Zaradi pomembnosti in vpliva na ves kasnejši otrokov razvoj verjetno ne mine seminar, šola za starše ali predavanje na temo vzgoje in izobraževanja, kjer ne bi poudarjal, da je v sodobnem času ena glavnih nalog sveta odraslih, da zavarujemo otrokovo otroškost. Zakaj? Razlogov je več – trije pa so bistveni.

1. Preveč organiziranih obšolskih oziroma obvrtčevskih dejavnosti
Mnogi starši so danes pretirano zaskrbljeni, da je njihov otrok novi Ronaldo, Messi, Mozart, Nobelov nagrajenec, Dončić, telovadni virtuoz … in so prepričani, da mora že v predšolskem obdobju hoditi (mnogi starši rečejo, da sami sebe doživljajo kot taksi-službo, ker morajo otroke nenehno nekam voziti in hoditi po njih) na določene dejavnosti, da ne bo zapravil svojega talenta, genialnosti in nadarjenosti. Rezultat je na žalost ravno nasproten. V najstniških letih praktično vsi odnehajo. Vsa genialnost in nadarjenost pa izpuhti neznano kam. Vzrok za to je tudi v sami stroki, ki že leta pretirano poudarja nadarjenost in genialnost otrok. Priča smo zanimivemu paradoksu: v predšolskem obdobju in prvih razredih osnovne šole skorajda vsi otroci obiskujejo eno ali več dejavnosti, ko mine kakšnih 10 let, pa ugotavljamo, da vseh teh otrok, ki so obiskovali te dejavnosti, več ni oziroma so vse dejavnosti opustili. Imamo pa generacije apatičnih in iztrošenih otrok, ker smo jih v otroštvu pretirano obremenili in jih izčrpavali z vsemi temi dejavnostmi. Z drugimi besedami: oropali smo jih njihovega otroštva in jih prehitro potegnili v svet odraslih, kjer je potrebno drugega premagati, biti boljši od drugih, biti bolj talentiran od vseh ostalih in biti nekaj posebnega na način, da drugega premagaš. Na žalost pa se izgubljenega otroštva ne da nikoli več nadomestiti. Predšolsko obdobje in obdobje prvih treh razredov je obdobje umirjenosti, domišljije, pravljic, zgodbic, proste igre, namišljenih prijateljev ipd. Skratka, pomembno je, da je v tem obdobju otrok lahko res otrok. V tem obdobju mora biti otrok čim več doma, da se notranje umiri in bivanjsko zasidra, ne pa da se ga nenehno vozi v neka tuja umetna okolja. Pomembno je, da spodbujamo otrokov notranji svet, to je svet kreativnosti in ustvarjalnosti ter domišljije. Otroku moramo dovoliti in omogočiti pogoje, da sam kreira svojo igro in ne da starši vedno bolj postajajo otrokovi animatorji. Na tej točki pa vidimo še drugi zanimiv paradoks: v tem zgodnjem obdobju starši otroke vozijo na vse mogoče dejavnosti, v najstniških letih, v obdobju pubertete, ko bi športne in vse druge aktivnosti res bile potrebne, pa jih dolge ure prepuščajo zaslonom, družbenim omrežjem in mnogim nepreverjenim, pogosto zelo škodljivim vsebinam, ki hranijo njihovo dušo.

2. Zasloni in družbena omrežja
Celotne generacije otrok in mladostnikov so zasvojene z zasloni in družbenimi omrežji. Ker imajo zasloni na možgane in kognitivne sposobnosti praktično identičen vpliv kot trde droge, v stroki govorimo o digitalnem kokainu in digitalnem heroinu. Duševno zdravje med otroki in mladostniki iz leta v leto sistemsko pada. Naši otroci že pri desetih, enajstih letih tožijo o občutkih anksioznosti, depresije, občutjih notranje praznine, zdolgočasenosti, brezvoljnosti, da se ne morejo zbrati, da se ne zmorejo umiriti, da so nervozni, da se težko osredotočajo itd. Prav šokantno je, da v vzgojno-izobraževalnem sistemu in na sistemski ravni same države tej problematiki pravzaprav ne namenjamo nobene resne pozornosti. Prav gotovo so v prvi vrsti na potezi starši, ki otroku kupijo pametni telefon in igralno konzolo ter mu tudi dovolijo dolge ure ždeti pred vsemi temi zasloni. Kljub temu bi morali na sistemski ravni sprejeti določene ureditve in ukrepe, ki bi veljali za vse šole in za vse otroke. Potrebno se je tudi zavedati in upoštevati, da so tudi starši različno izobraženi ter osveščeni o tovrstni problematiki. Vsak, ki ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje vseh negativnih vplivov na njegov nadaljnji razvoj. Enako bi morala ravnati tudi država, ki ji je mar za prihodnost družbe in za vsakega posameznega državljana. Zasloni so največji kradljivci našega časa, naših medosebnih odnosov in otroštva naših otrok.

3. Permisivnost, ki otroka dojema kot pomanjšanega odraslega
Posledično ni diferenciacije med svetom odraslih in svetom otrok. Vse stavimo na pamet in razum, čeprav je npr. predšolski otrok predvsem bitje domišljije in čustev, kar pomeni, da njegovo dojemanje sveta in njegove izbire vedenja ne temeljijo predvsem na razumu. S tem ko je permisivnost dolga leta promovirala, da je otrok staršev prijatelj, se je otrokom na nezavedni ravni zgodila velika krivica, saj so jim naložili bremena, ki jim niso kos. Če otrok postane staršev prijatelj, pomeni, da je prevzel vlogo odraslega človeka. Če otrok postane staršev zaupnik, kar pomeni, da starš od njega pričakuje tudi kakšen nasvet za svoje tegobe, še posebej če govorimo o relaciji oče–mama, bi pravzaprav morali govoriti o čustveni zlorabi otrok. V tovrstnem odnosu otroku posreduje informacije in vsebine, ki jih zaradi tega, ker je otrok, ne zmore ustrezno čustveno ter razumsko predelati, ne ve, kako bi se na to odzval in kaj naj z vsemi temi vsebinami naredi – tudi to je čustvena zloraba otrok. Včasih so nas starši v družbi odraslih ob določenih pogovorih poslali stran od njih. Zaradi tega, ker vsi pogovori odraslih niso za otroška ušesa. Tako je bilo tudi prav in tako bi moralo biti tudi danes. V stroki govorimo o diferenciaciji odraslega in otroškega sveta.
Otrokom moramo dovoliti, da so lahko res otroci. Prav to je najboljša popotnica za smiselno in lepo življenje.

Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen,
toda ne morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli.
(Kahlil Gibran)

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 11 (2023), 12-13.

Ena izmed večjih zanimivosti v življenju vsakega posameznika so njegove osebne odločitve in kako te odločitve usodno vplivajo na vse življenje. Neko povsem naključno srečanje lahko življenje zapelje v popolnoma drugo smer, kot bi se odvilo sicer. Vse naše današnje odločitve, tudi še tako majhne in neznatne, tlakujejo ter določajo pot jutrišnjega življenja, življenja naslednji mesec, naslednje leto, desetletje, celotnega življenja. Zaradi tega je tako zelo pomembno, kako se odločamo, na podlagi česa se odločamo, na podlagi katerih vrednot se odločamo in proti čemu se odločamo ter najpomembnejše: za kaj se odločamo. Naše življenje je pravzaprav sestavljeno iz dolge verige, katere členi so posameznikove osebne odločitve.
Freud je s svojo psihoanalizo na področju humanistike in družboslovja naredil ogromno škode, ki traja že dolga desetletja – v največji meri z zmotno antropologijo, ki so jo hlastno pograbili in razglasili za drugo biblijo. Freudovo oznanilo, da je človek bitje užitka, da mu v življenju gre zgolj za zadovoljitev potreb, želja in gonov ter da je vse njegovo delovanje in vedenje podrejeno užitku, se je izkazalo za zablodo, v katero so se ujele cele generacije te družbene paradigme.
Viktor Frankl, ki pred vojnimi grozotami ni zapustil svoje družine in pobegnil v Ameriko, pravi, da »konec koncev človeškega vedenja ne narekujejo pogoji, s katerimi se človek srečuje, temveč odločitve, ki jih sprejema«. Frankl ni spadal med tiste posameznike, ki svojo teorijo razvijajo v dobro ogrevanih prostorih in za to prejemajo dobro plačilo, v naslednjem koraku pa ob različnih “podporah” razvito teorijo vehementno inkorporirajo v stroko in družbo. Točnost in nezmotljivost takih teorij je “brezpogojna” ter “nepogrešljiva” in je z njimi pogosto prežeta tudi vzgoja, izobraževanje, psihologija, humanistika, družboslovje in vsa področja, kjer se dela in razmišlja o človeku ter družbi. Ne, Frankl ne spada v ta korpus posvečenih.

On namreč ni samo specialist dveh področij, ni samo zdravnik psihiater, ni samo nevrolog, ni samo utemeljitelj logoterapije/eksistencialne analize, ni bil samo 25 let predstojnik dunajske poliklinike, tudi ni bil samo avtor ene najbolj branih ter prevajanih knjig vseh časov in ni samo nosilec 29 častnih doktoratov – Viktor Frankl je tudi človek, ki je od znotraj doživel in preživel Auschwitz, Dachau in druga taborišča. V teh okoliščinah je Frankl razkril Freudovo veliko zablodo, da se ljudje, ki so izpostavljeni enakim okoliščinam, tudi odzivajo enako. Ravno obratno, odzivajo se zelo različno. Frankl je opozoril na nekaj izredno pomembnega, na človekovo svobodno voljo, na podlagi katere sprejema svoje življenjske odločitve in zanje prevzema odgovornost. To pomeni, da v življenju niso bistveni pogoji in okoliščine, v katerih se človek znajde, ampak osebne odločitve, ki jih v nekem trenutku sprejema.
Sodobni človek ima težave z odločitvami, se nerad odloča. Zavestna odločitev pomeni tudi zavestno sprejemanje odgovornosti. Tega pa ljudje ne maramo, raje smo žrtve okoliščin, vlade, politike, družbe, pogojev, staršev … in tudi Boga, če je treba. Lažje je živeti v vlogi žrtve kot pa sprejeti odgovornost za svoje življenje. A prav po odgovornem porabljanju lastne svobode se v največji meri ločimo od živali. Človek je toliko bolj človek, kolikor bolj mu v življenju ne gre samo za užitek in “imeti se fajn”, ampak bolj za tisto, kar je prav, kar je smiselno. Kolikor bolj se človek izvije iz “ukvarjanja s seboj” in se preda neki nalogi, delu ali osebi, toliko bolj stopa v področje smiselnega in zadovoljnega življenja. Konec koncev človek ni bitje užitka, ampak je bitje smisla, bitje, ki najbolj hrepeni po tem, da bi njegovo življenje imelo smisel in pomen – da si bo, ko se bo nekoč ozrl nazaj na prehojeno pot, lahko rekel, da ni živel zaman. Za smisel pa se je treba odločiti in vedno znova odločati, in sicer po merilu vrednot, in ne po merilu samovolje in osebne koristi – za to pa je potrebno veliko poguma in ljubezni.

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 11 (2022), 13.

Živimo v času, za katerega se zdi, da so skorajda vse avtoritete v veliki meri izgubile svojo vrednost in mesto. Kdo je danes še sploh avtoriteta? Če pogledamo družbo kot takšno, so glavne avtoritete državne in vladne institucije, verske institucije, izobraževalne institucije, pravosodni sistem, mediji, zdravstvo, gospodarske institucije, znanstvene in kulturne institucije, strokovnjaki, javne osebe, politiki ipd. Kdo izmed naštetih pa danes predstavlja resnično avtoriteto? Kaj avtoriteta sploh je?

