28. julij

LETA 1634 KRŠČEN ANTONIO TARSIA

ORGANIST, GLASBENIK IN SKLADATELJ († 1722)

Rojen v Kopru, kjer je že kot deček pel v stolnici, leta 1662 pa je postal stolni organist. Po letu 1710 je deloval kot skladatelj, ki je pisal v glavnem za praktično rabo, za bogoslužje v stolnici: maše, večernice, skladbe za božič, veliko noč, praznik sv. Nazarija ... To so vse baročne skladbe za različne zasedbe, namesto orgel uporablja navadno basovsko godalo (violon ...), čutiti je vpliv beneške glasbe in belcanta. Veliko je tudi prepisoval kompozicije beneških skladateljev 17. stol., njegovi notni zapisi so shranjeni v glasbenem arhivu stolnice v Kopru. Je eno najsvetlejših imen koprske glasbene preteklosti, ocenjujejo ga kot odličnega praktika, ki je zapustil bogato glasbeno zapuščino.

LETA 1741 UMRL ANTONIO VIVALDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ, VIOLINIST, DIRIGENT(* 1678)

Rojen v Benetkah kot sin violinista, leta 1703 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je bil učitelj violine, potem dirigent šolskega orkestra in skladatelj. Potoval je po Evropi in umrl na Dunaju, kjer je tudi pokopan. Bil je najvidnejši italijanski skladatelj baročne glasbe za orkester, tudi velik inovator v glasbi, saj je utemeljil moderno obliko solističnega koncerta. Ustvaril je 344 koncertov za instrument in orkester, napisal 61 simfonij in godalnih orkestrov ... Med koncerti so najbolj znani njegovi Štirje letni časi, ohranjenih je tudi 46 oper in več oratorijev ..

LETA 1750 UMRL JOHANN SEBASTIAN BACH

NEMŠKI SKLADATELJ IN ORGANIST (* 1685)

Eden največjih glasbenikov v zgodovini, je bil neprekosljivi mojster orgelskih skladb. Med njegovimi številnimi deli pa zavzemata posebno mesto dva velika pasijona - po Janezu in po Mateju, ki ju pogosto izvajajo.

več:
S. Čuk, J. S. Bach in evropsko leto glasbe: Priloga, v: Ognjišče 3 (1985), 29-36.

o njem:

• Ne Bach (potok), marveč morje bi se moral imenovati. (Beethoven)
  
• Rekel sem si: kakor da se večna harmonija pogovarja sama s seboj; kakor je bilo morda v božjih prsih tik pred stvarjenjem – tako vzburkana je bila tudi moja notranjost in bilo mi je, kakor da nimam in ne potrebujem ne ušes, še manj pa oči in drugih čutov. (Goethe)
  
• Zdi se, da njegovo delo na tem področju zajema vse možnosti čiste orgelske skladbe. Vse, kar je bilo odtlej napisano, je samo bleda senca njegovih sijajnih zamisli. (Bachov življenjepisec C. H. Parry)
  
• Orgle so bile sredstvo, ki mu je najbolj ustrezalo za izražanje čustev, ki so valovala v njem. V njihovi družbi je plaval v prosti povezanosti z najvišjimi spoznanji, ki so ga navdihovala. (prijatelj Terry)
  
• Ta teden sem trikrat poslušal Matejev pasijon božanskega Bacha, vsakokrat z občutkom neizmernega občudovanja. Kdor je krščanstvo popolnoma pozabil, ga tu resnično sliši kakor evangelij. (Friedrich Nietzsche)
  
• Najvrednejše, kar smo podedovali z Bachovo glasbo, je pogled do skrajnih meja popolnosti, ki je je človek zmožen, in spoznanje poti, ki vodi k njej: da mora človek neizbežno, s popolno odgovornostjo speljati, kar spozna za pomembno; da mora, če hoče doseči popolnost, prerasti vsako nujnost. Če je neki glasbi uspelo, da je vse naše bistvo usmerila k plemenitosti, je naredila, kar more narediti. Če je skladatelj pritiral svojo glasbo tako daleč, da je zajela to najboljše, je dosegel naj višje. In Bach je to najvišje dosegel. (skladatelj Paul Hindemith ob dvestoletnici Bachove smrti)

