PO MARIJI K JEZUSU
Krščansko občestvo se že od nekdaj zateka k Mariji. Ob nenehni izkušnji njenih milosti in pomoči jo je poimenovalo vsemogočna priprošnjica in v njej našlo bližnjico – stezo, ki skrajša pot do Boga. Tako je postala vezni člen med Bogom in človekom in nam vedno znova pomaga osmisliti naš da Gospodu.
Morda si kdaj zmeden: toliko čaščenja Marije – ali ne bi morali častiti samo Boga? Marija je bila sicer njegova mati, a je še vedno samo človek. Cerkev se vsega tega zaveda, a je pobožnost do Marije vedno pospeševala kot gotovo pot, po kateri se pride h Gospodu. Kot je dejal Pavel VI. v okrožnici Mense maio, je »Marija vedno pot, ki pelje h Kristusu. Vsako srečanje z njo se konča s srečanjem s Kristusom. Stalno zatekanje k Mariji ne pomeni nič drugega, kakor da v njenem naročju, v njej, po njej in z njo iščemo Kristusa, našega Odrešenika.«

KDAJ NAM JE MARIJA - ŠE POSEBEJ BLIZU

»Za koga nabiraš rožice?« – »Za Marijo,« se je glasil odgovor in Marija je imela vsakodnevno na oltarju v cerkvi nove cvetlice majhnih ročic. Ti otroški spomin še seže tja? So bile tudi tebi šmarnice ljube? Že dolgo jih imajo ljudje zelo radi. O zgodovini šmarnic v čast devici Mariji je v knjigi Praznično leto Slovencev Niko Kuret zapisal, da Marijino posebno čaščenje v mesecu majniku sega že v 16. stoletje, redne pobožnosti pa so se razvile šele v 18. stoletju. Prve šmarnice – tako so jih začeli imenovati po majniških cvetlicah – so v Ljubljani obhajali leta 1851 v bogoslovnem semenišču. Pobožnost se je kmalu razširila po župnijah tudi zunaj Ljubljane in verniki so jo hitro tako vzljubili, da se je udomačila tudi zunaj cerkva – na vasi, pri kapelicah in znamenjih. Poleg šmarnic v tem mesecu Mariji mnogi izročajo različne poklone: romanja, obisk kakšne njej posvečene cerkve, majhne žrtvice njej v čast, izročanje študija ali dobro opravljenega dela, bolj pozorno molitev rožnega venca. Posvetitev Mariji v mesecu maju se je rodila iz ljubezni, ki je vedno iskala nove načine, kako bi se izrazila, ter kot odziv na poganske navade, ki so v mesecu rož obstajale na mnogih krajih. Drugi vatikanski koncil je vernike v maju še posebej spodbudil, naj »goreče molijo k Mariji Božji in k Mariji ljudi, da bo tista, ki je s svojimi molitvami podpirala prve začetke Cerkve, tudi zdaj, ko je v nebesih povišana nad vse svetnike in angele, v občestvu z vsemi svetniki posredovala pri svojem Sinu«.

Izjava papeža Frančiška o Marijinem značaju
Z zanimivo izjavo o Marijinem karakterju se je pred nekaj tedni odzval papež Frančišek. V svoji poslanici za priprave na Svetovni dan mladih, ki bo leta 2019 v Panami, je pozval mlade, naj bodo podobni Mariji, ki je sprejela Božjo voljo in se je v celoti predala njegovemu klicu. Poudaril je, da Marija ni bila kavčar, ni bila nekdo, ki samo poseda pred televizijo ali telefonom, brez aktivnega življenja. »Bog gleda na vas in vas kliče, in ko Bog to dela, je pozoren na vso ljubezen, ki ste jo vi sposobni ponuditi svetu. Kot mlada žena iz Nazareta lahko tudi vi izboljšate svet ... Cerkev in družba vas potrebujeta,« je še dodal papež Frančišek.
V pripravah na Svetovni dan mladih, ki bo čez dve leti, je glavna tema prav Marija. Papež jo postavi kot osrednji lik in osebo, ki bo spremljala mlade v pripravah po celem svetu. Kot vodilne misli za razmislek v procesu priprav je papež izbral tri odlomke iz Lukovega evangelija. V letu 2017 tako mladi razmišljajo o veri Marije, ki moli v svoji znani hvalnici (Magnificatu): »Velike reči mi je storil Vsemogočni« (Lk 1,49); v letu 2018 bo razmislek namenjen besedilu: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu« (Lk 1,30), ki bo mlade povabil k razmisleku o pogumu, ki ga je Marija izkazala ob srečanju z angelom. V letu 2019 pa bo vodilna misel Svetovnega srečanja mladih: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!«

 

10 STVARI, KI JIH JE DOBRO VEDETI O MARIJI

1. Božja mati
V izpovedi vere vsako nedeljo molimo »rojen iz Marije Device«. Marija je resnično Božja mati, ker je Jezusova mati. Tisti namreč, katerega je spočela od Svetega Duha in ki je postal resnično njen Sin, je večni Sin Boga Očeta. Je Bog sam.
2. Večna devica
V katekizmu beremo, da izraz spočet od Svetega Duha pomeni, da je devica Marija spočela večnega Sina v svojem naročju od Svetega Duha in brez sodelovanja moža. »Sveti Duh bo prišel nadte,« (Lk 1,35) ji je rekel angel ob oznanjenju. To pomeni, da Jezus ni bil spočet pri spolnem odnosu, ampak po Svetem Duhu. Marija je ostala prej in slej devica, kar rojstvo Božjega Sina prikaže kot popoln Božji dar. Bog se je želel svetu približati z Marijino držo brezmadežnosti, ki je odpoved vsem vzgibom napuha, samozadostnosti in pohlepa.
3. Brezmadežno spočetje
Marija je bila od prvega trenutka svojega življenja v posvečujoči milosti, kar pomeni, da je bila obvarovana izvirnega greha. Tako se je Jezus lahko iz nje rodil brez vsakega stika z grehom. Kljub temu da je bila podvržena skušnjavam in trpljenju, a je z zaupanjem v Boga zmagala nad grehom.
4. Vnebovzetje – veliki šmaren
Si se kdaj vprašal, kje je Marijin grob? Kristusovo vstajenje in vnebohod sta bila za Marijo veliki prelomnici. Od tedaj si je želela, da bi bila tudi ona čim prej tam, kjer je njen poveličani Sin. Želja se ji je izpolnila takoj po končanem zemeljskem življenju, ko jo je Jezus z dušo in telesom vzel k sebi v nebo.
5. Marijina poslušnost
Izmed vseh žena je bila za Božjo mater izbrana prav Marija, šestnajstletna hčerka Joahima in Ane. Zakaj prav ona, če bi lahko bila katera druga? Marija je imela svobodno voljo, ni ji bilo treba reči DA! A njena poslušnost Božji volji je rešila svet.
6. Marijina milost
Že angel Gabrijel ji je v pozdravu dal vedeti, da je polna milosti. Tako zelo, da jo rada deli tudi med nas, če se le obračamo k njej. Vsakokrat ko molimo molitev rožnega venca, se strese nekaj njene milosti na nas. In zakaj potrebujemo Marijino milost? Za čisto življenje, v katerem bo čim manj greha.
7. Marijina hvalnica
Marija je ljubila Boga z vsem srcem. To dokazuje v svoji hvalnici, ki jo s posebnim zanosom in veseljem izpove ob obisku Elizabete. Tudi mi posegajmo po njej!
8. Marijina pozornost
Tako kot je na poroki v Kani galilejski Marija tankočutno opazila, da je zmanjkalo vina, tako pozorno prepoznava potrebe v našem življenju. In če Jezus na njeno prošnjo spremeni vodo v vino, tudi za nas velja povabilo, da se s svojimi prošnjami in zahvalami obračamo k Mariji. Ne zato, ker nas Jezus ne bi slišal in uslišal, ampak ker je Marija bližnjica do njega.
9. Marija – Mati Cerkve
Ob vznožju križa Marija prejme skrb za celotno Cerkev in njene učence. Tako imamo nebeško mater, ki skrbi za nas in bedi nad našimi potrebami in našo odprtostjo za Božji glas. Približajmo se ji, jo kličimo in prosimo.
10. Marijina bližina
Marija je vedno ob tebi in meni. Sploh takrat, ko molim rožni venec. Ni je bolj umirjene molitve kot je rožni venec. Vsaka desetka odstira skrivnost Jezusovega življenja, ob njih razmišljamo o Jezusovem življenju skozi Marijine oči. Bliže kot smo Mariji, bliže smo Jezusu.

Gruden A. in Križaj K., Tema meseca, v: Ognjišče (2017) 05, str. 72.

 

Bog je najbolj ustvarjalno bitje. Svoje ustvarjalnosti pa ne ohranja zase. Z njo nas na številne načine osrečuje in v nas zbuja hrepenenje po lepem, novem, očarljivem. Bog je človeka ustvaril ustvarjalnega. Zakaj bi bila torej naša molitev suhoparna, dolgočasna, sama sebi namen, če pa je Bogu všeč razgiban in po naših merah prikrojen čas Zanj?

Greš kdaj na kavo z Jezusom? Jezus si namreč želi na zmenek s tabo. Ne, takšno razmišljanje ni fanatično, niti krivoversko ne. Najboljša molitev je namreč točno takšna, kot je všeč tebi, kajti prav tista bo najbolj doživeta, pa čeprav morda sploh ni podobna molitvi, kot si jo predstavljaš. Sveto pismo pravi: »Približajte se Bogu in se vam bo približal« (Jak 4,8a). Na meni je torej, da naredim prvi korak. Bog ima vedno čas zame in se me veseli. Si upam to verjeti?
Nelli Bangert v knjigi za punce Ti si Božja zamisel, ki je izšla pri Ognjišču, piše takole: »Biti povabljen na zmenek z bitjem nasprotnega spola je vznemirljivo! A zmenki niso omejeni samo na fante … Si vedela, da hoče Bog hoditi na zmenke s teboj osebno? Morda si zdaj zmedena: Zmenki? Bog? Jaz? Da – absolutno! Bog hoče s teboj na zmenek! Morda povezuješ srečevanje z Bogom le z branjem Svetega pisma in molitvijo ter si misliš: Ah, joj, vedno isto, to je takšen dolgčas. Toda ali si kdaj pomislila, da bi bilo vredno ta posebni čas z Bogom tudi drugače oblikovati? To je konec koncev srečanje s Stvarnikom vesolja, s tistim, ki te je ustvaril, s tvojim nebeškim Očkom. In on si želi s teboj deliti resnično intimen čas, ko ti bo čisto blizu.«

IN KAKŠEN NAJ BO TAK ZMENEK?
Poskusi različne stvari, ki so ti všeč. Morda lahko pomisliš, kaj bi ti bilo všeč početi s fanti, recimo:

• »Prižgi slavilno glasbo, pogovarjaj se z Bogom in mu ustvari sliko. Naslikaj, kako je videti tvoje srce, kako ti trenutno gre, kakšna vprašanja imaš, kaj te pravkar boli, kako hočeš naprej. Slikaj in moli. Kdo ve, kaj boš medtem doživela. 
• Morda nisi takšna umetnica, ampak raje uživaš. Zakaj si ne pripraviš majhne košare za piknik, se usedeš na vrt in Bogu napišeš pisma? Uživaj čas, ko si čisto sama z nebeškim Očkom, in pusti, da ti besede lijejo iz srca. Preprosto napiši vse – on te ljubi in te razume. Če želiš, lahko kaj prebereš iz Svetega pisma. Kdo ve, kaj ti ima povedati.
• Si morda ljubiteljica narave? Vzemi Sveto pismo in se odpravi ven. Mogoče imaš v bližini svoj najljubši kotiček, kjer lahko uživaš mir, moliš in bereš Sveto pismo.«

Tako se bodo tvoja srečanja z Bogom spremenila, gotovo med molitvijo ne boš več zaspala in Zanj ne bo dovolj le ena minuta pred spanjem, hotela boš več. Zakaj se to zgodi?
Ker ti je Bog v srce položil ustvarjalnost. Ustvarjalnost je eden od načinov, kako ti izkazuje svojo ljubezen, in hkrati magnet, s katerim te privablja k sebi.

KAJ PA, KO SEM PREVEČ ZMEDENA ZA MOLITEV?
Takrat preprosto reci: Dragi Bog, rada bi ti kaj lepega izročila, pa je vse, kar imam, zmeda v moji glavi. Ampak ti si vsemogočen in tudi iz zmede gotovo lahko narediš nekaj dobrega. Želim, da sva v tem skupaj.
»Molitev je povezanost mojega srca z Bogom. Z Bogom se lahko pogovarjam na zelo različne načine. Včasih Jezusa obsipam s svojimi mislimi in vprašanji, mu pripovedujem, kaj se pri meni pravkar dogaja, kaj doživljam in kaj čutim. Drugič preprosto mislim na Boga in že sama misel Nanj povzroči, da moje srce zapoje in se smeji. Tudi to je molitev! Potem so trenutki, ko sem v skupnosti in Jezusu pojem slavilne pesmi. So pa tudi obdobja, ko mi zmanjka besed, ko trpim, sem notranje okamenela in preprosto nimam kaj povedati. Takrat se usedem in molčim ob Jezusu. Da, tudi to je molitev!«

BOG TI POŠILJA SPOROČILA (PO WHATSAPPU?)
»Moj pametni telefon ima mojo pozornost stalno, vsak dan. Mogoče veliko več kot druge stvari v mojem življenju. Kaj bi se pravzaprav zgodilo, če bi se prav tako močno osredotočila na Boga, če bi vsako WhatsApp sporočilo od Boga takoj prebrala in nanj odgovorila? Kajti vedno znova mi pošilja sporočila. Kako bi se spremenilo moje življenje in življenje ljudi ob meni, če bi množico Božjih SMS-ov bolj upoštevala? On uporablja najrazličnejša sredstva, da bi stopil v stik z menoj: besede v Svetem pismu, druge ljudi, izkušnje, ki si jih nabiram v vsakdanu, pogosto uporabi celo reklamni plakat, pesem na radiu ali mavrico, da bi mi poslal sporočilo.«
Bog nam prav vsak dan sporoča, a težko je včasih zaznati in prepoznati, preko katerega »kanala« nam govori (je to klic prijateljice, nenavaden »slučaj«, modra misel, svetopisemski citat, pomenljiv pogled sošolca …?). Božja sporočila namreč ne zacingljajo. Veliko bolj raznolika so. Tudi zato je smiselno molitev oblikovati tako, da bomo pri njej sproščeni in predvsem, da bo časa, ki ga namenimo Bogu, več – saj je to hkrati čaš, ko se učimo prepoznavanja in razvozlavanja Božje komunikacije z nami. Več Boga v življenju pa pomeni več miru, zdrave odnose, tisti notranji občutek, da je vse prav in dobro. Je to sreča? Morda zadovoljstvo?

