4. februar

LETA 1801 UMRL OČE MARKO POHLIN

04 02 1801 Marko PohlinKATOLIŠKI DUHOVNIK IN JEZIKOSLOVEC (* 1735)

Ljubljančan Anton Pohlin, ki je kot član reda bosonogih avguštincev postal Marko, se je precej ukvarjal tudi z literarnim delom. Njegovo najbolj znano delo je nemško napisana slovnica Kraynska grammatika (1768), v kateri se odločno zavzema za pravice slovenskega jezika. "Zlasti dve poglavji Krajnske gramatike sta bili pomembni: predgovor in prozodija (nauk o pesništvu). V prvem slavi Pohlin slovenščino kot 'plemenit, koristen in svet jezik'. Opominja učečo se mladino, naj se ga ne sramuje, temveč naj ga proučuje in uporablja." Tako sodi o slovnici literarni zgodovinar Anton Slodnjak.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 4

njegovo razmišljanje:

Učeče se mladine danes ne priganjajo več toliko k latinščini kakor k izbrani nemščini. O, ko bi se toliko oprijela tudi prave kranjščine, zakaj po končanih šolah bo morala v tem jeziku skrbeti za svojo in drugih blaginjo in korist. To smo zanemarili; zato ni čudnega, da nas tujci v naši deželi zasmehujejo in nas imenujejo jezikovne tatove, češ da nam manjka domačih besed in si jih moramo izposojati od drugod; zato ni čudno, da se v tujih krajih svojega jezika sramujemo, kadar pa se domov vrnemo, se kažemo, da smo svoje matere jezik popolnoma pozabili. Ne sramujmo se svojega materinega jezika, ljubi rojaki! Saj ni tako slab, kakor mislite. (Kranjska gramatika)

 

LETA 1815 ROJEN JOSIP JURAJ STROSSMAYER

04 02 1815 Josip Juraj StrossmayerHRVAŠKI ŠKOF IN POLITIK USTANOVITELJ JUGOSLOVANSKE AKADEMIJE († 1905)

Na današnji dan je začell svojo plodovito življenjsko pot Josip Juraj Strossmayer, rojen (leta 1815) v hrvatizirani nemški vojaški družini iz Osijeka. Leta 1849 je postal škof v Djakovu, kjer je dal zgraditi veličastno katedralo. Bil je velik kulturni delavec in odigral je pomembno vlogo pri ustanovitvi Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (1867).

misel:

- Prava ljubezen človeku ne dovoljuje, da se dotika tujih ran, samo v primeru, da jih hoče ozdraviti.

 

LETA 1900 ROJEN JACQUES-HENRI-MARIE PREVERT

04 02 1900 Jacques PrevertFRANCOSKI PESNIK († 1977)

Prevert je začel pisati gledališke igre in filmske scenarije, šele nato je prešel na pesmi in v začetku skladal balade s socialno in ljubezensko vsebino. Prvo pesniško zbirko Besede je izdal takoj po vojni in z njo je postal zelo priljubljen in cenjen pesnik. Nekateri pravijo, da je eden največjih pesnikov 20. stoletja, res je, da je mojster besede, vendar so njegove pesmi težko prevedljive, ker se ni oziral na slovnico, ampak je pisal kot je govoril. Zato je preprosto povedal marsikaj o silno zapletenih rečeh: o življenju, ljubezni. V slovenščini je leta 1971 izšla zbirka Prevertove poezije (Janez Menart), izbor pesmi z naslovom Barbara je izšel leta 1986 in 1991 v prevodu Aleša Bergerja, ki je leta 1994 prevedel tudi izbor Ta ljubezen in Prevertova zbrana dela leta 2004, leta 2018 pa še zbirka Besede, prav tako tudi zbirki kratke proze Levič v kletki (1981) in Pismo s Potepuških otokov (1990) ... Prevertova besedila so uporabili francoski skladatelji in iz njih je nastalo veliko znanih šansonov, ki sta jih pela Edith Piaf in Yves Montand in ameriška folkrokerica Joan Baez.
Nekaj Prevertovih verzov v prevodu Aleša Bergerja:

Spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest tisti dan / in ti si šla nasmejana / razigrana pokapljana oprana / po dežju / spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest / in srečal sem te na Siamski cesti / smejala si se / in tudi jaz sem se smejal / spomni se Barbara / nisem te poznal / nisi me poznala / spomni se / pod obokom je vedril mlad fant / in zaklical je tvoje ime / Barbara / in stekla si k njemu po dežju / pokapljana nasmejana razigrana / in se mu vrgla okrog vratu ... (Barbara)

Z glavo reče ne / a s srcem reče ja / ja reče vsemu kar ima rad / ne reče učitelju / stoji / prašan je / zasuje ga cel kup težav / na lepem ga popade grozen smeh / in zbriše vsevprek / črke in besede / imena in števila / izjeme in pravila / in čeprav mu učitelj grozi / in se mu piflarji smejijo / prime raznobarvne krede / in na črno tablo nesreče / nariše obraz sreče. (Zabušant)

 

LETA 1902 ROJEN CHARLES LINDBERGH

04 02 1902 Charles LindberghAMERIŠKI LETALEC, RAZISKOVALEC, IZUMITELJ  († 1974)

Svetovno slavo je dosegel, ko je maja leta 1927  z letalom Spirit of St. Louis brez postanka preletel razdaljo med Long Islandom v New Yorku in letališčem Le Bourget blizu Pariza. Nikakor pa ne drži trditev,  da je bil on prvi, ki je preletel Atlantik – tega sta že osem let prej (na pol krajši razdalji) opravila Britanca John Alcock in Arthur Whitten Brown. Slava je LIndberghu prinesla tudi nekaj grenkih trenutkov: ugrabili so mu sina, zanj zahtevali odkupnino, kasneje so ga našli mrtvega;  bil je tudi nasprotnik tega, da bi se ZDA vključile v vojno, zato je vrnil čine ... Po vojni je zaslovel predvsem kot pisec (za knjigo o poletu prek Atlantika je bil tudi nagrajen)

 

LETA 1906 ROJEN DIETRICH BONHOEFFER

04 02 1906 Dietrich BonhoefferNEMŠKI EVANGELIČANSKI TEOLOG IN DUHOVNI PISATELJ († 1945)

Nemški protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer, mož globoke vere in neomajnega zaupanja v Boga, je bil odločen nasprotnik nacizma. Pridružil se je podtalni Izpovedujoči Cerkvi, ki je opozarjala na nekrščanske in nečloveške zablode nacizma v teoriji in praksi. Po neuspelem atentatu na Hitlerja, ga je gestapo aretiral. 9. aprila 1945, ko se je že bližal konec vojne, je bil s štirimi tovariši usmrčen. Malo pred tem je zapisal: »Bliža se konec – zame začetek življenja.« "Skozi napol odprta vrata taboriščne barake sem videl, kako je pastor Bonhoeffer, preden je slekel svoja zaporniška oblačila, pokleknil za zbran pogovor s svojim Gospodom. Tako pobožna in zaupna molitev tega izredno ljubeznivega moža me je globoko pre­tresla. V skoraj petdesetletni zdravniški dejavnosti še nisem videl človeka, ki bi umiral s takim zaupanjem v Boga." To je pri­čevanje zdravnika, ki je bil navzoč pri izvršitvi smrtne obsodbe nasprotnikov Hitlerjevega rajha 9. aprila 1945.

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2002) 4

nekaj njegovih razmišljanj ...

* Molimo na začetku dneva, kajti Bog mora imeti prvo besedo, in mo­limo, preden gremo spat, kajti Bogu pripada tudi zadnja beseda.

* Tistemu, ki ne zna biti sam, ne dopustite vstopiti v občestvo. Samo škodo bo povzročal sebi in občestvu. Sam si stal pred Bogom, ko te je klical, sam moraš odgovoriti na ta klic; sam se moraš boriti in moliti; in sam boš moral umreti in dajati odgovor Bogu.

* Ne moreš zbežati pred samim seboj, kajti za Boga si edinstven. Če nočeš biti sam, zavračaš Kristusov klic, namenjen tebi, in ne moreš imeti mesta v občestvu tistih, ki jih je poklical.

* Je res spomin bolj trden za prijetne vtise? Od česa je to odvis­no? Bolečina, ki smo jo doživeli, smo premagali; samo bolečine, ki jih nismo uspeli premagati (krivda, ki je nismo odpustili), so vedno žive in mučijo naš spomin. Premagamo jih z molitvijo.

* Tišina je znamenje samote, kot je govorjenje znamenje skupnosti. Tišina in govorjenje imata enako notranjo skladnost in različnost kot jo imata samota in skupnost. Eno ne obstaja brez drugega. Pra­vilno govorjenje izvira iz tišine in prava tišina izvira iz govor­jenja.

* Tišina ne pomeni molčečnost, kot govorjenje ne pomeni klepetanje. Molčečnost ne ustvarja samote in klepetanje ne ustvarja tovarištva.

* Cenena milost je oznanjevanje odpuščanja, ne da bi zahtevali spokornost, krščevanje brez cerkvene discipline, obhajilo brez spovedi, odveza brez osebne izpovedi. Cenena milost je milost brez hoje za Kristusom, milost brez križa, milost brez živega in učlovečenega Jezusa Kristusa.

* Odraščali smo v izkušnji naši staršev in dedov, da človek more in mora načrtovati, graditi in oblikovati svoje življenje sam osebno, da bo življenje imelo neki cilj, za katerega se človek mora odločiti in ga potem mora in more z vsemi močmi doseči.

* Bog je tako velik, da zanj ni ničesar, kar bi bilo premajhno.

* Življenju dajeta pravo usmerjenost spoštovanje preteklosti in čut odgovornosti za prihodnost.

... več misli Dietricha Bonhoefferja

 

LETA 1921 ROJEN BERT SOTLAR

04 02 1921 Bert SotlarGLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 1992)

Rojen v Kočevju, študiral v Ljubljani na Akademiji za igralsko umetnost, sprva je nekaj časa nastopal v Beogradu, nato pa je postal član ljubljanske Drame. V gledališču je odigral več kot 60 vlog, predvsem realističnih mož, pa tudi junaške in komične like (grof Almaviva, Nikita, Henrik VIII., Andrej Brinar .... Za svoje ustvarjanje je prejel 1974 Prešernovo nagrado, leta 1982 pa Borštnikov prstan. Nastopil je tudi v številnih slovenskih in jug. filmih, najbolj so ostali v spominu: Ne joči, Peter, Tistega lepega dne, Deseti brat, Dobri stari pianino ...

 

LETA 1922 ROJEN JAKOB SAVINŠEK

04 02 1922 Jakob SavinsekKIPAR MONUMENTALNIH SPOMENIKOV, RISAR IN PESNIK († 1961)

Kipar Jakob Savinšek je v svojem kratkem življenju – trajalo je le 39 let – ogromno ustvaril. Njegovi portreti nekaterih znanih Slovencev so psihološko poglobljeni. Po naši domovini so posejani njegovi monumentalni javni spomeniki: Otona Župančiča na Vinici, Juliusa Kugyja v Trenti, Simona Gregorčiča v Kobaridu, Ivana Tavčarja na Visokem. Uveljavil se je tudi kot grafik in knjižni ilustrator.

 

LETA 1934 PRIPRAVLJENA PRVA MEDNARODNA PLANICA

04 02 1934 prva PlanicaV dolini pod Poncami je bilo 4. februarja 1934 prvo mednarodno tekmovanje v smučarskih skokih na skakalnici, zgrajeni iz snega po načrtih inž. Stanka Bloudka (1932). Napravo, ki naj bi omogočala skoke do 70 m, so preizkusili z državnim prvenstvom, vendar vreme ni bilo naklonjeno, sneg so morali utrjevati s soljo in salmiakom in konstruktor Ivan Rožman je takrat (nevede) izumil snežni cement. Nastopili so vsi najboljši tekmovalci in dva gosta, Nemec Hunger in Norvežan Jahr ... Franc Palme je zmagal z državnim rekordom (60 m). (...) Mesec dni pozneje (25. marca) pa so se na dokončno urejeni Bloudek-Rožmanovi velikanki že pomerili vsi največji mojstri skakanja iz Norveške, Avstrije in Slovenije. Nesla naj bi več kot 82,5 metra, kar je bil tedaj svetovni rekord. Na omenjenem tekmovanju pa je norveški skakalec Birger Ruud pristal pri 92 metrih in postavil nov svetovni rekord. Slovenski skakalec Albin Novšak pa je tega dne postavil državni rekord – 66 metrov.

 

LETA 1961 UMRLA MANICA KOMAN

04 02 1961 Manica KomanPRIPOVEDNICA IN PESNICA (* 1880)

Slovenska pripovednica in pesnica Manica Komanova, rojena leta 1880 v Vižmarjah pod Šmarno Goro, je začela pisati kot kmečko dekle in prav zaradi pisanja so ji pomagali, da je bila vzeta za uradnico na ljubljanskem magistratu. Veliko je pisala za mladino, zaslovela je kot pravljičarka: pravljice je pisala in jih pripovedovala otrokom po radiu.

njen verz:

Vi, ki hodite na sveto / Šmarno goro, blagor vam! / častit mater v nebo vzeto. / A gorje odlašavcam, / ki tak dušo svojo črt'jo, / da it' opuste pred smrtjo / roženkranc in litanije / molit, hvalo pet Marije ... (Šmarna gora)

 

LETA 1985 UMRL SVETOZAR ILEŠIČ

08 06 1907 Svetozar IlesicGEOGRAF (* 1907)

Univerzitetni profesor in akademik Svetozar Ilešič je izdal številna dela in razprave s področja regionalne in gospodarske geografije. Napisal je več učbenikov geografije za srednje šole. Njegovi najpomembnejši deli sta Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem in Gospodarska in politična geografija sveta.

 

LETA 1998 UMRL LUDVIK CEGLAR

04 02 1998 Ludvik CeglarDUHOVNIK, MISIJONAR, PESNIK, PISATELJ (* 1917)

Doma iz Metlike, dolga leta živel in delal v Braziliji, in tam "odkril" našega rojaka Janeza Madona - kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan. Po letu 1960 je bil kaplan v bolnici v kraju São Roque od 1972 do 1978 pa župnik za Slovence v nadškofiji São Paulo. Veliko je pisal o slovenskih misijonarjih in izseljencih. Poleg knjige o že omenjenem Janezu Madonu, je objavil pesniško zbirko Mati, domovina, Bog in povest Slemeniški župnik (v dveh delih). Pri celovški Mohorjevi družbi je izšlo v štirih knjigah njegovo delo Nadškof Volk in njegov čas (zbrano gradivo o življenju in delu nadškofa Vovka).

 

LETA 2005 UMRL JANEZ BITENC

04 02 2005 Janez BitencSKLADATELJ, PESNIK IN PEDAGOG (* 1925)

Rodil se je v Ljubljani. Večino svojih ustvarjalnih energij je posvetil otrokom. Od staršev, ki sta bila navdušena glasbenika, je podedoval ljubezen do te umetnosti. Po končani gimnaziji se je vpisal na glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Na Radiu Ljubljana, kjer se je zaposlil že kot študent, je ustanovil radijski otroški zbor, leta 1956 pa postal urednik mladinskih in radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj glasbene šole in v njenem okviru je vodil glasbeni vrtec. Dirigiral je številnim zborom, številne otroke po vrtcih in šolah po vsej Sloveniji in zamejstvu pa je razveseljeval s svojimi nastopi, predvsem z glasbenimi pravljicami. Teh je napisal več kot petdeset, uglasbil pa je skoraj tristo pesmic. Za Ognjišče je Janez Bitenc v zbirki Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbil deset pesmic. "Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge," je rekel o teh pesmicah. Še vedno lahko v naši spletni knjigarni naročite: Sveti Miklavž, Pastirica Urška, Škof Baraga, Oče Damijan

... več:
RUSTJA, Božo. Janez Bitenc. (Gost meseca). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 1, str. 8-12

nekaj njegovih razmišljanj:

- Moja življenjska pot se je zelo spreminjala. Najprej sem diplomant glasbene zgodovine na glasbeni akademiji. Tu nastopi profesor France Marolt, dirigent Akademskega pevskega zbora. Z njim sva bila tudi dobra prijatelja. Bil je že bolan, ko sem ga obiskal. In takrat mi je - še sedaj ga vidim - s težavo dvignil desnico - bil je prizadet od kapi - in dejal: "Janez, zapomni si: ti boš pa pisal simfonije za mamenke!" "V redu," sem mu odgovoril. "Kaj so simfonije, vem, a kaj so mamenki?" "Mamenki so otroci, ki se držijo mam še za krilo. In simfonije ne bodo dolge - od osem do šestnajst taktov." Jaz sem bil užaljen in sem mu odvrnil :"In zato hodim na akademijo, da bom pisal 16-taktne pesmice!" "O, vrednejše so osemtaktne pesmi, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo, kot pa debele partiture, ki gredo mimo njih!" Marolt je bil prerok. To se je zgodilo. V tistem času sem živel v neprijaznih razmerah in želel sem si poleg študija še kaj zaslužiti.

- Najprej sem pripovedoval pravljico in zapel pesmico. Petje sem spremljal s klavirjem ali sintetizatorjem. Počasi so se otroci oglašali s petjem. Nič jih nisem silil. Nobenega drila nisem uporabljal. Draž tega načina je, da se otrok tako vživi v pravljico, da potem z veliko večjim čustvenim zamahom zapoje, kot če bi ga učil in priganjal: "Dajmo! Zapojmo! Sedaj pa vsi!" Pri meni pa so kar sami, spontano poprijemali.

- Otroci ne vedo, kdo je napisal pesmi Naša četica koraka, Zajček dolgoušček ali Metuljček cekinček, ker so te pesmi "ponarodele". Poglejte, pesem Naša četica koraka, ki sem jo napisal za otroke, velikokrat pojejo maturanti, ki veselo korakajo po ulicah. Janez Bitenc se bo umaknil, Zajček dolgoušček, Jurček in Metuljček cekinček ter drugi pa bodo ostali.

pripravlja: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Ko je Sin postal človek, nam ni mogel razodeti drugega kot Očetovo ljubezen in svojo ljubezen do Očeta ter ljubezen obeh do nas.

(Hans Urs von Balthasar)
Nedelja, 7. Junij 2020
Na vrh