8. julij

LETA 1809 ROJEN LJUDEVIT GAJ

HRVAŠKI JEZIKOSLOVEC, POLITIK, NOVINAR IN PISATELJ († 1872)

Hrvaški preroditelj Ljudevit Gaj je v po letu 1830 po češkem vzoru uvedel črkopis, ki po njem nosi ime gajica. Po letu 1840 se je ta črkopis, ki ima enotno črko za sičnike in šumevce (s, z, č, š, ž), ki jih latinščina nima, dokončno uveljavil tudi za slovenščino. Izpodrinil je metelčico (na Kranjskem) in danjčico (na Štajerskem). Na črkarsko pravdo se nanaša Prešernov sonet "Al' prav se piše..."

LETA 1819 ROJEN VATROSLAV LISINSKI

SKLADATELJ PRVE HRVAŠKE OPERE († 1854)

Po študiju prava se je posvetil glasbi. Ko je zložil zborovsko pesem iz Zagorja, so ga navdušeni iliri nagovorili, da je napisal prvo hrvaško opero Ljubezen in hudobija (1845), ki je bila z uspehom izvedena v Zagrebu leta 1846. Po študiju v Pragi se je vrnil v Zagreb, kjer je postavljal temelje hrvaški glasbi. Celim rodovom je jasno pokazal smer k ustvarjanju izvirne umetniške glasbe z navdihom iz ljudskih pesmi. Osebno je največ dosegel v romantično obarvani vokalni liriki.

LETA 1875 ROJEN IVAN KNIFIC

DUHOVNIK, PROF. MATEMATIKE, POTOPISEC († 1950)

Po novi maši je bil eno let kaplan Cerknici, potem pa je študiral na Dunaju za profesorja matematike in fizike (1899–1904), ki ju je potem nazorno poučeval 40 let ne škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po smrti ravnatelja Antona Breznika je prevzel tudi vodstvo gimnazije. Učenci in kolegi so ga spoštovali kot odličnega profesorja. Med počitnicami je veliko potoval po bližnjem in daljnem svetu in širši javnosti je bil znan po svojih živahnih potopisih, ki jih je objavljal v Domu in svetu (1902–1913).

LETA 1897 UMRL ALOJZIJ MATIJA ZORN

POREŠKI ŠKOF in GORIŠKI NADŠKOF (* 1834)

Po ljudski šoli in gimnaziji v Gorici je 1852 vstopil v semenišče in bil 1857 posvečen v duhovnika. Doktoriral je na Dunaju, se vrnil v Gorico in postal nadškofov tajnik, v semenišču podravnatelj, ekonom in 1874 ravnatelj. Od 1864 je tu predaval dogmatiko in osnovno bogoslovje. Leta 1882 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa, škofovsko posvečenje je prejel januarja 1883. Že junija 1883 pa je prišlo imenovanje za goriškega nadškofa. Umeščen je bil oktobra 1883 kot naslednik Andreja Gollmayerja in predhodnik Jakoba Missie.

S. Čuk, Alojzij Matija Zorn (1834-1897): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2017), 52-53.

LETA 1956 UMRL GIOVANNI PAPINI

ITALIJANSKI ČASNIKAR, ESEJIST, PESNIK IN PISATELJ (* 1881)

Kakor mislijo cerkveni očetje, je hotel Kristus s svojim krvavim trpljenjem ne samo dati spravo za naše grehe, ampak biti tudi naš učitelj in vzgojitelj. Vzel je nase trpljenje in storil, da je iz bolečine vzniknilo življenje. Trpljenja na zemlji ni odpravil, spremenil ga je v zakrament. S svojim zgledom je pokazal, kako naj se trpeči odtrga od sebe in se obrne h Kristusu. S to mislijo je trpel italijanski pisatelj Giovanni Papini, čigar križev pot se je iztekel pred petdesetimi leti - 8. julija 1956. Leta 1921 je napisal knjigo Kristusova zgodba, ki je bila prevedena v mnoge jezike. Dolgo časa o Bogu še slišati ni hotel, pa ne iz sovraštva do njega, temveč zato, ker ga po njegovih računih ne more biti. Z lastnimi močmi je hotel postati "boljši od najboljših", v šoli trpljenja pa je spoznal, da je najboljši tisti, ki odpre svoje srce, da se v njem naseli Bog.

več: Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 07, str. 22

njegove misli, poezija:

Prošnja iskalca resnice

Potrebujemo Te, edino Tebe. / Ničesar in nikogar / razen Tebe. / Samo Ti, ki nas ljubiš, / moreš imeti do nas, / ki trpimo, sočutje, / ki ga vsakdo čuti do sebe. / Ti moreš čutiti, / kako velika, neskončno / velika je potreba po Tebi / na tem svetu prav to uro. // Vsi Te potrebujemo, / celo tisti, / ki se tega ne zavedajo. / Prav ti morda najbolj. / Lačni misli, / da se bo nasitil s kruhom, / toda lačen je Tebe. / Bolnik si utvarja, / da mu bo dobro, / ko bo ozdravel, toda / njegova bolezen je v tem, / da Tebe ni pri njem. / Kdor na tem svetu / išče, kar je lepo, / nevede išče Tebe, ki si / vsa in popolna Lepota. / Kdor v svojih mislih / išče resnico, / išče Tebe, ki si edina / Resnica, vredna spoznanja. / In tisti, ki steguje / roke po miru, / jih steguje k Tebi, / ki si edini mir, v katerem / se morejo odpočiti srca.

• Če hočemo človeka rešiti in mu prinesti mir, moramo prevzetnosti zoperstaviti skromnost, pohlepu po imetju odpoved, sovraštvu ljubezen. Če ta notranja reforma ali spreobrnitev ni mogoča, pomeni, da človeka ni mogoče rešiti. Druge poti namreč ni.
  
• Bog je hotel, da bi obstajal kres na vrhu gore, mi pa smo tisti božji ogenj razdrobili na številne slabotne svetilke, ki se kadijo in prasketajo v ladjah častitljivih cerkva, ki so prazne.
  
• Kdor ima malo, hoče veliko; kdor ima veliko, hoče več; kdor je prejel več, hoče vse.

MAŠA ZADUŠNICA V KOČEVSKEM ROGU

nedelja, 8. julija 1990

»Zbrali smo se v Kočevskem Rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let,« je na začetku spominskega slavja dejal nadškof Alojzij Šuštar, ki naj bi pomenil začetek sprave v našem ‘razklanem’ narodu. Pred tem je komisija Pravičnost in mir objavila dolgo izjavo Za globlje razumevanje sprave, v kateri je zapisano, da se “sprava s tem ne končuje, temveč šele začenja. Sprave namreč ni brez polnejše resnice: do te resnice pa je pot še dolga.”

več:
S. Čuk, Veliki slovenski spravni dan (Priloga), v: Ognjišče 9 (1990), 29-36.

LETA 1991 UMRL JOŽE KREGAR

ARHITEKT S PLEČNIKOVIM SRCEM (*1921)

Rodil se je leta 1921 v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1940 je maturiral na tamkajšnji škofijski klasični gimnaziji ter se odločil za študij arhitekture kot Plečnikov učenec. Svojega učitelja je globoko cenil, ker se je ob njem navzel ljubezni do arhitekture. Skoraj ni pokrajine pri nas, kjer Jože Kregar ne bi ustvarjalno posegal v cerkvene prostore in jih usklajeval s potrebami sodobnega bogoslužja. Za svoje delo na področju sakralne umetnosti je leta 1988 prejel najvišje slovensko cerkveno odlikovanje – odličje sv. Cirila in Metoda.

Pripravlja Marko Čuk