24. november

LETA 1833 ROJEN JOVAN JOVANOVIĆ – ZMAJ

SRBSKI PESNIK ZA OTROKE IN MLADINO († 1904)

Otroške pesmi morajo obravnavati snov, ki je ljuba, razumljiva in zanimiva otrokom, obenem pa morajo biti 'nevidno' vzgojne. Med mojstre otroške poezije spada srbski pesnik Jovan Jovanović – Zmaj, ki je bil po poklicu zdravnik. Svoji zbirki pesmi za otroke je dal naslov Čika Jova srpskoj deci (Striček Jovan srbskim otrokom, 1899). Posmrtno je izšla zbirka otroških pesmi Dečje radosti (Otroške radosti). Več njegovih otroških pesmi je prevedenih v slovenščino.

LETA 1857 ROJEN IGNACIJ ŽITNIK

DUHOVNIK, ČASNIKAR IN POLITIK († 1913)

Po končanem bogoslovju v Ljubljani je bil leta 1883 posvečen v duhovnika, nato pa je nadaljeval študije v Rimu, kjer je postal doktor cerkvenega prava. Po vrnitvi v domovino se je začel ukvarjati s časnikarstvom in s politiko v Slovenski ljudski stranki, kjer je bil ves čas na strani J. E. Kreka in je veljal za enega najbolj razgledanih politikov. Kot poslanec državnega zbora na Dunaju se je zavzemal za pravice Slovencev in za njihove gospodarske koristi.

LETA 1864 ROJEN HENRI DE TOULOUSE-LAUTREC

FRANCOSKI SLIKAR IN GRAFIK, MOJSTER PLAKATA († 1901)

V svojem umetniškem opusu je zajel slikovite prizore Montmartra ter živahen utrip tedanjih koncertnih kavarn in plesnih dvoran. Konec 19. stoletja je bilo območje okoli Montmartra prelepljeno z njegovimi plakati in še danes je nemogoče obiskati Pariz, ne da bi naleteli na vsaj eno podobo s Toulousovih slavnih plakatov. S plakati nenavadnih silhuet, močnih barvnih kontrastov, dramatične osvetlitve in izrazitih kontur je Toulouse oglaševanje spremenil v umetniško obliko ter s tem prvič zabrisal meje med likovno in t. i. uporabno umetnostjo.

LETA 1880 ROJEN FRANC LUKMAN

DUHOVNIK, TEOLOG, KLASIČNI FILOLOG († 1958)

Po končani mariborski gimnaziji je teologijo študiral v Rimu (Gregoriana) kot gojenec papeškega kolegija Germanik, kjer je doktoriral iz teologije in filozofije. Kaplanska leta je preživel v Slovenski Bistrici, med tem študiral še klasične jezike v Gradcu in leta 1908 začel predavati na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru, od leta 1919 pa na Univerzi v Ljubljani, kjer je predaval 32 let na Teološki fakulteti historično dogmatiko, zgodovino starokrščanskega slovstva in zgodovino prvih treh stoletij krščanstva. Večkrat je bil dekan Teološke fakultete, tudi njen rektor. Pisal je zelo odmevne znanstvene razprave o cerkvenih očetih in začel z izdajanjem besedil cerkvenih očetov v slovenščini, kjer je sam opravljal velik del prevajanja in komentiranja. V letih 1938-1944 je izšlo 8 njegovih prevodov: dela apostolskih očetov, Ciprijana, Hieronima, Janeza Krizostoma in Avguština; prav toliko jih je ostalo v tipkopisu (prevodi Avguština, Gregorija iz Nise, Janeza Krizostoma, Gregorija Velikega in Tertulijana). Bil je tudi odličen glasbenik in je avtor več zborovskih in bogoslužnih pesmi.

 več:
S. Čuk, Franc Ksaver Lukman (1880-1958): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2018), 42-43.

LETA 1900 ROJENA MARA HUS

PISATELJICA, PRIMORSKA BEGUNKA, ŽRTEV VOJNE († 1944)

Pisateljica Mara Hus, rojena v Sežani, se je po italijanski zasedbi Primorske leta 1918 kot begunka umaknila v Jugoslavijo, kjer je opravljala različne službe, nazadnje je bila bolničarka in zaščitna sestra v Beogradu, Strugi, Bitoli in Banja Luki, kjer so jo Nemci ustrelili z vsemi sostanovalci v hiši. Pisala je povesti in črtice, v avtobiografskih knjigah Njene službe (1933) in Živa plamenica (1938) opisuje tudi življenje Slovencev na jugoslovanskem jugu.

LETA 1906 UMRL SIMON GREGORČIČ

DUHOVNIK, PESNIK (* 1844)

Šimen, drugi otrok Katarine in Jerneja, je odraščal v skromnih razmerah v Vrsnem, kot pastir pod Krnom. Silovita lepota narave je tedaj hranila njegovo dušo in prav ta lepota, ki je ob siceršnji revščini sedala globoko vanj, je kasneje vrela na dan v pesmih. Bister in odločen je najprej končal gimnazijo, nato še semenišče; novo mašo je pel leta 1867 pri svetem Duhu na Libušnjem že leto dni pred koncem študija. V Kobaridu je ustanovil eno prvih čitalnic na Slovenskem in se, tako tam kot v Rihemberku (današnjem Braniku) ali v Gorici, ljudem zelo priljubil. Gregorčičeve pesmi, ki odmevajo še danes, so prvič izšle leta 1882 (Poezije). Fran Erjavec jo imenuje »zlata knjiga slovenske književnosti«, doživela je velik uspeh, saj je izšla v nakladi dva tisoč izvodov. Najbolj znan je po domovinskih (Soči), ljubezenskih (Kropiti te ne smem), izpovednih (Človeka nikar) in pripovednih pesmih. »Pred duhom vidim nizko sobo, * a v sobi bledih sveč svetlobo, * med svečami pa spava mož, * bled mož, ogrnjen s plaščem črnim …« Prizor, ki ga je Simon Gregorčič ‘naslikal’ v svoji znani pesnitvi Oljki, je postal resničnost 24. novembra 1906, ko je ‘goriški slavček’ za vedno utihnil. Njegov pogreb dva dni zatem je priklical v Gorico nad 4.000 ljudi, ki so svojega ljubljenega pesnika pospremili na zadnji poti “nazaj v planinski raj”, k Sv. Lovrencu na Libušnjem, kjer so ga pokopali za cerkvijo.

več:
S. Čuk, Simon Gregorčič ob osemdesetletnici njegove smrti: Priloga, v: Ognjišče 11 (1986), 29-36.
S. Čuk, Simon Gregorčič sto let po smrti še vedno živi: Priloga, v: Ognjišče 11 (2006), 43-50
M. Rijavec, Goriški slavček še vedno poje, Priloga, v: Ognjišče 10 (2024), 44-49.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Kljubuj usodi, / mož sam svoj bodi! Karkoli naj se ti zgodi, / usode gospodar si ti. / Usode ni, / usoda svoja - to si ti!
  
• Telo ti je hiša: v njej um gospodar, / a čut gospodinja ti bodi; / počutki so vrata, ti glej kot vratar, / kaj ven in kaj noter ti hodi.
  
• Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / skrivnostno kot on je, kdo pač doume ga?
  
• Gori na stolu pa Večni sedi, / kapljici vsaki on srečo deli... / Sreča se spušča na sleherno stvar, / kadar zaliva nebeški vrtnar.
  
• Oj mati moja domovina, / ljubezen moja ti edina, / ti moja skrb in bolečina. / Bog čuvaj dobrotljivi te, / Bog živi te, Bog živi te!
  
• Za vse je svet dovolj bogat / in srečni vsi bi bili, / ko kruh delil bi z bratom brat / s prav srčnimi čutili!
  
• Visoko čislam učenjaka, / ki nam preganja temo zmot, / a bolj še cenim poštenjaka, / ki ve in hodi pravo pot.
  
• V življenju trnja, a cvetja na grob! / Pač bolje bi bilo narobe: / sadite nam rajši v življenju cvetic, / a trnje shranite za grobe!
  
• Svetišče najlepše je tvoje srce, / prostora ni ondi za zlate malike, / sezidale so ga najvišje roke, / naslikale notri nadzemeljske slike. / Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / sto tisoč čutil v tem svetišču plamti, / ob luči so večno prižgane.
  
• Gorje mu, kdor v nesreči biva sam! / A srečen ni, kdor srečo uživa sam ... / Duh plemeniti sam bo nosil boli, / a sreče užival sam ne bo nikoli.
  
• Odprto srce in odprte roke / imej za trpečega brata; / a trdno zapahni uho in srce, / ko trka sovraštvo na vrata.
  
• Kljubuj usodi, / mož sam svoj bodi! / Karkoli naj se ti zgodi, / usode gospodar si – ti.
  več:
  

LETA 1919 ROJEN VLADO FIRM OLIMSKI

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, ZGODOVINAR († 2002)

Olimje pri Podčetrtku, ki se ponaša s čudovito cerkvijo in staro lekarno redovnikov pavlincev, je rojstni kraj pisatelja Vlada Firma. Otrokom so se priljubile njegove slikanice (Prigode Matička, Gozdni prijatelji, Osel Riko), ki so jih ilustrirali priznani slovenski slikarji. Gojil pa je tudi priljubljeno zgodovinsko povest v duhu romantičnega izročila, ki je izšla kot večernice pri Celovški Mohorjevi (Uskoška nevesta, Sužnja iz Kordove). Njegova dela odlikuje temeljito poznavanje zgodovinskega ozadja.

LETA 1943 UMORJEN FRANCE BALANTIČ

PESNIK (* 1921)

»Pesnik France Balantič je eden najzanimivejših literarnih pojavov med drugo svetovno vojno (1941–1945) na Slovenskem. Njegova tragična življenjska usoda že sama po sebi vzbuja človekovo zanimanje, dramatično pa jo dopolnjuje usoda njegove literature. Po vojni je bil Balantič uradno prepovedan, kljub temu pa je bil vseskozi prisoten v slovenski literarni javnosti, saj se je o njem pisalo toliko kot o malokaterem slovenskem književniku, doma, v zamejstvu in zdomstvu. Balantič je v povojnem času, ko je vladal stalinistični režim, postal simbol preganjane slovenske literature in simbol duhovne opozicije,« je zapisal literarni zgodovinar France Pibernik, raziskovalec dela 'zamolčanih' pesnikov in pisateljev. Začel je prav z Balantičem in sicer še v 'jugoslovanski' Sloveniji. Naletel je na huda nasprotovanja glasnikov 'edine resnice', vendar je vztrajal in tako je leta 1989 izšla njegova knjiga Temni zaliv Franceta Balantiča. Tega naglo dozorelega pesnika, 'preroka' svoje usode, se spominjamo ob obletnici njegove žgalne daritve.

več:
S. Čuk, France Balantič (1921-1943): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2013), 48-49.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Ponudil Bogu bom od vseh plodov, / ki hranim še za dolge jih noči. / Nasiti drugega naj dar Njegov! / V zahvalo radostno za vse dari, / postavil v srcu žrtvenik sem nov / in spet sem vitki vrč za božjo kri.
  
• Gospod, podaril si mi odpuščanje, / čez krotka usta vino si razlil, / da bi ljubezni Tvoje se napil, / da bi pozabil vse poti nekdanje.
  
• Naj ne preštejem posvečenih dni, / moj Oče, naj ljubezen me razvnema / in naj bom dolgo dolgo bakla nema, / ki potnikom samotnim v noč gori.Drhteč v veselju legam na oči: / Gospod, podaril si mi odpuščanje! / Bogat sem kakor tihi glas piščali.
  
• Ko ne bilo bi vrat do toplih zvezd, / bi zgubil se korak na temnih tleh / in kriknila v temo bi naša pest.
  
• Pomagaj, milosti naloži jarem, / brez Tebe ni mi pomoči, Gospod, / kako naj sam Zvodniku glavo starem?
  
• Te moje rane so kot cvetje maka, / preveč krvi je motni curek slan, / studencev močnih, čistih sem željan.
  
• Na dnu vsega se peniš Ti, si Ti, / Ti, jezero, neskončno hladni vali, / šele pri Tebi vse se umiri.
  
• In Ti si tako dober, saj z menoj / si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj, / Gospod, podaril si mi odpuščanje!
  
• Besed, oj kot ljubezni je objem, / kot trta močnih: do vseh lin se vzpnem, / kjer sopejo po Tebi žejna usta. // Srce zavrglo mir je delopusta / in vriska, kakor rezgeta vihar - / v pijanost me potaplja ta Tvoj dar!
  
• Ah, da, moj Bog, rad vse trpim menjave, / živim naj reven ali pa brez truda, / samo naj, Dobri, bom kot Tvoja gruda.

LETA 1961 UMRL GUSTAV ŠILIH

VZGOJITELJ MLADIH UČITELJEV

Njegova rojstna hiša je bila graščina v Velenju, kjer je bil njegov oče oskrbnik. Nekaj časa je bil učitelj, nato pa se je strokovno izpopolnjeval v psihologiji in pedagoških vedah. Znanje je prelil v prakso in v številne knjige, ki sodijo med najvišje dosežke slovenskega pedagoškega, zlasti pa didaktičnega pisanja. Posvetil se je vzgoji in izobrazbi mladih učiteljev. Pred vojno je v Mariboru ustanovil Pedagoško centralo, po vojni pa je tam ustanovil in vodil Vzgojno posvetovalnico.

iskalec in zbiralec Marko Čuk