13. januar

LETA 1834 ROJEN ALOJZIJ MATIJA ZORN

POREŠKI ŠKOF in GORIŠKI NADŠKOF († 1897)

Po ljudski šoli in gimnaziji v Gorici je 1852 vstopil v semenišče in bil 1857 posvečen v duhovnika. Doktoriral je na Dunaju, se vrnil v Gorico in postal nadškofov tajnik, v semenišču podravnatelj, ekonom in 1874 ravnatelj. Od 1864 je tu predaval dogmatiko in osnovno bogoslovje. Leta 1882 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa, škofovsko posvečenje je prejel januarja 1883. Že junija 1883 pa je prišlo imenovanje za goriškega nadškofa. Umeščen je bil oktobra 1883 kot naslednik Andreja Gollmayerja in predhodnik Jakoba Missie.več:

več:
S. Čuk, Alojzij Matija Zorn (1834-1897): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2017), 52-53.

LETA 1882 UMRL JURAJ DOBRILA

POREŠKO-PULJSKI IN TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF (* 1812)

»Škof Juraj Dobrila je stal visoko vzravnan nasproti visokemu uradniku ... Škof ta trenutek ni prav nič sličil preprostemu sinu istrskega seljaka iz Ježenja. Bil je ves plemiški in dostojanstven od nog do krasno izrazitega slovanskega obličja z visokim čelom in mogočnimi obrvmi, ki so se mu vojaško sršile nad mirno pametnimi in odkritosrčnimi očmi.« Tako je pisatelj Ivan Pregelj, ki je kot profesor eno leto služboval v Istri, naslikal podobo škofa Juraja Dobrile v svoji povesti Božji mejniki (1925). Druga izdaja (1926) nosi naslov Oče, budi volja tvoja! po znamenitem Dobrilovem molitveniku. Juraj Dobrila je bil istrski Hrvat, ki je bil povezan s Slovenci: v Gorici je obiskoval zadnja dva razreda gimnazije, tam je študiral bogoslovje, kot duhovnik je v Trstu skrbel tudi za slovenske vernike; zadnjih sedem let pa je bil kot tržaško-koprski škof in kot tak dobri pastir Italijanov in Slovencev. Tega moža, sina takrat revne Istre, ki si je vse življenje prizadeval, da bi svoje rojake dvignil iz telesne in duhovne bede, se spominjamo danes.

več:
S. Čuk, Juraj Dobrila: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2012), 50-51.

LETA 1887 ROJEN ANTON TANC

(PSEVD. ČULKOVSKI) PISATELJ, PESNIK IN PREVAJALEC († 1947)

Doma iz Modriča pri Laškem. Med prvo svetovno vojno je bil kot avstrijski vojak zajet v Galiciji in kot ruski ujetnik delal v rudniku Čulkovsk v Ukrajini (odtod psevdonim). Po vojni se je zaposlil v Mariboru kot uslužbenec bolniška blagajne. Svoje prve ekspresionistične pesmi je napisal že pred vojno, objavljene pa so bile po vojni v socialističnih glasilih (Kres, Proletarska mladina ...). Njegova zbirka Glasovi iz teme je bila leta 1929 zaplenjena. Iz svojih doživetij in spominov je pisal tudi prozo in se pri tem zgledoval pri slovenski ljudski povesti in pisateljih 19. stol., (Cankarju, Gorkem, ki mu je bil vzornik tudi zaradi sorodne usode. Edina zbirka proze, ki je izšla v knjigi je Ženin iz Amerike (1938), prav tako avtobiografsko je tudi delo iz življenja rudarjev (Slučaj Kumberger), ki je nastajalo pod vplivom Emilla Zolaja. Kljub nedokončanosti je to najpodrobnejša upodobitev rudarskega življenja v slov. književnosti in snovna novost v njej. Napisal je tudi nekaj otroških iger v verzih. Tanc je tudi prevajal pesmi in prozo, predvsem iz ruščine, nemščine, in objavljal ocene domačih in tujih del.

LETA 1888 ROJEN VLADIMIR KNAFLIČ

SLOVENSKI PRAVNIK IN PUBLICIST († 1946)

Rojen učitelju v Šmarjah pri Jelšah, gimnazijo je obiskoval v Celju, pravo je študiral v Gradcu in Pragi (doktoriral 1915). Kot pripravnik je služboval pri okrožnem sodišču v Gorici, kot odvetniški pripravnik pa pri Henriku Tumi. Prvo službo je dobil v Radečah pri Zidanem mostu, leta 1923 je v Ljubljani odprl odvetniško pisarno. Med drugo svetovno vojno je bil v internaciji v Italiji. Datum njegove smrti je 16. maj 1946 (ni pa znano, kje je umrl). Že med študijem je bil urednik pri Slovenskem narodu in Jutru. Objavljal je v glasilih Soča, Edinost, Slovenski narod, Ljubljanski zvon, v Gorici je izšla njegova obširna knjiga Socializem oris teorije (1911).

LETA 1890 ROJEN PRIMO MAZZOLARI

DUHOVNIK IN PISATELJ († 1959)

Don Primo Mazzolari je veljal za "motečega" duhovnika in s svojimi mislimi in pobudami je nemalokrat prišel navzkriž s cerkvenimi predstojniki in s civilnimi (fašističnimi) oblastmi. Danes pa se ga vsi spominjajo z velikim spoštovanjem. Vedno znova tiskajo njegove knjige, ki so jih nekdaj imeli za "krivoverske". Ta duhovnik, ki je "prehiteval koncil", je umrl na današnji dan. Papež Pavel VI. je o njem dejal: "Delal je dolge korake in težko smo ga dohajali. Tako je trpel on in trpeli smo tudi mi. Takšna je usoda prerokov." Govoril in pisal je o "Cerkvi ubogih", o Cerkvi, ki po zgledu svojega Ustanovitelja pri svojem oznanjevanju in delovanju razodeva posebno ljubezen do ubogih. Don Primo je živel uboštvo oznanjal tudi s svojim življenjem.

več:
S. Čuk, Primo Mazzolari. "Delal je dolge korake in težko so ga dohajali": Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2009), 18-19.

njegove misli ...

Človek, ki se ne zavzame za človeka, je krivičnik; kristjan, ki se ne zavzame za kristjana, je brezbožnik. kajti kjerkoli je kakšen človek, tam je oltar Božje ljubezni.
Ničesar nimam. Po imetju nikoli nisem imel poželenja in nikoli mi ni gospodovalo. Nimam prihrankov, razen nekaj malega, kar bo morda zadostovalo za stroške mojega pogreba. Želim, da bi bil kar se da preprost, po mojem okusu in po običajih moje hiše in moje Cerkve. (iz oporoke)

LETA 1904 ROJEN BOGOMIR MAGAJNA

PISATELJ, ZDRAVNIK IN UREDNIK († 1963)

Pisatelj Bogomir Magajna, doma iz Vrem pri Divači, po poklicu zdravnik za duševne bolezni, je napisal in zapisal več prisrčnih legend o Mariji. Prva je posvečena Vremski Mariji, zavetnici njegove domače cerkve. V knjigi Marija v slovenskih legendah (Ognjišče 1987) je sedem njegovih legend. Zelo ljubka je tista, ki govori o Mariji, ki je v svoji materinski ljubezni podojila človeško dete, ki je neutolažljivo jokalo.

več:
S. Čuk, Bogomir Magajna: Obletnica, v: Ognjišče 1 (2004), 42-43.

nekaj njegovih razmišljanj:

Če človek odpre le enemu človeku vrata, ki vodijo v kraj velikega veselja, ni njegovo življenje nepomembno, kajti oni drugi človek bo poklical druge ljudi za seboj.
Otrokova duša je kakor zvon: kakor boste peli vanjo, tako bo odpevala.
Človek, ki hoče narediti nekaj velikega, se mora odreči vsemu, kar bi bilo le njemu samemu v korist.
Dete neutolažljivo joče in joče. Angelci se čudijo in vprašujoče pogledujejo Marijo. Marija pa se smehlja. Na klopi poleg zibelke sedi in reče:"Samo mati lahko potolaži človeško dete, kadar se joče, zakaj iz matere je dete rojeno in iz matere hoče živeti in se umiriti. Vi, angelci, pa ste bili brez mater rojeni, zato tega ne morete vedeti. Prinesite mi dete v naročje!" Drug za drugih pohite angelci k zibeli, ga vzdignejo in lahko nesejo Mariji, ki ga vzame v svoje naročje. Z levico objema nebeška mati Marija človeško dete, z desnico si odpenja belo srajco, si razgalja prsi, ki so polne življenja, jih ponudi otroku v ustece. (Bogomir Magajna, Legenda o Mariji dojilji).
Metulj dneva išče sonce, metulj mračnjak beži za temo... So ljudje, ki so se odločili za dan, in ljudje, ki jim je draga noč. Strašno pa je tistim, ki so ustvarjeni za luč, pa morajo tipati v megle.
Razum ne more priznati večnosti - človek pa ne bo zadovoljen, dokler ne podaljša svojega življenja v večnost. Človek ne more biti srečen, dokler ne zmaga smrti, preko katere ne more razum.
Ni svobode za enega človeka ..., dokler ni svobodna zemlja, na kateri se je rodil, dokler niso svobodni tisti, ob katerih je rasel. Samo en človek ne more biti svoboden. Svobodni morajo biti vsi.

LETA 1941 JE UMRL JAMES JOYCE

IRSKI ROMANOPISEC IN PESNIK (* 1882)

Rodil se je 2. februarja 1882, šolal se je v jezuitskem kolegiju in na katoliški univerzi v Dublinu, potem pa je odšel v Pariz, kjer se je ukvarjal z simbolizmom in realizmom. Leta 1904 je dokončno zapustil Irsko in se v Trstu, Pulju, Parizu in Zürichu preživljal kot časnikar in učitelj jezikov. Je eden največjih in najizvirnejših piscev 20. stoletja, njegova dela zapis notranjega monologa in toka zavesti. Uporabljal je tudi različne jezike in narečja, uporabljal enciklopedično zna nje, simbolizem, psihoanalizo ... V zgodovino se je zapisal predvsem z modernim romanom Ulikses, ki je izšel leta 1922. Skupaj z Marcelom Proustom in Virginio Wolf velja za začetnika moderne književnosti. Njegova dela so Ljudje iz Dublina (1914), Umetnikov mladostni portret (1916) in Finneganovo prebujenje (1939).

nekaj njegovih misli:

Človekova dejanja so najboljši razlagalci njegovih misli.
Genij nikoli ne dela napak. Njegove napake so zavestne in hotene in zato vrata velikih odkritij.
Če hočemo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo."
Dokler nekaj imamo, nam to lahko vzamejo ... Toda ko to damo, nam tega noben tat ne more več vzeti. Za vedno postane naše."
Bojim se velikih reči, ki nas delajo nesrečne.
Življenje posnema umetnost.
Moja usta so polna gnilih zob in moja duša nagnitih ambicij.
Misliš da bežiš, toda v resnici vedno naletiš le nase. Najdaljša pot naokrog je dejansko najkrajša pot domov.
Moške vodijo črte razuma, ženske pa krivulje čustev.
Pustil sem toliko ugank in nejasnosti, da se bodo učenjaki stoletja prepirali o tem, kaj sem v resnici mislil. To je edini način, da si zagotoviš nesmrtnost.

LETA 1945 UMRL BORIS ZARNIK

BIOLOG (* 1883)

Boris Zarnik, sin pisatelja Valentina Zarnika (1837-1888) iz kroga Vajevcev, je po študiju na nemških univerzah postal mednarodno priznan biolog in embriolog. Od leta 1918 je predaval na zagrebški univerzi. Bil je navdušen darvinist. Zagovarjal je misel, da se vse živo poraja iz neživega, Bog ni potreben. V svoji nedokončani knjigi Moj pogled na svet pa je izpovedal: »Študij razvoja živih bitij me je privedel nazaj k veri v Boga.«

LETA 1970 ROJEN MARCO PANTANI

ITALIJANSKI KOLESAR (+ 2004)

Leta 1998 je v eni sezoni osvojil obe najpomembnejši dirki, Giro in Tour in postal prvi italijanski kolesar z zmago na dirki Tour de France po Feliceju Gimondiju leta 1965. Med profesionalce je prišel leta 1992, na največjih dirkah pa dosegel 36 etapnih zmag. Pirat, kot so ga imenovali zaradi pokrivala, pobrite glave in uhana, je bil znan predvsem po svoji vožnji na klanec (leta 1997 je vzpon na Alpe d'Huez opravil v 37 minutah in 35 sekundah, kar je še vedno rekord). Proti koncu kariere je imel težave z dopingom (1999 so ga na Giru diskvalificirali). Njegova zadnja velika zmaga je iz leta 2000 na eni od etap Toura. Zaradi prevelikega odmerka kokaina je umrl 14. februarja 2004 v Riminiju.

LETA 1992

SVETI SEDEŽ PRIZNA REPUBLIKO SLOVENIJO

Vatikan je s svojim priznanjem slovenske (in hrvaške) države prehitel ES in številne druge evropske države. Ta neobičajno hitra odločitev ni bila proti Jugoslaviji, čeprav je vlada v Beogradu še isti dan sporočila, da se s tem ne strinja. Da je bila Slovenija priznana se je treba zahvaliti v precejšnji meri tudi papežu Janezu Pavlu II. in prizadevanjem vatikanskih diplomatov. Vatikanski "minister za zunanje zadeve" nadškof Jean Louis Tauran se je pogovarjal z veleposlaniki evropskih držav, pošiljal note drugim državam, še posebej tesno je bilo diplomatsko sodelovanje z nemškim zveznim kanclerjem Kohlom, ko je Nemčija napovedala priznanje obeh držav. Zato je prišel na obisk k papežu tudi nemški zunanji minister Genscher. Apostolski sedež se je postavil na stran Slovenije tudi zato, ker je odločno odklanjala vojno, nasilje in opozarja na pravico narodov, da si sami in na demokratičen način odločijo o svoji politični poti. Rim je tudi odklanjal mnenje, da gre za versko vojno med katoličani in pravoslavnimi, podarjali so, da je ta vojna dediščina komunističnega režima v Jugi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk