4. avgust

LETA 1727 ROJEN OŽBALT GUTSMAN

JEZUIT, FILOLOG IN NABOŽNI PISATELJ, BRANITELJ MATERINŠČINE († 1790)

Koroški jezuit Ožbalt Gutsman, doma iz Grabštajna, je slovenskim duhovnikom Koroške podaril knjigo pridig Kristjanske resnice (1770). Njegovo poglavitno delo pa sta slovenska slovnica Windische Sprachlehre (1777) in nemško-slovenski slovar (1789). V znamenitem uvodu svoje nemško pisane Slovenske slovnice je ponosno branil svojo materinščino pred tistimi, ki so imeli predsodke zoper njo, češ da je "malo koristna". Kljub temu Gutsmanova slovnica velja za prvo znanstveno zasnovano slovnico našega jezika.

LETA 1859 ROJEN KNUT HAMSUN

NORVEŠKI PISATELJ, DOBITNIK NOBELOVE NAGRADE ZA KNJIŽEVNOST (1920)

Odraščal je v veliki revščini, delal je kot trgovski pomočnik, poštni uradnik ... in ob delu je začel pisati. Nekaj let je bil tudi v Ameriki, toda tudi tam ni našel resnične sreče. Prvi uspeh je doživel z romanom Lakota. V delih se je zavzemal za svobodo posameznika, za prvinsko življenje z naravo, odklanjal je mehkužno meščansko družbo. Zaradi podpore nacistom je bil po drugi vojni obsojen veleizdaje, vendar kaznovan le denarno. Tudi zaradi tega danes ni dovolj cenjen, vendar pa je eden največjih evropskih modernistov. Še nekaj del: Skrivnost, Kruh, Blagoslov zemlje, Potepuhi...

LETA 1875 UMRL HANS CHRISTIAN ANDERSEN

DANSKI PISATELJ, PESNIK, pravljičar (* 1805)

V sedemdesetih letih svojega življenja je napisal precej pesmi, dram, potopisov in celo nekaj romanov, slaven po vsem svetu pa je postal s svojimi pravljicami. Kdo od nas ne pozna vsaj katere izmed njih? Na primer tiste o cesarjevih novih oblačilih, o deklici z vžigalicami, o kraljični na zrnu graha, o svinjskem pastirju pa o bedaku Jurčku ... Pravljico Andersenovega življenja bi lahko začeli takole: Nekoč sta v nekem mestu na Danskem živela dva revna človeka. On je bil čevljar, ona pa perica. Imela sta sina, ki je bil tih in zasanjan. Imel je dolge noge in nerodne roke in velik nos in zaradi tega so ga drugi otroci zmerjali, tako da je bil še raje sam. Po svetu je hodil z zaprtimi očmi, kajti tako je videl pred seboj veliko lepše stvari. Bilo je to v danskem mestu Odense...

več o njem tudi v zapisu v Ognjišču 09_1975

njegova misel:

Življenje vsakega človeka je pravljica, ki jo je napisala Božja roka.

Njegov rojstni dan je tudi mednarodni dan mladinske knjige in v knjigarni Ognjišča imamo res bogato izbiro. Poglejte!

http://knjigarna.ognjisce.si/otroska_knjiznica.html

http://knjigarna.ognjisce.si/mladinska_knjiznica.html

LETA 1880 ROJENA MANICA KOMAN

PISATELJICA IN PRIPOVEDOVALKA PRAVLJIC († 1961)

Slovenska pripovednica in pesnica Manica Komanova,rojena leta 1880 v Vižmarjah pod Šmarno Goro, je začela pisati kot kmečko dekle in prav zaradi pisanja so ji pomagali, da je bila vzeta za uradnico na ljubljanskem magistratu. Veliko je pisala za mladino, zaslovela je kot pravljičarka: pravljice je pisala in jih pripovedovala otrokom po radiu.