Kdo je danes avtoriteta?
Avtoriteta v jedru predstavlja nek vpliv ali ugled. Danes si jo predstavljamo predvsem kot izraz moči in oblasti. Zlasti pa jo razumemo z negativnim predznakom, kar je seveda zgrešeno. Pravilno razumevanje avtoritete je vedno v kontekstu dobrega in resničnega. Kar pomeni, da je avtoriteta v glavnem moralna oziroma etična kategorija. Na tej točki se nam odpre novo vprašanje: Kdo je danes moralna avtoriteta? Kateri politik bi to bil? Katera javna oseba? Kateri cerkveni dostojanstvenik? Kateri oče?
Nietzsche je govoril o dekadenci, o prevrednotenju vrednot, o nihilizmu, o volji do moči, o nadčloveku. Ni nobenega dvoma – Friedrich je bil absolutno prerok. Nisem pa prepričan, koliko so ga pravilno razumeli v njegovem času in koliko ga pravilno razumemo danes. Nietzschejeve preroške napovedi so se uresničile v polnosti – smo civilizacija prevrednotenih vrednot z izgubljenim kompasom smisla. Razjeda nas notranja praznina in zunanje hlastanje po moči, oblasti in užitku. Materializem in nenasitna lakota po »imeti« in »imeti vedno več« je postala nova religija. Vera vase in v svoj ego je nadomestila vero v Nekoga. Mnogi govorijo in pišejo, da so danes vrednote v krizi. Zelo se motijo, vrednote niso v nobeni krizi, saj vrednote dejansko ne morejo biti v krizi. V krizi je človek, ki se je tem vrednotam odpovedal oziroma jih je zavrgel. Ta moderni človek pokleka pred drugačnimi vrednotami, pred novimi vrednotami, pred modernimi vrednotami upogiba svoj vrat. Adam se je znašel v nezavidljivi poziciji, ima živeti od česa, nima pa več živeti za-kaj. Izgubil je radost in veselje. Izgublja življenje. Ne vidi več smisla. Nietzsche nam je lepo povedal: »Kaj pomeni nihilizem? Da se najvišje vrednote razvrednotijo. Manjka cilj. Manjka odgovor ´čemu´.«

Velika strokovna zabloda
Remek delo Dostojevskega so Bratje Karamazovi. V njih odzvanja znana »trditev«: če ni Boga, je vse dovoljeno. Gre za vprašanje človekove svobodne volje in temeljnih vrednot. Ali lahko človek dela in naredi vse, kar lahko in kar je zmožen narediti? Ali je človek res absolutno svoboden? Sodobni človek je to svobodno voljo zamenjal s samovoljo, svobodnjaštvom. Prav to pa je tisto usodno križišče, kjer je prav ta človek zgrešil smer. In natanko to je produkt ali pa izvirni greh permisivnosti: vzgojno-izobraževalnega principa, kjer je vse dovoljeno in je glavna ter nenadomestljiva vrednota otrokova pravica. V slovenskem prostoru smo dejansko celotno pedagogiko, celoten vzgojno-izobraževalni sistem in celo vzgojo v družini, ki je najintimnejši prostor vzgoje in odnosov, vzpostavili okrog malika otrokovih pravic. Gre za veliko strokovno zablodo.

Vzgoja brez avtoritete
Oče, ki se je odpovedal svoji avtoriteti, se je odpovedal svoji identiteti. Seveda govorimo o moralni avtoriteti, o avtoriteti, ki se zgradi z odnosom in načinom življenja. Bistvo vzgoje namreč ni v govorjenju, prepričevanju, postavljanju meja ipd. Bistvo vzgoje je v načinu življenja. Otroka bolj od vsega prepriča način življenja njegovih staršev in njun medsebojni odnos. To šteje. Vse ostalo je tudi potrebno in seveda mora biti, vendar je ključno to. Kot je neki oče dejal sinu, da naj pazi, kje hodi. Sin pa mu je odvrnil: »Ti pazi, očka! Jaz hodim po tvojih stopinjah.«
V duhu Dostojevskega lahko rečemo: če ni vzgoje, je vse dovoljeno. Če ni avtoritete, je vse dovoljeno in nihče mi nič ne more. Ne mine mesec, da ne beremo o grozljivih posledicah tega v medijih. Vedno pogosteje. Na neki točki se družba celo navadi na vse te grozote in počasi postaja imuna. Zelo nevarno. Potrebno pa se je zavedati, da večina anomalij sploh ne pride v medije.
Kdo bo naučil naše otroke, kaj je prav in kaj ni? Kdo jih bo naučil, kaj se sme in česa se ne sme? Kdo jih bo naučil, kje je meja? Kdo jih bo naučil, da je za prijatelje potrebno poskrbeti in da si moramo med sabo pomagati? Kdo jih bo naučil, da je potrebno stvari deliti? Kdo jih bo naučil empatije? Kdo jih bo naučil ljubiti? Oče, ki se je odpovedal svoji moralni avtoriteti, prav gotovo tega ne bo zmogel. Očetova notranja moč je prav v njegovi moralni avtoriteti.
Husserl je nekje zapisal misel, da oče lahko največ naredi za svojega otroka tako, da ljubi njegovo mamo.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 5 (2024), 11-12.

