26. oktober

LETA 1536 UMRL KRIŠTOF pl. RAVBAR

drugi ljubljanski škof (* 1476)

Krištof se je rodil v Trstu (kjer je bil njegov oče Nikolaj Ravbar nekaj časa glavar) in tam tudi začel šolanje. Na prošnjo očeta, ga je cesar Friderik III., ustanovitelj ljubljanske škofije (1461), po smrti prvega škofa Lamberga leta 1488, imenoval za njegovega naslednika. Takrat je bilo Krištofu šele dvanajst let. Na potrditev iz Rima je bilo treba počakati do leta 1494 (s pogojem, da bo Krištof duhovniško posvečenje prejel šele z dopolnjenimi 22 leti, škofovsko posvečenje pa s 27.). To se je v resnici zgodilo šele po končanem študiju v Padovi, kjer je doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava (1501). Škofijo je tako dejansko vodil od leta 1502, do svoje smrti leta 1536. (v letih 1488–1497 ga je nadomeščal škof iz Pićna v Istri). Bil je odličen govornik, govoril je več jezikov, podprl je zidavo prezbiterija cerkve sv. Jakoba v Ljubljani, poskrbel je za načrte novega škofijskega dvorca, ter mogočen renesančni dvorec v Gornjem Gradu (kjer je tudi pokopan). Vidno vlogo je škof Ravbar odigral kot državnik – svetovalec treh vladarjev. Za svoje zasluge je prejel naslov kneza, ki je ljubljanskim škofom pripadal do leta 1918. V vojnah proti Turkom in Benečanom je tudi sam sodeloval in se odlikoval s svojim pogumom.

LETA 1793 ROJEN FRANC KS. KUTNAR

PRVI LAVANTINSKI ŠKOF SLOVENEC († 1846)

V Šentvidu pri Stični rojeni Franc Ksaver Kutnar, kanonik stolnega kapitlja v Salzburgu, je leta 1843 postal prvi škof slovenskega rodu na lavantinskem škofovskem sedežu pri Št. Andražu v Labodski dolini. Toda že dve leti po škofovskem posvečenju je 8. marca 1846 umrl za pljučno boleznijo. Žalni govor je imel kanonik Anton Martin Slomšek, takrat že celjski opat, ki je 25. maja 1846 postal njegov naslednik. Leta 1859 je škofijski sedež prenesel od Št. Andraža v Maribor.

LETA 1850 ROJEN JANEZ ŠUBIC

SIN SLIKARSKE RODOVINE, SLIKAR († 1889)

Iz kmečkega doma v Poljanah nad Škofjo Loko sta izšla brata Janez in Jurij Šubic, dva od največjih slovenskih slikarjev. Umetniška žilica je tekla iz roda v rod. Njun oče Štefan je bil priznan cerkveni podobar. Janez je veliko slikal za cerkve po slovenskih tleh, pa tudi za posvetne namene. Med drugim je okrasil tudi avlo Narodnega muzeja v Ljubljani.

LETA 1889 ROJEN KAREL ŠIROK

MLADINSKI PESNIK, PISATELJ, KULTURNI DELAVEC († 1942)

Mladinski pesnik, šolnik in prizadevni kulturni delavec, doma iz Šmartnega v Brdih, je bil po poklicu učitelj. Umetniško najbolj dognana je njegova pesniška zbirka Kapelica (Ljubljana 1935), v kateri se prepletata religiozni in nacionalni motiv. Najbolj pretresljiva je pesem Kako je bilo tebi, Marija, pri srcu takrat, v kateri primerja bolečino Božje Matere pod križem bolečini mater bazoviških žrtev (1930). Padel je kot nemški talec v Dragi pri Begunjah leta 1942.

LETA 1911 ROJEN JAKA ČOP

PLANINEC IN FOTOGRAF († 2002)

Rodil se je na Jesenicah, se izučil za natakarja, vendar tega poklica zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati, zato se je zaposlil v Železarni. Vsi Čopovi so bili planinci: oče oskrbnik koče na Golici, stric Joža pa vrhunski alpinist. Tudi Jaka se je že zgodaj posvetil goram, prehodil vse slovenske gore, bil je na mnogih vrhovih v Visokih Turah, v Dolomitih, Karnijskih in Centralnih Alpah pa tudi v gorstvih drugih dežel. Najljubši pa so mu bili Julijci, ki jih je prehodil neštetokrat v vseh letnih časih. Zaradi že omenjene poškodbe se ni mogel posvetiti alpinizmu, postal pa je dober planinec in odličen gorski fotograf. Pri srcu mu je bila črno-bela fotografija. Po letu 1950 je pričel snemati tudi barvne diapozitive. S svojimi fotografskimi monografijami je ljudem odpiral oči za naš prelepi gorski svet in jih navdušil zanj. Njegove fotografije so izšle v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996).

več:
S. Čuk, Jaka Čop (1911-2002): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2021), 38-39.

LETA 1929 ROJEN DANE ZAJC

PESNIK, DRAMATIK, ESEJIST, KNJIŽNIČAR († 2005)

Zaradi političnih stališč in odpora do socialističnega režima je imel pri šolanju težave, izključili so ga iz gimnazije, ni smel na univerzo, imel težave pri vojakih ... delal je kot knjižničar v Ljubljani in pesnil. Je eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja: pisal je pesmi, poetične drame, eseje, tudi pesmi in pravljice in igrice za otroke. Iz njegovih misli veje izjemna svežina izraza, metafore, čustva ... kritiki so ga označili na meji med eksistencializmom in nadrealizmom.

nekaj njegovih verzov, misli:

Če srečaš sovražnika, / ga piči tvoja kača. /Ampak to delajo samo tisti, / ki imajo radi sebe / in si zelo zaupajo. / Tisti, ki se nimajo radi, / grejo v samoto, da bi tam srečali svojo kačo. / Da bi se z njo spogledali. / Da bi vzdržali njen pogled. (...)
Z mano gre ta, ki ne gre. / Stopa za mano v moje stopinje. / Moje telo je njena navzočnost. // Ko grem po žlebu, po previsu, / ko se iz obraza v obraz spogledam / z jamo pod mojim razkorakom, / je zraven. // Da ne padeš, pravi. / Da ne padeš, ki je ni zraven, / saj je drugod. / Je bogvekje. // In je sonce za hrbtom. In veter. / In so zastave iz megle na vrhovih / in ni nobenega zvoka. / In je zraven. In je ni. / Njen glas je zaupljiv / šepet vetra v uho.
Ko mislim na vse tvoje upe / ki so vtisnjeni v stopinje tvoje / jih sledim / stopinje ki se naenkrat / ugreznejo v meglo in blato / in mraz mokrotni // ko te pričakujem ko prideš / in tiho sedeš zraven mene / in vprašam A vse a vse je šlo / V trenutku, rečeš, v trenutku / neprištevnem je padlo dol dol / je zginilo // mislim kako si prišel z nogami / razžrtimi od zavratne poti / kako ti vidim brlijo oči brez odseva / in gledam kako padajo težki oblaki / čez ostrine sten / in slišim kako prebadajo smrekovi vršički / trebuhe temnega vetra.
Boga si zamišljam v mnogih oblikah. Velikokrat pa na način sv. Avguština, ki pravi, da je Bog za človeški razum tako nerazložljiv, kot je svet nerazložljiv za razum triletnega otroka. Saj je, pišejo, vsemogočen in je (če je) ustvaril življenja, ki so tako zapletena, ne samo človeška, da njihovih, po naši pameti nelogičnih namenov ne moremo razumeti.
Šele takrat, ko pesem govoriš kot molitev, ki je nisi sam napisal, bo dosežen namen pesmi. Tako, da pesem najprej spodiš od sebe in jo potem po delčkih začneš izgovarjati kot molitev za tihoto, za prostor brez ljudi, še celo brez sebe, ker si je v molitvi treba odmisliti samega sebe, da človeški glas preplavi prostor in mogoče pride tudi do Boga.

LETA 1953 ROJENA CLAIRE DE CASTELBAJAC

SVETNICA V KAVBOJKAH ( U 1975)

"Življenje vsakogar, ki je živel v tesni povezanosti z Bogom, je močno sporočilo za druge. To nedvomno velja tudi za Claire, ki je v svoji svetniškosti zelo sodobna. Sodi med 'svetnike v kavbojkah'. Je izziv in odgovor na današnjo 'depresivno' družbo," je v spremni besedi h knjigi Ustvarjena za srečo zapisal Marjan Pogačnik, eden od treh prevajalcev tega pričevanjskega bisera. "Claire ima s svojim preprostim, na neki način pa tudi izjemnim življenjem marsikaj povedati tudi Slovencem, ki se, vsaj po nekaterih merilih sodeč, v povprečju ne moremo pohvaliti s pozitivno življenjsko naravnanostjo." To radoživo dekle je umrla v triindvajsetem letu življenja, pa je malo pred tem zapisala: "Ljubim življenje in verjamem, da je življenje zaljubljeno vame."