KAJ PA, KO PRIDEJO TEŽAVE?
Ko pridejo težka obdobja, nam hoče biti Bog še posebej blizu. Bog namreč ve in razume, da je takrat težko moliti. Zato od nas ne pričakuje dolgih meditacij, dovolj je že, če ga povabimo zraven v svoje nevihte. Miselnost »vse zmorem sam« zamenjajmo za »Bog, potrebujem te, naredi nekaj.« Še en korak dlje pa je prošnja za tolažbo. Ali si upaš Boga prositi, da te potolaži? On osebno.
»Ultratežko je v takšnih časih iskati, kako in kje nas hoče Bog opogumiti. A ko si drzneš storiti korak upanja in Boga prosiš, naj te v težkem obdobju sreča, boš presenečena nad spodbudo in veseljem. Kadar si pozorna, boš njegove tolažilne poljube doživela na najrazličnejše načine. Mogoče neposredno pri branju Svetega pisma. Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo, piše v Pismu Hebrejcem 10,35. Ali pa: Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo (Mt 5,4). Da, lahko nas potolaži Bog osebno! Morda nam izkaže tolažbo z lepo kartico od prijateljice. Ali z objemom ljubega človeka. S sončnim vzhodom, ki je tako čudovit, da ti stopijo solze v oči. Ali z močnim občutkom, ki te nepričakovano preplavi in po katerem slutiš, da ti je Bog čisto blizu. Ali pa tudi z mirom v srcu, ki je tako globok, da si lahko kljub nespremenjenim okoliščinam popolnoma mirna. Bog skrbi zate in ve za težko obdobje. Prav tedaj ti hoče biti blizu in te potolažiti, poljubiti in narediti nekaj dobrega zate! Ko si ravno v takem obdobju, prosi Boga za konkretne tolažilne poljube. In jih začni iskati. V Svetem pismu, v vsakdanjiku, v naravi … Tukaj so, le videti jih moraš.«

OPOGUMLJAJ TUDI TI!
Ko sam doživiš tolažbo od Njega osebno, si želiš, da bi jo lahko delil med vse. Te je strah biti »posrednik« med Bogom in človekom v stiski? Pomisli, morda nekdo pravkar potrebuje tvojo tolažbo. Dovoli Bogu, da po tebi nagovarja in tolaži. Biti v takšni »vsakdanji« Božji službi ni naloga – ampak je način življenja. To v praksi pomeni hoditi z Bogom skozi življenje. Odkrivati njegove sledi in z njim ustvarjati sledi za druge ljudi. Tudi to je ustvarjalno krščansko življenje.

KAJ PA KO SE KLJUB MOLITVI NIČ NE SPREMENI?
Takrat je še najtežje. Zakaj bi vztrajala, če pa Bog nič ne naredi oz. naredi tako, kot se njemu zdi najbolj prav? Se tudi ti kdaj zapleteš v takšne brezupne misli? Podvomiš v smisel molitve? Nelli Bangert v knjigi Ti si Božja zamisel pravi, da je eden zelo pomembnih vidikov molitve dejstvo, da pri Bogu ni nič nemogoče: »Je stvarnik celotnega vesolja in ima zato moč, da spremeni brezizhodne okoliščine. Zato ga rada oblegam z vsemi svojimi skrbmi, ne popuščam in pričakujem, da mi bo pomagal. Ta knjiga me je zelo spodbudila, da vztrajam pri molitvi, tudi če se okoliščine ne spremenijo takoj na bolje. Močno verjamem, da bomo doživljali čudeže, če se bomo v molitvi borili in Jezusa vedno znova oblegali z neko stvarjo, ki nam je zelo pomembna in pri kateri pričakujemo od njega pravo spremembo. Rada bi te spodbudila, da v okoliščinah, ki se zdijo brezizhodne, moliš. Vedno znova. Ne odnehaj! Pri Bogu ni slepih ulic in tudi brezupnih primerov ne. Pridi vedno znova in znova zaupljivo do Jezusa. Z možem sva v svojem stanovanju preoblikovala majhno sobo (ki je bil sprva mišljena kot shramba) v molitveni prostor. Tja sva postavila stol in položila molitveni seznam, na katerem so vedno najine prošnje. Sicer v sobici stojita še likalnik in likalna deska, vendar nama prazen prostor pomaga, da naju pri molitvi nič ne zmoti. Vsak dan poskušava molitveni prostor obiskati vsaj za deset minut. Včasih se izide, včasih tudi ne. Vendar se vedno znova vzajemno spodbujava, da to storiva. Želiva si Boga obsipati z vsemi najinimi prošnjami – in dano nama je doživeti, da poseže vmes ter okoliščine popolnoma spremeni. Na nekaterih področjih sva že doživela neverjetna uslišanja molitev. Uslišanja si zapisujeva pod seznam prošenj, zato da imava stalno pred očmi, kako Bog deluje. Čudovito je doživeti, da nas Bog, ki nas je ustvaril, pozorno posluša in posega v naše življenje! Tudi ti lahko to doživiš! Spodbujam te: odpravi se na pot in uporabljaj molitveni zaklad. Videla boš, kako te bo Bog obdaroval s čudovitimi molitvenimi izkušnjami in trenutki!«
Če se ti zazdi, da ti pa že nisi vredna čudeža, to misel pošlji Bogu s pripisom: Vzemi in ne dovoli, da se vrne, prosim. Kajti ta misel ni od Boga, ampak od hudega. Pri Bogu smo vsi vredni enako, zato moli za čudež in deležna ga boš. Ne pozabi, ti – ja, prav ti – si Božja zamisel!

KO JE VSEGA PREVEČ: SPROŠČANJE Z JEZUSOM
Vsi hočejo nekaj od mene, učitelji, starši, prijatelji … Ne vem, kje se me drži glava! In v tej zmedi naj bi še molila?!? Ampak hej, edino Bog ti v tem trenutku lahko pomaga. Kako? Tako, da boš občutila mir. On je namreč Gospod miru (2 Tes 3,16).
»Skrivnost je v tem, da se naučimo v stresnih obdobjih ozreti na Boga – in ne k stvarem, ki nas cukajo za rokav ali nam želijo nagnati strah v kosti. Kadar imamo svoje sidrišče v Jezusu Kristusu, nas ne bo tako hitro prevrnilo. Takrat dobimo sposobnost, da spet jasno vidimo, ločimo nepomembno od pomembnega. Ravno v stresnih okoliščinah je nujno, da pridemo k Bogu po mir. 
Bog ve, kako mir deluje, in on sam nam ga lahko podari. Neskončno globok mir, ki je povsem neodvisen od zunanjih okoliščin. Mir sredi razburkanih in kaotičnih časov. Slišim zgodbe, kako pogumno in mirno živijo kristjani svojo vero v drugih deželah, čeprav se podajajo v veliko nevarnost, ko se srečajo pri bogoslužju ali imajo pri sebi Sveto pismo. Ali se nič ne bojijo? So res tako neustrašni? Bolj verjamem, da se vedno znova pustijo Bogu obdariti z globokim mirom.« In ta mir je za vse. Ne zmanjka ga.
Tudi jaz se še vedno učim, da me stresne situacije ne spravijo v skušnjavo – da bi še bolj hitela. Namesto tega vadim, da se v takih trenutkih obrnem na Boga in rečem: Živjo, očka, zdaj sem pri tebi. Vadim se v tem, da sem samo pri njem in uživam njegovo toplino, ljubezen in bližino. Učim se, kako počakati, da se v srce naseli res globok mir. Opažam, da je to najboljši način, da se ne izgubim v nemiru. Kadar si v stresu, malo premisli, kaj bi ti pomagalo, da bi se sprostila: morda pogovor s prijateljico, topla kopel, dobra glasba ali sprehod. Predvsem pa pridi k Jezusu – pusti se mu obdarovati z mirom. Kajti zatrdno je obljubil: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« (Jn 14,27)
Eno od mnogih močnih sporočil knjige je, da ozavestimo dejstvo: Jezus mi želi biti blizu tukaj in zdaj. Jezus mi želi pomagati tukaj in zdaj. Komu? Meni, ki sem tega vreden!

 PEZDIR KOFOL, Marjetka (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2022) 2, str. 52-56.
citati so vzeti iz knjige Neli Bangert: Ti si Božja zamisel

Pred več kot petdesetimi leti so svet obkrožile zgodovinske besede: „Majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.“ Izrekel jih je ameriški astronavt Neil Armstrong, prvi človek, ki je stopil na Luno. Kako je bilo v dobi brez računalnikov to sploh mogoče? Kaj vse bi lahko šlo narobe? Kaj je to pomenilo za razvoj tehnike, človeštva in kakšne nove cilje smo si ob tem zadali in jih dosegli? In kje smo, nenazadnje, tu Slovenci?

21. julij 1969 je bil prelomen dan. Kar vprašajte svoje domače, če se spomnijo, kje in kako so gledali ta znameniti sprehod dobesedno vesoljskih razsežnosti. Seveda se je vse skupaj začelo že precej prej, nekako takrat, ko je tedanji predsednik John F. Kennedy ugotovil, da ZDA v tako imenovani »vesoljski tekmi« kar krepko zaostajajo za Sovjetsko zvezo. In imel je prav, kajti Rusi so prvi izstrelili satelit Sputnik (1957), prvi poslali v vesolje živo bitje (psico Lajko) ter človeka Jurija Gagarina. Tudi prvi sprehod v vesolju je leta 1965 pripadal Rusu Alekseju Leonovu. Zato omenjenemu predsedniku ZDA ni preostalo drugega, kot da z velikim pompom kar najbolj ambiciozno razglasi nekako takole: »Mi bomo šli pa sedaj na Luno, in to ne zato, ker je to enostavno, ampak ker je zahtevno.« Ob teh besedah so se politiki njegove administracije veselili nenadne povečane priljubljenosti, znanstvenike in vodilne Nasine inženirje pa je zabolela glava. Kajti predvsem oni so zelo dobro vedeli, kakšne prepreke morajo ob tem razrešiti in kaj vse lahko gre narobe. Poglejmo si nekaj teh stvari.
Tehnično gledano bi se lahko krepko zalomilo pri vsaki od različnih faz poleta. Vzlet rakete Saturn V je bil videti tako, kot bi sedeli na manjši jedrski bombi – toliko energije je bilo v rezervoarjih. Kako vse to nadzirati, ko pa je bilo npr. vsem jasno, da lahko že ena sama iskrica na nepravem mestu povzroči katastrofo? V negotovosti so bili tudi glede ločitve od komandnega modula, pristanka na luni in kasnejšega vzleta z Lune ter ponovnega spajanja. Čeprav so šli z Zemlje proti Luni trije astronavti, je bilo načrtovano, da bosta po Luninem površju dejansko hodila dva. Michael Collins, pilot glavnega modula, je bil močno zaskrbljen, kaj bo, če kolega ne bosta uspela vzleteti z Lune in se mu pridružiti. Tega in podobnih tveganj se je zavedal tudi predsednik Nixon, ki je imel za primer katastrofe pripravljen tudi ustrezen žalni govor

5, 4, 3, 2, 1 … VZLET!
Te besede je bilo slišati 16. julija 1969 ob 9.32. Misija se je imenovala Apollo 11, vzlet je potekal iz Kennedyjevega vesoljskega centra Cape Canaverall na Floridi. Po 4 dneh in 400.000 preletenih kilometrih sta se Neil Armstrong in Buzz Aldrin vkrcala v lunarni modul ter se ločila od matične ladje. V tej je ostal Collins in naprej krožil okoli Lune. 20. Julija ob 3.00 po našem času sta po 102 urah od starta z Zemlje pristala na predelu Lune, poimenovanem Morje tišine. Sam pristanek je fizično upravljal Armstrong, po mnenju nekaterih celo nekoliko »predobro«. Inženirji plovila Eagle (Orel) so predvidevali, da bo pristanek na Luni trši, zato so izdelali pomožne »noge«, ki se ob dotiku s tlemi namenoma zdrobijo. Armstrong pa je, vrhunski pilot, kot je pač bil, svoje delo opravil tako dobro, da so te noge ostale cele. Po nekaj pripravah je stopil iz plovila in ob tem izrekel znameniti stavek. Čez 20 minut se mu je pridružil Aldrin in izobesila sta zastavo. Sledilo je dveinpolurno raziskovanje površja, montaža posebnih ogledalc (glej okvirček) za laserje in seizmografov za merjenje potresov. Spotoma sta opravila tudi nekaj fizikalnih poskusov in v Lunino površje zasadila ameriško zastavo. Sledil je povratek v lunarni modul, vzlet in »randevu« s komandno kapsulo. Omenjeno zastavo je piš raketnih motorjev med vzletom Orla prevrnil. Na komandnem plovilu ju je pričakal Collins, sledil pa je po 8 dneh v vesolju, povratek na Zemljo.
Poveljnik Neill Armstrong je bil po pripovedovanju mnogih, tudi kolegov astronavtov, eden najboljših pilotov v zgodovini. Na to kaže tudi njegov že omenjeni »preveč dober« pristanek Orla na Luni. Bil pa je tudi izreden človek, nenavadno skromen za nivo podvigov, pri katerih je sodeloval. Odklanjal je slavo in povsem prostodušno priznal, da je bil prvi človek na Luni zaradi preprostega naključja, ker je bil pač poveljnik in ker je moral sprejeti nekaj trenutnih odločitev, ki so na to vplivale.

DROBNE ZANIMIVOSTI
Pripravo, izvedbo in kasnejšo analizo poleta so spremljale drobne, manj znane zanimivosti. Armstrong je imel med letom v svojem žepu spravljen majhen košček lesa. Ta košček je bil del letala bratov Wright, ki je bilo leta 1903 udeleženo v prvem poletu v zgodovini. S tem se je astronavt hotel pokloniti vsem letalskim pionirjem in prikazati izjemen napredek, ki se je zgodil v samo 66 letih. Brata Wright sta bila, tako kot Armstrong, doma iz zvezne države Ohio, omenjeni košček lesa pa je sedaj razstavljen v muzeju v Washingtonu.
Po vrnitvi astronavtov na zemljo je sledila 21-dnevna karantena. Znanstveniki, zdravniki in ostali odgovorni pač niso vedeli in niti niso mogli vedeti, ali bodo astronavti v vesolju »staknili« kakšen vesoljski virus ali bolezen, ali pa se bodo vrnili popolnoma zdravi. Zato je bila karantena kar pravšnja rešitev, raziskave in testiranja pa so pokazala, da je z njimi vse tako, kot je treba. Ni bilo nobenega »osmega potnika«. So pa morali, zanimivo, ob povratku izpolniti »carinske« obrazce. Buzz Aldrin je leta kasneje »twitnil«, da je na carini moral prijaviti »vzorce kamenin in prahu z Lune«.
Kljub temu da je bila delni cilj misije Apolla 11 zmaga v t. i. vesoljski dirki, so astronavti želeli podvigu dati pečat celotnega človeštva, ne le Amerike. Zato so na Luni pustili številne fotografije ljudi, posnetke različnih jezikov in spominske insignije z napisi astronavtov, umrlih pri raziskovanju in poti v vesolje. Pri tem pa ni šlo le za ameriška imena, ampak so korektno izpostavili tudi preminule kolege kozmonavte iz Rusije. Eden večjih je bil Jurij Gagarin, prvi človek v vesolju.
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste si v avto zaklenili ključe? Ko se je Armstrongu pri sprehodu pridružil Aldrin, je moral pri sestopanju iz plovila posebej paziti na to, da za seboj ni zaprl vrat, lopute! Ta namreč ni imela zunanje kljuke, zato bi se v tem primeru lahko zgodilo, da bi oba sprehajalca ostala zaklenjena zunaj lastnega vozila. Si predstavljate? Se je pa malce drugačna nerodnost zgodila agenciji NASA nekaj desetletij po poletu. Leta 2006 so odgovorni priznali, da so originalni posnetki poleta in pristanka na Luno enostavno – izginili. Te so potem sicer našli, a zgroženo ugotovili, da so »presneti« z drugimi vsebinami, podobno kot smo včasih, dolgo nazaj, presnemavali audio in video kasete. Sedaj pa se lahko vprašamo, kaj je bolj nerodno – da se zakleneš izven lastnega vozila na Luni ali da nekdo izbriše in presname največji tehnični dogodek v zgodovini človeštva? Samo po sebi se razume, da je vse to spet prililo olja na ogenj teoretikom zarote.

