20. januar

LETA 1807 ROJEN FRANZ KURZ pl. GOLDENSTEIN

AVSTRIJSKI SLIKAR († 1878)

Na današnji dan se je rodil slikar, ki je v letih 1834-1867 deloval na Slovenskem. Med njegova največja dela so freske v božjepotni cerkvi v Logu pri Vipavi. Vsem Slovencem je znan njegov posmrtni portret Franceta Prešerna.

LETA 1873 ROJEN dr. KAREL OZVALD

SLOVENSKI PEDAGOG († 1946)

Doma iz Središča ob Dravi, gimnazijo je končal v Mariboru, študiral v Gradcu in doktoriral (1899) iz slovanske in klasične filologije. Služboval je najprej v Kranju, potem na Ptuju in Gorici in v tem času veliko pisal in raziskoval na pedagoškem področju. Leta 1922 je postal redni profesor za pedagogiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ustanovil je katedro za pedagogiko in postal teoretični kulturni pedagog. Vzgojo je pojmoval kot proces vraščanja človeka v svet kulturnih vrednot, pedagogiko pa kot vedo o kultiviranju človeka. V svojem obdobju je opravljal zelo pomembno kulturno poslanstvo: k nam je prenašal izsledke vodilnih svetovnih pedagogov in v našo prakso vnašal normativnost, enotnost, načelnost itn. Zapustil je številna pomembna znanstvena in strokovna dela (Kulturna pedagogika, Duševna rast otroka in mladostnika ...).

LETA 1875 UMRL JEAN-FRANCOIS MILLET

FRANCOSKI SLIKAR, SLIKAR ANGELSKEGA ČEŠČENJA (* 1814)

Francoski slikar in grafik Jean-Francois Millet je bil eden najvidnejših predstavnikov barbizonske šole, ki je dobila ime po vasi Barbizon pri Fontainbleauju. Ta šola je gojila preprosto, razpoloženjsko krajinarstvo. Zelo znana je Milletova slika Angelsko češčenje, na kateri sta upodobljena kmet in kmetica, ki molita na njivi.

LETA 1888 IZIDE PRVA ŠTEVILKA DOMA IN SVETA

Slovenski literarni mesečnik je zasnoval filozof in teolog Frančišek Lampe, ki je pred božičem leta 1887 s pomočjo prijateljev v Cirilskem društvu pripravil prvo številko zabavno poučnega lista za katoliške bralce. Prva številka je izšla na današnji dan leta 1888. Lampe mu je bil urednik, upravnik in odpravnik. Iskal je zvez, dopisoval si je s pisatelji, pesniki, slikarji, fotografi, tudi sam je hodil okrog in fotogra­firal za list. Za Dom in svet je tudi veliko pisal:, življenjepise, po­topise, spise poučne vsebine, programske razprave in izjave. Pomemben pa je tudi zato, ker je vzgajal in širil krog sodelavcev, saj je povabil k sodelovanju Antona Medveda, Fran Saleškega Finžgarja, Ksaverja Meška, Ivana Preglja .... V tretjem letu izhajanja je dobil podnaslov »Ilustrovani list za leposlovje in znanstvo«. Tudi slikovna in grafična oprema lista je bila za tisti čas zelo kvalitetna. Na­men svojega ljubljenega lista je Lampe podal takole: "Dom in svet bodi verna knjiga življenja, da se iz nje učimo, kakšno je, kakšno bi ne smelo in kakšno bi moralo biti." Urejal ga je dvanajst let, pred začetkom prve svetovne pa ga je prevzel pisatelj Izidor Cankar. Dom in svet je izhajal do leta 1944, vanj pa so pisali tudi vsi pomembni slovenski pisatelji in  pesniki (Cankar, Bevk, Vodušek, Kocbek ...) pri opremi pa so sodelovali pomembni ilustratorji in oblikovalci (Plečnik, Vurnik, France Kralj...

LETA 1890 ROJEN FEDOR GRADIŠNIK

DRAMATIK, IGRALEC, REŽISER IN ORGANIZATOR († 1972)

Rojen v Hrastniku, vodil dijaško gledališče v Celju, v Pragi pa je diplomiral iz farmacije (1913). Kasneje je obiskoval dramsko šolo in nastopal v Deželnem gledališču v Ljubljani. Kot igralec in režiser je deloval še na Jesenicah in Celju, kjer je po drugi svetovni vojni ustanovil prvo poklicno gledališče, ki ga je do leta 1962 tudi vodil. Napisal je več dramskih del (Tat, Sorodna srca, Norec, mladinsko igro Sirota, roman Institutka).

LETA 1952 ZAŽGALI ŠKOFA ANTONA VOVKA

Trideseti ljubljanski škof in prvi nadškof Anton Vovk je vodil slovensko Cerkev v njenih najtežjih časih, ko so komunistični oblastniki hoteli ljudem iztrgati vero iz srca, njega pa zlomiti z mučnimi zasliševanji in poskusi umora, ... Višek nasilja je bil poskus atentata na današnji dan leta 1952, ko je na železniški postaji v Novem mestu 'neznanec' škofa polil z bencinom in ga zažgal. Škof si je zaradi svoje prisebnosti rešil življenje, posledice tega zločinskega dejanja pa so ga usodno zaznamovale in bile tudi krive njegove prezgodnje smrti. Ko je bil navzoč na prvem zasedanju drugega vatikanskega koncila, je zaradi vidnih znamenj opeklin vzbujal splošno spoštovanje in občudovanje. Toda ostal je trden, zvest svojemu geslu V Gospoda zaupam. V bolezni in trpljenju je bilo iz njegovih ust pogosto slišati vzklik: »Kakor in dokler Bog hoče!« Tako govorijo svetniki. 13. maja 1999 se je začel uradni postopek za beatifikacijo božjega služabnika Antona Vovka. Po zaključku škofijskega postopka je postulator Ivan Merlak 27. oktobra 2007 zbrano dokumentacijo izročil prefektu Kongregacije za svetnike v Rimu. Zdaj je potrebna naša goreča molitev!

»O Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja  in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanje v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

več:
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk. Prešernov pranečak na poti k oltarju: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2000), 58-59.
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk: Obletnica nmeseca, v: Ognjišče 5 (2010), 46-47.
S. Čuk, Škof Gregorij Rožman in nadškof Anton Vovk: Priloga, v: Ognjišče 5 (2013), 72-79.
JERANT, Aco. Goreči škof. Žepna knjižnica Ognjišča 43. 2008. Ognjišče. Koper. (RAZPRODANO ... pokličite morda se najde še kakšen izvod)

nekaj njegovih misli:

• Ko klečim pred tabernakljem, ko rešu­jem in doživljam težke stvari, ko se zavedam velike odgovorno­sti za duše, se mi neprestano vsiljujejo v misel in sveto bod­rilo besede apostola Pavla, da Bog velikokrat pokliče preproste in nespametne za velike reči.
  
• Bral sem primero, da so škofje močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo ze­leno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo, pomembno in lepo. Bodimo in ostanimo povezani predvsem v molitvi.
  
• Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednote življenja, ki nam niso dane le za pet­sto let, tudi ne samo za tisoč let, ampak za vekomaj? Ali bomo kos tej nalogi? Bomo - ali samo z enim pogojem: da se ne izne­verimo Bogu in življenju.
  
• Naši starši so spoštovali svetost zakona, zato je Bog blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas... Samo iz ta­ke resne službe Bogu in življenju se bomo ohranili tudi zanaprej.
  
• Ob prazniku Marijinega oznanjenja, ki nas spominja veličastnega trenutka milosti, ko je Marija Mati Božja postala, bo Ona zlasti razumela,tiste, ki so poklicani, da duhovno in telesno vodijo druge po poti vere, poštenja, sreče in zveličanja.
  
• Mesec mladega cvetja naj privede otroke in mla­de ljudi k Marijini ljubezni. Ves maj naj zlasti mladi ljudje tako preživijo, da si bodo Marijo zagotovili za pomočnico in srednico milosti za vse življenje.
  
• Prišlo je jutro vstajenja, ko se je Mari­jino upanje izpolnilo. Gotovo ne pričakujemo od Vstalega preveč, če mislimo, da je prvi njegov obisk veljal njegovi Materi.
  
• Malovernost in premajhno zaupanje - to je napaka, ki jo je Jezus na apostolih grajal bolj ko kaj drugega. Zaupanje pomnoži, postoteri moči.
  
• Škofje so močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo zeleno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo.
  
• Mladi imate visoke cilje pred seboj. Brez odpovedi se ne da doseči velikih stvari.
  
• Bog ne želi, da bi živela skupaj dva, ki se nimata rada, pač pa jima želi pomagati, da bi bila njuna ljubezen trdna, da bi si bila zvesta, da bi rasla v ljubezni in zvestobi in se čutila vedno bolj eno.
  
• Velik je današnji napredek in je vedno večji. Različni stroji brnijo svojo pesem na zemlji, pod zemljo in tudi visoko v zraku. Toda v tem brnenju in vrvenju sveta pogosto pogrešamo sladke pesmi o pravem miru.

LETA 1972 UMRL IVAN ŠČEK

GLASBENI PEDAGOG , SKLADATELJ, DIRIGENT (* 1925)

Skladatelj Ivan Šček (s psevdonimom Štefan Kovač, ker je bil njegov oče kovač) je prvi glasbeni pouk dobil v župnijski cerkvi v rodni Vipavi. Po končanih glasbenih študijih je kot profesor in skladatelj deloval na Obali. Dolga leta je vodil pevski zbor koprske stolnice. Prvi je v Sloveniji uglasbil novi (pokoncilski) mašni obred.

LETA 1984 UMRL FRANC JEZA

PISATELJ, PUBLICIST IN ČASNIKAR (* 1916)

Doma iz Sp. Hajdine pri Ptuju, je končal gimnazijo na Ptuju, pisal v številne liste, študiral pravo v Ljubljani, vendar ga zaradi vojne ni mogel končati. Kasneje je končal študij etnografije v Gradcu. Kot krščanski socialist se je navduševal za komunistične ideje, Italijani so ga zato zaprli, obsojen je bil na 30 let, nekaj časa je preživel v koncentracijskih taboriščih Dachau in Uberlinger. Po vojni je spoznal, da je jugoslovanski režim vzpostavil nekaj povsem drugega, za kar si je sam prizadeval in si predstavljal, pogrešal je svobodo govora, zato je prebegnil na Zahod. Nekaj časa je delal pri zavezniški časnikarski agenciji, kasneje kot sodelavec Radia Trst: pisal je novele, drame in igre za otroke ter prevajal, urejal kulturne prispevke. Bil je ustanovitelj in sourednik revij Stvarnost in Stvarnost in svoboda", sodeloval pri večini slovenskih zamejskih revij: Mladika, Novi list, Pastirček ...  V prispevkih, ki jih je objavljal v tujem tisku je javnost seznanjal s stanjem v Jugoslaviji in podajal svoja stališča o nujnosti politične osamosvojitve Slovenije ter vključevanju Slovencev v evropsko skupnost. Zagovarjal je načela demokracije, slovenske državne neodvisnosti, in takrat, ko se o tem ni smelo govoriti pisal o prednosti in nujnost lastne države v svobodi, polemiziral s Kardeljem.... pisal o nasilju diktatorja, ki je celo svoji ženi odvzel osnovne državljanske pravice... čudil se je slovenskemu vodstvenemu kadru, ki ni bilo sposobno razmišljati o prihodnosti, predvsem o možnostih osamosvojitve ... toda živel je štirideset let pred časom ... Izdal je knjigo, v kateri je dokazal (statistično), da je Slovenija v Jugoslaviji gospodarsko izkoriščana. Nikoli pa v svojem pisanju ni bil žaljiv, tudi nasprotnikom je priznal tisto, kar je bilo pozitivno ... pravzaprav bi lahko bil vzor današnjim politikom, ki tega ne zmorejo ...

njegova misel:

»Demokracija mi pomeni svobodno življenje posameznikov in naroda kot celote. Nad tem bdi neodvisno sodstvo. Demokracija – to so razmere, kjer se državljanom ni treba bati sodržavljanov in kjer posamezniku ali skupinam državljanov ni treba imeti strahu, da jih bo kdo – ali celo država sama – oropal njihovih pravic, in kjer se lahko zanesejo na poštenost in pravičnost zakonov in sodnikov. Demokracija je tudi to, da lahko človek javno, ustno ali v tisku, kritizira, če se mu kaj ne zdi prav, tako državo in državnega poglavarja kot zadnjega uradnika ali policista, ne da bi se moral zaradi tega bati maščevanja ali celo zapora in obsodbe.« (leta 1983)

LETA 1989 UMRL TINE DEBELJAK

LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC, UREDNIK IN PESNIK (* 1903)

Urednik Doma in sveta in kulturne rubrike v Slovencu ... Pisal je pesmi, kritike, preglede, veliko je prevajal iz slovanske literature (Puškin, Macha, Mickiewicz ...). Po smrti pesnika Franceta Balantiča je njegove pesmi uredil, napisal spremno besedo in jih leta 1944 izdal pod naslovoma V ognju groze plapolam in Venec. Tine Debeljak se je leta 1945 kot begunec umaknil v Argentino, kjer je bil duša žilave slovenske skupnosti. Leta 1946 je v Rimu napisal epsko pesnitev Velika črna maša za pobite Slovence o naši narodni tragediji po koncu druge svetovne vojne. Pesnitev je kot prva leposlovna knjiga v Argentini izšla leta 1949 v založbi Svobodne Slovenije z Debeljakovim psevdonimom Jeremija Kalin. Z zgovornimi lesorezi in linorezi jo je opremila umetnica Bara Remec.. Bil je tudi podpredsednik Slovenske katoliške akcije in leta 1969 njen predsednik. Umrl je 1989 v Buenos Airesu, posmrtno je izšel izbor njegovih pisem in že objavljene proze in poezije.

več:
S. Čuk, Tine Debeljak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2009), 76-77.

nekaj njegovih misli:

• Za kulturno rast iz močne tradicije našega naroda, priseljenega sem po letu 1948, smo odgovorni mi sami. To je: starši. Kako bomo dajali odgovor naši narodnostni vesti? Slomšku  je bil tak odpad od jezika še smrtni greh, nam je zdaj - nekaterim - samo še sociološka nujnost. Smo pač oddaljeni od domovine morda za vedno in izgubljeni kot pesek v tujem morju. Toda nič zato: zdaj smo odkrili Slovenijo v svetu! Rastemo v novo slovensko etnično skupnost – zunaj Slovenije.
  
• Slovenska povezanost se kaže najbolj v duhovnih stvareh. V kulturi. V jeziku, duhu in veri! V kulturnem ustvarjanju in v Cerkvi. Le kar bom o v kulturi ustvarili, ima trajno vrednost, in je naše.
  
• Bodimo ustvarjalni v naši kulturnosti ... v duhu naše tradicije in našega zahodno evropskega krščanskega etosa, ki naj ga izžareva tudi naš tisk, naša knjiga, naša pesem, naš lik ... in naš ples... naša kulturna prizadevanja.
  
  
• Mati, o bojim se ti pogledati v obraz. / Vem: misel, ki žge te pod čelom — sem jaz, / in v tvojem očesu, vnetem od nespanja, / sem v solzo vlita bedeča sanja, // ki rožni venec ti obrača v nočeh, / duši ti krik v podzglavje blazin / v sunkih presilnih kot da trgam se v greh: / Kam greš, moj sin? O moli, moj sin! // Moj sin! — in roki razpneš pod nebo: / kličeš na me božji srd? — / in roki ti padejo ob telo: / žalostni, žalostni na smrt? — // Ne, mati: trpiš in moliš — vem, / in veruješ vame kot da me v sebi imaš! . . , / O, veruj vame, ki še sebi sem v laž! / Mati, ti še v obraz gledati smem? (Mati)

o njem:

• Za nas Slovence je bil srce in duša te ustanove. Odličen profesor, ki je obvladal svojo snov tako, da je kar kipelo iz njega. Študentje smo občudovali njegovo znanje, še bolj pa ljubezen do slovenskega jezika in slovenstva sploh (Metka Mizerit)

LETA 2002 UMRL VLADIMIR RIBARIČ

GEOFIZIK in SEIZMOLOG (* 1928)

Iz rojstne Velike Nedelje ga je študijska pot vodila v Zagreb, kjer je diplomiral in doktoriral na Prirodoslovno-matematični fakulteti. Od leta 1964 je delal na Astronomsko-geofizikalnem observatoriju na Golovcu, ki ga je tudi vodil. V letih 1978–1994 je bil direktor Seizmološkega zavoda Republike Slovenije. Napisal je 10 knjig, med njimi več poljudnih o astronavtiki in seizmologiji. 20. julija 1969 je z Borisom Bergantom komentiral neposredni televizijski prenos pristanka človeka na Luni.

iskalec in zbiralec Marko Čuk