(ob obletnici) Pred štirimii leti smo obhajali 200. obletnico rojstva enega največjih genijev vseh časov, rudarja duše in strastnega iskalca resnice. Verjetno v vsej zgodovini človeštva ni avtorja, ki bi o človeku povedal več in na bolj globinski ter filigranski način kot Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Njegova dela sodijo med največje stvaritve, ki so prišle izpod peresa človeka. Bratje Karamazovi kot najpomembnejši metafizični roman sodijo v sam vrh literarne klasike. Tolstoj, še en literarni velikan, je Dostojevskega izredno cenil in po njegovi smrti srčno obžaloval, da se nikoli nista srečala v živo. Vdovi Ani Grigorjevni je ob priliki dejal: »Vseskozi obžalujem, da se nisem nikoli srečal z vašim možem. /…/ Dostojevski je bil zame drag človek, morda edini, ki sem ga hotel marsikaj vprašati in ki bi mi na marsikaj lahko tudi odgovoril. /…/ Dostojevski je bil zame vedno človek, v katerem je bilo veliko pravega krščanskega občutja.« Še več, celo nihilist Nietzsche, ki je s svojim ‘kladivom’ razdrobil praktično vse in vsakogar, mu je izkazal iskreno spoštovanje in ga označil za “globokega človeka” ter dejal, da je Dostojevski edini psiholog, od katerega se je lahko kaj naučil, in da znanstvo z njim sodi med najlepša srečna naključja njegovega življenja. Bil je naravnost vzhičen, ko je prebral Zapiske iz mrtvega doma. Po letu 1887, ko je Dostojevskega odkril, ga v naslednjih dveh letih v korespondencah omenja trinajstkrat, vedno naklonjeno in pogosto navdušeno.
Dostojevski se je celotno življenje ukvarjal z dvema velikima temama. Že pri osemnajstih letih je bratu Mihailu napisal: »Človek je skrivnost. Njo je potrebno razreševati, in če jo boš razreševal vse življenje, nikoli ne reci, da si zapravljal svoj čas. Ukvarjam se s to skrivnostjo, ker hočem biti človek.« Druga skrivnost, ki ga je mučila vse življenje, pa je področje presežnega – nesmrtnost duše in obstoj Boga. Ti temi sta v temelju določali celotno njegovo misel in vsa njegova dela. Vendar si mnogi ‘strokovnjaki’ Dostojevskega, na nacionalni in mednarodni ravni, goreče prizadevajo, da bi njegovo versko dimenzijo odstranili, in jo bolj ali manj zavestno prezirajo/ignorirajo. Vendar to ni več F. M. Dostojevski, katoržnik in mož Ane Grigorjevne, ampak neki drugi dostojevski – dostojevski, ki je produkt redukcionističnega, fundamentalističnega in racionalističnega uma. Gre zgolj za fikcijo Dostojevskega. Brez te dimenzije ni mogoče pravilno razumeti njegove znamenite ugotovitve: »Lepota bo rešila svet,« ali središčne teme Bratov Karamazovih: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.«
Vera zanj ni bila nekaj, kar dobiš in imaš, ni bila nekaj statičnega in ni bila zreducirana na neki kvazi moralni sistem ali kulturni običaj, ampak je pri njem šlo za nenehen duhovni boj in strasten eksistencialni dialog. Kot pravi tudi sam: »Jaz ne verujem v Kristusa kot kakšen deček in ga ne izpovedujem na takšen način. Skozi ‘veliki ogenj dvomov’ je šla moja ‘hozana’.« Njegova vera ni bila nikoli nekaj mirnega, ustaljenega in bivanjsko pomirjujočega. Vprašanje obstoja Boga in vprašanje nesmrtnosti duše sta pri Dostojevskem neločljivo povezani: »Izjavljam – zaenkrat še vedno brez dokaza, da si ljubezni do človeštva ne moremo zamisliti, je (povsem) nedojemljiva in popolnoma nemogoča brez vzajemne vere v nesmrtnost človeške duše.«
Gotovo bi se dala napisati celotna knjiga o tem, zakaj je danes Dostojevski aktualen, vendar več povemo, če se vprašamo, zakaj ni aktualen. Verjetno prav zaradi tem, kot so nesmrtnost duše, obstoj Boga, osebna svoboda, morala, dostojanstvo, resnica, zlo in ljubezen, ki jih je v svojih delih tako koncizno obdeloval. Danes, ko prevladuje religija pozitivizma in racionalizma, je Dostojevski tujek tako v sodobni humanistiki kot na področju prava, družbe, stroke in znanosti. Za liberalistične moraliste, ki si mrzlično prizadevajo ukiniti pojmovanje človekovega dostojanstva, je Dostojevski naravnost antikrist. Dostojevski med drugim sporoča, da obstaja naravni zakon, da ni vse relativno, da obstaja resnica, za katero se ne da dogovoriti, da je človek absolutna vrednota, da za vse legalno še ni nujno, da je tudi legitimno, in da obstaja absolutno dobro in lepo. Na kratko – človek ni Bog, če se pa dela Boga, so posledice vedno katastrofalne.
Absolutno merilo je za Dostojevskega enoumno jasno. To ni neka ideja, ni neki politično sprejeti zakon ali moralni sistem ali neka družbena ureditev, strokovni dogovor ipd. Njegova absolutna avtoriteta in merilo je Oseba, je nekaj, kar presega imanentno zaverovanost v razsvetljeni razum. V zadnjih beležkah je zapisal: »Ni dovolj definirati moralo po meri pripadnosti svojim prepričanjem. Ves čas je potrebno sebi postavljati vprašanje: Ali so moja prepričanja pravilna? To je možno preveriti samo na en način – Kristus? Ampak to ni več filozofija, to je vera, vera je pa rdeča barva.«

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 11.

