.
Zato z zaupanjem izročam ta Kompendij celotni Cerkvi in vsakemu kristjanu posebej, da bi mogel po njem najti v tem tretjem tisočletju nov polet v obnovljenem prizadevanju za evangelizacijo in vzgojo v veri; zaradi svoje jedrnatosti, jasnosti in celovitosti se Kompendij obrača na vse ljudi, ki sredi razpršenega sveta z raznovrstnimi sporočili želijo spoznati pot življenja, resnico, ki jo je Bog zaupal Cerkvi svojega Sina.« Se nam še vedno zdi, da poznavanje Katekizma katoliške Cerkve ni relevantno ?
Pa vprašam preprosteje – kdaj ste nazadnje imeli vsaj 10 minut v rokah Sveto pismo? Se nam tudi ta knjiga zdi nepotrebna?
Kako se sliši primerjava, da smo recimo bili v enem mesecu ob Svetem pismu manj kot 15 minut, za ekrani pa smo z vsemi mogočimi (največkrat nepotrebnimi) vsebinami preživeli vsaj 100 ali več ur?!? Nekateri bi znali za pol ducata nadaljevank našteti imena vsaj petih igralcev posamezne serije, ne znamo pa po drugi strani našteti šest verskih resnic naše vere. Ali pač? Ko smo v oktobru in mesecu rožnega venca, se kar samo ponuja vprašanje, če znamo moliti rožni venec. Poznamo njegove temeljne dele? Razumemo, da se ob molitvi rožnega venca poglabljamo v Božjo skrivnost? Še preprostejše je lahko vprašanje moje molitve in časa, ki ga na ta način posvečam Bogu. Iz tega prereza našega načina življenja lahko vidimo, kako Bogu in poglabljanju svoje vere namenjamo zgolj in samo res mizerne časovne drobtinice, ki kdaj pa kdaj odpadejo z naših digitalnih ekranov oz. miz.
NE TRADICIJA, NUJNA JE OSEBNA VERA
V okolju, v župniji, kjer je cerkveno občestvo še močno, kjer se še tradicijo gor drži, kjer bi lahko rekli, da gre za tradicionalno versko okolje, nas lahko zaslepi prepričanje, da je biti del takšnega okolja že dovolj. Ali da je za poglobljeno vero dovolj imeti dobrega župnika ali dobro popotnico iz otroških let. Vse to je lahko v pomoč, vendar ni dovolj za poglobljeno verovanje. Prečistiti je treba to tradicionalno, skorajda kulturno naravnanost vere ter prestopiti v odgovorno osebno in občestveno vero.
Sveti Janez Pavel II. je leta 1999 v okrožnici Vera in razum zapisal, da smo priča vedno večjemu prepadu med razumskim znanjem in verovanjem na eni strani ter vse bolj samozavestnemu in izključujočemu nastopanju človeškega razuma. Povedano drugače sta človekov razum in njegova samovolja postala izključujoče merilo vse resnice, tudi ko gre za razodetje Boga. Hkrati bi torej radi dokazovali, kako razumna in intelektualna bitja smo, obenem pa zavračamo, da bi se z razumom in intelektom tudi trudili spoznavati vero in Boga?!? To si velja zapomniti, saj se bo kasneje pokazalo vsaj še v enem delu našega odnosa do vere.
Ob tem dodajamo beseda škofa Štumpfa iz pridige na Brezjah ob letošnjem prazniku Marijinega rojstva:
»Samo vera, ki poveže s Kristusom vse, kar smo, in tudi, kar imamo in delamo, nas lahko ponovno rodi v ljudi, ki pišejo novi status animarum ali novo stanje duš.
Vera, ki tega ne počne, ker ne zmore ali noče, ni vera, ampak je samo pripadnost, ki vse dojema kot formalnost, ki lahko ima hipno celo praznični pridih in značaj, vendar pa hitro mine. Verska formalnost ne daje življenja, ne prinaša upanja, ker nima v sebi nobene duhovne moči.«
ČLOVEKOVA SAMOVOLJA IN IZBIRČNOST
Pri igranju pokra poznamo izraz all-in, ko igralec vključi v stavo vse svoje imetje. Bog bi nas rad imel v celoti, mi pa smo mu voljni dati samo tisto, kar nam trenutno ustreza, samo tisto malo, čemur smo se pripravljeni odpovedati, in nič več; kot je omenjeno nekaj vrstic prej – v ospredje prihaja moja volja, moje merilo časa, moje merilo resnice, moje merilo pripadnosti. S svojim razumom se odločim, da dam samo toliko, kot se meni zdi prav. In od vere vzamem samo tisto, kar mi ustreza, kar mi paše. Smo kot otrok ob odprti bonbonieri – izbere le tu in tam nekatere čokolade, za katere ve, da so še posebej sladke ali so lepo videti. V veri večkrat seciramo izbor, kaj je za nas užitnega. Se res ne zavedamo, da so šele vse verske resnice (popolno) telo? Tako k blagoslovu velikonočnih jedil pridemo vsi, na tretjo velikonočno nedeljo pa le še peščica katoličanov. Da je Kristus Bog, verujemo zopet (skoraj) vsi, da je vstal od mrtvih, dve tretjini, da bomo tudi mi vstali z njim, pa le tretjina izmed nas.
