8. februar

LETA 1828 ROJEN JULES VERNE

FRANCOSKI PISATELJ († 1905)

Otroka kapitana Granta, Dvajset tisoč milj pod morjem, V osemdesetih dneh okoli sveta in številne druge knjige, ki jih imamo prevedene tudi v slovenščino, so še danes priljubljeno mladinsko branje. V njih ta "preroški" pisatelj napoveduje prihodnji tehnični napredek človeštva.

njegove misli

• Čudim se, s kakšnim neumnim zadovoljstvom mnogo ljudi imenuje delovanje višje sile »slučaj«, ko bi toliko enostavneje in bolj razumno lahko rekli »božja previdnost«!
  
• Kar si lahko en človek zamisli, to lahko drugi ljudje uresničijo ...

LETA 1849 UMRL FRANCE PREŠEREN

NAJVEČJI SLOVENSKI PESNIK (* 1800)

Rodil se je v Vrbi na Gorenjskem, pri Ribičevih, kjer je med "hišnimi" in kuhinjskimi vrati spominska plošča z rodovnikom Prešernove družine. Na prednji steni pa sta vzidani spominski plošči dvema sinovoma Ribičevega rodu: pesniku Francetu Prešernu in nadškofu Antonu Vovku. Prešernova rojstna hiša je "predstavnica vseh naših kmečkih domov, iz katerih so izšli veliki možje naše preteklosti" (Finžgar). Na gričku vzhodne strani vasice stoji cerkvica sv. Marka, zavetnika vasi, ki ga Prešeren v svojem "sonetu nesreče" imenuje "bližnji sosed", ... Franceta, po rojstvu tretjega otroka in prvega sina je oče Šimen sedemletnega peljal k svojemu stricu Jožefu, župniku na Kopanju pri Grosupljem, kjer ga je stari gospod sam uvajal v umetnost pisanja in branja. Poslal ga je na osnovno šolo v Ribnici, kjer je kot odličen učenec prišel v "zlate bukve" ... potem ga je poslal v ljubljanske šole, kjer je France v nabiranju znanja preživel devet let: Prešeren je bil vedno med prvimi v razredu in je ob koncu leta dobival za nagrado "bukve" ... Mati Mina je srčno želela, da bi njen France postal duhovnik, on pa se je končanem liceju odpravil peš na Dunaj, se vpisal v tretji letnik filozofije, ki mu je bil potreben za študij prava. Marca 1828 je bil razglašen za doktorja prava ("jezičnega dohtarja".), opravil je odvetniški izpit, bil odvetniški pomočnik ...  šele leta  1846 je v Kranju končno dobil samostojno odvetniško mesto. Svojim neuresničenim željam je dajal duška v svojih pesmih in pesnitvah, med katerimi sta najlepši in najbolj znani Sonetni venec ter Krst pri Savici. ... Iz ljubezenskega razmerja z Ano Jelovškovo, ki je bila od njega 23 let mlajša, so se mu rodili trije otroci, ki jim je po smrti zapustil svoje borno imetje ... Spominski dan njegove smrti je od leta 1945 slovenski kulturni praznik. "Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim," je zapisal Oton Župančič. "On je zase, vse drugo je vrsta... Prešernovo delo je delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv." Od Boga je prejel izreden pesniški dar in poslanstvo, da s svojo navdihnjeno poezijo povzdigne slovenščino na raven "velikih" jezikov evropske celine. Brez pridržka ga slavimo kot največjega slovenskega pesnika.

več:
S. Čuk, Po Prešernovih poteh: Priloga, v: Ognjišče 12 (2000), 37-48.
S. Čuk, France Prešeren (1800-1849): v: Obletnica meseca 12 (2020), 92-93.

nekaj njegovih verzov:

• Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! / Tako so peli angelcev glasovi / v višavah pri Mesijasa prihodi; / da smo očeta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, / da ljubit' mor'mo se, prav' uk njegovi.
  
