ZA ZIMO PRIDE POMLAD
Moja mama je v starosti vedno težko čakala pomlad. Pozimi je pogosto dejala: “Samo, da že enkrat mine ta zima!”
Zima prinaša dolge noči, mraz, pomanjkanje svetlobe, ljudi zapira v domove. V duše mnogih bolnih in ostarelih ljudi legajo hladne sence otožnosti, osamljenosti in slutnje minevanja. Vsa narava počiva in čaka, da pomladno sonce znova prikliče življenje iz mrzle zemlje.
Pomladni čas povezujemo z začetkom nečesa novega, svežega, z rojevanjem in rastjo, z mladostjo, pa tudi s toploto pri srcu, z romantično ljubeznijo, z lepimi spomini na mlada leta.
Mama je vedno pozorno in z veseljem spremljala že opazno daljšanje dneva v januarju: “Glej, dan se že daljša!” Razveselila se je sonca, ki je topil sneg: “Ja, sonce že kaže svojo moč. Ne bo več hudega mraza …”
Vsaki zimi zanesljivo sledi pomlad. Pomlad ogreje zemljo, ogreje naše premrle in otrple ude, naša srca. Več svetlobe in sonca prihaja v naše domove. Sonce in toplota privabita vse več ljudi na plan.
Veliki ameriški pisatelj Ernest Hemingway, znan tudi po teminah svoje duše, je bil prepričan, da pomlad vedno prinese občutek sreče, človek pa ima takrat edini problem, kje biti najsrečnejši.

POMLAJEVANJE

Pomlad pomeni pomlajevanje. Pomlajevanje narave, stvarstva, no­vo rast. A ljudje z nastopom sleherne pomladi štejemo eno pomlad več (“Štela je sedemnajst pomladi,” smo nekoč bolj pesniško označevali leta), s tem pa z leti nismo vedno zadovoljni.
Kako pa je s pomlajevanjem pri ljudeh? Včasih za koga rečemo: “Ta se je pa povsem pomladil!” Običajno to opazimo, kadar nekdo doživi prijetno spremembo, ki v njegovo življenje vnese takšno zadovoljstvo in svežino, da se to odrazi v njegovem videzu in delovanju. Takšna sprememba je lahko za nekoga upokojitev, za drugega rojstvo vnukov, spet za nekoga kakšen nov življenjski izziv, novo poslanstvo ali za koga tudi zmaga v boju z boleznijo. Takšne pomladitve je vsakdo vesel.
Dandanes mnogi ljudje v razvitem (in presitem) svetu hrepenijo po ohranjanju in obnavljanju mladostnega in privlačnega videza tudi v starosti. Industrija in tržišče, a tudi medicina, hvaležno strežejo njihovim željam ter ponujajo najrazličnejše preparate, pripomočke in postopke za ‘pomlajevanje’. A v boju med pomlajevanjem in staranjem po naravni zakonitosti življenja vselej zmaga starost. Ta pa je lahko lepa, predvsem zaradi naravnosti in pristnosti. Koliko lepote lahko opazimo na obrazu, v katerega je dolgo življenje vtisnilo svoje zrele sledi, koliko lepega v očeh, ki razodevajo modrost, iskrivost in notranji mir poznih let! Spominjam se simpatične starejše gospe, ki je nekoč v razpravi po mojem predavanju o psihologiji staranja hudomušno, a z malo grenkobe, pripomnila, da bi morale revije in televizija kdaj delati tudi reklamo za zgubane obraze in osivele lase.

PREBUJENJE
Ni treba, da pomlad povezujemo s pomlajevanjem ali razcvetanjem pri ljudeh. Pri slehernem človeku, tudi starejšem, pa odhod zime lahko pomeni spodbudo za prebujenje, oživljanje, odpiranje in delovanje.Pri ljudeh v poznih letih življenja pogosto opazimo, da se veselijo tega, da so dočakali “še eno pomlad”. Težko bi se spomnil, ali sem kdaj koga slišal reči, da je srečen, ker je dočakal še eno jesen ali še eno zimo …
Dočakati novo pomlad! Pomlad, kot čas, ki pobuja upanje, ki je odprt v življenje, v pričakovanje nečesa novega. Morda (ali pa zagotovo) tudi kot čas, ki je s praznikom Velike noči odprt in zazrt v večno lepoto …
Mamo je tudi v starosti pomlad vedno zvabila na vrt, ki ga je pridno obdelovala, dokler so ji to dopuščale moči. Spomladi je kar oživela. Vrtovi, njive, travniki, polja in gozdovi leto za letom čakajo pomladno prebujenje v zemlji in prebujenje pridnih rok, ki poskrbijo za novo rast.
Človek, vse življenje vajen dela, tudi v pozni starosti težko opušča opravila, ki jih je imel od nekdaj rad in jih je štel za svoje naloge. Spominjam se znanke, ki je svojo osemdesetletno mater nekaj zaporednih pomladi poskušala prepričati, naj ji prepusti v obdelavo svoj del vrta ob skupnem domu, češ da je to zanjo preveč, da je v življenju dovolj garala in zdaj lahko varčuje s svojimi močmi. Ostarela mati pa se je temu upirala, saj ji je delo na vrtu veliko pomenilo. Opravljala ga je z ljubeznijo, in hvaležna je bila, da je še zmogla skrbeti za nekaj svojih gredic. Sam sem bil močno na njeni strani.