Kristusova beseda naj prebiva med vami (prim. Kol 3,16)
Večkrat je vprašanje, kje smo zašli in kaj nam je storiti. V središče moramo namesto sebe, svojih želja, svojega udobja spet postaviti Kristusa. Preprosto. Srčika poglabljanja in kasneje oznanjevanja naj bo kerigma, vsebina izpovedi naše vere v Jezusa Kristusa. Pri poglabljanju vere se torej zavedajmo, da je za uspeh – oz. bolje rečeno za prodornost – našega poglabljanja vere bistvena naša izkušnja Boga. Ta se mora okrepiti. Evangelij naj nas ponovno presune do kosti – da bo zaživel v nas. Iz preteklosti veje občutek, ki ga ubesedi Branko Cestnik: »da smo se toliko bolj vdajali obnovam zidov, kolikor bolj smo izgubljali moč žive besede«. In sklene: »Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira.« Nič nam ne koristi, da delamo močan bogoslužni steber – v čemer smo Slovenci specialisti –, če smo na drugi strani šibki v poglabljanju vere in oznanjevanju. Ne gorimo za vero v Kristusa. To veselo oznanilo evangelija nas kar ne prevzame (več). Smo otopeli? Smo nezainteresirani? Smo brezbrižni?
OSEBNA ODGOVORNOST
Kaj nas kot vernike nagovarja k temu, da – v Cerkvi in na duhovnem področju – poglabljamo svojo vero? Verjetno smo nagovorjeni takrat, ko se na to vsaj malo pripravimo. Ko se že za nedeljsko mašo potrudimo in preberemo Božjo besedo za tisti dan malce prej. Ko nam je potem ta vsebina, bodisi pridiga ali drug nagovor, podana na razumljiv način. Ko smo navdušeni, veseli razlage in pomena nekega sporočila, odlomka, simbolike besed, dejanja ali številk ... Do tega lahko pridemo, če smo za Boga – za Njegovo besedo – odprti, če smo jo pripravljeni osebno sprejeti, in ne prihajamo k maši kot statisti, po kljukico.
Konkretnost se kaže tudi v osebni odgovornosti, da poskrbimo za poglabljanje vere tudi izven okvirov nedeljske maše. Ni kriv ne škof ne domači župnik, če se zavestno in z lastno odgovornostjo ne odločim za molitev ali branje Svetega pisma ali ne prisluhnem spodbudni radijski katehezi ali razmišljanju. Baza vsega je osebna odločitev.
Na koncu ne gre za napiflanost zapisanih členov in zakonov in zapovedi. Gre za prežemanje te vsebine s praktičnim življenjem.
OSEBNO DELO: SESTOP V LASTNO RESNIČNOST
Velikokrat je zaslediti izgovor, češ: saj pa nisem dovolj dober kristjan. Če bi poznali Sveto pismo, bi vedeli, da le-to pred nas ne postavlja zloščenih svetnikov, ampak patrone, ki so bili tudi obremenjeni s hudo krivdo, zaradi katere šele zmorejo zavpiti k Bogu. Abraham je denimo zatajil ženo, da bi si pridobil korist zase. Zveni znano, kajne? Kolikokrat tudi mi tajimo žene in ostale, ki so nam blizu? In kolikokrat si na drugi strani želimo koristi, tudi če gremo zato čez trupla? Kot Mojzes se moramo soočiti s svojim temnim – grešnim jazom. Mojzes je bil morilec, ubil je Egipčana. Tudi mi večkrat grešimo zoper peto Božjo zapoved, mar ne? Nam je kaj znana zgodba kralja Davida?
Nekoristnost – greh – se v različnih situacijah nastavi človeku kot ogledalo, ki nas strezni. Kot je Mojzesa goreči grm. Šele potem nas Bog vzame nazaj v svojo službo. »Šele ko greš čez prepad lastne krivde in nemoči, si voljan sprejeti Boga,« zatrjuje Anselm Grün. Takrat srce zakriči – in nastavi ogledalo. Tudi to je lahko brca v zadnjo plat, da se premaknemo.
ODGOVORNO PREDAJANJE NAPREJ
Iz delne v celovito vero je klic k vedno globlji veri in delu na sebi. Vsi smo polni lastnih miselnih in vedenjskih vzorcev, ki nas omejujejo. Katoličani pozabljamo na naše duhovniško poslanstvo, ki smo ga prejeli s sv. krstom. Vinko Škafar trdi, da je človek najbolj človek, »ko je duhovnik in izvršuje svoje duhovniško poslanstvo«.
Zelo pomemben je torej tudi drugi korak poglabljanja vere. Kako predajamo vero naprej, v svoji družini in okolici, če o veri pravzaprav ne vemo veliko? Tudi mi smo v sedanjem svetu poklicani živeti pot duhovnega prepoznavanja, ko se ne samo zaradi svoje vere, ampak tudi zaradi svojega duhovniškega poslanstva moramo spraševati, kako lahko besedo o Bogu in Božjo besedo delimo naprej. Kakšen prerok sem? Največkrat bi radi bili kot prerok Jona, da bi se skrili v svoj individualni svet, za svoje ekrane in v svoj mali kotiček, v katerem bi radi bili brez pretresov, brez obveznosti do skupnosti, občestva. Saj od nikogar nič nočemo – zato naj bi nam pripadala mir in zasebnost.
Vendar Bog vabi in kliče. Četudi smo trenutno še nebogljeni, brez moči, v strahu, lenobi in nevednosti, smo vsi posvečeni z Duhom, ki nas spremlja, spodbuja in nam omogoča, da lahko vedno bolj rastemo v dobrem in svetem. Jean Lafarce ob tem doda, da Jezus ni postavil nobene sheme popolnosti, »po kateri naj bi se vzpenjali klin za klinom, da naposled le osvojimo Boga«. Pokazal pa nam je »pot, ki vodi v globine ponižnosti«. Lahko sicer izberemo pot junaštva in kreposti, vendar bomo »pri tem rinili z glavo skozi zid«. Raje izberimo odkrivanje Boga v sivem vsakdanu, a pozor: »To si morate iskreno želeti,« pri tem pa odmisliti »strahove, saj se boste spustili v globino svoje revščine«.
V naši revščini nas sreča Bog. Le ne smemo imeti preveč ponosa, da bi se naslanjali na svoj prav, na svoj ego in z njim reševali naprej svojo bedo. Kajti kdor želi rešiti svoje življenje, ga bo izgubil (prim. Mr 8,35). Raje se torej odpovejmo sebi in vsak dan znova vzemimo svoj križ ter pojdimo za Kristusom. Sami in v občestvu.
IZHODIŠČE: KAM KAŽE KOMPAS CERKVE SODOBNEMU ČLOVEKU?
Po poti poglabljanja vere ni treba hoditi sam, v samoti in odmaknjenosti od občestva. Smo del Cerkve in cerkve, ki nam pastoralno prihaja naproti. Prav in nujno je, da smo del občestva.
V zadnjem desetletju ali dveh je bilo veliko molitev, pogovorov in sklepov, kako organizirati in voditi pastoralno življenje po slovenskih cerkvah. Veliko je bilo rečenega o novi evangelizaciji oz. pastoralnem spreobrnjenju, o katerem govori tudi vatikanski dokument Lineamenta. Nova evangelizacija naj bi bila nekaj nasprotnega od samozadostnosti in ukvarjanja s samim seboj. Treba je doživeti pastoralno spreobrnjenje, kar pomeni premik v naši miselnosti in strukturah Cerkve.
Naše pastoralno delovanje tako na strani izvajalcev kot na strani udeležencev se mora odmakniti od sodobne kulture samozadostnosti. Smer naj bi kazala nova evangelizacija, o čemer je govoril tudi že krovni dokument slovenskega pastoralnega načrta z naslovom Pridite in poglejte, ki je tu zelo konkreten in jasen: od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri; od delne v celovito vero; od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico (PIP 51).
Branko Cestnik pri tem podčrta: če bomo le »hlastali po spremembah v strukturi in pastoralni metodi, bomo hitro ostali brez sape«. Kako naj torej iz teh besed postane meso? Prvi vidik je problem struktur. Cestnik: »Vse preveč je trenutno oznanjevanja o religijskih dolžnostih: Hodite k maši? Berete verski tisk? Daste kaj za cerkev? Spoštujete krščanske navade? Se pravi, oznanjevanje o delčkih, premalo pa je izvorne kerigme: Kristus je vstal in živi!«
GRADI NAS SIVI VSAKDANJIK
Drugi vidik predstavlja naša naklonjenost do vere v vsakdanjiku. Versko življenje ni to, da je vsak dan praznik. Naslov dokumenta Pridite in poglejte izhaja prav iz konkretnosti, ki je večkrat nezanimiv sivi vsakdan. Samarijanka je Jezusa srečala ob običajnih opravilih. Nato je odšla v vas in rekla: »Pridite in poglejte človeka« (Jn 4,29). V sivem vsakdanu je treba iskati Boga, pa četudi med pomivanjem posode. Ni težko biti naklonjen in razpoložen do vere, ko je praznik sv. krsta ali poročni dan. Kako pa je nekaj tednov, mesecev ali let kasneje? Prepoznavati moramo, da od projektov ne moremo ne živeti ne verovati.
Povedano drugače: vsa mogoča praznovanja in tudi vse mogoče skupine v župniji so blagodejni in nadvse potrebni bombončki – krasna obogatitev! Tu delimo svojo izkušnjo življenja – kako duhovnost živimo. Zato se tudi srečujmo nekajkrat na mesec.
Če želimo katehetsko in pastoralno uspešno graditi občestvo in poglabljati vero, vzemimo na znanje, da je treba prevetriti naše delovanje in mišljenje glede vodenja in obiskovanja skupin. Vsak mora pri sebi odkriti to obdarovanost, svoje talente, pa tudi žejo in lakoto po aktivnem premlevanju, študiranju in pogovarjanju o Božji besedi. Ne iščimo zaslombe (samo) v strukturi, ampak v vsebini. Iščimo torej takšne skupine in nagovore, kjer ni vedno spredaj govorniškega pulta in stolov v vrstah. Izbirajmo skupine s sedenjem v krogu. Tam se bomo verjetno bolj počutili sprejete, slišane. Tam bomo imeli ime in svojo zgodbo. Kakor pravi papež Frančišek: »Kateheza je privilegiran prostor za spodbujanje osebnega srečanja z Njim. Zato mora biti prepletena z osebnimi odnosi. Ni prave kateheze brez pričevanja moških in žensk iz mesa in krvi.«
Izboljšajmo torej svojo izkušnjo verskega izobraževanja, potrudimo se za osebno duhovno izpopolnjevanje. Ne toliko zaradi uspeha, da bi merili in ocenjevali, kaj smo dosegli, ampak da bi se tudi s poznavanjem vsebin naše vere bližali Njemu. Bodimo odgovorni in zahtevni kristjani, najprej do sebe.
J. Mevec; M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 10 (2023), 52-56.
Ko razmišljamo o začetem šolskem letu, nas lahko prevevajo različni občutki. Želimo ti, da bi bilo leto uspešno, blagoslovljeno in veselo, sami pa dodajamo nekaj spodbud, ki naj pri tem pomagajo.
UČENJE JE POTOVANJE, NE DESTINACIJA
Ko vstopaš v novo šolsko leto, je pomembno razumeti, da se uspeh ne meri samo s končnimi ocenami, ampak z napredkom, ki ga dosežeš skozi celo leto. Spodrsljaji in padci so del tega procesa. Pomembno je vztrajati, se učiti iz napak in se zavedati, da se pravi uspeh meri z osebno rastjo in spremembo glede na začetno stanje.
ORGANIZACIJA JE KUL
Z organizacijo časa in nalog se lahko v veliki meri izogneš nepotrebnemu stresu. Pri tem lahko uporabiš fizični (papirnati) koledar ali dnevnik, ali pa digitalne aplikacije (Todoist, Any.do, Trello, Google/Apple koledar …), ki jih lahko sinhroniziraš z različnimi napravami. Takšno načrtovanje je lahko koristno pri organizaciji domačih nalog, pripravah na teste, pa tudi pri delu za druge obveznosti (glasbena šola, šport, sestanki za animatorje, srečanja skavtov …). Vnaprejšnje načrtovanje nam omogoča, da si lahko vzamemo čas tako za učenje in delo kot tudi za sprostitev in hobije. Ob različnih dejavnostih, obveznostih, hobijih lahko postane pametno sprejemanje kakšnih hitrih odločitev precej trd oreh, ki ga je lažje streti s podporo dobrega sistema načrtovanja časa.
OK SEM
V času šolanja se nam dogaja veliko sprememb. V tem času tudi močno iščemo, kdo v resnici sploh smo. Pomembno je, da se zavedaš, da si super ravno tak, kot si. Včasih znamo precej obupovati sami nad sabo zaradi primerjanja z drugimi. Dejstvo je, da lahko hitro odkrijemo koga, ki je v nečem boljši od nas. Primerjanje z drugimi nam nikoli ne koristi. Bolje, kot da se primerjam z nekom drugim danes, je, da se primerjam s samim seboj – včeraj. Ob tem bom lažje prepoznaval svoje močne točke, talente, darove ter sprejemal svoje šibkosti in si postavljal realne cilje za prihodnost.
PRIJATELJI ME GRADIJO
Prijatelji in ostali socialni odnosi so za naše življenje bistvenega pomena. Tako je včasih prava modrost najti dobro ravnovesje med šolo, družabnim življenjem in drugimi obveznostmi. Pomembno je, da imam ob sebi iskrene ljudi, ki me podpirajo in razumejo, vseeno pa tudi nastavljajo ogledalo mojim (včasih ne najbolj pametnim) dejanjem. Morda se precej spreminja družba, kjer se čutim sprejetega in res verjamem, da ji pripadam. Morda se mi v določenih trenutkih zdi celo, da ne spadam v nobenega od okolij. To je normalno, saj v času odraščanja vsi stopamo po poti iskanja identitete in svojega poslanstva. Le prek te poti je možno priti do odgovorov, ki niso samo trivialno-fluidni (pač vsak dan bodi to, kar si izbereš oz. kar ti najbolj paše biti) in ki predstavljajo trdne korenine tudi za obdobja, ko me bodo zalile poplave dvomov, nemoči in zapuščenosti. Vprašanje o tem, kdo sem, se po izkušnjah splača zelo iskreno postaviti tudi Bogu. Odgovoril bo morda malo kasneje in na drugačen način, kot bi si jaz želel, vendar pa zadene točno v sredino .

- Pri dnevnem razločevanju o tem, kaj je v moji moči, da spremenim, in kaj je bolje, da sprejmem, marsikoga nagovarja naslednja molitev:
Molitev spokojnosti
Bog, nakloni mi spokojnost,
da sprejmem stvari,
ki jih ne morem spremeniti,
pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko,
in modrost, da spoznam razliko.
Da živim le en dan naenkrat,
sprejemam stisko kot pot do miru,
jemljem, kot je to storil Jezus:
ta svet takšen, kot je,
in ne, kakor bi ga hotel jaz imeti.
Zaupajoč, da boš Ti vse stvari prav uredil,
če se predam Tvoji volji.
Tako sem lahko razumno srečen
v tem življenju
in neizmerno srečen s Teboj
v prihodnjem.
Amen.
(Reinhold Niebuhr)
ZDRAVJE IN DOBRO POČUTJE
Čustveno in telesno zdravje je ključno za uspešno šolsko leto. Redna telesna aktivnost, uravnotežena prehrana in dovolj spanja pomagajo pri koncentraciji in učenju. Verjetno ne bo konec sveta, če grem občasno na kak obrok v restavracijo s hitro hrano, bo pa negativno vplivalo, če bo to postalo zelo pogosta navada in če bodo tudi v vmesnem času na krožniku velikokrat zelo sladka, slana in mastna hrana. Prav tako je dobro, da spregovorim o svojem čustvenem svetu z ljudmi, ki jim zaupam. Sploh če se počutim močno preobremenjen ali stalno izčrpan. Lahko sem prepričan, da takšno občutje deli še marsikdo in da je iz te situacije mogoče ponovno priti na zeleno vejo, z več moči in modrosti (velikokrat to uspe le s strokovno pomočjo terapevta, psihologa, svetovalca, psihiatra).
ŽIVLJENJE JE SPREMINJANJE
V določenih obdobjih življenja se lahko hitro spreminjajo interesi, telo, občutja, prijateljstva in celo življenjske poti. Nekatere spremembe je dobro vzeti kot del življenjskega potovanja. Vsaka sprememba prinese nove izkušnje in priložnosti za rast.
Ne glede na izzive, ki te čakajo v tem letu, in nepredvidene situacije si lahko prepričan, da si edinstven in da imaš poslanstvo, ki ga lahko izpolniš le ti. Pomembno je, da najdeš svojo strast, si postaviš cilje ter slediš svojim sanjam ne glede na ovire in izzive.
SPREJEMANJE IN ODGOVORNOST – KLJUČ DO ODRASLOSTI
V življenju se vedno prepletajo stvari, ki jih res ne moremo močno spremeniti, in tiste, ki so odvisne predvsem od nas.
Nekatere stvari, ki jih v večji meri ne moremo nadzorovati, so na primer:
- Videz: Morda ti ni všeč višina, oblika nosu ali barva oči. A te lastnosti so del tebe in so tisto, kar te dela unikatnega.
- Družina: Ne moreš izbrati staršev ali sorojencev. Nekateri odnosi so lahko zapleteni in težavni. Toda prav iz vsakega odnosa se lahko nekaj naučiš.
- Preteklost: Stvari, ki so se zgodile pred leti ali celo včeraj, ne morejo biti spremenjene. Prav tako pa lahko sčasoma spoznavaš širšo sliko in se učiš, da te ta spoznanja bogatijo za odločitve v prihodnosti.
A kljub temu da teh stvari ne moreš spremeniti, je pomembno, kako se do njih obnašaš. Namesto da se boriš proti njim, jih poskusi sprejeti. To ne pomeni, da si moraš lagati, da so ti všeč, ampak da jih priznaš in najdeš način, kako živeti z njimi.
Zdaj pa k tistemu delu, ki opisuje stvari, za katere sem odgovoren in jih lahko spreminjam, na primer:
- Odnos do šole: Čeprav morda ne moreš vplivati na to, kateri predmeti ti niso všeč, lahko nadzoruješ, koliko truda vložiš v učenje.
- Prijateljstva: Izbiraš, s kom se družiš in kako se obnašaš do drugih.
- Svoje navade: Izbiraš, ali boš prosti čas preživel na telefonu, na igrišču, ob branju knjige, kakšnem prostovoljnem delu ali drugi dejavnosti.
ZAUPAJ VASE IN VERJEMI V SPREMEMBE
Mogoče misliš, da si premlad, da bi naredil razliko. A zgodovina je polna zgodb o mladih ljudeh, ki so spremenili svet. Tvoje ideje, strasti in energija so tisto, kar svet potrebuje. Če vidiš nepravičnosti ali probleme, postani del rešitve. Pomagaj s prostovoljnim delom, povezuj se z drugimi, ki delijo tvoje vrednote, in skupaj delajte za boljši jutri. Ob neverjetni moči posameznika je pomembno še zavedanje, da v delu za skupni cilj postaneta dve osebi, ki se borita skupaj, močnejši kot dva posameznika, ki delata ločeno za isto stvar.
Zapomni si, da je življenje kombinacija sprejemanja tistega, česar ne moremo spremeniti, in aktivnega ukrepanja tam, kjer lahko naredimo spremembo. Razločevanja in prepoznavanja kdaj gre bolj za prvo in kdaj bolj za drugo stvar, se učimo vse življenje, a praksa nam pomaga, da gremo skozi dneve z več notranjega miru in dejanskega spreminjanja sveta na bolje.
Ne čakaj na pravi čas ali pravo priložnost. Začni zdaj. Tvoja prihodnost in prihodnost sveta sta predvsem v tvojih rokah. Bog ti daje talente in energijo, da jih uporabljaš za dobro, in verjame vate bolj kot ti sam.
SOOČANJE S SPREMINJAJOČIMI SE ČUSTVI
Velikokrat je naša notranjosti kot vihar, kjer se prepletajo različna čustva, in ne vemo točno, kaj bi z njimi počeli.