KOLIKO LJUDI JE DO DANES HODILO PO LUNI?
Ko gledamo na dosežek pristanka na Luni in sprehoda po njej, mnogi mislijo, da je šlo samo za enkratno misijo. Vendar se je v letih med 1969 in 1972 na Luni sprehajalo 12 različnih ljudi.
Prvi je bil že omenjeni Neil Armstrong, ki mu je na isti misiji sledil Buzz Aldrin. V naslednji misiji, Apollo 12, sta prav tako dva astronavta opravila sprehod – Pete Conrad in Alan Bean. Za misijo Apollo 13 verjetno ni treba zgubljati besed, saj je iz filmskega sveta podrobno predstavljeno njihovo reševanje nazaj na Zemljo, ko jim je na poti proti Luni eksplozija na rezervoarju s kisikom preprečila pristanek na Luni.
Naslednja, ki sta v 14. misiji programa Apollo stopila na Luno, sta bila Alan Shepard in Edgar Mitchell. Prav tako sta se v 15. misiji po Luni sprehodila dva – David Scott in James Irwin, ki sta na Luni preživela kar tri dni. V tej misiji so na Luno poslali tudi posebno lunarno vozilo, ki je astronavtoma omogočilo, da sta opravila precej daljše sprehode. Skupno sta bila na 3 lunarnih sprehodih, in tako zunaj vesoljske ladje prebila na Luni več kot 18 ur. V tem času sta opravila različne poskuse in nabrala za 77 kg prsti in kamenin. V 16 misiji sta se po Luni sprehodila John Young in Charles Duke, ki sta prav tako opravila tri sprehode v časovni dolžini 20 ur in 14 min. Z lunarnim vozilom sta prevozila 26,7 kilometra. Zadnja misija na Luno je bila misija Apollo 17, ko sta se kot zadnja do danes po Luni sprehodila Eugene Cernan in Harrison Schmitt. Na Zemljo sta se vrnila 19. decembra 1972.
Na tej zadnji misiji je astronavt Eugene Cernan v prah na površju vpisal začetnice imena svoje hčerke Tracy – »TDC«. Povedal je, da se mu je zdela zanimiva misel, da bodo te tri črke ostale vpisane bistveno dlje, kot si lahko kdorkoli predstavlja.
Na svoje otroke pa so se na poseben način spomnili astronavti Apolla 15. Na krov vesoljske ladje so pretihotapili 400 poštnih znamk, misleč, da bodo z njihovo prodajo na odprtem trgu zaslužili dovolj denarja za šolanje svojih otrok. Niso bili sicer odpuščeni iz službe, a v vesolje niso leteli nikoli več.

KAJ SEDAJ »Z LUNO«?
Seveda je bila »osvojitev« Lune 50 let nazaj predvsem stvar prestiža oziroma prikaza domnevne tehnične (pre)moči, a kljub temu debate o tem edinem naravnem Zemljinem satelitu ne utihnejo. Zgodovina nas uči in vojaška strategija pravi, da je neko ozemlje zares osvojeno, če na njem postavimo svojo bazo, oporišče. In točno o tem je konec lanskega leta govoril direktor ruske državne vesoljske agencije, nekakšnega ekvivalenta ameriške NASE, Roskomos Dmitrij Rogozin. Ne glede na pol stoletja razlike tudi na tako napoved in podvig takih razsežnosti lahko gledamo z iskrenim občudovanjem. Taka trajna baza tudi ni sama sebi namen, ampak je odlično izhodišče za nadaljevanje raziskav vesolja. No, pa tudi preverili bodo, če so Američani res pristali tam gor, je menda še v šali izrekel direktor Rogozin.

KAJ PA, ČE JE VSE POTEGAVŠČINA?
Povsem običajno in normalno je, da se ob vsakem izjemnem dosežku pojavijo dvomljivci, skeptiki, celo teoretiki zarote. Tudi nekateri predstavniki Sovjetske zveze so bili do podviga ZDA skeptični – ali pa nevoščljivi do take mere, da v nekaterih državah takratne SZ sprehoda po Luni sploh niso predvajali, češ da gre samo za ameriško propagando. Po drugi strani pa so bili skeptični tudi v »zahodnem« delu sveta, rekoč, da je tam gori premočno in za človeka smrtonosno vesoljsko sevanje. Taka in podobna ugibanja so se stopnjevala do te mere, da so v Hollywoodu na to temo posneli celo film Unicorn1. No, v zvezi s teoretiki zarote pa je imel Buzz Aldrin leta 2002 še posebej neprijetno izkušnjo, ki pa se je končala tako, da je imel neprijetno izkušnjo z astronavtom teoretik zarote (Bart Sibrel), saj ga je slednji s pestjo udaril v obraz. Šlo je za to, da je hotel omenjeni »teoretik« od Buzza na vsak način izsiliti, da priseže na Svetem pismu, da je bilo vse res. Kljub temu da se je upokojenemu astronavtu Aldrinu takrat mudilo na predavanje, je gospod vztrajal. Ker Aldrin ni hotel priseči, ga je omenjeni ozmerjal s »tatom, lažnivcem in prevarantom«. 72-letni Aldrin pa si je potem vzel nekaj sekund časa, da je zalezovalca s pestjo »na gobec«. Do tožbe ni prišlo.

SLOVENCI V VESOLJU
Ne moremo sicer trditi, da je bila žena ali mož s slovenskim državljanstvom v vesolju, z lahkoto pa lahko rečemo, da s(m)o Slovenci danes in v preteklosti bistveno pripomogli pri poti v vesolje, na Luno in naprej. Ste presenečeni? Berite naprej, boste še bolj! To tematiko bomo obširneje predstavili v prihodnosti, zato tokrat samo nekaj za pokušino. Najprej omenimo gospoda iz Vitanja, mladega vojaškega častnika Hermana Potočnika – Noordunga. Potočnik je leta 1928 napisal knjigo Das Problem der Befahrung des Weltraums – der Raketen-Motor. V knjigi je poleg ostalega zelo natančno utemeljil in opredelil geostacionarne satelite. Danes jih nad nami kroži stotine, skrbijo pa za vse vrste komunikacij (GPS, telefoni, TV-slika …). Potočnik je s knjigo bistveno vplival na očeta in dolgoletna prva moža tako v Sovjetski zvezi (Sergej Pavlovič Koroljov) kot v ZDA (Wernher von Braun). Slednji je celo izjavil, da mu je omenjena knjiga služila kot učbenik. Seveda mu lahko to verjamemo, saj prej ni bilo nobenega podobnega dela ali študije. Si predstavljate, Slovenec, ki je dal iskrico vzletu kozmonavtike in astronavtike?

Omenimo še astronavtko slovenskih korenin Sunito Williams. Vnukinja gospe iz Leš pri Tržiču je na mednarodni vesoljski postaji, kjer je bila tudi poveljnica, preživela kar 11 mesecev. Jerry Linenger pa je na ruski postaji Mir preživel 4 mesece. Njegova babica je bila iz Radovljice, ded čevljar pa iz Tržiča. Pa da ne bomo izpostavljali samo gorenjskih astronavtov, omenimo še enega iz Notranjske. Predniki Ronalda Šege izhajajo iz vasi Loški Potok na Notranjskem, njegovi dosežki pa so bili med drugim tudi, da mu je bilo zaupano usposabljanje tako ameriških kot ruskih astronavtov (kozmonavtov). Prav vsi od naštetih astronavtov so v svoji generaciji izstopali po nadarjenosti, trdem delu, osredotočenosti na cilje in po doseganju ter preseganju rezultatov. Imeli so in imajo najvišje akademske nazive, vojaške (generalske) čine in celo vrsto častnih nazivov. Tu je zanimiva primerjava s piloti v naši nekdanji državi SFRJ. Tudi tam so v vojaškem letalstvu po znanju in zanesljivosti Slovenci izstopali, kar se je kazalo tako v visokih činih kot v vodstvenih položajih, ki so jih zasedali.

KAM V VESOLJE PA V PRIHODNOSTI?
Še nekaj let nazaj se je v zvezi s tem omenjalo Mars, a z usihanjem zanimanja javnosti je usahnilo tudi financiranje, in tako so na koncu usahnile tudi smele napovedi. Zato je cilj zopet – Luna. Omenjajo pa tudi, da želijo na Luno končno pripeljati prvo žensko. Pravzaprav je to napovedal tudi predsednik Trump, a kaj, ko se zadeva neprijetno vleče čez vse možne roke in dogovore. Pravzaprav se omenjeni politični administraciji, tako predsednik Vesoljskega sveta ZDA Pence, zdi »zamalo«, da danes, po 50 letih, podviga niso sposobni kratko malo ponoviti. Upoštevajoč, da je bila takratna raketa (Saturn V) izjemna naprava, izdelana v izjemnih obratih s strani izjemnih inženirjev, je res težko pričakovati, da se to da kar tako enostavno ponoviti. Če tega podviga tehnično ne bomo zmogli sami, bomo dobili koga, ki bo zmogel, pravijo predsednikovi ljudje. Dejstvo je, da ameriški inženirji skušajo razviti novo vesoljsko raketo STS, a vse se kar vleče in vleče. Medtem pa pobude in napovedi za »obisk« Lune prihajajo praktično z vseh celin sveta, kar Američane resno nervira. Dejstvo je, da če pustimo nove materiale in računalniško tehnologijo ob strani, ugotovimo, da na področju razvoja samih raket ni popolnoma nič novega. Pravzaprav glede na to, da ZDA trenutno nimajo lastne rakete, ki bi jih ponesla vsaj v orbito Zemlje, če že ne globlje vesolje ali na npr. Luno, v primerjavi z letom 1969 celo nazadujejo. Medtem ko dobri stari Sojuz deluje brezhibno in sem ter tja mimogrede v vesolje odpelje tudi kakšnega štoparja z druge strani velike luže. Zaradi vsega naštetega bomo v prihodnosti gotovo priče nove vesoljske tekme. Vprašanje je le, s čim in kako bo motivirana, spodbujena. Bo šlo za vojaško-tehnični prestiž ali kratko malo za iskanje novih širjav za preživetje? Bomo ponovno priče velikemu skoku človeštva?! .

ERJAVEC, Matej, KOPAVNIK, Uroš. (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2019) 07, str. 66-71

Junij je ravno pravi mesec za to, da več pozornosti namenimo naši narodni pripadnosti. Pa ne le zato, ker je v teh dneh Slovenija tako pomladno čudovita, prekrita s pisano paleto cvetlic. V mislih imam predvsem dan državnosti, ki ga praznujemo 25. junija. Ali ga znaš ločiti od dneva samostojnosti in enotnosti? Če je samostojnost povezana z zgodovinsko odločitvijo Slovencev, da želijo svojo lastno državo, dan državnosti obeležuje spomin na dan, ko je Slovenija tudi formalno postala neodvisna. To je njen rojstni dan!

SLOVENCI IZVEN SLOVENIJE
Slovenci živimo v Sloveniji, vendar ne le znotraj njenih meja. Tisti, ki prebivajo v sosednjih državah, se imenujejo zamejski Slovenci. S Slovenijo so pogosto tesno povezani, v državi bivanja pa imajo tudi posebne pravice. Potem pa so tu še tisti Slovenci, ki so zaradi najrazličnejših razlogov (najpogosteje političnih ali gospodarskih, pa tudi ljubezen igra svojo vlogo pri tovrstnih odločitvah) zapustili Slovenijo in se naselili po svetu. Te imenujemo slovenski izseljenci.
Prav slednji so mi pomagali pri pripravi tega prispevka. Zakaj bi o Sloveniji spraševala tiste, ki so jo zapustili, se morda sprašuješ. Odgovor je zelo enostaven: si že kdaj opazil, da začneš kakšno osebo ali stvar ceniti šele takrat, ko ostaneš brez nje? Na primer, kako ti zdravje ne pomeni prav nič posebnega, dokler ne obležiš v postelji z visoko vročino. Takrat pa kar naenkrat postane tvoja največja vrednota! Podobno tudi marsikdo, ki zapusti slovensko zemljo, takrat na poseben način občuti, kaj je izgubil. In prav zato so lahko njegove besede odličen opomnik tistim, ki Slovenijo jemljejo za samoumevno. Razmišljanje teh ljudi, ki gledajo na Slovenijo iz daljave, je lahko koristno za vse nas, da si odgovorimo na to, kako razumemo in živimo svoj odnos do Slovenije.
Zanimalo me je, kaj v času, ko se tako poudarja individualnost in neobremenjenost z moralnimi in družbenimi vezmi, sploh še pomeni biti Slovenec. Ali ni danes, ko je vse relativno in ko iščemo nekakšno popolno svobodo od vseh norm, tudi narodna pripadnost kar malce odveč? Ali tisti Slovenci, ki živijo v širnem svetu, daleč od slovenskih meja, sploh čutijo kakšen primanjkljaj? Je veliki svet dovolj mamljiv, da ob njegovih čarih pozabijo na malo Slovenijo?
Vabim te, da se prepustiš besedam tistih, ki so Slovenijo na nek način izgubili, ker so se iz najrazličnejših razlogov odločili za življenje na tujem. Pogovarjala sem se s Tamaro, ki jo je ljubezen odpeljala v Argentino, pa z Mojco, ki s svojo družino živi v ameriškem Koloradu, iz Kolorada se mi je oglasila tudi Martina, ki jo je tja odpeljal študij, nato pa si je v tej ameriški državi ustvarila svoj novi dom. Iz Združenih držav Amerike je svoj pogled na Slovenijo delila še Špela – v Atlanto se je le za nekaj let preselila zaradi dela, potem pa se je zgodilo življenje, ki je s seboj prineslo ljubezen in družino. V Združenem kraljestvu pa je našla svoj prostor pod soncem Monika, ki se je tja sprva odpravila študirat, nato pa tudi ona spoznala bodočega moža in si skupaj z njim v Angliji ustvarila drugi dom.
Njihovi pogledi na Slovenijo in na slovenstvo so dragoceni uvidi, ki lahko tudi Slovencem, ki živimo znotraj meja svoje dežele, pomagajo pogledati na naše slovenstvo z novega, drugačnega zornega kota.

