Tihega zimskega jutra je zgodnje sonce lenobno poljubljalo zmrznjeno zemljo, ko se nam je nenadoma odprl pogled na Slap ob Idrijci. Vasica? Zaselek? Ali morda kraj? Hiše so raztegnjene in ujete med cesto in Idrijco, zdi se, da stojijo le še streljaj od Tolmina. A ko noga sledi skoraj neopaznemu lesenemu smerokazu čez železni most in naprej proti rojstni hiši Cirila Kosmača, si človek zlahka predstavlja, da je bil nekoč to ves svet za nekajletnega dečka Cirila. Najbrž je bil še prevelik, ko je bilo treba skupaj z brati in sestrami popaziti na nekaj glav živine. Najbrž je bil strašljiv, kadar je Idrijca narasla, njeno bobnenje pa je odmevalo v preprosti hiši, ki spada arhitekturno v škofjeloško-cerkljanski slog.
Tu, v Bukovici, kot se reče po domače, se je čas ustavil. Ujet je v trideseta leta prejšnjega stoletja, v leta, ko je Ciril odšel od doma, ne vedoč, da se bo vrnil kot eden velikanov slovenske književnosti, ki ga Evropa uvršča ob bok Lorce in drugih.
Morda pa so slutili njegovi starši; oče, ki je sinu želel kljub pomanjkanju omogočiti kar najboljše šolanje, in mati, ki je opazila njegovo izjemno nadarjenost. Ta je izstopala do te mere, da je mali Ciril nekoč še sam vprašal, če ga imajo morebiti raje od sorojencev. Pa mu je mama le rekla: »Ne, nimamo te raje, le drugačne ljubezni si potreben od bratov.«
O vsem tem nam je pripovedovala gospa Karla Kofol, etnologinja, ki je v Tolminskem muzeju med drugim zadolžena tudi za Kosmačevo rojstno hišo. S tako ljubeznijo in žarom pripoveduje, da človek kar začuti življenjsko moč Tolmincev! Res je prava za to stvar.

Pove, da so v Bukovici v hiši živeli še pred osmimi leti. Dolgo je niso obnavljali, povsod drugod je bilo že kaj postorjenega, a Cirilov brat Ladko, ki sedaj živi v sosednji hiši, se menda še spomni, da je brat slutil, da bo njuna rojstna hiša nekoč morda muzej, pa mu je že za življenja namignil, naj je ne preureja. Podobna sporočila so prihajala iz muzeja, a gospod Ladko se je konec koncev le uklonil in zamenjal ter polepšal kuhinjo. Pa je prišla ponudba za odkup in lepa nova kuhinja je romala na smetišče, delavci pa so se trudili, da so ji spet pričarali videz izpred osemdesetih let, pri čemer je veliko pomagal z nasveti gospod Ladko. (Naj vam prišepnemo: Če se boste na Slap ob Idrijci odpravili podoživet Kosmačev Pomladni dan, ga le zaprosite za ključ. A pomnite, da lepa beseda lepo mesto najde!)
Pri Kosmačevih je bilo sedem otrok, dve deklici sta umrli že v otroštvu, sedaj sta živa še sestra Ivanka in brat Ladko.
Tolminci menijo, da je Ciril morda nasledil literarni čut po očetu. Ta je bil nekakšen vaški modrec, eden redkih pismenih mož, ki je prevajal dokumente, bil je zborovodja in organist … Kosmač v Pomladnem dnevu, enem najbolj znanih romanov, opisuje, da je tudi oče napisal roman, a ga je sežgal. In ker sam ni mogel v polnosti razviti literarne žilice, je vse sile vložil v sina.
Pa je denarja kljub temu zmanjkalo in po treh letih trgovske šole v Gorici se je moral mladi Ciril brez mature vrniti domov. In ko je postal častni član SAZU, ga je menda vedno pekla vest, da teče njegova poklicna pot med uglednimi akademiki.
Na Tolminskem še živijo ljudje, ki so poznali Cirila Kosmača, saj je od njegove smrti minilo manj kot trideset let. In ker nihče ni prerok v svoji deželi, ga nekateri začenjajo ceniti šele sedaj, ko je malo izpuhtela tudi zamera. Socialni realist, kot je bil, je dogajanja v večini del postavil tako rekoč na domače dvorišče; opisoval je resnične like iz resničnega življenja. Balada o trobenti in oblaku se na primer odvija pri Temnikarju, na sosednji domačiji. In ni jih bilo malo, ki so Cirilu zamerili, ko so se prepoznali. Ali pa kakšno lastnost, poudarjeno na humoren način.
Resničen je (bil) tudi Tantadruj, poznavalci pa so si edini, da so na Kosmačev slog pisanja vplivale tudi zgodbe, ki jih je željno srkal ob domačem ognjišču; mama je pripovedovala bolj vesele, očetove so odsevale trpkost in grenkobo.
Kljub temu in kljub težki mladosti, ko je bil brez dokončane šole in zaprt, v njegovih delih ni črnega žolča. Odlikuje ga sočna pripoved in izjemen jezik, zato ga cenimo tudi kot najboljšega povojnega stilista, še pove gospa Kofol, saj ga odlikuje na videz preprosta, a večplastna pripoved.
Pisatelj, ki je preveden v 26 jezikov, je pisal s tako muko in tako počasi, »kot da bi z najmanjšim pipcem podiral hrast,« je dejal.
Pomladni dan, roman, ki se odvija v nepozabnem okolju Slapa ob Idrijci, je poseben. Tako poseben, da ga je v prevodu nemogoče ujeti. Kajti v njem leži prepletena slovenska duša. Bogata, čeprav v revščini rojena. Široka, čeprav med ozkimi grapami zrasla. Čuteča, čeprav v hudem prekaljena. Naša, domača, kot jo je znal ujeti Ciril Kosmač.

K. Kalan (Alja Napotnik). Ciril Kosmač, Slap ob Idrijci: Mojstri besede, Ognjišče 1 (2009),78-79.

 * 17. september 1890, Zakojca pri Cerknem, † 17. september 1970

Poznavalci menijo, da je nanj močno vplivala tudi rana smrt matere, s katero sta bila močno povezana in zaupna, saj je pri šestnajstih, v letu materine smrti, objavil prvo črtico z naslovom Vstajenje in na hitro dozorel. Njegov talent so v skromni družini, kjer je bil Franček prvorojeni otrok, zgodaj prepoznali in ded je nasprotoval, da bi prevzel družinsko tradicijo čevljarstva, ampak je družino prepričal, da so ga dali v uk. Čeprav se trgovsko šolanje v Kranju ni obneslo, je cerkljanski dekan Franc Knaus znova opazil njegov talent, mlademu Bevku iz Zakojce predlagal vpis na učiteljišče in v času službovanja pred prvo svetovno vojno je tam preživel nekaj najsrečnejših službenih let.

Prva svetovna vojna mu ni prizanesla, vojni je močno nasprotoval. Ker je to ubesedil v nekaterih delih, je imel tudi težave, saj je postal sumljiv. A njegove želje po pisanju (da bo pisatelj, se je odločil menda že v šoli, ko mu je učitelj posojal knjige) niso mogle ustaviti niti vojne grozote in iz leta v leto je pisal več in opazneje, saj je izdal okoli sto knjig zelo različnih tematik, med njimi pa se najde tudi ena sama pesniška zbirka, Pesmi. Po vojni se je povsem posvetil pisani besedi; tudi kot urednik.

Literarni zgodovinarji poudarjajo, da je na Bevka močno vplival Cankarjev literarni slog, zgledoval pa se je tudi po francoskih in ruskih realistih.

