11. januar

LETA 1902 UMRL JOSIP NOLLI

11 01 1902 Josip NoliSLOVENSKI IGRALEC, PEVEC, DRAMATIK, PREVAJALEC (* 1841)

Nolli je pomemben pri ustanavljanju slovenske opere. Velja za prvega pomembnega slovenskega gledališčnika. Ljubljančan Josip Nolli je po končanem študiju prava na Dunaju v svojem rodnem mestu organiziral kulturno in gledališko dejavnost. Bil je eden od ustanoviteljev Dramatičnega društva. Nato se je posvetil pevski karieri, ki jo je začel v zagrebški operi in jo nadaljeval v Pragi, Milanu, Budimpešti. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1890 se je z vso vnemo posvetil razvoju slovenske operne poustvarjalnosti.

 

LETA 1909 ROJEN FRANCE HABE

11 01 1909 France HabeSPELEOLOG, RAZISKOVALEC NOTRANJSKEGA PODZEMLJA († 1999)

Vrhničan France Habe, geograf, zgodovinar in speleolog, spada med pionirje jamarstva pri nas. Raziskoval je zlasti podzemlje domačega, notranjskega Krasa. Ukvarjal se je z jamskim turizmom in varstvom kraških jam, posebej Škocjanskih jam. Napisal je tudi nekaj monografij (vodnik po Postojnski jami, vodnik po Škocjanskih jamah).

 

LETA 1917 ROJEN PAVEL BERNIK

11 01 1917 Pavel BernikDUHOVNIK SALEZIJANEC, SLOVENSKI MISIJONAR Z INDIJSKO DUŠO († 2000)

"O življenjski usodi dobrih in skromnih, a po srcu velikih ljudi največkrat ne vemo dosti. Niso se rodili človeštvu, da bi razmišljali o sebi. Svoje delo in poslanstvo so posvetili drugim, razširjali so med ljudmi dobroto, znanje, ljubezen in prijazno besedo. Med te izjemne ljudi štejemo tudi misijonarje. Eden od njih je Pavel Bernik, salezijanec, škofjeloški rojak, slovenski misijonar z indijsko dušo." Tako je dejal 8. novembra 1993 tedanji škofjeloški župan Peter Havlina ob podelitvi listine častnega občana občine Škofja Loka misijonarju Pavlu Berniku, ki je ob svoji zlati maši obiskal svoje rojstno mesto. O tem marljivem in tihem apostolu, ki je posvetil 66 let svojega življenja Indiji, kjer je deloval sv. Frančišek Ksaverij, zavetnik katoliških misijonov, bomo veliko zvedeli iz zbornika Pavel Bernik, misijonar z indijsko dušo, ki je izšel ob desetletnici njegove smrti v zbirki Misijonska pričevanja, katero ureja Tone Ciglar. V knjigi je opisano njegovo življenje in delo, veliko povejo njegova pisma in zlasti številna pričevanja ljudi, ki so ga osebno poznali.

več:
S. Čuk, Pavel Bernik. Slovenski misijonar z indijsko dušo: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2010), 14-15.

 

LETA 1928 UMRL THOMAS HARDY

11 01 1928 Thomas HardyANGLEŠKI PISATELJ IN PESNIK (* 1840)

Pravo ime angleškega pisatelja in pesnika Thomasa Hardyja je bilo Max Gate. Zaradi težkih življenjskih razmer je bil deležen skromnega šolanja, zato se je veliko sam izobraževal. V mladih letih je pomagal pri restavriranju cerkva. Ko se je začel ukvarjati s poezijo, je opustil misel na duhovniški poklic. Med njegovimi številnimi deli, ki jih preveva čedalje globlji pesimizem, je najbolj znan roman Čista ženska. Njegova junakinja je nemočna žrtev brezčutnih sil.