 

KAJ TI POMENI SLOVENIJA?
KAJ TI POMENI TO, DA SI SLOVENKA?

• Slovenija je moj dom. Ne znam opisati, kaj to pomeni – to je občutek v mojem srcu.
  Občutek pripadnosti, povezanosti, topline, ljubezen do jezika in njegovega zvena … Včasih zaprem oči in slišim naše reke, zavoham duh našega morja, začara me lepota naših gora. Kot Slovenka sem delavna in hkrati skromna, a vseeno hodim z dvignjeno glavo. Spoštujem naravo in skupnost (v nasprotju z Ameriko, ki je zelo osredotočena na posameznika in zaslužek).
  Martina (Kolorado, ZDA)
  
  Slovenija je moj pravi in prvi dom, kjer sem živela 25 let. Je kraj, kjer še vedno živi vsa moja družina, prav tako prijatelji. Tukaj so moje korenine, saj so iz te dežele zrastle vse generacije po očetovi in mamini strani. To so močne vezi, ki jih ni mogoče prezreti in ostanejo s teboj celo življenje, ne glede na to, kje živiš. Zelo sem ponosna, da sem Slovenka ter da lahko Sloveniji rečem dom.
  Špela (Georgia, ZDA)
  
  
• Slovenija bo vedno moj prvi dom. Zelo sem ponosna na to, da sem Slovenka, saj je država, v kateri sem odraščala, neizmerno edinstvena. V misli se mi prikrade čudovita raznolika pokrajina, raznovrstna hrana in pestrost slovenskega jezika. Predvsem pa mi Slovenija predstavlja družino in prijatelje, brez katerih bi mi bilo zelo težko.
  Monika (Združeno kraljestvo)
  
  
• Slovenija mi pomeni ogromno. Odkar živim v tujini, se je moja identiteta Slovenke zagotovo precej okrepila. Če si Slovenec v Sloveniji, pogosto vse jemlješ zelo samoumevno.
  Mojca (Kolorado, ZDA)
  
  
  
• Svoje slovenstvo povezujem predvsem s tem, da govorim slovensko, saj je to moj materni jezik in se v njem tudi najlažje izrazim. Biti Slovenka mi je v ponos: ni nas veliko, pa nas vseeno najdeš po celem svetu.
  Tamara (Argentina)

 

KAKO ZAPUSTIŠ DOMOVINO?
Včasih imam po hitrem pregledu novic (in komentarjev pod njimi) občutek, da bi bilo Slovenijo najbolje čim prej zapustiti, saj je v njej očitno narobe čisto vse in naša država ni vredna počenega groša. Zato me je zanimalo, s kakšnimi občutki so Slovenijo zapuščale moje sogovornice, ko so se selile v tujino. Presenetilo me je, kako živo se nekatere spominjajo tega dne, kljub temu da je od njihovega odhoda minilo že precej let. Domotožje, hrepenenje po skupnosti in prijateljih, pogrešanje pogovora v slovenskem jeziku – pri večini se je vse to pojavilo šele čez nekaj časa, ko se je umirilo prvotno navdušenje nad novim in ko je življenje spet steklo v utečene tirnice. Marsikatera si je zamišljala, da se v tujino seli le za nekaj let in da se bo kmalu vrnila domov, kar ji je olajšalo stisko odhoda. Ob selitvi pa je bilo prisotnega tudi veliko navdušenja in veselja: želja po spremembi okolja, po novih dogodivščinah in poznanstvih, po pobegu iz premajhne Slovenije.

• Še vedno se spominjam dneva selitve. Navdušena nad študijem, polna pričakovanj, pa tudi prestrašena ob neznanem sem se odpravila v Anglijo. Nisem vedela, kako se bom znašla; bo tam kdo, na kogar se bom lahko obrnila, če bom potrebovala pomoč? Poskušala sem ostati pozitivna in zaupati Bogu. Prvih nekaj mesecev nisem čutila domotožja, saj sem bila zaposlena z urejanjem papirjev in s študijem, predvsem pa z navajanjem na življenje v zelo drugačni državi. Ko sem se nekako ustalila, pa je prišlo za mano. Pogrešati sem začela svojo družino, prijatelje, druženje z njimi, manjkal mi je pogovor v slovenskem jeziku. In po vseh teh letih še vedno najbolj pogrešam točno to. (Monika)
• Takrat sem komaj čakala, da grem na pot. Slovenija se mi je zdela premajhna. Pa ne toliko fizično kot glede miselnosti. Ampak takrat nisem vedela, da sem rešitev za praznino v srcu iskala na napačnem mestu – zunaj sebe. (Martina)

 

KAKO JE SLOVENIJA VIDETI Z DRUGE STRANI?
Kaj pa potem, ko si začneš ustvarjati življenje izven Slovenije? Se tvoj pogled nanjo kaj spremeni? Ali začneš opažati kaj, česar prej nisi videl? Ali je Slovenija z druge strani videti kaj drugače? Moje sogovornice so delile veliko misli, ki odgovarjajo na omenjena vprašanja. Presenetilo pa me je, da je bilo vsem petim skupno eno: danes na Slovenijo gledajo drugače, kot so prej! Na poseben način so začele ceniti tisto, kar jim je bilo prej samoumevno: naravne danosti in lepoto Slovenije, njeno priročnost, dostopnost lokalno pridelane hrane, pitno vodo, varnost na ulicah, dostopnost šolstva in zdravstva, socialno varnost … Res, dokler je vse omenjeno del tvojega vsakdana, redko pomisliš, da je to pravzaprav privilegij.
In kako ironično, na seznamu stvari, ki jih v tujini ne pogrešajo, se je znašlo ravno pregovorno slovensko tarnanje!

• Vsak dan mislim na dom in v srcu imam ogromno domotožje. Starejša kot sem, bolj cenim to, kar Slovenija ponuja, in manj me motijo ozkomiselnost, majhnost in nevoščljivost, ki sem jih opazila, ko sem bila mlajša. Naučila sem se, da trava pri sosedu ni bolj zelena.
  Martina
• Odkar sem se preselila v tujino, se je moj odnos s Slovenijo spremenil. Dom in čas, preživet z družino, nista več samoumevna. Velikokrat pridem do zaključka, da so v Sloveniji stvari, ki jih ni nikjer drugje po svetu, zato jih toliko bolj cenim. Moje zavedanje tega, kakšno kakovost življenja nam ponuja Slovenija, je postalo bolj trdno in pristno kot kadarkoli prej. Potiho upam, da se z družino v bližnji prihodnosti preselimo nazaj domov.
  Špela
• Na Slovenijo gledam z drugačnimi očmi. Sedaj se zavedam, kako je Slovenija majhna, vendar ima vse potrebno. Šele sedaj vidim, da kako zelo bi morali biti Slovenci ponosni na svojo državo, na to, kaj vse je dosegla v svetu, pa na njene gore in morje, mesta in jezera. Tako raznolika narava, in to na tako malem območju. Predvsem pa sem ponosna na slovenščino, ki je čudovit jezik. Sedaj sem veliko bolj hvaležna, da sem tudi sama del te male državice, ki je raj pod Alpami.
  Monika
• Moj odnos do Slovenije se je spremenil. Kar mi je bilo prej ves čas samoumevno, se je zdaj spremenilo v precej bolj pozitivna čustva. Trenutno živim v Koloradu, pa za kar precej vidikov življenja ugotavljam, da je pravzaprav Slovenija Amerika!
  Mojca
• Odkar živim v tujini, gotovo bolj cenim vse, kar imamo v Sloveniji. Mislim, da bi moral vsakdo vsaj za par mesecev izkusiti življenje v tujini, da bi znal bolj ceniti vse, kar mu ponuja rodna gruda! :)
  Tamara

KAKO SI LAHKO SLOVENEC TUDI IZVEN MEJA SLOVENIJE?
Slovenci smo resda pregovorno navezani na svoj mali podalpski prostor pod soncem, a človek lahko svojo narodno zavednost živi tudi izven meja svoje dežele. Morda ravno takrat to dobi še posebno veljavo; sploh ob misli, kako pomembno je vedeti, kdo pravzaprav smo – in del naše identitete je brez dvoma tudi slovenstvo, pa če smo na to ponosni ali ne. Ko živimo v Sloveniji, je ohranjanje slovenstva samoumevno: slovenski jezik nas obkroža z vseh strani, na praznike nas spomni radijski program, v vsaki vaški trgovini lahko kupimo kranjske klobase in slovensko kavo, potrebo po slovenski knjigi si lahko potešimo v knjižnicah, ki so vsepovsod, da bi se udeležili kakšnega tradicionalnega slovenskega dogajanja, pa se moramo le zapeljati do najbližjega mesta. Kaj pa, ko živiš na drugem koncu sveta? Moje sogovornice so v prvi vrsti izpostavile pogovore v slovenskem jeziku s svojimi domačimi, prijatelji in znanci; svetovni splet jim je tukaj v veliko pomoč. Ljubezen do maternega jezika izkazujejo tudi tako, da s svojimi otroki govorijo slovensko, z njimi berejo slovenske knjige in jim pojejo slovenske pesmi. Prav slednje – slovenske knjige in pesmi – po njihovih besedah v tujini dobi posebno vrednost, saj nenadoma ni več samoumevno.
Tudi hrana, po kateri hrepenijo slovenski želodčki, v tujini lahko postane izziv. Izseljencem pri tem pridejo prav trgovine z balkanskim blagom, pa tudi prijazni domači, ki vsake toliko na drug konec sveta pošljejo kakšen paket s slovensko hrano.
In potem so tu slovenski prazniki: dnevi, ki jih toliko Slovencev, živečih doma, preživi kot čisto navadne dni, le da jim ni treba v šolo ali službo. Kaj pa moje sogovornice na tujem?

• Vse večje slovenske praznike praznujemo tako, da poslušamo slovensko glasbo, skuhamo tradicionalno slovensko kosilo, preberemo članke na temo praznika, pogledamo poročila in prispevke o praznovanjih doma ... Prav tako se ob teh dneh lažje ujamemo z družino v Sloveniji in se lahko po telefonu pogovarjamo dlje časa. Možu Američanu se potrudim razložiti, čemu je praznik posvečen, saj se mi zdi, da tako bolje razume kulturo, iz katere izhajam. Zelo mi je pomembno, da sta oba, hčerka in mož, vključena v praznovanje naših praznikov in poznata slovensko kulturo in zgodovino.
  Špela
• Pri nas božič, novo leto in veliko noč vsako leto praznujemo prav tako kot v Sloveniji. Pokropimo in pokadimo hišo, pripravimo pirhe in velikonočni zajtrk in prav tako gremo k maši. Praznujemo tudi rojstne dneve in godovanja. Za materinski dan in dan žena pa me vedno pričakajo rože.
  Monika
  
  Prav tako so mi sogovornice povedale, da o slovenskih navadah in običajih rade spregovorijo tudi svojim tujim prijateljem in na tak način širijo poznavanje slovenske kulture. Poleg že omenjene slovenske besede in pesmi pa je ogromen del njihovega slovenstva povezan s hrano. Pri tem pomembno vlogo igra potica, pa tudi druge slovenska jedi, ki jih pripravijo ob praznikih.

 

ŽIVETI SLOVENSKE NAVADE
In kateri so še običaji in navade, ki Slovenkam v tujini pomagajo iskati stik z domačo kulturo in ki jim napolnjujejo slovensko srce? Na kakšen način živijo svoje slovenstvo daleč stran od domače zemlje?

• Nekaj prijateljic sem naučila speči potico in zaplesati polko! Kdaj pa kdaj si ogledam košarko in navijam za Dončiča! :)
  Ko nazdravim z vinom, pogledam v oči, rdečega vina ne dolivam, vedno počakam, da najstarejši pri mizi naredi prvi grižljaj, v solato dam samo kis in olje, in ne sladkih ameriških prelivov … Imam pa tudi tatu lipe in koprske obale, kjer sem se rodila.
  Martina
• Naš najljubši slovenski običaj v Ameriki je kurentovanje. Nekaj let nazaj sem izvedela, da Slovenci iz Clevelenda (Ohio) pripravljajo kurentovanje, tradicionalno proslavo s pustnimi šemami, kurenti, krofi in potico, in to je postal naš vsakoletni družinski običaj.
  Špela
• Pred kratkim sem ustanovila spletni knjižni klub Beremo slovensko, ki ga sestavljajo občasna srečanja Slovencev v ZDA. Po Zoomu beremo slovenske knjige in debatiramo o njih. Prav zanimivo je!
  Mojca
• Velikokrat skuhamo slovensko hrano (joto, kranjsko klobaso, golaž, žlikrofe …), spečemo kruh, potico, kremšnite, prekmursko gibanico ... Slovensko glasbo poslušamo vsak dan in na sporedu so različni žanri, od Avsenikov, Jana Plestenjaka, Big Foot Mame ... Trenutno pa so najbolj aktualni Čuki, saj so najini hčerki zelo všeč. S hčerko pred spanjem tudi vedno preberemo kratko zgodbico in zmolimo večerno molitev, oboje v slovenščini.
  Monika

BITI SPREJET
Človek v sebi od nekdaj nosi potrebo, da bi pripadal, da bi bil nekje sprejet, da bi se nekje počutil doma. Selitev v tujino je lahko v luči tega hrepenenja tudi velika preizkušnja. Nekatere Slovenke, s katerimi sem govorila, so mi povedale, da so tudi v tujini sčasoma našle Slovence, s katerimi so se povezale in začele ustvarjati nove prijateljske vezi. Iz njihovih odgovorov veje ljubezen do slovenske kulture, običajev, kulinarike, jezika – vse to udejanjajo daleč stran od domovine, a morda včasih še z večjim zanosom kot kdo, ki živi v Sloveniji. Kljub temu da so na tujem našle nov dom, slovenskega nosijo v srcu. Pa ne le to, zanj tudi zavestno in odločno skrbijo. Morda je prav to darilo, ki ti ga lahko prinese izguba življenja v domačem okolju – da se na nov način zaveš dragocenosti slovenskega.

Za vse tiste, ki še vedno prebivajo v Sloveniji, pa so lahko njihove besede pomembna spodbuda, da biti Slovenec ni kar nekaj in da slovenstvo ni nekaj samoumevnega. Oboje je močan del nas, povezuje nas s predniki, iz korenin katerih smo zrastli, daje nam zanos, da lahko rastemo naprej. Včasih slišim koga reči, da smo prelahko prišli do lastne države in da je zato ne cenimo dovolj. Ko je človekova potreba po nečem izpolnjena, se je pogosto nič več ne ne zaveda, saj ga pomanjkanje ne moti več. Mislim, da je podobno tudi s potrebo po pripadnosti narodu. Želim si, da bi dandanes mladi znali začutiti v sebi ljubezen do domačega. Da bi se v globaliziranem svetu znali identificirati s slovenskim in bi tako nosili v svet naše domače vrednote, ki jih – najsi se tega zavedajo ali ne – delajo edinstvene.
Ali tudi ti čutiš podobno ljubezen do Slovenije, kot veje iz zgornjih vrstic? Ni ti treba zapustiti njenih meja, da bi v sebi čutil globoko naklonjenost državi, ki je tvoj dom. Lahko pa prisluhneš tistim, ki so jo zapustili in kljub polnemu življenju na tujem v svojem srcu še vedno nosijo Slovenijo. Upam, da ti bodo njihove besede v navdih!

 

KAJ JE DOM?
In kako so svoje razmišljanje o Sloveniji in o tem, kaj je dom, zaključile moje sogovornice?

• Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se v Slovenijo vrnila po končanem magistrskem študiju. Slovenija je moja dežela – čutim to.
  Martina
• Vsi vemo, da Slovenija na zemljevidu sveta morda ne predstavlja pomembnosti, ki bi si jo želeli. Zelo lahko je podleči miselnosti, da smo majhni in nepomembni. A ko človek potuje po svetu in spoznava različne kulture, kaj hitro postane jasno, da je naš košček neba vseeno zelo zanimiv. Slovenski jezik je izjemno bogat, prav tako tudi naša kultura in zgodovina. Ravno zaradi naše majhnosti smo skoraj prisiljeni, da se učimo drugih jezikov in se povezujemo s svetom, zaradi česar smo Slovenci precej razgledani. Želim si, da bi se ljudje tega zavedali.
  Špela
• Dom zame ni prostor, ampak občutek. Tako imam več domov – dom je danes zame tam, kjer sem obdana s svojimi ljudmi.
  Mojca
• Slovenija je del mene in to bo tudi ostala. Vedno se z velikim veseljem odpravim na obisk v domačo vas. Življenje me je vodilo na pot v tujino, kjer zdaj živim in sem si ustvarila družino, a del mene bo vedno pogrešal Slovenijo.
  Monika

K. Selšek, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 6 (2023), 52-56.

Ko se spominjamo obletnice naše samostojnosti in neodvisnosti, se ozrimo v zgodovino. Nekaterih dogodkov iz novejše se nekateri še spominjamo, o drugih nam govori zgodovina ... Mlajše generacije se slovenske potiv samostojnost in neodvisnost ne spomnijo in marsikomu je povsem samoumevno, da živimo v svoji in urejeni državi. V resnici pa to ni nikoli samoumevno; ni bilo niti pred skoraj tridesetimi leti niti nikoli prej v zgodovini.

Karantanci – naši predniki
Slovani, ki jim takrat še nismo mogli reči Slovenci v današnjem smislu besede, saj kot narod še nismo bili izoblikovani, so vzhodne Alpe in porečje tamkajšnjih rek poselili v času med drugo polovico 6. in začetkom 9. stoletja. Naseljeni Slovani sprva niso bili popolnoma svobodni, saj so bili vključeni v gospostvo Avarov. Plačevati so jim morali davek ter se udeleževati njihovih bojnih pohodov. Leta 623 so se Slovani uprli in pod vodstvom Sama osnovali lastno državno tvorbo, katere naslednica je bila država Karantanija, ki je bila neodvisna v letih 658 do 745. Ljudstvo Karantancev je bilo večetnična skupnost, čeprav vsekakor velja, da so bili to Slovani. Karantanija je bila kneževina, kneza pa so ustoličevali na knežjem kamnu pri Krnskem gradu. Pomembno vlogo so imeli tudi t. i. kosezi, ki jih imamo lahko za zametek karantanskega plemstva, katerega razvoj je bil prekinjen po letu 745, ko je Karantanija padla pod bavarsko in frankovsko nadoblast. S tako rekoč popolno likvidacijo domačih plemičev, torej vodilnega sloja ljudi, je ljudstvo ostalo brez domačih voditeljev in je bilo tako »obsojeno«, da ostane »narod hlapcev«, kot se je izrazil Cankar.
Približno v tem obdobju lahko govorimo o postopnem pokristjanjenju Karantancev, ki je bilo sicer versko dejanje, a je imelo tudi politične posledice – pomenilo je prevzem osnovnih etničnih norm in s tem podlago za skupno življenje z drugimi nastajajočimi narodi.
Kot najpomembnejšo pričo vstopanja Karantancev (oz. Slovencev) v krščansko skupnost lahko omenimo Brižinske spomenike, ki so sicer versko besedilo, a hkrati prva zapisana slovenska beseda.

Pomen samostanov v srednjem veku
Kot je bila prva zapisana slovenska beseda versko besedilo, velja enako tudi za naslednja stoletja, v katerih je bilo prav krščanstvo glavni motor  napredka in kulture, pa tudi narodnega zavedanja v tistem času. Gotovo velja nekaj: Samostani so bili na Slovenskem najpomembnejši nosilci kulturnega življenja v srednjem veku.
Prvi samostani so v slovenskem prostoru nastali v 12. stoletju. Najstarejši in tudi najpomembnejši je cistercijanski samostan v Stični, ustanovljen leta 1136, ki je kmalu postal kulturni, gospodarski in verski center širšega območja. Tam je nastala obsežna zbirka besedil, ki po kakovosti ne zaostajajo za evropskimi. V prvi polovici 15. stoletja so tam nastali tudi Stiški rokopisi, ki nam pričajo, da je ljudstvo prepevalo in molilo v domačem jeziku, čeprav je uradno bogoslužje potekalo v latinščini. Največjo zbirko spisov pa je v svoji zbirki imela kartuzija v Žičah. Imela naj bi nad dva tisoč knjig! Prepisovanje spisov je spadalo med redna opravila menihov. Kulturna dejavnost samostanov se je izražala na različnih področjih, predvsem pa v rokopisih, ki so jih zbirali v samostanskih knjižnicah. Samostan brez knjižnice je bil namreč kot grad brez orožarne. V meniških knjižnicah je v glavnem mogoče najti verska besedila, ki pa vseeno izražajo široka vsebinska področja (Sveto pismo in biblični spisi, zapisi cerkvenih očetov, življenjepisi svetnikov, filozofska, jezikovna, pravna, farmacevtska, medicinska besedila ...). Od avtorskih del velja omeniti Knjigo resničnih zgodb opata Janeza Vetrinjskega, ki velja za najpomembnejše srednjeveško delo latinske literature iz prostora, kjer so govorili tudi slovenščino.
Iz poznega srednjega veka poleg Celovškega, Rateškega in Stiškega rokopisa poznamo še najmanj osem različnih zapisov v slovenščini.

Reformacija ter katoliška obnova
Tudi na Slovenskem se je reformacija začela z zahtevami po obnovi Cerkve. Vrhunec se je odvijal v drugi polovici 16. stoletja, ko se je organizirala Protestantska cerkev, ki je uživala visoko podporo s strani plemstva. Po mestih so začele nastajati protestantske šole. Med najvidnejše predstavnike reformacije spada Primož Trubar, ki s svojima knjigama Katekizem in Abecedarij iz leta 1550 stoji na samem začetku slovenske književnosti. S Cerkveno ordingo pa je postavil temelje Protestantski cerkvi na Slovenskem. Med pomembne pridobitve, ki jih je Slovencem dal protestantizem, šteje prvi prevod Svetega pisma (1584), delo Jurija Dalmatina. Knjiga Zimske Urice avtorja Adama Bohoriča pa je veljala za prvi slovenski pravopis oz. slovnico. To delo je kot edina knjiga naših protestantov doživljalo ponatise in priredbe še v 18. stoletju! Nadaljnji razvoj reformirane Cerkve je prekinila
odločna protireformacija. Vzporedno z njo je potekala tudi notranja obnova Katoliške cerkve. Nosilca sta bila redova kapucinov in jezuitov. Prvi so se ukvarjali s pridigarskim in spovedniškim delom med najširšimi sloji prebivalstva, drugi pa so svoje delo zastavili predvsem na vzgojni in (versko)izobraževalni ravni. Sad njihovega marljivega dela je bila recimo boljša izobrazba med duhovniki, ki so bili večinoma domačini (skoraj edini intelektualci tistega časa), poleg tega se je razmahnilo tudi versko življenje (ustanavljale so se številne bratovščine, kongregacije itd.). Dijaki jezuitskih
kolegijev so prirejali gledališke igre, kapucini pa pasijonske procesije za širše množice (tak primer je znameniti Škofjeloški pasijon patra Romualda Štandreškega. Gre za prvo znano v celoti ohranjeno slovensko dramsko besedilo). K rabi slovenščine pri verskih obredih je spodbujal ljubljanski škof Tomaž Hren. Po njegovem prizadevanju je papež duhovnikom dovolil uporabljati Dalmatinov prevod Biblije. (12. stol. po Kr.)

Narodni »preporod«
Z izidom Kraynske grammatike avguštinca Marka Pohlina leta 1768 se je na Slovenskem začelo prvo obdobje narodnega gibanja, imenovano narodno prebujenje oz. narodni »preporod«. Pohlinu so kmalu sledili razni pisci, ki so se marljivo lotili izdajanja slovnic, slovarjev, pesmaric, priročnikov itd., obenem pa zapisovali ljudske pesmi ter prevajali Sveto pismo in druga verska besedila. Slovenščini se je tako odpirala pot v javno rabo. K »preporodu« so seveda precej pripomogle razsvetljenske ideje, ki so vdirale tudi v naš prostor. Širila so se nova znanja in spoznanja (družboslovje, naravoslovje), v deželnih glavnih mestih so se odpirale javne knjižnice in liceji. V tem času je delovalo veliko mož, ki so s svojimi talenti, znanjem in prizadevnostjo pripomogli k notranjemu bogatenju in plemenitenju slovenskega naroda. Če recimo omenimo le najpomembnejše: Giovanni Antonio Scopoli,
Baltazar Hacquet, škof Janez Herberstein, Anton Tomaž Linhart, Jurij Japelj, Jurij Vega, Žiga Zois (ki je deloval kot mecen), Janez Krstnik Novak, Valentin Vodnik in Jernej Kopitar. Narodni »preporod« je bil sicer zelo nepovezano gibanje, a je kljub temu dobil pristaše v večini dežel, kjer so živeli Slovenci. Tudi kasneje, v prvi polovici 19. stoletja, se je število narodno usmerjenih Slovencev vztrajno večalo. Med ljudmi, ki so se imeli za Slovence, so bili ljudje različnih poklicev, največ je bilo med njimi duhovnikov. Razvijala se je slovenska književnost. Krog ustvarjalcev okrog jezikoslovca Matije Čopa in pesnika Franceta Prešerna se je trudil, da bi slovenščina imela še večjo veljavo. V štiridesetih letih 19. stoletja je začel izhajati tudi prvi slovenski časopis Kmetijske in rokodelske novice, ki ga je urejal Janez Bleiweis.

Kaj so Slovencem dali Francozi?
Leta 1809 so našim krajem zavladali Francozi, Napoleon je ustanovil Ilirske province, katerih sedež je bil v Ljubljani. Ljudje so bili francoski okupaciji v glavnem nenaklonjeni, predvsem zaradi težkih davčnih bremen in vojaške obveznosti. Zemljiške reforme, ki so jo vsi pričakovali, Francozi niso izvedli, nekaj pridobitev pa je le bilo: ukinjeni so bili plemiški davčni privilegiji, sodišča so postala državne ustanove, posebej pomembna za razvoj slovenske
zavesti pa je bila uvedba slovenskega jezika v osnovne šole in gimnazije. Kot uradni jezik pa slovenščina še ni bila sprejeta. Krog tistih, ki so se navduševali nad francosko politiko, je bilo zelo ozek. V glavnem so to bili nekateri uradniki, trgovci in izobraženci, med njimi tudi Valentin
Vodnik, ki je kot hvalnico Napoleonu spesnil Ilirijo oživljeno. (16. stol. po Kr.)

Progam Zedinjene Slovenije
Progam Zedinjene Slovenije je bil skupna ideja večine političnih programov za združitev ozemlja, ki so ga poseljevali Slovenci. Prvič se je zahteva po »Zjedinjeni Sloveniji« pojavila že v revolucionarnem letu 1848 (celovški kaplan Matija Majar), oglasili so se tudi na Dunaju živeči slovenski izobraženci in študentje. Poleg združitve naroda v enotno politično telo (pod Avstrijo) so bile v programu navedene tudi zahteve po javnem priznanju slovenščine, po univerzi ter povezavi z ostalimi slovanskimi narodi. Gibanje ni imelo podpore pri kmetih in večjem delu meščanstva, ker so se njegove ideje marsikomu zdele preveč skrajne. Slovencem je namreč takrat še primanjkovalo samozavesti, niso namreč še verjeli v to, da lahko živijo kot en narod. Živeli so v različnih deželah (Štajerska, Koroška, Kranjska, Istra in Goriška) in se bolj kot Slovence čutili za pripadnike teh dežel. Zedinjeni Sloveniji je močno nasprotoval tudi nemški del prebivalcev monarhije. Po uvedbi dualizma (rojstva Avstro-Ogrske) leta 1867 je program Zedinjene Slovenije končno padel v vodo. (17. stol. po Kr.)

Čitalnice in tabori – javno izkazovanje narodne zavesti
Šestdeseta leta 19. stoletja veljajo za zlato dobo čitalniškega gibanja. Prva čitalnica je bila ustanovljena v Trstu, nato v Mariboru, Ljubljani in Celju, skozi vsa šestdeseta leta pa še po drugih slovenskih mestih in trgih. Ob koncu desetletja je bilo na Slovenskem 57 čitalnic s 4000 člani. V njih so se zbirali izobraženci, meščani in razni veljaki, na Primorskem tudi kmetje. V prostorih čitalnic so prirejali t. i. besede, prireditve s predavanji, govori ter kulturnim programom (glasbene točke, gledališke igre). Temu je ponavadi sledil zabavni del – ples. Za branje je bilo vedno na voljo časopisje ter knjige. Čitalnice so tako imele velik pomen pri utrjevanju narodne zavesti in medsebojnih vezi. V letih 1868–1871 je prvič prišlo do množičnih zborovanj, ki so imela
narodnozaveden značaj. Po češkem zgledu so jih imenovali »tabori«, pobudo zanje pa so dali štajerski Slovenci. V omenjenem obdobju je bilo na celotnem slovenskem ozemlju 18 taborov, največji pa se je odvijal v Vižmarjah pri Ljubljani, ki se ga je udeležilo kar 30.000 ljudi. Če ni šlo drugače, so ljudje na tabore prihajali tudi peš, nekateri oblečeni v noše in z zastavami. Prvi so tabore organizirali mladoslovenci (»liberalci «), ki so se jim kasneje pridružili tudi staroslovenci (»klerikalci«). Osrednji del taborov so predstavljali govori narodnih voditeljev in poslancev, ki so se zavzemali za Zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine na urade ter v šole, za ustanovitev slovenske univerze ter rešitev gospodarskih problemov. Po končanih taborih so udeleženci ponavadi sprejeli resolucije, ki so jih naslovili na oblasti. (18. stol.)

Država SHS in boji za severno mejo
Konec prve svetovne vojne ter propad Avstro-ogrske monarhije sta za Slovence pomenila veliko prelomnico. 29. oktobra 1918 je namreč nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ta je sicer obstajala le kak mesec, a Slovenci smo si v njej vladali sami. Prvič v zgodovini! Slovenski del države je do združitve vodila Narodna vlada, ki je organizirala tudi slovensko vojsko. Država SHS sicer ni bila mednarodno priznana, vendar je več držav z njo navezalo diplomatske stike in tako priznalo njen obstoj. Slovenski voditelji so v tistem času preveč optimistično upali, da bo pri določanju državnih meja upoštevano načelo samoodločbe. V nasprotju s tem je Italija zasedla ozemlje, ki ji je bilo obljubljeno z Londonskim paktom. Enako kot zahodna ni bila urejena severna meja nove države. Slovenska stran se je zavzemala za to, da bi vse s Slovenci poseljeno ozemlje prišlo v novo državo, nemška pa si je želela mejo na reki Dravi. Do odločne akcije za zaščito slovenskega ozemlja je prišlo na Štajerskem, kjer je general Rudolf Maister v imenu Narodnega sveta prevzel oblast v Mariboru. Do akcije je prišlo tudi na Koroškem. Slovenski prostovoljci in bivši srbski ujetniki so zasedli ozemlje južno, ponekod pa celo severno od Drave. Zaradi nezmožnosti dogovora v Narodni vladi, kolikšen del Koroške naj zahtevajo, je vprašanje meje ostajalo odprto (boji so se medtem nadaljevali), dokončno pa je postalo zapečateno s porazom slovenske strani na Koroškem plebiscitu oktobra 1920. 1. decembra 1918 se je Država SHS s kraljevino Srbijo, ki se ji je že pred tem pridružila Črna Gora, združila v Kraljevino SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev). Kraljeva vlada je do leta 1921 odpravila vse avtonomne narodne vlade, tudi slovensko, v korist centralistično naravnane države po srbski zamisli. Tudi prekmurske Slovence so doletele korenite spremembe. 12. avgusta 1919 je bilo po odredbi Pariške mirovne konference Prekmurje priključeno Kraljevini SHS. Tako lahko rečemo, da je severna slovenska meja, ki se je oblikovala v tistem času, v glavnem v veljavi še danes. (1900-1920)

Prvi protifašizem v Evropi
Z Rapalsko pogodbo leta 1920 je skoraj tretjina Slovencev – Primorcev – prišla pod Italijo. Z naraščajočim pritiskom fašizma se je rodilo podtalno odporniško gibanje, imenovano TIGR (Trst, Istra, Gorica in Reka). V zgodovino se je zapisalo celo kot prvo protifašistično gibanje v Evropi! Njena glavna cilja sta bila združitev Primorske z matico ter upor proti raznarodovanju slovenske manjšine. »Tigrovci« so izvajali atentate na pomembne fašistične veljake in napade na centre poitalijančevanja, čez mejo na Primorsko so prinašali slovenske knjige, sodelovali so z britansko obveščevalno službo itd. Leta 1930 je sledil prvi tržaški proces, na katerem so na smrt obsodili in usmrtili štiri pripadnike gibanja, mnoge pa obsodili na zaporne kazni. Leta 1941 se je odvijal drugi proces, na katerem so usmrtili še pet »tigrovcev«. Po tem letu se je večji del članov gibanja pridružil partizanstvu

Odpor med drugo svetovno vojno
Leta 1941 je Slovenijo doletela velika tragedija, ko se je začela druga svetovna vojna in so jo »razkosali « kar trije okupatorji – Nemci, Italijani in
Madžari. Tudi slovenska politika tistega časa se je znašla v težkem položaju. Kar se tiče oboroženega odpora, so se predstavniki predvojnih političnih strank odločili za taktiko »čakanja«, kar pomeni, da bi z odporom počakali toliko časa, dokler ne bi bil okupator dovolj šibak, da med civilnim prebivalstvom ne bi povzročal preveč žrtev. Ta taktika je bila mogoče primerna za dogajanje v ljubljanski pokrajini, ki so jo zasedli Italijani, žal pa ne za Gorenjsko in Štajersko, kjer se je nad civilnim prebivalstvom z vso ihto (izseljevanja itd.) začel znašati nemški okupator, dosti bolj nasilni od italijanskega. Komunisti so s pridom izkoristili počasnost ostalih  strank – sami so aktivirali določen del ljudi ter jih vključili v lasten odpor proti okupatorju. Med partizane se je kljub komunističnemu predznaku vključil velik del Slovencev, ki so bili med drugim tudi verni in so si iskreno prizadevali za osvoboditev lastne dežele. Njim gre vse priznanje. Seveda pa je partizansko gibanje že skoraj od samega začetka umazal madež revolucije. Tako je protifašistično naravnanost Slovencev komunistična oblast zlorabila že med vojno, še bolj pa ob njenem koncu in po njem.
Življenje slovenskega naroda v novi Jugoslaviji prav gotovo ni bilo takšno, kakršnega si je zamišljal velik del nekdanjih partizanov – zavednih Slovencev. Tito je jugoslovansko ladjo sicer speljal stran od najtršega stalinističnega tipa komunizma, vendar pa je v Jugoslaviji še vedno vladala diktatura. Poleg tega je bila Slovenija kot najbogatejša izmed republik pogosto molzna krava, od katere so imele korist le druge republike oz. oblast v Beogradu. Tudi kar se nacionalnih čustev tiče, Slovenci nismo mogli izražati svojih pravic. Izražanje narodne zavesti je veljalo za nekaj slabega in je bilo v imenu internacionalizma prepovedano. Da raznih čutenj (tako pozitivnih kot negativnih) ni mogoče kar tako izničiti, se je pokazalo, ko je z razpadom Jugoslavije izbruhnilo silovito nacionalistično nasilje. »Država bratstva in enotnosti« je tako razkosana v mlaki krvi dočakala svoj konec.

Smrtni krči Jugoslavije in rojstvo Slovenije
Za simbolni začetek konca Jugoslavije imamo lahko smrt Josipa Broza Tita leta 1980. Z gospodarsko krizo, ki je nastopila v osemdesetih letih, je prihajalo do vse večjih nesoglasij in prepirov med republikami. Slovenci so bili za večjo demokratizacijo družbe, nasprotovali so politični togosti Zveze komunistov Jugoslavije. Leta 1987 so izobraženci iz kroga Nove revije objavili prispevke za slovenski narodni program, kjer so se zavzeli za večstrankarski sistem in večjo neodvisnost Slovenije. Na aretacijo treh novinarjev Mladine in podčastnika JLA ter proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl) se je slovenska javnost odzvala z odporom ter zahtevala spremembe. Leta 1990 je na prvih večstrankarskih volitvah zmagala koalicija »pomladnih« strank DEMOS. Ker so se razmere v Jugoslaviji še naprej zaostrovale, je Slovenija začela priprave na razglasitev neodvisnosti. 26. junija 1991 je bila na osnovi plebiscita (več kot 88 % glasov »za«) razglašena samostojna država. Sledilo je posredovanje Jugoslovanske vojske v  desetdnevni vojni, ki se je končalo neuspešno. Ustavo je Slovenija dobila dva dni pred božičem istega leta, 15. januarja naslednje leto pa je novorojeno državo diplomatsko priznala Evropska skupnost.

OBLAK, Sandro. (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2011) 6, str. 68-73.

Ob vedno daljšem dnevu poskusite – ne glede na generacijsko umeščenost – navesti dejavnost, zaradi katere se vselej počutite boljše. Celo še tako prizanesljivi užitki – kot so pomladno kofetkanje na terasi, nakupovanje ali večerno posedanje na kavču pred ekrani – nas včasih lahko pustijo hladne in neizpolnjene. Le tek nikoli ne razočara, saj je dvig razpoloženja zajamčen. To ve vsak, kdor teče ali je to vsaj poskusil. Tek je preprost in cenejši od vseh drugih športov, velikokrat pa tudi od dohtarja.

Povabljeni, da skozi naslednje vrstice skupaj odtečemo maraton dobre volje, ki je imamo ob vsakem teku ali potekavanju zmeraj več. Brez skrbi; tokrat ne bo vklopljene štoparice. To je bila tista stvar, zaradi katere smo ob šolskem teku doživljali nočne more. Ste za? No, pa se z lahkotnim tempom kar odpravimo čez vse argumente, ki gredo teku in vašemu zdravju v prid.

V ISKANJU SPROSTITVE
Za vsesplošno tekanje, trimčkanje, ali če hočete, tek, pomešan s hojo, se kljub dostopnosti mnogi še zmeraj ne odločajo. Pomislek, ki se ustvari, je povezan z že omenjeno štoparico. Tek naj bi šel z roko v roki s tekmovalnostjo. A naj pri našem miselnem procesu ne bo več tako. Naj bo naš pomenski koren raje takšen, da bomo začeli povezovati tek s trimčkanjem, tekaško druščino in tekaškimi užitki. Drugo je postranskega pomena. Hkrati lahko z navduševanjem za tek potegnem analogijo z molitvijo. Tudi pri molitvi nam ne sme biti merilo štoparica – torej čas, kar pa ne pomeni, da je popolnoma vseeno, koliko molimo oz. tečemo.

Lotimo se molitve na enak način – načrtujmo, kdaj lahko molimo, koliko časa nam uspe najti za molitev, predvsem pa se trudimo za rednost in stalnost.
Šport na vrhunski ravni ima to smolo, da zaradi svoje intenzivnosti naj ne bi prinašal ravno obilja užitka – razen ob vrhunskem rezultatu. To za seboj potegne ogromno odrekanja, kar pa ne velja za nas rekreativne smrtnike. Efekt našega teka moremo in tudi moramo pojmovati samo kot sprostitev telesa in duha. Seveda nekateri tekmujejo, vendar je to drugotnega pomena. Lahko je dodatna motivacija, ki pa se ji tek kot tak ne sme podrejati. Vsak časovni limit (ki si ga postavimo), v katerem naj bo pretečen kilometer, je le v naši glavi. Vsak si pač postavlja svoje cilje rekreacije. Velikokrat pa pozabljamo, da je rekreacija po Slovarju slovenskega knjižnega jezika razumljena kot »dejavnost, s katero se človek telesno in duševno sprosti in okrepi«. Izpostavljam telesno in duševno ter besedo okrepi. Nič več in nič manj.

NEKDAJ ATLET, DANES PA ZICLEDER
Zgornja definicija Slovarja razbija podobo, ki tiči naši v kolektivni zavesti in je kar noče zapustiti – namreč, da moraš za tek imeti izkušnje, biti športnik in biti v tem že dolgo. Vaja dela mojstra – če mojster dela vajo :) Podobno je tudi tu. Tek ni samo za tekače, ampak se s tekom tekač tudi naredi. Zopet se tu lahko naslonimo na analogijo molitve. Tudi moliti ni nekaj, kar bi takoj obvladali. Vendar z malimi zmagami in osvojenim ritmom, ki ga vključimo v svoj vsakdan, tako molitev kot tek postajata del nas.
Pri teku pa gre pa tudi za nekaj prvinskega – v pozitivnem pomenu besede. Če je človek želel preživeti, je dolga tisočletja tekel, da je sploh kaj ujel, nabral ali zbežal pred pretečo nevarnostjo. Glede na konstitucijo današnjega homo sapiensa je bil takratni človek naravnost atlet. Takšna naporna vsakdanjost je trajala vse do strmega vzpona v 20. stoletju. Naš civilizacijski napredek je v obratnem sorazmerju s telesno pripravljenostjo. Danes smo bolj v pridobivanju tiste druge kondicije, ki jo imenujemo zicleder. Včasih smo tekli zaradi preživetja, danes pa tečemo zaradi resetiranja, raz(s)tresanja po celodnevnem sedenju. Raziskava revije American Journal of Epidemiology, narejena na nežnejšem spolu, razkriva, da sedenje ubija, tek pa oživlja. Anketiranke, ki so navedle, da sedijo ves čas svojega delovnika, se starajo hitreje kot njihove vrstnice, ki po dolgotrajnem sedenju tudi telovadijo.

TEKAŠKI ZAKAJ
Preden gremo kupit tekaške čevlje, si je smiselno postaviti vprašanje: Čemu sploh teči? Zakaj se pridružiti vedno večji množici tekačev? Posebej se moramo s tem ubadati kristjani, ki že po naravi ne sprejmemo vseh novotarij kar tako, le zaradi njih samih. Zakaj torej teči? Želimo s tekom kaj nadomeščati, v njem iskati nekaj, kar nam manjka? Če je odgovor pritrdilen: ali nam potemtakem zaradi teka kaj pomembnega spolzi proč? Še pred nekaj leti so se množice lažje – in brez takšnih filozofskih pomislekov – prelevile v tekače in tekačice. Povlekel jih je zgled prijateljev in njihove udeležbe na različnih prireditvah. Tako so padli not. Vedno so imeli pred seboj cilj naslednje tekaške prireditve in priprave nanjo v dobri tekaški druščini. Danes, po koroni, je moč opaziti, da so se tekaške množice prečistile. Mnogi so s preklicem številnih organiziranih maratonov nehali obuvati tekaške copate. Njihova motivacija je bila zunanja, in ko so med korono ostali sami, je bilo na lepem konec vsega tekaškega zanosa. A je bilo to tudi zdravilno. Danes je tek postal zopet bolj sprostitvena tehnika, in ne toliko š(t)opanje. Tekači, ki so ostali, so povečini spet začeli teči zaradi teka samega. Kristjanom pa tek lahko predstavlja posebne užitke, saj tako ubijemo dve muhi na en mah. Med tekom imam čas; čas zase in za Boga. Koliko navdihov dobijo ljudje v gibanju!

MITI O TEKU
Če imate namen še malce oklevati, preden oblečete tekaško majico, smo za vas pripravili še nekaj mitov. Tudi če se na koncu ne boste odločili za tek, pa vas naprošamo, da spodnjih zablod vsaj ne širite naprej.

Mit #1:
Tek naj bi škodil kolenom.

Bostonska univerza je odkrila, da si z rednim tekom okrepimo kolena, krepimo pa tudi kosti in sklepe. Če dodamo še postopnost, bo mit izpadel le še kot dober argument, ko se nam ne bo dalo ganiti se s kavča :)

Mit #2:
Tek te bo izčrpal ob vseh obveznostih.

Nasprotno. Tek vam lahko podaljša bivanje na zemlji oz. vas ohranja nad njo :) Življenje si tako raztegnemo za dobrih pet let. Obširna raziskava v Journal of Nutrition je redno vadbo povezala tudi z manjšim tveganjem za nastanek nekaterih vrst raka. Nevroznanstvenik Bussey s cambriške univerze pa je prišel do zaključka, da tek ohranja možgane mlade tudi v visoki starosti.

Mit #3:
Tek je dober antidepresiv.

Tek zmanjšuje učinke posttravmatske stresne motnje, ki se pojavi kot trdovraten, nepričakovan stres večjih razsežnosti zaradi določene življenjske krize. Prav tako zmanjšuje depresije in motnje spanja, kot ugotavlja Journal of Psychiatric Research. Ne moremo pa trditi, da nadomešča psihiatrično zdravljenje, če ga potrebujemo.

Mit #4:
Tek je za mlade in fit.

Že bežno opazovanje z ene izmed klopc v večjih parkih nam bo dalo uvid, da je več tekačev 60-letnikov kot pa 25-letnikov. Podobno opaža tudi legenda slovenskega teka Marko Roblek: »Povprečna starost tekača se zvišuje. Še pred 10 in več leti si po vsej Evropi videl pretežno mlado populacijo med 30 in 35 leti. Danes pa se takšnih evropskih maratonov – kamor vodim Slovence – udeležujejo večinoma 50- in 60-letniki.«

Mit #5:
Tek je monoton in dolgočasen.

Tako se bo izrazil samo tisti, ki nikoli ne teče. Če zavijemo na gozdne ali poljske stezice, se intenzivnost gibanja v hipu poveča. Z različnimi metodami tekaške vadbe bo tek postal še zanimivejši. Prav tako pa bo učinkoval tudi na različne mišične skupine.

TEKAČI, KI STE JIH GOTOVO ŽE OPAZILI
Pri teku je moč zapaziti tudi tekaške posebneže. Ne glede na vaš horizont – naj bo to ob sprehajanju po parku, s kolesa, iz avtomobila ali kar z domače terase, jih ne morete zgrešiti. Vendar pozor: ko se boste odločili za tek, jim nikar ne postanite podobni!

• Nerazumljivo dober star tekač. Srebrnolas as, ki je navadno oblečen v preveliko in sprano majico z neke daljne tekaške prireditve. Tehnične in funkcijske majice so zanj le mit. Namesto njih se trmasto oprijema bombažnih majic – in zaradi znoja tudi one njega.
• Izkušen tekač, ki se zmrduje nad krajšimi razdaljami. Takšen tudi ne zna pohvaliti začetnikov in njihovega napredka. Zna pa še kako dobro vihati nos, češ, jaz sem pri tvojih letih že odtekel maraton.
• Nepoklicni trener. Gre za suhljat, ki tako na tekaških prireditvah kot na lahkotnem popoldanskemu teku vse utruja s svojimi dobronamernimi nasveti. Če ga ne upoštevaš, je močno užaljen. Če pa ga poslušaš, strumno čaka do konca, da ti lahko dahne: »Vidiš, sem ti rekel, da deluje!« Njegova zagretost nam je lahko zgled pri našem oznanjevanju evangelija.
• Narcis z neta. Gre za mlajšega tekača, ki v soboto že navsezgodaj, četudi dežuje, objavi: »Ravnokar pretekel 19 km s povprečno hitrostjo 4:39/km. #tek #tečem #hvaležen« Preden pride dan kakšne velike tekme, bodo sledilci takšnih že dodobra utrujeni od vseh možnih objavljenih priprav.
• Vrečka bonbonov in nindža. Če tečemo v mraku, je seveda smiselno, da imamo kakšno majčko žive barve. Vendar se nekateri vedno oblečejo v kup kričečih barv, da so videti kot vrečka bonbonov. Vse je živo oranžno, fluorescentno zeleno in v oči bodeče rumeno. Antipod temu pa je tekač nindža, ki je oblečen v medlo črne barve, tako da se kar zlije z okolico. Morda upa, da je v temnih oblačilih videti vitkejši? Ali pa da ga bo mimoidoči režiser ponucal za kakšno grozljivko?
• Tekač z otroškimi vozičkom. Teče z malčkom, privezanim v vozičku. Zaradi tega požanje veliko odobravanja, pa tudi opazk. Ko pride na cilj, bruha ali otrok ali on. Navadno pa kar oba :)

BOŽJI TEK S ČLOVEKOM
Vsi dobro poznamo priliko o izgubljenem sinu (Lk 15). Za današnjo temo je zanimiva beseda iz Lukovega evangelija, ko je izrecno zapisano, kako oče priteče k sinu. Oče se požene v tek, da bi prišel do sina prvi – preden ga vidijo vaščani. V tistem času ni bilo pogosto videti, da bi človek tekel. To je bilo povezano s takratno tuniko – oblačilom, ki pač ni bilo narejeno za hitre premike. Med tekom bi vse vihralo in videla bi se golota očetovih nog, s čimer bi se osramotil. Na drugi strani pa bi bil osramočen tudi sin.

V tistem času so bili običaji tudi na tem področju drugačni. Da je oseba dojela, kaj je storila, so imeli poseben obred izobčenja in vnovične vključitve v skupnost. Prav to je želel oče prihraniti sinu. Hitro je stekel k njemu, ko je ta še neopazno hodil na začetku vasi. Oče je s tem skupnosti in predvsem sinu pokazal, da je še zmeraj vreden vse ljubezni.
Podobno doživljamo tudi mi, posebej v postnem času. Naš Oče v zakramentu sv. spovedi priteče k nam, da bi nas opral greha in s tem povezane sramote. To naredi tako, da sprejme našo sramoto in jo naloži ponižanemu Sinu, ko prevzame podobo hlapca (Flp 2) ter je za nas razpet na križ.

ČLOVEK ČLOVEKU TEKAČ
Sami se Bogu ne moremo odkupiti za ta njegov tek. Gre za popolni milostni dar. Ko se nas dotakne, spoznamo svoje sinovstvo in hčerinstvo. Presunjeni od globoke izkušnje začnemo drugemu umivati noge (Jn 13). In (s)tečemo k sočloveku. Povabljeni smo, da mu podamo roko in ga povabimo na (fizični) tek ali pa mu s kakšno drugo gesto damo vedeti, da je (še) zaželen, kljub napaki, ki jo je storil. Kot molimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor ...«, se tudi mi trudimo odpuščati »svojim dolžnikom« in oni nam.
Kakšna veličina je torej, da si med seboj priznamo svojo šibkost – da smo vsi grešniki. V ničemer nismo boljši od drugih. Vendar izmenično tečemo eden k drugemu – da se dvigamo in po padcih spet vstajamo nazaj v objem (= odnos). To je naše »smiselno bogoslužje« (Rim 12,2).

TEK KOT PRILOŽNOST
Tudi v zaključku bomo tek naslonili na molitev. Kajti tek je (lahko) tudi molitev. Enako kot molitev tudi tek preobraža človeka. Fiziologija teka me spodbudi, da pogledam na življenje na višji ravni. Podobno se zgodi pri molitvi. Navdan sem z globljim, drugačnim pogledom. Izstopiti iz svojih (toksičnih) miselnih procesov je nehoteni cilj tako teka kot molitve. Tek je ob pravilni uporabi lahko dobra navada in pobuda, lahko pa se spremeni v zablodo in odvisnost. Po začetniških dokazovanjih in postavljanju različnih spokorniških in tekaških rekordov pride človek do spoznanja, da res ne potrebuje veliko, da je srečen. Zadošča, da enostavno je. Ko nas to spoznanje presune v vsem našem bitju in žitju, postane tek molitev. In molitev tek. In življenje postane čudež, čudež pa je takrat, ko je za nas vsaka travica cvet – in ne obratno.

J. Mevec, Glavna tema. Mladinska priloga, v: Ognjišče 5 (2022), 52-56.

Naš svet se spreminja veliko hitreje, kot si predstavljamo. Naš svet je v nevarnosti. A skupaj še lahko najdemo rešitev. V tokratni temi meseca predstavljamo resnice in dejstva o globalnem segrevanju, o njegovih začetkih in možnih rešitvah v prihodnosti, o njegovih vzrokih in posledicah ter o tem, kaj lahko naredimo sami in kaj lahko naredimo skupaj ...

VEDNO TOPLEJE IN TOPLEJE = GLOBALNO SEGREVANJE
Topli pomladni žarki nam med sprehodom skoraj zagotovo pričarajo nasmeh na obraz in ob tem si je prav težko predstavljati, da lahko ima segrevanje ozračja tudi negativen prizvok. A danes globalna temperatura nezadržno raste, k čemur povečini pripomoremo mi, ljudje. Temu pojavu pravimo globalno segrevanje. Zadnja leta lahko njegove posledice vedno bolj občutimo tudi v našem vsakdanjem življenju …

TOPLO IN HLADNO ALI NEKAJ VMES?
V zemeljski zgodovini se je podnebje ves čas naravno spreminjalo. V času, ko so po Zemlji hodili dinozavri, je bilo v povprečju za 7 °C topleje kot danes. Med zadnjo ledeno dobo, pred 20.000 leti, pa je bila globalna temperatura za približno 6 °C nižja. Na prvi pogled se zdi, da je tudi današnje segrevanje ozračja zgolj posledica menjavanja ledenih in medledenih dob, a pomembna razlika se skriva v časovni skali. Medtem ko je v preteklosti za temperaturno spremembo nekaj stopinj preteklo več deset tisoč let, se je zdaj v dobrih 150 letih globalna temperatura dvignila za skoraj 1 °C. Mogoče ste ob tem podatku zamahnili z roko, češ da je to precej malo, a pozor: v naravi lahko imajo že čisto drobne temperaturne spremembe precej večje in daljnosežne učinke. To je odvisno tudi od kraja, kjer živimo. Suše in vročinski valovi na eni strani Zemlje ter močne padavine in poplave na drugi, porast gozdnih požarov in neurij, zelene zime – kar navadite se, vremenski pojavi postajajo vedno bolj nepredvidljivi in ekstremni.

KAKO SE JE VSE ZAČELO?
Še pred nekaj sto leti se ljudem ni niti sanjalo, kaj bi lahko pomenil pojem globalno segrevanje. Z industrijsko revolucijo pa so se stvari precej spremenile. V 18. stoletju so se pojavile prve tovarne, prej ročno delo so nadomestili stroji, in posledično so lahko v krajšem času izdelali precej več stvari. V tistem času so ljudje iznašli tudi več pomembnih izumov: od elektrike do parnih strojev in motorjev z notranjim izgorevanjem, ki so bili predhodniki kasnejših vlakov in avtomobilov. Tudi na področju medicine so nova odkritja, kot so cepljenje, razkuževanje in zdravila, precej dvignila zdravstveni standard prebivalstva. Zaradi boljših življenjskih pogojev se je število rojstev povečevalo, življenjska doba pa se je daljšala. Hkrati se je z vsem napredkom nezadržno večala tudi količina toplogrednih plinov v ozračju.
Danes živi na svetu vsaj osemkrat toliko ljudi, kot jih je živelo pred industrijsko revolucijo. Posledično je potreba po hrani in vodi vedno večja, proizvodnja oblačil raste, kar zahteva vse več kmetijskih površin in novih tovarn. Popolnoma logično je postalo, da so hiše priklopljene na elektriko in da si življenja brez gore električnih pripomočkov sploh ne znamo več predstavljati. Potrošniška miselnost nas spodbuja, da nakupujemo vedno nove in nove stvari, da se na počitnice odpravimo v eksotične kraje na drugi konec sveta in da »izkoristimo življenje, kot se da«. Hkrati pa si zatiskamo oči pred dejstvom, da s takim načinom življenja zelo močno obremenjujemo okolje z odpadki in ozračje s toplogrednimi plini – to pa danes nima več tako nedolžnih posledic.

IZZIVI V PRIHODNOSTI IN MOŽNE REŠITVE

Žuželke kot hrana? Zakaj pa ne!
Kaj ste danes jedli za kosilo? Meso je na našem jedilniku zelo pogosto živilo. A ravno mesna industrija je tista, ki precej onesnažuje okolje. Za pridelavo 1 kg govedine se v zrak izpusti tolikšna količina toplogrednih plinov, kot se jih porabi za pridelavo 27 kg leče ali 9 kg krompirja. Čeprav je pridelava mesa v primerjavi z rastlinsko hrano precej potratna, ga ljudje v svoji prehrani vseeno potrebujemo, saj je pomemben vir beljakovin. Nekateri strokovnjaki zato predlagajo, da bi nov vir beljakovin lahko postale žuželke. Črički, kobilice in ličinke hroščev mokarjev. Tudi v Sloveniji že prodajajo posebne beljakovinske ploščice iz žuželk. Hmm, ali bi poskusili?

Navpično kmetovanje
S povečanjem števila ljudi na Zemlji se povečuje tudi potreba po hrani. A ker je Zemljina površina omejena, potrebe po novih površinah za kmetovanje pa vedno večje, strokovnjaki iščejo nove rešitve. Ena izmed njih je navpično kmetovanje. To je način gojenja rastlin v zaprtih prostorih, podobno kot bi imeli večnadstropno toplo gredo. Rastline rastejo v loncih, v katere jim dodajajo vodo z minerali. Zaradi rasti v zaprtih prostorih bi bile rastline zavarovane pred škodljivci in neugodnimi vremenskimi pogoji, zato bi lahko bil pridelek večji. Tak način pridelave zelenjave bi bil primeren za mestna središča, saj ne zavzema veliko prostora, hkrati pa se tako precej zmanjša razdalja od ponudnika do trgovine, posledično je tudi manj izpustov toplogrednih plinov.

Umetna drevesa iz mahu
Rastline s fotosintezo iz zraka vežejo CO2. Večje kot so rastline, več CO2 lahko vežejo. A da novo drevo zraste do svoje polne velikosti, lahko preteče precej let. Zato so se znanstveniki domislili, da bi lahko v mestih postavili ogromne skulpture iz mahu, ki bi pomagale pri čiščenju zraka. Mah je tudi precej vpojen in lahko zadrži vodo, ko dežuje, zato takih »dreves« ne bi bilo treba pogosto zalivati.

Vesoljski senčnik
Ena izmed precej nenavadnih idej je tudi postavitev vesoljskega senčnika, ki bi delno omejil prehajanje sončne svetlobe do Zemlje in s tem zmanjšal segrevanje ozračja. To bi lahko dosegli s postavitvijo ogromnih tankih ogledal, ki bi delovala kot sončne celice. Na tak način bi zagotovili senčenje, hkrati pa še proizvodnjo električne energije. A realizacija česa podobnega se verjetno še ne bo zgodila tako kmalu.

Nanobot, ki v morju veže CO₂
Tudi v morju se kopiči veliko CO₂. Pred kratkim so znanstveniki razvili majhnega robota, nanobota, ki lahko iz morske vode odstrani tudi do 88 % CO2. V robotku se CO2 pretvori v trden material, ki nato potone na morsko dno. Mogoče pa lahko taka rešitev nekoč pripomore k manjši količini CO2 v morju?

Še drugi viri energije?
Za proizvodnjo elektrike potrebujemo energijo. Ker sežig fosilnih goriv močno onesnažuje okolje, hkrati pa njihov vir ni neomejen, se vedno več pozornosti namenja zelenim virom energije: vetrni, hidro, sončni in geotermalni energiji ter moči plimovanja. Ponekod po svetu pa imajo celo nogometna igrišča, ki pretvarjajo gibanje nogometašev v energijo za razsvetljavo igrišča.

KAJ LAHKO SAMI NAREDIMO ZA BOLJŠO PRIHODNOST?
Vsak od nas lahko pripomore k ohranitvi našega planeta. Zato smo za vas pripravili nekaj praktičnih nasvetov. Začnete lahko že danes.

• Prevoz v šolo in službo: če je le mogoče, pojdite peš ali s kolesom. Tako ne boste le omejili izpustov toplogrednih plinov, ampak boste poskrbeli še za vsakodnevno rekreacijo.
  
  
• Prehrana: nakupujte lokalno sadje in zelenjavo. Med transportom iz oddaljenih krajev se v zrak namreč izloči veliko toplogrednih plinov. K čistejšemu okolju pa lahko pripomore tudi zmernejše uživanje mesa, saj živinorejske farme izločijo veliko CO2.
  