Njegovo najznamenitejše delo za odrasle je roman Kaplan Martin Čedermac, ki opisuje raznarodovanje za časa fašistične Italije. Njegovi Pastirci, Pestrna in Grivarjevi otroci so cele rodove slovenskih šolarjev ponesle med cerkljanske bajtarje in dninarje in jim kalile čut za sočloveka ter soočale z življenjem, ki so ga na Slovenskem okušali otroci še ne tako daleč nazaj. Pa tudi Lukec in njegov škorec je povest, ki je ni zaobšla nobena šolska glavica in prav je tako. Število njegovih izjemnih del je tako veliko,d a vseh niti ne moremo našteti, priporočamo pa, da počitniške dni izkoristite za (ponovno) branje kakšne Bevkove knjige, ki bo odkrila vso lepoto in žalost slovenske duše.

Če potrebujete namig za nepozaben avgustovski izlet, vam predlagamo, da obiščete Bevkovo rojstno vas Zakojco in spominsko sobo, ki je urejena v hiši, kjer je odraščal. Da je to rojstna hiša, ne moremo zapisati, saj se je France Bevkov rodil pri sosedovih, do lastne hiše so prišli šele, ko mu je bilo tri leta. A prav njegova življenjska pot in izjemne literarni opus dokazujejo, da se lahko v skromnih razmerah obrusijo pravi narodovi biseri.

mojstri besede 08_2009

piše Alja Napotnik

* 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko, † 19. februar 1923, Ljubljana

Tavčar je po nekaterih ocenah najboljši slovenski pisatelj v predcankarjevem obdobju. Široko izobražen in razgledan je kljub doktoratu s področja prava obdržal občutek za preprostega človeka, kmeta, saj je tudi sam izhajal iz kmečkega okolja in korenin ni pozabil, čeprav se je povzpel na sam vrh meščanskega življenja. Njegovo najznamenitejše pripovedno delo je zgodovinski roman Visoška kronika.

Ivan Tavčar, rojen v kmečki družini v Poljanah nad Škofjo Loko, je ugledal luč sveta 28. avgusta 1851. leta. Eden prvih pripovednikov slovenskega realizma je odraščal kot reven kmečki sin, a je kljub temu lahko obiskoval gimnazijo v Ljubljani in Novem mestu. Pravo je študiral na Dunaju, kjer je tudi doktoriral, po odvetniškem pripravništvu v Ljubljani je za kratek čas odšel službovat v Kranj, nato pa se je vrnil v prestolnico, kjer je ostal do smrti (19. februarja 1923). Znamenitega pisatelja, nosimo Slovenci v spominu tudi kot politika. Ne le da je bil v letih 1901 – 1907 državnozborski poslanec; celo desetletje je bil tudi ljubljanski župan.

Čeprav si ga prikličemo v spomin tudi zaradi znamenitega filma Cvetje v jeseni, kjer je nepozabna čista in hrepenenja polna ljubezen do Mete, jih malo ve, da je bil poročen z Ljubljančanko Franjo Koženina. Nekateri viri navajajo, da so prav njene spodbude bile gonilo njegovega udejstvovanja v številnih narodnih društvih (med drugim je načeloval prvi slovenski kolesarski organizaciji). Iz javnega življenja se je umaknil zaradi napredujočega raka in v času boleni veliko zahajala na Visoko v Poljanski dolini, na danes imenovani Tavčarjev dvorec (na fotografijah), s katerim imajo menda v Poljanski dolini smele načrte, kako ga spet obuditi v življenje. Streljaj od dvorca pa so za goste odprti turistični apartmaji z imenom Cvetje v jeseni. Tudi pokopan je na Visokem.

Tavčarja, ki si je pridobil velik družben in političen ugled, je kot pisatelja odlikovala bujna domišljija, obarvana s čustveno noto. Morda je tudi zato najprej pesnikoval, se poskušal v dramatiki, a se kasneje povsem predal pisateljevanju. V zrelem ustvarjalnem obdobju se je kljub redkejšemu pisanju osredotočil na zgodovinske in kmečke povesti; v tem obdobju je ustvaril najboljša dela; nekatere knjige pa je podpisoval celo s psevdonimom Emil Leon.

Alja Napotnik

Visoška kronika

Zgodovinski roman, ki opisuje dogajanje v 17. stoletju, ko se je končala tridesetletna vojna, je pisateljevo najpomembnejše delo. Zaradi prezgodnje smrti je dokončal le prvega od načrtovanih treh delov. Dogajanje, ki je postavljeno v Poljansko dolino, na Visoko in v Škofjo Loko, je plod pisateljevega raziskovanja življenja prejšnjih lastnikov dvorca na Visokem, ki ga je bil kupil leta 1893. Pisatelj je kot glavni lik uporabil Izidorja Khallana, ki se je na kmetiji rodil leta 1664, zato je tudi jezik romana nekoliko arhaičen.

mojstri besede 05_2009

Oton Župančič, katerega pesmi poznajo mnogi otroci zelo zgodaj, se je znal vživeti v otroško dušo kot le malokdo. Tako se je v svojih zapisih spraševal, če mestni otroci sploh vedo, kakšno je pristno razoglavo in bosopeto otroštvo, kot se ga je spominjal on sam. A zanj je trajalo le kratek čas, saj je moral z osmimi leti iz rodne vasi v Novo mesto. Tja se je podal z veselim otroškim pričakovanjem, ko pa je spoznal, da bo moral sam ostati pri tuji gospodinji, se je obesil na domači voz in so ga morali s silo odtrgati stran. V šoli pa je iz prej slabega učenca postal odličnjak.

Eden najpomembnejših slovenskih pesnikov (bil je tudi prevajalec, urednik in dramatik), sicer pa eden od štirih predstavnikov slovenske moderne, se je rodil 23. januarja 1878 v Beli krajini, umrl pa je 11. junija 1949 v Ljubljani. Otroštvo je preživel v relativno premožni družini v Dragatušu, študiral je na Dunaju. Je eden redkih umetnikov, ki ga je narod prepoznal še za časa njegovega življenja in ga znal ceniti; od oblasti je dobil naziv ljudski umetnik, pa tudi častni doktorat mu je bil podeljen.

Za časa njegovega dunajskega študija je nastala prva pesniška zbirka Čaša opojnosti (1899), prvo zbirko pesmi za otroke pa je poimenoval Pisanice (1900) po belokranjskih pisanicah; tretja pesniška zbirka, Čez plan, je izšla leta 1904.

Župančič je bil svetovljan, ki se je počutil domačega tako na Dunaju kot v Parizu ali Ljubljani, kjer je preživel gimnazijska leta.

V Ljubljani se je poročil z Ano Keslerjevo in imel z njo tri otroke; ko je sinček Marko dopolnil prvo leto, je izšla knjiga Sto ugank in še kaj, kmalu za njo pa še zbirka pesmic za najmlajše Ciciban. Slednja je še danes najbolj priljubljena zbirka za otroke, kar jih je kdajkoli izšlo na Slovenskem.

Ko so otroci zrasli, pa se je spet posvetil pesnjenju za odrasle in svoj plodoviti opus sklenil z zbirko V zarje Vidove (1920).

Njegov izjemen talent se je pokazal že v nižji gimnaziji v Novem mestu, saj je pesem Zima, zima bela (kasneje preimenovano v Pesem Nagajivka) spisal kot otrok. Njegov najpomembnejši navdih je bilo zgodnje otroštvo v Vinici oziroma Dragatušu v rodni Beli krajini, ki ga je duhovno hranila vse življenje, čeprav je veliko živel na tujem.

Zbirka Lahkih nog naokrog (1913) je nastala ob prevajanju nemške otroške knjižice, pri kateri je pesnik sredi dela nalogo opustil, saj mu izvirne pesmice preprosto niso bile všeč, pa je k ilustracijam napisal svoje. Med pesmicami iz te zbirke so najbolj prisrčne Možiček-kopitljaček, Kolá se kolač, Hi hop, Sonce, zemlja, mesec. Pravo možgansko telovadbo pa za najmlajše še danes predstavlja Sto ugank.

V rodni Vinici stoji spominska hiša Otona Župančiča, ki smo jo obiskali in v njej posneli pričujoče fotografije. V njej je pesnik preživel le dve leti.

Njegov zadnji dom na ljubljanskih Žalah je povezan s posebno zgodbo: sin Marko, ki ga je oče za prvi rojstni dan razveselil s pesniško zbirko, se je očetu po svoje oddolžil in mu izpolnil veliko željo, da bi mu ob grobu vedno peli ptički. Sin je namreč na spomeniku naredil jamico, kamor se ob dežju steka voda. Tja hodijo pit in se prhat ptički, ki ob tem veselo žvrgolijo. (Karolina Vrtačnik)

(mojstri besede 11_2009)

* 9. januar 1856, Globoko pri Rimskih Toplicah, † 10. junij 1912, Ljubljana

O Antonu Aškercu, velikemu slovenskemu pesniku, mojstru balad in romanc, ki spada med realiste, je treba pisati z ljubeznijo in spoštovanjem obenem. Ni veliko, sinov slovenskega naroda, ki bi tako goreče zagovarjali slovenstvo in se trudili za blagor naroda!

Rodil se je v kmečki družini in otroška leta preživljal v Senožetih pri Rimskih Toplicah, kjer stoji tudi Aškerčeva spominska hiša. (Za obiskovalce jo prijazno odprejo potomci oziroma sorodniki, ki sprejmejo obiskovalca ne glede na uro in dan, če so le doma na kmetiji.) Aškerc je obiskoval I. gimnazijo v Celju, študiral bogoslovje v mariborskem semenišču in leta 1880 prejel mašniško posvečenje.

Profesorica Marja Boršnik, ki je o njegovem delu zbrala obilo podatkov, je objavila, da je bilo Aškerčevo prvo objavljeno delo nepodpisano: leta 1877 je v Zgodnji Danici objavil pesnitev Sv. Ciril in Metod, čeprav večina virov navaja kot njegovo prvo objavo pesem Trije popotniki, ki je tri leta pozneje izšla v Ljubljanskem Zvonu. Pisal je lirske in epske pesmi, temelj njegovih balad in romanc so bile slovenske oziroma slovanske zgodovinske zgodbe, pa tudi ljudsko izročilo in Sveto pismo. Njegova zadnja objavljena pesnitev za časa življenja je bila Grobni vrček, ki je prišla med bralce v letu pesnikove smrti.

Poet, rojen v Globokem pri Rimskih Toplicah leta 1856 (umrl je 1912. v Ljubljani zaradi kapi), je bojeval bitke s seboj in z drugače mislečimi. Ker je odklonil krst v nemškem jeziku, je izgubil že dogovorjeno premestitev v Cirkovce, pa tudi sicer je po mnogih slovenskih župnijah služboval tudi zato, ker so ga nekajkrat kazensko premestili. Sprva se je podpisoval kot Gorazd oziroma Nenad, saj se mu je zdelo, da služba božja in umetnost skupaj ne bosta naletela na razumevanje.

Tudi strog je bil do sebe: čeprav se je pesnitev hitro nabralo za knjigo, je bil prepričan, da mora pesnik najprej celo desetletje zoreti. Ko pa je eden od kritikov zapisal, da naj mu nikar ne pade na pamet, da bi jih zbral in objavil v knjigi, je kot odgovor na prikrite grožnje storil točno to in leta 1890 so ugledale luč sveta Balade in romance, ki jih je pogumno podpisal kar s pravim imenom. Tako nam je zapustil v dediščino pesniški zbirki Balade in romance ter Staro pravdo, njegove znamenite pesmi, ki jih najdemo tudi v šolskih berilih, pa so: Ponočna potnica, Brodnik, Čaša nesmrtnosti, Mejnik, Godčeva balada, Anka, Poslednje pismo, Kronanje v Zagrebu ...

Slednja je tudi najljubša pesem njegovega pranečaka Avgusta Aškerca, s katerim smo se pogovarjali. Po njegovih besedah je veliki pesnik prehiteval čas, saj si je že mnogo pred drugimi prizadeval za sožitje med katoličani in evangeličani. Dragocen spomin mu predstavlja podatek, ki ga je našel v celjskem arhivu: Aškerc je imel drugo duhovniško službo v Šmarjah pri Jelšah.

Navada je bila, da so k novemu duhovniku prišli vsi k spovedi. Tako je prišla tudi neka redovnica, Slovenka, ki pa je govorila nemško, a z naglasom, saj je bil nemški jezik tedaj uradni tudi v samostanih. Aškerc jo je vprašal po izvoru in ji kot Slovenki predlagal spoved v maternem jeziku. Kasneje je redovnica še večkrat pripovedovala, da je bila to zanjo nepozabna spoved, saj je smela kesanje, očenaš in zdravamarijo zmoliti v svojem jeziku.

Gospod Avgust Aškerc je še povedal, da stoji ob pesnikovi spominski hiši cvetoč spomin nanj. Ko je ta potoval po Sveti deželi, mu je armenska katoliška Cerkev podarila sadiko vrtnice, ki še vedno cveti. Skromen grmiček obilno cveti, kot bi bil ponosen, da je živ spomin, ki ga je zapustil narodni buditelj.

Karolina, V., Mojstri besede, v: Ognjišče (2009) 10, str. 78.

* 10. maj 1876, Vrhnika, † 11. december 1918, Ljubljana

Med mojstri pisane besede je na Slovenskem zagotovo največji Ivan Cankar, pesnik, pripovednik in dramatik. Rojen v revni delavsko-obrtniški družini kot osmi od dvanajstih otrok, je s talentom in trdim delom dokazal, da je mogoče slediti sanjam in jih uresničiti, četudi so življenjski pogoji še tako nenaklonjeni.

A čutil je, da mora živeti svojo poklicanost za vsako ceno. Na Dunaju je ob podpori kranjskega deželnega zbora sprva študiral stavbarstvo, ko pa se je prepisal na študij slavistike, je izgubil podporo, ki je znašala 20 goldinarjev.

Težke razmere je okusil že v zibeli; komaj tri leta je imel, ko jim je na Klancu v večjem požaru zgorela skromna hiška in od takrat so se vsaj osemkrat selili. V zadnjem skupnem domovanju, po domače »pri Tičku«, je pisatelj napisal znamenito Skodelico kave.

Ko danes obiščemo Cankarjevo spominsko hišo na Vrhniki, ne vstopimo v pisateljevo rojstno hišo, ampak v hišo, ki stoji na temeljih nekdanje. O tem nam govori tudi napis: »V borni koči, ki je stala na temelju te hiše, se je krojaču Jožetu Cankarju in Neži roj. Pivk dne 10. maja 1876 rodil kot osmi od dvanajstero otrok Ivan Cankar, slovenski pisatelj.«

V hiši, ki se za obiskovalce spet odpira ravno ta mesec, so na ogled tudi prve Cankarjeve knjižne izdaje, njegove fotografije in fotografije sorodnikov, prijateljev in dobrotnikov ter njegovi avtoportreti in risbe.

Do te hiše vodi tudi tako imenovana Cankarjeva literarna pot, na kateri se ustavimo pri vseh osmih hišah, v katerih so Cankarji imeli stanovanja. Pot, ki obeležuje šestindvajset točk, zlasti povezanih s pisateljevo mladostjo, ni posebej označena, zato je dobrodošel namig, da s seboj vzamete knjižico Frančka Bohanca Cankarjeva Vrhnika. Celotna pot, skupaj z ogledom hiše, vzame približno tri ure.