 

LETA 1930 ROJENA JULKA STARIČ

11 01 1930 Julija StaricGLEDALIŠKA IN FILMSKA IGRALKA († 1959)

Julija Starič (r. Dovžan), je doma v Mojstrani, po osnovni šoli je delala kot sobarica na Bledu, leta 1949 pa je bila sprejeta na avdiciji za novo Mestno gledališče ljubljansko. Igrala je v številnih vlogah: Pernette (Puget, Srečni dnevi), Miriam (Krasna, Draga Ruth), dvojna vloga (Brecht, Dobri človek iz Sečuana), prav tako tudi številne vloge v mladinskih igrah. Igrala je tudi v slovenskem filmu (Trenutki odločitve, Na valovih Mure).

 

LETA 1938 ROJEN DRAGO KLEMENČIČ

11 01 1938 Drago KlemencicDUHOVNIK, ČASNIKAR, PUBLICIST, UREDNIK († 2017)

Dr. Drago Klemenčič je bil rojen leta 1938 v Štomažu na Vipavskem. Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Ajdovščini. Po končanem študiju teologije v Ljubljani, je bil leta 1962 posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil najprej župnik v Stržišču pod Črno prstjo, v kraju, ki ga poznajo številni mladi po počitniških tednih duhovne prenove. Leta 1964 je postal prefekt v ljubljanskem bogoslovnem semenišču in kmalu zatem urednik verskega tednika Družina (leta 1965 odgovorni, 1971 pa pa glavni urednik). V letih 1969-71 je študiral v Rimu na Lateranski univerzi, kjer je doktoriral s tezo Teologija zemeljskih stvarnosti v življenju in delu škofa Antona Mahniča. Hkrati je diplomiral novinarstvo na Inštitutu za znanost in tehniko javnega mnenja (Pro Deo). Največ se je udejstvoval kot urednik Družine, poleg tega je prevajal, predaval in uredil več publikacij. Po šestindvajsetih letih uredniškega dela pri Družini je prišel na Televizijo Slovenija, kjer je vodil prve verske oddaje (Obzorja duha) in odločilno prispeval pri oblikovanju verskega programa na TV Slovenija. Prizadeval si je tudi za prisotnost verskih vsebin v drugih TV programih (umetniškem, mladinskem, zabavnem ...). Napisal je tudi besedilo za  igrani dokumentarec Sveta noč, ki so ga posneli v Stržišču in je bil na sporedu na sveti večer 1991. Bil je tudi zelo dejaven pri navezovanju mednarodnih stikov z verskimi časnikarji po svetu, predvsem v okviru Zvezi katoliških časnikarjev (UCIP) in v združenju urednikov verskih TV programov ...

več:
F. Bole, dr. Drago Klemenčič. Moja želja je pripravljati dobre verske oddaje: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1992), 8-12.

njegove misli:

  • Že v semenišču smo se veliko ukvarjali s sredstvi družbenega obveščanja: hoteli smo ocenili vse knjige, ki so na knjižnem trgu, na črnobele diapozitive smo fotografirali mašo (diafilm). Sodeloval sem pri časopisu za mladino Veslajmo. V petih številkah je dosegel naklado 5000 izvodov, a ga je oblast zatrla. V času študija v Rimu sem sodeloval pri vatikanskem radiu. Prav tako sva s Francem Boletom sodelovala pri Komisiji za verski tisk pri škofovski konferenci.
  • Moja želja je bila pripravljati dobre verske oddaje, da bi zapolnil dotedanje praznine ... Če sem uspel v to delo vpeljati skupino mladih novinarjev, mislim, da sem svoje opravil.
  • Verski program je vstopil na TV Slovenija s prenosom polnočnice iz Betlehema o božiču leta 1989 ...