Pri tem nam lahko pomaga zavedanje, da so čustva osebna. Pogovarjanje o čustvih že od malih nog pripravlja poligon za pogovore o globljih doživljanjih, tudi tistih, povezanih s šolo, spolnostjo, osamljenostjo, smrtjo ... Če čakamo na primerno starost otroka, preden začnemo z njim govoriti o teh vsebinah, se bomo do takrat verjetno znašli v veliki zadregi – otrok in mi. A če govorimo o občutkih in čustvih z otrokom od tretjega leta naprej, bo to pomenilo samo naravno nadaljevanje pogovorov o temah, ki so občutljive, vendar del vsakdanjega življenja in zato zelo pomembne.
Ob hitrem spreminjanju čustev, ki jih mladostnik doživlja, se lahko sprašuje: »Kaj je narobe z menoj? Zakaj toliko razmišljam o smrti/spolnosti/dekletih/fantih …?« Verjeti začne, da je z njim nekaj narobe, namesto da bi razumel, da je to običajen del razvoja.
Prav tu je tista svetla točka, kjer imamo veliko priložnost. Če v družini ustvarjamo varno okolje in se učimo, da se o negativnih občutkih pogovorimo, potem se vzpostavi vzorec, znotraj katerega se nelagodje ne rešuje s pomočjo skrivanja čustev ali iskanja neprimernih načinov za njihovo sproščanje (nasilje, alkohol, droge, spolnost, pornografija, video igrice …), ampak v odnosu z najbližjimi.
Če se mi dogaja, da se velikokrat srečujem z določenim čustvom, ki ga ne znam/ne zmorem na primeren način predelati, so mi lahko v pomoč naslednja tri vprašanja in odgovori nanje:
Kaj je tisto, kar pri meni sproži takšno doživljanje?
Kako bi najnatančneje opisal občutja, ki se takrat pojavijo v moji notranjosti? (Pri tem ti je lahko v pomoč kolo čustev.)
Kaj v takšni situaciji potrebujem (čas zase v naravi, poslušanje mirne glasbe, cepljenje drv, metanje na koš, tuš, počitek …)?
NOVI ŠOLSKI IZZIVI TUDI ZA STARŠE
Tudi starši se učimo in rastemo ter se soočamo s posebnimi izzivi. Nekaj stvari, ki lahko staršem povzročajo težave pri odraščajočem otroku, je zbranih v nadaljevanju z namenom, da se vprašamo, ali je težava to tudi pri nas – in če je, kaj lahko naredimo.
- Sprejemanje povečevanja otrokove neodvisnosti: Za najstnika je normalen del razvoja, da se začne osamosvajati in želi prevzemati več odgovornosti zase. Čeprav imamo ob tem včasih občutek, da otrok beži stran v neznan in nevaren svet, mu lahko precej pomagamo s spodbujanjem samostojnosti, ki pomaga krepiti samozavest in odgovornost ter vero vanj.
- Podpora otroku, ki je v stresu in pod pritiski: Poleg ocen so tu še sovrstniški odnosi, pričakovanja staršev, trenerjev, učiteljev, načrtovanje prihodnosti in še marsikaj, kar lahko na mladostnika deluje zelo stresno. V tem obdobju je pomembno, da smo starši v oporo in da razumemo, kako kompleksna se lahko zdi mladostniku trenutna situacija. Obenem seveda ostaja izrednega pomena, da pred mladostnika postavljamo tudi zahtevne situacije, ki mu pomagajo rasti in postajati močnejši.
- Pomen pogovorov: Odnosov ne zgradimo z enkratnim srečanjem in tudi uničimo jih zelo redko z enim dejanjem. Redni pogovori tako o šoli kot o prijateljih, težavah, veselih dogodkih … so bistvenega pomena, da čutimo, kje smo v določenem trenutku. Dobro bi bilo, da bi nas v takih primerih vodilo načelo, da imamo dve ušesi za poslušanje in samo ena usta za govorjenje, ter zgled Jezusa, ki ni obsodil niti prostitutke, ko so mu jo pripeljali z vprašanjem, ali jo lahko kamenjajo. Odnos je proces, je tek na dolge proge.
- Spletna varnost: To je točka, kjer ima vsaka generacija staršev večji izziv, saj postaja splet vedno pomembnejši del našega življenja. Digitalna doba prinaša številne priložnosti in izzive. Varna uporaba interneta in družbenih omrežij je pomembnejša, kot je bila kadarkoli prej, in prehitra uporaba digitalne tehnologije lahko otroku/najstniku prej škodi kot koristi (določene raziskave so pokazale, da otroci, ki se kasneje srečajo z digitalno tehnologijo, v splošnem bolje usvojijo njeno uporabo, saj se zaradi drugih dejavnosti možgani do takrat bolje razvijajo). Pogovor in razlaga o nevarnostih in pasteh spleta sta danes zelo pomembna popotnica, ki jo starši moramo dati otrokom, če jih želimo opremiti za soočanje s sodobnimi izzivi življenja.
- Pomen spanja: Najstniki potrebujejo več spanja kot odrasli. Pomembno je, da imajo reden spanec, saj to vpliva na njihovo razpoloženje, rast, razvoj, rehabilitacijo, fokus, učinkovitost in zdravje. Določene navade spanja, ki želijo nadoknaditi zamujene ure v nočeh čez teden s spanjem za vikend, dolgoročno nimajo najboljših posledic.
- Iskanje ravnovesja in vrednost napak: V iskanju ravnovesja med pomembnimi zadolžitvami, ki jih imamo za šolo, delo, družinske obveznosti in prosti čas, se vedno pojavi kakšna napaka, ki jo naredimo. To je del učenja, rasti in definicije tega, da smo ljudje. Namesto da se osredotočimo na to, kaj vse naredimo narobe, lahko te izkušnje uporabimo kot priložnost za učenje in razvoj.
B. Tomažič, Inštitut Integrum, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 9 (2023), 52-56.
PO MARIJI K JEZUSU
Krščansko občestvo se že od nekdaj zateka k Mariji. Ob nenehni izkušnji njenih milosti in pomoči jo je poimenovalo vsemogočna priprošnjica in v njej našlo bližnjico – stezo, ki skrajša pot do Boga. Tako je postala vezni člen med Bogom in človekom in nam vedno znova pomaga osmisliti naš da Gospodu.
Morda si kdaj zmeden: toliko čaščenja Marije – ali ne bi morali častiti samo Boga? Marija je bila sicer njegova mati, a je še vedno samo človek. Cerkev se vsega tega zaveda, a je pobožnost do Marije vedno pospeševala kot gotovo pot, po kateri se pride h Gospodu. Kot je dejal Pavel VI. v okrožnici Mense maio, je »Marija vedno pot, ki pelje h Kristusu. Vsako srečanje z njo se konča s srečanjem s Kristusom. Stalno zatekanje k Mariji ne pomeni nič drugega, kakor da v njenem naročju, v njej, po njej in z njo iščemo Kristusa, našega Odrešenika.«
KDAJ NAM JE MARIJA - ŠE POSEBEJ BLIZU

- 100-letnica prikazovanj Marije v Fatimi
Na poseben način se je Marija približala običajnemu človeku v kraju Fatima na Portugalskem. To se je zgodilo 13. maja 1917, ko se je Marija prvič prikazala trem otrokom, Luciji, Jacinti in Frančišku. Otroci so bili stari med 7 in 10 let. Marija se je nato prikazovala šest mesecev, vsakega 13. v mesecu, vse do 13. oktobra 1917.V mesecu maju nas torej čaka precej prireditev in slovesnosti ob tem jubileju. Spominjali se bomo, kako še danes Fatima predstavlja kraj upanja. Marija ne napoveduje tragedije, ampak predlaga pot, po kateri se lahko svet reši. Človek se je zapletel v neštete zanke greha in večkrat ne vidi poti naprej. Marija pa tega človeka vabi k spreobrnjenju, tako kot začenjajo evangeliji: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
»Za koga nabiraš rožice?« – »Za Marijo,« se je glasil odgovor in Marija je imela vsakodnevno na oltarju v cerkvi nove cvetlice majhnih ročic. Ti otroški spomin še seže tja? So bile tudi tebi šmarnice ljube? Že dolgo jih imajo ljudje zelo radi. O zgodovini šmarnic v čast devici Mariji je v knjigi Praznično leto Slovencev Niko Kuret zapisal, da Marijino posebno čaščenje v mesecu majniku sega že v 16. stoletje, redne pobožnosti pa so se razvile šele v 18. stoletju. Prve šmarnice – tako so jih začeli imenovati po majniških cvetlicah – so v Ljubljani obhajali leta 1851 v bogoslovnem semenišču. Pobožnost se je kmalu razširila po župnijah tudi zunaj Ljubljane in verniki so jo hitro tako vzljubili, da se je udomačila tudi zunaj cerkva – na vasi, pri kapelicah in znamenjih. Poleg šmarnic v tem mesecu Mariji mnogi izročajo različne poklone: romanja, obisk kakšne njej posvečene cerkve, majhne žrtvice njej v čast, izročanje študija ali dobro opravljenega dela, bolj pozorno molitev rožnega venca. Posvetitev Mariji v mesecu maju se je rodila iz ljubezni, ki je vedno iskala nove načine, kako bi se izrazila, ter kot odziv na poganske navade, ki so v mesecu rož obstajale na mnogih krajih. Drugi vatikanski koncil je vernike v maju še posebej spodbudil, naj »goreče molijo k Mariji Božji in k Mariji ljudi, da bo tista, ki je s svojimi molitvami podpirala prve začetke Cerkve, tudi zdaj, ko je v nebesih povišana nad vse svetnike in angele, v občestvu z vsemi svetniki posredovala pri svojem Sinu«.
Izjava papeža Frančiška o Marijinem značaju
Z zanimivo izjavo o Marijinem karakterju se je pred nekaj tedni odzval papež Frančišek. V svoji poslanici za priprave na Svetovni dan mladih, ki bo leta 2019 v Panami, je pozval mlade, naj bodo podobni Mariji, ki je sprejela Božjo voljo in se je v celoti predala njegovemu klicu. Poudaril je, da Marija ni bila kavčar, ni bila nekdo, ki samo poseda pred televizijo ali telefonom, brez aktivnega življenja. »Bog gleda na vas in vas kliče, in ko Bog to dela, je pozoren na vso ljubezen, ki ste jo vi sposobni ponuditi svetu. Kot mlada žena iz Nazareta lahko tudi vi izboljšate svet ... Cerkev in družba vas potrebujeta,« je še dodal papež Frančišek.