DELO, A NE SAMO DELO
Spomladi je čas za številna zunanja opravila, ki morajo po navadi počakati, da mineta zima in mraz. Marsikdo od starejših ljudi se jih veseli in komaj čaka, da bo lahko spet poprijel za žago, škarje, kladivo, čopič, lopato, grablje. Ob delu bo čutil svojo še ohranjeno vitalnost in moč. Veselil se bo stvaritev svojih rok.
A mnogi starejši ljudje, žal, zahteve in dolžnosti, ki jih čakajo spomladi, pričakujejo z zaskrbljenostjo, strahom in črnogledostjo. Morda se je njihovo življenje zaradi bolezni, izgube v družini, oslabelosti ali drugih vzrokov tako spremenilo, da bremen sami ne bodo zmogli. Takšni ljudje bodo potrebovali razbremenitev, pomoč in oporo svojih bližnjih ali drugih ljudi. Zanje pa bo koristno, če bodo sprejeli toliko nalog in opravil, kot jih bodo še zmogli opraviti. Tako bodo ohranili zadovoljstvo in občutek lastne vrednosti.
Nekatere, sicer še dovolj zdrave in krepke ljudi, lahko pomladno prebujanje, pisanost življenja, vrvež in pospešena aktivnost, ki jih opažajo v svoji okolici, zavrejo v njihovi dejavnosti in nagnejo k otožnosti. Kot da bi se v globini njihove duše oglašala negotovost in dvom, ali bodo lahko sledili tempu pomladnega dogajanja ter, ali se bodo lahko veselili vsega lepega in cvetočega skupaj z drugimi ljudmi. Takšno doživljanje nekoliko spominja na temačno razpoloženje in tesnobnost nekaterih ljudi pred Božičnimi in novoletnimi prazniki, ko doživljajo, kot da sta sreča in radost “predpisana, zapovedana” in hkrati dosegljiva vsem, le njim ne.
Človeku, ki ga turobni občutki omajejo v njegovi volji in pripravljenosti za delovanje, lahko pomaga, če neprijetno počutje vdano sprejme, se ne opazuje in ne razglablja preveč, ter se po malem in po vrsti loteva tega, kar je zanj pomembno in kar ima rad. Ob tem, ko bo svojo pozornost usmerjal na to, kar zmore (tudi, če je to, vzemimo, “samo”prehojena razdalja na sprehodu), se bo postopoma vračalo tudi njegovo zadovoljstvo. S svojim nelagodjem in stisko pa se bo gotovo laže spoprijemal, če bo imel ob sebi osebo, ki se ji bo lahko zaupal in ki ga bo razumela.
Pomlad vabi tudi k druženju in povezovanju med ljudmi. Posebej v času pandemije virusne bolezni Covid 19 običajno nastopi, hvala Bogu, koncem zime obdobje, ko se lahko spet več srečujemo s sorodniki, prijatelji in znanci, ter se varno zbiramo na prostem. Bližina, občutje pripadnosti in povezanosti, prijaznost med ljudmi, pogovori, razvedrilo in smeh, vse to so lahko pridobitve pomladnega prebujenja in, tako upamo, tudi popuščanja epidemije.
Naj velja, da lahko vsakdo od nas, zase in za druge, to pomlad uporabi “poživitven odmerek” dobre volje, potrpežljivosti, vedrine in optimizma!

UŽIVANJE LEPOT NARAVE
Narava ne vabi samo k delu, vabi tudi k opazovanju, uživanju in občudovanju vsega, kar lepega ponuja našim čutom. Srečen je človek, ki si zna vzeti čas za oddih v naravi, in ki uspe krmariti med delom in počitkom.
Pomlad je posebej čas, ki naj bi ga starejši ljudje izkoristili za gibanje v naravi, za sprehode, za nabiranje novih moči, pa tudi za posedanje v parku, na klopeh, ogretih od sonca. Pomladi se narava vsepovsod odeva v zeleno svežino in se krasi z barvitimi cvetovi. Prebuja, krepi, napolnjuje in nahrani vse človekove čute, odprte za lepoto.
Prijatelj, še čil in krepak pri sedemdesetih in več letih, ki živi v bloku in ga ne čakajo spomladanska opravila na vrtu, rad izkoristi pomlad za planinske pohode. Že sedaj se dogovarja z vnukoma za skupne izlete v gore in se tega veseli. Dečka sta že toliko odrasla, da bosta lahko šla z njim. Dedek je velik ljubitelj narave in bo ljubezen do planin poskušal prenesti tudi na vnuka. Učil ju bo opazovati lepote, ki jih ponuja stvarstvo.
Ljubezen do lepote in narave ostane tudi, ko poidejo moči. Čislan gospod je do pozne starosti za sprostitev in razvedrilo zelo rad delal na svojem vrtu in v sadovnjaku. V svoji počitniški hišici je imel na vidnem mestu, na lepo obdelani leseni plošči napisano misel, iskrico iz nekega časopisa: “Zabavo išče, kdor ne pozna resničnega veselja”. Takšno je bilo njegovo življenjsko vodilo. Veselje je našel v ustvarjalnem delu, v stikih z dobrimi ljudmi in v povezanosti z naravo.
Ko se je neko jesen zaradi bolezni in opešanja pripravljal na odhod v dom in se je poslavljal od svojega posestva, je svojim otrokom naročal: “Obljubite mi, da me boste spomladi pripeljali sem, da bom sedel na vrtu in opazoval cvetoče češnje!” V pozni jeseni življenja ga je bodrila misel na cvetočo pomlad. Hotel je uzreti vsaj še delček njene nove rasti in dehteče lepote.