 

LETA 1943 UMRL IVAN VAVPOTIČ

11 01 1943 Ivan VavpoticSLIKAR, ILUSTRATOR IN SCENOGRAF (*1877)

Na današnji dan se je rodil slovenski slikar Ivan Vavpotič. Marsikdo se bo ob tem imenu spomnil prelepih ilustracij Jurčičevega Desetega brata, Meškove knjige Mladim srcem in Pravljic Frana Milčinskega. "V svojem času je bil eden najbolj popularnih umetnikov in zaradi vsestranske dejavnosti - bil je ilustrator, scenograf, avtor prvih jugoslovanskih znamk, plakatov, publicist, organizator, urednik in popularizator - tudi vplivna kulturna osebnost," je o njem zapisal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Milček Komelj v Prešernovem koledarju 1987. Dalje pravi, da je veljal za blagega in razumevajočega človeka, ki se je tudi zaradi značaja v tveganem poklicu samostojnega umetnika naročnikom kar pretirano prilagajal. Ob očitkih, da je njegova umetnost fotografska in rokodelska, je odgovarjal, da je vsaka umetnost duhovna in navezana na naravo.

več:
S. Čuk, Ivan Vavpotič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2007), 32-33.

 

LETA 1964 UMRL KSAVER MEŠKO

11 01 1954 Ksaver MeskoDUHOVNIK, PISATELJ (* 1874)

Pisatelj Ksaver Meško, dolgoletni župnik na Selah pri Slovenj Gradcu (1921-1964), je bil zelo mehka duša, kar zaznamo iz njegovih spisov. Bil je zelo blizu mladim in uveljavil se je kot mladinski pisatelj. Pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi, je izšlo šest zvezkov njegovih mladinskih spisov z naslovom Mladim srcem. Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, da ga je leta 1900, ko je bil župnijski upravitelj v Škofji Loki, obiskal pisatelj Ksaver Meško. Šel je ponj na železniško postajo. »Ljubeznivo se mi je nasmejal, ko me je zagledal in sva si segla v roke. Vsa tista mehkoba, ki odseva iz njegovih del, mu je bila zapisana v očeh in na licu.« Ob tem pove, da ga je Ivan Cankar nekoč vprašal, če pozna Meška in mu rekel: »Povej mi, ali je resnično tako mehka duša, kakor razodeva njegov slog?« Ko je Finžgar potrdil: »Neizrečeno mehka duša in prav tako srce«, je Cankar dejal: »Potem piše pravilno. Odkritosrčen je in ne laže.« Izidor Cankar je bil leta 1910 pri Mešku, ko je bil župnik pri Mariji na Zilji na Koroškem. Po srečanju z njim je v svoji knjigi Obiski zapisal: »Meško je v življenju prav tak kot v knjigi: mehak, obziren in vljuden.« Njegovi junaki so večinoma ljudje srca. Meško zna v človeku odkriti toliko dobrote in hotenja po boljšem, da bralca nehote pritegne s svojo srčno plemenitostjo. Svoje poslanstvo glasnika dobrote je opravljal nad sedemdeset let – do 11. januarja 1964, ko je s praga svojega devetdesetega leta stopil v večnost.

več:
S. Čuk, Ksaver Meško: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1994), 20-21.
S. Čuk, Ksaver Meško, pevec dobrote in ljubezni: Priloga, v: Ognjišče 2 (2014), 58-65.

nekaj njegovih misli:

  • Bog prihaja zmerom z ljubeznijo. Zato je tudi bridkost iz roke Gospodove ljubezen.
  • Ni življenje največ! Več je: lepo življenje in za lepim življenjem lepa smrt. Največ pa je: za lepo smrtjo še lepše življenje.
  • Vsako življenje je lepo in veliko, ako svoj namen izpolni. Določen svoj namen ima tudi najmanjše in najtišje življenje.
  • Najmočnejša je pri Bogu prošnja in molitev matere. Zaklenjena vrata odpre, železne duri prebije taka prošnja. Kako ne bi našla poti do srca našega Boga? Saj je vendar Oče!
  • Vse veliko, skrivnostno in sveto se rodi v tihoti, v samoti, v tiho misleči, ponižno poslušajoči in otroško občudujoči duši ... Najgloblje so tihe, molčeče duše.
  • Bodi voljno pero v božji roki. Naj piše Bog s teboj po svoji volji. Tako bo napisano vse dobro in najbolje.
  • Bolje je, da molčim ves dan, ko da izgovorim eno besedo, ki me lahko pozneje bridko tepe. Če nam svetuje razum, da ne govorimo slabo o višjih, nam zapoveduje srce, naj ne govorimo slabo o nižjih, ki se braniti ne morejo.
  • Ti si začetek, konec nas si vseh, / popotnik z nami si na vseh poteh, / sopotnik tih in hkrati naš voditelj.
  • Oče nebeški pretehtava enega s srečo, drugega z nesrečo. In kdo more z gotovostjo reči, kaj je za človeka varnejše, kaj nevarnejše? Jaz bi trdil, da je skoraj nevarnejše – sreča.
  • Čas mineva, dan za dnem naglo v nemo večnost gre, / svet se stara, a ne staraj nikdar naše se srce; / vedno mlado, vedno čilo v njem življenje naj kipi, / v mislih krasnih, v delih blagih vedno nov naj sad rodi.

 

LETA 1975 UMRL FRANCE KOBLAR

11 01 1975 France KoblarLITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UREDNIK (* 1889)

"Od delavca pri žebljarskem nakovalu, za kar sem bil določen, sem po dobrih ljudeh prišel do boljšega kruha kot delavec v mestu - ne meščan. Tudi za svoje otroke ne želim ničesar drugega, kakor da postanejo delavci med ljudmi," je ob sklepu knjige svojih spominov, ki ji je dal naslov Moj obračun (Ljubljana 1976), zapisal France Koblar. Zibelka mu je tekla v žebljarski družini v Železnikih. Stara železarska obrt, po kateri je njegov rojstni kraj dobil ime, je bila tedaj v krizi, vendar je mali France še izkusil trpko življenje žebljarjev. Ko beremo njegov opis žebljarske tlake, vidimo, da je bila še hujša kot pri kroparskih žebljarjih, ki jo slika Župančič v svoji znani pesmi Žebljarska. "Biti kovač se je reklo: vse življenje, od otroških nog do starih onemoglih let biti priklenjen k nakovalu, in ko si onemogel, si čakal kot stari oče ali stara mati na podporo svojih otrok, ki pa so ti mogli komaj kdaj dati hlebček kruha, kadar je bila peka; bil si berač, če si to usodo prenašal lahko ali težko." Sam je imel srečo, da je žebljarski kruh le "pokusil", oče in mati pa sta iz lastne izkušnje vedela, kako je grenak. Oče je bil doma z Gorenjega konca, kjer so Koblarjevi stanovali prva leta po poroki v "kasarni", skupaj z drugimi družinami, mati pa je bila z Racovnika, kamor so se preselili čez nekaj let. Gledališče ga je privlačilo že izza otroških let, kot dijak je pripravil več iger na domačem odru. Sistematični pregled razvoja slovenskega gledališča pa je orisal v knjigi Slovenska dramatika (1972, 1973). Leta 1964 je postal redni član SAZU, od leta 1972 do smrti je bil upravnik Inštituta za slovensko narodopisje, od leta 1953 član uredniškega odbora Slovenskega biografskega leksikona, za katerega je napisal vrsto gesel o slovenskih pisateljih in pesnikih. Pomemben je Koblarjev delež v slovenski prevodni književnosti: prevajal je predvsem iz poljščine in nemščine. Zelo obsežno je njegovo uredniško delo: za Mohorjevo je pripravil kritično izdajo Izbranega dela F. S. Finžgarja in Ivana Preglja. Smrt mu je dobesedno iztrgala pero iz rok 11. januarja 1975, ko je pisal spremno besedo k mohorski izdaji Bevkovega Kaplana Martina Čedrmaca.

več:
S. Čuk, France Koblar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1995), 26-27.