V pripravah na Svetovni dan mladih, ki bo čez dve leti, je glavna tema prav Marija. Papež jo postavi kot osrednji lik in osebo, ki bo spremljala mlade v pripravah po celem svetu. Kot vodilne misli za razmislek v procesu priprav je papež izbral tri odlomke iz Lukovega evangelija. V letu 2017 tako mladi razmišljajo o veri Marije, ki moli v svoji znani hvalnici (Magnificatu): »Velike reči mi je storil Vsemogočni« (Lk 1,49); v letu 2018 bo razmislek namenjen besedilu: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30), ki bo mlade povabil k razmisleku o pogumu, ki ga je Marija izkazala ob srečanju z angelom. V letu 2019 pa bo vodilna misel Svetovnega srečanja mladih: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!«
10 STVARI, KI JIH JE DOBRO VEDETI O MARIJI
1. Božja mati
V izpovedi vere vsako nedeljo molimo »rojen iz Marije Device«. Marija je resnično Božja mati, ker je Jezusova mati. Tisti namreč, katerega je spočela od Svetega Duha in ki je postal resnično njen Sin, je večni Sin Boga Očeta. Je Bog sam.
2. Večna devica
V katekizmu beremo, da izraz spočet od Svetega Duha pomeni, da je devica Marija spočela večnega Sina v svojem naročju od Svetega Duha in brez sodelovanja moža. »Sveti Duh bo prišel nadte,« (Lk 1,35) ji je rekel angel ob oznanjenju. To pomeni, da Jezus ni bil spočet pri spolnem odnosu, ampak po Svetem Duhu. Marija je ostala prej in slej devica, kar rojstvo Božjega Sina prikaže kot popoln Božji dar. Bog se je želel svetu približati z Marijino držo brezmadežnosti, ki je odpoved vsem vzgibom napuha, samozadostnosti in pohlepa.
3. Brezmadežno spočetje
Marija je bila od prvega trenutka svojega življenja v posvečujoči milosti, kar pomeni, da je bila obvarovana izvirnega greha. Tako se je Jezus lahko iz nje rodil brez vsakega stika z grehom. Kljub temu da je bila podvržena skušnjavam in trpljenju, a je z zaupanjem v Boga zmagala nad grehom.
4. Vnebovzetje – veliki šmaren
Si se kdaj vprašal, kje je Marijin grob? Kristusovo vstajenje in vnebohod sta bila za Marijo veliki prelomnici. Od tedaj si je želela, da bi bila tudi ona čim prej tam, kjer je njen poveličani Sin. Želja se ji je izpolnila takoj po končanem zemeljskem življenju, ko jo je Jezus z dušo in telesom vzel k sebi v nebo.
5. Marijina poslušnost
Izmed vseh žena je bila za Božjo mater izbrana prav Marija, šestnajstletna hčerka Joahima in Ane. Zakaj prav ona, če bi lahko bila katera druga? Marija je imela svobodno voljo, ni ji bilo treba reči DA! A njena poslušnost Božji volji je rešila svet.
6. Marijina milost
Že angel Gabrijel ji je v pozdravu dal vedeti, da je polna milosti. Tako zelo, da jo rada deli tudi med nas, če se le obračamo k njej. Vsakokrat ko molimo molitev rožnega venca, se strese nekaj njene milosti na nas. In zakaj potrebujemo Marijino milost? Za čisto življenje, v katerem bo čim manj greha.
7. Marijina hvalnica
Marija je ljubila Boga z vsem srcem. To dokazuje v svoji hvalnici, ki jo s posebnim zanosom in veseljem izpove ob obisku Elizabete. Tudi mi posegajmo po njej!
8. Marijina pozornost
Tako kot je na poroki v Kani galilejski Marija tankočutno opazila, da je zmanjkalo vina, tako pozorno prepoznava potrebe v našem življenju. In če Jezus na njeno prošnjo spremeni vodo v vino, tudi za nas velja povabilo, da se s svojimi prošnjami in zahvalami obračamo k Mariji. Ne zato, ker nas Jezus ne bi slišal in uslišal, ampak ker je Marija bližnjica do njega.
9. Marija – Mati Cerkve
Ob vznožju križa Marija prejme skrb za celotno Cerkev in njene učence. Tako imamo nebeško mater, ki skrbi za nas in bedi nad našimi potrebami in našo odprtostjo za Božji glas. Približajmo se ji, jo kličimo in prosimo.
10. Marijina bližina
Marija je vedno ob tebi in meni. Sploh takrat, ko molim rožni venec. Ni je bolj umirjene molitve kot je rožni venec. Vsaka desetka odstira skrivnost Jezusovega življenja, ob njih razmišljamo o Jezusovem življenju skozi Marijine oči. Bliže kot smo Mariji, bliže smo Jezusu.
Gruden A. in Križaj K., Tema meseca, v: Ognjišče (2017) 05, str. 72.