Ivan Cankar je ob Slavku Grumu najpomembnejši dramatik, njegov pisateljski opus pa je tako obsežen, da ga je težko zajeti v kratkem zapisu. Manj znana podrobnost iz njegovega življenja je, da je – po pripovedovanju brata Karla – zlasti na začetku pisateljevanja, ko je kot umetnik še zorel, uporabljal številne psevdonime. Za časnik Slovenec tudi zato, ker se podoba nevernega študenta nekako ni skladala s pisanjem za katoliško usmerjen časopis.

Pisatelj, ki se je rodil maja 1876, umrl pa decembra 1918, je tako ali drugače vplival na vse kasnejše rodove slovenskih piscev.

Alja Napotnik

(mojstri besede 04_2009)

* 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana

Duhovnik in pisatelj, ki je v življenju moral nekajkrat premagati velike ovire, je med Slovenci najbolj znan po romanu Pod svobodnim soncem. Rojen je bil v Doslovčah na Gorenjskem, v objemu Karavank, njegov rojstni dom je sedaj spominska hiša.

Po domače se je reklo Pri Dolencu in hiša je bila ob 100-letnici pisateljevega rojstva preurejena v muzej, ki pripoveduje o pisateljevi mladosti, hkrati pa predstavlja bivalno kulturo kajžarjev v drugi polovici 19. stoletja na Gorenjskem (Finžgarjev oče je tkal platno, šival ovčje kožuhe ...) Posebna dragocenost muzeja je, da je delno opremljen še z izvirno opremo.
Za pisatelja, ki je odraščal v revnem okolju, je znano, da je kot otrok kot goba srkal očetovo pripovedovanje in modrost. Ko so ga dali v šolo, je kljub skromnim razmeram, v katerih je odraščal, pokazal veliko nadarjenost in voljo do učenja, tako da sta učitelj in župnik nagovorila očeta, da ga je iz domačega okolja poslal na šolanje v Radovljico. Kasneje se je vpisal na ljubljansko gimnazijo, kjer mu neuspeh v prvem letniku, ki ga je moral ponavljati, ni vzel volje, ampak ga je spodbudil, da je učenje vzel zares in tako je šolanje končal z odliko in ga nadaljeval v bogoslovju. Po mašniškem posvečenju leta 1894 je služboval po različnih župnijah, kot upokojeni duhovnik pa je klic v večnosti kot aktiven pisatelj dočakal v Ljubljani.
Kot pripovednik slovi po delih za staro in mlado; njegove pripovedi govorijo o kmečkem in meščanskem življenju, napisal pa je tudi nekaj ljudskih iger ter sprva celo pesmi (v knjigi je izšel njegov idilični ep Triglav). Njegova dela so odraz njegovega življenja; z njim so tesno prepletena in so osebno pripovedna. Bralci se z nekaterimi izmed njih še danes zlahka poistovetijo. V že omenjenem slovitem delu Pod svobodnim soncem (ki ga je podnaslovil Povest davnih dedov) in je nastalo pred dobrimi stotimi leti, je opisal boj med Bizantinci in Slovani, ki jih v delu imenuje Sloveni.
Fran Saleški Finžgar je znan tudi po ljudskih povestih, v katerih je upodabljal svet svoje mladosti: Dekla Ančka, Beli ženin, Strici. Mnogi pa najbrž še ne vemo, da je ponarodela besedna zveza 'študent naj bo' vzeta po naslovu njegovega mladinskega pripovednega dela. Mlajši generaciji je namenil tudi Makalonco, knjigo pravljic. V teh literarnih stvaritvah je mladino skušal tudi vzgajati.
Mojster besede, ki je doživel 91 let, je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

 

VRTAČNIK, Karolina (Alja Napotnik). Fran Saleški Finžgar. (Mojstri besede). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str 78-79.