 

LETA 1982 UMRL PIETRO COCOLIN

11 01 1982 Pietro CocolinGORIŠKI NADŠKOF, METROPOLIT (* 1920)

Po rodu Furlan, gimnazijo in licej je obiskoval v malem semenišču v Gorici in v bogoslovju študiral tudi teologijo. Duhovniško posvečenje je prejel 1944, bil kaplan v Krminu, nato župnik v Terzo d'Aquileia, župnik in dekan v Ogleju ... ter od 1966 častni kanonik goriškega stolnega kapitlja (od 1966). 26. junija 1967 je bil imenovan za goriškega nadškofa, metropolita. Ob umestitvi je povedal, da je njegova glavna naloga vzpostavitiu dialog in obuditi zavesti, da so živa Cerkev ljudje ... ki so dolžni sodelovati pri evangelizaciji sveta kot pričevalci Kristusovega odrešilnega dela. V teh prizadevanjih je ustanovil škofijski duhovniški svet (1969), škofijski pastoralni svet, ki so ga sestavljali tudi številni laiki, v župnijah je spodbujal nastanek krajevnih pastoralnih svetov. Za slovenske vernike v Gorici je oktobra 1972 ustanovil Slovensko pastoralno središče s svojim župnikom pri Sv. Ivanu v središču mesta. Vedno si je prizadeval za pristne odnose s Slovenci, tudi onkraj državne meje z Jugoslavijo in ohranjal prijateljske vezi s številnimi slovenskimi duhovniki, nekdanjimi sošolci v semenišču in bogoslovju v Gorici. Po odstopu tržaškega škofa Antonia Santina je bil 1975–77 tudi apostolski administrator tržaške škofije.

 

LETA 1987 UMRL VIKTOR TOMAŽ KURENT

11 01 1987 Tomaz KurentCISTERCIJANSKI REDOVNIK, PREVAJALEC MISALA (* 1987)

Starodavni stiški samostan je bil v času med prvo in drugo svetovno vojno žarišče liturgičnega gibanja, prizadevanja, da bi bogoslužne obrede, ki so se obhajali v latinščini, približali ljudem s tem, da njihova besedila prevedejo v domači jezik vernikov. Duša tega gibanja med stiškimi belimi menihi je bil p. Metod Turnšek, ki je po novi maši leta 1934 začel izdajati liturgični list Božji vrelci ter ustanovil liturgično knjižnico Živimo s Cerkvijo. K delu je pritegnil svojega vrstnika p. Tomaža Kurenta. Skupaj sta se lotila prevajanja zajetnega Rimskega misala, glavne bogoslužne knjige katoliške Cerkve. S tem delom sta za več kot dvajset let prehitela drugi vatikanski koncil, ki je uzakonil bogoslužje v ljudstvu razumljivem jeziku. Za ta prevod, ki je doživel tri izdaje (1943, 1960, 1964) in je bil lepa priprava na prenovo evharističnega bogoslužja po drugem vatikanskem koncilu, je p. Tomaž Kurent priredil odlomke svetopisemskih beril ter prevedel mašne prošnje. Kot vztrajen molivec je bil velik pričevalec Jezusove evharistične navzočnosti pod podobama kruha in vina. Njegovo življenje je ob stoletnici rojstva opisal p. Anton Nadrah, bivši stiški opat, v glasilu Bernardove družine V Marijini šoli. Ob tej obletnici so v stiškem Muzeju krščanstva na Slovenskem odprli razstavo o tem malo znanem redovniku (odprta bo do 2. maja). Pater Nadrah piše, da p. Tomaž Kurent "spada med najbolj nadarjene in vsestransko izobražene stiške patre v času po obnovitvi stiške cisterce 1898, morda pa sploh v vsem njenem obstoju od davnega leta 1135 naprej. Bil je mož izredne kulturne širine in znanja na raznih teoloških in duhovnih področjih ... Čeprav je zelo veliko vedel, ni prav veliko napisal."

več:
S. Čuk, Tomaž Kurent. Prevajalec misala, glavne bogoslužne knjige katoiliške Cerkve: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2010), 14-15.

 

LETA 1991 UMRLA SILVA TRDINA

11 01 1991 Silva TrdinaLIT. ZGODOVINARKA, PISATELJICA, PEDAGOGINJA, PREVAJALKA, UREDNICA (* 1905)

Nečakinja Janeza Trdine, literarna zgodovinarka, znanstvenica, pisateljica, pedagoginja, prevajalka, urednica ... Poučevala italijanščino na poljanski gimnaziji, potem na učiteljišču oz. na pedagoški gimnaziji do upokojitve leta 1968. Prevajala je iz češčine in italijanščine. Tudi po upokojitvi je ostala zelo aktivna in še naprej poučevala italijanščino na Teološki fakulteti in na poljanski gimnaziji. Že med vojno je napisala tri učbenike italijanskega jezika Libro italiano in pred upokojitvijo še Parliamo italiano (1965). Manjše skupine mladih je tudi kot upokojenka poučevala italijanščino kar na domu. Najbolj je poznana po učbeniku in antologiji - književni teoriji Besedna umetnost.

njena misel:

  • Pametno molčanje zahteva več pameti kot pametno govorjenje. Kdor hoče dobro govoriti, se mora naučiti dobro molčati.

 

LETA 2003 UMRL JOŽE PUČNIK

09 03 1923 Joze PucnikPOLITIK, SOCIOLOG, OSREDNJA OSEBNOST SLOVENSKEGA OSAMOSVAJANJA (* 1932)

Rodil se je v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici v kmečki družini. V gimnaziji so mu šolske oblasti prepovedale opravljati zaključni izpit zaradi kritike tedanjega režima. Leta 1958 je diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je bil pomožni asistent. Bil je v skupini mladih intelektualcev in objavljal oporečniške članke o gospodarski politiki  komunističnega režima. Leta 1958  je bil obsojen na devet let zapora zaradi »spodkopavanja socialistične ureditve«. Po petih letih so ga izpustili, toda kmalu je bil spet v zaporu (do 1964).  Ker ni dobil službe, je odšel v Nemčijo, se sprva preživljal kot fizični delavec, se vpisal na filozofijo in jo leta 1971 končal z diplomo. Predaval je na univerzi v Hamburgu in začel sodelovati z nemškimi socialno-demokratskimi političnimi krogi, objavljal pa je tudi v Perspektivah in v Novi reviji. Leta 1989 so ga povabili domov v Slovenijo da bi pomagal pri ustanavljanju novih političnih zvez in strank. Bil je izvoljen za predsednika Socialdemokratske zveze Slovenije ter leta 1990 za predsednika Sveta koalicije Demos – Demokratične opozicije Slovenije. Na volitvah za predsednika Predsedstva RS je Jožeta Pučnika kot kandidata Demosa v drugem krogu premagal bivši komunist Milan Kučan. Že jeseni leta 1991 se je koalicija Demos razpustila, po predčasnih volitvah spomladi leta 1992 Pučnik zaradi slabega izida odstopil, ostal do leta 1996 poslanec  državnega zbora, ko se je umaknil iz politike in se vrnil v Nemčijo. Jože Pučnik je bil eden najbolj načelnih, vztrajnih in doslednih kritikov režima kot oporečnik, kritični javni intelektualec ter politični upornik. Bil je osrednja osebnost zgodovinskega časa osamosvojitve, osvoboditve in ustanovitve Slovenije kot neodvisne, suverene in mednarodno priznane ustavne in demokratične republike.

 

LETA 2008 UMRL EDMUND PERCIVAL HILLARY

11 01 2008 Edmund Percival HillaryRAZISKOVALEC, ALPINIST, ČLOVEKOLJUB (+ 1919)

Najbolj je poznan po tem, da sta skupaj s Šerpo Tenzingom Norgayem kot prva 29. maja 1953 stopila na vrh Everesta. V naslednjih himalajskih odpravah v letih 1956, 1960-1961 in 1963-1965 je stopil še na vrhove 10 gora. Kot član Transantarktične odprave britanske zveze držav je 4. januarja 1958 stopil tudi na južni tečaj, leta 1985 je z Neilom Armstrongom z letalom pristal še na severnem tečaju in postal prvi človek, ki je stal na obeh polih in na Everestu.

Ustanovil je Himalajski sklad (Himalayan Trust), ki je v revnih predelih Himalaje gradil šole in bolnišnice, sodeloval je tudi pri drugih humanitarnih in okoljevarstvenih projektih.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh