16. oktober

LETA 1810 ROJEN IGNACIJ MRAK

ŠKOF V ZDA († 1901)

Drugi škof škofije Marquette, naslednik svetniškega Ireneja Friderika Barage. Po končani klasični ljubljanski gimnaziji in bogoslovju je bil leta 1837 posvečen v duhovnika in se čez pet let odpravil v Ameriko, kjer je najprej pomagal misijonarju Francu Pircu. Zaradi njegove predanosti Indijancem ga je Baraga nastavil za generalnega vikarja, po njegovi smrti pa je postal drugi škof škofije Marquette. Nad tem imenovanjem ni bil navdušen, toda popustil je in bil deset let škof, potem pa je zaradi slabega zdravja službo prepustil Janezu Vertinu. Ko si je zdravstveno opomogel, se je spet vrnil kot misijonar med svoje Indijance, ki jih je moral zapustiti zaradi škofovske službe. Odlikoval se je predvsem v človekoljubnosti in dobrodelnosti.

LETA 1818 ROJEN LUKA JERAN

MISIJONAR, PESNIK, NABOŽNI PISATELJ IN UREDNIK († 1896)

Sredi 19. stoletja si je med nabožnimi pesniki na Slovenskem pridobil največ ugleda Luka Jeran, urednik duhovniškega glasila Zgodnja Danica (1849–1904). Pisal je domoljubne in prigodniške pesmi. Zelo se je zanimal za misijone in o svojem potovanju v Afriko je pisal v listu, ki ga je urejal, ter v posebni knjigi.

več o njem si preberite v obletnici meseca 10_2008

nekaj njegovih verzov ...

• Gospod, pri nas ostani, / za svoje sprejmi nas, / z jedjo nas božjo hrani / zdaj in poslednji čas.
  
• Poslušaj naše klice, / izprosi nam modrost, / da iščemo pravice, skrbimo za svetost. / Da bi Boga ljubili / in tebe prav častili: / Marija, hiti na pomoč!

LETA 1842 ROJEN JOSIP STARE

ZGODOVINAR, PISATELJ IN PREVAJALEC († 1907)

Naši ljudje zelo radi prebirajo knjige, ki jim na zanimiv način približajo 'nekdanje čase'. Mirno smemo reči, da je te ljubezni do domovine nekoliko 'kriv' tudi profesor Josip Staré, ki je za Družbo sv. Mohorja napisal Občno zgodovino za slovensko ljudstvo. Dela se je lotil z namenom, da pri šolski mladini vzbudi veselje do zgodovine, kakor je zapisal v Zagovoru na koncu svoje knjige. Izhajala je (v presledkih) celih osemnajst let (1874-1891) in sicer v 15 snopičih ali 5 zvezkih; obsega 2.514 strani. Staré je kot rojen pripovedovalec pri bralcih zbudil tolikšno zanimanje, da so snopiče Občne zgodovine prebirali 'na dušek' kakor napeto povest. Zgodovinar Janko Polec je v spominskem članku o Josipu Starétu v Koledarju Mohorjeve družbe 1953 zapisal: »Staretova Občna zgodovina je v resnici prava ljudska knjiga, kakor je le malokatera v naši književnosti.«

... več o njem v obletnici meseca 10_1992

njegova misel o pomenu knjig za darilo:

• »Zakaj se slovenski strici, botri, miklavži in kakor se še vsa ta gospoda imenuje, ne ozrejo tudi včasih po Družbi sv. Mohorja, po Cvetniku, po Babici... Kako bi se bogat boter prikupil svojemu birmancu, da ga zapiše za dosmrtnega uda v Družbo sv. Mohorja! Do smrti bi se vsako leto, ko bi mu došle knjige, hvaležno spominjal svojega botra.«

LETA 1854 ROJEN OSCAR WILDE

IRSKI PISATELJ, DRAMATIK, UMET. IN LITERARNI KRITIK, ESEJIST ( † 1900)

Rojen v Dublinu, mati je bila pesnica, oče pa zdravnik. Že mlad je bil hudo razgledan, zanimal se je za umetnost. Poleg tega pa ni opustil mladostniškega pesnikovanja, lotil se je tudi pisanja proze, obvladal je pravljico, novelo, roman ... Njegova dela so polna duhovitosti, je dober pripovednik. Nekaj njegovih del: Slika Doriana Graya, Saloma, Idealni soprog pravljice Srečni kraljevič in druge zgodbe, Hiša granatnih jabolk

nekaj njegovih misli:

• Cinik je človek, ki za vsako stvar ve, koliko stane, ne ve pa, koliko je vredna.
  