  
• Kupovanje: dobro premislite, predno kupite novo stvar. Morda poskusite pred nakupom popraviti stvari, ki jih že imate doma, ali jih predelati v kaj drugega.
  
  
• Počitnice v eksotičnih krajih: omejite svoja potovanja z letali – triurni polet izpusti v zrak 1 tono toplogrednih plinov na potnika. To je toliko, kot bi imeli svoj računalnik nepretrgoma prižgan deset let! Tudi v Sloveniji so lepi kotički za preživljanje dopusta.
  
  
• Gospodinjstvo: bodite varčni pri porabi elektrike. Ugašajte luči in izklapljajte aparate, ki jih ne potrebujete. Razmislite o uporabi obnovljivih virov energije.
  
  
• Posadite drevo: rastline vežejo CO2 iz zraka in ga med fotosintezo porabijo za sintezo sladkorjev. Tako rastline preprečijo, da bi CO2 ostal v zraku in deloval kot toplogredni plin. Hkrati pa vam bo drevo nudilo prijetno senco med poletno vročino.

VPRAŠANJE ZA PREMISLEK
V kakšnem svetu bi radi živeli in kakšen svet boste zapustili svojim vnukom?

 

HVALJEN, MOJ GOSPOD
Globalno segrevanje je le en derivat našega mačehovskega odnosa do narave. V svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod (Laudato si), papež Frančišek močno opozarja na skrben odnos do okolja. Spomni, da je Zemlja naša sestra, »ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji«. Hkrati pa nam »prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem«. Pri tem se naveže na prikupnega in spodbudnega vzornika sv. Frančiška Asiškega, ki je zares čutil z vsem živim in neživim. Slednji je ne le ljudi, ampak tudi živali in vremenske pojave, naslavljal s sestro in bratom. Papež nam želi privzgojiti podoben čut: da bi tudi sami vzljubili naravo.
Čeprav se sliši duhovnost Asiškega zelo poetična, pa ni papež nič kaj poetičen pri analizi trenutnega stanja. Ugotavlja, da se omenjena sestra – narava – danes »pritožuje zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog«. Papež opozarja, da smo rasli »z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji ter da nam je dovoljeno njeno ropanje«. Gre za to, da človek ruši rajsko srečo in dobrine, ki nam jih Bog podarja. To danes vidimo ob že omenjenem dvigu temperature zaradi industrijske revolucije, ekstenzivne živinoreje in ob potrošniški miselnosti, ki kopiči vedno več odpadkov. Ta malomarnost, pri kateri sodelujemo vsi, nas je pripeljala do ekološke krize, ki jo je pravilno ocenil že papež Pavel VI. Šlo naj bi za »nepričakovano posledico« nenadzorovanega človekovega delovanja. S takšnim delovanjem tvegamo, da ne bomo uničili le Zemlje, ampak tudi nas same, saj smo od nje odvisni.

GOSPODOVANJE KOT ODGOVORNOST
Na to opozarjajo tudi novejši teologi – denimo Martin M. Lintner –, ki se zavzemajo, da bi človek previdneje posegal v stvarstvo. Bog je ob stvarjenju človeku v raju resda velel, naj stvarstvu gospoduje (1 Mz 1,28), vendar je gospodovanje izraženo bolj kot naloga in dolžnost. Danes pa ljudje ta privilegij gospodovanja večkrat dojemamo povsem izkrivljeno. To, da smo krona stvarstva, še ne pomeni, da lahko delamo z okoljem, kot želimo – »saj je vse drugo tako ali tako manj vredno od nas«. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, kar pomeni, da je Bog človeka v raju ustvaril takšnega, kot je On sam. Podelil mu je svobodo. Vendar človekova bogopodobnost ni le v naši (brezmejni) uporabi te svobode. Ljudje moramo biti tudi odgovorni za svoja dejanja, ki imajo posledice v celotnem stvarstvu. Človek je dolžan s svojim razumom prepoznavati Božji načrt, ki zadeva celotno stvarstvo, in ne le človekovih ozkih ciljev.
Večina nas je resda nemočnih in ne moremo vplivati na strukturne vzroke slabega delovanja v svetovnem gospodarstvu. Pa vendar lahko vsak spreminja sebe. Naravno okolje je prizadeto tudi zaradi neodgovornega ravnanja vsakega gospodinjstva: zaradi prevelike uporabe avtomobilov, plastike, elektrike ... To pa vsekakor je v naši moči. Benedikt XVI. zatrdi, da je tako naravno kot družbeno okolje ranjeno. Skupni imenovalec je namreč prepričanje, da ni nespornih resnic, ki bi vodile naše življenje. Tako človekova svoboda danes nima (več) meja. Pozabljamo, da »človek ni samo svoboda, ki bi se ustvarjala sama«. Stvarstvo bo torej prizadeto, dokler bomo sebe dojemali kot »zadnjo instanco, ki vse pojmuje kot svojo last«.
Papež z okrožnico računa na vse nas – verne in neverne –, saj je vsem »zemlja naša sestra«. Vsi – predvsem pa kristjani – se moramo navzeti pravega gospodovanja. Tistega v Jezusovem pomenu: »Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,46). Tako moramo postati – ne le sočloveku, ampak vsemu stvarstvu – služabniki. Takšne perspektive nas uči Frančišek Asiški. Z njim bomo zopet vzpostaviti harmonijo na Zemlji, da bo zopet postala vsaj približek raja – približek tistega, kar z grehom gospodovalnega lomastenja vsak dan podiramo. Zato že odvrzimo svoje večvrednostne komplekse! Kot Frančišek začnimo živeti »v preprostem in čudovitem sozvočju z Bogom, z ljudmi, z naravo in s samim seboj«. Šele takrat se bo tudi v nas vse »do zadnjega vlakna neločljivo prepletala skrb za naravo, pravičnost do revežev, vpetost v družbo in notranji mir«. To je (bilo) življenje Asiškega. In takšen lifestlye predlaga papež tudi nam, če želimo ohraniti svet in sebe – ter dojemati vse kot neizmeren dar.

ŠOLN, Katarina in MEVEC, Janez (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 4, str. 53-57.

Kaj reči o postu, ko pa je vsako leto vsaj 40 dni in še malo pred tem govora o njem? V zadnjem času je veliko pobud tipa 40 dni brez … Na drugi strani se rojevajo radikalne oblike posta, ki ga podaljšujejo za več kot polovico in zajemajo obširne discipline, npr. Exodus za moške in Fiat zanjo. Zaslužni papež Benedikt XVI. je vedno ubiral pot h koreninam, izviru. Na takšno pot, k izvirom, se odpravimo tudi mi in ločimo pravo zrnje posta od plev naših domnev o njem.

Človek je v zadnjih desetletjih marsikaj naredil po svoje – ločeno od tradicije. O sodobnih antropoloških premikih bi lahko začeli govoriti ob študentski revoluciji 1968, lahko ob padcu berlinskega zidu, lahko bi šli dlje v zgodovino, tja do francoske revolucije, kajti že od takrat si človek misli, da zna s svojim razumom vse, prav vse narediti bolje. Na določenih področjih to dokazuje, saj smo priča izjemnemu razvoju, vendar pa so področja, kjer delati po svoje pomeni stranpot.

SVOJA POT = STRANPOT?
Postmoderni čas nas spodbuja, da si vsak poišče svojo pot, look in stil. Tudi kristjani smo otroci tega sveta, zato se nehote navzamemo trenutnih pogledov, ki vladajo v družbi. Ta odmik lahko vidimo tudi v spreminjanju naše duhovnosti. Kadar pa Cerkev pozabi na »izkušnjo svoje lastne tradicije, jo sprejmejo druga gibanja«, zatrjuje Anselm Grün. Podobno je tudi s postom. Po njegovem naj bi Cerkev ohranjala tradicijo posta le še navzven, sam »smisel posta pa naj bi vedno bolj pozabljala«. Tudi na tem področju smo (žal) začeli presojati z vidika svojih občutij in ugodja. To je naša glavna matematika.
Hkrati bi radi, da se vsako naše udejstvovanje vidi, da je nekje zabeleženo. Zakaj se denimo mučimo z raznovrstnim udejstvovanjem v določenih skupnostih, ko pa nas potem nihče ne vidi ali pa nobeno delo ni dovolj dobro? Pozabljamo, da dobrih del ne smemo opravljati pred ljudmi, da bi nas oni videli (prim. Mt 6,1). Bog, ki vidi na skrivnem, ti bo že povrnil, zato ne trobi pred seboj, sicer boš že sedaj prejel svoje plačilo (prim. Mt 6,2.4).

Ne postavljajmo (več) v središče sebe! Prizadevajmo si, da v središče spet pride Kristus. Le tako se bomo, usmerjeni nanj, lahko odpirali drugim. Pojdimo iz relativizma in iz svojih pogledov. Stopimo iz udobja svoje postelje, saj »nismo ustvarjeni za udobje, ampak za veličino«. Ta veličina je Bog sam. Naj bo ta misel Benedikta XVI. osrednji motiv našega letošnjega postnega delovanja, ne glede na to, ali bomo del kakšne akcije ali ne. Za boljše razumevanje posta pa osvetlimo dojemanje le-tega skozi čas.

KAKO ZASTAVITI POST?
A. Grün pripoveduje o živahni razpravi v njihovem samostanu. »Bolje bi se bilo ne postiti in ostati dobre volje,« je menil nek pater. Nato je negodoval, da si v postu drugim še bolj v breme, kot si jim že sicer, saj si večinoma slabe volje. Drugi mu je oporekal: »Če se izogibamo svoji slabi volji s tem, da dobro pijemo in jemo, tedaj ne bomo nikoli spoznali samega sebe.« Grün zaključi, naj pomislimo: Ali smo lahko dobre volje le, če imamo zadovoljene svoje osnovne potrebe? Kaj me pravzaprav ohranja dobre volje? Kaj je temelj mojega notranjega miru? Kaj pa zadovoljstvo s seboj in Bogom – ali to izgine, če sem lačen (= nimam vsega potrebnega za svoje življenje)? Namen posta seveda ni, da se odrečemo vsakemu užitku, in tako postanemo neužitni za druge. Gre pa za preizkušanje sebe.
»Menih naj bi vedno živel kot v postnem času. Toda za to jih le malo najde moč. Zato svetujemo, da vsaj v teh postnih dneh pazimo na svoje življenje z vso pozornostjo.«
(sv. Benedikt)

POSTI SE NA SKRIVNEM
V govoru na gori Jezus govori o tem, kako se pravilno postiti. Poudari, da je kazanje posta na zunaj ničvredno dejanje. »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil« (Mt 6,17-18). V tem nam je zgled sam Jezus. V puščavi se je postil 40 dni, vendar v nasprotju s farizeji ne iz razloga, da bi želel dajati vtis, kaj zmore, da bi se s tem hvalil. »Nasprotno, je in pije z ljudmi, deli njihovo veselje, tako da ga imajo celo za požrešneža in pijanca,« doda Grün. Naslednjič, ko odkloniš ponujeno hrano ali pijačo, ki jo je gostitelj skrbno pripravil, pomisli na Jezusa. Kako bi v tem primeru ravnal on? Verjetno večkrat izpademo farizejski. V navidezni kislosti pa v sebi žarimo, ker smo lahko pred drugimi izustili, da se postimo.
»Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17-18)

POST DUŠE IN TELESA
Sv. Peter Krizolog je učil, da je treba s postom posnemati Kristusa in da mora biti krščanski post zunanji in notranji. Poudarjal je, da post ne sme biti nikoli ločen od molitve in miloščine. Na podobno organsko celoto posta kot skupka telesa in duha opozarja Grün. Pravi, da smo »telo in dušo preveč ločili med seboj. Post je postal čisto duhovna drža.« Preveč se je poudarjalo le duhovno držo do stvari, spreobrnjenje in prenovo. »Skoraj zaničljivo« smo gledali na telesni post, s tem pa je izginil tudi duh celega posta. Zaradi tega naj bi se preselil v medicino in marketing. Povejmo še drugače: težko bomo krščanski post opravljali le miselno in duhovno, brez da bi se odrekli nečemu materialnemu (kavi, mesu, sladkorju ...). Gre za nekaj podobnega, kot bi rekli, da bomo sedaj dokazali svojo globoko duhovnost brez (dobrih) del. Takšnim je že sv. Jakob odgovoril: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del« (2,18).

»Edini evangelij, ki ga ljudje v današnjem času še berejo, smo kristjani s svojim zgledom.«

NADGRADNJA POSAMEZNIKA V OSEBO
S sv. Jakobom smo želeli pokazati, da post tudi danes ne sme biti mišljen kot samostojna verska praksa. Prvi kristjani so se s postom povezovali v občestvo. Končno je to učil tudi Jezus. V govoru na gori zbranim naroča, naj se post dopolnjuje z dobrimi deli in molitvijo. Tako se človek socializira tudi na duhovni ravni; da ne poskrbi le za svoj vrtiček, ampak ga post naredi bolj dojemljivega za druge. »Za vse nas je zato post ugoden čas za premagovanje življenjske odtujenosti v poslušanju Božje besede in opravljanju del usmiljenja,« je dejal papež Frančišek.

MOJ POSTNI PROGRAM
»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom.«
(sv. Benedikt)»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom,« naroča sv. Benedikt. Post načrtujmo sami, saj se najbolje poznamo. Vemo, kje je naša ahilova peta, če smo le malo pošteni do sebe. Pa vendar je nadvse smiselno, da s punco/fantom, možem/ženo ali pa – kar je še bolj primerno – z zaupnikom ali duhovnim spremljevalcem temeljito preučimo svoj postni načrt.

Ne zatiskajmo si oči, vsak izmed nas se želi izogniti pravemu trpljenju 🙂 Prav z dejanjem skupnega načrta pa se obvežeš, da boš zadano tudi izpolnjeval. Ja, to bo res pravi postni trening! Po športnem žargonu pa ne posegamo kar tako, malo za hec. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih. Imenujejo se atleti, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovarjajo za nadaljnji program. Grün dodaja, da »samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti«.

DUHOVNI NAPREDEK NA PRAVIH TEMELJIH
S sprehodom skozi tradicijo izraelskega ljudstva in novega ljudstva – Cerkve smo želeli pokazati, da post ni sam sebi namen. Post je preizkušeno sredstvo duhovne askeze, ki nas šele v povezavi z redno osebno molitvijo in dajanjem miloščine preobrazi in pripelje do pravega kristjana ter do tega, da smo sposobni slišati Boga, ki nas kliče po imenu (prim. Iz 43,1). A da zlato doseže to žlahtnost, se mora preizkušati v ognju. Tako se tudi mi kalimo prek različnih umetnih izzivov in resničnih preizkušenj. Ob tem Boga ne naslavljamo več le s pobožnimi besedami, ampak s svojim telesom, dušo in duhom globoko izpovedujemo svoje hrepenenje do njega. Čutimo, da smo brez njega prazni. On je prišel, da bi imeli pravo življenje v izobilju (prim. Jn 10,10).

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.