Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

»Sejalec je šel sejat« (Mt 13,3). Njegova dlan se ljubeznivo dotakne vsakega semena. Nato pusti, da gredo semena v svet. Vsako seme ima svoje življenje in svoj čas rasti. Nekatere nosi voda, druge veter. Ko so semena svobodna, lahko vsakdo ukrade Dobro in ga pribije na križ. Takrat zraste invazivka.

Ne veš, kdaj je prišla …
… a zdaj je tu. Neutrudno se razrašča po tvojem vrtu in izpodriva vse rastline, ki bi prav tako želele zacveteti. Veliko različnih invazivnih rastlin poznamo. Imenujejo se napuh, lakomnost, nevoščljivost, požrešnost, jeza, lenoba in nečistost. Nekatere poženejo hitro, druge se dlje časa skrivajo pod zemljo. Invazivke imajo rade kaos, zato najpogosteje zrastejo na odvrženi zemlji.

Odvržena zemlja …
… je nevarna. V njej se namreč pogosto skrivajo koščki invazivnih rastlin. Ni nujno, da so to semena. Pri nekaterih invazivkah je dovolj že delček korenike. »V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo« (Rim 7,21). Zlo se rado naseli v tiste spomine, ki bi jih najraje pozabil. Odvržena zemlja je za to idealna: lahko bi bila rodovitna, pa ni. Ko so gradili nove ceste, je ta zemlja naenkrat postala odveč. Prepeljali so jo na drug kraj in tam zavrgli, ne vedoč, da so v zemlji ostali koščki. Ni čudno, da ti Jezus ves čas šepeta: »Poberi koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi« (prim. Jn 6,12). Prepozno. Drobec omahovanja in malo neodločnosti je dovolj, da na novem kraju že poženejo nove invazivne rastline.

Prazen prostor
Če tvojega srca ne zapolnjuje Ljubezen, ga bo hitro naselila invazivka. Zanjo je značilen egoizem, samozadostnost in želja po pozornosti. Invazivna rastlina ima sposobnost hitre rasti. Pomembna je le ona: da preko korenin dobi čim več vode in mineralov. Svoje liste izteza vedno višje, da bi prestregla še več sončne svetlobe. Ostale rastline ne morejo rasti v njeni senci, zato sčasoma ostane sama. A to je niti malo ne moti, invazivka je samozadostna: lahko se razmnožuje vegetativno s podzemnim sistemom korenik in drugih ne potrebuje. V kratkem času invazivka pridela veliko biomaso svojih listov, stebla in korenin. Že na daleč se jo opazi. Druge rastline ne morejo tekmovati z njo – tako kot nežna, tiha, nevsiljiva Ljubezen (prim. Jn 13,5) ne more tekmovati s hrupnim, brezobzirnim, grozečim zlom (prim. Lk 23,21). Invazivka namreč preraste vse.

Neuničljiva
Ko se na tvoj vrt enkrat naseli invazivna rastlina, jo je praktično nemogoče odstraniti. Lahko jo izkoplješ s koreninami vred, a če pozabiš en košček, bo spet zaživela. Edina rešitev je torej nenehna čuječnost. Vsaka misel, pogled, dotik, vse je pomembno, kajti »kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem« (Lk 16,10).

Zdrav sestoj rastlin …
… je sestavljen iz odnosov. Trdnejši kot so, manjša je možnost, da bo v tako rastlinsko združbo vstopila invazivka. Raznolike rastline predstavljajo prednost za ekosistem. Podobno kot so v našem občestvu »različni milostni darovi, Duh pa je isti« (1 Kor 12,4). »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7), a šele takrat, ko sodelovanje nadomesti obsojanje. Ko ponudimo pomoč, a je ne vsiljujemo. Ko pristopimo ponižno, ne poniževalno. Tako začne nastajati zemlja za rast …

Nikoli ni prepozno za nov začetek
»Sejalec dobrega semena je Sin človekov« (Mt 13,37). Vsak dan znova radodarno seje Besede v tvoje srce (prim. Mr 4,14), da zraste in obrodi sad in da tvoj sad ostane (prim. Jn 15,16). Vsak dan znova.

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 4 (2024), 55.

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

Človeška ribica ni vedno živela v jami, njeni predniki so živeli na svetlobi. A v nekem obdobju zgodovine so se skrili v jamo … in tam ostali. Človek ni vedno živel sam, ampak je bil ustvarjen za Odnos. A v nekem obdobju je začel verjeti laži, zato je pretrgal Odnos, s tem pa tudi odnose. Ostal je sam in se skril v jamo, v temo … in tam bi ostal, če ne bi prišla Luč. On. Odrešenik.