• Odprta noč in dan so groba vrata; / al' dneva ne pove nobena prat'ka. / Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, / od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, / ne odpodi od nas življenja tata / veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
  
• Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! / Veselja dokaj strup njegov je umoril: / sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje / svet zaničvati se je zagovoril, / ljubezen zvesto najti, kratke sanje! / Zbežale ste, ko se je dan zazoril.
  
• Naj zmisli, kdor lepoto ljubi sveta / in od veselja do veselja leta, / da smrtna žetev vsak dan bolj dozori
  
• Dan jasni, dan oblačni v noči mine, / srce veselo in bolno, trpeče, / vpokoj'le bodo groba bolečine.
  
• Deklica prevzetna, zmisli, kak' je kratek vsaki cvet, / da začne se leto starat' že v srpani - čas hiti.
  
• Človeka smrt požanje, / človeštva ne; naprej / z njim, kar je storil zanje, / živelo bo vselej.
  
• Skeleče misli, da Slovenec mile / ne ljubi matere, vanj upajoče, / da tebe zame vneti ni mogoče, / z bridkostjo so srce mi napolnile.
  
• Trpi, če poka ti srce! / Prah z Bogom kregat' se ne sme!
  
• Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, / da vgásniti jo more sreče jeza.
  
• Sem videl ... da človek toliko velja, kar plača. / Sem videl čislati le to med nami, / kar um slepi z golj'fijami, ležami.
  
• Meni nebo odprto se zdi, / kadar se v tvoje ozrem oči, / kadar prijazno nasmeješ se, / kar sem prestala, pozabljeno je.

LETA 1869 ROJEN IVAN ORAŽEN

ZDRAVNIK IN DOBROTNIK († 1921)

Rojen v Kostanjevici na Krki kot nezakonski otrok, zelo nadarjen učenec, v gimnazijskih letih v Ljubljani se je moral preživljati sam, saj mu revna mati ni mogla veliko pomagati. Maturiral je v Novem mestu, odločil se je za študij medicine na Dunaju, ki ga je leta 1900 tudi uspešno končal. Zaposlil se je v Deželni bolnici v Ljubljani, hitro napredoval in bil zelo cenjen kirurg in porodničar. Ukvarjal se je tudi s politiko, bil je član Narodne napredne stranke (zato je imel težave z avstro-ogrsko oblastjo). Bil je tudi pomemben član Sokola in tako je leta 1919 ustanovil Jugoslovansko sokolsko zvezo, skupaj z zdravnikoma Lojzom Kraigherjem in Alojzom Zalokarjem pa je bil med pobudniki za ustanovitev Medicinske fakultete v Ljubljani. Večino svoje lastnine je zapustil  v upravljanje Medicinski fakulteti , ki je na njegovo željo ustanovila Oražnov dijaški dom, kjer naj dobe »prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani« ...

LETA 1878 ROJEN MARTIN BUBER

JUDOVSKI FILOZOF RELIGIJE († 1965)

Rojen na Dunaju razvijal je filozofijo antropologije (vpliv Kierkegaarda in Feuerbacha). Preroški lik, modrec, soustvarjalcj duhovnega življenja 20. stoletja kot filozof, vzgojitelj, avtor, prevajalec hebrejskega Svetega pisma, izdajatelj hasidskih pripovedi, kot prenovitelj zahodnega judovstva in pomemben sogovornik v krščansko-judovskem dialogu. Bil je človek, ki je znal dati težo besedam, celo tistim najkrajšim kakor sta jaz in ti, in pri tem predvsem besedici "in". Dialoška ni bila zgolj njegova filozofija, dialoško je bilo tudi njegovo življenje. Vedno govori kot človek, ki si upa pričevati za resničnost, ki se upira temu, da bi jo na hitro izrazili z govorico. Martin Buber si je skušal »prislužiti kompetentno besedo«. Če beremo njegove misli in skušamo prodreti vanje, potem začenjamo slutiti, kaj je "resnično življenje"«.

njegove misli:

• Brez "ti" je "jaz" nemogoč. Jaz sem jaz, ko rečem "ti".
  
• Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost.
  
• Obstaja neka stvar, ki jo lahko najdemo samo na enem kraju na svetu. To je velik zaklad, ki bi ga lahko imenovali izpolnitev bivanja. Kraj, kjer je ta zaklad mogoče najti, je prav tisti, v katerem živimo.
  
• Resnično novo nikoli ni sprememba; novo je večno, ki se razodene.
  
• V vsakem človeku je nekaj dragocenega, česar ni v nikomer drugem.
  
• Če pride k tebi nekdo in te prosi pomoči, tedaj mu ne smeš s pobožnim jezikom odvrniti: »Zaupaj in prepusti svojo skrb Bogu!« Takrat moraš ukrepati, kot da Boga ne bi bilo, temveč je na vsem svetu en sam, ki more temu človeku pomagati – prav ti.
  
• Vsakdo je poklican, da kakšno stvar na tem svetu izpopolni in dovrši.
  
• Največja krivda človeka niso grehi, ki jih stori – skušnjava je močna, on je pa slaboten. Največja krivda človeka je, da bi se sleherni trenutek lahko spreobrnil, pa tega ne stori.
  
• Kolikor starejši je človek, toliko bolj raste v njem potreba po hvaležnosti. Predvsem do Boga. - - Življenje doživiš v starosti, bolj kot kdaj prej, kot nepoplačljivi dar in celo vsako uro sprejmeš z obema rokama kot presenetljivi dar.
  
• Bog prebiva tam, kamor ga pustimo. Pustimo pa ga lahko samo tja, kjer resnično smo, tja, kjer živimo, kjer živimo resnično življenje.
  
• Z vsakim človekom prihaja na svet nekaj novega, česar še nikoli ni bilo, nekaj prvega in edinstvenega.
  
• Ljubezen je v tem, da se čutimo odgovorni drug za drugega.
  
• Čim starejši je človek, tem bolj se nagiba k hvaležnosti.

LETA 1888 UMRL FRANC KSAVER ZAJEC

SLIKAR in PRVI SLOVENSKI AKADEMSKI KIPAR (* 1821)

Kmečkega sina iz Sovodnja v Poljanski dolini je v svet umetnosti uvajal podobar L. Čeferin v Idriji, nato pa je študiral kiparstvo na Dunaju in v Münchnu. Leta 1854 se je kot takrat edini akademsko šolani kipar naselil v Ljubljani. Mestni očetje so mu dovolili opravljati kiparski poklic, niso mu pa dali domovinske pravice. Ustvaril je pravo galerijo naših znamenitih mož. Med njegova najbolj znana dela spada marmornati kip Antona Martina Slomška v naravni velikosti v mariborski stolnici (1878).

LETA 1895 IZŠLA PRVA ŠTEVILKA PLANINSKEGA VESTNIKA

Slovensko planinsko društvo je kmalu po začetku svojega delovanja (1893) začelo izdajati mesečno revijo "Planinski vestnik". V uvodu prve številke je pisalo: "Da Slovensko planinsko društvo doseže svoj namen, sklenil je odbor Društva od leta 1895 počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike«... Prvi članki so bili predvsem opisi doživetij in poti po gorah ter širjenje ljubezni do gora in slovenske dežele. Potem pa so objavljali še nove teme (varnost, alpinizem, odprave v tuja gorstva), v novejšem času pa ima Planinski vestnik zelo pomembno vlogo tudi pri gibanju za varovanje narave. V vseh obdobjih je bil ogledalo dela planinske organizacije, gorniške kulture, odraz splošnih razmer in duševnega doživljanja gora Slovencev. Je najstarejša slovenska revija, ki še izhaja.... 5 držav, tri vojne, 9 predsednikov slovenske planinske organizacije, 8 urednikov, 123 letnikov ...

LETA 1895 ROJEN JOŽE CVELBAR

OBETAJOČ UMETNIK, ŽRTEV VOJNE († 1916)

Dolenjski fant Jože Cvelbar je študiral gimnazijo v Novem mestu. Kot dijak je objavljal svoje in črtice v dijaški Zori, Zvončku, Vrtcu in Angelčku. Zadnja leta se je predajal misli na slikarstvo, za katero je kazal očiten dar in bi ga rad študiral v Pragi. Po maturi je moral kljub slabemu zdravju v enoletno častniško šolo, nato pa je bil poslan na tirolsko bojišče, kjer ga je leta 1916, pri enaindvajsetih letih doletela smrt. Po smrti so pripravili razstavo njegovih risb ter izdali njegove izbrane pesmi.

LETA 1908 ROJEN RIKO DEBENJAK

SLIKAR IN GRAFIK († 1987)

Doma iz Kanala ob Soči, šolal se je v Beogradu, kjer je leta 1937 končal slikarsko šolo in tečaje slikarstva. Veliko potoval in se izpopolnjeval v ilustraciji, grafiki ... in bil eden vodilnih predstavnikov Ljubljanske grafične šole, dober poznavalec tehnik in posebnosti tiskanja. Sodeloval je na številnih razstavah grafike doma in po svetu, nekaj njegovih del hranijo v kanalski galeriji (z njegovim imenom). Leta 1960 je prejel Prešernovo nagrado za grafiko ... Nekaj njegovih najbolj znanih ciklov: Panjske končnice, Istranke, Kraševke, Na morskem dnu, Nečke, Kamen, Sledi na ometu, Grebelca, Drevo-skorja-smola in Magične dimenzije. Njegov kip (Mirsad Begić)) stoji od leta 2008 pred galerijo.

LETA 1919 ROJENA MIMI MALENŠEK

PISATELJICA in PREVAJALKA († 2012)

Mimi Malenšek (roj. Konič) velja za najbolj plodno slovensko pisateljico. Večerniško povest Pesem polja je napisala pri šestnajstih letih. Njen pisateljski opus zajema številne romane in povesti z novejšo (delavsko, kmečko, meščansko) tematiko, šest biografskih romanov o pomembnih slovenskih osebnostih (od Trubarja do Prešerna) ter zgodovinske romane. Zaradi romana Temna stran meseca (1960) o domobranstvu in obleganju Turjaka ji nekaj let niso objavljali izvirnih del, zato se je posvetila prevajanju.

LETA 1921 UMRL JOSIP IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK (* 1873)

Rodil se je v Šentjurju pri Celju kot sedmi otrok Gustava Ipavca. Gimnazijo je začel na avstrijskem Štajerskem in Koroškem, maturiral pa na celjski gimnaziji 1893. Študiral je medicino in vodil pevski zbor društva Triglav v Gradcu in se navdušil za glasbeno ustvarjanje ter se ves čas medicine ukvarjal z glasbo. Najprej je služboval na Dunaju, kasneje v Zagrebu, ob očetovi bolezni se je vrnil v Šentjur. V desetletju komponiranja je nastalo veliko samospevov in orgelskih skladb, največje delo pa je opereta Princesa Vrtoglavka (1910). S pantomimo Možiček (odrska glasba) pa je dosegel svoj največji uspeh.

LETA 1980 UMRL LEOPOLD SUHODOLČAN

SLOVENSKI PISATELJ, MENTOR, UREDNIK  (* 1928)

Rodil se v Žireh, družina se je veliko selila (oče finančni stražnik), pred drugo vojno v Slovenske gorice (Šentilj), v gimnazijo je hodil v Maribor, poučeval v Radljah in na Prevaljah, kamor se je po diplomi v Ljubljani vrnil in tam ostal do konca življenja. Že v gimnazijskih letih je prijateljeval s Smiljanom Rozmanom in pesnikom Kajetanom Kovičem, pripravljal je tudi gledališke igre. Pisati je začel že v osnovni šoli. Pisal je predvsem za otroke, z mladinsko prozo je postal znan tudi v tujini, saj so njegova dela prevedena v šestindvajset jezikov, ponatisi del pa izhajajo še danes. Pisal je kratke pripovedi, povesti, radijske in televizijske igre, novele, romane, pisal pa je tudi za odrasle - sodobnejšo realistično prozo. Nekaj najbolj znanih del: Krojaček Hlaček, Rumena podmornica, Naočnik in Očalnik - mojstra med detektivi, Dvajset slonov, Pipa, klobuk in dober nos, Piko Dinozaver, Peter Nos je vsemu kos, Kuža Luža ... Pisal je tudi gledališke in lutkovne predstave ter radijske igre za mladino in otroke. Za pisateljevanje je navdušil tudi svojega sina Primoža. S profesorjem Stankom Kotnikom sta leta 1961 na prevaljski šoli ustanovila bralno značko - prva značka je bila podeljena na Osnovni šoli Franjo Golob na Prevaljah, danes pa jo poznajo po vseh slovenskih osnovnih šolah ( le z različnim imenom pisatelja.

LETA 1986 UMRL MATIJA TOMC

DUHOVNIK IN SKLADATELJ  (* 1899)

Matija Tomc je bil po rodu Belokranjec iz vasice Kapljišča ob Kolpi, ki spada v župnijo Podzemelj. "V družini posebnega smisla za glasbo ni bilo," je povedal. "Mama niso nikoli peli, oče tudi ne, jaz pa sem že kot otrok rad poslušal narodne pesmi, ki so jih peli fantje, ko so zvečer vasovali." Njegovo nadarjenost za glasbo je odkril kaplan Pavlin Bitner, ki ga je tudi spravil v šole. Potem je šel v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal do mature (1920). "Šentviška gimnazija je bila v vsakem oziru vzorno urejena, tudi glede glasbenega življenja. Imeli smo svoj zbor, svoj orkester; jaz sem pri orkestru igral violino, violo, rog, v šesti gimnaziji (petnajstleten) sem že igral na orgle na koru." Po maturi se je vpisal na bogoslovje in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. . Škof Jeglič ga je leta 1926 poslal na Dunaj, kjer se je na Glasbeni akademiji pripravljal na poklic profesorja glasbe na šentviški škofijski gimnaziji, ki ga je opravljal do leta 1941, ko so jih pregnali Nemci. Leta 1946 je šel na župnijo Domžale, kjer je bil dve leti kaplan, nato pa petindvajset let župnik, vse do svoje zlate maše (1973). ... Njegovo skladateljsko delo je zelo obsežno na področju cerkvene glasbe, še bolj pa na področju svetne in narodne glasbe. Ob svoji osemdesetletnici je napravil "inventuro" svojega dela. "Do vključno junija 1979 je bilo 492 cerkvenih, 786 svetnih, skupaj 1278 skladb." Tomčeve cerkvene skladbe bi lahko delili v tri skupine: pesmi za ljudsko petje, zborovske in vrhunske. "Pravih ljudskih pesmi ima Matija Tomc razmeroma malo," beremo v zapisu v Družini ob njegovi smrti. "Več ima priredb anonimnih pesmi in te ljudstvo rado poje." Največ je napisal za zbore. Verjetno boste prepoznali njegove pesmi za posamezne svete čase: advent (Vso zemljo tema krije), božič (Zvezde gorijo, Presveta noč), post (Strašno trpiš, Trnjev venec), velika noč (Močno se potrese). Napisal je vrsto napevov za bogoslužje po koncilski prenovi (vzklik po povzdigovanju, pri krščevanju...).

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 12

o njem:

• Skladatelj Matija Tomc ima izredne zasluge za cerkveno in liturgično petje in glasbo, zlasti še v prenovi bogoslužja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru... Reči smemo, da je njegovo delo bistveni sestavni del slovenske glasbene kulture. (Alojzij Šuštar 10. februarja 1986 ob grobu)

1989 UMRL VALENS VODUŠEK

UMETNIŠKI VODJA SLOVENSKEGA OKTETA (* 1912)

Prva 'ljubezen' doktorja prava je bila glasba, ki jo je študiral v Ljubljani. Vodil je razne glasbene ustanove. Zavzel se je za načrtno raziskovanje in zbiranje folklornega gradiva na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Poleg znanstvenega dela se je ukvarjal tudi z dirigiranjem in vodenjem zborov, med njimi tudi znamenitega Slovenskega okteta v letih 1956-1972.

LETA 1992 sta Sveti sedež in Slovenija vzpostavila diplomatske odnose

iskalec in zbiralec Marko Čuk