Redovnik, sobrat njenega strica, je v predstavitvi te knjige, ki vsebuje zapise in pisemska sporočila Claire de Castelbajac, opozoril na "silno obilje božjih darov, s katerimi je bila Claire obdarovana popolnoma zastonj: neverjetna življenjska moč in žeja po življenju, krščanska družina, v kateri so jo znali vzgojiti, nežno, a odločno spravljati v pravi tok ta hudournik življenja in ga usmerjati k Bogu od vsega začetka, močan čut za stvarnost, izredni umetniški darovi in velika zmožnost predanosti drugim. Claire je bila žejna in tudi polna ljubezni, zato jo je prežemala ena sama želja: deliti jo okrog sebe in tako osrečiti vse ljudi. Od tod izvira njen vesel značaj in globoka prepričanost, da nas Bog, ki nas je ustvaril iz ljubezni, vse kliče k sreči."

več:
S. Čuk, Claire de Castelbajac, svetnica v kavbojkah: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2004), 38-39.

nekaj njenih misli:

Glej, življenje je boj, boj proti bojazljivosti in slabotnosti. Bojazljivost sili ljudi k temu, da delajo hudo.
Sončni žarek se igra na zidakih študentskega doma. Prav smešno, če pomislim, koliko razlogov za srečo lahko človek najde! Življenje je sreča sama! Ljudje so tisti, ki iz njega napravijo nesrečo.
Prepričana sem, da je Bog tako usmiljen izpraševalec, da svojih kandidatov ne bo vrgel na izpitu.
Kako dragocen zaklad je vera! Odkriti Boga je nekaj čudovitega, mar ne? Že jaz, ki sem si v zadnjem času malo razmigala dušo, vidim, kako nekaj velikega mora biti, ko se vse spremeni.
Svetost pomeni živeti običajne stvari z Ljubeznijo, za Boga in z Bogom, z njegovo milostjo in močjo.
"Človek je odgovoren" (A. de Saint-Exupery). Odgovoren: za nekoga bo treba odgovarjati, za nekoga skrbimo, ki nam je zaupan, ki je lahko odrešen. Z našo pomočjo, morda edino z našo pomočjo.
Razumela sem: če nam je Bog dal telo, ga ni potrebno le hraniti in zdraviti, temveč tudi lepšati. Enako velja za dušo.
Moli zase, moli zame, za X., ki potrebuje še več molitve, saj nima družine, ki bi lahko molila zanjo. Če pomisliš, je to nekaj groznega: mogoče sva edini, ki moliva zanjo, se zavedaš? In vsi tisti, ki jih ne pozna noben kristjan in nihče zanje osebno ne moli...
Rada bi delila srečo in sejala veselje med vse tiste, ki jih srečujem. Mala Terezika je čakala na nebesa, da bi osrečevala ljudi, jaz pa jih želim narediti srečne že na zemlji.
Zaupaj Mariji in se navadi tega, da se zavedaš njene navzočnosti v vsakem trenutku, kajti bolj ko se je zavedaš, bolj se ti približuje.
Krščanska ljubezen pomeni ljubiti druge, ker jih Bog ljubi. To je med drugim tisto, kar me pretresa z božanskim veseljem.
Tako zelo sem srečna, da če bi zdaj umrla, sem prepričana, da bi šla naravnost v nebesa, saj so nebesa slavljenje Boga in jaz sem že v tem.

LETA 1962 ROJEN DAVORIN (DAVO) KARNIČAR

GORNIK, ALPINIST IN EKSTREMNI SMUČAR († 2019)

Ljubezen do gora in smučanja mu je bila položena v zibelko, kasneje pa ga je s hribi še bolj povezalo preživljanje otroštva na Češki koči, kjer je bil njegov oče oskrbnik. Davo je opravil več kot tisoč alpinističnih vzponov, presmučal najpomembnejše alpske stene tako v Sloveniji (Triglav, Jalovec, Špik) kakor tudi v tujini (1994 - SV steno Eigerja, in V steno Matterhorna). Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne (8091 m), leta 2000 pa kot prvi na svetu z vrha Everesta (8848 m). Za ta izjemen alponističen dosežek, ki je odprl novo poglavje v zgodovini Himalaje, je dobil Bloudkovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije Po spustu z najvišjega vrha sveta se je v prvih letih tretjega tisočletja s smučmi spustil tudi z najvišjih vrhov vseh sedmih kontinentov. Do leta 2019 je vodil šolo gorništva in smučanja na Jezerskem. Umrl je leta 2019 v delovni nesreči (v gozdu).

več:
V. Ponikvar, Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

iskalec in zbiralec Marko Čuk