• Ljubezen je modrejša od modrosti, čeprav je modrost modra, in mogočnejša od oblasti, čeprav je oblast mogočna.
  
• Ko delamo napake, ponavadi radi rečemo, da "si nabiramo izkušnje".
  
• Kadar se vsi strinjajo z mano, tedaj zanesljivo vem, da se motim.
  
• Če hočemo vsaj malo poznati sebe, moramo temeljito poznati druge.
  
• Vsi znajo lepo sočustvovati s trpljenjem prijatelja, zares plemenite duše pa se znajo veseliti uspehov svojega prijatelja.

LETA 1904 ROJEN ALFONZ GSPAN

BIBLIOTEKAR, ZGODOVINAR KNJIŽEVNOSTI, PESNIK, UREDNIK IN PREVAJALEC († 1977)

Alfonz Gspan, po rodu iz Krškega, je deloval na številnih področjih: bil je literarni zgodovinar, bibliotekar, urednik in pesnik. Po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti v Ljubljani je bil srednješolski profesor, dolga leta je bil vodja rokopisnega oddelka v NUK, od leta 1953 do smrti je bil urednik Slovenskega biografskega leksikona. Kot literarni zgodovinar je raziskoval starejšo slovensko književnost, zlasti razsvetljenstvo.

LETA 1944 ROJEN JANEZ ZUPET

DUHOVNIK, PREVAJALEC († 29. 3. 2016)

Duhovnik msgr. Janez Zupet je bil rojen leta 1944 v Ljubljani, sicer velja za Horjulčana, saj je tam preživel mladostna leta. Čut za lepo je podedoval, saj je bil njegov oče organist v Horjulu in je tudi uglasbil nekaj skladb, Janezov brat Krištof pa je slikar. Poleg teologije je študiral tudi angleški jezik in indoevropsko primerjalno jezikoslovje, obenem pa se je naučil vrste jezikov, med njimi tudi hebrejščine iz katere je prevajal Sv. pismo, Kumranske rokopise ... Zupetov prevajalski opus je ogromen, predvsem pa zahteven, saj je prevedel številne miselno zahtevne knjige med drugim dela angleškega kardinal Newmana, sodobnega ameriškega mistika Mertona ter francoskega blaženega Foucaulda, filozofov Bubra, Kirkegaarda in Pascala. Za prevod njegovih Misli je leta 1981 prejel najvišje slovensko prevajalsko priznanje Sovretovo nagrado. Pri Mohorjevi družbi je urejal zbirko Religiozna misel, za katero je prevedel več del. Zaupali so mu jezikovni pregled številnih del. Velik del prevajalskega opusa pa je namenil Sv. pismu. Kot soprevajalec je sodeloval pri Uvodu v Sveto pismo stare zaveze (Mohorjeva, 1979) in Uvodu v Sveto pismo nove zaveze (Mohorjeva, 1982), prevodu Svetega pisma nove zaveze (1984), zlasti pa pri standardnem prevodu Svetega pisma (več knjig iz hebrejskega izvirnika, iz živih jezikov pa opombe zanj). Pisal je v številne časopise in revije (Družina, Božje okolje, Revija 2000, Kristjanova obzorja ...), bil je v uredniškem odboru mednarodne revije Communio, v katero je pisal in zanjo prevajal. Poleg svojega prevajalskega in profesorskega dela je Janez rad pomagal tudi v dušnem pastirstvu. Ob njegovi šestdesetletnici je Družina izdala njegovo knjigo Pot, resnica in življenje, nedeljske in prazniške nagovore kot pomoč duhovnikom pri oblikovanju homilije ...

Zelo smo mu hvaležni za vse delo, ki ga je opravil pri založbi OGNJIŠČE. Skozi njegovo redakcijo in lekturo so šli vsi prevodi priročnikov, ki smo jih izdajali v osemdesetih (Verujem danes ...) in tudi drugi prevodi v tistem času. Prevedel je deli sv. Terezije Deteta Jezusa (Na mali poti, Veličina Male Terezije); zelo pomembno je bilo njegovo delo pri prevajanju Svetopisemskega vodnika (1984) in Ilustrirane enciklopedije Svetega pisma (1994). Skupaj z R. Vodebom je prevedel knjigo Reči človek M. I. Rupnika (2001). Pri nas smo izdali tudi njegov prevod Visoke pesmi za katero je napisal tudi spremno besedo in opombe z ilustracijami brata in slikarja Krištofa (1992 in v ponatisu 2000). Veliko delo je opravil za nas, hvaležni smo mu za njegove lektorske predelave številnih izdaj (več kot 20 sem jih na hitro naštel ...), kljub obilnemu delu je bil vedno pripravljen svetovati in pomagati s kakšno lekturo ... zanimalo ga je, kaj načrtujemo, kaj bomo novega izdali ...

več:
F. Bole, Janez Zupet je prejel Sovretovo nagrado za prevod Pascalovih Misli: Gost meseca, v: Ognjišče 6 (1981), 8-11.
B. Rustja, msgr. Janez Zupet. Sveto pismo naj nam postane vir novih spoznanj in navdihov za življenje: Gost meseca, v Ognjišče 2 (2007), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Zdrava življenjska modrost nas vodi k večni Modrosti. Vztrajno prizadevanje za pošteno mišljenje in čisto srce nas odpira in usposablja za Božjo modrost.
  
• Svetost je z ljubeznijo prežet človekov odnos z Bogom, pravičnost pa z ljubeznijo prežet odnos s človekom.
  
• Dokler bo človek hodil po zemlji, si bo v globini svojega srca želel samo eno: ljubiti in biti ljubljen.
  
• Samo razdajanje prinaša notranjo potešenost, srečo in mir. Čim bolj se razdajaš, tem bolj dejansko bogatiš.
  
• Če res ljubiš, boš tudi dober, pravičen, pošten, plemenit, iskren, usmiljen, pozoren, delaven in zvest.
  več:

LETA 1978 POLJSKI KARDINAL KAROL WOYTILA IZVOLJEN ZA PAPEŽA

IZBERE SI IME JANEZ PAVEL II.

»Bilo je dejanje zaupanja in hkrati velikega poguma,m da ste hoteli za rimskega škofa poklicati moža, ki ni Italijan,« je dejal papež Janez Pavel II. kardinalom dva dni po tem, ko so ga na današnji dan izvolili za najvišjega pastirja katoliške Cerkve. Bil je prvi neitalijanski papež po letu 1523, ko je umrl Hadrijan VI., ki je bil do izvolitve za papeža državni namestnik španskega kralja in rimsko-nemškega cesarja Karla V. v Španiji. V nekaj dneh svoje papeške službe se je ljudem zelo priljubil (nekaj podobnega tako kot sedanji papež Frančišek), opustil je nekaj protokola in uvedel slog prisrčnosti in domačnosti, slog evangelija. Že prvi dan po izvolitvi je pobegnil iz Vatikana na obisk k svojemu bolnemu prijatelju, v nedeljo popoldne je odšel na romanje na Mentorello, v Assisi, na grob Katarine Sienske ... »Kardinali so iskali moža globoke vere, moža molitve in dušnega pastirja. Hoteli so moža dobrote, prisrčnosti, čuječega moža, ki bi mogel svetu razodevati božjo ljubezen.« (kardinal Wyszinski)

Nekaj »cvetk« iz prvih dni pontifikata (iz knjige Cvetke Janeza Pavla II., ki jo še lahko kupite pri naši založbi)

16. oktobra 1978 je bil Karol Wojtyła izvoljen za papeža. 264. rimski škof je sprejel ime: Janez Pavel II. Prav tega dne je poljska alpinistka Wanda Rutkiewicz osvojila najvišji vrh sveta – Mount Everest.
Wanda Rutkiewicz se je s papežem osebno srečala poleti leta 1979 med njegovim prvim romanjem na Poljsko. Podarila mu je kamen z najvišjega vrha sveta, on pa ji je odgovoril: "No, poglejte, istega dne sva oba prišla tako visoko."
Škof Mieczysław Cisło, ki je tedaj stanoval v Papeškem poljskem zavodu v Rimu, pripoveduje, da se je "kardinal Wojtyła v konklave odpeljal v pošvedranih čevljih. Ko so mu po volitvah vsi kardinali čestitali, je moral talar oviti okoli nog, da je zakril stare čevlje."
Ko je Karol Wojtyła postal papež, so poslali v Krakov tovornjak, da bi v Vatikan pripeljali njegove stvari. Mieczysław Maliński se spominja, da so v ogromno vozilo naložili samo nekaj knjig in obutve ...
Janez Pavel II. je od vsega začetka svojega papeževanja presenečal s prestopanjem vatikanskih običajev. Ob sklepu konklava, ko so zanj že pripravili papeški tron, na katerega naj bi se usedel in bi se mu člani kardinalskega kolegija poklonili, je odločno dejal:
"Ne bom sedel, svoje brate bom sprejel stoje."
Naslednji dan je v bolnišnici obiskal bolnega prijatelja škofa Andrzeja Deskura, ki ga je nekaj dni prej zadela kap. Kaj takega se v zgodovini papeštva še ni zgodilo.
"Nekoč," se spominja duhovnik Adam Boniecki, "je Janez Pavel II. pobral s tal robček, ki je nekomu padel čez ograjo, ki ga je ločevala od množice obiskovalcev. Sveti oče je robček z najpreprostejšo človeško vljudnostjo vrnil lastnici."
Papež iz Poljske je takoj po izvolitvi osvojil srca Italijanov, ko je stopil pred prebivalce Rima in oznanil: "Ne vem, ali se bom znal dobro izraziti v vašem ... našem italijanskem jeziku. Če se zmotim, me, prosim, popravite" ("se sbaglio, mi corrigerete")
Tedaj so se ljudje, zbrani na trgu sv. Petra, "začeli smejati in ploskati," je poročal duhovnik Boniecki, "saj je sveti oče prav v tem stavku naredil napako, ko je namesto italijanske uporabil francosko besedo."
Slovesnost nastopa papeške službe je bila 22. novembra 1978. Papež jo je končal zelo neliturgično. Menda je rekel: "Končajmo. Čas je za kosilo."
Kmalu po nastopu se je v papeške prostore uspelo prebiti skupini prijateljev iz Krakova. Ko so zagledali papeža, so pokleknili:
"Ne zganjajte cirkusa," jim je odvrnil papež.*
23. oktobra je bila avdienca za Poljake, nekakšno papeževo 'slovo od domovine'. Janez Pavel II. je prej posebej sprejel nekaj prijateljev - kot prvega Jerzyja Klugerja, poljskega Juda, prijatelja z gimnazije, ki je po vojni živel na Zahodu.
Čeprav je bil Kluger Jud, je vseeno pokleknil in se priklonil, da bi poljubil Petrov prstan. Janez Pavel II. pa mu tega ni dovolil.
"Nikoli ne smeš poklekniti pred mano," mu je prijateljsko dejal. "Stoj pokonci kot vedno."
Novi papež ni upošteval vatikanskih pravil. Delal je po svoje. Vatikan se je napolnil z ljudmi: bili so pri jutranji sveti maši, pri vsakdanjih obrokih, na sprehodih – povsod, kjer je bila priložnost za srečanje ...
Liliana in Boguslaw Sonik sta bila nekoč na počitnicah v Castel Gandolfu. Ko so odhajali od jutranje svete maše, ki jo je daroval Janez Pavel II. v svoji kapeli, ga je njihov štiriletni sin Jacek vprašal:
"Ali nas boš povabil na zajtrk?"
Papež je prikimal. Materi se je zdelo, da je Jacek povabilo izsilil, zato niso šli na zajtrk k papežu, temveč so se vrnili v hotel.
Čez nekaj dni je prišlo uradno povabilo na kosilo. Ko so sedli k mizi, se je Janez Pavel II. obrnil k dečku in ga vprašal:
"Zakaj takrat nisi prišel na zajtrk?"
"Ker mi mama ni pustila," je odgovoril deček.
"To ni bilo prav," je odkimal sveti oče. "Papežu se ne sme reči ne."
Med kosilom je bil fantek malce nemiren: stopil je za stol, prijel za naslonjalo in začel plezati na stol. Na tistem stolu je sedel papež.
To je bilo za mamo preveč. Sina je nameravala umiriti in takrat je zaslišala:
"Kar pustite ga. Tu je vse leto tako pusto."

LETA 2013 UMRL JANEZ ROTAR

LIT. ZGODOVINAR in TEORETIK, UNIV. PROFESOR (* 1931)

Iz rojstne Brezovice ga je pot vodila na univerzo v Ljubljano, kjer je diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti ter doktoriral z razpravo o Franu Maslju Podlimbarskem. Njegova pot slavista in slovenista se je nadaljevala na oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil vodja katedre za zgodovino hrvaške in srbske književnosti. Predaval je tudi na drugih univerzah v nekdanji državi in v tujini. Slovenskim bralcem je predstavljal sodobne južnoslovanske pisce.

iskalec in zbiralec Marko Čuk