Pojem osebne svobode je eden najbolj problematičnih pojmov v vsej zgodovini misli. Mnogi intelektualni velikani so si lomili zobe ob definiranju in razlagi tega »pojava«. Na področju filozofije ali teologije še danes to velja za eno najbolj problematičnih področij. Po Freudu posameznik pravzaprav sploh ni svoboden, ker je venomer gnan iz nezavednega. In po načelih psihoanalize je svoboda pravzaprav iluzija naivne pameti. Človek se ne odloča po svoji pameti, ampak ga v odločitve ženejo nezavedni goni in nagoni. Freud je razglasil evangelij užitka; užitek je tisti, ki odrešuje in pomirja posameznika. Adler se s kolegom ni strinjal in je pojem užitka zamenjal s pojmom moči. Človek bolj kot vse na svetu hoče moč, oblast, vpliv.

Hudič je v podrobnostih
Slogan razsvetljenstva in francoske revolucije je bil: Liberté, égalité, fraternité, ou la mort! Torej: svoboda, enakost in bratstvo. Zadnjo besedo slogana se pogosto izpusti, je pa najpomembnejša: ali smrt. Težava je edino ta, da je v imenu te svobode bilo mnogo ljudi prikrajšanih za naravno pot zaključka tuzemskega potovanja. Borci za svobodo in bratstvo so namreč marsikoga skrajšali za glavo. Včasih so rekli, da je hudič v podrobnostih.
Nekje sem prebral, da je menda Lenin nekje rekel, da se vse začne v glavi.

Stalin pa je ta rek nadgradil z besedami, da je zato treba glave sekati. V imenu te svobode je po svetu po koncu druge svetovne vojne izgubilo življenje dvakrat več ljudi kot v sami vojni. Strokovnjaki ocenjujejo, da prek 100 milijonov. Vladajoča kasta je namreč predpisala, kaj je svoboda in kako je treba svobodno misliti in svobodno delovati. Stric Vanč je genialno zadel realnost: »Hudič, zdaj je svoboda. V svobodi nikoli ne veš, kaj lahko in česa ne. V diktaturi vsaj veš, kaj je prepovedano. V svobodi pa nikoli ne veš, kaj lahko govoriš in česa ne smeš. Lahko te zaprejo za eno napačno besedo, lahko te zaprejo za en kos mesa« (Moja ata, socialistični kulak). Torej, očitno je svoboda zelo nevarna in resna stvar.

Sodobna zabloda
»Sistem« – kdorkoli in karkoli že to je – si želi posameznika, ki kupuje in ne razmišlja. Ker če razmišlja, ne bo kupoval nečesa, česar ne potrebuje. Če pa človek ne kupuje, to za sodobno ureditev »razvite« zahodne družbe pomeni kolaps – podobno kot če avtomobilu zmanjka goriva. Celotna paradigma zahodne družbe sloni na predpostavki potrošništva. Razmišljujoč človek se ukvarja z bistvenimi vprašanji življenja – ukvarja se z vprašanjem smisla, kaj ga res v življenju osrečuje, kaj je njegovo poslanstvo, kaj je v življenju res pomembno in bistveno. Duh potrošništva in razmišljujoč človek sta v tem oziru smrtna sovražnika, kot olje in voda, ki se ju ne da zmešati.

Želje človeka morajo zasenčiti njegove potrebe
Edward Bernays, nečak Freuda, je oče sodobnega marketinga, ki je razvil tehnike marketinško-psihološke manipulacije. To je, kako posameznike in množice zmanipulirati, da bodo kupovali to, česar ne potrebujejo. Njegov glavni cilj je bil, kako v ljudeh vzbuditi željo, da si želijo stvari, ki jih ne potrebujejo.
Paul Maser, eden vodilnih bankirjev na Wall Streetu, je začrtal vizijo Amerike in sveta: »Ameriko moramo prestaviti od potreb k željam. Ljudi je potrebno izuriti, da si bodo želeli novih stvari, še preden bodo stare v celoti potrošene.« Zelo dobro se je zavedal pomembnosti človekove osebne svobode: »Oblikovati moramo novo mentaliteto v Ameriki. Želje človeka morajo zasenčiti njegove potrebe.«

Svoboda in svobodnjaštvo
Težko je sprejeti idejo, da je permisivnost na področju vzgoje in izobraževanja zgolj golo naključje. Da se je 2–3 desetletja nazaj začela tako rigorozno vpeljevati v vse pore vzgoje in izobraževanja zgolj po naključju, na krilih nekaj psihološko-pedagoških teoretičnih zanesenjakov (tudi akademsko podkovanih seveda), na to razlago je težko pristati.

Mnogi danes razumejo svobodo kot pravico do brezmejnosti – delam, kar hočem, kakor hočem in kar si zaželim. Svoboda se več ne dojema kot najvišja možnost samouresničevanja človekovega dostojanstva, ampak kot upravičenost do brezmejnosti.

Eden izmed pomembnih »izdelkov« permisivnosti je, da svoboda ni več vezana na odgovornost, ampak je postala razumljena kot svobodnjaštvo, samovolja. Na ta način smo otroke dobesedno oropali ene najpomembnejših osebnostnih lastnosti. Zaradi tega mnogi danes razumejo svobodo kot pravico do brezmejnosti – delam, kar hočem, kakor hočem in kar si zaželim. Svoboda se več ne dojema kot najvišja možnost samouresničevanja človekovega dostojanstva, ampak kot upravičenost do brezmejnosti. S tem smo spodsekali še zadnje temelje človečnosti: mlade smo oropali odgovornosti. Odgovorni smo namreč zato, ker smo svobodni. In če nismo svobodni, tudi odgovorni nismo. Dostojevski je v svojih delih (npr. Bratje Karamazovi in Zločin in kazen) genialno prikazal, kako svoboda brez odgovornosti neizpodbitno vodi v moralni razkroj posameznika in družbe ter globoko eksistencialno trpljenje.
Glavna naloga vzgoje v prihodnosti bo prav gotovo vzgoja za odgovornost – odgovornost do sebe, do sočloveka, do družbe, do življenja, do narave, do naših zanamcev ipd. In ne samo odgovornost do nečesa ali nekoga, ampak, kar je še pomembnejše, odgovornost »za« nekaj ali »za« nekoga.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 10 (2024), 11-12.

Danes je ena glavnih manter biti uspešen. Ko na šolah za starše velikokrat postavim vprašanje, kaj si želijo za svoje otroke, mnogi odgovorijo: »Da bi bil uspešen.« Pri tem odgovoru me vedno malo zmrazi. Zaradi tega namreč, ker ni povsem jasno, kaj si pod to »uspešnost« posamezni starši predstavljajo. Nenehno prizadevanje in usmerjenost k »uspehu« je lahko tudi precej nevarno. Ogromno mladostnikov in otrok kaže znake izgorelosti, čutijo se notranje prazni, tesnobni, tiki so v porastu in v tem, kar počnejo, ne vidijo nobenega smisla več. Ta sodobna »uspešnost« je, kot izgleda, za mnoge pogosto precej neuspešna.
Ne pozabi na …
Smo v času dopustov. Kolumno pišem pod borovci, v senci, s pogledom na čudovito modrino morja. Vonj borovcev, vsi zvoki, ki jim pripadajo, morje na dosegu roke, senca in knjiga v roki – balzam za dušo in lepota za srce. Kot bivši vrhunski športnik se zelo dobro zavedam, da je počitek pravzaprav enako pomemben kot trening. Ko privzdignem oči, vidim ljudi, kako počasi hodijo, nekateri se sprehajajo, nekateri gredo v vodo, nekateri se sončijo, otroci se igrajo in se glasno smejijo. Z ležalnika imam pogled tudi na bližnji bar pod borovci. Ljudje za mizo kartajo, se smejijo, se družijo – preprosto so in ničesar »ne delajo«. Ob tem razmišljam, da smo morda kot družba pozabili prav to – hoditi počasi, uživati v preprostih stvareh, kot je vonj borovca, kričanje otrok, uživati v dobri družbi, opazovati naravo, ki človeka nikoli ne pusti ravnodušnega, se nečemu čuditi in opazovati, kako zanimiv in skrivnosten je ta naš svet. Morda smo pozabili celo ljubiti. Morda niti sebe nimamo tako radi, kot pridigajo novodobni razsvetljeni duhovni voditelji, da je sebe vedno treba postaviti na prvo mesto. Ampak to je že druga tema.
Nova religija
Človekova osebnost in njegov uspeh se ne kažeta samo z delom, ampak tudi s počitkom. Danes v času kulta jaza in religije uspeha prav počitek oziroma ne-delo mnogim predstavlja velike osebne težave: stisko, anksioznost in bivanjsko praznino. To se posebej kaže pri ljudeh, ki jim glavni in edini smisel v življenju predstavlja delo, profesionalni angažma, poslovna funkcionalnost in zunanji uspehi. Tovrstni posamezniki so v resnici v sebi povsem izgubljeni, ko niso v službeni vlogi, v vlogi »delavca«. Težava je v tem, da so svojo identiteto, svoj življenjski smisel in svojo vrednost privezali na delo. Njihovo edino ustrezno »dokazovanje« v tem svetu je delo. Delati za njih pomeni obstajati. Polno funkcionirati oziroma polno živeti pomeni veliko delati. Več kot delaš, več si vreden in bolj si potrjen ter priznan. To so tudi vrednote, ki jih posamezni svetovno priznani in »uspešni« podjetniki, vplivniki, ustanovitelji, inovatorji, menedžerji … promovirajo in razglašajo za recept do uspeha in sreče: da so delali po 18 ur, da so žrtvovali vse, tudi čas z otroki in ženo, da so garali po cele dneve, da niso imeli praznikov in dopustov, da so spali samo po dve uri na dan itd. itd. In končno po mnogih bojih, garanjih, po mnogih neuspehih, po mnogih žrtvah so prišli do tako želenega uspeha. To za mnoge ambiciozne posameznike postanejo glavne vrednote njihovega načina življenja. Še posebej so tukaj na udaru ranljive duše s poškodovano samopodobo, samozavestjo in samospoštovanjem. Svojo samopodobo gradijo namreč izključno na delovni vnemi, svoj jaz in svoje dobro počutje ter lastno potrditev vidijo predvsem v delu. Ti ljudje bodo delali tudi za vikende, med prazniki, v večernih urah – pri tem pa je ključnega pomena, da šefi in sodelavci to vidijo. Da bodo videli, kako je ta oseba predana, marljiva, pridna in zavzeta. Vendar pri vsem tem mrzličnem iskanju potrditve in priznanj gre pravzaprav za ples s hudičem. Opolnoči bodo maske padle. Brez dela si namreč nič.
Kam bežiš, človek?
Mnogi strokovnjaki tovrstne posameznike okarakterizirajo ali postavijo diagnozo – zasvojenost z delom, izgorelost. Kar pomeni, da se njihovo celotno življenje, tako v službenem kot prostem času, vrti okrog dela. Za njih so najtežji dnevi, ko so prazniki, dopusti in vikendi. Zaradi tega, ker delovna vnema in vso hrupno dogajanje »normalnega« delovnika potihne. V tišini pa so povsem izgubljeni. Frankl je že desetletja nazaj pisal o »nedeljski nevrozi«. Znašli so se namreč v praznini, ki jim povzroča notranjo stisko in tesnobnost. Zaradi tega bodo naredili vse, da bodo to praznino zapolnili z delom, družbo, hrupom, zabavami, dogajanjem ... Nujno potrebno je pobegniti od te oglušujoče tišine. Ti ljudje namreč doživljajo, da so vredni in potrjeni samo, če delajo. To pomeni: več kot delaš, bolj si potrjen in bolj polno živiš. Identiteta je v tem primeru najtesneje določena z delom. Njihove misli in njihovi pogovori se nenehno vrtijo okrog dela in uspehov. To pa je seveda najboljša hrana za osebni ego, za »jaz«. Tukaj se v največji meri napaja njihov večni »jaz«. Izvor in cilj je vedno »jaz«, ego. Drugega v resnici ni oziroma je zgolj toliko, kolikor je potreben za dosego nekega cilja.
Pogosto se ti posamezniki, nekateri bolj, nekateri manj subtilno, celo predstavljajo kot žrtve in drugim vzbujajo občutke krivde, češ koliko delajo in se žrtvujejo … Vendar pri njih ne gre za preprosto zasvojenost z delom (to je namreč zgolj simptom), ampak gre za nekaj veliko globljega. Gre za izgubo življenjskega smisla in za nenehen beg pred sabo in življenjem. To lahko vključuje tudi beg pred zavedanjem lastne minljivosti in krhkosti. Da se ne srečujem s seboj in svojim smislom, raje zbežim od sebe v delo in v zunanje uspehe, ki jih lastni ego tako zelo potrebuje.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 8 (2024), 11-12.

Ko pogosto tako mrzlično drvimo in tekamo v službe in domov, iz enega trgovskega centra v drugega, ko tako evforično častimo in slavimo ta ali oni športni klub, religiozno častimo tega ali onega športnika, ko smo tako resno in zaskrbljeno zatopljeni v ekrančke v rokah, smo pozabili na najpomembnejše. Pozabili smo na najbistvenejše v naših življenjih – pozabili smo na naše medosebne odnose. Pozabili smo ljubiti. Še več, pozabili smo naše otroke naučiti ljubiti.
Kako pa se otroke nauči ljubiti? Nekoč so na nekem predavanju Frankla vprašali, kako mlade naučiti vrednot. Odgovoril je: »Vrednot se ne uči, ampak se jih živi.« Povsem logično, otroci oblikujejo svoje življenjske drže, vedenje, prioritete na podlagi načina življenja svojih staršev. Torej, tako kot starš živi svoje vrednote, jih bo v veliki meri posnemal in ponotranjil tudi otrok. Otrok hodi za očetom in ga gleda, kako on živi. Tako bo živel tudi on. Zato bi morali očetje zelo paziti, kako živijo. Skratka, otroke bomo naučili ljubiti edino tako, da bomo sami znali ljubiti. Kot je dejal Wayne Dyer: »Ljubezen ni nekaj, kar počnemo; ljubezen je tisto, kar smo.«
Vzgoja, ki vse dopušča, ki ne postavlja nobenih omejitev in zahtev, vzgoja, ki se je ujela v zanko permisivne logike »vse za otroka«, kar pogosto pomeni tudi »vse namesto otroka«, je celotne generacije spremenila v osebnostne in duhovne invalide. Kdor ne zna ljubiti, je namreč nekakšen duhovni invalid. Mnogi zamenjujejo ljubezen s kupovanjem in dajanjem materialnih stvari. V smislu, več kot stane pametni telefon, ki ga starši kupijo osnovnošolcu ali srednješolcu – za večji izraz ljubezni gre. Pozabljamo, da v življenju ne potrebujemo toliko stvari in zaslonov, kot potrebujemo odnosno razpoložljivost človeka, potrebujemo občutek varnosti in toplino ljubezni. Vendar pozabljamo, da ko se vklopi zaslon, se izklopi odnos. Ko pretiravamo s kupovanjem stvari, pozabljamo, da so le-te pravzaprav nadomestek ljubezni in človeške navzočnosti. Samo v ljubezni in prek nje človek pride do najlepšega in najdragocenejšega v življenju.
Ker se že od rojstva vse vrti okrog otroka, ker mu vsi strežejo, kupujejo, dajejo, ponujajo, ga nenehno pretirano hvalijo, ker mnogi starši predvsem skrbijo, da bo otroku prijetno in fajn ipd., si otrok v tem zgodnjem obdobju oblikuje zavest in prepričanje, da je ta svet, v katerem živi, tukaj zaradi njega. Starši in ljudje, ki ga obkrožajo, so tukaj zato, da negujejo in skrbijo za njegove želje in njegove potrebe ter predvsem, da mu bo ves čas fajn. Z drugimi besedami povedano, mnogi starši vzgajajo svoje otroke v egocentrične in narcisistične otroke. Vzgajajo jih v zazrtost vase, v svoj lastni popek. Morda zveni grobo, ampak egoist je tisti, ki mu je mar samo zase in za lastne želje ter potrebe. Narcisistične osebe pa imajo grandiozen občutek lastne pomembnosti, kar pomeni, da imajo pretirano visoko mnenje o sebi. Trdno verjamejo, da so pomembnejši in boljši od vseh drugih. Imajo tudi veliko potrebo po stalni pozornosti in občudovanju. Še ena ključnih lastnosti egocentrikov in narcisoidnih osebnosti je, da ne razumejo in ne prepoznavajo čustev drugih. Če jih že, pa za njih niso pomembna.
Vse zgoraj opisano je diametralno nasprotje ljubezni. Otrok nismo naučili ljubiti drugih ljudi, ampak smo jih naučili »uporabljati« druge ljudi. Nismo jih naučili, da bodo znali sami poskrbeti za svojo srečo, da jim bo fajn in da bodo uživali. Nismo jih naučili, da je prava sreča in užitek vedno stranski produkt oziroma posledica naših dejanj, ravnanj, vztrajnosti in ljubečih odnosov. Ampak smo jih naučili, da je odgovornost drugih, da poskrbijo, da bo njim fajn. Naučili smo jih, da so drugi ljudje sredstvo za njihove želje in potrebe.
V tem je eden ključnih razlogov, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki svoje življenje doživljajo kot prazno in nesmiselno. Imamo celotne generacije otrok, ki niso srečni in niso zadovoljni z življenjem, ki ga živijo, in ne s svetom, v katerem živijo. Prvi pogoj za srečo je vedno ljubezen. Direktna pot do sreče je samo ena – ljubiti. Ali kot pravi Oscar Wilde: »Ohrani ljubezen v svojem srcu, kajti življenje brez nje je kot senčen vrt, kjer so vse rože mrtve.«
Najpomembnejša življenjska veščina je ljubiti, ker kdor ne ljubi, ne bo nikoli srečen. Zaradi tega bi morala biti glavna naloga staršev naučiti svoje otroke ljubiti. To pa se ne da z učenjem in govorjenjem, ampak zgolj in samo z življenjem.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 7 (2024), 11-12.

Na predavanjih strokovni delavci in starši velikokrat zastavijo vprašanje, zakaj je do vsega tega sploh prišlo, kje so vzroki za tako problematično stanje na področju vzgoje in izobraževanja, zakaj je na tem področju takšna zmeda, zakaj se starši počutijo nemočne, zakaj starši in vzgojno-izobraževalni sistem niso kos otrokom ipd. Še posebej se to vprašanje zaostri ob zavedanju, da smo samo par desetletij nazaj imeli zgleden, v mnogih pogledih celo odličen vzgojno-izobraževalni sistem. Vzgoja takrat ni bila znanost, kot se skuša prikazati danes, in ni vsak teden izšel nov priročnik o čarobnih vzgojnih nasvetih in metodah, ampak je vzgoja bila nekaj spontanega, naravnega – del normalnega življenja. Otroci so imeli iskrice v očeh, v sebi so nosili radoživost in radovednost ter zdravo nagajivost, mladostniki pa so na življenje gledali z navdušenjem in ga jemali kot izziv, iskali so pristne in resnične odnose, hrepeneli so po prijateljstvih, novih doživetjih in izkušnjah, mladostniška ljubezen pa je dobivala biblične razsežnosti. Nedolgo nazaj mladi niso tožili nad anksioznostjo, depresijo, notranjo praznino, apatijo, nesmiselnostjo življenja, niso se samopoškodovali ipd. Kaj je torej šlo narobe?
Eden izmed ključnih vzrokov je prav gotovo ‘strokovne’ narave. Številni permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so zaradi pomanjkanja vpetosti v prakso, v konkretno delo z otroki in mladostniki, povzročili usoden razkorak med temeljnimi naravnimi razvojnimi značilnostmi (življenjem) otroka in med ‘strokovnimi’ teoretičnimi predpostavkami. Gre za ločitev, ko teorija ni več izvirala iz prakse/življenja, ampak ravno obratno. Pojavila se je velika težnja, da se povsem teoretična dognanja uveljavijo v praksi. V nasprotju s tem bi morala biti teorija v organski povezavi s prakso. V osnovi gre za strokovno antropološko zmoto. Predstavniki permisivne paradigme dojemajo otroka predvsem kot razumsko, kognitivno bitje, v ospredju so otrokove želje in potrebe. Najvidnejši predstavnik in utemeljitelj teorije permisivne vzgoje je Benjamin Spock, ki se je, kot je znano, opravičil svetovni javnosti ter priznal zmoto svojih teoretičnih prepričanj.
Čeprav so se že nekaj desetletij nazaj v svetu jasno kazale zmote in zablode permisivnega pristopa, tega v slovenskem prostoru takrat nismo znali pravilno razbrati in upoštevati. Kljub temu se je na pozitivističen način pospešeno in sistemsko promovirala ter gradila izobraževalna paradigma otroku prijazne šole in vzgoje po meri otroka. Predpise, navodila, smernice in zakone pa so pisali na podlagi teoretičnih pogledov in stališč, in ne na podlagi prakse ter konkretnega dela z otroki in mladostniki. Posledice so različne in večplastne in jih na tem mestu ni treba ponavljati. Podčrtati pa je treba bistveno: da vzgojno-izobraževalni sistem potrebuje celovito prenovo, nam je že dolgo jasno. Pod pritiski ‘strokovne’ permisivne paradigme in zaradi pretirane birokratizacije, kjer je prav vse treba določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov, sta posledično šola in vrtec izgubila strokovno avtonomijo in integriteto. Še več, na ta način se uničuje identiteta in dostojanstvo učiteljskega in vzgojiteljskega poslanstva. Covid situacija nam je to samo še bolj predočila in nas zelo neposredno soočila s tem dejstvom. Starši pa so ob poplavi vzgojne literature, različnih teorij, nasvetov, forumov, vedno novih knjig, ki obljubljajo čarobne rešitve za vse vzgojne tegobe in množico strokovnjakov, vedno bolj razočarani, zmedeni in negotovi glede svojih vzgojnih ravnanj. Ali je bilo v ozadju nepoznavanje znanstvenih dognanj in strokovnega razvoja v tujini ali zavestno ignoriranje le-teh ali kaj drugega, na tem mestu ni možno celovito analizirati.
Nihalo je iz ekstrema represivne vzgoje zanihalo v drug ekstrem – permisivnost. Čeprav je ta beseda tako klišejsko ‘zlajnana’, da jo je dejansko že banalno uporabljati, pa v praksi še vedno ni prišlo do kakršnegakoli vidnega premika. Poplava vzgojne literature, ki delne rešitve absolutizira ter generalizira, in množica strokovnjakov, ki staršem preko vseh mogočih medijev ponujajo lastne vzgojno-odrešenjske rešitve, problematiko zgolj poglabljajo. Morali se bomo nasloniti na resno znanost, ki otroka in posameznika upošteva v vseh njegovih razsežnostih, in temelje postaviti na bivanjski realnosti otrok in mladostnikov. Glavno besedo bodo morali prevzeti tisti, ki so vsakodnevno vpeti v prakso. Treba se bo premakniti od nasvetov in metod k človeku, k življenju. Drugače se bomo spet postavili zraven človeka, kot se postavljamo sedaj.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 11.