15. julij

LETA 1015 UMRL KIJEVSKI KNEZ SV. VLADIMIR

Leta 1988 je Rusija, takrat še komunistična Sovjetska zveza, proslavljala tisočletnico krščanstva. Velike zasluge za to ima kijevski knez sv. Vladimir, ki je povabil misijonarje iz Bizanca, potem ko je leta 988 sam prejel sveti krst.

LETA 1606 ROJEN REMBRANDT

HOLANDSKI SLIKAR IN GRAFIK, SLIKAR ČLOVEŠKIH ZNAČAJEV († 1669)

Rembrant (s polnim imenom Rembrant Harmenzoon van Rijn) je eden največjih umetnikov vseh časov. V središču njegovega ustvarjanja je bil človek raznih narodnosti in starosti. Navdihoval se je tudi ob Svetem pismu. Znana je njegova slika vstalega Jezusa z učencema v Emavsu.

LETA 1799 ROJEN IGNACIJ HOLZAPFEL

DUHOVNIK IN PESNIK, DOBROTNIK GLUHONEMIH

Tržičan Ignacij Holzapfel ('Lesnika') je bil v gimnaziji v Ljubljani eno leto pred Prešernom, v bogoslovju pa je bil sošolec Friderika Barage. Kot duhovnik je deloval v različnih krajih, nazadnje je bil dekan v Ribnici. Za Krajnsko čbelico je napisal nekaj okornih pesmi; Prešeren mu je namenil "puščico" "Lesničnjeku in Levičnjeku". Izkazal se je kot dobrotnik: ljubljanski gluhonemnici je zapustil 50.000 goldinarjev.

LETA 1850 ROJENA MARIA FRANCESCA CABRINI

AMERIŠKA REDOVNICA ITALIJANSKEGA RODU, SVETNICA († 1917)

Ta močna žena, ki pa je bila po postavi krhka in bolehna, se je rodila na današnji dan v kraju Santangelo pri Lodiju v Lombardiji kot petnajsti otrok kmečkih staršev. Ko je bila kot sedemletna deklica pri birmi, je živo začutila, da jo Bog kliče k apostolskemu in misijonskemu delu. Zaradi šibkega zdravja je noben samostan ni hotel sprejeti. Redovnica je postala po drugi poti. Škof iz Lodija jo je prosil, naj uredi razmere v dobrodelnem zavodu, ki sta ga dve lahkomiselni redovnici skoraj uničili. Frančiška je kmalu dosegla tak uspeh pri negi in skrbi za svoje sirote, da je škof podprl njeno zamisel, da ustanovi novo redovno skupnost. Njena pravila je potrdil papež Leon XIII. leta 1887. Materi Cabrini je svetoval, naj gre misijonarit med italijanske izseljence v Ameriki. Poslušala je njegov nasvet. Ko je s skupino svojih redovnic prišla v New York, ji je bilo devetintrideset let. Brž se je lotila dela, kot smo že zvedeli. Svojim sestram je zmerom ponavljala: »Delajmo, delajmo, spočile se bomo že v večnosti!« Leta 1909 je dobila ameriško državljanstvo. Njene ustanove so rasle po deželah Severne, Srednje in Južne Amerike, po številnih evropskih državah in celo v Avstraliji.

... več o njej preberite v rubriki pričevalec evangelija 12_2007

njene misli:

Moj Bog, zahvaljujem se ti, da ne gre vse tako, kot bi hotela jaz.

Delajmo, delajmo... spočile se bomo že v večnosti. Delajmo pošteno in pravično in Gospod bo naše delo blagoslovil.

LETA 1858 ROJEN ANTON DANILO

SLOVENSKI GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER IN PUBLICIST († 1947)

Pravo ime tega odličnega igralca, režiserja in publicista, je Anton Cerar, priimek Danilo je umetniški, ki ga je potem prevzela tudi njegova soproga Avgusta. Bil je vsestranski igralec in med tistimi, ki so postavljali temelje slovenskega gledališča. Poleg žene Avguste (1869-1958) je po njegovi poti šla tudi hči Mira (1899-1979).

LETA 1869 ROJEN IVAN ZAJEC

KIPAR († 1952)

Kiparstva se je učil pri očetu na Igu, po njegovi smrti pa je s pomočjo denarne pomoči sorodnice študiral na Dunaju in bil med najboljšimi učenci. Obvladal je tudi klesanje in še nekatere druge veščine in že na akademiji je prejel številna priznanja. Navduševal se je nad mojstrovinami renesančnega kiparstva in jih tudi kopiral, nekaj časa je delal tudi pri Meštroviću, med obema vojnama pa je poučeval modeliranje in kiparstvo v Ljubljani. Njegovo najbolj znano delo doma je Prešernov spomenik v Ljubljani.

LETA 1871 UMRL ANTON UMEK-OKIŠKI

PESNIK (* 1838)

Celovški gimnazijski profesor Anton Umek, ki si je po rojstnem zaselku Okič pri Boštanju privzel vzdevek Okiški, je zgodaj začel pisati pesmi. Izdal je tudi tri knjige: zajetno pesnitev Slovanska blagovestnika Ciril in Metod (1863), ep Abuna Soliman (1863) o Ignaciju Knobleharju, slovenskem misijonarju v Sudanu, in zbirko lirike Pesmi (1865).

LETA 1904 UMRL ANTON PAVLOVIČ ČEHOV

RUSKI PISATELJ,MOJSTER LIRIČNE DRAME (* 1860)

Ko slišimo ime ruskega pisatelja in dramatika Antona Pavloviča Čehova, nam takoj pride na misel njegova znamenita drama Češnjev vrt, ki je prišla na odre po vsem svetu. Čehov je bil eden najpomembnejših ruskih književnikov ob koncu 19. stoletja, mojster kratke proze. Še večji je njegov pomen za razvoj svetovne dramatike: dramo je spremenil v niz rahlo povezanih liričnih pripovednih in razpoloženjskih prizorov.

 njegova misel:

Če hočeš razumeti življenje, nehaj verjeti, kar ljudje govorijo in pišejo. Opazuj raje samega sebe in ustvari si svoje lastne misli.

LETA 1941 UMRL AVGUST ŽIGON

LITERARNI ZGODOVINAR, TEORETIK, BIBLIOTEKAR IN PREŠERNOSLOVEC (* 1877)

"Od opredelitev, s katerimi je poskušala literarna veda določiti bistvo Prešernovega pesniškega dela, se zdi še zmeraj najbolj daljnosežna tista, ki jo je zapisal Avgust Žigon v spisu France Prešeren, poet in umetnik (1914). Tu jo je zaokrožil v trditev, da se je Prešernu – podobno kot pred njim edino še Goetheju – posrečilo doseči sintezo antike in moderne oziroma klasike in romantike, s čimer je mišljena predvsem združitev objektivnosti in subjektivnosti, narave in duha," sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Literarni zgodovinar in teoretik Avgust Žigon, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove tragične smrti, je šel v zgodovino slovenske književnosti s svojo "arhitektonsko teorijo", ki jo je povzel iz umetnostne zgodovine in je po njej razlagal Prešernove pesmi. Žigon s svojim pojmovanjem Prešerna v slovenski literarni vedi ni uspel, spodbijal ga je zlasti ugledni prešernoslovec France Kidrič. Strokovnjaki so si edini, da je Žigon trajno pomemben v nekaterih novih osvetljavah in predvsem v objavah dragocenega arhivskega gradiva.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 07_2011

LETA 1991 UMRLA ERNA MUSER

PESNICA, PREVAJALKA IN PUBLICISTKA (* 1912)

Pesnica, publicistka, urednica in prevajalka Erna Muser, rojena v Trstu, je bila s svojim pisanjem glasnica žensk. Veliko je pisala o Zofki Kvedrovi, zlasti v spremni besedi k njenim knjigam Vladka, Mitka, Mirica in Njeno življenje. Med drugo svetovno vojno je bila internirana v nemškem ženskem taborišču Ravensbruck; po vojni je uredila zbornik pričevanj Ravensbruck.

LETA 2007 UMRL FRANC SODJA

DUHOVNIK, LAZARIST, PESNIK IN PISATELJ, PREROK USMILJENJA PRED VRATI PEKLA (* 1914)

"Ko sem pred leti hodil h kiparju Goršetu v Sveče na Koroškem, sem bil vselej pozoren na majhen lesen kip v njegovem muzeju, ki ga je mojster imenoval Prerok. Ob njem sem nehote pomislil na Franceta Sodja... Zame je Prerok predstavljal Sodja," je v uvodu h knjigi Franceta Sodja Pred vrati pekla, katere tretja izdaja je izšla leta 1992 v Sloveniji, zapisal dr. Franc Rode, Sodjev redovni sobrat lazarist. Taras Kermauner pa je Sodju zapisal: "Sodja svetuje - z zgodbo svojega življenja: edino pri Njem kot trpečem in odrešujočem boste našli milost, mir, varnost, smisel."

Svojo življenjsko zgodbo je Franc Sodja podal v svoji knjigi Pisma mrtvemu bratu (Ljubljana 1991). "Po mojem je to ena najboljših duhovnih avtobiografij, kar jih je napisal Slovenec, pa še marsikdo drug," sodi dr. Franc Rode. "Sodja osupljivo globoko zareže v življenje. Vidi se, da je iz rase pristnih mistikov. Posebnost Sodjevega dela je v tem, da knjigo piše mistik iz alpskega sveta, kar je čista redkost. Mistiki namreč povečini prihajajo iz planjave ali iz puščave. Sodja pa je fant z gora in v tem je vsa posebnost in izvirnost njegovega izrednega pričevanja."

več o njem preberite v rubriki pričevanje, Ognjišče 11_2004

in v rubriki obletnica meseca, Ognjišče 08_2014

... preberimo nekaj njegovih modrih besed, porojenih iz globoke povezanosti z Bogom.

+ Morda bi bilo življenje bogato, če bi vsako jutro pred premišljevanjem očistili sebe sebičnih namenov, ki so včasih takoj vidni in jih niti na zunaj ne moremo prikrivati.

+ Najlepše bi bilo, če odpuščanja ne bi bilo treba. Če bi izpolnili v celoti Jezusovo zapoved ljubezni vsi, bi resnično ne bilo treba odpuščati.

+ Za dialog je treba notranje zrelosti, iskrenosti, plemenitosti, širine duha, zmožnosti poslušanja in veliko potrpežljive ljubezni.

+ Bog ti je podaril kratek čas življenja na zemlji, da v preizkušnjah bolečinah in trpljenju z vsemi svojimi sposobnostmi izpoveš eno samo besedo: ljubim.

+ Če smo razumeli načrt in željo Gospodovo, potem moremo reči, da imamo nebesa že na zemlji. Kaj drugega pa so nebesa kot življenje v Bogu; mi pa že na zemlji počivamo v Bogu, če živimo življenje svojega poklica.

+ Vsako jutro stopi pred Gospoda, kot da šele tisto jutro pričenjaš življenje, in mu obljubi zvestobo, in vsak večer pri izpraševanju vesti, ko prosiš odpuščanja za pogreške, spet upri pogled vanj s trdno voljo, da drugo jutro pričneš z novo gorečnostjo.

+ V sanjarjenju o velikih delih premnogi zapravljajo čas in pozabljajo, da je sedanji trenutek preprostega življenja tisto, kar moram posvetiti, da bom svet.

+ Za vse velja: čim manj govori in prepričuj z razlogi, pač pa pridigaj z dobroto, mirom in veseljem in spreobračaj s svojim požrtvovalnim življenjem!

+ Ljubezen brez trpljenja je dvomljive vrednosti. Trpljenje brez ljubezni je mrtvo, neplodno. Le ljubezen in vdano trpljenje gradita osebnost in rešujeta svet

+ Najbolj poganska dežela že ima vsaj nekaj ljudi, ki hodijo od vasi do vasi z bogastvom nadnaravnega življenja in iz njihovih duš Kristus sam blagoslavlja pogansko okolico.

+ Razpeti med rojstvom in smrtjo si gradimo večnost. Od prvega trenutka so naša srca žejna večne ljubezni.

+ Mlad komaj sanjaš, kaj te čaka, na stara leta moraš priznati, da je človek neštetokrat najtežje breme sam sebi.

... več misli Franca Sodje

Pripravlja Marko Čuk