2. november

LETA 303 UMRL VIKTORIN PTUJSKI

cerkveni pisatelj, mučenec, cerkveni oče in svetnik, (* okoli 250)

Prvi znani in hkrati najbolj slavni ptujski škof je  sv. Viktorin. Nekateri so sklepali, da je bil grškega rodu, vendar pa prevladuje mnenje, da je bil domačin, vzgojen v grškem okolju. Neznana sta kraj in čas njegovega rojstva, bolj zanesljiv pa je čas njegove smrti. Po vsej verjetnosti je prejel mučeniško krono ob velikem preganjanju kristjanov za časa cesarja Dioklecijana leta 303. Ptujski škof Viktorin je z govorjeno besedo širil Kristusov nauk v svoji škofiji, s svojimi spisi pa je bil učitelj vere tudi drugod, saj so jih uporabljali pri verskem pouku od Afrike do Irske. V svojih razlagah Svetega pisma se je naslanjal na grške cerkvene očete, ki pa jih ni kar prepisoval, temveč je težja poglavja samostojno pojasnjeval. Sv. Hieronim pravi, da so njegova dela znamenita po vsebini, a manj pomembna po obliki. V njegovem času verski nauk še ni bil v celoti natanko določen, zato je Viktorin brez lastne krivde v svojih izvajanjih podal nekatere nazore, ki jih je pozneje Cerkev zavrnila. To je pisal v trdnem prepričanju, da je nauk pravilen, kajti vse življenje se je vneto boril proti verskim zmotam.

Sv. Viktorin se je rodil za nebesa 2. 11.; ker pa ta dan praznujemo spomin vernih duš, obhajamo njegov god 3. 11. (več o njem med svetniki 3. novembra)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 255-256.

nekaj njegovih misli:

• Ni dovolj, da drevo živi in zeleni, sadu pa nima. Tako ni dovolj imenovati se kristjan in se za kristjana priznavati, ne pa imeti kristjanovih del.
  
• V poslednjem Kristusovem kraljestvu bodo tisti, ki so ohranili neokrnjeno vero (...) to pomeni, da so ostali trdni na temelju svojega krsta in da se veselijo svoje vere, ki so jo v življenju izpovedovali.

LETA 1861 ROJEN MAURICE BLONDEL

FRANCOSKI FILOZOF IN KATOLIŠKI MISLEC († 1949)

Blondel "deloval v času, ko se je Cerkev pravkar začela zavedati določenih prelomov s tradicijo". Izhodišče njegove filozofije ni ne subjekt ne objekt, marveč to, v čemer se oba stikata in prepletata: konkretno dejanje. Osnovne misli svoje filozofije je podal l. 1893 v delu L'action, dejanje. Po Blondelu imajo pomen le tiste stvari, ki prihajajo od človeka samega in ki so v odnosu do njega imanentne. Nikakršna tradicija in zgodovina nimata na njegove razumske postavke prav nobenega vpliva, razen če morda kdaj kaj od njiju prihaja iz človeka samega. Delo Blondela in vplivi drugih modernih filozofskih stališč, ki so bili zelo očitno nasprotni cerkveni tradiciji, po njem sodobni človek ne more biti več potešen s preteklimi načini mišljenja. Znotraj Cerkve so postavili intelektualno osnovo in ob tem koncil uporabili za spodbujevalca lastnih prepričanj, s katerim bi se Cerkev "posodobila". Blondela so na Sorboni zelo hladno sprejeli, ker je preočitno poudarjal svoje katoliško prepričanje, pa tudi katoličani se niso navdušili zanj, ker so se zbirali okoli tomizma. Ostal je osamljen z nekaj najožjih prijateljev.

nekaj njegovih misli:

• Kaj je življenje, ki ga (starši) pomagamo posredovati svojim otrokom, v primeri z božjim življenjem, ki ga (pri krstu) sprejemajo! Vzgajajmo ga, to božje dete ...
  
• Resnična vera je tista, ki v vsakem dogodku zna videti, slaviti in blagoslavljati predobro Previdnost, ne pa tista, ki v službi človeških želja terja od Boga, da jo uboga.

LETA 1911 ROJEN JOŽE PETERLIN

PROFESOR, IGRALEC, KRITIK, DRAMATURG IN UREDNIK († 1976)

Doma na Vinjem Vrhu pri Beli Cerkvi, gimnazijo obiskoval v Novem mestu in maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1941 je tam diplomiral iz slavistike, bil nekaj časa knjižničar v NUK-u in tajnik teološke fakultete. Zelo ga je zanimalo gledališče, in ker je bil tudi zelo nadarjen amaterski igralec, je nadaljeval s šolanjem na igralski šoli in postal član radijske igralske skupine v Ljubljani. Ob koncu vojne je preko Koroške prišel v Italijo in v Trstu na Radiu Trst A nekaj časa vodil spored in dramatiko, kasneje pa poučeval na slovenskem učiteljišču in znanstvenem liceju. Radijska igralska skupina, ki jo je ustanovil, je pripravila številna izvirna slovenska dramska besedila, na novo je dramatiziral slovenska literarna dela ter prevajal, sam je tudi pisal dramska besedila in neutrudno vodil kulturno dogajanje v Trstu in okolici. Pomagal je pri oblikovanju Ljudskega odra v okviru Slovenske prosvete, bil urednik pri Mladi setvi in nazadnje pri Mladiki. Leta 2012 so 47. študijske dneve Draga posvetili njegovemu spominu (ob 100 letnici rojstva) in prvič podelili Peterlinovo nagrado zaslužni osebnosti, ki se za svoje prostovoljno delo na področjih kulture, gledališča, vzgoje mladih in/ali publicistike opira na vrednote slovenstva, krščanstva in demokracije.

LETA 1950 UMRL GEORGE BERNARD SHAW

IRSKI dramatik in pisatelj (* 1856)

Angleško-irski dramatik Ge­orge Bernard Shaw je kot tr­govski pomočnik pisal v čas­nike. Po neopaženem romanu in uspehu prve drame (1892) se je posvetil samo še dramatiki in napisal je 57 dram, s katerimi je nadaljeval izročilo realistične drame 19. stoletja. Odlikujejo jih duhoviti dialogi in veliko paradoksov. V proznih uvodih je razložil sporočilo posamezne dame. Leta 1925 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Umrl je 2. novembra 1950 v častitljivi starosti 94 let.

nekaj njegovih misli:

• Svet bi bil že zdavnaj srečen, če bi ljudje tiste moči, ki jih potratijo za popravljanje lastnih neumnosti, porabili za to, da jih ne bi počeli.
  
• Storite vse, kar je v vaši moči, da dosežete tisto, kar ljubite, sicer boste ljubili tisto, kar dosežete.
  
• Kakor nimamo pravice, da bi uporabljali bogastvo, ne da bi ga ustvarjali, tako tudi nimamo pravice uživati srečo, ne da bi jo dajali.
  
• Skrbi za to, da boš imel, kar ljubiš, sicer boš prisiljen ljubiti to, kar imaš.
  
• Največje zlo, ki ga lahko storimo soljudem, ni to, da jih sovražimo, temveč da smo do njih ravnodušni.
  
• Mladost je obdobje naglih sprememb. Med dvanajstim in sedemnajstim letom, na primer, se marsikateri od staršev postara za celih dvajset let.
  
• Starost ima dve veliki prednosti: zobje te ne bolijo več in ne slišiš več vseh neumnosti, ki jih govorijo okoli tebe.

več:
Biti to, kar si, Povejmo z zgodbo: v: Ognjišče 5 (2021), 32.

LETA 1961 UMRL FRANC KLEMENČIČ

slikar (* 1880)

Doma iz Boštanja, v Ljubljani se je učil cerkvenega kiparstva, potem pa odšel študirat na Dunaj (dve leti), eno leto pa je bil tudi na akademiji v Munchnu. Živel je v Krškem in bil član umetniškega društva Vesna. Slikati je začel leta 1908 in njegova prva dela so predvsem realistični portreti (Starka ki šiva, Dolenjec ob oknu ...), krajine, prizori iz kmečkega življenja. Kasneje je svoj stil nekoliko spremenil: najprej uporabljal je tehniko širokega čopiča, med vojnama pa se je zelo približal impresionizmu ... slikal z lopatico in z zelo živimi barvami (Ob Ljubljanici ...). Njegova glavna dela so številne krajine, potem akvareli narodnih noš, Slovenska madona ...

LETA 1971 UMRL JAKOB UKMAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1878)

Na Vernih duš dan je po 93 letih zemeljskega potovanja odšel v nebeško domovino slovenski duhovnik Jakob Ukmar, svetniški kandidat tržaške škofije. "Veličina Jakoba Ukmarja ni bila veličina tega sveta. A da jo je v njenem smrtnem zenitu dojel celo naš razkristjanjeni Trst, je dokazalo morje ljudstva od škedenjske cerkve tja dol do pokopališča. Tam bo poslej Jakob Ukmar čakal, da mu eshatologija postane iz rokopisa kozmično dejstvo, nov dan in nova zemlja. Pod napisom, ki si ga je sam določil, z internacionalizmom svetih: JACOBUS UKMAR SACERDOS CHRISTI. Za vsakega namreč, ki ga je imel srečo poznati, človeško ne more biti dvoma, komu se je v Praluči pridružil - da se je pridružil Slomšku in Baragi, Gnidovcu in Vošnjaku, da se je pridružil slovenskim svetnikom," je pisatelj Alojz Rebula preroško napovedal proti koncu leta 1971, nekaj tednov po smrti častitljivega duhovnika Jakoba Ukmarja. Leta 2002 je tržaški škof Evgen Ravignani začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo - razglasitev za blaženega, ki se je uspešno zaključil 24. junija 2009 na škofiji v Trstu, 5. julija pa z zahvalno mašo v župnijski cerkvi v Škednju. Postulator Dušan Jakomin je vso zbrano dokumentacijo odpeljal v Rim, kjer se je na Kongregaciji za svetnike pričel apostolski del postopka.

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. "Bodimo majhni in skriti pred svetom ...: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
B. Rustja, Jakob Ukmar, Svetniški kandidati, v: Ognjišče 11 (2023), 99.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Smrt je ‘srečna’, če človek umre v stanju Božje milosti, brez slehernega velikega greha, ter združen z Bogom po ljubezni in vdanosti.
• Naše sedanje življenje je zelo resna zadeva, ker je in mora biti priprava na smrt, na onstransko večno življenje.
• Dobri ljudje večkrat trpe zavoljo svoje plemenitosti, zlobni pa veselo uživajo sad svoje hudobije. Takega protislovja in take krivice ne more dokončno hoteti modri in pravični stvarnik. Mora torej biti še posmrtno življenje, v katerem bo sleherno krivično stanje izravnano.
• Gotovo je bolj varno živeti z vero in po veri v posmrtnost, kakor pa v negotovosti čakati, da nas smrt pouči, ko bo prepozno.
  več:
  

LETA 2004 UMRL DRAGO ŠEGA

LITERARNI ZGODOVINAR, LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UREDNIK, IN DRAMATURG (* 1918)

V začetku vojne je diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, potem pa bil interniran v taborišča Dachau, Gonars in Monigo. Po vrnitvi je deloval med drugim v diplomaciji, novinarstvu in na Akademiji za igralsko umetnost. Bil je umetniški vodja Triglav filma, kulturni ataše v Parizu in Trstu, od leta 1955 glavni urednik revije Naša sodobnost. Po letu 1964 je na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, skrbel za znanstvene izdaje starejših slovstvenih besedil, urejal je knjige (Šali, Bor ...) pisal spremne besede (Udovič , Torkar ...) Sestavil je več antologij, pri nas je najbolj znana Živi Orfej – antologija slovenske poezije. Bil je tudi dramaturg pri nekaterih slovenskih filmih (Na svoji zemlji, Kekec ...)

LETA 2006 UMRL MIROSLAV ZEI

MORSKI BIOLOG, IHTIOLOG (* 1914)

V študij biologije na univerzi v Ljubljani ga je vodila rojstna Nabrežina ob slovenskem morju. Kot morski biolog je začel svojo znanstveno kariero v Splitu (1937). Po vojni je bil profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, tudi prvi direktor Inštituta za biologijo. Njegovo pedagoško delo je med drugim obsegalo tudi poletne tečaje morske biologije. Izšolal je vrsto cenjenih morskih biologov, ki sodelujejo v projektih FAO (organa za prehrano ZN) za razvoj morskega ribištva kot vira prehrane. Po upokojitvi je nekaj let vodil Morsko biološko postajo v Piranu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk