17. avgust

LETA 1660 ROJEN GREGOR VORENC

LJUBLJANSKI AVGUŠTINEC, PRVI SLOVENSKI LITERARNI DELAVEC († 1730)

V slovenščini je začel pisati pod vplivom Matije Kastelca in Janeza Svetokriškega. Bil je pridigar Bratovščine sv. Jožefa in mrliške bratovščine. Latinskemu slovarju (1592) je dopisoval slovenske besede, prepisal je Kastelčev latinsko-slovenski slovar. Napisal je tri zvezke pridig v nemščini, kasneje jim je dodajal slovenske prevode ... Deloval je v ljubljanskem samostanu bosonogih avguštincev v katerem je kasneje živel o. Marko Pohlin

LETA 1841 ROJENA M. KATARINA MAJHNIČ

REDOVNICA, URŠULINKA, OBNOVITELJICA ŠKOFJELOŠKEGA SAMOSTANA († 1921)

Redovnice uršulinke so prišle v Škofjo Loko leta 1782 v nekdanji samostan klaris. Leta 1890 je bila za predstojnico izvoljena M. Katarina Majhnič in je škofjeloški samostan vodila polnih osemindvajset let. v tem času je samostan kupil grad, ki ga je modra in pogumna predstojnica preuredila v moderen dekliški vzgojni zavod, zato velja za obnoviteljico škofjeloškega samostana. Leta 1918 je bila imenovana za provincialno predstojnico avstroogrske province uršulink Rimske unije.

LETA 1876 ROJENA HENRIKA ŠANTEL

SLIKARKA, PEDAGOGINJA († 1940)

Po osnovni šoli v Gorici je študirala v Münchnu na ženski akademiji, kasneje še na Dunaju. V Gorici je po materi prevzela vodstvo slikarske šole. Med prvo svetovno vojno je bila z družino v begunstvu. Leta 1920 se je preselila k sestri Avgusti v Maribor kjer je poučevala slikarstvo. Slikala je portrete, cerkvene podobe in akvarele z motivi slovenskih narodnih noš. Po selitvi v Ljubljano je poučevala na umetnostni šoli Probuda. Med njenimi učenci sta med drugimi bila slikarka Bara Remec in slikar Lojze Perko.

LETA 1901 ROJEN ALBERT STRUNA

INŽENIR STROJNIŠTVA, PEDAGOG († 1901)

Rodil se je v Mirni Peči pri Novem mestu, po osnovni in srednji šoli v Ljubljani se je tam vpisal na strojni oddelek tehniške fakultete, diplomiral pa je v Brnu. Tam je delal kot konstruktor za vodne turbine. Po raznih službah je postal leta 1940 honorarni predavatelj za predmete strojeslovja na univerzi v Ljubljani, leta 1946 pa redni profesor na strojni fakulteti. Napisal je ogromno strokovnih študij in knjig, med drugim Splošni tehniški slovar (1962–1964) in Avto. Čitanka o osebnem avtomobilu (1940).

LETA 1903 ROJEN RAOUL FOLLEREAU

FRANCOSKI PESNIK IN PISATELJ, VAGABUND LJUBEZNI V SLUŽBI GOBAVCEV († 1977)

"Postal sem star in bolan, zato vam pravim: poglejte me, dobro me poglejte, kajti najbrž, skoraj gotovo, me ne boste videli nikdar več," je novembra 1976, malo več kot leto pred svojo smrtjo, na­govoril mlade člane Združenja svojih prijateljev Raoul Follereau, znan po vsem svetu kot "apostol gobavcev" ali "vagabund ljubezni", saj je v službi zapostavljenih gobavcev več kot tridesetkrat obkro­žil svet. "Pred sabo imate obraz moža, ki je bil vse svoje življe­nje popolnoma srečen." Follereau spada v vrsto "modernih svetnikov", ker je znal brati znamenja časa za uresničevanje evangelija. Njegovo poslanstvo "apostola gobavcev", bolnikov, s katerimi se srečujemo tudi v evangelijih, se je za omejeno človeško pamet pri­čelo "slučajno", za tisto, ki je razsvetljena z vero, pa "določeno" po božjem načrtu, ki vedno postavi prave ljudi na pravo mesto ob pravem času. Na safariju po Afriki skupaj z ženo Madeleine ("ona je največja sreča mojega življenja") se je v Nigeriji pokvaril džip in tam se je srečal z gobavci. Bili so ločeni od ljudi, pre­puščeni samim sebi, kakor v Jezusovem času. To srečanje ga je sil­no pretreslo in sklenil je, da bo tem ubogim ljudem pomagal. Začel je preučevati gobavost, ki naj bi bila nalezljiva, dedna in neozd­ravljiva bolezen. Izkazalo se je, da ni res ne prvo, ne drugo in ne tretje -gobavost povzročata podhranjenost in skrajna beda. Go­bavcem, ki jih je danes na svetu okoli 15 milijonov, je posvetil svoj govorniški in pisateljski dar, predvsem pa silo svoje močne evangeljske ljubezni. Po zaslugi "očka Raoula", kakor so mu pravili gobavci, je ozdravelo vsaj tri milijone gobavcev.

... več o očetu gobavcev preberite v pričevanju 08_2003

nekaj njegovih misli:

+ Edini način, da si zagotovimo osebno srečo, je, da mislimo na srečo drugih.

+ Tisti, ki ima prav, tisti, ki bo vedno imel prav, tisti, ki mu pripada bodočnost, tisti, ki bo končni zmagovalec, je človek, ki je zmožen ljubiti v najvišji meri.

+ Vsako delo je plemenito opravilo, če nas vodi neki ideal. Postanite nekdo, da boste mogli storiti nekaj.

+ Neki narod ni velik že zato, ker je močan; neki narod ni velik že zato, ker je bogat; neki narod je velik samo takrat, če je zmožen veliko ljubiti.

+ Prvi znak ljubezni je pravičnost. Sad pravičnosti je mir. Ljubezen ni naklonjeno usmiljenje, usluga, ki jo storimo, ampak dolžnost, ki veže nas vse.

+ Ne gre za to, da obrišemo kakšno solzo, ali da smo za trenutek sočutni. Gre za to, da se ne zadovoljimo s tem, da smo srečni sami.

+ Močni so tisti, ki verujejo, da lahko gradijo in to hočejo. Gradite srečo drugih! Jutrišnji dan bo imel vaš obraz.

+ Vsa umetnost življenja je v tem: ljubiti. V tem je skrivnost sreče, edine sreče, ki se jo splača okusiti. Povejmo to tistim, ki delajo slabo, in skušajmo jih spreobrniti. Pokažimo jim, da so na napačni poti, da je vsako slabo dejanje sokrivo nesreče v sve­tu, in da samo dobrota vodi k veselju.

+ Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja.

... še več njegovih misli:

LETA 1908 ROJEN IVAN ROB

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC IN SATIRIK († 1943)

Travestija (ital. travestire - preobleči) je šaljivo ali posmehljivo literarno delo, nastalo iz vsebinskih sestavin drugega dela. Med najbolj znana dela te vrste v slovenski književnosti spada travestija Jurčičevega Desetega brata v verzih izpod peresa Ivana Roba, pesnika, satirika in časnikarja. Rodil se je pred sto leti v Trstu, umrl je kot talec pred italijanskimi puškami leta 1943.

LETA 1961 UMRL JAKOB SAVINŠEK

KIPAR, RISAR IN PESNIK (* 1922)

Kipar Jakob Savinšek je v svojem kratkem življenju – trajalo je le 39 let – ogromno ustvaril. Njegovi portreti nekaterih znanih Slovencev so psihološko poglobljeni. Po naši domovini so posejani njegovi monumentalni javni spomeniki: Otona Župančiča na Vinici, Juliusa Kugyja v Trenti, Simona Gregorčiča v Kobaridu, Ivana Tavčarja na Visokem. Uveljavil se je tudi kot grafik in knjižni ilustrator.

LETA 1988 UMRL P. JAKOB ŽIBERT

JEZUITSKI DUHOVNIK, UREDNIK, SLOVENSKI GLAS RADIA VATIKAN († 1898)

Leta 1948 je jezuit p. Anton Prešeren, delujoč v Rimu, uspel s pobudo, da bi tudi Slovenci imeli svojo oddajo na Radiu Vatikan. Prvi dve leti je slovenske oddaje vodil p. Jakob Žibert, rojen v Naklem pri Kranju. Pred drugo svetovno vojno je bil vnet pospeševalec češčenja Srca Jezusovega in Apostolstva molitve. Dolgo je bil urednik Glasnika Srca Jezusovega. Kot begunec je proti koncu vojne kot član vatikanske komisije pomagal organizirati pastoralno delo med vojnimi begunci, obiskoval vsa taborišča, kjer so bili Slovenci ter delil duhovno in gmotno pomoč.

njegova misel:

- Ti narediš kristjana, ti izklešeš božjega otroka, o bolečina!

pripravlja Marko Čuk