6. oktober

LETA 1552 ROJEN MATTEO RICCI

ITALIJANSKI JEZUITSKI DUHOVNIK, RAZISKOVALEC IN MISIJONAR († 1610)

Po končanem študiju se je pridružil jezuitom ... njegova velika želja pa so bili misijoni. Tako je najprej odšel v Indijo, leta 1583 pa je začel z misijonarskim delom na Kitajskem. Ljudem je posredoval znanje in tudi oblasti so ga sprejele, saj je leta 1601 dobil stalno dovoljenje za bivanje v Pekingu. Od tam je začel širiti svoje misijonsko delovanje, ustanavljal je nove misijonske postojanke, prevajal bogoslužna besedila v kitajščino. Pri oznanjevanju evangelija in uvajanju krščanstva je v celoti sprejemal običaje domačega prebivalstva. Tudi sam se je popolnoma privadil na kitajsko življenje. To je sprožilo številne razprave, do kakšne mere se krščanstvo sme prilagoditi krajevni kulturi.

LETA 1851 ROJEN SIMON OGRIN

SLIKAR († 1930)

Slikarske veščine se je učil pri podobarju Avguštinu Goetzlu, nato pri Janezu Wolfu, od leta 1876 pa je izobraževal na akademiji v Benetkah in na Dunaju. V tem času se je ukvarjal tudi z ilustracijo (za Stritarjev Zvon), svojemu učitelju Wolfu je med počitnicami pomagal pri poslikavi vipavske cerkve sv. Štefana. Prvo samostojno delo je bilo za kapucinsko cerkev v Vipavskem Križu leta 1882. Med najbolj uspelimi deli je poslikava Marijine kapele v Škofji Loki, največja dela pa so iz obdobja od leta 1885 do 1930, kar lahko razberemo iz beležke naročil, ki je ohranjena še danes in v njej so navedena vsa njegova dela. Slikal oltarne podobe, križeve pote, bandera in božje grobove ter s freskami okrasil veliko cerkva in kapelic.

LETA 1889 ROJENA MARIA DABROWSKA

POLJSKA PISATELJICA († 1965)

Maria Dabrowska. ki spada med najpomembnejše poljske pisatelje 20- stoletja, je izšla iz obubožane plemiške družine, vendar pa je študirala v Švici, Belgiji in Angliji. Svojo pisateljsko pot je začela z mladinskimi deli, potem pa je v svojih novelah in romanih nadaljevala tradicijo poljskega realizma. Roman Noči in dnevi (1932-34), njeno najpomembnejše delo, je široka podoba družbenih sprememb na Poljskem po vstaji 1863 do prve svetovne vojne in obenem kritika poljskih meščanov in izobražencev.

LETA 1902 ROJEN MIHOVIL LOGAR

SKLADATELJ, PEDAGOG († 1998)

Rojen na Reki, glasbo je študiral v Pragi in se v mladih letih navduševal nad ekspresionizmom in atonalnostjo, v starejšem obdobju pa se je vrnil h klasičnim načelom in tonalni živopisni harmoniji. Pri svojem ustvarjanju se je dotaknjil skoraj vseh glasbenih zvrsti. Zaradi fašističnega nasilja se je leta 1927 preselil v Beograd, kjer je do leta 1972 deloval kot profesor kompozicije na Glasbeni akademiji. Napisal je tudi opero Pohujšanje v dolini Šentflorjanski.

LETA 1910 ROJEN FRANCE AVČIN

ZNANSTVENIK, UNIVERZITETNI PROFESOR, PLANINSKI PISATELJ, ALPINIST, NARAVOVARSTVENIK, IZUMITELJ († 1984)

"Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu ... Človek gozda ne razume več. Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še. Zato se človeštvo iz posamičnih osebnosti staplja v brezoblično gmoto, ki ne zna in noče več samostojno misliti." To strogo, a zdi se, da upravičeno sodbo izreka v svojem "razmišljanju v gozdu" pod naslovom Beli križ France Avčin, ob čigar imenu je dolg spisek njegovih poklicnih dejavnosti: znanstvenik, univerzitetni profesor, planinski pisatelj, alpinist, naravovarstvenik, izumitelj, v mladih letih vrhunski športnik. Kot pisatelj je zaslovel s svojo knjigo Kjer tišina šepeta (1964), ki je doživela več izdaj. Življenjska pot tega ljubitelja miru in tišine se je pričela na današnji dan.

... več o njem v obletnici meseca 10_2010

nekaj njegovih misli:

• Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po njih, po tej Zemlji.
  
• Narava, gore so mi vselej bile brezčasna četrta razsežnost, ki sem se vanjo lahko umaknil ob vseh tegobah in umazanosti trodimenzionalnega vsakdanjega življenja. Že v mladih letih sem to čutil in zrelemu mi je spoznanje dozorelo v pravo vero. Tistega, v kar veruješ, pa ne smeš poznati, razumeti do kraja, ker sicer zvodeni. Vzvišena vera se sprevrže v suho znanje. Zato tudi vsebine in osnov alpinizma nisem nikdar raziskoval in jih ne bom.
  
• Zakaj človek ne more vse življenje ostati vsaj malo otrok, da bi se še mogel čuditi? Vsaj malo mlad, da bi še mogel ljubiti? Res čudijo se le otroci, res ljubijo le mladi. Stari vedo, kaj je ljubezen. Zato in takrat so stari.
  
• Mlada duša je čista, zato terja čistost človeških odnosov in si je želi. Otrok je čista, uravnovešena Narava. Če današnji mladostnik to ni več, bo tega kriv današnji starostnik.
  
• Če ozdraviš bolnega psa, te ne bo več ugriznil. V tem je glavna razlika med psom in sploh živaljo ter človekom, kajti na tem svetu je od vseh bitij najbolj zlagano samo eno: človek.
  
• Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še.
  
• Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu.

LETA 1917 UMRL JOŽEF STUSSINER

entomolog in biolog (* 1850)

Rojen v Ljubljani, kjer je končal šolanje na realki, kot poštni uslužbenec je delal v Novem mestu, Radovljici, Pragi .... Že v mladosti ga je zelo zanimalo naravoslovje, vendar zaradi gmotnih težav tega ni mogel štiudirati, zato je raziskoval ljubiteljsko. Na svojih ekskurzijah je raziskoval kraško favno, gradivo zbiral tudi v Istri, Dalmaciji,  ... Kalabriji. Posebno pozornost je posvečal, naši podzemni favni in nabral zelo bogato zbirko hroščev in mehkužcev, opremljeno s točno navedbo najdišč. Njegove zbirke hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Bil je član številnih znanstvenih družb, nekaj časa tudi Muzejskega društva za Kranjsko, kjer je večkrat predaval. Po njem so imenovali več vrst hroščev, mehkužcev in pajkovcev; sam je odkril več novih vrst tudi na našem ozemlju.

LETA 1918 UMRL P. STANISLAV ŠKRABEC

FRANČIŠKANSKI PATER, JEZIKOSLOVEC, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA PRAVOREČJA (* 1844)

Malokdo ve, da je bil naš največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ta učeni mož, je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Nad štirideset let je živel in deloval v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Gorici. Svoje jezikovne spise je objavljal na platnicah mesečnika Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Zapisal je: »Naš slovenski jezik je največji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu.«

več:
S. Čuk, p.Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2018), 50-57.
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec: v: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1994),

njegove misli:

• Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.
  
• Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.
  
• Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače.

o njem:

• "Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator." (Anton Breznik).
  
• Slovencem jasnil je slovenskega jezika dušo. (zapis na njegovem nagrobniku na ljubljanskih Žalah in na spominski plošči  ob vhodu  v frančiškanski samostan na Kostanjevici pri Gorici)

LETA 1927 ROJEN IVAN DOLENC

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK PREVAJALEC IN KRITIK († 2006)

Rojen v Mariboru, slavistiko je študiral v Ljubljani in se zaradi političlnih razmer v domovini leta 1956 odpravil v Kanado, kjer je nadaljeval študije. Na univerzi v Torontu je naredil magisterij.iz literature in poučeval na sredni šoli. Tudi v prostem času se je veliko ukvarjal s pisanjem, izdajal je mesečnik Dnevnik/Diary (urednik do leta 1979), pomagal je pri radijski oddaji Slovenski večer. Veliko je pisal tudi v časopise Rodna gruda in Prosveta. Svoje izseljenske izkušnje in življenje slovenskih izseljencev v Kanadi je opisal v knjigi Za dolar človečnosti (1983). V angleščini pa je izšla knjiga Dostojevski in Kristus.

LETA 1933 ROJEN MARJAN KOLAR

PISATELJ, DRAMATIK, OPISOVALEC POVOJNIH ČASOV († 2017)

Rodil se je v Slovenj Gradcu, med vojno je bil izgnanec v Nemčiji, po gimnazijski maturi na Ravnah je v Ljubljani študiral slavistiko in germanistiko. Po diplomi se je zaposlil kot knjižničar, zatem pa prevzel mesto novinarja in urednika glasila Koroški fužinar. V gimnazijskih letih je objavljal v šolskih glasilih. Leta 1961 je izdal zbirko črtic Prazno nebo. Ironično podobo naše družbe v času po vojni je podal v zbirki humoresk Samomor v nebesih (1964). V njegovih romanih in povestih nastopa preprost delavec, kritičen opazovalec družbe.

LETA 1937 ROJEN IVO DANEU

košarkarSKA LEGENDA, AMBASADOR KOŠARKE

Ivo Daneu je športnik, ki je v času romantične košarke, kot to obdobje imenuje sam, dosegal skoraj nepredstavljive uspehe. Zlata medalja svetovnega prvenstva leta 1970, najboljši igralec svetovnega prvenstva 1967, številne druge medalje s svetovnih in evropskih prvenstev. Hkrati je edini Slovenec, sprejet v Mednarodni košarkarski hram slavnih, in še bi lahko naštevali. Kljub vsem uspehom je Ivo ostal skromen in hvaležen človek, predvsem do svoje družine, ki mu je dala najboljšo popotnico za življenje.

nekaj njegovih misli:

• Mislim, da se lahko najprej zahvalim moji družini, ki me je vzgojila v duhu skromnosti in delavnosti. Na žalost je oče zgodaj, leta 1949, umrl in tako je moja mama ostala sama s štirimi otroki. V tistih časih po vojni ni bilo dosti drugih možnosti kot preživljati čas na igrišču. V Mariboru, v Ljudskem vrtu, sem se najprej spogledoval z nogometom, nakar je prišlo do neljubega incidenta – nogometna žoga me je zadela v glavo in padel sem v nezavest. Sosednje igrišče je bilo košarkarsko in tako je bilo jasno, kaj bom naredil. Ko so se starejši fantje utrudili, sem tam najprej začel pobirati žoge in sam metati na koš. Tako se je začelo.
  Kasneje v Ljubljani sem imel srečo, da so me vrgli s Fakultete za šport. Na fakulteti je bila takrat obvezna prisotnost na vseh vajah, kar pri meni ni bilo mogoče. Postavljen sem bil pred odločitev – ali bom igral košarko ali bom hodil na fakulteto. Odločil sem se, da grem raje v službo in na košarko, ki je potem šla svojo pot.
  
• Košarka je bila moje veselje, dopolnilni hobi, in se z njo nisem ukvarjal iz želje po profesionalni košarkarski karieri. Takrat v športu nasploh ni šlo za velike denarje. Denar je v moji karieri prišel šele ob koncu 60-ih let. Me je pa košarka vedno bolj prevzemala in z boljšimi igrami je prihajalo vedno več obveznosti. To je posledično pomenilo tudi kakšne težave na delovnem mestu in podobno.

več:
ERJAVEC, Matej. Ivo Daneu košarkarska legenda ... (Šport iz naslanjača). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 120-122.

LETA 1951 ZAČNE V LJUBLJANI VOZITI TROLEJBUS

Dobrih petdeset let za prvim ljubljanskim tramvajem (september 1901) je začel za Bežigradom voziti prvi trolejbus (zaradi težav pri prečkanju železniške proge je v središče Ljubljane zapeljal šele 1956). Ko so leta 1958 ukinili tramvaj, so trolejbusne proge podaljšali do Viča, Stožic, Vižmarij ... V sedemdesetih so proge zaradi težav z električno napeljavo (kratki stiki) začeli ukinjati. Zadnja trola je zapeljala po ljubljanskih ulicah leta 1971.

LETA 1995 UMRL SMILJAN SAMEC

PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, PUBLICIST, DRAMATURG IN LIBRETIST (* 1912)

V Trstu rojeni pesnik, gledališčnik in prevajalec je po študiju prava in slavistike deloval v Ljubljani. Pred vojno je bil dramaturg v Operi, po vojni pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča in Opere. O stroki, v kateri je deloval, je veliko pisal. Znani sta njegovi knjigi Operne zgodbe in Operni spevi. Bil je urednik Slovenskega gledališkega leksikona.

iskalec in zbiralec Marko Čuk