V jami je udobno
V jami je temperatura skozi celo leto praktično enaka. Velikih živali ni – največja jamska žival je človeška ribica –, zato je manjša verjetnost, da bi nas kdo pojedel. A v jami je tudi tema, kdor pa »hodi v temi, ne ve, kam gre« (Jn 12,35) … Zato vse ostaja točno tako, kot je. Kolikokrat se zavlečemo v jamo in obstanemo v temi, čeprav vemo, da je tam hrane premalo? Da smo poklicani za nekaj več …

Jamske živali so se na pomanjkanje hrane prilagodile ...
Človeška ribica zdrži brez hrane tudi 10 let! Koliko let brez Hrane lahko zdržimo mi? A zdržati ne pomeni tudi zares živeti. Lačen človek namreč postane obupan in preračunljiv, sebičen in zloben. Poje, karkoli najde v jami, četudi so to iztrebki netopirjev ali trupelca kobilic. Še rožičev za svinje se ne bi branil, če bi mu jih kdo dal (prim. Lk 15,16) ... Ker torej uživamo pokvarjeno, celo strupeno hrano, trpimo še bolj. Podobno kot krvotočna žena, ki je veliko »pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše« (Mr 5,26). Problem je, ker Hrano vedno znova iščemo na napačnem koncu – v temi. »Bog pa je luč in v njem ni nobene teme« (1 Jn 1,5).

Brez Svetlobe ni Življenja
Hrane v jami primanjkuje zaradi preprostega dejstva: tam ni svetlobe. Samo na svetlobi lahko namreč rastline s fotosintezo na novo proizvajajo sladkorje, ki so potem hrana tudi za ostala živa bitja. Bog je takoj prvi dan ločil svetlobo od teme (prim. 1 Mz 1,4), kar pomeni, da je ta razmejitev med dobrim in slabim nadvse pomembna. Ravno zato smo povabljeni, da neprestano preverjamo, »ali ni morda luč, ki je v nas, tema« (prim. Lk 11,35) ...

V temi oči zakrnijo
Večina jamskih živali ima zakrnele oči. Kolikokrat imamo tudi mi »oči, da bi videli, pa ne vidimo« (prim. Ezk 12,2)? Tako močno se navadimo na temo, da ko v naše življenje vstopi Svetloba, te ne prepoznamo več (prim. Jn 20,14; Lk 24,16). Še več: pred njo se skrijemo (prim. 1 Mz 3,8). Ker ne vidimo več prav, sami nikoli ne moremo priti iz jame …

Beseda in Dotik
Gospod vstopa v naše jame ter prav vsakega »kliče po imenu in vodi ven« (prim. Jn 10,3). Hkrati pa pozna tudi naše omejitve, zato se vsakemu približa tako, da ga bo razumel. Jamske živali se na primer namesto vida bolj zanašajo na ostala čutila, kot sta sluh in tip. Zagotovo torej ni naključje, da On ustvarja prav z Besedo in ozdravlja z Dotikom. Za ozdravitev tema ni ovira. Vprašanje pa je, če si želimo oditi iz jame. To je namreč naša svobodna odločitev.

Pot iz jame
Ozdravitev slepote se ne zgodi čez noč, ampak je vedno proces (prim. Mr 8,22-25). Tudi človeška ribica ne bi mogla takoj začeti živeti izven jame, saj njena koža – ki nima zaščitnega pigmenta – ne bi preživela močne svetlobe … Potrebno bi bila postopnost in mnogo generacij, da bi se ponovno prilagodila razmeram izven jame. Tudi Bog je postopoma in skozi mnogo generacij pripravljal svoje ljudstvo, da je lahko prišlo iz teme v svetlobo. Pri tem je imela posebno vlogo Marija, ki jo je Bog obvaroval slepote (prim. Lk 1,28), da je bila sposobna videti Luč (prim. Jn 8,12) in jo sprejeti (prim. Lk 1,38), da se je ta lahko utelesila (prim. Lk 2,7).

Naj sveti!
Kako naj torej pridemo iz jame? Tako, da prisluhnemo Besedi, se ji pustimo dotakniti in zavestno sprejmemo Dobro. Ne glede na to, v kakšni situaciji se trenutno nahajamo, pa nikar ne pozabimo, da se je naše odrešenje že zgodilo, da je pot iz jame že odprta … V vsakem od nas namreč že sveti Luč, saj je »naše telo tempelj Svetega Duha« (prim. 1 Kor 3,16). Zato smo poklicani, da »hodimo kakor otroci luči« (prim. Ef 5,8). Da se preko našega življenja razodeva Njegova Luč. In »luč sveti v temi« (Jn 1,5). Vedno.

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 12 (2022), 57.

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

Bliža se konec leta. Čas je, da poiščeš mah. Ali ga opaziš na skalah? Majhen je, mehak. Ustavi se. Pozorno si oglej to zeleno blazinico. Mah nas uči, kakšni kristjani smo poklicani biti. Raste namreč tam, kjer je Voda …

KO NEMOGOČE POSTANE MOGOČE
Mah začne rasti tam, kjer je za ostale rastline nemogoče. Včasih si tudi ti poklican, da začneš rasti tam, kjer so le gola tla. Ne ustraši se. Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Kaj je pomembno? Skala. Kot mah se čvrsto pritrdi nanjo. Potem lahko pridejo viharji, a vendar ne boš padel, saj imaš svoj temelj na Skali (prim. Mt 7,25). To je naša identiteta: da smo pritrjeni v Ljubezen.
Pozor: bolelo bo. Ljudje te bodo namreč prej ali slej pohodili. Včasih tudi namenoma.

KOLIKOKRAT SO TE ŽE POHODILI?
V času, ko nenormalne stvari postajajo normalne, si doživel posmeh, nerazumevanje, celo preganjanje. »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži« (Jn 15,18-19), je rekel Kristus. Težko je biti kristjan danes, ko se zdi vera nekaj sramotnega. Ko v družbi človeško telo že dolgo ni več sveto, kaj šele življenje. Ko se sprašujemo, ali si fant, dekle ali mogoče kar oboje. Ko lahko zgolj s takim pisanjem izgubiš službo. A četudi te pohodijo, to še ne pomeni, da se tvoja rast s tem ustavi. Tudi Kristusa so velikokrat pohodili, »On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje« (Lk 4,30). Zakaj torej mah še vedno raste, kljub temu da so ga že tolikokrat pohodili? Ker je poln vode …

ZBIRALNIK VODE
Mah raste tam, kjer je voda. Ne le to: prepojen je z vodo. Tudi mi ne moremo rasti brez Vode, ki je Božja Beseda. Ko smo prepojeni z Besedo, lahko tudi neugodne okoliščine postanejo priložnost. Ko imamo Vodo, imamo Življenje. Naša dejanja pa so tista, ki razodevajo, ali smo zbiralniki Vode ali ne. Ko je mah brez vode, se namreč posuši. Takrat se vsi njegovi življenjski procesi ustavijo. Tudi v tebi lahko hitro zavlada suša. Takrat svoja dela opravljaš zato, da bi te ljudje videli (prim. Mt 23,5). Začneš se primerjati z drugimi in iščeš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš (prim. Mt 7,4). To naredi pomanjkanje Vode. A vendar ni prepozno. Nikoli ni prepozno. Že rahel dež je dovolj, da mah spet oživi.

PRI NOGAH …
Sezuj si čevlje. Naj se tvoji podplati dotaknejo blazinice mahu. Ali čutiš mehkobo? Takšni naj bi bili naši odnosi. Zapomni si, da je kraj, kjer stojiš, sveta zemlja (prim. 2 Mz 3,5). A kako težko je drugega spustiti dovolj blizu, v svojo krhkost. Kako težko je Drugemu dopustiti, da ti umije noge. Nočeš biti ranljiv. Boga raje iščeš v višavah, čeprav bi ga lažje našel takrat, ko si na tleh. On je namreč tisti, ki nam umiva noge (prim. Jn 13,5). Dovoli, da ti s svojo ljubeznijo umije spomin. Le tako boš lahko spet začutil mehkobo …

DOVOLJ ZATE IN ZA VSE OKOLI TEBE
Ko je mah prepojen z vodo, vedno bolj raste. Tako sčasoma naredi območje primerno za rast tudi drugim rastlinam. Ko je v nas Voda, »bo vse oživelo« (Ezk 47,9). Odnosi bodo postali topli in varni. V tako Cerkev bo vsak hrepenel vstopiti. A ne pozabi: bistvo ni v nas, ampak v Vodi. Vsak pa lahko poskrbi le, da ni žejen …

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 12 (2023), 57.