TACOL, Drago. Pomlad, pomlajevanje in prebujenje tudi v starosti. (Odnos do staranja in starosti). Ognjišče (2022) 3, str. 26-28.

Z vstopom v novo leto vsakokrat obrnemo nov list v koledarju življenja na zemlji. Vsakdo od nas pa doda tudi eno leto k svojemu osebnemu seštevku let. Mnogi se bodo veselili okrogle obletnice svojega rojstva, svojega življenjskega jubileja. Bližnji in prijatelji jim bodo postavljali mlaje in druga zunanja obeležja pomembnega osebnega praznika, za veselje, optimizem in pogum ob vstopu v novo življenjsko desetletje. Našel se bo tudi kdo, ki se svoje okrogle obletnice ne bo veselil. Včasih kdo pravi, ko pogovor nanese na njegov bližajoči se visok življenjski jubilej, naj ga na to raje ne spominjamo. A takšni, ki jim jubileji, ali rojstni dnevi nasploh, poleg veselja zbujajo nelagodje, so tudi med mladimi ljudmi. Spominjam se znanke, ki je kmalu po svojem tridesetem rojstnem dnevu pripovedovala, kako je ob prehodu v trideseta leta jokala. “Saj se vendar še ne počutim tako stara,” je potožila. To je bilo pred mnogimi leti. Sedaj jo tu in tam srečam, živahno, mladostno – pri njenih sedemdesetih …

V mladosti se večinoma veselimo svojega odraščanja, zorenja, vsega, kar prinašata zrelost in odraslost, seveda zlasti prednosti, privilegijev tega življenjskega obdobja. Zelo zgodaj, komaj na pragu zrelih let, pa lahko človek doživi tudi bojazen, da bi mu življenje prehitro odtekalo. Zlasti ob soočenju z boleznijo ali smrtjo v družini ali okolici se močneje zave tudi svoje krhkosti in minljivosti. Ni tako redko, da se mladostnik ob izgubi ljubljenega starega starša prične spraševati, kakšen smisel ima življenje, ki se neizogibno konča s smrtjo.

Če ima ustrezno čustveno podporo staršev in drugih oseb v okolici, pa mu lahko takšne krize celo koristijo, saj prispevajo k njegovemu osebnostnemu dozorevanju in čvrstosti.
Otroci današnjega dne bodo jutri odrasli in starostniki, zato ni vseeno, kakšen odnos do staranja in starosti si bodo izoblikovali. Poleg tega bodo morda morali v odrasli dobi, na višku svoje dejavnosti in ustvarjalnosti, skrbeti za svoje ostarele starše, ki bodo potrebovali njihovo skrb in pomoč. Srečni so otroci, ki imajo priložnost odraščati v tesni povezanosti s svojimi starimi starši, se hraniti z njihovo ljubeznijo in dobroto ter se učiti za življenje iz njihove zakladnice izkušenj in modrosti. Ni bogatejše dediščine za vnuke, kot to, če lahko svoje stare starše opazujejo, kako se veselijo življenja, kljub morebitnim težavam, s katerimi se spoprijemajo. Če imajo pri tem še starše, ki imajo lep in spoštljiv odnos do svojih staršev, potem ob takšnih zgledih v družini lahko pridobijo pozitiven odnos do življenja in tudi do starosti. Žal se dandanes povsod po svetu srečujemo z razpadanjem oziroma razseljenostjo razširjenih družin, tako da otroci pogosto odraščajo oddaljeni od svojih starih staršev.Staranje – nazadovanje ali dozorevanje?

Kakšna sporočila o starosti pa si­cer najpogosteje prejemamo v času in prostoru, v katerem živimo? Kakšna je podoba tretjega življenjskega obdobja v naših očeh in kakšen je prevladujoč odnos do starosti ter do starejših ljudi v današnjem svetu?
Živimo v času, ko se, zahvaljujoč tehnološkemu napredku in razvoju medicine, podaljšuje povprečna ali pričakovana življenjska doba in ko vse več ljudi dočaka osemdeset ali celo devetdeset let. Gotovo vsakdo pozna koga, ki se pri devetdesetih letih uspešno spoprijema s staranjem ter je mlajšim za zgled in spodbudo. Pogosto lahko naravnost občudujemo posameznike, ki v visoki starosti ohranjajo živost, svojim zmogljivostim primerno dejavnost in veselje do življenja.Toda, vsi vemo, da leta niso vsakomur enako odmerjena, da ni slehernemu enako naklonjeno zdravje, pa tudi to, da je naša prihodnost negotova in nepredvidljiva.

NE ŽELIJO SI DOLGEGA ŽIVLJENJA, AMPAK DOLGO MLADOST
V sodobnem času ljudje srednjih let in na pragu zgodnje starosti zelo cenijo telesno moč, hitrost in vzdržljivost, ambicioznost, storilnost in uspešnost ter – lep, mladostni videz. Slutnjo bližajoče se starosti preganjajo, prva znamenja, ki jo nakazujejo, prikrivajo ali maskirajo. Kar je le mogoče naredijo za to, da bi ohranjali moč in mladostno podobo. Ne želijo si dolgega življenja, ampak dolgo mladost. Starost, ki ji gredo nasproti, jih ogroža, kakor da bi jim, kot je zapisal nekdo, hotela ukrasti mladost. Nič ni narobe, če si prizadevamo za to, da bi ohranjali vitalnost celo do visoke starosti. Nasprotno, to je celo zelo zaželeno in koristno. Manj koristno pa je zanikanje dejstva, da smo vsi ljudje zapisani staranju in da starosti ne moremo ubežati, če bomo le dovolj dolgo živeli.
Strah pred staranjem in zanikanje starosti izvirata iz predstav, da starost pomeni bolezen, vsestransko nazadovanje, upadanje zmogljivosti in smrt. Takšen strah in zanikanje izpričujejo tudi pogosto slišane izjave, kot “Videti si veliko mlajša!”, “Star si toliko, kot se počutiš”, in podobno. Meni pa je bila všeč misel, ki jo je ob moji upokojitvi izrekel moj predstojnik, moder in iskriv mož: “Star si toliko, kolikor šteješ let. Vse drugo je utvara.”
Gotovo pa ni utvara to, da lahko vsakdo izmed nas vpliva na to, kako doživlja in sprejema svojo starost, kako jo živi, kako sprejema in prenaša ovire in preizkušnje, ki nam jih nalaga čas. Vse stvari na zemlji so podvržene spreminjanju. Vsi živi organizmi rastejo, se razvijajo, razcvetajo, zorijo, venijo, se sušijo, starajo. Tudi ljudje gremo skozi življenjske kroge rasti, zorenja in nazadovanja, podobno kot druga živa bitja. Toda človek je edino živo bitje v celotnem stvarstvu, ki lahko v pomembni meri sam vpliva na potek ter izraženost obdobij zorenja in nazadovanja pri sebi.
Obdobje starosti zelo radi poimenujemo “jesen življenja”. S to prispodobo pa, tako se zdi, v večji meri pojmujemo in izražamo simboliko “poznega časa” v toku življenja, in v manjši meri simboliko “bogastva zrelih plodov”, ki ga prinaša jesen. Jesen, čas, ko se narava umirja, pripravlja na počitek, ko se deli rastlinja sušijo in umirajo. A tudi čas, ko pobiramo zrele plodove in sadeže, ter pridelke poletja pospravljamo v kleti in kašče. In čas, ko se narava obda v čudovite barve. Čas, ki nas lahko navdaja z rahlo otožnostjo poslavljanja, a hkrati z lepoto, tišino in spokojnostjo.

STAROST POVEZUJEMO S TEŽAVAMI, POZABLJAMO PA NA “DAROVE POZNIH LET”
Jesen življenja prinaša spremembe. Mnoge od teh so neprijetne in si jih ne želimo ali se jih celo bojimo. Običajno staranje povezujemo prav s temi, prezremo in pozabljamo pa tiste, ki so ugodne in so poseben dar poznih let.
Starost nas lahko preseneti z boleznimi, izgubami, preizkušnjami, ki jih težko obvladujemo, in ovirami, ki jih težko premagujemo. A prav podobna tveganja prinašajo tudi druga življenjska obdobja, žal tudi otroštvo in mladost. V poznejših obdobjih življenja, ko zakoračimo v šestdeseta in poznejša leta, se soočamo z neizogibnimi spremembami v našem organizmu in postopnim zmanjševanjem naših telesnih zmogljivosti. Toda te spremembe pogosto precenjujemo ter zaskrbljeno pričakujemo, da bo naša življenjska učinkovitost kar naprej in strmo nazadovala, iz leta v leto. Večkrat slišimo, ko kdo žalostno vzdihne: “Prihodnje leto pa tega ne bom več zmogel …” Resničnost je najpogosteje drugačna.Z zadovoljstvom in občudovanjem opazujem sosedo, ki pri enaindevetdesetih letih iz dneva v dan počasi, vztrajno in marljivo opravlja drobna dela okrog hiše in na vrtu. Leta in leta tako, tudi sedaj podobno kot pred leti, in pri njej ne opazim večjih razlik v aktivnosti in umski bistrosti v desetih letih, kaj šele vsako leto.
Ljudje, ki nas v visoki starosti prevzamejo s svojo ohranjenostjo telesa ali duha ali obojega hkrati, so deležni posebne milosti, ki ni dana vsakomur. A to, kar jim je podarjeno, ohranjajo in dopolnjujejo s svojo voljo, dejavnostjo, vedoželjnostjo, nenehnim zorenjem in učenjem, odprtostjo do soljudi ter zaupanjem v dobro. Zavedajo se, da lahko sami veliko naredijo za svoje zdravje ter za vzdrževanje telesne in duševne čilosti.
V jeseni življenja imamo priložnost, da izkoriščamo bogastvo nabranih in shranjenih plodov – bogastvo znanj, izkušenj in dobrih navad, ki smo jih pridobili z leti. Nekoč je prijateljica ob vstopu v svoje šesto življenjsko desetletje dejala, da se po svoje veseli starosti, saj bo s starostjo postala bolj modra. Hotel sem zbadljivo pripomniti, da modrost ni nujna, samodejna pridobitev oziroma spremljevalka poznih let … A zrela, pozna leta resnično dajejo človeku možnost, da njegove sposobnosti, znanja in izkušnje kristalizirajo v modrost, v širše in globlje dojemanje življenja, ter da dozorijo njegove najbolj žlahtne značajske lastnosti, njegova človečnost – na poti zorenja za večnost.
Tako kot je vsak človek edinstven, neponovljiv, tako kot je vsako življenje enkratno, tudi za starost lahko rečemo, da ni niti pri dveh ljudeh povsem enaka. Vsakdo se skozi tok svojega življenja spreminja na vsaj nekoliko svoj način. To daje pestrost življenju, tudi v njegovem poznem obdobju. Podobno kot narava v jeseni doživlja in razkazuje vso raznolikost barv …

D. Tacol, Odnos do staranja in starosti, v: Ognjišče 1 (2022), 26-28.

Spomini so vezivo časa. Osebe, dogodki in občutja iz preteklosti se v njih ohranjajo in premeščajo v sedanji trenutek. Določajo našo istovetnost, bogatijo naše življenje, odpirajo ali zapirajo vrata v prihodnost. Poživljajo, osrečujejo, obujajo topla in prijetna čustva, a tudi odkrivajo stare rane in povzročajo bolečino. Starejši kot smo, več spominov imamo – dokler smo še sposobni spominjanja. Ljudje pa se razlikujemo po tem, koliko časa namenjamo svojim spominom, kako ravnamo z njimi in kakšen vpliv imajo na naše življenje.

SPOMINI – ŽIVLJENJSKA BILANCA
Nekateri menijo, da ni dobro preveč časa posvečati preteklosti in se pretirano potapljati v svoje spomine. Brazilski pisatelj Paulo Coelho je spomine primerjal s soljo. Dejal je, da prava mera spominov daje življenju okus, prevelika pa škoduje. Nekdaj je veljalo prepričanje, da je predajanje spominom v starosti znamenje umskega pešanja. Danes pa strokovnjaki menijo, da ob globljem stiku s spomini starejši človek bogatejše doživlja sedanji trenutek, se notranje umirja in si odpira vrata za duhovno poglobitev v dneh, ki so še pred njim.
V starosti je kdaj priporočljivo napraviti natančnejši pregled nad svojim dosedanjim življenjem, nekakšno življenjsko bilanco. To napravimo tako, da se v primernem trenutku poglobimo vase in prikličemo spomine iz posameznih življenjskih obdobij, z različnih področij svojega življenja. Premislimo in ovrednotimo svoje dosežene cilje in stranpoti, odnose s pomembnimi osebami, tiste, ki so nas osrečevali, kakor tudi tiste, ki so nas prizadeli. Ustavimo se ob srečnih dogodkih pa tudi ob razočaranjih, prikrajšanostih in izgubah …
Namen takšnega osebnega »zgodovinskega pregleda« je, da bi svojo preteklost podoživeli in ovrednotili kar najbolj stvarno, pravično ter sočutno do samega sebe in do ljudi, ki smo jih srečevali na svoji življenjski poti. Ob življenjski bilanci naj bi bili pozorni na vse tisto, za kar smo lahko hvaležni Stvarniku in ljudem. Prav tako naj bi se posvetili vsemu tistemu, kar lahko v svoji življenjski zgodbi ali svojem odnosu do nje popravimo – z osvobajanjem od neprijetnih spominov, s sprejemanjem tega, kar ni več mogoče spremeniti, z odpuščanjem sebi in drugim ter z obžalovanjem in popravo krivic, ki smo jih morda zagrešili.

Z zrelostjo in modrostjo podprt vpogled v svojo osebno zgodovino, ob upoštevanju generacijskih, zgodovinskih in kulturnih okoliščin svojega časa, nam pomaga, da bolj spokojno živimo v sedanjosti ter z upanjem gledamo naprej, svoji prihodnosti naproti.
Spomini nam pomagajo, da bolje razumemo svoje življenje, v njem najdemo smisel, ga sprejemamo ter vanj povabimo tisto, česar še nismo živeli. Podobno je menil sloviti eksistencialistični filozof Soren Kierkegaard, ko je dejal: »Življenje lahko razumemo samo za nazaj, živeti pa ga moramo naprej.«

SPOMINI – NAŠA ŽIVLJENJSKA ZGODBA ZA PRIHODNOST
Starejši ljudje večinoma radi obujajo spomine in pripovedujejo zgodbe iz svojega življenja, če le imajo koga, da jim prisluhne. Skladiščenje izkušenj, znanj, doživetij, življenjskih resnic in posredovanje teh mlajšim rodovom je celo ena najpomembnejših nalog v starosti. Zgodbe poučujejo, vzgajajo, posredujejo vrednote, prispevajo k izgradnji kolektivnega in zgodovinskega spomina. Nekoč so starejši ljudje še raje pripovedovali zgodbe in imeli so več mladih, naklonjenih poslušalcev. Dandanes pa so se razmere spremenile. Sodobni stari starši skrbijo za »digitalen spomin«. Oblikujejo bogate digitalne albume fotografij in video posnetkov iz svojega življenja in druženja z vnuki. Svoje vtise s potovanj in druga doživetja posredujejo v zapisih na družabnih omrežjih. Nekateri intelektualno bolj ambiciozni morda napišejo avtobiografski roman ali »spomine«. Vse to storijo z namenom, da bi sebe, svojo osebnost in svoje življenjske sopotnike ohranili za prihodnost, v spominu svojih potomcev. A morda v preveč popredmetenem digitalnem spominu, brez bogatega čustvenega podoživljanja?

OBUJANJE SPOMINOV – ZA BOLJ KAKOVOSTNO STAROST IN OHRANJANJE SPOMINA
Življenjske izkušnje in znanstvene ugotovitve govorijo o tem, da obujanje spominov in pripovedovanje o njih blagodejno vpliva na duševnost starejših ljudi. Ta spoznanja v zadnjih letih ponekod v svetu, pa tudi že pri nas, uporabljajo pri delu s starejšimi v domovih oziroma centrih za njihovo oskrbo. Organizirajo skupinska srečanja, na katerih si udeleženci pripovedujejo svoje življenjske zgodbe. Strokovnjaki ugotavljajo, da sistematično in pogosto obujanje spominov pri starejših ugodno deluje na njihovo duševno počutje, življenjsko zadovoljstvo, doživljanje sebe in na odnose z drugimi ljudmi. Seveda najbolj poživljajo lepi in nostalgično obarvani spomini. Terapija z obujanjem spominov zelo verjetno tudi pomaga ohranjati miselno prožnost in učinkovitost spominskih sposobnosti starejših oseb.

TRPKI SPOMINI – TEMNE LISE PRETEKLOSTI
»Ah, ti spomini …!« je z globokim vzdihom zaključila svojo pripoved mila gospa v častitljivih letih. Pogled ji je zdrsnil nekam v daljavo. V njenih očeh sem opazil otožen lesk. Vedel sem, da ji ni bilo lahko razkrivati temnih lis svoje preteklosti.
Toda želela je prav to; želela je pogovor o spominih, ki so se tudi v visoki starosti nadležno vračali in povzročali nemir v njeni duši. Čez dan jih je uspela odganjati z različnimi aktivnostmi in kramljanjem z ljudmi v svoji okolici. Zvečer in ponoči pa so prihajali kot vsiljivi gostje in napolnjevali vse kotičke njenega doživljanja.
Pripovedovala je o bolečih dogodkih v njeni družini, ki so jo hudo zaznamovali v letih njenega odraščanja.Zaradi tega, kar je doživela, je vse življenje nosila v sebi občutek manjvrednosti in sramu. Vsled tega si je še bolj prizadevala, da bi v življenju uspela. Ustvarila si je družino, bila je zadovoljna v svojem poklicu. Njen odnos z možem pa so zaradi zgodnjih ran na čustvenem področju obremenjevale bojazni in občutki krivde. Zdaj je že nekaj let vdova, sama s svojimi spomini.
»Nekateri spomini pa, žal, precej pečejo in težijo mojo vest …« je počasi in z grenkobo razkrival svoja občutja upokojeni ginekolog, ki se je soočal s postopnim pešanjem svojih telesnih in duševnih moči, in je pri sebi delal življenjski obračun. Zaupal mi je, da je sicer zadovoljen s svojim življenjem in ponosen na svoje opravljeno poklicno poslanstvo. Obremenjuje pa ga to, da je moral v svoji dolgi poklicni karieri umetno prekinjati nosečnost ženskam, ki niso hotele sprejeti otroka.
Vsakdo nosi v sebi kakšne neprijetne spomine, ki pa nekako »spijo« v nas ter odstopajo mesto lepim spominom. Na dan lahko pridejo, kadar nekdo trpi za bolestno starostno otožnostjo, ko se spominja vsega slabega v svojem življenju in pretirano poudarja neprijetne izkušnje.Mnoge življenjske zgodbe starejših pa so zaznamovane s skrajno neugodnimi doživetji. A tudi te je dobro zaupati in izpovedovati. Včasih lahko koristi pogovor s strokovnjakom, ki bo znal poslušati, razumeti ter podpirati in voditi osebo, ko bo razumsko in čustveno predelovala svoje boleče spomine. V pomoč ji bo pri sprejemanju in bolj pozitivnem doživljanju preteklosti, ki se je ne da spremeniti. Pomagal ji bo usmerjati pozornost na prijetne spomine ter na vrednote, cilje in možnosti, ki so ji še dane. Veliko od tega lahko naredi tudi vsakdo sam, zlasti ob čustveni opori bližnjih oseb. Kot vemo, pa je pri lajšanju notranje stiske in razbremenjevanju vesti pogosto nenadomestljiva duhovna pomoč.

SPOMINI – DUHOVNA VEZ S POKOJNIMI
Bolj ko se staramo, več bližnjih in poznanih oseb je med tistimi, ki so se že preselili v večnost. »Moji prijatelji in dobri znanci, moji vrstniki, sopotniki moje mladosti, mojega časa, vsi so že odšli. To me navdaja s posebno otožnostjo, čeprav nisem osamljena in imam veliko bližnjih, meni dragih,« večkrat pove prijetna in bistra gospa v devetdesetih letih.
Z bližnjimi, ki jih ni več med nami, nas povezujejo spomini. Nekdo je zapisal, da nobenega človeka, ki nam je v življenju nekaj pomenil in smo do njega nekaj čutili, ne pozabimo. Vsi pa vemo, kako živ in močan je lahko duhovni stik s tistimi pokojnimi, ki smo jih imeli v življenju najraje. A vemo tudi to, da neprijetna čustva prav tako lahko segajo »preko groba« in da jih moramo in moremo razreševati, jih opuščati in odpuščati še potem, ko človek, ob katerem smo jih doživljali, ne živi več.
Duhovno vez s pokojnimi v polnosti doživljamo v molitvi. Vedno imam v spominu besede dobrega domačega župnika, ki jih je meni in sestri izrekel ob prezgodnji izgubi očeta: »Odslej bosta z očetom povezana v molitvi. Molitev je kot telefon, preko katerega se bosta pogovarjala z očetom.«
Za praznik vseh svetih posvečamo svojim rajnim poseben molitveni namen, imenovan »spomini«.

D. Tacol, Odnos do staranja in starosti, v: Ognjišče 11 (2023), 27-29.

SLEHERNIK
Slehernik je srednjeveški misterij, duhovna igra, ki jo že sto let uprizarjajo v Salzburgu in drugod po Evropi, pred nekaj leti pa so jo z uspehom postavili na oder tudi na Jožefovem hribu v Celju. Osrednji lik Slehernik je razuzdan bogatin, ki ga sredi brezskrbnega veseljačenja obišče Božja odposlanka Smrt, z naročilom, naj se odpravi pred večnega Sodnika. Pozvani v grozi vabi svoje prijatelje in pristaše, da bi ga pospremili in mu olajšali težko pot. Nihče ne želi z njim, in ničesar, kar mu je ljubo, ne more vzeti s seboj. Usmilita se ga le Dobra dela in Vera, ki mu pomagata do kesanja in spreobrnjenja, nato z njima pomirjen odide pred Stvarnika.
Igra nosi sporočilo za vse čase in opozorilo za vse ljudi. Slehernik pooseblja vsakogar izmed nas, ki smo lahko vsak trenutek poklicani iz življenja, na pot brez vrnitve, pred Gospodarja življenja in Razsodnika. Tudi mi vsi bomo morali zapustiti vse, kar smo v življenju prejeli, in se na pot odpraviti sami. Za popotnico, podporo in priporočilo v večnosti bomo lahko imeli le to, kar smo v življenju dobrega naredili. Le naša dobra dela, zaupanje in vera lahko olajšajo našo bolečino in osamljenost ob zemeljskem slovesu.

NE VEMO NE URE NE DNEVA
Slehernik je bil mlad mož, mož v najlepših letih. Vsako človeško življenje je že ob rojstvu zaznamovano s svojim koncem, za katerega nikdar ne vemo vnaprej, kdaj bo prišel. Mlajši človek rad izriva misel na minljivost in smrt iz svojega zavedanja. Pretiran beg pred njima in njuno zanikanje pa nista koristna.
Od otroštva dalje različni življenjski dogodki, kot so bolezni, izgube bližnjih, okrogle obletnice in drugi mejniki, zdramijo v nas misel na odtekanje časa, misel na smrt ali strah pred njo. Ob tem se lahko včasih resnično predramimo, prebudimo – v življenje. Morda začnemo na svoje življenje in svoje poslanstvo v njem gledati nekoliko drugače, morda bolj odgovorno, ter smo se pripravljeni potruditi, da bi pri sebi kaj spremenili.

STARANJE – DOZOREVANJE, A TUDI MINEVANJE
V starosti, ko se nihče ne more izogniti počasnemu pojemanju življenjskih moči in različnim boleznim, stopa misel na smrt bolj v ospredje našega zavedanja. Z leti postaja dejstvo, da je naša minljivost neizogibna, za nas bolj sprejemljivo. Strah pred smrtjo je manjši kot v mlajših letih. A ni pri vseh ljudeh enako. Nekateri o svoji umrljivosti ne želijo razmišljati, se o tem nočejo pogovarjati in se izogibajo vsemu, kar jih spominja na smrt. 
Poznal sem starejšega gospoda, ki je več let bojeval sodne bitke z občino, ki jo je tožil, češ da se je pokopališče ob širitvi preveč približalo njegovi hiši. Živel je v stalnem stresu, ker je gledal grobove in ob pogrebih poslušal žalostinke. Bližina pokopališča ga je preveč spominjala na neizbežno bližino njegove smrti. Ob tem, ko se je neutrudno boril za svojo pravico, pa so njegovi dnevi na tem svetu odtekali.
Nasprotno pa francoski pisatelj in filozof Fabrice Hadjadj v svoji knjigi Kako uspeti v smrti pripoveduje o tem, da prebiva v stari hiši, ki meji na pokopališče, in pravi, da bi to vsakomur priporočal. Prepričan je, da lahko človeku pomaga sprejeti lastno umrljivost, če se ne izogiba soočenju z njo in razmišljanju o njej. Potem lahko tudi drugače, bolj globoko in bolj poduhovljeno živi svoje življenje. Tudi mnogi drugi misleci in strokovnjaki na področju duševnosti opozarjajo na negativne posledice tega, da umiranje in smrt na različne načine izrivamo iz našega življenja in iz našega zavedanja. Carl Gustav Jung, veliki poznavalec globin človeške duše, je menil, da človek, ki se ne sprašuje o smrti in se ne zaveda njene dramatičnosti, nujno potrebuje zdravljenje.

SPREJEMATI SVOJ KONEC
Za vsakogar je koristno, da ima v poznih letih še dovolj želja in ciljev ter ohranja svojo aktivnost na različnih področjih, pač v skladu z možnostmi in tudi omejitvami, ki mu jih prinaša življenje. Skrb za zdravje, ohranjanje vitalnosti, vseživljenjsko učenje in vzdrževanje stikov z drugimi ljudmi so vsekakor pomembne naloge v starosti. Kdor se jim posveča, s tem hkrati nekoliko blaži svojo bivanjsko stisko, ki jo lahko začuti ob minevanju časa.  
A običajno se izkaže, da to ni dovolj. Življenje v svoji zadnji etapi postavlja pred nas še drugačno nalogo. Znameniti psiholog Erik Erikson meni, da je ena od človekovih bistvenih nalog v zadnjem obdobju življenja, in dokončna preizkušnja posameznikove dozorelosti, da sprejme svojo minljivost in svojim naslednikom pokaže, da se ne boji umreti.

To gotovo ni lahka naloga. Toda poznamo pričevanja o ljudeh, ki so, zreč svoji smrti v oči, pogumno izražali željo in pripravljenost, da bi se s sveta poslovili dostojanstveno, da bi s tem svojim zadnjim dejanjem bili tudi za zgled tistim, ki ostajajo za njimi.
Pred kratkim se je poslovila plemenita gospa, ki je po svojem poklicnem poslanstvu in svoji dobroti mnogim pomagala premagovati žalost ob izgubi bližnjih ter se spoprijemati s strahom pred njihovo lastno smrtjo. Po pripovedovanju je umrla povsem vdana, spokojna, pripravljena, dostojanstvena. Umrla je tako kot je živela in tako kot je opogumljala druge.
Veliko manj časa za pripravo na smrt so imeli, vzemimo, na smrt obsojeni talci v zaporu Stari pisker v Celju v tragičnih letih 1941 in 1942. Njihova ohranjena poslovilna pisma, ki so jih pisali svojim domačim, in so razstavljena v muzeju, so presunljiva, zlasti v tem, kako sprijaznjeno, vdano so sprejemali dejstvo, da bodo čez nekaj ur mrtvi. Številni od njih so v pismih izražali vero v Boga in upanje, da se bodo nekoč ponovno srečali s svojimi dragimi v nebesih. Poleg tega so tolažili domače, katerih hudo žalost so predvidevali. Vir takšne drže in takšne moči je globoko skrivnosten.

PRIPRAVLJATI SE NA SMRT – A NE ČAKATI NANJO
Od svojih starih staršev in staršev sem velikokrat slišal ta življenjski napotek: “Delati moramo, kakor da bomo večno živeli, in moliti, kakor da bomo jutri umrli”. Misel zelo lepo povzema in sporoča, kakšen naj bo zrel, moder in pomirjujoč odnos do smrti. Delajmo, polno živimo, ne zapravljajmo časa, ne čakajmo na smrt, a bodimo hkrati pripravljeni nanjo!
Nihče tudi ne ve, kakšna bo njegova zadnja ura. Sleherni človek se boji trpljenja in prehoda “na ono stran”.Tudi prenekateri svetnik je zatrepetal pred prekinitvijo niti svojega življenja. V spominu so mi ostale besede znanega benediktinskega patra, priljubljenega pisatelja in predavatelja Anselma Grüna, ki jih je izrekel na predavanju o “visoki umetnosti staranja” v Celju leta 2009. Dejal je, da lahko upamo in verjamemo, da nam bodo prehod olajšali naši bližnji, ki so že onstran. S prispodobo povedano bo tako, kot bi morali s težkim nahrbtnikom preskočiti jarek, potok. Svoj nahrbtnik bomo lahko podali nekomu, ki nas čaka na drugi strani, da ga poprime, nam poda roko in nam olajša prehod na drugo stran.
Trdne in tople čustvene vezi z bližnjimi, ki jih še imamo, in s tistimi, ki so že v večnosti,  nam pomagajo sprejemati in premagovati strah pred smrtjo, blažijo bolečino minljivosti, ter so v oporo ob pripravah na dokončno slovo in ob poslavljanju.

PRED ODHODOM ŠE KAJ POPRAVITI
Naravno in tudi koristno je, da v starosti delamo svoj življenjski obračun, kar seveda ni enkratno in enostavno opravilo, ampak daljši in zapleten proces. Ko se oziramo na svojo dolgo preteklost in hkrati mislimo na kratko prihodnost, se v nas lahko zbujajo tesnobna občutja, da smo v življenju veliko zamudili, da nismo izpolnili svojih pričakovanj in pričakovanj drugih, a nimamo več časa, da bi zamujeno nadoknadili. Morda žalujemo za vsem, kar je bilo dobrega in lepega, pa se ne more nadaljevati in se moramo od tega poslavljati.
V takšnem žalovanju nam je v pomoč, če smo hvaležni za življenje, ki nam je bilo do sedaj dano, in za vse, kar smo lahko doživeli, ustvarili in darovali naprej, prenesli na svoje naslednike. Lažje nam je, če se zavedamo, da je lahko življenje slehernega izmed nas v svoji končni izpolnitvi le približek tega, kar smo si želeli, si predstavljali in pričakovali. Najbolj pomembno je, da si lahko rečemo, da smo živeli in živimo po svoji vesti ter v skladu s svojimi najvišjimi vrednotami. 
Nikdar pa tudi ni prepozno za kakšne spremembe, zlasti takšne, ki so lahko dobra popotnica za večnost.
Med takšne sodita zlasti odpuščanje, opustitev zamer in obžalovanje krivic, ki smo jih morda komu storili. Slednje vključuje iskreno kesanje, a tudi popravo krivic, če je še mogoče, in opravičilo tistim, ki smo jih hote ali nehote prizadeli. Kesanje in spreobrnjenje sleherniku pomagata pri poslavljanju in ločevanju od tega sveta.

D. Tacol, Odnos do staranja in starosti, v: Ognjišče 11 (2022), 27-29.