LETA 1867 ROJEN ALFONZ LEVIČNIK

duhovnik, katehet in nabožni pisatelj († 1966)

Šolal se je v Logatcu, Kranju in Ljubljani, leta 1892 je bil posvečen v duhovnika in kmalu nato v Gradcu postal doktor teologije. Nekaj časa je bil škofijski tajnik, nato katehet na gimnaziji v Kranju, na realki v Idriji in v Ljubljani. Pisal je nabožne, vzgojne in tudi prosvetne članke. Pomembni sta njegovi učni knjigi za verouk: Zgodbe sv. pisma novega zakona za srednje šole, (Ljubljana, 1924) in Zgodbe sv. pisma starega zakona za srednje šole (Ljubljana, 1926).

LETA 1897 UMRL JANKO KERSNIK

PISATELJ, POLITIK IN NOTAR (* 1852)

"Skoraj vselej, kadar sem napisal skromno povest, se mi je pripetilo, da je bil po njej razžaljen ta ali oni... In vendar sem imel vselej pošteno voljo govoriti in slikati le resnico, risati človeka v njegovem dejanju in življenju, bodisi grof ali prosjak, svečenik ali potepin." Tako je v črtici Mamon o svojem pisateljskem delu potožil Janko Kersnik, najvidnejši predstavnik realizma v slovenski književnosti. Zagovarjal je načelo, da mora pisatelj prikazovati "ne golo resnico sámo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tenčico idealizma". Spominjamo se pisatelja, ki je v svojih delih znal prikazovati nastajajoče slovensko malomeščanstvo pa tudi vrline in napake našega kmečkega človeka.

več:
S. Čuk, Janko Kersnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (1997), 28-29.

njegova misel:

• O pomembnosti posameznih človekovih dejanj odloča življenje samo, trenutek za trenutkom.

LETA 1904 ROJEN LUDVIK MRZEL

PISATELJ, PESNIK IN PUBLICIST, ŽRTEV TABORIŠČ TOTALITARNIH SISTEMOV († 1971)

Pesnik Ludvik Mrzel je kot gimnazijec sodeloval v rudarski stavki v Trbovljah in bil zato izključen iz šole. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in bil zaradi odpeljan v italijanska in nemška taborišča. Po vojni je bil na dachavskih procesih obsojen na 12 let zapora, od tega je sedem let prebil na Golem otoku. Za njegovo najboljše delo velja zbirka novel Bog v Trbovljah (1932)V njih je pisatelj izrazil svoje razočaranje nad marksizmom in komunizmom, nad katerima je bil kot dijak in študent tako navdušen.

LETA 1914 SE JE ZAČELA PRVA SVETOVNA VOJNA

Vzrok za začetek prvega svetovnega spopada je bil atentat na avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo 28. junija 1914 v Sarajevu. Avstro-Ogrska je odgovornost zanj pripisala srbski vladi,in ji mesec kasneje, na današnji dan, poslala ultimat z nesprejemljivimi zahtevami in Srbiji tako napovedala vojno. Tako je svet stopil v do tedaj največjo vojno.

LETA 1946 UMRL FERDO VESEL

SLIKAR (* 1861)

Slikarstvo je študiral na Dunaju in v Munchnu, sodeloval je pri ustanavljanju Ažbetove slikarske šole in vodil tudi svojo ter veliko potoval. Njegovo ustvarjanje je razpeto med realizmom (muenchenska realistična šola) in modernejšimi poskusi impresionizma. Ideal mu je bilo "življenje v slikah", ki ga je gledal skozi lirično prizmo. Med njegovimi deli najdemo folklorno motiviko, portrete, krájine in tihožitja. Ena njegovih najbolj znanih slik je Kmečka svatba.

LETA 1978 UMRL BOŽO VODUŠEK

PESNIK, PREVAJALEC, ESEJIST, JEZIKOSLOVEC IN LITERARNI ZGODOVINAR (* 1905)

Najprej je na filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike, ker pa ni dobil profesorske službe v Sloveniji, je študiral še pravo in delal v pravniških službah v raznih krajih, nazadnje kot samostojni odvetnik v Črnomlju. Pesniti je začel zgodaj, prvo pesniško zbirko Odčarani svet, ki je ena najboljših slovenskih pesniških knjig v prvi polovici 20. stoletja, pa je izdal šele leta 1939. Pesniško je izšel iz kroga katoliškega ekspresionizma, v tridesetih letih pa se je preusmeril v kritični novi realizem ter uporabljal klasične pesniške oblike, zlasti sonet. Po drugi svetovni vojni je postavljal most med nekdanjim in novim ekspresionizmom.V slovenski književnosti zavzema Božo Vodušek posebno mesto: njegova poezija je izraz človekovega osebnega iskanja in odkrivanja, pravzaprav iskateljstva, saj to iskanje že vnaprej nima določenega konca (Boris Paternu). Svojo filozofijo iskateljstva je kasneje dopolnil s filozofijo sizifovstva, brezupnega prizadevanja. Bil je tudi odličen prevajalec.

več:
S. Čuk, Božo Vodušek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2005), 34-35.

nekaj njegovih pesniških razmišljanj:

• Drevesa, odrešena vsakega samovoljnega giba, / o čudovite oblike moje trudnosti, / vas samo sonce obliva in veter upogiba, / ne poznate neovrnljive pogubnosti, / ki jo vsako dejanje v sebi skriva. // Drevesa, simboli čistosti, nepokvarjenosti / mojemu divjemu, zbeganemu hotenju, / drevesa, sladke podobe svetlobne prežarjenosti, / vsa predana brstečemu življenju, / o, vi svetli stebri, polni neskončne podarjenosti!  (Drevesa - odlomek)
  
• Marija, kako smo si hladni in tuji: / tako ni med materjo in otroci. / A kaj, ko smo vse preveč otroci / sveta - nagli čolni v divji struji.
  
• O da sem hlapec, ki le tebi služi, / in romar, ki samo po tvojih stezah hodi, / nikdar v goščavo bolno ne zablodi, / dokler bel gost na poti v Emavs se mu ne pridruži.
  
• Ko boš v neizmernem zvoku / spel globino in višino, / se bo na svetlem oboku / sklonil Bog v tvojo bližino.
  
• Drzen glas uho dosega: / Vkrcajte se za Neznano! / V smer neugledanega brega / je krmilo naravnano!
  
• Ko te bodo položili v grob, / ne boš nič večji, nič manjši, kakor si, / ne boš nič svetlejši, nič temnejši, kakor si, / vse tvoje rane bodo šle s teboj.

LETA 1993 UMRL JANEZ MILČINSKI

PRAVNIK IN ZDRAVNIK, STROKOVNJAK ZA SODNO MEDICINO (* 1913)

Rodil se je v Ljubljani v družini mladinskega sodnika in pisatelja Frana Milčinskega. Najprej je v Ljubljani študiral pravo, štiri leta zatem (1940) pa je v Zagrebu končal študij medicine. Po vojni je bil imenovan za profesorja sodne medicine in predstojnika novo ustanovljenega Inštituta za sodno medicino. Dvakrat je bil rektor Medicinske fakultete, enkrat dekan Univerze v Ljubljani. Bil je član številnih združenj doma in po svetu. Kot strokovnjak je pomagal pri naravnih in množičnih nesrečah (Longarone, Skopje).

LETA 2008 UMRL FRANC PEDIČEK

PEDAGOG, PSIHOLOG, ANTROPOLOG (* 1922)

Rodil se je v Malečniku, v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo, med vojno je študiral teologijo, po čudežno prestani vojni pa pedagogiko, filozofijo in psihologijo. Na gimnaziji v Ljubljani je poučeval psihologijo in filozofijo. Uvedel je šolsko svetovalno službo in veliko predaval po šolskih zbornicah in staršem. Odločno je zavračal prevlado politike nad pedagoško stroko. Na partijski ukaz se je moral leta 1971 umakniti iz javnega življenja. Njegova pedagoška smer se imenuje antropološka pedagogika.

LETA 2013 UMRL ERSILIO TONINI

ITALIJANSKI ŠKOF IN KARDINAL (* 1914)

Kadar je bilo na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno "omizje", kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vpra­šanjih, je bil med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio To­nini. Ljudje so mu radi prisluhnili, ker je iz njega govorila z živ­ljenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost. "Ko bom umrl in bom odšel h Gospodu, ga bom prosil, naj me pu­sti, da grem pozdravit svojo mamo in svojega očeta. Mislim, da mi bo to dovolil. Ko ju bom videl, se jima bom, tresoč se od sre­če, zahvalil: dragi starši, kako resnično je bilo vse, kar ste me učili, in kako res je, da Gospod nikoli ne zapusti svojih ot­rok."

več:
S. Čuk, Kardinal Ersilio Tonini: "Na televiziji tako kot v spovednici": Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1999), 58-59.

nekaj njegovih misli:

• Obstaja morda kaj pomembnejšega, kot je naše živ­ljenje? Toda kakšen smisel ima življenje, če človek ne ve, kam naj se usmeri? Poznamo toliko življenj, ki so kot plamenček, ki se prižge, zažari, potem pa ugasne...
  
• Našega Gospoda Jezusa Kristusa ni mogoče spreje­ti tako, kot sprejmemo priimek očeta ali matere ali navade svo­jega okolja. To je odnos ljubezni! Človek se zaroči iz ljubezni, ne zaradi običaja, zaroči se zaradi osebnega poznanstva, zaradi osebne privlačnosti, ker je pretehtal, da je ona ustvarjena zanj in on zanjo.
  
• Najboljše, kar premoreš, je v tebi, tvoja vrednost je v tebi, tvoj mir je v tebi; v svoji notranjosti si lep ali grd, v svoji notranjosti čutiš, ali kaj veljaš ali ne. Privošči si torej nekaj tišine, da prisluhneš glasu Boga in da rečeš: "Oče, daj, da spoznam tvojega Sina!"
  
• Vsemogočni Stvarnik sveta, ki je napravil milijarde zvezd in neskončna ozvezdja, posluša tebe, posluša te pozorno, kot da bi bil edini! Lahko si otrok, lahko imaš štiri­deset ali osemdeset let, lahko si papež ali pometač, za Boga si dragocen in on te posluša, se zanima zate.
  
• Postani ponižen, kot bi moral biti vedno, do svoje matere in do svojega očeta, kajti če ne bi bilo njiju, tudi tebe ne bi bilo; najprej sta te sprejela, sta te pričako­vala, sta te v mislih pestovala in se ob tem radovala, in kaj vse sta potem storila zate, da odrasteš.
  
• Jutranja in večerna molitev ni samo običajna pobožna vaja: je izraz iskrenosti in poštenja, priznanje, da je zame Bog na začetku in na koncu.
  
• Tudi moje telo je zakrament, znamenje, ki v sebi skriva nekaj višjega. Če je torej tako, potem se moramo po­našati tudi s svojim telesom! In dejansko bo naše telo vstalo od mrtvih kot Kristusovo telo. Iz tega sledi, da telesa ne smemo omalovaževati.
  
• Eden od darov, ki jih prejme kristjan, je prav dar ponotranjenosti. Kristjan ima svoj pogled vedno uprt v globi­no svoje duše. In sicer zato, ker se vedno pogovarja in vedno po­sluša, ker ve, da ga nekaj skrivnostno, skoraj nezavedno vodi, in zato se ne boji, zato zaupa.

pripravlja Marko Čuk