LETA 1901 ROJEN LOUIS ARMSTRONG – SATCHMO

AMERIŠKI JAZZOVSKI GLASBENIK († 1971)

Louis Armstrong je bil prvi pomembnejši jazzovski solist in hkrati eden najvplivnejših glasbenikov v zgodovini. Kariero je začel kot trobentač z leti pa je odkril, da tudi dobro poje. Jazzu je dal novo razsežnost in izjemno virtuoznost. Kljub izjemni popularnosti je vedno ostal črnec iz New Orleansa, preprost mož, velik otrok. Imenovali so ga 'veleposlanik miru', on pa je zmajal z glavo ter govoril: „Prazne marnje! Znam samo igrati na trobento. Meni je dovolj to, da razveseljujem občinstvo. Da iz ljudi izvabljam smeh, da jih vidim zadovoljne. To pa je čudovito, mar ne?«

Mož, ki je kljub temu, da je zrasel brez tople družine, takorekoč na ulici, kjer je imel priliko videti vse slabo, ohranil vse življenje otroško dušo, sam razlaga, kako je to zmogel. Neki novinar pripoveduje, kako je bil pri njem na obisku in povabil ga je na kosilo. Preden so sedli k mizi, sta Satchmo in žena Lucille sklenila roke in molila. Novinar je bil tako presenečen, da je obstal kot vkopan z rokami ob telesu. »Vidim, da nisi sklenil rok, da bi molil in to me zelo boli, kajti če nisi veren, ne moreš razumeti niti religiozne duše moje glasbe. Kje, misliš, bi naši predniki dobili moči, da vztrajajo, če ne bi imeli vere?«

več v Ognjišču 09_1971

LETA 1906 ROJEN RADO NAKRST

GLEDALIŠKI IN FILM. IGRALEC († 1971)

Rado Nakrst je bil rojen v stavbi Narodnega doma v Trstu in tam je kot otrok stopil na odrske deske. Šolal se je najprej v Trstu, nato pa v Ljubljani, v Mariboru je končal trgovsko šolo. Kot skladiščnik na železnici je nastopal na amaterskih odrih. V sezoni 1929/30 je postal poklicni igralec mariborskega gledališča, kjer se je hitro uveljavil kot najbolj nadarjen igralec. Po vojni je bil steber SNG v Trstu. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim Borštnikov prstan (1976) in Prešernovo nagrado (1979) za življenjsko delo.

LETA 1911 ROJENA ZDENKA SERAJNIK

PESNICA, PREVAJALKA, PEDAGOGINJA († 2003)

Rodila se je v učiteljski družini na Prihovi, kjer je obiskovala osnovno šolo. Po gimnazijski maturi v Ljubljani je na tamkajšnji univerzi diplomirala kot profesorica slovenskega jezika z nemščino in se s starši preselila v Konjice. Ob svojem pedagoškem delu je veliko pisala in objavljala v raznih revijah. Zapustila je nad 2200 pesnitev na temo Svetega pisma in praznikov v bogoslužnem letu. Nekaj njenih besedil je uglasbenih, med njimi kantata Blagoslovljena med ženami skladatelja Jožeta Trošta.

nekaj njenih verzov, misli:

Pomagaj nam, Gospod, in daj moči, / da kakor Oče bi bili popolni, / žareli v svetu – kakor sončni sij.
Gospod, Gospod, / kako dobro nam je tukaj biti! / Ostajamo v tebi, / ker si hotel ostati v nas.
Ne boš, Gospod, zapustil nas sirot, / obljubil si, da boš Duha poslal, / ki z nami bo do konca dni ostal / in k svoji nam resnici kazal pot.
Zapojmo, bratje, hvalnico / z življenjem, ki bo Bogu v čast, / da križ ne bil bi nam zaman, / trdno se oklenimo ga!
Svetlejša noč je od človeških dni: / za vse, ki majhni so, je blagoslov / in rojstvo novih, srečnejših rodov.
Izprosi, Mati, nam, Marija, / izprosi mir in blagoslov. / Od nas odvrni hudobijo, / daj mnogo dobrih nam sadov, / da zvesto Bogu bi služili, / slavili ga na vekomaj.
več:

LETA 1920 ROJEN STANKO JANEŽIČ

DUHOVNIK, TEOLOG, EKUMENSKI DELAVEC, PISATELJ in PESNIK († 2010)

"Hvaljen bodi Bog, da me je krščanska družina rodila, preprosta in zdrava. Hvaljen bodi Bog za materino molitev in očetov zgled in spremno roko bratov in sester in za vso sončno jasnino prvih otroških dni. Hvaljen bodi Bog za bližnje in daljne sosede, za vaško kapelo in župno cerkev, za duhovnega očeta in vse farno občestvo. Hvaljen bodi Bog za vse nedelje in praznike, za daritveni oltar in obhajilno mizo in tudi za spovednico. Hvaljen bodi Bog za vse naravne in nadnaravne darove, ki jih vseh ni mogoče našteti. Najbolj pa bodi še enkrat zahvaljen za toplo ozračje rodne krščanske družine. Zakaj če bi nje ne bilo, bi vse drugo šlo brez blagoslova mimo mene." S to zahvalo je začel duhovnik Stanko Janežič svojo pridigo pri maši na praznik Svete družine leta 1962, katero je iz župnijske cerkve v Rojanu prenašal slovenski tržaški radio. Če bi spregovoril zdaj, bi dodal: "Hvaljen bodi Bog za devet desetletij življenja, za petinšestdeset let duhovništva." Oba jubileja je dočakal leta 2010, ko je na praznik Marijinega rojstva tudi vstopil v svet večne mladosti.

... več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2010

nekaj njegovih misli:

Rast božjega kraljestva v naši duši in v svetu je tesno povezana. Čim bolj zvesto se bomo béli za lastno duhovno rast, tem bolj bomo apostolsko delavni in tem bolj bo naš apostolat v sadove zorel.
Če bo naše srce ponižno, kot je Marijino, potem bo v sveti božični noči božje Dete iz Marijinega naročja lahko milostno prišlo tudi v naše srce. In naša srca bodo postala žive jaslice za skrivnostno porojenega Boga.
Naj postane naš dom bolj božji. Vsako naše opravilo naj bo v prvi vrsti Bogu posvečeno. Kakor našim krščanskim prednikom naj tudi nam vse življenje poteka v znamenju Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.
Naše krščanstvo je zvodenelo. Voda pa nikoli ni kri, pa naj bi vanjo izlil še toliko umetnega rdečila.
Pridi, božje veselje, pridi in nas vse ogrej! Iz vere vzklij, iz čiste vesti in iz naše dograjene osebnosti.
Kristus se je učlovečil predvsem zato, da bi nas naučil ljubiti. Prinesel je na zemljo mir in želi, da bi resnični mir zakraljeval v srcih vseh ljudi.
Tisti, ki pravi, da veruje, pa se ne trudi, da bi po veri tudi živel, sam sebe postavlja na laž. Njegova vera bo danes ali jutri splahnela.
Tudi v iskanju Boga smo ljudje povezani med seboj. Vsak moj uspeh in vsak moj poraz vpliva bolj ali manj tudi na bližnjo in daljno skupnost.
Največje zlorabe svobodne volje ne morejo izničiti božje dobrote in ne izmaličiti njegovega odrešenjskega načrta. Le da bi mi vsi znali vselej izpolniti svojo človeško, narodno in krščansko dolžnost.
več:

LETA 1933 UMRLA ANA WAMBRECHTSAMER

NEM.-SLO. PISATELJICA (* 1897)

Planina pri Sevnici, kjer se je 4. julija 1897 rodila, je bila zanjo »najlepši in najmilejši kraj na svetu«. Oče Nemec je bil trgovec, mati Slovenka pa poštarica. Ana je zaradi bolezni opustila redno šolanje in se izobraževala sama, nazadnje se je zaposlila pri materi. Zgodaj je prijela za pero, s podlistki, črticami in povestmi je sodelovala v celjskem tedniku pa tudi v graških listih. Njeno glavno delo je obsežen, spretno napisan zgodovinski roman Danes grofje Celjski in nikdar več (1933).

LETA 1957 UMRL IVAN ZORMAN

PESNIK PREVAJALEC IN GLASBENIK (* 1889)

Z družino se je konec 19. stol. dvakrat selil v Ameriko, ustalil se je v Clevelandu, kjer je študiral angleščino, francoščino in italijanščino ter glasbo. Kot pianist je nastopal po raznih gledališčih in koncertnih dvoranah, organist in pevovodja je bil tudi v slovenski župniji sv. Lovrenca v Newburghu pri Clevelandu, na slovenski šoli pa je poučeval slovensko književnost. Je prvi pomemben prevajalec slov. poezije v angleščino. Tako je seznanjal potomce ameriških Slovencev z glavnimi predstavniki slovenske poezije, izdal je tudi antologijo slovenskega pesništva. Velik je tudi njegov skladateljski opus, uglasbil je številne pesmi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk